Stenografiern zapisnik
petnajste seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
dne 25. novembra 1890.
Nazoči:	Prvosednik:	Deželni glavar dr. Josip
Poklukar. — Vladni zastopnik: G. kr. deželni predsednik baron Andrej Winkler. — Vsi članovi razun: Ekscelenca knezoškof dr. Jakob Missia, baron Beno Täusserer in Ignacij Žitnik. — Zapisnikar: Deželni tajnilc Josip Pfeifer.
Dnevni red:
1.	Branje zapisnika XIV. deželno-zborske seje dne 24. novembra 1890.
2.	Naznanila cleželno-zborskega predsedstva.
3.	Priloga 68. Poročilo finančnega odseka o gradbi nove bolnice v Ljubljani (k prilogi 62.).
4.	Priloga 69. Poročilo finančnega odseka o deželnem prispevku za vzdrževanje višje dekliške šole.
5.	Ustno poročilo upravnega odseka o načrtu glede: preskrb-ljevanja vode za občino Ambrus v Suhi krajini (k prilogi 49.).
6.	Ustno poročilo upravnega odseka glede jezikovne uredbe na c. kr. državni višji realki v Ljubljani (k prilogi 28.).
7.	Ustno poročilo upravnega odseka glede olajšanja sedanje težke in drage občinske uprave.
8. Ustno poročilo upravnega odseka o nasvetu glede naprave deželnega nadsodišča in pravne akademije v Ljubljani (k prilogi 54.).
9.	Ustno poročilo upravnega odseka glede prispevka za napravo in vzdrževanje gozdne drevesnice pri Novemmestu (k prilogi 64.).
•0. Ustno poročilo upravnega odseka o § 5. marg. št. 4. in
5.	letnega poročila deželnega odbora.
UeiiMMer KM
der fünfzehnten Sitzung
lies Ettiintfriien JEanittiigcs
M Marbach
am 35+ gtaue tuber 1890+
Airrvefende: Vorsitzender: Landeshauptmann Dr. J o s e f P o k l n k a r. — Vertreter der k. k. Negierung : Landespräsident Andreas Baron Winkler. — Sämmtliche Mitglieder mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr. Jakob Missia, Benno Baron T a n s s e r e r und J g n a z Ž i t n i k. — Schriftführer: Landschaftssecretär Josef Pfeifer.
Tagesordnung:
1.	Lesung des Protokolles der XIV. Landtagssitzung vom 24. November 1890.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
3. Beilage 68. Bericht des Finanzausschusses betreffend den Bau des neuen Krankenhauses in Laibach (zur Beilage 62).
4. Beilage 69.	Bericht des Finanzausschusses betreffend den Landesbeitrag für die Erhaltung der höheren Töchterschule in Laibach.
5.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über das Project einer Wasserversorgung für die Gemeinde Ambrus in in Dürrenkrain (zur Beilage 49).
6.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses betreffend die sprachliche Einrichtung an der k. k. Staatsoberrealschule in Laibach (zur Beilage 28).
7.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses betreffend die Vereinfachung der jetzigen complicirten und kostspieligen Gemeindeverwaltung.
8.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über den Antrag betreffend die Errichtung eines Oberlandesgerichtes und einer Rechlsakademie in Laibach (zur Beilage 54).
9.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses betreffend die Beitragsleistung zu den Anlage- und Erhaltnngskosten einer staatlichen Forstsaatschule bei Nudvlfswert (zur Beilage 64).
10.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über § 5, Marg. Nr. 4 und 5 des Rechenschaftsberichtes des Landesausschusses.
350	XV. seja dne 25. novembra 1890.	— XV. Sitzung a lil 25. November 1890.
11. Priloga 67. Poročilo želczničnega odseka gledd poroštva čistega dohodka za dolenjske železnice (k prilogi 53.).	11. Beilage 67. Bericht des Eisenbahnausschusses betreffend die Garantie eines Reinertrages für die Unterkrainerbahnen (zur Beilage 53).
Seja se začne ob 10. uri dopoldne.	§epii bet Sitzung «in 10 Uhr Vormittag.
==><><rBeöse38S3><>==—■

XV. seja dne 25. novembra 1890.
Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice in otvarjam sejo. Gospoda tajnika naprosim, da prečita zapisnik zadnje seje.
1. Branje zapisnika XIV. deželno-zborske seje dne 24. novembra 1890.
1. Lesung des Protokolles der XIV. Landtagssitzung vom 24. November 1890.
Tajnik Pfeifer:
(Bere zapisnik XIV. seje v nemškem jeziku. — Liest das Protokoll der XIV. Sitzung in deutscher Sprache.)
Deželni glavar:
Ima kdo kaj opomniti k ravnokar prečitanemu zapisniku ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ako ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen.
Deželni glavar:
Prestopimo sedaj k daljnim točkam dnevnega reda in sicer bodem po izrečeni želji 3. in 4. točko, ki ste v zvezi, uvrstil pozneje.
Prestopimo k 5. točki dnevnega reda, to je:
5. Ustno poročilo upravnega odseka o načrtu glede preskrbljevanja vode za občino Ambrus v Suhi krajini (k prilogi 49.).
5. Mündlicher Bericht des Bertvaltungs-ausschnsses über das Project einer Wasserversorgung für die Gemeinde Ambrus in Türrenkrain (zur Beilage 49).
Poročevalec dr. Papež:
V lanskem zasedanji se je v seji dne 12. no-nembra naročilo deželnemu odboru da v svrho pre-skrbovanja vode za občino Ambrus in sosedne vasi zvrši potrebne tehnične poizvedbe ter o tem svoje-časno poroča.
Iz lanskega obravnavanja je visokemu zboru znano, kako velika beda je vsled občne in dolgotrajne suše vladala že prejšnja leta v tamošnjih obširnih okrajih Suhe krajine. Znano je tudi iz lanskega obravnavanja, da traja suša vsako leto 3—4 mesce, pred 2 letoma celo 8 mescev in letošnja suša je trajala še dalje časa; imamo torej nov povod .vprašanje o tamošnjih podnebnih razmerah razmotrivati. Vsled prej omenjenega naročila, lctero je dobil deželni odbor, je deželni inženir Hrasky preiskoval Pokrajine v Suhi krajini in izdelal dotični operat;
- XV. Sitzung am 25. November 1890.	351
ta operat ima za svojo podlogo poročilo v prilogi št. 49. To poročilo, oziroma popis deželnega inženirja, kterega je poslednji podal v razmerah v Suhi krajini, je zopet nov povod, da bi se visoki zbor za to zadevo, namreč za vodovod, prav toplo zanimal in da bi danes storil oni sklep, katerega smem imenovati predzadnjega. Iz poročila tehnika izvemo, da bi bilo sploh nemogoče skopati tamo kakov vodnjak, da bi se prišlo do živega vira vode, kajti, ako se koplje tudi 200—300 m na globoko, se vender ne najde druzega, nego suhi svet, ne pride se do vode, in ako bi se tudi prišlo, bi ne bilo iz hidrostetičnih in tehniških ozirov mogoče vodo zajemati ali izpeljati na dan. Drugače seveda bi bilo, ako bi se napravile prav drage mašine in druge naprave naredile, katerih pa ni mogoče nakupiti. Znano nam je iz lanskega obravnavanja, da so prisiljeni tamošnji prebivalci, posebno iz 8 vasi voziti po vodo do Krke po več ur daleč in sicer zato, ker vodnjaki, ki so tesno pri nekaterih posestvih, ne zadostujejo in se kmalo posuše, kadar traja suša le okoli 4—5 tednov. Vodnjaki so pa tudi v sanitetnem oziru škodljivi, ker so blizo gnojnic in hlevov, zatorej lahko rečem, da bi bilo želeti, da bi se zasuli. Da bi se v tem oziru pripomoglo ljudem, da bi imeli zdravo vodo, da bi jo imeli vsaki čas v obilni množini, je jedino mogoče le tem potom doseči, da se napravi vodovod iz Krke.
Potrebščina vode za konsumovanje znaša na dan 700 hi — in morebiti bi bila potrebščina še večja, če bi se jemal ozir na bodočnost.
Ti kraji imajo namreč posebno v jednem na-rodno-gospodarskem oziru posebno bodočnost, namreč glede živinoreje. Živinoreja je tam prav dobra, ker je druga hrana, trava, mrva itd. zdrava in dobra. Sploh so živinorejci v tamošnjih krajih na prav dobrem glasu, in pričakovati je, da se bode živinoreja še bolj razširila, kakor hitro dobijo prebivalci dovolj vode, katera bi jim zadostovala tudi za živino , kajti pri takem podnebji in v takih meteoro-logičnih razmerah jim ni mogoče več živine preživeti, nego 400 govejih glav, kakor je povedano v dotičnem poročilu in da se mora vsled suše skrčiti stan goveje živine, je gotovo. Danes je torej položaj ta, v prihodnje pa je upati, da se razmere zboljšajo, kakor hitro dobijo vodovod, in sicer tak vodovod, da gre pri vsakem kraji mimo vsake ali skozi vsako vas. Glavnih vasi je tam osinero in sicer: Ambrus, Primčavas, Kal, Kamni Vrh, Grintovec, Kuželevec, Mali Koren in Veliki Koren; prebivalcev štejejo vse te vasi skupaj 1120, hiš pa 193. Vodovod bi bil še jedenkrat tako dolg, kakor Ljubljanski in vodni pritisk v ceveh pa štirikrat tolik, kakor pri Ljubljanskem vodovodu. Za vodovod trebalo bi turbine, ki bi gnala vodo 171 m na visoko; da se to napravi, treba, da se nakupi vodna moč, da se razlastijo posestva, ako ne bi se posrečilo jih dobiti brezplačno ali pa vsaj po primerni ceni; treba sezidati primerno kočo za turbino, in kar bode največ stalo, treba bode, kakor sem že omenil, cevi s zaklopniQami, katere imajo zabraniti, da voda ne pade nazaj, kadar se pokvari mašina, in posebnih reservarov pri vasi Kal na Vrhu. Inženir je preračunal troške za napravo tega vodo-
352
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
voda inklusive vodne moči, odkup zemljišč in odškodnino za odpadli dobiček na 30.000 gl d. Bri obravnavi gospodarskega odseka, h kateri je bil poklican tudi inženir Hrasky, se je poslednji izrekel, da, kar se tehnične priprave in del tiče, ni bilo mogoče ta proračun skrčeti za več kakor 1000 gld. Gospodarski odsek pa je bil mnenja, da bi bilo morebiti mogoče, vodno moč ceneje dobiti — v kolikor se ne tiče tehničnega operata — nego je nastavljeno v proračunu, kjer je v to odmerjenih 2000 gld., in sicer je bil upravni odsek tega mnenja zato, ker bi bila celota vse vodne moči na onem jezu, pri katerem bi se postavila turbina, tako velika, da bi trebalo za turbino samo trideseti del vseh vodnih moči. Razun tega je bil upravni odsek mnenja, da bi bilo mogoče ceneje nego za 1000 gld. dobiti potrebni mehki svet, ki je potreben za položenje železnih vodnih cevi; v tem upanji se je tudi stavil primeren nasvet.
Drugo upanje, in lehko rečem, vse upanje pa je obrneno na visoko vlado, kajti brez njene gmotne podpore bi se drago podjetje sploh ne moglo napraviti ali pa le težko, kajti udeleženci za se bi ne mogli prispevati drugače, kakor da bi se njihovi doneski, ki bodo itak le majhni, razdelili na veliko let; le tedaj bi bilo mogoče dobiti, kakor je na strani 5. poročila rečeno, zdaten donesek, ne da bi se do-tičnim davkoplačevalcem naložilo preveliko breme. Vsakako je treba, da se poizve natanko odstotek vseh doneskov, katerega bi moglo donašati prebivalstvo, treba bo tudi, da se razgovarja deželni odbor za pridobitev zemljišč z ozirom na določila §§ 29 in 30 vodnega zakona, v katerem so določbe zaradi razlastitve, kadar se ima v javnem interesu vodna moč ali vodna množina pridobiti. Glede na vse to predlaga upravni odsek:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Deželnemu odboru se naroča:
1.	) Naj se obrne do prizadetih posestnikov, da se pridobijo potrebna zemljišča in vodne moči za napravo vodovoda (priloga 49.) ali brezplačno ali vsaj za najnižjo ceno in se pri tem tudi ozira na §§ 29. in 30. vodn. zak.;
2.	) naj potem glede prispevkov udeležencev, v kolikor ne obsegajo njih prizadeta v 1. točki omenjena zemljišča, vpelje obravnave;
3.	) naj na podlagi omenjenih poizvedeb in obravnav in na podlagi praktičnih načel o potrebščinah za napravo vodovoda stavi novi znižani proračun;
4.	) naj se obrne do visoke vlade za zdatno podporo troškov vodovoda;
5.	) naj poročilo o zvršitvi vseh predstoječih ' točk za to deželno podjetje v prihodnjem zasedanji
predloži oziroma stavi primerne predloge. “
Deželni glavar:
Gospodje ste čuli celo vrsto predlogov, katere je stavil upravni odsek glede preskrbljevanja vode za občino Ambrus v Suhi krajini. Želi kdo besede v splošni razpravi ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ako ne, prosim gospoda poročevalca, da prečita posamezne nasvete, da o njih razpravljamo oziroma sklepamo.
(Poročevalec bere točke 1., 2., 3., 4. in 5., katere obveljajo brez debate. — Berichterstatter liest die Punkte 1, 2, 3, 4 und 5, welche ohne Debatte angenommen werden.)
Prosim gospode, ki sprejmejo vse te predloge tudi v celoti, da blagovole obsedeti.
(Obveljajo. — Angenommen.)
Predlogi so tudi v celoti sprejeti in s tem je rešena ta točka današnjega dnevnega reda.
Zdaj pa prosim, ker sem prej to zgrešil, gospoda tajnika,da prečita interpelacijo gosp. Hribarja in tovarišev, katera mi je došla že začetkom seje.
Tajnik Pfeifer:
(bere: — liest:)
„Visoko predsedstvo c. kr. deželne vlade!
Gospodarska občina Draga v okraji kočevskem ima v svojej posesti velik gozd, v čegar jednem delu je drevje že tako doraščeno, da je zrelo za pose-kanje. Občani draški sklenili so zaradi tega prodati les iz dotičnega dela gozda in pooblastili so načelnika gospodarskega odbora, župana Turka , da z vrši ta njihov sklep. Pavel Turk dogovoril je vsled tega s tvrdko Lavrič & družba v Trstu pogodbo, vsled katere je bila ta tvrdka kupila les iz dotičnega gozdnega dela za 39.000 gld.
Načrt te dogovorjene pogodbe nesel je Turk k c. kr. okrajnemu glavarstvu v Kočevje kot oblastvu v gozdnih zadevah in pokazavši ga c. kr. okrajnemu glavarju gosp. pl. Thomanu samemu, vprašal ga je, če se sme skleniti definitivna pogodba. Gospod okrajni glavar, uprašavši ga, če bi nameravana prodaja bila v korist Občinarjem in dobivši pritrjevalen odgovor, izrazil je, da se mora predložena mu kupno-prodajna pogodba skleniti brez skrbi, češ, da gozdno oblastvo nima nič proti temu. Pavel Turk, da bi bil stvari bolje gotov, poslal je k c. kr. okrajnemu glavarstvu še oba odbornika krajnega gospodarskega odbora draškega vprašat, če od gozdno - policijske strani proti nameravani prodaji ni nikakega ugovora, odnosno, če sme dati posekat omenjeni gozdni del. Tudi tema dvema odgovoril je c. kr. okrajni glavar gosp. pl. Thoman isto, kakor Pavlu Turku in ko sta poleg tega zahtevala še pismeno rešitev svoje prošnje, čutil se je c. kr. okrajni glavar gospod pl. Thomann razžaljenega, rekoč, da je njegova beseda pač vredna toliko, kakor jednak odlok. Kmalu na to poslal je v Drago gozdnega uradnika, da zaznamuje drevje, katero bi se smelo posekati.
Pavel Turk, tudi s tem še nezadovoljen, šel je v tej zadevi v Ljubljano k gospodu c. kr. deželnemu predsedniku ter ga je razloživši mu ugodno kupno ponudbo tvrdke Lavrič & družba, vprašal, če politično oblastvo ne bode nasprotovalo sklenitvi pogodbe. Gospod c. kr. deželni predsednik odgovoril mu je, da morejo Dragani kupno-prodajno pogodbo skeniti brez skrbi.
XV. seja dne 25. novembra 1890.
Sklenili so torej s tvrdko Lavrič & družba pogodba o posekanji ggzda, vsled katere je bila ta tvrdka opravičena začeti že letošnjo zimo sekati drevesa.
Dva meseca potem, ko je bila sklenena pogodba, prejel je Pavel Turk kot načelnik gospodarskega odbora in kot župan v Dragi od c. kr. okr. glavarstva v Kočevji prepoved, da se ne sme v draškem gozdu posekati nobeno drevo in je bila ta prepoved motivirana s tem, da se je dotični del gozda v zmislu gozdnega zakona z dne 3. decembra 1852 proglasil kot gozd v varstvu.
Dražani prejeli so o sklepu pogodbe od tvrdke Lavrič & družba na račun kupnine 10.000 gld., katere so takoj med seboj razdelili ter za nujne potrebe že porabili. Ko bi sedaj morali teh 10.000 gld. vrniti imenovani tvrdki — katera je vložila že tožbo — prišli bi nekateri njih gotovo na beraško palico. Zato so vložili dne 2. julija 1890 priziv proti prepovedi c. kr. okrajnega glavarstva. Ta priziv, dasi je rešitev njegova — ker se približuje zima — jako nujna, do danes ni še rešen. Dražani so torej v veliki stiski in v še večjih skrbeh glede na vloženo tožbo kupiteljevo.
Ker visoki c. kr. deželni vladi ne more biti do tega, da bi materijalno uničila celo občino, katera je v minulih letih brez tega trpela vsled raznih ujim in ker se je kupno-prodajna pogodba s tvrdko Lavrič & družba sklenila šele po prejšnjem dovoljenji — če tudi le ustnem — c. kr. okrajnega glavarstva v gozdnih zadevah, vprašamo podpisani:
1.	) Je-li visokemu c. kr. deželnemu predsedstvu znano vse tu navedeno; in
2.	) ako mu je znano, ali hoče skrbeti za to, da se reši kar najprej mogoče dne 2. julija 1890 od gospodarskega odbora Draškega vloženi priziv in da se vzdrži dovoljenje dano Dražanom ustno po c. kr. okrajnem glavarji v Kočevji in po c. kr. deželnem predsedniku ?
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik se je oglasil k besedi.
C. kr. deželni predsednik baron Winkler:
Dovoljeno mi bodi, da odgovorim takoj na interpelacijo, katero smo ravno sedaj čuli, in izrečem, da so meni razmere, kakor so razložene v interpelaciji, dobro znane in 'da bode vlada v tej zadevi postopala, kakor veleva gozdna postava. Samo eno opazko -v interpelaciji moram popraviti, namreč da bi bil jaz poslancu Turku rekel, da smejo Dražani skleniti pogodbo z Lavričem brez skrbi. Kaj tacegä jaz nisem rekel, ampak rekel sem le, da naj sklenejo pogodbo, če mislijo, in naj tudi sekajo tamošnje gozde, da le skrbno pazijo , da s tem ne prelomijo gozdnega zakona, kajti potem bi zapadli kazni, ki je odmerjena v postavi.
6. Ustno poročilo upravnega odseka glede jezikovne uredbe na c. kr.
XV. Sitznng a in 25. November 1890.	853
državni višji realki v Ljubljani
(k prilogi 28.).
6. Mündlicher Bericht des Berwaltnngs-ansschttfses betreffend die sprachliche Ein-richtnnc; an der k. k. Staatsoberrealschnle in Laibach (zur Beilage 28).
Poročevalec Kersnik:
Visoki deželni zbor! V IX. seji dne 5. novembra lanskega leta je sklenil deželni zbor sledeče: „Z ozirom na tesno zvezo, katera obstoji med ljudskim šolstvom in srednjimi šolami, naroča se deželnemu odboru, naj pretehta vprašanje, ali se sedanja jezikovna uredba na Ljubljanski višji realki strinja z osnovo ljudskih šol in z dejanskimi potrebami našega prebivalstva, ter naj o tem predmetu poroča in primerne nasvete stavi v bodočem zasedanji.“
Rezultat tega poizvedavanja leži pred Vami v prilogi 28., katero imate 5 tednov v rokah. Z ozirom na razloge, navedene v poročilu deželnega odbora, zlasti pa z ozirom na to, da spada zakonodajstvo o vprašanji realk v področje deželnega zbora in da dosedaj zakona o realkah še nimamo, predlaga upravni odsek:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„Deželnemu odboru se naroča, da v prihodnjem zasedanji v sporazumu s c. kr. deželnim šolskim svetom predloži načrt zakona, zadevajočega realke na Kranjskem v pretres in sklepanje.“
Abgeordneter Dr. Schaffer:
Ich Hätte nicht verfehlt diese Angelegenheit in eingehender Weise zn besprechen, wenn sie in einem früheren Momente der Session zur Discussion gebracht worden wäre; es hätte dies der Wichtigkeit der Sache entsprochen, jetzt aber in zwölfter Stunde muss ich mich lediglich auf einige nur kurze Bemerkungen beschränken. Wir haben Heuer in sprachlicher Beziehung fast ein halbes Dutzend Debatten geführt, ich kann mich daher darauf berufen, was in dieser Richtung wiederholt über die Nothwendigkeit der Pflege der deutschen Sprache an den Mittelschulen vorgebracht wurde. Diese Bemerkungen gelten wo möglich in noch ausgiebigerem Maße bezüglich der Realschule als bezüglich der hnmanistischen Mittelschulen. Es ist klar, dass eine ausgiebige Kenntnis der deutschen Sprache mit Rücksicht auf den künftigen Beruf für die Schüler der Oberrcalschule von größerer Bedeutung ist, als für die Schüler des Gymnasiums. Außerdem ist der Umstand zu berücksichtigen, dass ohnehin die Schüler, welche in die Oberrealschnle eintreten, auch wenn sie slavonischer Nationalität sind, eine größere Kenntnis der deutschen Sprache mitbringen, als die Schüler, welche ins Gymnasium eintreten; das ist eine ganz natürliche Erscheinung, mit Rücksicht auf die Kreise, aus welchen die Oberrealschüler hervorgehen, indem sie sich nicht vom Lande, sondern aus den gewerblichen und kaufmännischen Kreisen und dem Mittelstände recrntiren,
354
XV. seja dne 25. novembra 1890.
aus Kreisen, in denen die Pflege der deutschen Sprache auch in slovenischen Familien eine andere ist, als in den bäuerlichen Familien am Lande. Auch wäre zu bedenken, dass Sie, wenn Sie hier förmliche slovenische Parallelclassen machen wollten, auch mit den Lehrbüchern in Collision kommen würden, nachdem Sie wissen, dass eine einzige Realschule im Lande existirt und es zu einer zweiten in absehbarer Zeit kaum kommen dürfte, daher eine eigene Herstellung von Lehrbüchern eine gewiss überflüssige Sache wäre. Zu diesem Umstande, dass nur eine einzige Realschule int Lande existirt, kommt noch der weitere triftige Grund, dass es sich wirklich nicht lohnt, den Gesetzgebnngsapparat in Krain zu dem Zwecke in Bewegung zu setzen; für eine Realschule — wir werden nie mehrere Realschulen haben — ist ein codi-ficatorisches Werk wirklich nicht nothwendig.
Ich bitte Sie die Verhältnisse zu prüfen, sprechen Sie auch mit Professoren slovenischer Nationalität, die werden Ihnen sagen, dass die Verhältnisse an der Realschule ganz geordnete sind. Ans dem Berichte des Landesschulrathes haben Sie ferner gesehen, dass bezüglich der Kinder, die der deutschen Sprache in nicht genügendem Grade mächtig sind, die entsprechende Vorsorge getroffen wird, dass sie aber in den höheren Classen anstandslos dem Unterrichte in deutscher Sprache folgen und mit befriedigenden Kenntnissen die Anstalt verlassen.
Wie gesagt, in der Realschule ist alles in bester Ordnung, man hört keine Klagen weder von der einen, noch von der anderen Seite; der Lehrkörper ist darüber einig, dass diese Einrichtung den Unterricht fördert, wir haben gute Unterrichtserfolge, also wäre es doch zweckmäßig , wenn man die Oberrealschule mit linguistischen Experimenten, wie sie jetzt in Aussicht genommen sind, verschonen würde. Unter diesen Gesichtspunkten empfehle ich Ihnen die Ablehnung des Ausschnssantrages.
Kandespviistdent Freistem von Mi« Ir lev:
Zu dem vom löblichen Landesausschnsie gestellten Antrage möchte ich mir nur die kurze Bemerkung erlauben, dass, wenn dieser Antrag zum Beschlusse erhoben und dem zufolge der Landesansschnss den Gesetzentwurf, wie es heißt, „im Einvernehmen mit dem k. k. Landesschul-rathe" zur Berathung und Beschlussfassung vorzulegen haben wird, ich meine Mitwirkung in dieser Angelegenheit selbstverständlich erst dann zusichern kann, nachdem ich diesfalls dem hohen Ministerium Bericht erstattet und von demselben die nöthigen Weisungen erhalten haben werde.
Poročevalec Kersnik:
Nasproti izpeljavam gospoda dr. Schafferja ■ nimam v meritornem oziru ničesar ugovarjati. Pomisleki, ki so se danes navedli, so tisti, ki so se navajali že lanskega leta o priliki, ko se je sklepala resolucija, katere sad vidite danes pred sa-boj. Mislim pa, da ima danes navajanje teh pomislekov bolj akademičen značaj in z ozirom na to me veseli, da jih je navedel častiti gospod predgovornik, ker bode deželni odbor pri posvetovanji o tem vprašanji, ko bode imel izpeljati sklep, kateri se mu danes nalaga, vedel, kakih ugovorov je pričakovati od strani, v
— XV. Sitzung n ni 25. November 1890.
katere imenu je govoril častiti gospod poslanec dr. Schaffer, in vedel uvaževati pomisleke, kateri so se tukaj izrazili. To in ničesar druzega ne bodem omenil. Sklepam le s tem, da priporočam predlog, katerega sem stavil v imenu upravnega odseka.
