Konec albanske burke.
ivmcfC*s*' ■	%
m .-' i
pp
&p#
»mam


	
	' ;•
	k' • /
Šepetalec: „Od kod pa lete ta Jajca T“ Vid s „Ljudje so siti komedije, gospod Berchftold."
Pod^ griči Laški trg na Štajerskem stoji, tam čuj: švrk, švrk, oj, kaj se tam godi?
Tam vladal je nemčur in kradel je denar, kakor dihur — saj to je znana stvar.

Pa prišli so ljudje odprli so cevi — o je, o je, — to ga hladi, hladi!
Zdaj skače sem in tja celo slovensko zna:
»O prmejduš, o to je tuš, o prmejduš, o to je tuš!«
Ljuba Neža!
Ti si že večkrat pokukala v kako vas in koga zbodla s svojim bodečim obrazom, tudi svoj pikri nosek, si vtaknila že marsi-kam, kjer ga je bilo že zdavnaj treba, tudi v našo Šmarijo si že enkrat pogledala in si videla, kaj je pri nas slabega, ampak pogovora, ki si ga slišala na koru dne 21. t. m. pa le nisi slišala, zato ti moram jaz stvar malo pojasniti, ker sem bil priča, ko sta se pogovarjala gosp. župan in Lojzek. Pogovor je bil sicer strogo zaupen, ker pa ima naš župan precej trda ušesa, se je dalo vse dobro razumeti. Jaz sem se delal seveda, kakor da bi molil, kar pa ni greh, če se pomisli, kolikokrat duhovni gospodje molijo in na druge stvari mislijo. Torej poslušaj: Lojzek je vedel, da je hodil sedanji gospod župan križev teden vedno za procesijo, dokler ni bil župan. Letos ga pa ni bilo. Zato ga je vprašal Lojzek: »Zakaj pa vas ni bilo za procesijo?« — »Zato ker nimam para«, se je odrezal župan.
V zamorski vasi.
Gospodična :	»Ali ste vi pod
kožo beli?«
Zamorec: »Seveda, v tem se razlikujemo od Kranjcev...«
Brzojavka.
Ljuba Neža!
Kakor se poroča, je brzojavil princ Wied že v začetku svojega bivanja v Albaniji nekemu svojemu prijatelju na Pruskem: Veni, vidi, Švici! (Prišel, videl, švi-cal sem!)
Burši v Mariboru.
(Die Wacht am Rhein).
O domovina, bod’ pri mir, ob Dravi vahta kanonir.
in če že vse na tleh leži, še krepka straža tu stoji.
CATULLE MENDES:
Vprašanja.
S klobukom na glavi in s palico v roki je stal Sylvere d’ Espagnac pripravljen za sprehod. Nazadnje se je pogledal ta — res lepi človek v zrcalo in je začel izpraševati slugo z nekakim nemirom:
»Justin! Kako se imenuje?«
»Klarisa, gospod!«
»Priimek?«
»Madame de Villerose.«
»Naslov?«
»Baronica!«
»Stara?«
»Okoli trindvajset let.«
»Poročena?«
»Mislim, da je vdova.«
»Kje stanuje?«
»V ulici de Penthievre št. 17.«
»Katero nadstropje?«
»Drugo, prosim.«
»Torej ponovimo:	baronica Klarisa
de Villerose, 23 let stara, vdova, stanuje v ulici de Penthievre št. 17 v drugem nadstropju.«
»Da, gospod!«
»Dobro. Torej poslušajte, Justin, imejte pripravljene moje stvari, ako bo baronica zadovoljna, se odpeljem z njo še danes v Italijo.
Nato je stopil Sylvere d’ Espagnac iz sobe, odšel je po stopnicah in ko je stopil k vozu, je rekel kočijažu:
»Ulica de Penthievre št. 17 — toda h'tn.«
*
* *
2t tri teta se je vsako jutro ponavljal ta prizor, z enako resnostjo, brez izpre-membe.
