Listek, 189 V Velikih Laščah se je osnoval odbor, ki misli s pomočjo »Slovenskega pisateljskega podpornega društva« letos meseca avgusta v Spodnjih Re"tijah pokojnemu Levstiku postaviti mal spomenik Ker je rojstvena hiša pesnikova lesena, da ni možno vzidati na nji spominske plošče, kani odbor pri Rčtijah poleg okrajne ceste, držeče iz Velikih Lašč v Ribnico, na primernem mestu, le nekoliko korakov od Levstikove roj-stvene hiše, postaviti kamenito piramido pesniku v spomin. Osebne vesti. Nj. V. presvetli cesar je gospoda c. kr. profesorja Jožefa Mama v Ljubljani, predsednika »Matice Slovenske«, imenoval za častnega kanonika. G. profesor je o tej priliki prejel mnogo čestitek iz vseh pokrajin slovenskih in dne 10. februvarija se mu je poklonil tudi »Matičin« odbor po zastopnikih svojih ter izrazil svoje veselje, da je odlikovan vrl duhovnik, vesten učitelj, izboren pisatelj in mnogozaslužen predsednik »Matice Slovenske«. — G. prof. Simon Rutar, ki je bil imenovan na mesto pokojnega prof. Raiča na ljubljansko realko, prišel je sredi februvarija v Ljubljano, kjer je pričel svoje službovanje. »Matičin« odbor je imel dne" 20. februvarija daljšo sejo, v kateri je med drugimi stvarmi ukrenil, da »Matica« izda letos nastopne knjige: I. Letopis, urednik prof. dr. L. Požar; 2. Erjavčevi zbrani spisi, II. del, urednik Fr. Leveč; 3. -»Dušeslovje«. I. del, spisal dr. Fr. Lampe. Dalje je odbor po daljšem razgovoru z večino glasov sklenil založiti tudi »Slovensko-laško slovnico«, katero je po odborovem naročilu spisal že pred več leti g. prof. Jožef Križman v Pazinu Muzejsko društvo je priredilo dne" 19. januvarija t. 1. shod, pri katerem je gospod Deschmann razkazoval raznovrstne zanimive predmete, knjige in slike, darovane deželnemu muzeju. Najprej je predložil knjigo: »Reisen in Lvkien, Mib/as und Kibvratis. Wien, 1889,« katero sta izdala s podporo c. kr. naučnega ministerstva Evgen Petersen in Feliks pl. Luschan. Krasno opravljena knjiga prinaša grške in semitske starine, nad-pise in tipične podobe ondotnih prebivalcev. Splošno zanimanje gledalcev je vzbudila zbirka krasnih lesorezov iz dela »Die oesterreisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild«, katero je podaril zdaj že pokojni cesarjevič Rudolf deželnemu muzeju. Iz nje vidimo, kako lepo napreduje ksilografija v Avstriji, odkar se je za cesarjevičevo literarno in umetnostno podjetje ustanovil po načrtu g. Hechta nov lesopisni zavod v dunajski državni tiskarni. Med vsemi slikami so se navzočni društveniki najbolj čudili izbornemu delu našega rojaka in slikarja Jurija Subica »Zrmlje«. Slika, predstavljajoča deklico, ki melje z ročnim mlinom, bode priložena zvezku, ki bo opisaval ndrodno življenje štirskih Slovencev. Drugo zbirko »Vzorni obrazi Deffereggerjevi« je daroval muzeju g. Peter pl Radič. V drugem delu predavanja svojega je govoril g. kustos o pismih, katere je dopisoval baron Žiga Zois od 1808. do 1019. 1. baronu Jožefu Erbergu, odgojevatelju ce-sarjeviča Ferdinanda, poznejšega cesarja Ferdinanda I. na Dunaj. Deset pisem obsezajoča zbirka je bila sprva shranjena v dolskem arhivu, poslej jo je dobil po nakupu deželni muzej. V njih razpravlja slavni kranjski mecen raznovrstne prirodoznanske, gospodarske in zgodovinske stvari. V prvem listu piše o pticah in različnih ornitologijskih predmetih, v naslednjih o vrtnarstvu, gospodarstvu in utrdbi Golovca in Rožnika pred francosko in-vasijo leta 1809. Najbolj pa zanimajo pisma, tikajoča se slovenskega slovstva; kajti Žiga Zois ni bil samo prirodoznanec, ampak tudi izvrsten slavist. Za knjižnico svojo je nabiral slovanske starine, dragocene tiske, nenavadne knjige in rokopise; med poslednjimi je znamenit dnevnik (diarium) očetov jezuitov, v katerega so redovniki za svojega blizu dvestoletnega bivanja v Ljubljani od dne" do dne" zapisovali mestne dogodke. Ta za zgodovino ljubljanskega mesta važni rokopis je podaril Žiga Zois baronu Erbergu, sedaj ga hrani deželni muzej. Posebno zaslugo pa ima Zois, da je znal poiskati, vzbujati talente. 