Deželni glavar:
Prestopimo na glasovanje in prosim gospode, ki pritrde temu predlogu, naj blagovole ustati. (Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo sedaj k 3. točki dnevnega reda, to je :
3. Priloga 68. Poročilo finančnega odseka o gradbi nove bolnice v Ljubljani (k prilogi 62.).
3. Beilage 68. Bericht des Finanzausschusses betreffend den Ban des neuen Krankenhauses in Laibach (zur Beilage 62).
Poročevalec Tisnikar:
Visoki deželni zbor! Poročati mi je v imenu finančnega odseka o gradbi nove bolnice v Ljubljani. Želja, da se stara bolnica odpravi iz mesta, in potreba zgradbe nove bolnice je splošno priznana in tudi deželni zbor se je v svoji seji dne 18. novembra leta 1889. izrekel, da se zgradba nove deželne bolnice odobruje s tem pogojem, da se vsa potrebna stavbinska zaklada, ne vštevši troške za infekcijsko bolnico, predno se prične z grajenjem, pripravi in zagotovi. S početkom se je hotelo sezidati bolnico za 358 bolnikov, ker bi bili pa dotični troski z ozirom na to, da je sklenil visoki deželni zbor, da' da dežela za zgradbo nove bolnice le 100.000 gld., preveliki, so se dotični načrti pregledali in se je sklenilo, da se glede na proračunjene troške v znesku
320.000	gld.. skrči prvotni načrt tako, da se zgradi nova bolnica le za 316 postelj. Deželni odbor je potem razpisal napravo načrtov in proračunov in povabile so se k temu tvrdke: Kranjsko stavbinsko društvo, Tönnies, Zupančič in Faleschini in kot specjalist v bolničnih zgradbah arhitekt Kuno Waidmann v Zagrebu. Samo poslednji se je oglasil in izrekel, da je pripravljen izdelati operat po programu, ki bi ustregel vsem tehniškim in zdravniškim pogojem, ako mu deželni odbor zagotovi nagrado 3500 gld. Ta ponudba se je tudi sprejela in deželni odbor je obljubil dati za načrt 3500 gld. Dotična svota za izdelavo načrta je bila pa po sklepu deželnega zbora določena samo v znesku 1500 gld., tako, da se je dotični kredit prekoračil za 2000 gld. Ako pregledamo vprašanje, na kak način je zagotovljen stavbni kapital v znesku 320.000 gld., omenjam, da se je v prvi vrsti ozirati tu na skupilo za staro bolniško poslopje. Častiti naš gospod tovariš Gorup je ponudil leta 1888. za deželno bolnico
120.000	gld. in se je ob enem izrekel, da je pripravljen, podariti bolniško poslopje deželi kranjski ali pa mestu ljubljanskemu, to je tistemu faktorju,
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung a»i 25. November 1890.
355
ki bode ustanovil višjo dekliško šolo s slovenskim učnim jezikom v Ljubljani. Ker je obrok zaveze do-tične ponudbe že pretekel, vložil je gospod Gorup novo ponudbo. Omenjati imam tudi drugo ponudbo, ki nam je došla 22. novembra leta 1890. in sicer od knezoškofijstva, ki se glasi (bere: — liest:)
„Visoki deželni odbor!
Dovoljujem se veleslavnemu deželnemu odboru naznaniti, da bi bil pripravljen kupiti deželno bolnišnico s pripadajočim vrtom, ako mi slavnoisti stavi primerne pogoje, vzlasti glede obrokov za izplačevanje kupnine.
Za celo posestvo ponudim sto in dvajset tisoč goldinarjev.
Prosim torej, naj mi blagovoli slavnoisti s svoje strani javiti natančneje pogoje, pod katerimi bi hotel prodati imenovano posestvo.
Knezoškofljstvo ljubljansko dne 22. novembra 1890.
f Jakob,
knezoškof.“
Nova ponudba gospoda Gorupa pa se glasi (bere: — liest:)
„Izjava.
Svoji ponudbi z dne 19. septembra 1888 in 26. novembra 1888 glede nakupa deželne bolnice v Ljubljani dodajem sledeče:
1.	) Ker obveznost moje ponudbe, da kupim deželno bolnico z vrtom za 120.000 gld., po mojem mnenji koncem tega zasedanja neha, podaljšam ta obrok do 1. aprila 1891.
2.	) Ako mi dežela Kranjska to posestvo proda in izroči, zavezujem se, mestu Ljubljanskemu, katero je sklenilo ustanoviti višjo dekliško šolo, v namen te šole podariti, po izselitvi bolnikov iz stare bolnice, poslopje bolnice do velikih vrat.
3.	) Ako bi se pa višja dekliška šola v Ljubljani iz kakoršnihkoli uzrokov ne ustanovila ali ustanoviti ne mogla, sem pripravljen, prepustiti mestu brezplačno imenovano poslopje za obrtno šolo in druge učne namene.
(Klici: — Rufe: „Bravo! Dobro!“)
4.	) Želim sicer, da se mi posestvo izroči v treh letih po sklepu definitivne pogodbe, a tega obroka ne stavljam kot pogoj nameravanega nakupa.“
Klici na levi: — Rufe links: „datum!“)
„V Ljubljani, dne 24. novembra 1890.
Josip Gorup.
Peter Grasselli,
priča.
Dr. Ivan Tavčar,
priča.“
Finančni odsek je pretresoval obe ponudbi in je priznal soglasno, da je druga ponudba ugodnejša, kajti kupnina je pri obeh enaka, pri drugi pa se je ozirati posebno na to, da je gospod Gorup pri-
pravljen odstopiti poslopje za višjo dekliško šolo, za obrtno šolo, ali za druge učne namene, tako, da je mestu na razpolaganje to ponudbo ali velikodušno darilo obrniti, v katerikoli navedenih namenov. Zaradi tega predlaga finančni odsek, da visoki deželni zbor takoj sprejme to ponudbo in deželnemu odboru naroči, da v zmislu ponudbe napravi končno pogodbo. S tem bi bilo zagotovljeno skupilo v znesku 120.000 gld. za novo bolnico. — Dalje se je vložila ponudba glede podružnice na Poljanah, katero hoče kupiti društvo sv. Vincencija za 8000 gld. Finančni odsek je bil mnenja, da se odobri nasvet deželnega odbora, da se proda ta bolnica društvu sv. Vincencija. Dalje je obljubljenih 60.000 gld. od kranjske hranilnice in 36.000 gld. od mestne občine ljubljanske in slednjič je sklenil visoki deželni zbor v namen zgradbe nove bolnice dati iz deželnega zaklada 100.000 gld., tako da so troški, proračunjeni na 320.000 gld., popolnoma pokriti.
Glede ophtalmologičnega oddelka omenjam le, da se je dotičnemu sklepu deželnega zbora ustreglo v tem, da se je ustanovil ta oddelek in se tudi imenoval dotični primarij (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Žalibog!“) z dekretom 11. tega meseca.
Finančni odsek nasvetuje sledeče:
„Visoki deželni zbor naj sklene:
1.	Ponudba gosp. Jos. Gorupa, da kupi sedanjo deželno bolnišno poslopje z vrtom za 120.000 gld. se sprejema ter se deželnemu odboru naroča, da nemudoma sklene definitivno kupno pogodbo z g. Jos. Gorupom v zmislu njegovih ponudeb. Deželni odbor se ob enem pooblašča, da sme del posestva odstopiti kupcu, predno se stara bolnica izprazni.
2.	Deželni odbor se pooblašča, da proda hišo št. 42 na Poljanah, v katerih se nahaja infekcijska bolnica, družbi sv. Vincencija za ponudeno svoto
8.000	gld. To posestvo je pa šele tedaj izročiti kupcu, ko se dodela nova infekcijska bolnica.
3.	Pogodba z arhitektom K. Waidmannom o nagradi za napravo načrtov in sestavo proračunov za novo bolnico v znesku 3.500 gld. se potrjuje.
4.	Deželni odbor se pooblašča, da 1. 1891. prične zgradbo nove bolnice po načrtu arhitekta K. Waidmanna s proračunjenimi troški 320.000 gld.,
za katero je zagotovljenih:
d) skupilo za staro bolniško posestvo v znesku
120.000	gld.,
b)	za bolniško podružnico hiš. št. 42 na Poljanah v znesku 8.000 gld.,
c)	od kranjske hranilnice obljubljena podpora
60.000	gld.,
d)	od mestne občine ljubljanske dovoljeni prispevek 36.000 gld.,
e)	po deželnem zboru v seji dne 18. novembra leta 1889. iz deželnega zaklada privoljeni donesek 100.000 gld., kateri se ne sme prekoračiti.
5.	Načrte K. Waidmanna je natanko pregledati in stavbo oddati konkurenčnim potom.
356
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
6.	Za stavbinske troske v prvem letu dovoljuje se razun od mestne občine in kranjske hranilnice zagotovljenih, in na to leto spadajočih prispevkov in skupil za prodano bolnično poslopje in za podružnico na Poljanah kredit v znesku 30.000 gld. iz deželnega zaklada.
7.	Za zgradbo infekcijske bolnice v znesku
20.000	gld. in za razširjate v stavbinskega prostora v znesku 5.000 gld. dovoljeni kredit se vzdržuje za leto 1891.
8.	Za sklepa, tikajoča se prodajo deželne bolnice in podružnice na Poljanah (točka 1. in 2.) pridobiti je Najvišje potrjenje.
Der hohe Landtag wolle beschließen:
1.	Der Anbot des Herrn Josef Gorup betreffend den Ankauf des gegenwärtigen Spitalsgebäudes sammt Garten um den Betrag von 120.000 fl. wird angenommen und der Landesausschnss beauftragt mit Herrn Josef Gorup unverzüglich den definitiven Kaufvertrag im Sinne seiner Offerte abzuschließen. Der Landesausschnss wird gleichzeitig ermächtiget einen Theil der Realität dem Käufer vor der erfolgten Räumung des alten Krankenhauses zu überlassen.
2.	Der Landesausschnss wird ermächtiget das Haus Nr. 42 auf der Poljana, in welchem das Jn-fections-Krankenhaus untergebracht ist, dem Vinzenzius-Vereine um die angebotene Summe von 8.000 fl. zu verkaufen. Diese Hausrealität ist jedock) dem Käufer erst nach Erbauung des neuen Jnfections-Krankenhanses zu überlassen.
3.	Der Vertrag mit dem Architekten K. Waidmanu betreffend das Honorar für die Ausfertigung der Pläne und Verfassung der Kostenvoranschläge für das neue Krankenhaus int Betrage von 3.500 fl. wird genehmiget.
4.	Der Landesausschuss wird ermächtiget den Bau des neuen Krankenhauses auf Grund des vom Architekten K. Waidmann verfaßten Planes int Jahre 1891 mit dem Kosteuvorauschlage von 320.000 fl. zu beginnen.
Für diesen Bau ist zugesichert:
a)	Der Erlös für die alte Spitalsrealität per
120.000	fl.,
b)	der Erlös für die Poljana-Spitalsfiliale Haus-Nr. 42 per 8.000 fl.,
c)	die von der kraiuischen Sparcasse in Aussid)t gestellte Subvention per 60.000 fl.,
d)	der von der Stadtgemeinde Laibad) bewilligte Beitrag per 36.000 fl.
e)	der vom Landtage in der Sitzung vom 18. November 1889 aus dem Landesfoude bewilligte Beitrag per 100.000 fl., der nicht überschritten werden darf.
5.	Die Pläne des K. Waidmann sind genau zu prüfen und ist der Ban im Concurrenzwege 'zu vergeben.
6.	Für die Baukosten des ersten Baujahres wird außer den von der Stadtgemeiude und der krainischen Sparcasse votirteu und auf dieses Jahr entfallenden Beiträgen und außer dem Erlöse für das verkaufte Spitalsgebüude und die Poljana-Spitalsfiliale ein Credit von 30.000 fl. aus dem Landesfonde bewilliget.
7.	Der für den Bau des Jnfectionsspitales i„i Betrage von 20.000 fl. und für die Erweiterung des Baugrundes im Betrage von 5.000 fl. bewilligte Credit bleibt für das Jahr 1891 aufrecht.
8.	Für die Beschlüsse betreffend den Verkauf des Civilspitales und der Spitalsfiliale ans der Poljana (Punkt 1 und 2) ist die Allerhöchste Sanction zu erwirken."
Prosim, da se prične nadrobna razprava o teh predlogih.
Deželni glavar:
Otvorjam splošno razpravo. K besedi sta se oglasila gospoda poslanca vit. dr. Blei weis in ekscelenca baron Schwegel. Želi gospod dr. Bleiweis, ki se je prvi oglasil, govoriti pred ekscelenco gospodom baronom Schweglom ?
Poslanec vitez dr. Bleiweis - Trsteniški:
Ne.
Deželni glavar:
Potem ima besedo gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel.
Abgeordneter ©reellem Koron Schwegel:
Ick) habe mir das Wort nur zu einer Correctur des Antrages erbeten, weil ich glaube, dass aus Missverständnis ein Satz ausgeblieben ist, der wesentlich ist und int Ausschüsse gestern and) besprochen wurde. Es handelt sid) um den Umstand, dass wir im Vertrage. der mit Herrn Gorup abzuschließen ist, aus--drücklich fixireu müssen, dass auch die Bedingung gewahrt werde, dass die betreffenden Räume im Garten der Stadtgemeinde anlässlich der Parzellierung unent-geltlid) abzutreten sind. Es unterliegt keinem Zweifel, dass die Sache sowohl von Seite des Herrn Gorup, als and) von Seite des Herrn Berid)terstatters in dem gleichen Sinne aufgefaßt wird. Id) möchte in der vorliegenden Textirung nur einen Druckfehler erblicken; weil aber die Sache sehr toidjthj ist, wollte ich mir, bevor die Debatte eröffnet wird, das Wort erbitten und nicht als selbständigen Antrag, sondern nur als Ergänzung des Antrages des Finanzaussck)usses, bei Absatz 1, wo es heißt: „der Anbot des Herrn Josef Gorup, betreffend den Ankauf des gegenwärtigen Spitalsgebäudes sammt Garten um den Betrag von
120.000	fl. wird angenommen und der Landesäusschttss beauftragt mit Herrn Josef Gorup unverzüglid) den definitiven Kaufvertrag int Sinne seiner Offerte abzuschließen" — nach dem Worte „Offerte" die Einschaltung folgenden Zusatzes beantragen: „und unter der Bedingung abznsd)ließen, dass von dem gegenwärtigen Spitalsgrunde jener Theil, welcher int Falle der Parcellirung desselben zu Bauzwecken für die vom Gemeinderathe beschlossenen Straßen benöthiget wird, unentgeltlick) abgetreten werde". — Der Herr Berichterstatter wird bestätigen, dass dies im Finanzaussd)nsse beschlossen wurde und dass gegen den Vertragsabschluss in diesem Sinne keine Bedenken
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. Tllovmber 1890.
357
vorgebracht wurden. Weil ich beim Worte bin. möchte ich hier zugleich dem Gefühle der Dankbarkeit Ausdruck geben, welches von den Herren sicherlich getheilt wird, dass durch die veränderten Anträge des Herrn Gorup die Frage des Spitalsbaues in wesentlichster Weise gefördert und der Stadtgemeinde ein größerer Spielraum bezüglich des ihr zugedachten Geschenkes gewahrt wurde; Herr Gorup hat sich hiedurch einen neuen und vollberechtigten Anspruch auf unsere Dankbarkeit erworben und diesem Gefühle wollte ich hiemit Ausdruck gegeben haben. (Klici: — Rufe: „Dobro! dobro!“)'
Poročevalec Tisnikar:
Glede predloga njega ekscelence gospoda barona Schwegelna, omenjam, da se je predlog finančnega odseka res tako glasil in da še je, ko se je sestavil predlog sinoči o pozni uri, le v naglici izpustil ta dostavek. Akomodujem se torej temu predlogu.
Poslance vitez dr. Bleiweis - Trsteniški:
Visoki zbor! Že v lanskem zasedanji us o ja l sem si v XIII. seji dne 18. novembra staviti nektere predloge in izraziti pomisleke zastran načina gra-denja nove bolnice. Glavni pomislek je bil, da je preskrbljenih premalo prostorov v raznih oddelkih z ozirom na to, da je število bolnikov posebno po zimi tako visoko, da čez tri leta, ko bode zgradba dogotovljena, skorej ne bo mogoče izhajati s temi prostori. Iz poročila deželnega odbora je razvidno, da so se vsi merodajni faktorji, namreč: deželni zdravstveni svet in zdravniki deželne bolnice izrekli, da bi bilo število postelj nastavili na najmanj 350, deželni odbor skrčil je pa to število na 316 postelj. To je velika razlika, ktera se bode tembolj čutila, ko bode zgradba gotova. Že zdaj vidimo, da je na kirurgičnem oddelku število bolnikov ne le v zimskem, ampak tudi v poletnem času tako veliko, da bi bili ti prostori že zdaj vsi napolneni, ako bi imeli novo bolnico že zgrajeno, ravno tako tudi na medicinskem oddelku. Dodati bodemo morali toliko postelj v teh prostorih, da ne bo več onega zračnega kvantuma, kterega je zahtevati za vsakega bolnika. Zdravstveni svet je seveda rekel, da se bode temu nedostatku odpomoglo s tem, da se bodejo prostori razširili, še bolje bi pa bilo, ako bi se sezidali novi paviljoni. To je stvar, ki navdaja .vsakega poslanca s strahom, če se reče, da bode kmalo treba razširiti bolnico in prizidati nove paviljone. Zaradi tega bi naglašal, da se bode vsak dober gospodar dvakrat premislil, zgraditi poslopje, v katerem bodejo v kratkem vsi prostori napolneni, ter mora že naprej pripravljen biti, skrbeti za nove prostore. Ker so pa bili vsi pomisleki merodajnih faktorjev brezuspešni, in je deželni odbor mislil, da bode mogoče izhajati s številom 316 postelj, se ne bom dalje spuščal v to zadevo, tudi ne slavil predloga, ker bi se potem zgradba bolnice morda zopet odlašala še nekoliko časa. Dalje se je treba ozirati na to, da imamo na opazovalnem oddelku v stari blaznici toliko število blaznih, ki nimajo prostora na Studencu, ostalo bode torej naj-
manj 30 blaznih, ki ne bodejo imeli nikjer prostora, ko bode nova bolnica zgrajena. To je perspektiva, ki se nam odpira, ko bode zgradba nove bolnice gotova.
Preidem na detail in tu moram reči, da se mi Waidmannovi načrt dopade, ker je iz njega razvidno, da je arhitekt strokovnjak, ki si ve takoj pomagati in ki je praktično uredil paviljone.
Med paviljoni nahajamo tudi paviljon za porodnice. Ako vzamete gospodje na znanje, da ni na tem oddelku skorej nikdar več kot 10 oseb, — to je največje število, — potem se Vam mora vender le čudno zdeti, da bi ta paviljon stal 31.500 gld. Kako je to mogoče ? Velik trosek izvira od tod, da bode v tem paviljonu nastanjena tudi šola za babice. V šoli je treba raznih prostorov za šolske namene in druge stvari, zato bode oni paviljon širji in več stal, kakor drugi paviljoni. Vprašati se pa moramo, kteri faktor ima pri tej šoli največ interesa ? Naravni odgovor je, da država, ker je šola državna in tudi profesorja država plačuje.
Dežela nima dolžnosti skrbeti za to , da bode nastanjena tam šola. Ker bode ta paviljon služil šoli in bolnikom, nastane vprašanje, ali ni tudi država dolžna dodati nekoliko k zgradbi ali plačati primerno najemščino za to šolo? V dotični konferenci in tudi pozneje oziral se je deželni odbor na zahteve vodje, oziroma profesorja na tej šoli, ki je tega mnenja, da morajo tudi učenke stanovati v tem paviljonu. Ker bode nova bolnica daleč zunaj mesta in je treba, da so učenke nazoče skorej celi dan v porodišnem oddelku, se zahtevo profesorja ne more imenovali neopravičeno. Zato je arhitekt Waidmann paviljon tako uredil, da bodo učenke tam tudi stanovale. Naj povem še tu, da se vrstita vsako leto 2 tečaja na porodniškem oddelku, jeden je nemški, drugi slovenski, v slovenskem tečaji je navadno 12 —16 učenk, v nemškem k večem 5 učenk. Da se odpravijo iz neprimernega števila učenk izvirajoči nedo-statki, je profesor, o katerem se pač ne more trditi, da bi bil premalo objektiven, stavil nasvet pri visokem ministerstvu, naj bi se pouk tako uredil, da se vrstita dva slovenska, potem šele eden nemški tečaj. Utemeljeval je nasvet s tem, da je število slovenskih učenk tako veliko, da pomanjkuje materij al za njihovo praktično izvežbanje. Tudi pri tej priložnosti se je kazala privilegirana nemška ravno-pravnost, ker je ministerstvo odbilo to prošnjo, ne oziraje se na to, da trpi pouk, češ, da zahtevana prenaredba žali ravnopravnost. Arhitekt Waidmann je to storil, kar je dotični profesor želel, v porodniškem paviljonu se bode torej nahajalo tudi stanovanje za učenke. 8 tem, da stanuje tam 15 učenk v 2—3 sobah, je priznano, da je zgradba za porodniški paviljon tudi državna zadeva, to trditev podpira še razlog, da podpira država tudi druge dežele z doneski pri takim šolam namenjenih zgradbah.
V Insbrucku je v porodniškem paviljonu klinika za medicince in babice, tam donaša država vsako leto precejšnjo svoto, ne vem pa, če je država tudi pomagala deželi pri zgradbi nove bolnice.
Iz teli ozirov bodem koncem svojega govora stavil predlog, naj stopi deželni odbor v dogovor z
358
XV. seja dne 25. novembra 1890.
visoko vlado, da pripomore ona k zgradbi porodniškega paviljona.
Kar se tiče drugih potrebnih stvari, moram le še omeniti, da bode izpeljava te zgradbe in vse drugo, kar je še ž njo združeno, delalo deželnemu odboru še precej preglavice.
Gospoda moja, vi znate, da bode ta bolnica stala daleč zunaj mesta; tam ni cest, kanalizacije, razsvitljave; zahtevate pa, da naj mesto vse to preskrbi. Tega dežela skorej ne bode mogla tirjati, o tem oziru bode treba pogajati se z mestom in le viribus unitis bode mogoče kaj doseči. Bolniki, ki bodo prihajali z južne železnice, porabljali bodo Dunajsko cesto, oni z Dolenjskega bodo imeli dolgo pot v Šiško; jako težavna bode kanalizacija, od bolnice naprej nima mesto več glavnega kanala; vse to bode veliko veliko stalo!'
Drugih posebnih pomislekov nimam, le želel bi, da bi bila zgradba taka, da ne bode deželni zbor prišel v neprijeten položaj, ko bode dogo-tovljena, misliti že na to, kako bi bolnico zopet razširil.
Usojam si torej staviti sledečo resolucijo:
„V novi bolnišnici sezidali hoče dežela paviljon za porodniški oddelek, v katerem ima biti tudi šola za babice. Naglasa, se, da bi bilo v interesu pouka , če bi učenke stanovale v tem paviljonu in vsled tega imele priložnost, biti nazoče pri vseh porodih. O tem vprašanji naj deželni odbor poizve mnenje c. kr. vlade, dalje pa tudi, ali je ona z ozirom na učne namere pripravljena donašati k zgradbi porodniškega paviljona primeren prispevek, ali pa plačati primerno najemščino za nastanjenje šole, oziroma stanovanje za učenke.“
Poslanec dr. Vošnjak:
Iz besed gospoda predgovornika je visoki zbor izvedel, kake težave so bile pri sestavi programa za bolnico, kajti na jedni strani so zdravniki po pravici zahtevali, da se napravi več prostorov, kakor jih je zdaj, na drugi strani pa je imel deželni odbor pred seboj številko za troške, s katero je bilo treba računati. Iz računa o vsili dohodkih stavbenega zaklada se je pokazalo, da ne bode več na razpolaganje , kakor 320.000 gl d.: s tem zneskom zidati bolnico za 350—400 bolnikov je nemogoče, kajti ako pogledamo, kako se druge bolnice zidajo, najdemo , da stane vsaka posebej navadno najmenj 1.200 gld., v velikih mestih, na Nemškem in Fran-cozkenr pa tudi 4000—5000 gld., mi pa bi naj zidali s 320.000 gld. bolnico za 350 bolnikov! To je , nemogoče in zato je bil deželni odbor v neprijetnem položaji, da je moral skrčiti število postelj, kolikor se je dalo, vender pa ne tako, kakor meni gospod predgovornik, ki ni povedal, da zidamo tudi infekcijsko bolnico s 24 posteljami, torej za skupaj 340 bolnikov, ne pa za 316, kakor je on trdil. Vender bo več prostora na razpolaganje, kakor je povedano, kar je treba jemati v poštev, da so zračni prostori v novi bolnici računani na vsako posteljo s 40 ms, v stari pa samo 25—30 m3, ali pa še toliko ne.
- XV. Sitzung mn 25. November 1890.
Torej če bode sila nastala, bode mogoče tudi nekaj več postelj postaviti kakor zdaj, želeti bi bilo seveda da bi se že zdaj zidala tako velika, kakor so predlagali zdravniki.
Kar se tiče porodišnice, je res to poslopje v primeri s številom žensk, ki se tam oskrbujejo, preveliko; ali zahteve sedanjega časa glede porodišnic so take, da se mora polovica sob zračiti, in le polovica ostane za ženske, torej se mora za polovico večje poslopje zidati, kakor bi bilo treba glede samo na število žensk.
'Kar se tiče predloga gospoda dr. Bleiweisa, da vlada pripomore z doneskom ali najemščino za šolo, storil bode deželni odbor že po sklepu lanskega leta vse korake, da to doseže; vender pa bi se bilo bati, da bi se cela stavba ne zavlekla, če moramo na odgovor visoke vlade čakati; kajti po načrtu je jedna sama velika soba odločena za spalnico učenk in to stavbe že ne bode tako silno podražilo. Ako bi se reklo, tako se ne sme zidati, bi se zidanje zopet zavleklo. Jaz mislim, da vlada ne bode rekla, ako zidamo več paviljonov: „nič vam ne dam“, ampak da se bode ozirala na pravične želje deželnega zbora in deželnega odbora ter kak prispevek dovolila. Bolnica je res jako oddaljena od mesta in prav je imel gospod predgovornik, ko je rekel, da bode še mnogo preglavice delala ne le med stavbo, ampak tudi, kadar bode že gotova. Kanalizacija bi mestno upravo hudo zadela, ako bi jo zidala do bolnice, vender pa inženirji mislijo, da take kanalizacije ne bode treba. Svet je tam sam prod, da lahko požira navadno vodo ki priteka iz streh in da lahko odteka, kar ne pride iz stranišč. Napravile se bodo za deževnico in za vodo iz kopelj in kuhinje velike jame, kakor jih imajo tudi v drugih mestih, kajti prodna tla vse požirajo tako, da ne bode prišlo nič škodljivega v zemljo, stranišča pa se bodo zidala z betonom in spraznila s pneumatičnim aparatom tako, da bodo izločeni človeški odpadki. Kadar bode mesto izpeljalo kanal do sv. Krištofa, takrat bode mogoče ga izdeljati tudi do bolnice.