Na vprašanja svojega gospoda mora Justin odgovarjati ime, priimek, stan. starost in naslov kake naravnost izmišljene ženske. Pri tem se mu ni treba posluževati kakih spominov, nasvetov, ali zvijač. In Sylvere hiti takoj iskat označeno osebo oz. njeno stanovanje. Vselej je zelo žalosten, ko mu hišnik čisto naravno pove, da take osebe sploh ne pozna.
Zakaj taka neumna komedija, bi vprašal marsikdo? Zato, ker je bil Sylvere d’ Espagnac utrujen od raznih ljubezenskih dogodkov in vsakdanjimi stvarmi, ki jih je lahko že v naprej videl. On bi rad svojo srečo sprejel od najbolj čudnega slučaja, takega nenavadnega slučaja, da bi se razvnel.
Ali je res upal da nekako soglasje med usodo in med slugovo domišljijo provzro-
či, da se nekega dne sreča z zanj določeno ljubečo, ali njemu usojeno ženo?
Da! In ta sen mu je bil tem ljubši, čim bolj je bil neverjeten.
Niti krasne posvetne žene, ki nikoli ne odrečejo ljubezni, niti lepe svetnice, ki se le včasih udajajo sladkostim greha, ga niso mogle odvrniti od njegove čudne misli. Med onimi, ki hrepene po možeh, je bilo nekaj takih, ki so ga vabile z nasmehi in pogledi, ki dajejo nežna znamenja, naj bi se jim človek približal. Hrepenenje! Samo hrepenenje!
Ko je vsako jutro pregledoval naslov, ki mu ga je dala neizčrpljiva domišljija njegovega sluge, je čuti! zopet in zopet nekako tesnobo v srcu.
*
*	Jfe
Voz se je ustavil.
Ko je stopil Sylvere navzgo? po stop-njicah, se je nehote vznemiril. Stopal je s počasnimi koraki, da bi s tem oddaljil trenutek krutega odgovora, na katerega se je, žalibog, že preveč privadil.
»Ali stanuje tu madame de Villerose?«
»Prosim, ravnokar je doma.«
»Kaj?« je vzkjiknil in srce mu je začelo silno tolči. »Ampak ne! Vi ste slabe, slišali. Rekel sem: madame de Villerose!«
»Da, da!«
»Baronica Klarisa de Villerose.«
»Da, da, prosim.«
»Mlada dama, nekako triindvajsetletna.«
»Da, mislim, da!«
»Ki je vdova.«
»Da, že dve leti.«
»Tn stanuje v drugem nadstropju.«
»Da, seveda, v drugem nadstropju.«
Letel je navzgor, preskakoval je po štiri stopnice, zazvonil ie in ne da bi se dal priglasiti — je odprl vrata — še ena vrata — planil je v budoir in je padel brez sape nrc,d noge mladi presenečeni dami. *
❖	#
Ker je bila plavolasa in razkošno krasna — slučaj si je dobro izbral in se ustavil na pravi poti — mu ni niti prišlo na misel, da bi se dvignil.
Kake besede je govoril. S kako nepremagljivo strastjo ji je pripovedoval o svojih drznih nadah —- in to ne le z besedami, ampak tudi z rokami, To je nepopisno'. Madame de Villerose. ki ji je pripovedoval natančno zgodovino svojih uresničenih.sanj, je takoj razumela, da bi bila nespametna, ko bi: se ne podala prostovoljno do zadnje točke tej igri usode. Morebiti je
Pila ena iz onih, ki se navadno zelo slabo branijo prošnjam klečečih mladih mož.
Tn bil je res občudovanja vreden slučaj, da danes Justin ni zastonj pripravil njegovih stvari. Zvečer sta odpotovala.
Spoznala sta oba Sylver in Klarisa /jubke. tihe sprehode v gondoli po Benetkah, pod neizmernim lazurnim nebom, in razkošne večere v Ncapoliu, ko sta se držala zvečer v objemu na balkonu in' v mraku se je dvigal mogočni plamen iz Vezuva do zvezd kakor velik čarobni steber.
