Ciril Drekonja 
Dete
Živela sta oče in mati. Iinela sta hišo in polje. Imela sta tadi dete.
Dete je bilo majckeno. Hodilo je po hiši in čebljalo.
Dete se je igralo.
Ali se ie skrilo za vrata ali pod mizo in potišalo. Očc in mati sta ga iskala. (Co sta ga našla, se jima je spustflo v objem. Oče in mati sta se smejala, dete pa je cepetalo z nožicama in ocf veselja vreščalo.
Včasili se je dete vzpelo na okno in je gledalo v veliki svet.
Modri očesci st& mu roiuali po poti na polje, kjer je zoreio žito in se je iznad rasti dvigal škrjanček.
Zašii sta na trato, kjer so iz trave mežikale pisane cvetice. Dvignili sta se na gore in z gora na nebo.
In je bilo vse modro, očesci in nebo.
Uete je zato gledalo v svet, ker bi bilo rado potovalo. Vsaj tualo bi bilo rado pogledalo po svetu.
Nekoč se je dete zgubilo iz hiše in nekam odpotovalo.
Oee in mati sta se ustrašila. Prebledela sta in se spogledala. Drug drugemu sta uzrla solze \ očeh.
la oče je vzel romarsko palico in. mati je povczala potno culo. Šla sta v svet, da poiščeta dete.
Zavila sta v polje in ga klieala. Rekla sta si:
»Dete je odšlo nabirat cvetice.«
Ni se jima oglasilo, ni ga bilo na polju.
S polja ju je pot pripeljala v gozd. Hodila sia med drevesi, po stezicah kraj mehkih mahovitih blazin in sta govorila:
»Uete je šlo v gozd, da bi videio zajčke in srne. (Jtmdilo se je. Leglo je na mah in zaspalo.«
Prehodila sta gozd. Deteta nista našla.
Iz gozda sta se spustila k potoku. Preskakovala sta okroglo ka-menje, postajala na produ in klicala.
Potok je pel čez skale, a dete se ni oglasilo.
Dospela sta k tolmunu in pogledala vanj:
>Morda je padlo dete v globoko vodo in dobiva vsaj tmpelce.«
Tudi v tolmunu ni bilo deteta. Le svoja izjokana obraza sta videla na vodni gladini.
Vprašala sia ribice, kje bi bilo njuno defe. Ribice so odmajale z repki in niso odgovorile.
Obrnila sta se od potoka in se vzpela na ozke, strme steze. Znoj jima je lil s tela. Trnje je segalo na stezo in ju zbadalo, gnnovje ju je šibalo. Izmučena sta dospela na vrh, nad brezno.
Bila sta trudna, a nista sedla. Bila sta lačna, a nista jedla. Šla sta iskat dete.
Gledala sta po mahu in lesovju, ali se ne bi kje poznale detetove stopinje. Oprijela sta se starikavih debel na robu strmine, se sklo nila nad prepad in rekla:
»iVlorda je padlo dete r brezno. Če ne več živega, vsaj mrtvega naj dobiva.«
V prepadu so ležale le ostre skale.
Pogledala sta v gore in sta jim zakJicala. Potožila sta soncu, nebu in oblačkom. Vse je tiho, trdo molčalo.
Zdaj milo zajokata.
246
Mati je odložila culo na tla in jc rekla:     ?-  *'¦ - .1'** "^ '*$ '"
»Nočem je s sabo. Nikdar vec ne bom jedla.«
In oce je prislonil palico h grmu:
>Ne rabim je odslej. Nikdar več ne bom potoval po svetu.«
Brez upa, z bridkostjo v srcu sta se ^Tačala domov. A ko sta prišla v bližino doma, glej, je pokukalo dete izza drevesa kraj hiše.
Pokukalo je, se zasmejalo ter stekJo očetu in materi v objem.
Dete se je bilo namreČ" skrilo za drevo. Dete se je hotelo le igrati.
Oče in mati sta privila dete k sebi in njune solze so kapale v njegov smeh.
Šefe dolgo nato sta oče in mati prav potihoma dahnila:
»Zakaj si to storilo, dete?«