Ker' torej ni bilo ugovora proti nasvetom finančnega odseka, in ker vidim, da je cela slavna zbornica jedina v tem vprašanji, moram izreči v imenu zdravnikov in bolnikov zahvalo visokemu deželnemu zboru, da je do tako važnega sklepa prišel in dovolil tako lep znesek za zavod, ki bode v prid bolnikom in v čast deželi.
Deželni glavar;
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker se nihče ne oglasi, vprašam gospoda poročevalca, če ima kaj opomniti?
Poročevalec Višnikar:
Nimam mnogo dostaviti, kajti oba gospoda predgovornika - strokovnjaka sta že na široko razkladala razmerje pri bolnici in zlasti prvi gospod predgovornik je izrazil mnenje, da bode v novi bol-
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
359
niči premalo prostora. Ako se more zboljšati načrt v danem okviru, ako se ne prekorači pokrita svota 320.000 gld., potem bode vsaka sprememba povoljna. Glede porodilnice bi bilo želeti, da država da nekaj podpore, in nimam proti dotični resoluciji ničesar ugovarjati.
Deželni glavar:
Preidemo torej na nadrobno razpravo in mislim, da ni treba še vprašati, ali se podpira predlog gospoda poslanca dr. Bleiweisa, ker se je že podpiral od jednega gospoda predgovornika.
Prosim gospoda poročevalca, da bere 1. predlog finančnega odseka z dostavkom vred, kateri se je le po pomoti izpustil.
Poročevalec Tisnikar:
Prvi predlog finančnega odseka se sedaj glasi:
1.) Ponudba g. Jos. Gorupa, da kupi sedanjo deželno bolnišno poslopje z vrtom za 120.000 gld., se sprejema ter se deželnemu odboru naroča, da nemudoma sklene definitivno kupno pogodbo z g. Jos. Gorupom v zmislu njegovih ponudeb s tem pogojem, da se od sedanjega bolniškega sveta odstopi brezplačno oni del, kateri se bode za slučaj parceliranja tega sveta v stavbene namene za od občinskega sveta sklenene ceste potreboval. Deželni odbor se ob enem pooblašča, da sme del posestva odstopiti kupcu, prodno se stara bolnica izprazni.
1. Der Anbot des Herrn Josef Gorup betreffend den Ankauf des gegenwärtigen Spitalsgebäudes sammt Garten um den Betrag von 120.000 fl. wird angenommen und der Landesausschuss beauftragt, mit Herrn Josef Gorup unverzüglich den definitiven Kaufvertrag im Sinne seiner Offerte und unter der Bedingung abzuschließen, dass von dem gegenwärtigen Spitalsgrunde jener Theil, welcher im Falle der Parcellirung desselben zu Bauzwecken für die vom Gemeinderathe beschlossenen Straßen benöthiget wird, unentgeltlich abgetreten werde. Der Landesausschuss wird gleichzeitig ermächtiget einen Theil der Realität dem Käufer vor der erfolgten Räumung des alten Krankenhauses zu überlassen.
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
(Bere 2.—8. predlog, ki obveljajo brez debate. — Liest die Anträge 2—8, welche ohne Debatte angenommen werden.)
Predlagam 3. branje.
Deželni glavar:
Predlaga se tretje branje. Prosim torej gospode, ki pritrdijo ravnokar v drugem branji sprejetim predlogom finančnega odseka tudi v tretjem branji, naj blagovole n stati.
(Vsi predlogi obveljajo v 3. branji. — Alle Anträge werden in 3. Lesung angenommen.)
Sedaj imamo še glasovati o resoluciji gospoda poslanca vit. dra. Bleiweisa, in prosim gospode, ki pritrdijo tej resoluciji, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Menim da se vsi gospodje poslanci strinjajo z menoj, ako se izreče gospodu Gorupu še enkrat zahvala.
(Klici: — Rufe: „Bravo! Živijo!“).
Sedaj pristopimo k 4. točki dnevnega reda, to je:
4. Priloga 69. Poročilo finančnega odseka o deželnem prispevku za vzdrževanje višje dekliške šole.
4. Beilage 69. Bericht des Hinanzansschnffes betreffend den Landesbeitrag für die (§r-haltnng der höheren Töchterschule in Laibach.
Poročevalec Tisnikar:
Gast mi je dalje poročati v imenu finančnega odseka o deželnem prispevku za vzdržavanje višje dekliške šole.
O ustanovitvi višje dekliške šole se je govorilo in pisalo že mnogo in poudarjala potreba take šole za slovenske deklice, ki se morajo zdaj vzgojevati na tujem in se tako odtujujejo svoji domovini in svojemu narodu. To vprašanje, ki je v mnogih krogih prouzro-čilo mnogo hrupa in razburjenosti, postalo je akutno šele tedaj, ko je gospod Gorup ponudil, da hoče v ta namen odstopiti bolniško poslopje bodisi deželi, bodisi Ljubljanskemu mestu. Tudi visoki deželni zbor je izrekel, da je pripravljen podpirati to šolo s primernim letnim doneskom, ako jo ustanovi Ljubljansko mesto, odklonil pa zahtevanje, da jo dežela sama ustanovi. Mestni zastop Ljubljanski je v seji dne 11. t. m. sklenil, da ustanovi mesto Ljubljansko višjo dekliško šolo, ako obljubi dežela za njeno vzdrža vanje letno podporo 4.000 gld. Vprašanje je torej, s kterim letnim doneskom naj podpira dežela to šolo ? V tem oziru misli deželni odbor — in temu se je pridružila tudi večina finančnega odseka — da bi bilo primerno, ako se zagotovi mestu letna podpora v naj višem znesku 4.000 gld., ali tretjina vseh troskov. Ugovarjalo se je, da ste dve ponudbi glede nakupa deželne bolnice in da je gospod Gorup predrugačil svojo prvotno ponudbo. Ali to mislim, je Ljubljanskemu mestu le na dobro, kajti mestu je zdaj na prosto dano, za ktere učne namene se mu zdi porabiti to poslopje. Ozirati se nam je na že storjeni sklep Ljubljanskega mesta, da se ustanovi višja dekliška šola. Glede na to predlagam v imenu finančnega odseka:
„Visoki deželni zbor naj sklene:
Ljubljanski občini se zagotavlja za vzdrževanje višje dekliške šole s slovenskim učnim jezikom letni prispevek s tretjino letnih troškov, toda ne več kot 4.000 gld. in le s pogojem, da se učni načrt sestavi sporazumno z deželnim odborom.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede k temu predlogu ?
7>3*
360
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
Poslanec Klun:
Po novi ponudbi gospoda Gorupa se je stališče za ustanovitev višje dekliške šole v Ljubljani bistveno spremenilo. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Saj ni res!“) Prosim, prej je bilo mesto ali dežela primorana napraviti višjo dekliško šolo, ako je hotelo dobiti v last bolniško poslopje. Zdaj se je to predrugačilo, zdaj mesto ni več prisiljeno napraviti višjo dekliško šolo, ampak po zadnjem odstavku Gorupove ponudbe more mesto to poslopje za-se obdržati tudi v slučaji, ako bi ne moglo ustanoviti višje dekliške šole, samo da ga porabi za obrtne ali druge učne namene. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „V prvi vrsti za dekliško šolo!“) Dobro, ali vender mislim, da je velik razloček med določbo, da mesto mora napraviti višjo dekliško šolo, ali da jo napravi le v slučaji, ako je to mogoče in jo lahko napravi. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Es fehlen ihm Begriffe und Worte: wir sind keine Jesuiten!)" Zato jaz sodim, da mora mestni odbor to reč ven-derlc še enkrat pretresati, preden se izreče, ali ostane pri sklepu glede ustanovitve višje dekliške šole ali ne; in deželni odbor, ki je že sklepal o tej reči in se načeloma že izrekel za podporo višje dekliške šole, bode imel priliko se zopet baviti z novim sklepom mestnega zastopa in visokemu zboru drugo leto poročati o tej zadevi in mu staviti svoje predloge. Iz teh razlogov ne morem biti za predlog finančnega odseka, ker moramo, ako hočemo dovoliti kako podporo, dotični objekt pred seboj imeti; mi moramo vedeti kakošna je šola, ki jo hočemo podpirati; mi moramo biti prepričani, da bode imel deželni odbor pri osnovi te šole, oziroma pri sestavi učnega načrta, pri določbi troškov za njo svoj vpliv in svojo besedo. Zato stavim drug spreminjevalen predlog, ki se na vse to ozira in kteri se glasi:
„Visoki deželni zbor naj sklene:
Glede na to, da se je podlaga za ustanovitev višje dekliške šole v Ljubljani po ponudbi g. Gorupa z dne 24. t. m. bistveno spremenila, se deželnemu odboru naroča, da dotični odstavek omenjene ponudbe naznanja mestnemu odboru in oziraje se na sklep deželnega zbora z dne 18. novembra 1889 poroča v prihodnjem zasedanji.
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki podpirajo ta predlog, da blagovole ustati.
(Zgodi se. — Geschieht.)
Predlog je zadostno podprt.
Poslanec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Obravnava je zadeva, katera se je obravnavala tudi že za kulisami in pripoznati moram, da mi je nasproti predlogu kanonika Kluna težko ohraniti mirno kri. Jaz imam danes namen, žalili dotične, ki stavijo spreminjevalni predlog, toda dobil bi rad tako formo, da bi me gospod pred-
sednik ne mogel poklicati k redu. Motivi, katere ju razlagal gospod kanonik Klun, so taki, ki smo jih že slišali, ne tukaj v tej visoki zbornici, ampak za kulisami. Gospod kanonik Klun je sicer navajen, da pri svojih poročilih rad igra role, pri katerih se delajo različne opazke. To je tudi danes tako, ali jaz si štejem v dolžnost, da kot zastopnik naroda slovenskega razodenem in razkrijem vse in posebno to. da gospod kanonik Klun igra tako rolo, ki bode morda pogubljiva za njegovo stranko, ki pa je že zdaj pogubljiva za našo narodnost. Obravnava zadeva višjo dekliško šolo v Ljubljani. Jaz mislim kolikor je poslancev na tej (levi — linken) strani, naj si bodo kanoniki, naj si bodo kmetje, vsak brez razločka bi moral imeti prepričanje, da je ustanovitev višje dekliške šole eminentno narodno vprašanje in da se to ne sme meriti po tistem kopitu, kakor je v rabi v katoliško-političnem društvu. Jaz uporabim to priliko pred vsem, da izrazim svojo zahvalo nemški opoziciji. Nič se ni protivila projektu in ofertu gospoda Gorppa. Pri poznam, da ima nemška opozicija kot taka iz političega stališča lahko svoje pomisleke proti tej ponudbi; če pa je navzlic temu nam pripomogla spraviti ta ofert, ki je velikega pomena, na vršino ter odbiti naskok nekega faktorja, ki kali vodo na Kranjskem, zato mora narodna stranka biti hvaležna nemški opoziciji. Ravno tako pa pravim, da si narodna stranka s tem ne bode pridobila slave, če bode tako pometala z vprašanji, ki so tako važna za slovensko narodnost, kakor danes z vprašanjem višje dekliške šole. Narodna stranka je bila pred nekaj dnevi v principu združena, da je višja dekliška šola v resnici velikega narodnega pomena za našo deželo in pred vsem za ljubljansko mesto.
Tukaj naglašam, da se poslancem mesta ljubljanskega nikoli ni moglo očitati, da ne bi imeli širokega srca za potrebe naše dežele. Ako je šlo za toliko in toliko tisočakov, za to ali ono cesto, ali za kak drug namen, sta poslanca ljubljanskega mesta vedno glasovala za dotični izdatek, dasiravno pride v poštev, da je s tem v prvi vrsti prizadeto mesto ljubljansko, ki je največji davkoplačevalec v deželi. Zategadel pa bi smelo ljubljansko mesto tudi pričakovati, da se mu bode pri vprašanji glede višje dekliške šole nasproti prišlo po deželnem zboru. Ge je nemška opozicija vsaj deloma prišla nasproti temu vprašanju, mislim, da bi bilo pravično in pošteno, če bi ga levica in večina te zbornice popolnoma sprejela. Razložiti moram, kaj se je glede te zadeve že bilo dognalo. Posvetovali smo se že o tej stvari, in sicer vsi poslanci narodne stranke, in prišli do enotnega sklepa (Polanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Gujte!“), ki se je sprejel od vseh poslancev, da smo tako rekoč s častno obljubo vsi narodni poslanci zavezani glasovati za višjo dekliško šolo. To je faktura, to se je doseglo! Vsi poslanci narodne stranke brez izjeme so obljubili, kakor hitro se sprejme ponudba Gorupova, da bodo glasovali za projekt višje dekliške šole. In jaz pričakujem, da ustane gospod kanonik Klun ali Gospod Detela, in da rečeta tukaj v javni seji, da lažem! Jaz jih poživljeni, da naj mi dokažeta, da lažem. („Dobro“-klici na galeriji — „Dobro“-Rufe auf der Gallerie). Pii
XV. seja dne 25. novembra 1890. -
jjsti priliki je tucli bilo, da je kanonik Klun ustai in izrekel vzlic sklepom katoliško-političnega društva in tendenc v knezoškofijskem dvoru, da je on prin-cipjelno za to, da se ustanovi višja dekliška šola v Ljubljani.
Če se je torej kanonik Klun načeloma izrekel za to šolo, mislim, da mora, če je mož beseda, pri tem ostati tudi danes! Tudi takrat je že naglašal vse tiste pomisleke, kakor jih navaja danes! Govoril je, ne vemo kaka bode šola, kak bode osnovni in učni načrt. Mi vsi smo se lepo podali tem pomislekom gosp. kanonika, kakor se v vprašanjih, kjer gre za interes našega naroda, večkrat vklanjamo, ker pripisuje#! tem interesom večji pomen, nego osobnim pomislekom. Mi smo takrat rekli, prav imate, mi se udarno. On je namreč zahteval, da se mu da garancija, da bode višja dekliška šola oprta na versko podlago. Proti temu nimamo nobenega pomisleka, strinjamo se popolnoma s tako zahtevo, kajti tudi mi ne tajamo, da bi se v tej šoli tradirale teorije o Iibe-valstvu ali o brezverstvu. Ženska ni poklicana, da bi na tem polji kaj delovala, ženske vzgoja mora biti oprta na versko podlago. Jaz vsaj sem tega prepričanja in marsikateri drugi, koji nas pitajo za liberalce. Ali prepričan sem tudi, če smo to kon-cedirali gospodu kanoniku Klunu, da mora tudi on ostati pri svoj besedi. Na drugi strani se je reklo: ne vemo, kakošen bode učni načrt. Uklonili smo se Vam in rekli gospodu kanoniku Klunu in Deteli, stilizujte to, kar zahtevate. Oba sta rekla, šola naj bode oprta na versko - nravno podlago; na drugi strani pa sta rekla, načrt naj se naredi in deželni odbor naj drugo leto pride z dotičnim načrtom pred deželni zbor. Udali smo se in gospoda Detela in Klun sta prevzela nalog, da stilizirata amendement. Jaz sem si ga zapisal, ker sem vedel, da se bode pozneje morebiti iskala kaka špranja, pri kateri bi se dalo pobegniti pred dano besedo. Glasi se: „ — Ljubljanski občini se zagotovijo za vzdrževanje višje dekliške šole s slovenskim učnim jezikom letni prispevek s tretjino letnih troškov, toda ne več ko 4000 gl d. in le s pogojem, da se višja dekliška šola — “ — prosim, da se posluša, zakaj kar berem, je zajamčeno z besedo in to je za nas merodajno — „ — ustanovi na versko - nravstveni podlagi, in da se organizacijski in učni načrt te šole sostavi sporazumno z deželnim odborom ter v prihodnjem zasedanji deželnemu zboru v potrdilo predloži —
Vsega tega nisem iznašel jaz, to ni izrastlo na moji njivi, ampak na njivi gospoda kanonika Kluna in gospoda poslanca Detela! Menim, če ona dva svojo besedo jemljeta v poštev in če mislita da je. dana beseda sploh kake vrednosti, da morata ali zapustiti zbornico, ali pa glasovati za predlog, katerega sta stavila sama. To je navada povsodi, na vsem svetu, jaz mislim, celo v parlamentih najbolj razburjenih in razdivjanih dežel.
Še nekaj! Pri tisti priliki, ko smo se mi ponižno klanjali gospodu kanoniku Klunu in njegovi stranki, prišlo je v poštev, ali se ima dati nunski šoli kaka podpora ali ne. Mi smo rekli, da kažemo, da smo objektivni in da nam je narodnost več nego podlo strankarsko stališče, glasovali bodemo za pod-
XV Sitzung n m 25. November 1890.	361
poro nunski šoli pod pogojem, da tudi Vi glasujete za predlog glede višje dekliške šole in rešite svojo besedo. Soglasno smo v saboto glasovali za podporo uršulinski šoli. Pač smo od pričetka zahtevali, da naj se zadeva odstavi od dnevnega reda, ker Gorupova ponudba še ni bila rešena. Gospod kanonik Klun pa se je upiral in nam je rekel, kaj se bodete bali, glasujte danes za nas. Na ta način nas je vjel, da smo mi, opiraje se na častno obljubo, ki mora veljati pri duhovniku kakor pri kmetu, glasovali za dotični predlog. („Dobro“-klici na galeriji — „ Dobro “ = Rufe auf der Gallerie.t Pa gospod kanonik Klun nas je na cedilu pustil, in sedaj, ko je došla ponudba knezoškofa, pravi, da je stališče spremenjeno. Ge se bode tako ravnalo, mislim, da si bomo morali iskati boljših in zanesljivejših alijanc. Prišel bode morda kmalo trenutek, ko se bode morala ustanoviti stranka, ki bode imela druga načela in ki bode bolj pazila na častne obljube nego Vi. (Nemir v zbornici in ploskanje z rokami na galeriji. — Unruhe im Hanse und Händeklatschen ans der Gallerte; poslanec Detela:
—	Abgeordneter Detela: „galerija mora biti mirna!“ ;
—	poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Kaj Vas pa moti?!“) Jaz apelujem na zastopnike kmetskih občin. Danes bodemo vzeli v pretres dolenjske železnice, zadevo, ki je važna za vso Dolenjsko, za Črnomaljski,Trebanjski, Ribniški okraj in za okraj Ljubljanske okolice, in videli bodete, da se bodemo soglasno v boj postavili proti interesu mesta Ljubljane, da si ljubljansko mesto prevzame velik del garancije za železnico. „Exempla trahunt“, taki vzgledi ne bodo brez uspeha ostali in želim, da posledic Vašega ravnanja sami ne bodete obžalovali.
To so moje opazke. Da sem razburjen, nikdo mi tega ne bode štel v zlo. Vsak človek, kateremu je sveta lastna beseda, mora biti razburjen, ako vidi, da drugi svojo besedo tako zatajujejo.
Sedaj pa stavljam predlog, ki ne doni iz mojih ust, ampak iz ust gospoda kanonika Kluna in gospoda Detele. Radovedno torej pričakujem, na kak način se bode sprejel in podpiral po častili oni stranki. Predlagam, da se namesto predloga finančnega odseka vzame v pretres oni predlog, katerega sta stavila gospoda poslanca Klun in Detela in ki se glasi:
„Ljubljanski občini se zagotovlja za vzdrževanje višje dekliške šole s slovenskim učnim jezikom letni prispevek s tretjino letnih troškov, toda ne več ko 4000 gld. in le s pogojem, da se višja dekliška šola ustanovi na versko-nravstveni podlagi, in da se organizacijski in učni načrt te šole sostavi sporazumno z deželnim odborom ter v prihodnjem zasedanji deželnemu zboru v potrdilo predloži.“
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Poslanec Betela:
Visoki zbor! Jaz se le čudim, da je gospod dr. Tavčar toliko razburjen zaradi predloga gospoda poslanca Kluna: „ Da naj deželni odbor o stvari oziraje se na 'sklep deželnega zbora z dne 18. novembra 1889, poroča v prihodnjem zasedanji. Ne morem umeti, zakaj gospod poslanec dr. Tavčar misli, da
362
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
hočemo s tem nasvetom principijelno nasprotovati višji dekliški šoli ali jo pokopati. Vsaj sklep deželnega zbora, na katerega se sklicuje nasvet gospoda kanonika Kluna, gotovo ni nasproten. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Vzdržujte sklep!“) Meni se vidi, da se s tem, če se pravi „oziraje se na sklep deželnega zbora z dne 18. novembra 1889“, ta sklep itak vzdržuje, sicer bi se deželnemu odboru ne moglo nalagati, naj se ozira nanj. Meni je torej razburjenost gospoda poslanca dr. Tavčarja popolnoma neumevna in rekel bi, da je on prepir iz trte zvil zato, da danes spravi na dan oni dogovor v klubu. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Torej je bil dogovor resničen?!“) Ali tako postopanje gotovo ni parlamentarno in našemu predlogu se ni treba protiviti tem manj, ker se danes oziramo na stališče deželnega zbora, ko je lansko leto sklepal o višji dekliški šoli. V klubu smo zahtevali, da se pregleda učni načrt, da se preišče vsa osnova višje dekliške šole in da se ustanovi šola na verski podlagi. Danes le zahtevamo, da se stvar vrne deželnemu odboru, kateri naj o tem poroča v prihodnjem zasedanji. Kar se tiče onega dogovora v klubu, pa konštatujem, da je bil tistikrat položaj ves drugačen kakor sedaj, ko je prišla nova brezpogojna ponudba za nakup poslopja in zemljišča sedanje bolnice. Takrat je bilo vprašanje, ali se bode gradila nova bolnica ali ne. Ker je bila le samo ponudba gospoda Gorupa, ki je bil pripravljen kupiti staro bolnico, pa le s pogojem, da se mora porabiti poslopje v namen višje dekliške šole. V deželnem odboru smo stvar večkrat pretresali in prišli do sklepa, da, ako ni mogoče dognati pogodbe z gospodom Gorupom, tudi ni mogoče graditi nove bolnice. Poslanci kmetskih občin sicer nimamo interesa na tem, da bi se gradila nova bolnica. Če smo pa mi vender za to glasovali, da je graditi nova bolnica, storili smo to iz ozira na mesto Ljubljansko, za katerega je vitalno vprašanje, da se prostor za nove zgradbe napravi proti kolodvoru, kjer stoji zdaj bolnica. Vsako mesto razširilo se je proti kolodvoru, v Ljubljani pa to ni bilo mogoče, ker bolnica z vrtom, — prostor obsega 31/a oralov, — zabranila je tam razvitek mestu. Zaradi tega smo rekli, v božjem imenu naj se gradi nova bolnica, in če ni mogoče prodati staro bolnico drugače, kakor s pogojem, da se sprejme od gospoda Gorupa to poslopje v namen višje dekliške šole, ne hočemo zaradi tega pokopati zgradbo nove bolnice. Pri tem smo imeli izklučljivo le namen, da se odpravi bolnica iz mesta in v ta namen smo bili tudi pripravljeni žrtvovati 100.000 gld. iz deželnega zaklada.
Tudi g. dr. Tavčar lahko vse trdi, ako pa hoče on pošteno govoriti, mora reči, da je bil pred položaj tak, kakor sem ravno omenil, ker nismo imeli druge ponudbe nego one gospoda >• Gorupa. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Škofa ni bilo doma!“) Kakor hitro pa je spremenil gospod Gorup svojo ponudbo z blagodušnim namenom preprečiti prepir zaradi višje dekliške šole, in je rekel, da daruje poslopje ne le za višjo dekliško šolo, ampak tudi za obrtno šolo ali zadruge
učne namene, postal je položaj čisto drugačen in dolžnost mestnega odbora bi bila še enkrat pretresati vprašanje višje dekliške šole z ozirom na to novo ponudbo. Kajti znano je, da so tudi v mestnem zastopu mnogi odborniki glasovali za višjo dekliško šolo le zato, ker so vedli, da stoji to vprašanje v ozki dotiki z zgradbo nove bolnice. Protestujem torej proti očitanju, če zdaj drugače glasujemo, kakor g. dr. Tavčar predlaga. Danes je tudi ves položaj drugačen. Pred ni bilo nove ponudbe Gorupove, sploh nobene druge ponudbe nego one, v kateri gospod Gorup ponuja za prostor, na katerem stoji stara bolnica, 120.000 gld. s pogojem da se ustanovi višja dekliška šola. Ako bi morala dežela za to šolo donašati na leto 4.000 gld. oziroma v to svrho postaviti na razpolaganje kapital 100.000 gld., je to vender bistveno drugačno, nego nova ponudba gospoda Gorupa, po kateri on kupi staro bolnico za 120.000 gld., ne da bi stavil pogoj, da se mora ustanoviti v Ljubljani višja dekliška šola. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Za Vas je vse eno!“) Gospod dr. Tavčar, Vi ste jurist in bistvenega razločka med prvo in drugo ponudbo gospoda Gorupa ne morete negirati, ker sicer negirate vedoma nekaj, o čemer ste prepričani, da obstoji. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Vi pa tako glasujete!“)
Predlog gospoda poslanca Kluna, to še enkrat omenjam, principijelno nikakor ne nasprotuje višji dekliški šoli, če meri na to, da naj deželni odbor poroča o stvari „oziraje se na sklep deželnega zbora z dne 18. novembra 1889“. Ge se mi torej oziramo na prejšnji sklep (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Recite, da ga vzdržujete!“), priznavamo, da zdaj še obstaja, kajti če bi ne obstajal, se nikdo ne more nanj ozirati.
Rečem torej, da je bila ta polemika proti nam popolnoma neumestna. Privleklo se je v razgovor tudi katoliško-politično društvo, katero seveda je marsikomu trn v peti, ali na to ne bodem odgovarjal, ker stvar ne spada sem. Razsojo, v koliko je bilo taktno, na tak način vplesti v debato osobo prevzvišenega gospoda knezoškofa, prepuščam pa visokemu deželnemu zboru. Prosim le, da se uva-žujejo naši razlogi. Mi glasujemo, kakor veleva dolžnost in kakor je sedanjemu položaju popolnoma primerno.