Svlvere je pil ljubezen in je bil omamljen čim dalje bolj, bil je popolnoma srečen. Razžalostil sc je šele, ko mu je Klarisa nekega dne zjutraj rekla:
»Kaj? Vi se hočete vrniti v Pariz? No, kakor hočete, moj dragi! Toda obljubite mi, da takoj odpustite Justina iz službe! Da. in dajte mu dobro odškodnino, kai-ti zelo bi se morala stiditi in zardeti pred njim, ker ie bil moj pomagač v zvijači, katero sem si iz ljubezni do Vas izmislila. Vi, moj dragi! ...
Kdo je imel naiveč koristi od novoustanovljene »velesile« Albanjje? — Ka-
Lepo sta živela Slovenec, Hrvat, drug drugemu rekla sta bratec in brat.
Naenkrat na sredo en gol prileti, Slovenec: »To gol je,« Hrvat pa, da ni!
Tako sta se bratca po svetu razšla, nikdar več se nista pogledala.
Dobra neprostovoljna šala. Prodajalke in prodajalci vkup! »Dan« je prinesel dne 16. t. m. št. 897 med »Malimi oglasi« št. 564—2 inserat, ki je sam na sebi precej dobra šala. Mi bi inserat priobčili — pa so nam muhe drž. pravdnika znane, zato naj si vsak čitatelj kupi dotično številko »Dneva«.
Vinski bratec je na suncni postelji prosil svojega prijatelja, naj mu*poda kozarček vode. »Zakaj?« ga vpraša začudeno prijatelj. »Zato, ker se mora člo vek pred smrtjo spraviti s svojim največjim sovražnikom, je odgovoril vinski brat.
Življenjepis Janeza Cmoka
vnetega pristaša, pozneje odličnega voditelja S. L.S.
Janez Cmok in njega Špela bila sta zelo vesela, da je bilo vse tako, prav po sreči im lepo.
Mladi Cmok je hitro rasel »Saj bo kmalu krave pasel« si je mislil Janez Cmok,
»To bo mlatil, pika, pok.«
Rad pri zibki je posedal, sinčka je s ponosom gledal,
.»Glej ga, saj se že smehlja,« srečna Špela šepeta.
To navada je otroka, da se smeje in se joka, tudi mladi Janez Cmok bil te vrste je otrok.
Vendar tudi skrbna mati, morala si je priznati, ker ji bilo ni povšeč, da se joka rad preveč.
/
Tudi Cmokove sosede rekle razne so besede:
»Janezek ima tak glas, da se sliši čez vso vas.«
Tu se Janez Cmok oglasi in jim pravi: »Le počasi, kar se Janezek uči — s tem se Janez proslavi.«
Ker narava se ne laže, ona svoj talent pokaže, za njegov izbrani stan treba mu bo glas močan.
Kdor če novo mašo peti, mora kmalu jo začeti, on zato tako kriči, da se glas mu okrepi.«
To sosede so verjele — in na radost naše Špele govorile so povsod,
»Cmokov Janez bo gospod«.
Drugi pa so se jezili in tako so govorili:
»Kdor mogočno govori, temu rado spodleti«.
Toda Janez Cmok ponosen, bil je v sklepih neizprosen, on je rekel: »Kot sem djal, mož-beseda bom ostal«.
Janezek po hiši skače, išče razne si igrače in kar najde, kar dobi. vse se mu cerkveno zdi.
On rad moli, poklekuje, če le more, pridiguje, če podobico dobi. jo poljublja in časti.
Janez Cmok je vse to gledal in sosedom je povedal: »Janez kaže že sedaj, kaj iz njega bo nekdaj«.
On je rojen za gospoda on čast svojega bo roda, on bo knjige v roke vzel in bo sveto mašo pel.
Dva postopača.
»Janez, Boga zahvali, da imaš še zdrave noge, da greš vsaj delu lahko izpod nog...«
»Ali si že slišala, da je umrl Lojze?« »Jezes, na! Ali res. Zato ga na tako redke čase vidim.«
Ljubljančani smo tapce, vsak ima nas za norce, lani imeli smo Arabce, letos pa zamorce.