190 Listek. Ko bi ne bilo Zoisa, ne bilo bi ni Vodnika, ni Kopitarja. To kažejo ne le Zoisova pisma, ampak tudi Kopitarjeva, shranjena v Erbergovem arhivu. Kakor vidimo iz teh; deloma priobčenih pisem, opozorila sta po priporočbi Zoisovi Erberg in grof Hohenwart dvorne kroge na našega učenjaka in po njiju priporočilu je podelil cesar Jarneju Kopitarju službo v dvorni knjižnici. V velikih skrbeli je bil Kopitar zarad stanovanja. Da ne bi ga nikdo motil pri študijah, želel je najeti mirno in prostorno sobo v kakem samostanu. Posrečilo se mu je dobiti stanovanje v nekdanji meščanski bolnici, kjer je prebival do svoje smrti. — Obžalovati je, da ni v Zoisovi ostalini listov, katere so mu dopisovali znanci, učenjaki, državniki in drugi odličnjaki. Iz neke postranske opazke v omenjeni listovni zbirki zvemo, da je Zois navadno sezigal liste svojih dopisovateljev, zato se ve' malo o njegovi korespondenciji. — Naposled je razkazoval g. Deschmann dva železna kriva keltska meča iz prarimske dobe. Jednega so izkopali okoli 1. 1830. na Volarjevem barji, druzega so našli jeseni 1. 1888. v pogorišči blizu Mokronoga z lepo kovano verižico, ki je služila za privez. Po razpravi, katero je 1. 1888. o jednako skrivljenih mečih priobčil dr. Moric Hoernes v poročilih dunajske antropološke družbe, spadata oba meča v takozvano la tene-sko dobo. Kaspret. Listnica. C. g. J. C. v B. — Sit, ut est, aut non sit — tudi nam velja o našem leposlovnem stališči. In Vi ste menda res mislili, da se bomo pepelUi! Verujte nam, ne moremo in ne smemo Vas ubogati. Vam in Vašim strogim somišljenikom se Turge-njev, Tolstoj, Voltaire, Goethe, — e tutti quanti — da z Vami in po Vaše govorimo — ne zde leposlovni pisatelji, — oni ne vedo, kaj je lepo, in kaj je pravo, ker so — brezverci! To načelo Vam je prava zlatarska oslica, na kateri izkušate in ocenjate duševne velikane. V tem oziru ne moremo za Vami. Vprašamo Vas, kakšen bi bil Shakespeare v svitu najnovejše goriške modrosti? Vi tudi ne veste, kaj je »trivijalno«. Blagor Vam; a bodite za to hvaležni, in ne rabite izrazov, katerih pojem Vam je neznan; Gorazd se Vam smehlja raz svoje vzvišeno stališče in zbog širokega obzorja, katero so mu dale temeljite študije in dobro, za vse, kar je lepo, vneto srce. Le pomislite: Zoili ginejo, Ho-meri ostajajo! Pa še nekaj! Vas je užalila tiskana beseda »far«. Ali ne veste, da je psovka le tedaj psovka, kadar jo rodi in spremlja animus injuriandi ? Ali mislite, da bodo čitaje v kaki povesti besedo: »skrije«, vsi p. t. škrijci odrveneli, da jim bo, kakor Vam po svojem izvestji »zavrela krv do zadnje srage (sic!) ob enem po vseh žilah«? Gotovo ne ! Kersnik je realist, on riše ljudi take, kakeršni so, a ne, kakeršni bi morali biti v naši domišljiji ali po uku tega ali onega; zatorej tudi pijanemu ranocelniku Stupi, katerega rabi v okviru svoje povesti, ne more na jezik pokladati moraličnih propovedij, katerih Stupa ni zmožen. Končno pa Vas prosimo: Varujte si svoje stališče in širite si svoje obzorje in ako Vam pač neče biti »vodnik srce"«, potem Vam bodi vsaj sv. Avguštin: »In omnibus caritas!« Sicer pa prebirajte »Rimskega katolika«, pa ne kar tako tja v jeden dan, ampak s kritičnim očesom, kakor ste do sedaj — nas! Tako bo vsem in za vse prav! »G o spodi čin a.« Zakaj se skrivate za ženskim korelkom, ko Vam brki molž izpod njega ? Nič interesantnejši niste radi tega, kajti zanimivi ste že dovolj, ako Vas sodimo po Vaši pesmi; »Tako je na sveti«. Pripovedujete v desetih kiticah, kako Vas je svaril »očka, mož prebister«, ne hoditi v krčmo; a Vi ste navzlic temu zašli tja, pili vino in »kramoljali s krčmarice hčerko, mladozorno deklico«. Govorila sta o dolgem času, o mrzlem vremeni, in kako je ona, — morda tudi Vi, — še nedavno v šolo hodila. »V tem se je,« — tako pojete — »stvorila vražja noč«. Tu se posebno razlikujete od ogromne večine poetov, kajti skoro vsem je noč — mehka, ljubka, vabljiva, zapeljiva,