Poslanec Hribar:
Visoki deželni zbor! Ne bodem se skliceval na pomisleke, katere je navedel čast. g. predgovornik, pa se tudi ne bodem postavil na „stališče“, katero zavzema gospod poslanec Klun, temveč postavil se bodem strogo in edino le na slovensko stališče. To slovensko stališče pa je tako, da je višji izobraževalen zavod za naše ženstvo neobhodno potreben. Mestni zastop ljubljanski je to že davno spoznal in se pečal s tem vprašanjem že takrat, ko se je praznovala slavnost 401etnega vladanja Njega veličanstva presvitlega našega cesarja. Tistikrat bi bil mestni zastop gotovo ustanovil tak zavod iz lastne inicija-tive, da ni prišla vmes ponudba gospoda Gorupa.
XV seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung lil» 25. November 1890.
363
Kdor pregleda razmere v Ljubljani in v drugih mestih na Slovenskem, priznati mora, da je ravno pomanjkanje višjega izobraženja našega ženstva na narodni podlagi krivo, da nemščina tako napreduje in da se okov nemškega jezika in nemškega mišljenja ne moremo rešiti. O tem ne more biti nobene dvojbe, da je višja dekliška šola potrebna, in ako gospod predgovornik trdi, da so mnogi zastopniki v mestnem zboru glasovali za njo le zato, ker so se ozirali na zgradbo nove bolnice, reči moram, da po mojem prepričanji nobenega tacega ni bilo, ki bi se bil oziral jedino le na ta razlog, kajti narodno mišljenje je v mestnem zastopu dobro razvito in mestni ooborniki imajo za potrebe našega naroda širše srce, kakor mnogi zastopniki v deželnem zboru. Res je pač, da je za mesto velike važnosti, da se bolnica odpravi s sedanjega mesta in da so se mestni zastopniki torej tudi na to ozirali; ali edino odločevalen ta ozir ni bil, temveč spoznalo se je prav dobro, da gre tu za zavod. katerega nam je neobhodno potreba.
Gospoda moja ! Ako se je gospod predgovornik skliceval na svoj predlog in dejal, da je v njem izrečeno, da se oziramo na sklep lanskega leta in da s tem njegovim predlogom nikakor ni pokopana višja dekliška šola, opozarjati moram njega in visoko zbornico na neko okolnost. Predlog, kakor ga priporoča častiti pospod poslanec Klun, bil je dogovorjen s častito manjšino, katera mu je izrečno pritrdila. Mi nismo hoteli napraviti nikakega na-sprotstva, ker nam je veliko na tem ležeče, da slovenskemu narodu pokažemo, da smo slovenski poslanci v eminentno narodnih vprašanjih složni in da postopamo objektivno. To se nam je onemogočilo. Častiti gospod poslanec Grasselli je bil sestavil resolucijo , ki je drugačna nego predlog finančnega odseka in v kateri ni bilo izrečeno, da visoki deželni zbor že letos dovoli podporo za višjo dekliško šolo, ampak le, da se vzdržuje sklep lanskega leta. Gospoda poslanca Klun, Detela in njuni pristaši so to resolucijo odklonili zahtevajoč, da se izpusti beseda „vzdrževaje“ in se nadomesti z besedo „oziraje“, kakor je nasvetovala nemška manjšina. Jaz pa pravim, da moramo po skušnjah, katere smo doživeli od tistega časa, ko smo sklepali o tej stvari, po skušnjah, katerih je že omenjal tovariš gospod dr. Tavčar, da moramo previdni biti nasproti predlogu in resoluciji, katero sta vi jata gospoda poslanca Klun in Detela. Mislim, da nočeta ž njo ničesar druzega, nego pustiti si vratiča odprta, skozi katere bi se mogla izmuzniti, da ne bi bilo treba dati podpore za višjo dekliško šolo. („Dobro“-klici na levi. — „ Dobro “=9iitfe links.)
Častiti gospod poslanec Klun se je skliceval na to, da on ne ve, za kaj bi se dovolila ta podpora, da nima točno vpisanega predmeta pred seboj; ali jaz mislim, da o tem ne more biti govora, da bi se ne vedelo, za kaj gre. Vsakdo ve, kaka bi bila višja dekliška šola in gospod poslanec Klun je isto-tako prepričan, kakor jaz in vsi, ki stojimo odločno na to, da se dovoli podpora za višjo dekliško šolo, da taka šola pri nas nikakor drugače ne more biti ustanovljena, nego na strogo nravstveno - verskem
stališči. Kdor trdi nasprotno, je hinavec, katerega je treba javno ožigosati. Žalibog se je nam, ki govorimo za višjo dekliško šolo, očitalo zunaj teh zidov po Ljubljani, da smo brezverci in da hočemo napraviti brezversko šolo. To je jako dekliško ostro očitanje in jaz pozivljem one gospode, ki so patroni temu očitanju, naj povedo, kaj smo pregrešili, da se nam sme očitati brez-verstvo in da se kujejo take agitacije proti nam. (Klici v zbornici in na galeriji: „Dobro! Dobro!“ — Rufe im Hause und auf der Gallerte: „Dobro! dobro!“) Pred vsem treba, kakor v privatnem življenji, poštenja tudi v politiki, kajti, kjer poštenja ni, ni pričakovati dobrih uspehov in jaz svarim pred tem, da se ravna tako in postopa na tak način, ki je pojmom o postenji naravnost nasproten. Mi smo glasovali, kakor je rekel že tovariš moj, gospod dr. Tavčar, za podporo za nunsko šolo, dasiravno smo vedeli, da tu ne gre za višjo dekliško šolo, ampak za nadaljevanje ljudske šole. Dasiravno vemo, da šola ta niti slovenska ni, kakor kaže poročilo šolskega nadzornika, smo vender glasovali za podporo le zaradi tega, da pokažemo, da hočemo z Vami složno delovati in da izpolnimo dano Vam obljubo. Sedaj vidim, da Vi svoje obljube ne bodete izpolnili. Obžalujem to, obžalujem pa tudi, da se je častita opozicija pridružila onim gospodom, ki so proti višji dekliški šoli.
Včeraj je Njega ekscencija gospod baron Schwegel poudarjal, da ima odkrito srce in odprto oko za potrebe naroda slovenskega, ako jih res spozna kot take, in je izrekel, da bode v takih vprašanjih vedno složno postopal s slovenskimi poslanci. Danes se mu ponuja prilika, da eskomptuje listo obljubo. Vidim, da neče tega storiti, da neče pri-poznavati, da je treba našemu ženstvu višje omike, in zakaj ne ? — ker se boji, da bi se s tem širila narodna zavest. Obžalujem, da nam častita opozicija neče pokazati tiste dobrohotnosti, katere nas večkrat zagotavlja, obžalujem pa še bolj, da možje, zastopniki naroda slovenskega, ki sedite na tej (levi — linken) strani, delujete proti najvitalnejšim interesom slovenskega naroda. (Odobravanje v zbornici in na galeriji. — Beifall im Hause und auf der Gallerie.)
Poslanec Klun :
Visoki zbor! Mislim, da bi bilo odveč še dalje govoriti o tem, kar je pojasnil že gospod tovariš Detela, in zaradi tega hočem odgovarjati le na nekatere opazke gospodov predgovornikov. Očitalo se nam je, da smo pustili gospode na cedilu. Sklicujem se v tein oziru na vse ude finančnega odseka, ki so bili v petek zvečer pri seji, ki torej lahko povedo, ali sem bil mar jaz kriv temu, kar se je tam zgodilo, in da se je umaknila prejšnja ponudba. Drugi dan je bila na dnevnem redu uršulinska šola in ko se je izrekla želja, da se ta predmet odstavi z dnevnega reda in se reši ob enem z bolnišnico in višjo dekliško šolo, jaz od gospodov nisem zahteval druzega, nego da se nunska šola ne odstavi z dnevnega reda, temveč da se precej reši. Ge se je gospod dr. Tavčar skliceval na dotično glasovanje, ga mo-
364
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
ram opozarjati, da jaz nobenega poslanca, zlasti pa gospoda dra. Tavčarja nisem prosil, kako naj glasuje; ker ste se bile pa poprej po nepotrebnem zvezale dve različni stvari, namreč zgradba nove bolnice in višja dekliška šola, se mi ni zdelo primerno, da bi se vsa ta reč še bolj zamotala in se pridejal tej nenaravni zvezi še tretji predmet, namreč višja uršulinska šola. Zaradi tega sem prigovarjal gospodom, ki so bili za odstavo uršulinske šole z dnevnega reda, da naj se to ne zgodi, ampak da naj se stvar reši v saboto, ker mi je bilo treba izdelati proračun deželnega zaklada. Med tem časom ste došli dve ponudbi in ena od njih se je v zadnjem trenutku povišala od 120.000 gl d. celo na 130.000 gld. Ali ker je bilo gospodom finančnega odseka, s katerimi sem o tej povikšani ponudbi govoril, več na tem ležeče, da se poslopje daruje mestu, nego na 10.000 goldinarji, pri razpravi o novi Gorupovi ponudbi nisem hotel te reči spravljati v nepotreben razgovor in sem molčal.
Gospod poslanec Hribar pravi (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Jaz sem prvi govoril !) — počakajte, utegnete tudi še na vrsto priti, akoravno moram že naprej povedati, da kaj tacega kakor Vi nisem zmožen in da ne morem tako robato govoriti, kakor ste govorili Vi —. Gospod poslanec Hribar torej pravi, da mi danes stavljamo predlog, po katerem si hočemo držati duri odprte za prihodnje leto. Opozarjati pa moram, da nam ostanejo vrata odprta tudi v slučaji, a ko se sprejme predlog gospoda dra. Tavčarja, v katerem smo mi kot pogoj za dovolitev dotične podpore zahtevali, da se višja dekliška šola ustanovi na versko-nravstveni podlagi, in da deželni odbor sostavi osnovo in načrt, ki se ima drugo leto odobriti po večini deželnega zbora. Prosto nam torej ostaja, kritikovati prihodnje leto dotične načrte in predloge ter vedno še lahko proti-glasujemo, če se ne strinjajo z našimi nazori. Jaz sem naravnost zahteval, da hočemo prej vedeti, kakošna bode ta šola. Gospod poslanec Hribar seveda pravi, da moramo vender vedeti, kaki so višji dekliški zavodi. Mi to gotovo vemo, tega pa sedaj še ne vemo, ali bode ravno nameravana višja dekliška šola v Ljubljani taka, kakoršna bi morala biti po naših nazorih. Predno se torej odločimo za podporo, moramo imeti šolo vender nekako pred seboj in moremo iz načrta spoznati, ali je deželne podpore tudi v resnici vredna ali ne. Opozarjam Vas na dotično obravnavo v mestnem zboru samem, kjer se tudi ni prav vedelo, kakošna šola naj se prav za prav ustanovi. Nekateri so predlagali, naj se napravi samo meščanska šola in so odstopili od tega predloga le zaradi tega, ker so sprevideli, da bi moralo meščansko šolo vzdrževati mesto samo: kajti dežela ali normalno-šolski zaklad bi ne mogla dajati nobene podpore v ta namen, ker bi bil to hud prejudic. Ako bi hotela namreč dežela tukaj v Ljubljani podpirati meščansko šolo, bi se tudi povsod po drugih krajih napravljale meščanske šole, deželi pa bi vzraščali iz tega novi silni troški. Dalje trdi gospod predgovornik, da mi nimamo nikakega uzroka oporekati višji dekliški šoli, kajti on in njegovi somišljeniki so sprejeli naš nasvet in se udali naši
zahtevi, da se mora šola ustanoviti na versko-nravstveni podlagi. Ali kaj si gospodje mislite o tej versko-nravstveni podlagi, nam je to v saboto povedal slovenski narod, s čegar pojasnilom pa mi nikakor ne moremo biti zadovoljni. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr, Tavčar: — „Kaj pa cepite dlako!“) Če pravite, da med učne predmete sprejmete krščanski nauk, moram temu nasproti opomniti, da za versko - nravstveno podlago ne zadostuje, ako se le krščanski nauk poučuje par ur na teden, ampak vsa vzgoja se mora vršiti na tej podlagi. Ne morete se torej čuditi, ako nočemo glasovati za Vaš predlog, predno da natančno ne poznamo šole, za katero se ima dovoliti podpora.
Gospod dr. Tavčar se nam je na konci svojega govora silno zagrozil, da moramo vsled svojega ravnanja priti do položaja, da se bode osnovala lastna stranka, ki bode stala v nasprotji s sedajno in bode pogubonosna za našo stranko. Opozarjati ga moram na to, da se je bila taka stranka enkrat že osnovala ter provzročila veliko razburjenost, in da so se takrat na galeriji in v tej zbornici vršili še veliko hujši prizori, kakor danes; ali ko je dotična stranka sprevidela brezuspešnost svojega prizadevanja, vrnila se je zopet k staremu geslu „Vse za vero, dom, cesarja“. Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Pa Vi morete kaj za dom storiti!“ — Smeh na levi. — Gelächter links.) Poskusite torej, in videli bodemo, če bo šlo.
Vsled nove ponudbe Gorupove se je položaj predrugačil. Mestni zastop ima dolžnost pretresati stvar še enkrat, kajti prej so bili vsi udje pod utisom, da se bolnica ne bode odpravila iz Ljubljane, ako ne osnujejo višje dekliške šole, in da ne dobe pripravnih prostorov za obrtno šolo, ker bi se bila v tem slučaji razdrla vsa stvar. Te okoliščine so gotovo take, da jih mora vsakdo dobro prevdarjati, ki hoče v resnici koristiti ljubljanskemu mestu. Prej je torej marsikdo glasoval za višjo dekliško šolo z ozirom na to, da se že skorej odstrani bolnica iz mesta in da se dobi nov prostor za razširjenje mesta; sedaj pa se bode marsikdo premislil, ko vidi, da vsled nove ponudbe gospoda Gorupa mesto ni več primorano napraviti višjo dekliško šolo, ampak da tudi v tem slučaji dobi bolnišnično poslopje, ki ga sme obrniti tudi za kak drug učni namen, če torej poskušate še tako terorizirati, našel se bode, mislim, vender še marsikdo v mestnem zboru, ki se Vam ne bode udal in bo pretresal reč tako, kakor jo je treba, predno odda svoj glas. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordnete Dr. Tavčar: „Saj ste ga že oddali!“) Jaz ga še nisem oddal, 4.000 gld. za dekliško šolo še ni bilo na dnevnem redu. Jaz nisem dal nobene ponudbe in tudi nisem nobene umaknil, obračajte se torej drugam. Ako pa sedaj imamo pred seboj novo ponudbo, priznavati moramo z ozirom na zadnji njen odstavek, da se je stališče bistveno predrugačilo, in to bi moral kot jurist priznavati tudi gospod dr. Tavčar. Gospod dr. Tavčarje vprašal, ali hočemo vzdržati lanski sklep. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: „Jasno povejte !“) Sklep, kakor ga je lani sklenil deželni zbor, je vender veljaven, dokler ni preklican, česar m
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
treba šele posebej praviti, kakor otrokom. Deželni odbor se bode moral ozirati nanj, vprašati mesto za njegove sklepe in jih rešiti v zmislu deželno-zborskega sklepa. Ge potem predložite načrt in popolno osnovo te šole, izrekel se bode deželni zbor, ali se da podpora ali ne.
Sicer pa mislim, da s takim ravnanjem, ka-koršno ste pokazali do sedaj, višji dekliški šoli več škodujete kakor koristite, ker jo ravno s to zdražbo spravljate v nevarnost; kajti za Vami se utegnejo o tej zadevi oglasiti tudi ljudje po deželi, in prepričan sem, da bode veliko glasov, ki ne bodo za višjo dekliško šolo in na ktere se bode treba tudi ozirati. Jaz mislim, da bi bilo torej bolje za šolo samo, ako bi to stvar danes pri miru pustili in sprejeli moj predlog, ki se glasi:
„Glede na to, da se je podlaga za ustanovitev višje dekliške šole v Ljubljani po ponudbi gospoda Gorupa z dne 24. t. m. bistveno spremenila, se deželnemu odboru naroča, da dotični odstavek omenjene ponudbe naznanja mestnemu odboru in oziraje se na sklep deželnega zbora z dne 18. novembra 1889 poroča v prihodnjem zasedanji.“
Poslanec Grasselli:
Visoki zbor! Na svoje veliko veselje se nahajam v prijetnem položaji, da se v mnogem oziru strinjam z neposrednim gospodom predgovornikom. Gospod predgovornik je naglašal, da je položaj bistveno spremenjen. Temu jaz ne ugovarjam, samo nekaj je prezrl gosjood predgovornik namreč to malenkost, da za deželni zbor položaj ni prav nič spremenjen, ampak spremenjen samo za mestni zastop. Gospoda moja, ni bilo treba opozarjati na to, da je dolžnost mestnega zastopa baviti se z nova s to zadevo, ker •mestni zastop sam pozna svojo dolžnost, in bodite preverjeni, da bi bil v mestnem zastopu skrbel vsekako jaz sam za to, da bi bila prišla ta stvar na dnevni red. V drugem oziru je gospod predgovornik poudarjal, primerjajo razne predloge, ki so bili stavljeni o tej zadevi, da so tudi pri tistem predlogu, ki je bil najprej stavljen, namreč pri predlogu, katerega je zdaj stavil gospod poslanec dr. Tavčar, kakor je dejal gospod govornik, nekaka „vratiča odprta“. Temu jaz nepogojno pritrjujem, ali vender se mi čudno zdi, da gospodom ta vratiča niti ne zadostujejo. Zato mislim, da je logično, sklepati, da so druga „vratiča“ še širša (Veselost — Heiterkeit). Ge nisem j atz logično sklepal, pa dokažite nasprotno!
Suče se stvar pri predlogu, za katerega tu gre, to je pri nasvetu gospoda poslanca Kluna, za to, ali je jednakoveljavna beseda „oziraje se“ z besedo „vzdržuje“. Gospodje predgovorniki s te (leve — linken) strani so sicer jako poudarjali, da je to popolnoma vse jedno, in so si prizadevali to tudi dokazati, akoprav pri tem niso bili nič kaj srečni. Jaz ne potrebujem dokazov, meni zadostuje zagotovo, da je vse jedno: „oziraje se“ in pa „vzdržuje“ zakaj se pa potem protivite, da bi se reklo: »vzdržuje sklep deželnega zbora z dne 18. novembra 1. 1889.?“ Ge je vse jedno, in jaz se skla-
365
dam s tem, da je, zakaj potem ne sprejmete besedice, ki je popolnoma nedolžna?
Gospoda moja! Jaz s svojega stališča moram reči, da sem s sedanjim stanjem stvari — s stališča mestne občine Ljubljanske — popolnoma zadovoljen in tudi mestna občina mora biti zadovoljna. Mestna občina Ljubljanska je polagala največ vrednosti na to, da se ozemlje deželne bolnice otvori stavbinski delavnosti, da se ta svet razdeli ali parcelira. Vsled ponovljene ponudbe gospoda Gorupa je ta namera mestne občine popolnoma zagotovljena in jaz moram reči, da je gotovo ta smoter vodil mnoge izmed mestnih zastopnikov, da so se s tem vprašanjem tolikokrat in tako temeljito bavili, ker so spoznali njega važnost, če se hoče prometu odpreti ta-mošnji svet. Nič manj važnosti pa ne polaga mestni zastop na ustanovitev višje dekliške šole, in to je čudno, da smo se poprej mestna občina in deželni zbor popolnoma strinjali v ti zadevi, šele pozneje se je na jedenkrat pokazalo nekako nasprotje. Jaz obžalujem — in mislim, da vsak pravi rodoljub obžaluje — ta razpor, ki se je unel; sicer pa popolnoma prepuščam čestitim tovarišem s te (leve — linken) strani, naj vsak po svoji vesti glasuje, jaz se ne bodem unetezal niti za jeden, niti za drugi predlog —: posledice glasovanja bode vsak sam zagovarjal.
Poslanec Detela:
Visoki zbor! Odgovarjati mi je na nekatere opazke gg. predgovornikov. Gospod poslanec mesta Ljubljanskega je trdil, kakor je trdil to tudi že gospod dr. Tavčar, da smo mi vsled dogovora vezani ravno tako glasovati, kakor predlaga gospod dr. Tavčar, ker se stvar ni spremenila. (Poslanec Grasselli: — Abgeordneter Grasselli: „O tem nisem govoril ničesar!“ ; — Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Meni odgovarja!“) Jaz sem že prej stvar razlagal in gospodje bi morali vender toliko odkritosrčni biti in pripoznati, da je sedaj položaj popolnoma drugačen. (Poslanec Hribar: — Ageordneter Hribar: „Gospod poslanec Grasselli ga je označil!“) Pred je bil tak, da, ako smo mislili, da se ima zgraditi nova bolnica, smo morali tudi v poštev vzeti višjo dekliško šolo, ker je gosp. Gorup v prvi svoji ponudbi te dve stvari kot neločljive združil. Temu ne morete ugovarjati, in ker smo želeli, da se zgradi nova bolnica, smo se udali pogojno, tudi zaradi višje dekliške šole. Da pa Vi sedaj, ko se je spremenil položaj, obstojite, kakor Shylok na svoji tirjatvi, pač kaže, da ste trdovratni, nikakor pa, da ste pravični. (Poslanec dr. Tavčar: -— Abgeordneter Dr. Tavčar: „Vi ste častno besedo dali.“) Ni res, častne besede ni nihče dal, temu odločno oporekam. Razgovarjali smo se le o stvari privatno, ko še ni bilo druge ponudbe gospoda Gorupa, in povedali smo, pod katerimi pogoji bi za višjo dekliško šolo glasovali. To pa zdaj ne more več imeti veljave, ker se je položaj bistveno spremenil. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Za deželo je tisti položaj, smešno o tem govoriti!“) Ne, za deželo ni isti položaj, ker vsled nove ponudbe g. Gorupa zgradba nove bolnicg
366
XV. seja dne 25. novembra 1890.
ni več odvisna od ustanove višje dekliške šole. Dežela se pa mora tudi ozirati na mestni zastop, kateri mora z ozirom na spremenjeni položaj še enkrat o ustanovitvi višje dekliške šole sklepati. Sicer pa ne vidim, zakaj se gospodje toliko boje počakati do prihodnjega leta. Jaz ne vidim nobene nujnosti, da bi se moralo sklepati že letos o tej stvari. Kadar gre za par sto goldinarjev podpore za kako občinsko cesto, pravite zmirom, da se ne more dovoliti, ker je treba načrta in proračuna za dotično cestno zgradbo. Zdaj pa naj dovolimo letnih 4.000 gld., kar reprezentuje kapital 100.000 gld., ne da bi imeli proračun I roško v za napravo in vzdrževanje višje dekliške šole. Kaj se Vam pa tako mudi ? Ali hočete začeti zidati hišo pri strehi? Skrbite rajše za to, da se priredijo slovenske knjige za Ljubljansko dekliško šolo od 6. razreda naprej, da bode mogoče tam vpeljati slovenski učni jezik. (Poslanec Hribar:
—	Abgeordneter Hribar: „vsaj so knjige, Celestina
itd.!“) Prosim, dotično uradno poročilo Vam je znano, da se slovenski učni jezik ne more vpeljati v 6., 7. in 8. razred slovenske dekliške šole, ker ni slovenskih učnih knjig. Skrbite torej najpred za te knjige. Višja dekliška šola že še lahko poznej na vrsto pride. (Klici na levi:	— Rufe links: „Vsaj jih imamo!“;
—	Deželni glavar: — Landeshauptmann: „Prosim gospode, da ne govore vmes!“) Trdim, da se mora napredovati po naravni poti, najprej je treba ozirati se na ljudsko šolo, in če tudi Vi gospod Hribar zanikujete, da nam manjka slovenskih učnih knjig, vender dobro poznate uradno poročilo šolskega nadzornika, da od 6. razreda ljudske dekliške šole naprej slovenski učni jezik ni mogoč, ker ni dotičnih slovenskih učnih knjig. Če Vi pravite, da je razvoj slovenskega naroda odvisen od višje dekliške šole, (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: „Kdo je to trdil?“) Vi to vedno pravite, — mislim, da je pač poprej treba, da so nižje šole urejene na narodni podlagi.
Če pravite, da nežni spol v Ljubljani preveč nemškutari, krivda temu ni, da ni' višje dekliške šole, ampak to, da gospe in gospice, katere so prejšnje nemške šole obiskovale, niso zmožne govoriti pravilno slovenščino. (Smeh na levi. — Gelächter links.) Prosim v ljudski šoli je bil v Ljubljani v vseh razredih pred nemški jezik učni jezik, torej ni čuda, da onem, katere so te šole obiskovale, slovenščina ne teče prav gladko.
Skrbite, da se sedanji dekliški naraščaj poučuje tako, da bode govoril gladko slovenščino, potem ne bode več nemškutaril, če prav ni slovenske višje dekliške šole v Ljubljani. Protestovati pa moram proti predbacivanjem, da bi poslanci, ki glasujejo za predlog gosp. poslanca Kluna, krhali kakšno zdaj veljavno pogodbo. (Poslanec dr. Tavčar:	Abgeordneter Dr.
Tavčar: „Za Vaš predlog“) — Ni reg, da je to moj predlog, jaz nisem stavil nobenega predloga, in to, kar gospod dr. Tavčar predlaga, se tudi bistveno drugače glasi, kakor predlog, o katerem se je v našem klubu razpravljalo. Jaz stojim danes na istem principijelnem stališči, na katerem sem stal poprej.
Mi Vam razlagamo na dolgo in široko, kako se je stvar razvila, dokazali smo, da se je položaj
- XV. Sitzung n m 25. November 1890.
popolnoma predrugačil, Vi pa vedno trdite in po_ navijate eno in tisto tako, da mi nehote na misel pride Wallensteinov izrek: „Seid Ihr nicht wie Weiber die, nachdem man Vernunft gesprochen stundenlang' immer wieder zurückkommen auf ihr erstes Wort."
(Dobro - klici in smeh na levi. — „Dobro“-Rufe und Gelächter links.)
Poročevalec Tisnikar:
Ne bodem se spuščal dalje v prepir, ki je marsikateremu v tej visoki zbornici neprijeten, dolžnost moja je zastopati nasvet finančnega odseka. O potrebi ustanovitve višje dekliške šole slišali smo mnenja pro in contra in vsakdo izmed gospodov napravil si je v tem oziru že svoje mnenje. Ugovarjalo se je, da se je stališče visokega zbora bistveno spremenilo, toda po mojem mnenji je to stališče za nas isto, kakor je bilo. Prvotna ponudba gospoda Gorupa se je glasila, da kupi on bolnico za 120.000 gld. in ako se mu proda za to ceno, podari prostor, na katerem stoji bolnica in tik ležeči vrt do glavnih vrat na Dunajski cesti, deželi ali pa mestu Ljubljanskemu. Drugačno stališče ima jedino le mestni zastop ali Ljubljansko mesto, ker je temu zdaj na voljo dano, za kaj da porabi to darilo in da dežela ni vezana na podporo, ako mesto ne ustanovi višje dekliške šole. Pred nami je sklep visokega zbora iz lanskega leta, s katerim se je principielno izreklo, da dežela dovoli primerno podporo, ako mesto ustanovi višjo dekliško šolo. Mesto je reklo, da ustanovi to šolo, torej je finančni odsek hotel prejšnji sklep visokega deželnega zbora izraziti tudi v številkah.