JANEZ NEPOMUK:
Sprehodi rpod Rožnikom.
Pred menoj se razprostira panorama Ljubljane. Skozi zelene šaluzije dreves se mi svetijo tam v dalji strehe hiš. Vse so mastne in lene, kakor kača belica, ko se izmota izpod nizkega grmičja in se zlekne na solnčen porobek kraj ceste. Nad mestom plava dolgčas in skoro potuhnjena tišina. Sobarica se spušča na zvonike košatih cerkva, ki stojijo tam kakor debelušni kanoniki.
Po vijugasti poti prihajata dva dečka Ozreta se okrog sebe in manjši potegne iz žepa dve cigareti. Prižgeta ju in vlečeta z vso silo dim v slabotna prša. Drugošolca najbrže. Puhata oblačke dima iz sebe in se neprestano ozirata okrog, če jima ni na sledi profesor. Oba sta bledikasta in vsa slabotna. Toda kadita vseeno. Kako dolgo bosta še kadila dečka?
Človeku se stori inako, če opazuje s pozornim očesom to najnovejšo generacijo. Brez ognja v očeh, brez razmaha, brez razposajenih besed, brez življenja. Plašne oči in bledica na obrazu.
Včasih nismo bili taki. Iz dalje mi prihajajo spomini na ona lepa dolenjska leta. Po beli cesti je prepevala gruča mladih, veselih študentov. Bilo je vse namešano: gimnazijcev je bilo največ. Celo gručo pa je vodil visok fant, ki je prišel na počitnice iz daljn’e Prage. Ta je bil duša vseh štu-
dentov. Govoril je veliko in možato — po dolenjsko. Funice je osvajal s čudovito spretnostjo in trdnjave so padale, da je bilo veselje. Nam je bilo po volji, da imamo takega vodnika. Ponosni smo bili nanj in romali bi z njim, pa če bi rekel, ga gremo v deveto deželo.
»Veselico bomo napravili,« nam je rekel visoki vodnik.
»Jo pa bomo,« smo odgovorili.
Veliko zaupanje smo imeli v svojega vodnika, zakaj nikdar se ni izkazal za slabega. In takega vodnika smo hoteli tudi' imeti, zakaj v nas vseh je bila sila in mla-, da moč, ki se je razvijala. Kakor hitro bi videli, da jo je vodnik zavozil, bi pa padla v naša srca malodušnost, ki bi jo bilo težke izgnati. Kakor hitro je rekel, da bomo napravili veselico, pri kateri bomo vprizorih tudi igro, smo že računali, kolik bo naš dobiček, ki ga bomo dali v bodočo izobraževalno knjižnico. Nobenemu izmed nas ni niti na misel prišlo, da se nam bo veselica pokazila. In se res ni. Zakaj ne? Zato, ker je bila vsa naša volja in moč koncentrirana v misli, ki se je porodila v vodnikovi glavi. Fant je bil rojen vojskovodja.
Tista veselica je bila nekaj izrednega. Posebno, ker je bila nje glavna točka igra. Vojskovodja si je izbral veseloigro »V Ljubljano jo dajmo«.
Takoj so se začele skrbi, na katere se nismo niti spomnili, ko smo sklenili, da vprfzorimo igro. Toda vojskovodja je imel močno roko, močne so bile naše roke. Skrbi so se množile, toda spotoma smo jih razvozljali. Igra, ki smo jo hoteli vprizo-riti, je imela troje ženskih ulog. Dvoje izmed njih smo hitro razdelili dvema našima prijateljicama — učiteljicama, ki sta ju takoj sprejeli. Za tretjo žensko ulogo je bil križ. Nobene pripravne punce ni bilo zanjo. Vojskoyodja je bil v prvi zadregi, pa ne dolgo: »Ce ne bo šlo drugače, boš pa ti igral Nežo, Lojze!« je ukazal in pii-jatelj Lojze, počasen fant kakor žalostni del rožnega venca, se je moral udati v svojo usodo. »Če ne bomo med tem čason dobili druge moči, boš igral ti Nežo,« ji dejal poveljnik in Lojze je bil pripravljen
Začeli smo se učiti vsak svojo ulogo in v par dneh smo jo znali, da je bilo kaj.