Glede besedic „oziraje se“ in „vzdržuje“ sem mnenja gospoda Ljubljanskega župana, in da je pomen teh dveh besedi toliko različen, kakor n. pr. med „drži ga“ in „lovi ga“. Oni, kdor tatu drži, je pač na boljem, kakor oni, ki ga šele lovi ali se ozira za njim.
Ne bodem dalje govoril, ampak rečem le končno, da mi je kot poročevalcu dolžnost ne samo ozirati se na predlog finančnega odseka, ampak ga tudi vzdrževati.
Deželni glavar:
Glasovati imamo o treh predlogih, o odseko-vem predlogu in o predlogih gospoda poslanca dr. Tavčarja in gospoda poslanca Kluna. Predlog gospoda Kluna je najvišji.
Poslanec dr. Tavčar:
Predlagam, da se glasuje po imenih.
Deželni glavar:
V prvi vrsti glasujemo o predlogu gospoda poslanca Kluna in sicer po imenih, ker se je želja izrekla, da se glasuje po imenih. Torej bodem čital imena in prosim da gospodje, ki glasujejo z „da“,
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. Move,»tier 1890.
367
in ki so proti tema predlogu, z „ne“. Naprosim gospoda tajnika, da sešteje glasove.
(Po končanem glasovanji. — Nach beendeter Abstimmung.)
Tajnik Pfeifer:
Za predlog so glasovali gospodje poslanci: baron Apfaltrern, grof Ervin Auersperg, grof Leo Auersperg, Braune, Detela, Dragoš, Klun, Lavrenčič, baron Liechtenberg, Luckmann, Ogorelc, Pakiž, dr. Papež. Povše, baron Rechbach, dr. Schaffer, Njega ekscelenca baron Schwege! in baron Wurzbach.
Proti predlogu glasovali so gospodje poslanci: vitez dr. Bleiweis, Graselli, Hribar, Kavčič, Kersnik, Klein, ces. svetnik Murnik, Pfeifer, Šuklje, Svetec, dr. Tavčar, Višnikar in dr. Vošnjak.
Glasovanja sta se vzdržala gospoda dr. Poklukar in gospod Stegnar.
Pri glasovanji odsotni so bili gospodje poslanci: Gorup, Njega ekscelencija prevzvišeni knezoškof dr. Missia, baron Taufferer in Žitnik.
Deželni glavar:
Predlog gospoda poslanca Kluna je torej z 18 glasovi proti 13 sprejet, in vsled tega odpade glasovanje o ostalih predlogih, namreč o predlogu finančnega odseka in o predlogu gospoda poslanca dra. Tavčarja.
Sedaj pa mislim, da so vsi gospodje s tem zadovoljni, da se seja pretrga. Moj namen je, da nadaljujemo sejo ob 3. uri, nekateri gospodje pa so želeli, da se nadaljuje pozneje (Klici: — Rufe: „ob 3. uri! um 3 Uhr!") Torej nadaljujemo sejo ob 3. uri.
Pretrgam sejo.
(Seja prestane ob l1/* uri in se nadaljuje ob T/s uri popoldne. — Die Sitzung wird um l1/* Uhr unterbrochen und um S1^ Uhr Nachmittag wieder fort-gesetzt.)
Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice in otvar-jam popoldne pretrgano sejo.
Prestopimo k 10. točki dnevnega reda, ker gospodov poročevalcev še tukaj ni, da bi poročali o 7., 8. in 9. točki, katere pridejo pozneje na vrsto.
Prosim gospoda poročevalca da vpelje obravnavo p 10. točki, to je:
10. Ustno poročilo upravnega odseka o § 5. marg. št. 4. in 5. letnega poročila deželnega odbora.
10. Mündlicher Bericht des Verwaltnngs-ausschusses über L 5, Marg. Nr. 4 und 5 des Rechenschaftsberichtes des Landesausschusses.
Poročevalce dr. Papež:
Visoki zbor! V imenu upravnega odseka mi je čast poročati o § 5. marg. št. 4. in 5. letnega poročila, zadevajočem občinske reči. Usojal si bodem poročati najprej o marg. št. 5.; sicer ste obe številki popolnoma v zvezi, vender pa se mi dozdeva, da je marg. št. 5. temeljna za št. 4.
Marg. št. 5. zadeva prošnjo podobčin Grahovo, Ulaka, Žirovnica, Bločice in Lipsenj za ustanovitev samostojne občine. Glede te prošnje je posebna prošnja naperjena, da bi se najprej imenovane občine Grahovo, Ulaka in Žerovnica ločile od Cerkniške občine, Bločice ločile od Ložke občine in potem te skupaj se združile v jedno samostojno občino. Pri preiskavah v tej zadevi se je pokazalo, da je Cerkniška občina protestovala proti tej izločitvi, in, kar v letnem poročilu ni omenjeno, poizvedlo se je pri vladi, da je protestovala tudi občina Ulaka, oziroma preklicala svojo prejšnjo prošnjo, katera je na to merila, da bi se dovolila ločitev od Cerkniške občine, torej zdaj protestuje proti svoji prošnji. To je faktum in to sta dva povoda, da bi se na podstavi § 3. oziroma 4. sedanje občinske postave ne moglo prošnjam ustreči. Razun tega je pa še druga zadeva v marg. št. 4. navedena, ki tudi proti govori.
Glede te prošnje predlaga najprej upravni odsek: naj se prošnja davčnih občin Grahova, Ulaka, Žerovnica, Bločice in Lipsenj za spojitev v jedno posebno občino odkloni.
Deželni glavar:
Želi kdo k temu predlogu besede!
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Prosim torej gospode, ki predlogu pritrde, da blagovolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec <lr. Papež:
Marg. št. 4. zadeva prošnjo občine Cerkniške, da bi se v Cerknici ustanovilo c. kr. okrajno sodišče in davčni urad.
Te želje se izražajo že od leta 1870. sem skorej pri vsakem zasedanji visokega zbora. Do dandanes je uspeh ta, da je od strani okrajnega glavarstva vLogatci, od deželnega sodišča v Ljubljani in od visoke vlade vsporedno mnenje, naj bi se ustanovila to sodišče. Kolikor sem poizvedel, vladuje nasprotno mnenje jedino le pri nadsodišči v Gradci, ampak mislim, da je to le stvarno, glede faktičnih potrebščin. Poizvedel sem pa, da bi ne stalo mnogo, ako bi se dobilo primerno poslopje; novega bi ne bilo treba graditi. Primerna bi bila Obrezova hiša ali pa Milavcova in adaptacija bi stala 2000—3000 gld. k večerno, in morebiti bi vse skupaj 8000—10.000 gld. stalo, torej svoto, ki je najnižja za jednaka poslopja okrajnih sodišč, kakor se zidajo in so se zidala v zadnjih letih n. pr. v Loži ali v Litiji. Posebno bi bilo to po ceni, če se pomisli, da bi se še posebni davčni urad ustanovil v Cerknici. Ker je prav za
368
XV. seja dne 25. novembra 1890. -
prav vseli merodajnih faktorjev mnenje ustanovitvi okrajno sodišče v Cerknici, ugodno, bi bilo le želeti, da bi se dotični akt kmalu rešil pri justičnem ministerstvu, pri katerem ves ta akt dandanes leži, in da se čim preje reši ta zadeva v smislu prošnje. Zato stavi upravni odsek sledeči nasvet:
„Visoki deželni zbor naj sklene:
Visoka c. kr. vlada se naprosi, naj blagovoli čim preje ukreniti vse, kar je potrebno, da se ustanovita c. kr. okrajno sodišče in c. kr. davčni urad v Cerknici.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede k temu predlogu ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ako ne, prosim gospode, ki pri trde temu predlogu, naj blagovole obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sedaj prestopimo nazaj k 7. točki dnevnega reda, to je:
7. Ustno poročilo upravnega odseka glede olajšanja sedanje težke in drage občinske uprave.
7. Mündlicher Bericht des Verwaltungs-ausschttssts betreffend die Vereinfachung der jetzigen complicirten und kostspieligen Gemeindeverwaltung.
Poročevalce Kersnik:
Visoki zbor! Gospodu deželnemu glavarju je došel dopis predsedništva deželne vlade, ki opozarja na različne nedostatke avtonomne uprave. Ta dopis je tako zanimiv in poučljiv, da se je že pri nekaterih posvetovanjih v letošnjem zasedanji oziralo nanj. Usojam se prečitati ta dopis, ki se glasi (bere:
— liest:)
Z 3190/pr.
(Sure H o ch m o hlg e b ore n!
Im Anschlüsse beehre ich mich Eurer Hochwohlgeboren ein Verzeichnis zu übermitteln, aus welchem die Zahl der Mitglieder der einzelnen Sanitätsdistricts-Ver-tretungen im Lande ersichtlich ist. Danach beträgt die Ge-sammtzahl dieser Mitglieder 967; im Sanitätsdistricte Tschernembl allein z. B. erreicht die Mitgliederzahl nicht weniger als 39, in jenem von Stein 50, von Rudolfswert 55, von Laibach sogar 60; unverhältnismäßig stark ist die Sanitätsvertretung — suit Rücksicht auf ihren nicht eben umfangreichen Wirkungskreis — auch in sehr vielen anderen Districten, was hauptsächlich eine Folge der im § 3, 2. Satz im Absätze 3, des Gesetzes vom 24. April 1888, L. G. B. Nr. 12, enthaltenen Bestimmung ist.
Dass sich bei diesem schwerfälligen Apparate in der Praxis Schwierigkeiten und Unzukömmlichkeiten er-
- XV. Sitzung am 25. November 1890.
geben, ist selbstverständlich. Die meisten Mitglieder der Sanitätsdistricts-Vertretungen sind Landwirte und Geschäftsleute, welche gewöhnlich nicht so gut situirt sind dass ihnen der Zeitverlust, sowie der Aufwand an Reise-und Zehrungskosten gleichgiltig sein könnte, zumal sie vielfach auch Mitglieder anderer Vertretnngskörper sind. Darum ist es für den Obmann einer zahlreichen Sa-nitätsdistricts-Vertretung gar so schwer, die zur Beschlussfähigkeit derselben erforderlichen zwei Driltheile ihrer Mitglieder zusammenzubringen, weshalb einzelne Vertretungen beschlossen haben, ihren Mitgliedern für das Erscheinen bei den Sitzungen die Vergütung der Weg- und Zehrungskosten zuzugestehen. Doch' diese Kosten würden sich bei nahezu 1000 Mitgliedern auf wenigstens 2000—3000 fl. nur für eine Sitzung belaufen.
Nicht zu übersehen sind aber auch die besonderen ähnlichen Kosten der verschiedenen Bezirksstraßen-Aus-schüsse im Lande, die in Gemäßheit des Landesgesetzes vom 28. Juli 1889, L. G. B. Nr. 17, verstärkt wurden, ungeachtet ihr Wirkungskreis dadurch, dass schon bisher 23 der wichtigsten Bezirksstraßen zu Landesstraßen erhoben wurden, eine Einschränkung erfahren hat; und ebenso sind nicht zu unterschätzen die Kosten der noch immer bestehenden Bezirkskasse-Vertretungen.
In den Wirkungskreis der erwähnten drei Kategorien von Vertretungen, deren Gebietsgrenzen sich übrigens größtentheils wechselweise decken, fallen gemeinsame, nicht leicht abgesondert zu besorgende Angelegenheiten der betreffenden behufs einer gemeinschaftlichen Geschäftsführung vereinigten Gemeinden. Außer diesen gemeinsamen, w e n n g l e i ch d r e i verschiedenen Vertretnngskörpern zugewiesenen Angelegenheiten gibt es aber erfahrungsmäßig noch mehrere andere Angelegenheiten, deren gemeinschaftliche Behandlung erwünscht wäre und auch in der That gewünscht wird. So ist z. B. von dem löblichen Landesansschusse selbst, in Ermangelung von Bezirksvertretungen in Kram, die Vereinigung von Gemeinden behufs Anlage gemeinschaftlicher Forstsaatschulen in der geschützten Zuschrift vom 17. Februar 1890 Z. 5491/a 1889 als nothwendig bezeichnet worden; so ist von vielen Gemeinden der Wunsch geäußert worden, dass die Kosten für die ärztliche Behandlung kranker Armer statt von der betheiligten Heimats- oder Ortsgemeinde aus dem gemeinschaftlichen Sanitätsdistrictsfonde bestritten werden; und eben jetzt angesichts der bevorstehenden Volkszählung zeigt sich bei der Unfähigkeit so vieler schwacher Gemeinden dieses Geschäft selbst zu besorgen, das dringende Bedürfnis der Vereinigung mehrerer solcher Gemeinden zur Besorgung desselben respeccive zur leichteren Aufbringung der damit verbundenen Kosten. Es kann wohl keinem Zweifel unterliegen, dass u. a. die gewiss nicht unbedeutenden Kosten der nach § 7 des unterm 11. August 1890 A. h. sanc-tionirten Landesgesetzes zur Hebung der Rindviehzucht einzusetzenden Licenzirungscommissionen größtentheils entfallen würden, wenn gehörig organisirte Gemeinden selbst im Stande wären, durch eigene Organe diese Aufgabe zu erfüllen.
Es ist hier nicht der Ort, um weiter auszuführen, was alles als eine gemeinsame Angelegenheit mehrerer Gemeinden durch eine gemeinschaftliche Vertretung besorgt werden könnte; es genügt, was übrigens schon der
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sihnng ntn 25. November 1890.
369
Bestand der oberwähnten drei Vertretungskategorien beweist, zu constatiren, dass es viele wichtige Angelegenheiten der Gemeinden gibt, welche gemeinschaftlichen Vertretungskörpern bereits zugewiesen sind, und dass noch viele andere derlei Angelegenheiten bestehen, welche solchen Vertretungen zur wesentlichen Erleichterung der Gemeinden (im Sinne der §§ 87 it. 88 der G. 0.) zugewiesen werden könnten. Unter dieser Voraussetzung könnte ja auch einzelnen Gemeinden, welche behufs Erlangung ihrer Selbständigkeit oder Autonomie in eigenen Angelegenheiten die Trennung von anderen Gemeinden, mit welchen sie jetzt vereiniget sind, anstreben, solche ohne Anstand gewährt werden.
Wenn es nun gemeinsame Angelegenheiten der Gemeinden gibt, welche durch gemeinschaftliche Vertretungen besorgt werden und füglich nur durch solche besorgt werden können, so ist die Frage nahe liegend, ob diese Angelegenheiten, statt wie gegenwärtig, nach Gruppen getheilt, durch drei verschiedene Vertretungen, nicht — zur Vermeidung der Geschäftsvervielfältigung und der mit dieser verbundenen großen Kosten — alle zusammen durch eine und dieselbe Vertretung besorgt werden könnten, welche in der Lage wäre, dieselben Angelegenheiten gleichzeitig in einer und derselben
Sitzung, statt wie jetzt abgesondert in drei Versammlungen, zu behandeln und zu erledigen, worauf die Durchführung der betreffenbeii Beschlüsse Einem Exekutivorgane, statt dreien, übertragen wäre.
Ich beehre mich diese meine Anschauungen im Interesse der thunlichsten Vereinfachung der jetzigen com-plieirten und kostspieligen Gemeindeverwaltung Eurer Hochwohlgeboreu zur gefälligen Erwägung mitzutheilen, indem ich zugleich mehrere Abdrücke dieser meiner Zuschrift zur allfälligen Betheilung noch anderer Persönlichkeiten mit derselben beizuschließen mir erlaube.
Empfangen Eure Hochwohlgeboren die Versicherung meiner vollkommenen Hochachtung.
Laibach, am 25. October 1890.
Der k. k. Landespräsident: Winkler m. p.
Au Seine
des Herrn Landeshauptmannes re.
Dr. Josef P o k u k a r , Hochwohlgeboren
in
Laibach.
jL Ä-ü-y g &SL t	Sanitätsdistrict	L » ff! il* g®	8 1 "5" OQ	E L *§»	Sanitätsdistrict	11 ilS II	S £ E "a" ,0Q
öd Cl> >o	Adelsberg	24			■ Littai	29	
	Feistritz	20		jH	Sagor	18	
Jä	Senosetsch	22			Sittich	28	75
	Wipp ach	34	100		Loitsch	24	
Jr	Gottschee	30		g	Laas	14	
	Rieg	15		o	Jdria	21	
o	Großlaschitsch	17			Zirknitz (Sanitätsgemeinde)	—	59
0	Reifnitz	30	92	051	Radmannsdorf	23	
	Gurkfeld	37		ö m— Ö 5-»	Veldes	10	
f	Landstraß	25			W. Feistritz	11	
	Nassenfuß	34		s	Kronau	19	63
	Ratschach	22	118	«51 *£st:	Rudolfswert	55	
	Bischoflack	25			Seisenberg	20	
ÖD 1 .5	Krainburg	22		SS	Treffen	24	99
	Zirklach	17		Stein	Egg	32	
-Ü	Eisneru	14			Stein	50	82
	Neumarktl	14	92	S* Ss bi c	Mottling	32	
	Laibach	60			Tschernembl	39	71
£	St. Marein	29		Gesammtsumme .		. .	967
	Oberlaibach	27	116 4				
370
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV Sitzung am 25. Navt-inker 1890.
Upravni odsek se je bavil s tem dopisom in uvaževal važnost vseh vprašanj, katerih se tiče. Razvidel je, da je aparat po naši deželi v sanitarnih, cestnih, občinskih zadevah, sploh povsod, kjer je govoriti avtonomnim oblastvom, tako kompliciran, da jim že vsled tega ni mogoče uspešno delovati v zadevah, katere imajo reševati. Materijal, katerega je imel letos upravni odsek glede tega vprašanja pred saboj, je bil sicer sam na sebi preskromen, kajti bil je to samo ta dopis in poleg njega osobne skušnje; — oziri pa, katere je jemati v poštev, so tako velikanski, da upravni odsek ni mogel in ni smel priti že letos z meritornim predlogom pred visoki zbor. On misli, da bode imel deželni odbor do prihodnjega zasedanja dovolj naloga v tem, ako se mu naloži uvažanje in pretresovanje v dopisu navedenih vprašanj in da mu bode po vsestranskem preiskovanji mogoče glede tega, kako je preustrojiti uredbo občinske uprave, kako prenarediti zlasti zdravstvene zastope, priti v prihodnjem zasedanji s konkretnimi predlogi. Upravni odsek se je torej zedinil glede dopisa, ki je došel gospodu deželnemu glavarju in kateri ga je izročil upravnemu odseku v pretresovanje, da sledeče predlaga:
„Visoki deželni zbor naj sklene:
Po deželnem glavarji deželnemu zboru izročeni dopis c. kr. deželne vlade predsedstva z dne 25. oktobra t. 1. št. 3190 se izroča deželnemu odboru v uvaženje in pretresavanje tamkaj omenjenih vprašanj in z naročilom poročati v prihodnjem zasedanji in staviti primerne nasvete.“
Predno prosim gospoda deželnega glavarja, da da razpravljati o tem predlogu, naj smem še omeniti — kar se je v upravnem odseku posebno poudarjalo , in gorko pripoznavala hvaležnost za zanimanje , katero ima deželno predsedništvo v osebi čestitega gospoda deželnega predsednika, glede upravne uravnave naših avtonomnih oblastev.
Poslanec Svctec:
Visoki zbor! Od srca pritrjujem temu, kar je ravno izrekel gospod poročevalec, namreč, da je ta dopis deželne vlade, oziroma našega preblagorodnega gospoda deželnega predsednika barona Winklerja jako zanimiv. Iz njega je razvidno, kako živo se zanima naš gospod deželni predsednik za deželne koristi, kako neumorno se trudi on o blaginji naše dežele. Zatorej mu pa tudi naša dežela sploh zaupa, ona uvažuje njegove zasluge za deželo in mu je povsod! od srca hvaležna. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links) Pa tudi deželni za-stop se sklada z deželo v tej misli, tudi on ima do osobe prečastitega gospoda deželnega predsednika popolno zaupanje. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.) Zatorej smo še čudili, ko je nedavno vsled nekega glasovanja v tej zbornici šel po časnikih glas, kakor da bi bilo dotično glasovanje, to je zaradi onih glasovitih 600 gld. zastran neo-bligatnega pouka v nemškem jeziku, kakor da bi bila to nekaka nezaupnica prečastitemu gospodu načelniku naše dežele. To, moja gospoda, je zmota. Deželni
zastop, zlasti poslanci, ki sede na tej (levi — linken) strani, nimajo prav nobenega povoda, prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku našemu dati nezaupnico. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall kinks.) Moja gospoda, tisto glasovanje je de-monstrovalo vse proti čemu drugemu — ne proti prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku, pa tudi ne, kakor se je včeraj na tej (desni — rechten) strani hotlo poudarjati, proti našim častitim kolegam na tej (desni — rechten) strani. Tisto glasovanje je bila demostracija proti germanizaciji, katera se hoče pri nas pod firmo nemškega „Schulverein-a“ širiti po deželi. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.) Proti temu, moja gospoda, smo mi demonstrovali in bodemo demonstrovali, ker si štejemo v dolžnost, da se upiramo germanizaciji z vso močjo ne le v interesu naše narodnosti, ampak tudi v interesu avstrijske države. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.) Prosim častita gospoda, da vzamete blagovoljno to mojo izjavo na vedenje in da se popravi tista pomota, kakor da bi bilo naše glasovanje demonstracija proti čemu drugemu, kakor edino le proti germanizaciji.
‘Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ker se je tudi gospod poročevalec odrekel besedi, bodemo glasovali, in prosim gospode, ki pritrde predlogu upravnega odseka, naj blagovnic ustali. (Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo k 8. točki dnevnega reda, to je:
8. Ustno poročilo upravnega odseka o nasvetu glede naprave deželnega nadsodišča in pravne akademije v Ljubljani (k prilogi 54.).
8. Mündlicher Bericht des Berwaltnngs-ausschusses über den Antrag betreffend die Errichtung eines Oberlandesgerichtes und einer Rechtsakademie in Laibach (zur Beilage 54).
Poročevalec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! V eni zadnjih sej nasvetovali so gospodje Svetec in tovariši, naj bi se v zmislu § 19. deželnega reda sklenil sledeči predlog:
„Visoka c. kr. vlada se prosi:
a)	naj državnemu zboru nasvetuje, da se napravi v Ljubljani deželno nadsodiše za slovensko-štajersko, slovensko - koroško, kranjsko, goriško s Trstom in za Istro z laškim senatom!
b)	naj državnemu zboru nasvetuje, da se napravi v Ljubljani pravna akademija, oziroma juridična fakulteta s slovenskim, oziroma hrvaškim učnim jezikom.“
371
XV. seja dne 25. novembra 1890. -
Ta nasvet je bil odkazan upravnemu odseku, ki se je zadnje dni o njem posvetoval. Upam, da nii častiti gospodje poslanci ne bodo zamerili, ako predloga ne utemeljujem na dolgo in široko. Na dvoje se mora tu ozir jemati; prvič na to, da se je slovensko uradovanje tako pomnožilo, da ni mogoče misliti, da bi v prihodnje posamezna sodišča po Slovenskem mogla izhajati brez takega uradovanja. Ce se torej na eni strani spozna potreba slovenskega uradovanja in se ta potreba sama od sebe usiljuje, potem je gotovo, da sta v interesu slovenskega naroda predležeča nasveta opravičena. Ako je slovensko uradovanje potrebno, in to potrebo dokazuje praksa, potem moramo pripoznati, da se mora delovanje slovenskega naroda, če hoče napredovati, koncentrirati na to, da se uresniči, kar je obseženo v teh nasvetih. Upravni odsek je bil mnenja, da dandanes še ni mogoče spuščati se v detail. Kako bi se nasveti v detailu dali izvesti, to moramo prepuščati poznejšemu času. Na drugem mestu pa se ni v poštev vzelo, da se mora posebno vprašanje glede nadsodišča v preudarek vzeti tudi iz državnega interesa. Dobra administracija zahteva, da imamo v slovenskih pokrajinah dobrih uradnikov, kateri so zmožni obeh jezikov. Takih uradnikov je sedaj še premalo; njihovo število bi se pa z nadsodiščem v Ljubljani zdatno pomnožilo. Naprava nadsodišča za slovenske krajine pa se priporoča tembolj, ker bi se dalo po tem potu prihraniti ali nadsodišče v Gradcu ali ono v Trstu. Opozarjati moramo, da je poslovanje pri nadsodišči v Gradci, od kar se je udomačilo slovensko uradovanje, v istini nekako počasno. To se opaža v zadnjih letih posebno na Kranjskem prav občutljivo. Nič izvanrednega ni, če surname pravde leže 6 do 8 ali 9 mesecev v Gradci! Uzrok temu je, da osobje nadsodišča ni sposobno in to zato, ker niti polovica uradnikov ni zmožna slovenskega jezika, tako da imata za slovenske pokrajine dva svetnika prenašati celo breme. Ako bi se napravilo nadsodišče v Ljubljani, bilo bi to poroštvo za dobro in hitro uradovanje. Sicer mi o potrebi nadsodišča v Ljubljani ni treba dalje govoriti, sklicujem se le na to, kar je naglašal častiti gospod predlagatelj Svetec.
Kar se tiče pravne akademije, so mnenja različna. Naglasa se na eni strani, da so take akademije že zastarale in opozarja se v tem oziru posebno na Ogrsko, kjer so se odstranile pravne akademije v Debreczinu, v Velikem Varaždinu in v Klausenburgu. To je naravno, ker so še ustanovile med tem časom univerze! Pri nas pa, ko na univerzo ne moremo misliti, bi pravna akademija imela dober uspeh, kakor šo ga imele o svojem času pravne akademije na Hrvatskem in Ogrskem, kjer je posebno lepo slovela akademija v Debreczinu.
Upravni odsek se strinja z nasveti. kakor so tiskani v prilogi 54., samo glede nasveta pod črko b je bil mnenja, da se izpuste besede „oziroma hrvaškim" učnim jezikom, kajti ako bi se ustanovila pravna akademija v Ljubljani, moral bi biti učni jezik slovenski. Kar se tiče hrvaškega jezika, bi ne bilo izkjučeno, da bi se ustanovila kaka stolica s hrvaškim učnim jezikom. Treba pa nam je gledati
- XV. Sitzung am 25. November 1890.
na Hrvaško univerzo, ki je v bližini in moralo bi se gledati na to, da bi se odprla našim mladenčem. Lahko bi se torej opustil hrvaški jezik na pravni akademiji v Ljubljani.
Upravni odsek torej predlaga:
„Visoki deželni zbor naj na podlagi § 19. deželnega reda sklene:
Visoka c. kr. vlada se prosi:
«) naj državnemu zboru nasvetuje, da se napravi v Ljubljani deželno nadsodišče za slovensko-štajersko, slovensko - koroško, kranjsko, goriško s Trstom in za Istro z laškim senatom; b) naj državnemu zboru nasvetuje, da se napravi v Ljubljani pravna akademija, oziroma juridična fakulteta s slovenskim učnim jezikom."
Pri tem je pa upravni odsek, ker je mislil, da so to nasveti, katerih uresničenje se ne da tako kmalo pričakovati, uporabil to priliko, da opozarja na nek nedostatek v pravnem življenji, ki bi se morebiti dal odstraniti. Pri nas na Slovenskem in sploh v Avstriji se toži proti slabim in trdim nasledkom objektivnega postopanja. Prijatelj svobodnega tiska se s tem postopanjem ne more sprijazniti. Upravni odsek je bil mnenja, da nikakor ne kaže zahtevati, da nam ustanovi vlada kaj tacega, kar imajo na Ogrskem, da nam da ono popolno svobodo, ki se daje narodom onstran Litve. Kakor poznamo mnenja naših ministrov, ki brez biča vladati ne morejo, ni pričakovati, da bi se našel v Avstriji vladni zistem, ki bi odpravil objektivno postopanje. Odpraviti se da le tam, kjer je velika olikanost, sicer je nevarnost velika, da razdivja žurnalistika. Vender pa bi se dala stvar vsaj nekoliko popraviti, da bi časopisi ne bili popolnoma v rokah državnega pravdništva, ki ni sodišče , ampak stranka, kakor vsaka druga in ki uporablja položaj, da preganja neljube liste.
Zato predlaga upravni odsek ponižno resolucijo: „Visoka c. kr. vlada se naprosi, da preostroji objektivno postopanje v tiskovnih zadevah, in obda z garancijami, da njegova uporaba ne bode, kakor je bila dosedaj, pogubna svobodnemu tisku v obče ter slovenskemu posebej."
Abgeordneter Dr. Schaffer:
Was ich schon Vormittag bei einer anderen Gelegenheit mir zn bemerken erlaubt habe, gilt hier in einem noch erhöhten Maße, dass es nämlich mißlich ist in letzter Stunde der Landtagssession über Gegenstände zu sprechen, die selbst in ihrem Anfangsstadium von großer Bedeutung sind, für welche aber das Interesse, die Zeit und Aufmerksamkeit mangelt, um sie gebührend zu behandeln; immerhin aber mochte ich ans dem eben angedeuteten Grunde, dass ihnen schon in dem jetzigen Stadium eine große Bedeutung innewohnt, einige Bemerkungen vorbringen.
Bezüglich der Stellung, welche dieser Antrag int Programme vom 2. Oktober einnimmt, ist schon gestern von dieser (desne — rechten) Seite des hohen Hauses das Nöthige gesagt worden, so dass ich keinen Anlass habe, noch weiteres vorzubringen; ich wende mich daher
372
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
zu ben Anträgen, wie sie seitens des Herrn Abgeordneten für die Treffener Landgemeinden und vom 93er« waltungsausschiisse zur Annahme empfohlen werden. Als ich die Begründung durchgelesen habe, muss ich sagen, dass ich zu der Überzeugung gekommen bin, dass selten noch für eine in administrativer Beziehung so schwer wiegende Angelegenheit, - wenn man sich deren Verwirklichung überhaupt als möglich vorstellen kann — eine so leicht wiegende Begründung vorgebracht wurde. Ich habe diese Begründung aufmerksam durchgelesen, aber vergebens die Erörterung der Fragen gesucht, die doch alle genau geprüft werden müssen, bevor man an die Errichtung einer Rechtsakademie beziehungsweise juridischen. Faeultät denken kann. Der Herr Antragsteller begnügt sich damit, dass er sagt: Mein Antrag zielt dahin ab, der Gleichberechtigung ein weiteres Feld zu eröffnen, alles übrige wird sich von selbst machen, wenn wir es nur geschickt anfassen; das war die ganze Begründung !
Sehen wir uns nun diese juridische Faeultät beziehungsweise Nechtsakademie etwas näher an. Es heißt in dem Antrage: der Zweck derselbe» sei der, brauchbare Beamte heranzubilden. Die juridische Hochschule hat bekauntermassen in erster Linie gewiss nicht den Zweck Beamte heranzubilden, denn jede Hochschule hat nur die Pflege der Wissenschaft bei den Schülern ins Auge zu fassen und was die Heranziehung der Beamten betrifft, so wird dies allenfalls durch Seminare, die mit Hochschulen verbunden sind, erreicht, ist aber nicht der Zweck der Hochschule selbst. Wie der Herr Berichterstatter schon selbst erwähnt hat, geht heute die allgemeine Überzeugung dahin, dass derartige vereinzelte Faeultäten, mag auch das Verlangen nach denselben — wie in Laibach nach einer Rechtsakademie oder in Linz nach einer medieinischen Faenltüt — vom Standpunkte provinzialer Interessen erhoben werden, doch vom wissenschaftlichen Standpunkte aus keine Berechtigung haben, und das berechtigte Bedürfnis nur auf die Gründung von vollkommen ausgestalteten Hochschulen als Pflanzstätten der Wissenschaft gerichtet sein kann.
Aber sehen wir davon ab und fragen wir uns, wie eine juridische Faeultät mit slovenischer Unterrichtssprache begründet werden könnte. Ich habe mir erlaubt vor einigen Tagen anlässlich der Besprechung der Einrichtungen am hiesigen Obergymnasiiim gewisse Bedenken auszusprechen: diese gelten in noch erhöhtem Maße für die Hochschule. Ich lasse es wieder außer Acht, ob die Entwicklung der Sprache schon bis zu dem Punkte angelangt ist oder nicht, um als Vortragssprache dienen zu können; sicher aber ist es, dass eine wissenschaftliche Literatur für eine Hochschule ein unumgängliches Bedürfnis ist; und wenn schon für die Bedürfnisse des Gymnasiums das Vorhandensein der nöthigen slovenischen Literatur in Abrede gestellt werden muss, in wie viel höherem Grade gilt dies erst von der Hochschule! Wie wollen Sie daran denken, dass irgendwie und wenn auch mit dem zehnfachen Betrage, wie Sie ihn neulich bewilligten, auf diesem Wege die nöthige Literatur geschaffen werden könnte? Das allein ist schon ein Grund, der nach meiner Meinung für jetzt und in absehbarer Zeit eine slovenische Hochschule beziehungsweise juridische Faeultät vollkommen ausschließt; Sie können vielleicht für fleißige junge Leute eine Art Erlernnngs-
anstalt slovenischer Gesetze schaffen, nicht aber eine wissenschaftliche Anstalt, die dem jungen Manne jene Ausbildung vermitteln soll, welche der begabte Jüiigliiw an Hochschulen anstrebt.	' B
Der Besuch der Hochschule ist auch in rein menschlicher und socialer Richtung für die jungen Leute sehr wichtig. Bedenken Sie den Lebensgang des Jünglings welcher die Volksschule, das Gymuasium endlich die Hochschule im Lande absvlvirt und nun ins praktische Leben eintreten würde. Welcher Unterschied zeigt sich da im Vergleiche zu demjenigen, welcher wenigstens einige Jahre fern von der Heimath andere Menschen und Sitten kennen lernte, seinen Blick erweiterte und dann mit gereiftem! Anschauungen und ganz anderen Gesichtspunkten seinem Berufe näher tritt! Das ist ein Gesichtspunkt, der in keiner Weise aus dem Auge gelassen werden darf.
Ich glaube, dass diejenigen Herren, welche Hochschulen absolvirt haben — und es sind bereit nicht wenige unter Ihnen —, die mit den Absichten des Besuches der Hochschulen vertraut sind und sich die Ziele klar gemacht haben, welche der junge Mann, der die Universität absolvirt hat, erreichen soll, überzeugt sind, dass unter den Beschlüssen, welche am 2 Oktober gefasst wurden, einer der am wenigsten praktischen, um nicht zu sagen der unpraktischeste, eben der war, welcher ans die Errichtung einer Rechtsakademie iu Laibach abzielt, so dass sie, wenn sie einigermaßen den Muth der Überzeugung hätten, in entschiedener Majorität sich gegen denselben aussprechen müßten.
Der zweite Theil des Antrages betrifft das Obergericht; von diesem heißt es einfach, dass es von Vortheil märe; von einer weiteren Begründung ist keine Rede; als Zweck desselben wird angeführt, dass es für den juristischen Nachwuchs Sorge tragen und die Geichberechtigung in der Justizpflege vom Standpunkte des slovenischen Volkes zur Durchführung bringen soll. Ich weiß nicht, wie Sie sich vorstellen, dass das alles erreicht werden könnte, glaube aber, dass das Obergericht, welches in Laibach errichtet werden soll, nach denselben Grundsätzen zu amtiren und bei Besetzung von Stellen vorzugehen haben wird, wie das Obergericht in Graz, Triest oder Wien; es wird genau so Recht zu schöpfen haben, nur in local veränderter Position, und ich weiß nicht, wie sie davon eine gründliche Veränderung der Rechtspflege, welche die Gerichtshöfe auszuüben haben, erwarten können.
Wenn man aber weiter geht und sich auf den gefährlichen Standpunkt stellt, dass dieses Obergericht ein nationalisirtes, ein slovenisches Obergericht sein soll, dann wäre diese Angelegenheit noch bedenklicher, indem man der Justizpflege einen nationalen Anstrich geben wollte; ich glaube eine jede solche Behörde muss über eine derartige Zumuthung weit erhaben sein!
Wie ich die Begründung des Antrages gelesen habe, ist mir auch die Debatte in den Sinn gekommen, die im vorige» Jahre weite Kreise beschäftigte und im galizischen Landtage über die Justizzustände in Galizien geführt wurde. Gleich mir, werden auch andere Herren diese Debatte gelesen haben, nichts destoweniger glaube ich darauf hinweisen zu sollen, indem sie schon deshalb interessant ist, weil die Klagen über die Justizzustünde in Galizien auch von polnischer Seite vorgebracht worden

XV. seja dne 25. novembra 1890.
pub. Und was trat da für eine „Erscheinung zu Tage? Es wurde vorgebracht, dass diese Übelstände hauptsächlich seit dem Zeitpunkte der vollständigen Polonisirnng der Universitäten und Gerichte hervortraten; und das ist eine ganz natürliche Folge! In dem Momente, wo die jungen Leute eine rein polnische oder tschechische Universität absolviren und sich dadurch dem großen Gebiete der deutschen Wissenschaft entfremden, wo sie in einen Zustand wissenschaftlicher Jsolirnng gerathen — und dieser Zustand ist in Galizien hervorgetreten — hat sich auch ein Sinken im Niveau der Rechtspflege geltend gemacht aus Gründen, die ich schoit früher angedeutet habe. Diese Gründe geben auch uns zu denken, dass, wenn im Sinne der Herren Antragsteller an die Errichtung einer slovenischen Hochschule geschritten werden sollte, auch bei uns dieselben Erscheinungen zu Tage treten könnten und unsere Richter genau jene Wege wandeln würden, wie die polnischen Richter. Ein Richter, der nur die slvvenische Volksschule, das slovenische Gymnasium und die slvvenische Rechtsakademie absvlvirt hat, ist abgesperrt von dem wissenschaftlichen Leben auf juristischem Gebiete, abgesperrt von der deutschen Wissenschaft und verfällt in Folge dessen der Einseitigkeit sprachlicher und wissenschaftlicher Jsolirnng, das ist eine Perspective, die uns allein gegen den Antrag einnehmen muss.
Es sind dies Gründe sachlicher Natur und damit habe ich diesen Theil des Antrages und seiner Begründung besprochen. Die Begründung enthält aber in ihrem größeren Theile auch politische Argumentationen. Diese politischen Argumentationen waren eigentlich nur eine Art Vorspiel einer viel lauteren und vehementeren Erörterung der nämlichen Gegenstände, die wir gestern gehört haben. Ich habe daher keinen Anlass auf die politische Begründung näher einzugehen, weil gestern schon von dieser i desne — rechten) Seite diesbezüglich eine so deutliche Antwort gegeben wurde, dass ich glaube, dass deren Deutlichkeit auch heute noch ihre Wirkung ausüben dürfte.
Poslanec Svetec:
Moja gospoda! Dovolili mi bodete, da v kratkih besedah nekoliko odgovorim gosp. dr. Schafferju, kajti na dolgo in široko itak ni mogoče razpravljati to zadevo zaradi kratkosti časa, ki nam je še na razpolaganje; zatorej si bodem dovolil le nekoliko besedi. Njemu se zdi, da so ti predlogi, ki so v obravnavi, od vseh tistih sklepov, ki so bili storjeni dne 2. oktobra, najbolj nepraktični. To so nazori posameznega človeka: vsak človek ima svoje nazore. Jaz pa mislim, da so t'i predlogi prav praktični in kakor vrezani na naše razmere. Gospod dr. Schaffer meni, da je posamezne fakultete napravljati dandanes že zastarela ideja, to je: „überwundener Standpunkt". Moja gospoda, gotovo je, da bi mi celo univerzo veliko raje imeli, kakor posamezno fakulteto, ali ravno ker mislim, da mi cele univerze ne dobimo, zato se moramo za zdaj omejiti na posamezno fakulteto. Moja gospoda, to pa ni nič nenavadnega, nič takega, kar bi že zdaj ne eksistovalo. Znano je starejšim gospodom, da smo že leta 1849. imeli v Ljubljani juridično fakulteto, jaz sam sem bil vpisan na tej fakulteti in imeli smo takrat součencev okoli 20. Mi smo poslušali celo leto predavanja kazen-
- XV. Sitzung am 25. Tloueuilu-r 1890.	373
skega in civilnega prava, dobili spričevala, šli potem na univerzo na Dunaj in leto se nam je štelo, kakor da bi bili vedno na Dunaji. Kar je že bilo, se lahke ponovi. Vrh tega imamo v Ljubljani bogoslovsko fakulteto, ki je tudi kos univerze in ker nimamo cele univerze za bogoslovce, se moramo zadovoljiti, da imamo samo bogoslovsko fakulteto. To, kar mi zahtevamo, ni nič druzega, nego to, kar tudi drugod zahtevajo in znano Vam je, da v Istrskem deželnem zboru in v Tržaškem mestnem zboru leto za letom ponavljajo peticijo, da bi se napravila v Trstu pravna akademija z laškim učnim jezikom. Gospoda moja, kar unim pristoji, tudi za nas ni nepravično ! Gospod dr. Schaffer je omenil, da celo na Gorenje-Avstrij-skem zahtevajo medicinsko fakulteto, gotovo le iz prepričanja, da cele univerze ne dobijo. V Linču potrebujejo medicinske fakultete, zato prosijo zanjo, mi pa potrebujemo pravne fakultete in zato prosimo mi zanjo. Seveda, gospod dr. Schaffer meni: to je nemogoče, ker naš jezik še ne premore take literature in da je tu treba cele vozove knjig, da je mogoče napraviti juridično fakulteto. Gospoda moja, jaz sem druzega mišljenja, kajti leta 1849. nismo imeli niti te literature, ktero imamo danes, pa smo vender imeli fakulteto. (Poslanec dr. Schaffer: —-Abgeordneter Dr. Schaffer: „Die war aber auch darnach!") Moja gospoda, zakaj pa se silijo naši mla-denči, da se morajo toliko učiti drugih jezikov, nemščine, laščine, francoščine ? Ali ne zato, da se jim odpira splošna literatura in da to, česar ne najdejo v slovenščini, poiščejo v nemščini, laščini ali francoščini ? To je namen gimnazija, da- si prilaste tudi znanje drugih jezikov, in to jih usposobi zajemati tam, kjer se potrebno nahaja.
Pomanjkanje velike literature torej ni zadržek, da bi se fakulteta ne dala osnovali. Nadalje misli gospod dr. Schaffer: mladenči obsede v Ljubljani, ne vidijo sveta in so takorekoč siromaki, nimajo širokega obzorja. Na Nemškem so ravno najslavnejše univerze v malih mestih, ki so veliko manjša od naše Ljubljane, in vender, moja gospoda, so to cvetoče univerze bile in so še. Zato, da je mesto malo, se univerze nihče ne ogiblje, ravno nasprotno : iz celega sveta, iz drugih držav dohajajo tj e dijaki (Poslanec dr. Schaffer: —- Abgeordneter Dr. Schaffer: „Freizügigkeit!"), malost mesta torej zopet ni zadržek. Kar sc tiče jezika, moja gospoda, sem že zadnjič razložil, da je slovenski jezik danes veliko bolj izobražen, kakor je bil nemški pred dobrimi 100 leti, za časa cesarice Marije Terezije; le pomislite, kako neroden je še bil takrat nemški jezik, kako malo svojih terminov je imel! Toda znesli so termine skupaj od vseh krajev sveta, tako so si pomagali in tako si bodemo tudi mi lahko pomagali, ker naš jezik je danes, lahko rečem, popolnejši, kakor takrat nemški. Jezikovna revščina torej zopet ni zadržek.
Da je pa potreba, moja gospoda, da se napravi pravna akademija, to smo slišali ravno v včerajšnji debati poudarjati. Vzemimo n. pr., kar je prebla-gorodni gospod deželni predsednik poudarjal, da se pri deželni vladi še ne more tako uradovati slovenski, kakor bi bilo želeti, zlasti ker sc starejši gospodje še iz tistih časov, ko še niso imeli prilike
374
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Kihni,g am 25. November 1890.
učiti se narodnega jezika v šolah. Torej je, moja gospoda, najnujnejša potreba, da se temu odpomore, da se že mladeneem da prilika, ne samo na gimnaziji ampak tudi na visoki šoli, da si prilaste narodni jezik.
Kar se tiče nadsodišča misli gospod dr. Schaffer, da, če se napravi v Ljubljani, bode ravno tako poslovalo, kakor v Gradci ali na Dunaji. Jaz mislim, kar se tiče jurističnega naraščaja, da bi se v Ljubljani poslovalo čisto drugače, kajti, moja gospoda v Gradci je večina nemška, ondi so svetniki večinoma Nemci in je torej naravno, da ne gledajo posebno na slovenski naraščaj, da .jim je ljubši nemški naraščaj in da temu naklanjajo večji pozor, kakor slovenskemu. Splošna tožba je to, da se za slovenski naraščaj ne skrbi. Potem pa on misli: če bi bila nadsodnija v Ljubljani, da bode narodna »national«.
V slovenskem jeziku se kroji tista pravica, kakor v nemškem, in kar je on poudarjal, da se je na Poljskem pri debati v deželnem zboru reklo, da se je pravosodje pohujšalo, odkar se je poloniziralo, moram odgovoriti : mogoče, da se je to zgodilo, jeli je pa pohujšanja to krivo, to je drugo vprašanje. Zakaj pa Poljaki ne odstopijo od poljskega uradovanja, zakaj ga pridržujejo ? In ne le Poljaki, tudi Madjarji, Hrvatje, Italijani, zakaj ne uvedejo ti nemščine ? Vsi ti hočejo imeti narodni jezik, zaupajo, da je razsojevanje v narodnem jeziku najprimernejše in naj pravičneje, in kar velja drugod, mora veljati tudi pri nas.
Mislim, da so s tern o vrženi vsi ugovori gosp. dr. Schafferja. Ker pa je on poudarjal v včerajšnji debati in misli, da je naša stranka dobila take udarce, da jih bo še dolgo pomnila, mislim jaz, da niso bili tako hudi in da jih bodemo prav lahko prestali. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »Še čutili jih nismo!«) Na priliko, vzemimo nemški državni jezik. Ekscelenca gospod baron Schwegel je poudarjal, da je nemščina neobhodno potrebna zarad nemškega državnega jezika. Gospoda moja, v tem oziru mu jaz kratko odgovarjam, da ravno po tej debati, ki se je včeraj tukaj vršila, je nemščina kot državni jezik nonsens in to Vam bom v kratkem precej povedal. Za državni jezik je treba države; če ni države, tudi ni državnega jezika. Pojdimo dalje. Avstrija, kakor znano, spada v Cis- in Trans-litvanijo (Poslanec baron Schwegel: — Abgeordneter Baron Schwegel: „also ist Österreich kein Staat!"), to je gotovo, in to je nasledek dualizma, in to vem, da dokler ostane dualizem, Madjarji ne sprejmejo nemškega državnega jezika, kajti oni so vpeljali mad-jarskega in dualizma se ne sme nihče dotakniti, kakor je ekscelenca Schwegel včeraj trdil, to bi utegnilo biti veleizdajstvo, ako bi hotel kdo majati to državno obliko; to je on posebno poudarjal' glede jugoslovanskega kraljestva. Torej jedna polovica naše države že odpade nemškemu državnemu jeziku. Nadalje je pa zopet znano, da je levica v državnem zboru, kteri pripada tudi ekscelenca Schwegel, pripravljena in tudi za svoj program razglasila, izločiti Galicijo in Dalmacijo izpod nemškega državnega jezika. (Po-
slanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »V Galiciji ga tako ni!«) Če odpadejo vse te dežele, Galicija, Dalmacija, kje imate potem državo? in če države ni, ni državnega jezika. Rekli bodete, vsaj so še nemške dežele, češke in slovenske; ali za te vpeljati nemški državni jezik, bila bi, to morate priznati, le zgolj germanizacija, zakaj omejena samo na te dežele, nemščina nima več pomena državnega jezika. Germanizacija pa, ste rekli včeraj, je nesmisel, torej je tudi nemški državni jezik za nas nesmisel —- quod erat demonstrandum. (Poslanec baron Schwegel: — Abgeordneter Baron Schwegel: „Ich stimme vollkommen bei, dass das ein Nonsens ist!") Torej vidite, da nismo bili tako potolčeni, da bi ne mogli okrevati. Zastran predloga ne bom dalje govoril, drugih ugovorov od one (desne — rechten) strani nimamo in mislim, da, če bo še kaj treba, bode že gospod poročevalec dostavil.
Poročevalec dr. Tavčar:
Jaz seveda nimam namena braniti nasvetov, glede kteri h je mnenje tako različno. Vender pa rečem: ko bi govorili gospodje od te (leve — linken» strani, tako kakor najimenitnejši govorniki v angleškem parlamentu, bi vender gospoda dr. Schaffer-ja in slavne opozicije ne prepričali. Dr. Schaffer pravi: slovenske literature ni; toda ko bi jo imeli, našel bi drug izgovor, ktercga vsebina bi bila: univerze, ju-ridične fakultete ne damo. Torej se ne bodemo nikdar srečali: Mi obdržimo svoje stališče, gospod dr. Schaffer pa svoje, naj imamo kaj literature, ali ne! Kar se tiče nadsodišča, namignil je dr. Schaffer, da bi mi radi imeli nekako politično nadsodišče, in pravi, da bi v Gradci kaj takega ne bilo mogoče. Poznam pravde, sam sem imel tako, ki se je iz političnih uzrokov pričela. Ali ste že čuli kdaj, da bi bil sodnik tako napadel ministra in se kazal tako odločnega protivnika vladnemu sistemu, kakor ekscelenca Waser? Lahko se pripozna, da se greši v Gradci, kakor bi se grešilo morda v Ljubljani. Kar se tiče Galicije, izdali so Nemci „Schlagwort", da je šla v Galiciji j usti ca nazaj; znano vam je, da so bile o tej zadevi velike debate v Gaiiškem deželnem zboru. Toda jaz bi odločno proti temu protestoval, da se gališke razmere našim na stran postavljajo. Tam se mora še drugo stališče v poštev jemati. Tam vlada na eni strani aristokrat, na drugi pa žid, zatorej se ni čuditi, da se je justica pri tacih razmerah zagazila.
V drugem ostanem pri nasvetu upravnega odseka.
Deželni glavar:
Prestopimo na glasovanje in prosim gospode, ki pritrde predlogu upravnega odseka, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sedaj imamo glasovati še o resoluciji, katero nam predlaga upravni odsek, in prosim gospode, kateri pritrde tudi tej resoluciji, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)

375
XV. seja dne 25. novembra 1890.
Preidemo k 9. točki dnevnega reda, to je:
9. Ustno poročilo upravnega odseka glede prispevka za napravo in vzdrževanje gozdne drevesnice pri Novemmestu (k prilogi 64.).
9. Mündlicher Bericht des Berwaltungs-ausschusses betreffend die Beitragsleistung zu den Anlage- und Erhaltungskosten einer staatlichen Forstsaatschule bei Rn-dolsswerth (zur Beilage 64.)
Poročevalec Povše:
Visoka zbornica! Že večkrat se je v tej zbornici poudarjal nedostatek, kako težavno je gospodarjem dolenjskim, dobivati potrebnih gozdnih sadik, kajti kakor je znano, imata Novomeški in Črnomeljski okraja celi dan se voziti do osrednje gozdne drevesnice v Ljubljani. Visoka zbornica je pripoznala, da je treba odpomoči temu nedostatku in zato je sklenila, da se ima v Grmu napraviti gozdna drevesnica, da bodo posestniki zlasti iz Črnomaljskega in Novomeškega okraja dobivali potrebnih sadik. Žalibog, da ta drevesnica ni prav srečno uspevala, posebno ker ni razpolagala z dobrim svetom. Zato je visoka vlada stavila deželnenemu odboru predlog, da naj bi se napravila gozdna okrajna drevesnica v Novemmestu vender pa s pogojem, da dežela prevzame polovico troskov. Ministerstvo samo je pritrdilo tej nameri z dopisom z letošnje jeseni in se je izreklo pripravljeno, da se bodo troski, katere bode imela država, plačali iz državne dotacije, ki je na razpolaganje za osredno drevesnico v Ljubljani in za pogozdovanje sploh, da se omogoči dolenjskim posestnikom dobivati dotičnih sadik. U-pravnemu odseku je bilo znano, da se je v poslednjih letih veliko gospodarjev oglašalo za sadike, in ako se pomisli, koliko sadik je treba, da se goličave pogozdujejo, dokazano je, da je za Dolenjsko potrebna drevesnica. Ministerstvo zahteva, da dežela prevzame polovico troškov, ki bodo prišli skupaj na 735 gld. na leto, in ob jednem naj dežela preskrbi tudi potrebni svet ali zemljišče. Kakor je znano visoki zbornici, je novomeška občina že storila svojo ponudbo in hoče odstopiti zemljišče za napravo drevesnice. Upravni odsek je na podlagi teh poizvedeb prišel do spoznanja, da je umestno priporočati visoki zbornici to, kar hasvetuje deželni odbor. Zaradi tega si usojam staviti v imenu upravnega odseka sledeča predloga:
Visoki deželni zbor naj sklene:
„1.) Gozdna drevesnica na Grmu se opusti;
2.) v svrho naprave in vzdržavanja pod samostojnim tehniškim in gospodarskim vodstvom državnih gojzdnih tehnikov stoječe gojzdne drevesnice pri Novemmestu se dovoli za 1. 1891., 1892. in 1893. letna podpora do najvišjega zneska 365 gld. iz deželno - kulturnega zaklada pod pogojem, da mestna občina Novomeška v to potrebno zemljišče brezplačno da na razpolaganje“.