Veselico smo hoteli napraviti v mirni dolenjski vasi pri tamošnjem gostilničarji! naprednjaku, ki nam je šel v vsakem oziru na roko. Ko smo svoje uloge znali, je vojskovodja sklenil, da napravimo v sosednji vasi preizkušnjo, ki pa nam jo je ondotni župnik v svoji debeli dobrohotnosti prepovedal. Bogve, zakaj. Morda zato, da mu ne bi prišle skomine, ker smo bili ruladi
čvrsti fantje, in on je imel fante rad, zelo rad, bog mu grehe odpusti. Preizkušnjo smo morali napraviti tam, kjer glavno igro.
In začelo se je delo. Študentje smo napravili vse sami, prav vso sami, pod dobrim vodstvom razumnega vojskovodje in naših ljubkih pomagalk. Postavili smo oder, napravili kulise, dvignili smo mlaje in osebno razpošiljali vstopnice za veselico.
Kake tri dni pred veselico, je prišla iz Ljubljane vesela vest, da nam postreže v tretji ženski ulogi članica deželnega gledališča. Sedaj je že davno v grobu, bog ji daj nebesa! To je bila za nas vesela novica, zakaj naš Lojze je bil silno nerodna »Neža« za oder, kljub temu, da je znal svojo ulogo izvrstno. Obračal se je na deskah kakor star mežnar pred oltarjem. Vojskovodja mu je vzel ulogo »Neže« in mu je podaril ulogo »kmeta«. Pri tej ulogi se je bilo treba robato in nerodno obnašati in spregovoriti dve besedi, če se ne motim. To je bila torej za prijatelja Lojzeta uloga, kakor za nalašč.
Prišel je dan veselice. Z dopoldanskim vlakom se je pripeljala iz Ljubljane članica dež. gledališča in mi smo jo sprejeli v svojo sredo z vsem spoštovanjem. Tu pa nam je možakarica — strela iz jasnega neba! — povedala, da ne zna uloge Neže. Pregledala je malo knjižico »Dram. društva«, v kateri je bila igra in nam je rekla, da bo že šlo s suflerjevo pomočjo.
Popoldne se je nabrala veliko gledalcev in veselo smo si meli roke in v duhu preštevali dobiček.
Začeli smo takoj z igro. Ljudje doli 'jred odrom so debelo gledali, mi na odru smo se potili. Z velikanskimi koraki je meril sobo »oče« in pridigoval. Bil je siguren n moško je držal roke v irhastih hlačah. Ko pa je nastopila »Neža«, se mu je nenadoma zmešala cela štrena. Ker ni »Neža« 1 - igralka iz Ljubljane — slišala razločno inflerja, si ni znala drugače pomagati kot z lokom. Ta jok pa je spravil popolnoma s ti a junaškega »očeta«, ki ni vedel, kaj bi začel. Še sedaj ga dobro vidim, Jožeta, kako se praska za ušesi in mrmra »hm, hm,« in »ja, ja«. Ko je vojskovodja za kulisami videl in spoznal celi kočljivi položaj, je takoj sprevidel, da je najboljše, če »Nežo« pokliče z odra. Poklical jo je in s tem rešil celo igro. Takrat smo spoznali skrivnost, da je tretja ženska uloga pri tej igri peto kolo pri vozu in da bi čisto lahko izhajali brez nje. Igra se je nam torej posrečila, kar smo brali na zadovoljnih obrazih gledalcev. ^
SfwKSil
sffimm
, m
■3®::
r
1
V slučaju grško-turške vojne ostane Bolgarska nevtralna.
Odgovorni urednik Radivoj Korene.
Last in tisk .Učiteljske tiskarne"