XV. Sitzung am 25. tlLuimber 1890.
Kratko naj navajam, da se bode vzela svota letne podpore iz deželno - kulturnega zaklada, ker ima ta dovolj višjih dohodkov, ki naj se vedno takoj porabijo v deželno-kulturne namene in naj ne služijo v to, da se dotični zaklad množi.
Deželni glavar:
Želi kdo besede k enemu ali drugemu predlogu ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ako ne, menim, da glasujmo o obeh predlogih skupno.
(Ni ugovora. — Wird kein Widerspruch erhoben.)
Ker ni ugovora, prosim pospode, ki pritrde predlogoma upravnega odseka, naj blagovole ustali.
(Predloga obveljata. — Die Anträge werden
angenommen.)
Gospod deželni predsednik ima besedo.
C. kr. deželni predsednik baron Winkler:
Visoki deželni zbor! V šesti seji vis. deželnega zbora 31. oktobra t. 1. so gospodje deželni poslanci Luka Svetec in družniki stavili v interpelaciji do c. kr. deželne vlade sledeča vprašanja:
„«) Ali je gospodu deželnemu predsedniku znano, da je bil okrajni glavar Kočevski dne 9. septembra 1890 brez knezoškofijskega komisarja v Dragi in da je tam nabiral podpise za nemške pridige?
h) Ali je storil to omenjeni glavar po naročilu deželne vlade?
c) Kaj namerava deželno predsedstvo ukreniti, da se gospod c. kr. okrajni glavar ne bo več vtikal v Dragarske cerkvene zadeve in motil miru, ki je do sedaj vladal v tej fari v tem oziru?“
V čast mi je, na to odgovoriti tako:
Z dopisom z dne 18. avgusta 1890 št. 1880 je prevzvišeni gospod knezoškof z ozirom na večkratne prošnje nekaterih soseščanov iz Dragarske fare, da bi namreč bila tam vsaj jedenkrat na mesec nemška propoved ali pridiga s krščanskim naukom vred, glede na neko razdraženost, ki je nastala vsled tega v Dragi, izrazil deželni vladi željo, naj bi se v o gib vsakemu očitanju kake pristranosti poslala v Drago komisija, sestavljena iz jednega duhovnega in iz jednega političnega uda, da preiščeta ta dva na mestu samem, v kolikor je omenjena prošnja z ozirom na tamošnje jezikovne razmere opravičena. V ta namen je torej gospod knezoškof imenoval svojega komisarja, deželna vlada, spoznavši primernost take komisije, dasi je šlo zgolj za duhovsko stvar, pa svojega — tega namreč v osebi okrajnega glavarja v Kočevji, kateremu je tedaj naročila z razpisom z dne 22. avgusta t. 1. št. 2450, naj se poda osebno v Drago v družbi duhovnega komisarja in sicer po dogovoru ž njim o za to določenem dnevu, da poizve ž njim vred vse dotične merodajne razmere zlasti, ali so za ljudstvo v Dragi nemške prepovedi potrebne, in naj predloži potem deželni vladi svoje poročilo. Z dopisom istega dne je deželna vlada naprosila gospoda knezoškofa, naj naznani to tudi duhovnemu komisarju.
376
XV. seja dne 25. novembra 1890.
Po tern takem bi bila morala v navedeni namen biti oba komisarja h krati v Dragi in postopati skupaj. Pa ni bilo tako.
Dne 7. septembra t. I. je namreč gosp. duhovni komisar poslal političnemu komisarju pismo, ki se nahaja v spisih deželne vlade, s katerim mu naznanja, da bode treba še nekaterih tednov, predno jima bode mogoče, imeti skupno komisijo v Dragi, o čemur se natančneje dogovorita ustmeno, da pa pojde tj e poprej on sam, da poizve, kar je potrebno, in sosebno, kakošne so ondešnje jezikovne razmere. „Euer Hochwohlgeboren — tako se bere v omenjenem pismu — ersehen demnach, dass es noä) einige Wochen brauchen wird, bis wir die gemeinschaftlid)e Commission in Sudien werden abhalten können, worüber wir uns mündlich des Näheren verständigen werden. Vorläufig werde ich behufs Erhebung der betreffenden Daten, insbesondere wie die Sprachenverhältnisse in Suä)en seien, allein hinzugehen haben."
Glede na te besede, ki se ne ujemajo s pred omenjenim razpisom oziroma dopisom deželne vlade, pozdevalo se je političnemu komisarju, da bi se n e dosegel več namen skupne komisije, če bi preiskaval razmere v Dragi popred duhovni komisar sam, ter si je mislil, da mora, da bi se namreč ne preprečil uspeh skupne komisije in preiskovanja sploh, z vršiti to preiskovanje prej tudi on sam s svoje strani. To je potem res storil s pripomočjo svojega zapisnikarja dne 9. septembra t. 1. z zasliševanjem dotičnih soseščanov.
Da bi se pa bil politični komisar pri tem uradnem opravilu vedel kakor pomagač ali agitator nemškega „Schulvereina“, ali da bi bil pri spisovanji svojih zapisnikov rabil kaka nedopuščena sredstva, to ni dokazano in temu moram torej oporekati.
Sicer je pa prav blizu novi popis ljudstva, in deželna vlada bode skrbela za to, da se zvrši to važno opravilo zlasti v Dragi in tudi v drugih občinah z mešanim prebivalstvom po popolnoma nepristranskih in zanesljivih komisarjih, katero delo bode potem gotova podstava pravemu presojevanju marsikaterih razmer teh občin, in to v potolažbo ljudstva.
Deželni glavar:
Sedaj prestopimo k zadnji točki dnevnega reda,
to je:
11. Priloga 67. Poročilo železničnega odseka glede poroštva čistega dohodka za dolenjske železnice (k
prilogi 53.).
11. Beilage 67. Bericht des Eisenbahnaus-schnsses betreffend die Garantie eines Reinertrages für die Unterkrainerbahnen
(zur Beilage 53).
Poročevalec dr. Tavčar:
Visoki deželni zbor! Čast mi je poročati v imenu železničnega odseka o poročilu deželnega od-
- XV. Sitzung it m 25. November 1890.
bora glede poroštva čistega dohodka za dolenjske železnice. Poročilo železničnega odseka je tiskano je bilo razdeljeno med častite gospode in se nahaja že nekaj časa v Vaših rokah. Zato mislim, da mi ni treba temu poročilu ničesar dostavljati nego to da vzdržujem v odsekovem imenu vse predloge in resolucije ki so tiskane v prilogi 67. in ki se glase:
„Visoki deželni zbor izvoli skleniti:
1.	Priloženemu zakonskemu načrtu se pritrjuje.
2.	Deželnemu odboru se naroča temu načrtu izposlovati Najvišje potrjenje.
3.	Deželni odbor se pooblašča, da konsorciju Dolenjskih železnic v pokritje troškov za podrobni načrt teh železnic iz deželnega zaklada da posojilo do največjega zneska 30.000 g'ld. proti svoječasnemu povračilu iz glavnice, ki se ima dobaviti za želez-nično zgradbo in proti obrestovanju, katero bode pozneje določil deželni odbor.
4.	Konzorciju, ki je v zadevi Dolenjskih železnic pospeševal deželne interese, osobito ekscelenciji baronu Schwegelnu in gospodu profesorju Šuklje - ju izreka se zahvala zbornice.
Zajedno priporočajo se v sprejetje sledeče resolucije :
a)	Deželnemu odboru se naroča, da ima z ozirom na, po deželi prevzeto poroštvo vsako leto z letom 1892. počenši in za toliko časa, dokler bi ne donašale glavinske delnice dolenjskih železnic nikake ali ne cele dividende in kolikor časa bi trajalo po deželi prevzeto poroštvo, tiste zneske, ki bi se bili sicer pri glavnicah za nakup glavinskih delnic namenjenih vsako leto na 5°/o interesih zgubili, združiti v poseben zaklad do naj višjega zneska 500.000 gld., ki se ima pri deželnem gospodarstvu posebej in zase plodonosno oskrbovati ter služiti v prvi vrsti v to, da bi dežela iz njega zajemala to ali drugo leto tiste svote, ko j e bi morda vsled prevzetega poroštva izplačati imela, v drugi vrsti pa v to, da bi se končno uporabil za druge železnične ali pa sploh deželne namene.
To resolucijo je pri deželnem proračunu za leto 1892. vže v poštev vzeti.
b)	Deželnemu odboru se naroča, da mu je pri dogovoru, ki ga bode v smislu člena III. predležečega zakonskega načrta skleniti med deželnim odborom in med koncesionarji Dolenjskih železnic in pri katerem bode zmiselno uporabiti §§ 3. do vštetega 7. koncesije z dne 10. oktobra 1888, drž. zak. št. 178, (lokalna železnica Eisenerz -Vordernberg) paziti na to, da se v ta dogovor ne sprejme § 6. omenjene koncesije, po kateri se o preteku koncesije poroštveni zastanki državi ne smejo povrniti, dokler neso po-' plačane vse glavinske delnice; deželnemu odboru se nalaga, da ima pri sklepanji tega dogovora temveč zahtevati, da se ne smejo v nikakem slučaji gla-vinskim delnicam dividende prej razdeljevati, niti ne te delnice same prej izplačevati, dokler se niso deželi povrnili vsi poroštveni zastanki s pripadki vred.
c)	Deželnemu odboru se naroča, da mu je pri trgovinskem ministers!vu z vso odločnostjo delati ^ na to, da se za čas trajajočega, po deželi za obre-stovanje in amortizovanje prioritet prevzetega po-
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. tlaoeniber 1890.
377
roštva v upravnem svetu delniške družbe, ki se ima ustanovili v namen zgradbe Dolenjskih železnic, določi deželi v pravilih še jeden zastopnik in da se za gori omenjeno dobo vrhu tega v ta svet sprejme tudi še odposlanec deželnega stolnega mesta Ljubljane.
Der hohe Landtag wolle beschließen:
1.	Dem beiliegenden Gesetzentwürfe wird die Zustimmung ertheilt
2.	Der Landesausschuss wird beauftragt demselben die Allerhöchste Sanction zn erwirken.
3.	Der Laudesausschuss wird ermächtiget, dem Consortium für die Unterkrainer - Bahnen zur Deckung der Auslagen für das Detailproject der besagten Bahnen ein Darlehen bis znm Höchstbetrage von HO.000 fl. ans dem Landesfonde gegen seinerzeitige Rückzahlung ans dem für den Bahnban beschafften Capitale und gegen eine, in der Folge vom Landesausschusse festzustellende Verzinsung zu geben.
4.	Dem Consortium, welches in Sachen den Unter« krainer-Bahnen die Landesinteressen gefördert, und insbesondere Sr. Excellenz Freiherrn v. Schwegel und Herrn Professor Šuklje, wird der Dank des Hauses tiotirt.
Zugleich werden folgende Resolutionen zur Annahme beantragt:
u) Der Landesausschuss wird beauftragt mit Rücksicht auf die vom Lande übernommene Prioritäten-Garantie jedes Jahr, vom Jahre 1892 angefangen, und auf so lange Zeit, als die Unterkrainer-Bahnen auf die Slammactien keinerlei oder nicht die volle Dividende vertheilen sollten, bis zum Ablaufe der vom Lande übernommenen Garantie, jene Beträge, welche von dem znm Ankäufe der Stammactien bestimmten Kapitale als 5°/o Interessen verloren gegangen wären, zu einem besonderen Fonde im Höchstbetrage von öOO.OOO fl. zu vereinigen, der separat fruchtbringend verwaltet werden und in erster Reihe zur Entnahme etwaiger Zuschüsse, welche das Land zufolge der übernommenen Garantie ein oder das andere Jahr für die Unterkrainer-Bahnen leisten müsste, in zweiter Reihe aber zu anderen Eisenbahn- oder überhaupt zu Landeszwecken verwendet werden soll.
Diese Resolution ist schon im Landesvoranschlage für das Jahr 1892 zu berücksichtigen.
b) Der Landesausschuss wird beauftragt beim Abschlüsse des gemäss Artikel III des vorgelegte» Gesetzentwurfes zwischen ihm und den Concessionären der Unterkrainer-Bahnen zu vereinbarenden Übereinkommens, bei welchem die §§ 3 bis inclusive 7 der Concession vom 7. October 1888, R. G. B. Nr 178, (Localbahn Eisenerz« Vordernberg) sinngemäss angewendet werden sollen, darauf zu achten, dass in dieses Übereinkommen nicht die Bestimmung des § 6 der genannten Concession aufgenommen werde, der zufolge nach Ablauf der Concession die Garantie-Rückstände dem Staate nicht früher ausbezahlt werden dürfen, bis nicht alle Stammactien be zahlt sind; der Landesausschuss wird beauftragt, beim Abschluss dieses Übereinkommens vielmehr darauf zu bestehen, dass die Vertheilung von Dividenden an die Stammactien sowie die Tilgung der letzteren in keinem Falle eintreten dürfe, so lange nicht dem Lande alle
Garantie-Rückstände sammt Anhang rückvergütet sein werden.
c) Der Landesausschuss wird beauftragt beim Handelsministerium mit aller Entschiedenheit dahin zu wirken, dass für die Dauer der vom Lande übernommenen Garantie statutenmäßig im Verwaltungsrathe der zum Zwecke der Erbauung der. Unterkrainer - Bahnen zu bildenden Actien-Gesellschaft dem Lande noch ein Vertreter eingeräumt und für die obbezeick)iiete Zeitperiode überdies auch der Landeshauptstadt Laibach die Entsendung eines Vertreters in denselben zugestanden werde."
Deželni glavar:
Otvarjam splošno debato. Želi kdo besede?
Poslanec Pfeifer:
Visoki zbor! Glede zgradbe dolenjske železnice je bilo vedno moje mnenje in gotovo tudi vse naše zbornice to, da je država dolžna graditi to železnico skozi dolenjske pokrajine preko hrvaške meje; vsaj je nam vsem znano, da je kranjska dežela več miljonov goldinarjev zemljiškega davka po krivem plačala državi, da je skozi 25 let v primeri k drugim deželam previsoke pristojbine plačevala, da je država uživala provincijalni zaklad i. t. d., tako, da je država dolž-nica naše dežele.
Najprimernejša prilika poravnati ta stari dolg ponudila se je državi, ko je naša dežela čestokrat trkala na državne duri s prošnjo, da država zgradi toliko potrebno, toliko zaželjeno železnico naši deželi — kakor je to storila v obilni meri Gališki, Češki in drugim deželam. Država naposled vender ni mogla dalje prezirati opravičenih naših želj ter jim je — če tudi ne povsem — vsaj deloma ustregla z državnim zakonom z dne 6. junija 1890 drž. št. 118.
V smislu tega zakona se ima graditi proga Ljubljana-Novomesto in Ljubljana-Kočevje; k zgrad-benemu kapitalu 10 milijonov goldinarjev ima država prispeti z zneskom 2,500.000 gld., dežela pa fina alternativo, da, ali donaša znesek 500.000 gld., ali pa prevzame poroštvo 4°/o obrestovanja prioritetnih obligacij 7 miljonov goldinarjev, udeleženci — interesentje — pa imajo prevzeti in izplačati 600.000 gld. glavinskih delnic, kakor je razvidno iz deželno-zborskega poročila priloga 53.
Zgolj na podlagi priloge 53. brez drugih podatkov je bilo težko deželnemu zastopu odločiti se, katera alternativa — plačati 500.000 gld., ali pa prevzeti poroštvo obrestovanja — bolj ugaja deželi oziroma davkoplačevalcem.
Šele, ko je deželni zastop dobil v zadnjem času, včeraj pred tednom, potrebne podatke, proračune in kupno pogodbo med državo, konsorcijem in Trebovelskim društvom, postalo je mogoče poučiti se v tem važnem vprašanji ter odločiti se za eno ali drugo alternativo.
Če dežela plača 500.000 gld., je ta svota ali so vsaj obresti te svete, letnih 20.000 do 25.000 gld., na mnoga leta izgubljena; pri drugi alternativi pa dežela ne zgubi nič, ampak prevzame le poroštvo za obrestovanje in njena eventualna doplačila so le obrestna posojila, katera je
378 XV. seja dne 25. novembra 1890.
vračati, predno sc kak krajcar da delničarjem.
Kupna pogodba med državo in Trboveljskim društvom garantuje, da država prevzame od lastnika Kočevskih premogokopov, to je od Trboveljskega društva vsaj 100.000 ton premoga na leto; skupilo pa za to imenitno količino deliti je tako med prodajalcem in med dolenjsko železnico — katera premog pripravi v Ljubljano — da je železnici osi-guran le iz te kupčije kosmati dobiček oziroma dohodek 235.640 gld. na leto za celo koncesijsko dobo, t. j. za 90 let — ta pravica, oziroma dolžnost Trboveljskega društva vknjiži se na njene premogokope.
Približno 237.000 gld. utegnejo znašati obratni troški, tako da se z dohodkom 235.640 gld. po pogodbi Trboveljskega društva pokrijejo dotični troški.
Promet za osobe je proračunjen na 92.400 gld., za blago 420.100 gld., kateri skupni znesek 512.500 gld. ima služiti za 4°/o obrestovanje 7 milijonov goldinarjev prioritetnih obligacij in amortizacijo v okrogli svoti letnih 300.000 gld., ki se za toliko lahko zmanjša, kolikor se prihrani pri stavbeni svoti, kar se pri varčnem gospodarstvu lahko doseže.
Mogoče, da takoj v početku železnica ne bo donašala preračunanih 512.000 gld., da morda vrže le dohodek 270.000 gld. ali 250.000 gld., v tem slučaji bi morala dežela doplačati primanjkljej obresti
30.000	oziroma 50.000 gld. Teh 30.000 gld. oziroma
50.000	gld. pa le posodi in je gotovo upati, da jih zopet nazaj dobi, ker skušnja pri drugih celo slabo situiranih železnicah, n. pr. istrskih, uči, da se promet po železnicah in s tem tudi dohodek vedno povzdiguje in ker niti ni misliti, da bi bila dolenjska železnica v tem oziru izjema, tem manj, ker bode bolj rodovitne kraje pretekala, kakor istrska železnica. Z ozirom na to in ker s poroštvom dežele dobimo cenejši potrebni stavbinski kapital, se je odsek odločil za drugo alternativo: za poroštvo dežele.
V poročilu deželnega odbora izreka se nada, „da bodo dolenjske železnice dajale donesek, kateri „ne bode le pokrival štiriodstotno obrestovanje in „razdolžitev predstvenega posojila v znesku 7 milijonov goldinarjev in po pravilih določeno največ „pet odstotno dividendo delniške glavnice, potem „troske za potrebne razširjatvene zgradbe in druge „potrebne naprave za dolenjske železnice, temveč da „bode dajala tudi prebitke, katere bo zalagati v „rezervni zaklad, ki je potem porabiti pri glavnični „dobavi za druge lokalne železnice na Kranjskem.“
Ko se bode ta nada izpolnila, spoznala se bode njena velika važnost in plodonosna korist ne samo o lokalnem pomenu, ampak za celo našo domovino (Odobravanje na levi. — Beifall links ), posebno ko bode — kar je upati — tudi Belokrajina ter po njej sosedna Hrvatska in žnjo vred celi izhod stopila v zvezo z danes skleneno dolenjsko železnico. (Poslanec Šuklje: — Abgeordneter Šuflje: „Dobro!“)
Da se pa ta nada izpolni — in izpolnila se bode gotovo, če se po odsekovem nasvetu določijo nizki tarifi za osobe in blago — potem če se precej od početka pri zgradbi železnice pri odkupu zemlje, pri upravi in prometu z največjo varčnostjo postopa in od, po mojem mnenji previsoko preračunanih
— XV. Sitzung am 25. November 1890.
zgradbenih troskih prihrani pol miljona ali več goldinarjev ter zabranuje tisti žalostni slučaj, kateri se je, kakor znano, dogodil pri drugih železnicah in javnih podjetjih, namreč da so posamezni obogateli na neopravičen način v škodo davkoplačevalcev in garantov; pri vedno s t r o g o v e s t n e m gospodarstvu današnjega podjetja mi vsi pričakujemo blagodejnega sadu od dolenjske železnice, ki bode po besedah gospoda poročevalca v tesni zvezi s srečno prihodnostjo naše kro-novine, kar iz srca vsi želimo — v tej nadi glasujem za predloge odseka za zgradbo dolenjske železnice. (Živo odobravanje. — Lebhafter Beifall.)
Poslanec Hribar:
Visoki deželni zbor! Imel sem priliko že lansko leto o neki debati naglasa ti, da smatram dolenjsko železnico za jedno najvažnejših narodno-gospodarskih pridobitev v deželi Kranjski. Izrečno bi trdil, da se v minolih 6 letih v tej zbornici nikdar ni sklepalo o tako imenitnem vprašanji, kakor je vprašanje dolenjske železnice. Zatorej bodem z vsem prepričanjem in z veseljem glasoval za vse predloge, katere stavlja v imenu železničnega odseka gospod poročevalec, in bi za svojo osebo le še zahvalo izrekel vsem onim gospodom manjšine ali večine visoke zbornice, ki so s svojim delovanjem pripomogli, da se bode tako imenitno podjetje v resnici zvršilo.
Izprosil sem si pa danes besedo, ker nameravam staviti dve resoluciji. Dolenjska železnica bode, ako se z vrši, v veliko korist ne samo deželi Kranjski, posebno dolenjski strani, ampak tudi mestu Ljub-janskemu. Zato pa je potreba, da se uprava uravna tako, da ne bode nasprotovala koristim deželnega glavnega mesta, in ker smo to nado gojili, zastopali smo v mestnem zastopu najprijaznejše lice nasproti temu projektu. Državna železnica, kakor vidite iz poročila železničnega odbora, prevzame promet na dolenjski železnici. Upam, da bode mogoče skleniti pogodbo, da za vso dobo ostane promet na tej železnici v državni upravi. Državna železnica pa mora skrbeti za to, da dobi za svoje proge najkrajšo zvezo z najpoglavitnejšim trgovskim pristaniščem, s Trstom. Zato se je trgovinsko ministerstvo jako en-gažovalo, da je doseglo na progi Ljubljana - Divača z južno železnico pogodbo, da se pošiljajo tovori s severnih črt direktno v Trst po znižanih tarifih in sedaj hoče doseči jednako pogodbo tudi glede osobnega prometa. Dosedaj se je sklenila taka pogodba za progo Rudolfove železnice. V tem oziru bode tudi dolenjska železnica jako važna, kadar pride v državno upravo, in naravno bode, da se bode skrbelo za to, da se tudi za progi Kočevje in Novomesto doseže peažna pogodba, kakor se je sklenila za severno progo.
Taka pogodba pa bi bila za Ljubljano, ako bi se sklenila ravno tako, kakor za severne proge, škodljiva , ker bi se po njej blago iz Ljubljane v Trst ne moglo pošiljati po tisti ceni, kakor iz Novega mesta ali iz Kočevja. Sedaj vidite anomalijo, da se iz Škofje Loke ali iz Kranja pošilja različno blago
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
379
v Trst ceneje nego iz Ljubljane, ker je Ljubljana izključena iz peažne pogodbe. To je na škodo mestu Ljubljanskemu in torej je potreba, da trgovinsko niinisterstvo uporabi svoj vpliv, da postane tudi Ljubljanska postaja deležna te dobrote. Ako se to ne zgodi in. se Ljubljanska postaja ne vsprejme v peažno pogodbo, primorano bode društvo za dolenjske železnice dirigovati ves promet, ki bode šel v Trst, na Vižmarje, da ga pošilja odtodi nazaj v Trst in potem ne ostane od prometa nič v Ljubljani. Zato bodem stavil resolucijo, naj deželni odbor prosi trgovinsko niinisterstvo, da z vso silo dela na to, da se peažna pogodba za progo Ljubljana-Divača sklene z južno železnico tako, da bode veljavna tudi za Ljubljansko postajo.
Druga resolucija, ki je oddeljena v 3 oddelke, pa se tiče južne železnice same. Južna železnica bode v tako tesni zvezi z dolenjsko železnico, da mi ni mogoče iti mimo nekaterih vprašanj, ki se tičejo strogo nje.
Kakor je vsem gospodom znano, je južni kolodvor že sedaj tako majhen, da je davno nastala potreba razširiti ga. Kdor je hodil po Dunajski cesti, opažati je mogel, kako je včasih treba čakati po 5 minut in še dalje, da se odprö ograje, ker se vedno železnični vozovi prepeljujejo. Včasih se nakopiči cela vrsta voz in ljudi j, ki ne morejo dalje. Da se na tako frenkventni cesti ovira promet, je velik nedostatek. Južna železnica sama je že priznala to, ker je mislila letos napraviti za skladiščem nov tir. Ali s tem ne bi bilo pomagano nič, ker treba razširiti kolodvor proti severu, da ne bode treba prevažati vlakov čez Dunajsko cesto.
Če se bode napravila peažna pogodba, kakor sem dejal poprej, prehajal bode ves promet z dolenjsko železnice na južni kolodvor; če pa ne, ostal bode vender južni kolodvor za dolensko in kamniško železnico centralni kolodvor glede osobnega prometa. Zato je potrebno, storiti potrebne korake, da se omenjeni nedostatki, o katerih se čuje že tako dolgo, odpravijo.
Istotako kakor kolodvor, pa je tudi poslopje samo nedostatno za osebni promet. Ljubljansko kolodvorsko poslopje zidano je tako, kakor se dandanes kolodvori ne zidajo več pri nobeni železnici, in tudi južna železnica nima kolodvora na vsej njeni progi, ki bi bil tako nezadosten za osebni promet kakor Ljubljanski. Na vsakem kolodvoru velja načelo, da se pride iz čakalnice naravnost na peron in narobe. Istotako mora biti restavracija v zvezi s peronom, ker sicer nima pravega pomena. V Ljubljani tega ni! Južna železnica je imela enak, vender ne tako slab kolodvor v Gradci. Spoznala je, da ta kolodvor ne ugaja, ne zadostuje potrebam, in predelal se je tako, da je sedaj jako krasen in tako urejen, da popolnoma ugaja modernim potrebam za osobni promet.
Kolikor mi je znano, bavila se je uprava južne železnice tudi že z vprašanjem, ali ne bi se prenaglilo tudi Ljubljansko kolodvorsko poslopje. Načrt je gotov, samo zvršil se še ni. Glede na to, da je Ljubljanska postaja jedna najvažnejših na južni železnici, in da je, kar se tiče dohodkov, osma po
vrsti, ker daje južni železnici več nego 1 milijon kosmatega dohodka, je skrajni čas, da se visoki deželni zastop potegne zato, da se bode napravilo v Ljubljani tako kolodvorsko poslopje, kakoršno bi ustrezalo prometnimi zahtevami in tudi bi bilo vredno deželnega glavnega mesta. V tem oziru usojal si bodem staviti resolucijo.
Dalje treba pomisliti, da se glede tarifo v južna železnica malo ozira na deželno glavno mesto. Častiti gospod tovariš Murnik je sprožil pred nekaj leti resolucijo, da se pozove južno-železnična družba, da uredi tovorne tarife tako, da bi se bolj ozir jemalo na Ljubljansko mesto in na Kranjsko deželo sploh, kakor se je to zgodilo dosedaj. V tem oziru se je razmerje nekoliko zboljšalo, ali danes bi spregovoril nekoliko o osobni tarifi. Pred saboj imam knjižico z naslovom: „Fahrpreisermäßigungen auf den Linien der k. k. priv. Südbahugesellschaft, Z 13975/c L ex 1889“, in iz te knjižice je razvidno, da je znižana tarifa za osebni promet na postajah: Zagreb, Budapešta, Gradec, Kaniža, Dunaj, Trst, Reka, Maribor, Brežina, Beljak, Dunajsko Novomesto in Franzensfeste. Na vsa večja in važnejša mesta se je torej ozirala južna železnica, na Ljubljano pa se ne ozira čisto nič. Zato bi predlagal resolucijo, da bi visoki zbor naročil deželnemu odboru, naj se obrne do uprave južne železnice s prošnjo, da se pri tarifah za osobni promet ozira na Ljubljano kakor na druga mesta, ležeča ob njeni progi.
Končno bi si usojal predlagati še neko resolucijo glede slovenskega uradovanja pri južni železnici.
Kakor je znano, slovensko uradovanje tam skoraj čisto nič ni vpeljano. Pri državni železnici se je s hvalevrednim namenom, da se olajša promet, vpeljala slovenska tarifa in slovensko uradovanje na kolodvorih. Pri južni železnici pa se ne opaža kaj tacega. Pred 3 leti se je zaukazalo, da se na Kranjskem kličejo postaje v nemškem in tudi v slovenskem jeziku in poleg tega, da se morajo razun nemških napisov napraviti tudi slovenski napisi na postajah. Kar se zadnjega tiče, se stvar ne da iz-premeniti, prvo naredbo pa izpreminjajo kondukterji sami, ker izpuščajo slovenska imena in kličejo postaje le v nemškem jeziku. Nekoliko kondukterjev je bilo že kaznovanih zaradi tega prestopka in hvaležen sem upravi južne železnice, da hoče tudi vzdrževati svoj ukrep; ali zdi se mi, da samo s tem, da se kličejo imena postaj tudi v slovenskem jeziku, še ni doseženo vse, kar ima pravico zahtevati potujoče naše občinstvo. Jaz mislim, da bode pri dolenjski železnici urejena ta stvar tako, da se ne bodo cule ni kake pritožbe, ker bode upravo prevzela država, ki je že prišla do prepričanja, da se mora pri prometu goditi pravica vsaki narodnosti; južno železnico pa je treba opominjati, da tudi njo vežejo iste dolžnosti do slovenskega občinstva, in zato nameravam staviti v tem oziru tudi resolucijo.
Po tem utemeljevanji dovoljujem si prečitati sledeče resolucije in prosim, da jim pritrdi visoki deželni zbor.
Glase se:
„ Deželnemu odboru se naroča:
HSU
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung um 25. November 1890.
1.	) Da se obrne do c. kr. trgovinskega mini-sterstva s prošnjo, naj z ozirom na bližajočo se do-gradno dolenjskih železnic z vso silo dela na to, da se postaja Ljubljana sprejme v peažno pogodbo, skleneno za promet c. kr. državnih železnic do Trsta in nazaj s c. kr. priv. južno-železnično družbo za progo Ljubljana - Divača;
2.	) da se obrne do generalnega ravnateljstva c. kr. južno - železnične družbe na Dunaji z nujno prošnjo:
n) za vpeljavo ravnopravnosti slovenskega jezika na vsej progi, držeči po Kranjskem;
b)	za razširjavo Ljubljanskega kolodvora in za zgradbo novega, prometnim zahtevam odgovarjajočega kolodvorskega poslopja za osobni promet;
c)	da se pri tarifah sploh, zlasti pa pri onih za osobni promet ozira bolje ko doslej na deželno glavno mesto Ljubljana.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Poslanec Kavčič:
Visoki zbor! V prvi vrsti moram povedati, da nisem nikakor sovražnik dolenjske železnice. To sem dokazal že lansko leto, ko sem glasoval za 500.000 gld. podpore za zgradbo dolenjske železnice. Ali pri tej priliki se mi godi kakor lisjaku, ki je našel molek, pa moliti ni znal, ter si je mislil: to so le besede. Imamo sicer pred saboj poročilo in druge podatke, ali to so same številke, natančnega pa se ne more najti in se ne more posneti, koliko bode nesla ta železnica. Obžalovati moram, da nam je tako važna stvar tako pozno prišla v roke, kajti poročilo dobili smo šele danes, druge podatke pa pred 8 dnevi, kateri pa nikakor niso zanesljivi. Ako bi stvar ne bila tako važna, ne bi bil spregovoril besede o tej zadevi, tako pa si štejem v dolžnost, da povem zakaj bodem glasoval proti garanciji. Pomisliti moramo, da je 75 let cela večnost! in če mora dežela vsako leto za 296.953 gld. dobra stati ali porok biti, je to številka, ki prešine človeku gorko telo, kakor mrzlica. Ko bi železnica ne nesla toliko, potem mora dežela plačevati, in ta osoda silnega plačevanja zadeti zna celo naše potomce. Jaz ne trdim, da železnica ne bode toliko nesla, ali uverjen pa nisem o tem. Na vsak način bi bilo treba boljših pojasnil, kajti ako se glasuje za 7 milijonov, morajo si deželni zastopniki natanko premisliti stvar, ker utegnila bi nastati bremena, katerih bi dežela skorej ne mogla prenašati. Privoščim Dolenjcom železnico, zato glasoval sem lani za x/2 milijona podpore, glasoval bi tudi za cel milijon, ali za zavezo ali poroštvo pa ne morem glasovati. Kdo bode na primer odločeval tarife ? Dežela bode dala poroštvo, tarife pa ne bode odločevala ona,, kei' najbrž bodo prišli Židje iz Dunaja, kateri bodo gospodarili po kranjski deželi in nazadnje bode tako daleč prišlo, da bode dežela odvisna od Židov. To, kar je omenil častiti gospod tovariš in poslanec Dolenjskih mest, da se bode potem, če bode denarja preostajalo, zidala železnica iz Kočevja čez Rakek, Razdrto, Vipavo v Gorico, to so sicer lepe besede ali ne tako lahko izpeljive; pomisliti je, data imenovana proga bine
stala 25 gld. nego milijone, katerih pa Dolenjska železnica bržkone nikdar donašala ne bode. Sestavile naj bi se bolj zanesljive številke, iz katerih bi se dalo vsaj približno prevdariti, koliko da bode Dolenjska železnica imela za izvažati ter koliko da bode zaslužila ali nesla.
Samo toliko sem hotel omeniti, in ker nisem popolnoma prepričan, da bode železnica res toliko nesla, in ker tudi nisem prijatelj Židov, bodem glasoval proti garanciji.
Abgeordneter Kirck,narin:
Hoher Landtag! Der geehrte Herr Vorredner ist der einzige, der sich gegen diese Vorlage ausgesprochen hat. Er hat Bedenken, dass die Garantie, welche das Land für die Prioritätsschuld von 7 Millionen übernimmt, unter Umstünden demselben schwere Lasten aufladen würde'. Diesfalls haben die geehrten Herren den ausführlichen Bericht vor sich, dem man die Anerkennung nicht versagen kann, dass er sehr gut und objectiv verfaßt ist (Poslanec Čuklje: — Abgeordneter Suklje: „Dobro!“), und auf Grund dessen sich die geehrten Herren bezüglich ihrer Bedenken beschwichtigen lassen können, wenn sie überhaupt sich überzeugen lassen. Bei dem geehrten Herrn Vorredner scheint dies nicht der Fall zu sein; er hat nicht Zeit gefunden sich zu informieren. Auf das hin möchte ich ihm sagen, dass die Vorlage betreffend die Unterkrainer Bahn nicht von heuer datirt, vielmehr schon seit 20 Jahren in jeder Session das hohe Hans beschäftiget hat. Sie haben sich alle darüber informirt, was man von der Unterkrainer Bahn erwarten kann, Sie haben alle mehr oder weniger calculirt, was sie zu verführen haben wird, was ihre Einnahmen sein können; das alles haben Sie schon viele Jahre zu stndiren Ge-legenheit gehabt. Ich möchte glauben, dass nicht so sehr die Sorge, dass das Land aus der Garantie irgend eine Verpflichtung übernehmen würde, den geehrten Herrn bestimmt gegen die Vorlage zu sprechen und zu stimmen; ich glaube, es ist vielleicht auch der Umstand, dass jede Bahn, wo immer sie gebaut wird, nicht nur ini^ Allgemeinen Nutzen schafft, sondern einzeln auch Schaden bringt, und dies ist gerade im Bezirke des Herrn Vorredners factisch der Fall. Wir haben erhoben, dass auf der Straße Gottschee-Nakek 360.000 Centner hin und her verkehren; das ist ein Verkehr, den der Herr Vorredner aus eigener Anschauung gesehen hat und der gewiss dem Bezirke entgehen wird. Daraus entsteht zweifelsohne ein Verlust für den Bezirk; allein diesem Verluste steht gegenüber ein neuerlicher Gewinn, den das Land haben wird, wenn es die Bahnanlage bekommt, die es seit langer Zeit wünscht; dem steht gegenüber das große Ersparnis an Fracht für diejenigen, welche die Waaren ans der Straße von Gottschee nach Rakek und umgekehrt versenden müssen zu einem Frachtlohne von 1 sl. per Metercentner. Dieser Gewinn ist ein sehr bedeutender und ich glaube nicht, dass Rücksichten auf einen Bezirk zu einem Bedenken Veranlassung geben sollen. Der Gewinn im Großen und Ganzen ist unendlich größer als der Verlust dieses Bezirkes, und ich glaube, dass die Arbeitskräfte, die auf dieser Straße ihr Fortkommen finden, Gelegenheit haben werden, auf andere Weise Verdienst zu finden, wenn dieses Fuhrwerk ans-
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. II o ve m bn 1890.
381
hört. Nun, meine Herren, außer den Gütern, die jetzt hingehen, ist zu hoffen, dass noch ein bedeutend grö-fu>rer Verkehr entstehen wird in Holz und Kohle; für diese Artikel ist es von größtem Interesse, dass man sie so billig als möglich einerseits nach Triest, andererseits nach der italienischen Grenze bis Görz und darüber hinaus verfrachten könnte.
Der Herr Vertreter der Stadt Laibach hat einige Resolutionen eingebracht, die darauf hinzielen diesen Verkehr zu heben. Die erste bezieht sich ans den Pöage-verkehr von Laibach nach Triest. Ich muss erinnern, dass schon, bevor noch dieser Peagevertrag geschlossen wurde, wie die diesfälligen Verhandlungen noch geschwebt haben, der bohe Landtag mit Slimmeneinhellig-keit beschlossen hat sich an die hohe Regierung zu wenden, dass bei Abschluss des Peagevertrages der Verkehr von Laibach ab nicht der Südbahn allein überlassen bleibe, sondern dafür sich zu verwenden, dass auch Laibach in die Lage käme die Staatsbahntarife zu genießen. Wir haben im Eisenbahnrathe erfahren, dass die Regierung dies nicht durchgeführt hat; es war ihr nicht möglich, wie sie sagte, denn es sei schon eine arge Zumuthung von der Südbahn zu verlangen, dass man die Strecke Laibach-Divaöa für den Verkehr der westlichen Staatsbahneu mitbenütze; dass aber auch die Station Laibach miteinbezogen würde, darauf sei die Südbahn unter keiner Bedingung eingegangen und der Staat gab sich damit zufrieden, dass er für die restlichen Staatsbahnen für die Stationen hinter Laibach dieses Recht erreicht hat. Nun ist Laibach dadurch schwer geschädiget worden besonders hinsichtlich einzelner Artikel, nachdem die Südbahn eine andere, nicht die allgemeine Waarenelassifieation hat, so dass sich namentlich bei Holz die Fracht bei der Südbahn theuerer stellt, als bei ben Staatsbahnen. Die Folge davon ist die, dass die Stationen von Tarvis bis Vischmarje das Holz nach Triest billiger versenden, wie die Stadt Laibach und dass ein Holzhändler in Laibach gar nicht existireu kann, indem ihm die ganze Oberkrainer Waare entgangen ist, welche über Laibach nach Triest billiger versendet wird, als von loco Laibach die gleiche Sendung nach Triest kostet. Das alles ist seinerzeit int hohen Landtage dargestellt worden, das Nämliche ist von der Handels- und Gewerbekammer mehrfach vorgebracht worden. Ich war wiederholt in der Lage im Eisenbahnrathe diesen Stimmen Ausdruck zu geben, muss aber eonstatiren, dass zwar in einzelnen Sachen etwas geschehen ist, aber nicht viel, da die Südbahn allen weiteren Concessionen Widerstand leistet, der Staat aber keine Mittel besitzt die Südbahn zu zwingen, zumal letztere in ihrem Rechte ist. Es ist beispielsweise eine Ermäßigung von 8 fl. per Wagon Holz erreicht worden, aber die Fracht von Laibach bis Triest beträgt noch immer 40 fl., von Vimnarje nach Triest jedoch nur 32 fl. 50 kr. Wie gesagt: Einiges ist erreicht worden, aber nicht Vieles. Ich bin in der angenehmen Lage, diese Resolution des Herrn Abgeordneten Hribar bezüglich des Peage-Verkehres roärmsten8 zu unterstützen, erwarte aber nicht viel davon für Laibach nach den Erfahrungen seit 5 Jahren, jedenfalls aber muss ich die Erwartung aussprechen, dass der Verkehr der Unterkrainer Bahnen in den Peage-Verkehr aufgenommen toeröe; es ist dies von der allergrößten Wichtigkeit,
weil es sich hauptsächlich um Artikel handelt, welche nach Triest und Italien gravitiren, vor allem Holz, welches bei der Südbahn theuerer behandelt wird. In dieser Beziehung unterstütze ich die Resolution, möchte aber andererseits sagen: Gelingt es nicht durchzusetzen, dass die Unterkraiuer Bahn in den Peage-Verkehr aufgenommen werde, so dürfen wir vor der Eventualität, dass Laibach nicht den Endpunkt der Bahn bilden wird, nicht zurückschenen, sondern allenfalls bis Vimnarje gehen. Die geehrten Herren werden vielleicht meinen Antrag gelesen haben, welcher dahin gieng, es sei in Schischka eine Station neu zu machen, um in Schischka die Güter für Laibach aufzugeben; allein die Staatsbahnen sind nicht darauf eingegangen mit der Motivi-rung: man könne dies nicht thun, es wäre eine Umgehung des Vertrages, welchen man mit der Südbahu gemacht habe und loyaler Weise könne mau von Seiten des Staates nicht in dieser Weise vorgehen. Mein Antrag ist damals nicht durchgedrnngen. Von der Station Vimnarje hat factisch schon der Staat die Tariffreiheit, und ich glaube deshalb, dass wir davor nicht zurückschrecken sollen bis nach ViLmarje mit dem Endpunkte der Unterkrainer Bahnen zu gehen. Bei dieser Gelegenheit möchte ich auch dem Wunsche Ausdruck geben, dass die Unterkrainer Bahnen den Gütertransport nach Görz und an die italienische Grenze so billig als möglich vermitteln könnten. Es werden hauptsächlich Holz und Kohle verführt werden, welche nach Italien abzusetzen wären; für die Strecke nach Görz würde ein Peage-Vertrag zwischen den Bahnen schwerlich zu erreichen sein, da man nicht in der Lage ist ans die Südbahn diesfalls einen Druck auszuüben. Wenn es jedoch möglich wäre für die Unterkrainer Bahnen bis Görz und darüber hinaus die Tarife der Staatsbahnen zu erreichen, so wäre für Kohle und Holz ein großer Absatz zu erwarten.
Die Trifailer Gewerkschaft hat auch daran gedacht, ob es möglich wäre die Kohle über Rakek nach Wippach und von da an die Görzer Grenze zu bringen und auf diesem Wege den Export zu ermöglichen; allein dieser Weg wird vielleicht noch lange Zeit dauern und eventuell viel Kosten verursachen. In neuerer Zeit hat die Görzer Handelskammer eine Petition an das Ministerium gerichtet, worin der Bau einer Bahn längs des Jsonzoflusses in das Wocheiner Thal nach Sauer« barg und von da nach Klagenfurt behufs Verbindung mit den Staatsbahnen angeregt wurde. Es wäre zu prüfen, ob diese Bahn nicht im Interesse unseres Landes und der Unterkraiuer Bahnen liege» würde und zwar im Interesse der Untertrainer Bahn deshalb, weil Laibach dadurch Görz um circa 18 Kilometer näher gerückt würde und es dann möglich wäre die Staats-bahntarise zu erreichen. Mit Rücksicht darauf werde ich mir erlauben auch meinerseits eine Resolution vorzulegen , möchte jedoch vorläufig mit einigen Worten auf die Resolution des Herrn Vertreters der Stadt Laibach, welche den Bahnhof in Laibach betrifft, zurückkommen. Ich möchte zunächst darauf hinweisen, dass es mir im Jahre 1885 gelungen ist den Staatseisenbahnrath zu dem einstimmigen Beschlusse zu vermögen, dass ein dem Verkehre der Station Laibach angemessener Bahnhof gebaut werden möge; das war gerade zu der Zeit, als der Peage-Vertrag ins Leben treten sollte. Nachdem man
382
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
erkannt hat, dass der Berkehr durch den Peage-Vertrag sich heben wird und der hier in Frage stehende Bahnhof den Anforderungen nicht entspricht — dieser Ansicht sind die Herren alle waren sie leicht zu überzeugen, dass da etwas geschehen müsse. Aber das Bessere ist ein Feind des Guten. Ursprünglich hat man darauf gedacht den Bahnhof zu erweitern, meinte aber dann, dass es noch besser wäre, wenn die Staats- und die Südbahn einen Centralbahnhof hätten, der Südbahnhof genügt dem Verkehre der Südbahn auch nicht und er wird immer weniger genügen, je mehr Bahnen in Laibach einmünden werden. Es wurde also die Idee eines Centralbahnhvfes angeregt, allein meine Herren, Sie wissen, die Südbahn und die Staatsbahn sind seit jeher keine guten Freunde gewesen, mit) ich glaube, dass sie sich in dieser Frage auch nicht einigen werden, deshalb liegt die Angelegenheit bisher ruhig, obwohl die nöthigen Pläne zum Baue eines Centralbahnhofes bereits vorbereitet wurden. In dieser Hinsicht wäre eine Resolution vielleicht sehr geeignet die Sache in Fluss zu bringen; glaube aber, dass es am besten wäre dieselbe an die Generaldirection der Staatsbahnen zu richten, welche den Verkehr an der Steiner- und Unter« trainer Bahn leiten wird. Ich würde also glauben, dass man auf den Beschluss des Eisenbahnrathes Bezug nehmend die Generaldirection erinnern soll, dass es höchste Zeit wäre etwas in Laibach zu thun.
Was die Tarifangelegenheit anbelangt, so ist darüber schon viel gesprochen, aber noch wenig erreicht worden. Wie gesagt, Weniges ist geschehen und es kann nicht schaden, wenn wir noch eine Resolution diesbezüglich fassen, weshalb ich mir die dritte Resolution des Herrn Berti eters der Stadt Laibach zu unterstützen erlaube. Es ist dargelegt worden, in welcher Weise die Stadt Laibach verkürzt wird, und ich glaube, dass desto eher Hilfe geschaffen werde, je öfter man sich meldet.
Was die Sprache anbelangt, so glaube ich weiter nichts Wesentliches dagegen bemerken zu sollen, als dass man bei Eisenbahnen unmöglich verlangen kann, dass man in jedem Lande ein eigenes Personale, eigene Beamte halten soll, da der Verkehr darunter nur leiden würde. Die Südbahn thut diesbezüglich weniger wie die Staatsbahn , aber auch die Staatsbahn kann nicht viel thun. Bei der Südbahn geht ein großer Theil des Beglei-tungspersonales von Triest bis Budapest; in Triest braucht es die italienische Sprache, in Krain die slove-nische, von Steinbrück bis Pragerhof vielleicht die deutsche und von da an die ungarische: das alles an einem Tage ist zu viel verlangt; außerdem wäre zu bedenken, dass der interne Dienst ein einheitlicher sein muss, wie die Signale. Was den Verkehr mit dem Publicum an dem Schalter anbelangt, so wäre es wohl wünschenswert, dass nur solche Personen angestellt würden, die beider Sprachen des Landes mächtig sind; aber das geschieht ja, und mehr zu' verlangen, ist nicht billig und auch nicht leicht durchführbar. Was also die vierte Resolution betrifft, so könnte ich dieselbe nicht unterstützen, bei den anderen aber bin ich dafür. Ich begrüße die Einstimmigkeit des hohen Hauses bezüglich der Bahnen mit Freude und möchte zugleich der Hoffnung Ausdruck geben, dass unsere Erwartungen in Erfüllung gehen und das Land ohne Opfer eine so bedeutende Melio-
ration erreiche, die dem ganzen Kronlande zugute kommen wird.
Meine Resolution erlaube ich mir vorzutragen • sie ist ganz ungefährlich und lautet folgendermaßen: '
„Der Landcsausschnss wird beauftragt:
Die Petition der Görzer Handels- und Gewerbe-kammer an das hohe Präsidium des k. k. Ministerralhes in Wien vom 15. Oktober 1890 bezüglich Verbindung der k. k. Staatsbahnen von Jauerburg durch das Wo-cheiner-Thal via Baea-Görz nach Triest, vom Standpunkte der Interessen des Landes Krain im Allgemeinen und vom Standpunkte der Rentabilität der Unterkrainer Bahnen zu prüfen und in nächster Session Bericht iu erstatten".
Poročevalec dr. Tavčar:
Kar se mene tiče, pečati se moram z resolucijo, katero stavlja gospod tovariš Hribar. V odseku se je peažna zadeva tudi razpravljala in izrekle so se nade, da se bode dala ugodno rešiti. Kar se pa tiče resolucije, se jej v imenu odsekovem ne moreni pridružiti, za lastno osebo pa nimam ničesar proti njej in sam bodem zanjo glasoval, ker je samo ob sebi razumljivo, da bi se veliko doseglo, če bi imela resolucija uspeh.
Edini govornik, ki je nasprotoval nasvetu že-lezničnega odseka, je bil gospod tovariš Kavčič; ali reči moram, da me njegovi argumenti niso prepričali. Kar on ugovarja, je v prvi vrsti to, da pravi, da je premalo informovan. To je v nekoliko njegova lastna krivda, ker mora vsak poslanec sam za to skrbeti, da se zadostno informuje. Drugič pravi, da se v 8 dneh ni mogel zadostno informovati; jaz pa mislim, da bi se bil v 8 dneh že lahko nekoliko informoval. Tretjič pa častiti gospod tovariš Kavčič ne pove resnice, če pravi, da ni informovan o stvari. On je dobro informovan, kajti če je lanskega leta glasoval za 500.000 gld., letos pa bi bil pripravljen glasovati celo za cel milijon, mora biti vender izvrstno informovan. (Odobravanje in veselost. — Beifall und Heiterkeit.) Sicer pa gospoda tovariša ne bodem sodil preostro. Kar se tiče Židov, je to postranski argument. Če prevzame dežela poroštvo za 7 milijonov prioritet, bode porok za 4°/o obresti, zato se pa Židje ne bodo ogrevali.
Kar se tiče resolucije gospoda poslanca Luck-manna, se o tej stvari v odseku ni govorilo. Z lastnega stališča pa bi naglašal, da je stvar, ki se nasvetuje, taka, da se sme k večjem vzeti v preiska-vanje. Da bi se opustila črta Loka-Divača in vzela v poštev druga črta preko Soče, za to se ne moreni ogreti, vzlasti ker smo v letošnjem zasedanji glede črte Loko-Divača že storili sklep. Če se bode gradila kaka proga, bode to proga Loka-Divača, ker za to govore strategični oziri. Za zgradbo železnične proge preko Soče v bližini laške granice pa se, mislim, vojni krogi ne bodo mogli ogreti, ker bi bila preveč izpostavljena sovražniku. Ničesar pa nimam proti temu, ako se stvar vzame v pretres in deželni odbor presodi razmere in premišlja, ali bi bila taka železnica v resnici koristna ali ne.
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sihnng n m 25. November 1890.
383

Deželni glavar:
Prestopimo v nadrobno razpravo in prosim gospoda poročevalca, da prečita načrt zakona od paragrafa do paragrafa.
Poročevalec dr. Tavčar:
V prvi vrsti bi opozarjal na nekatere spremembe, katere je železnični odsek napravil pri zakonskem načrtu, kakor ga je predložil deželni odbor. Kar se tiče člena I., je železnični odsek nekoliko spremenil slovenski tekst, nemški tekst pa je ostal nespreme-nen, in gospodje me bodo oprostili, da ga ne pre-čitam.
Slovenski tekst spremenil se je v toliko, da se
odstavek »na podstavi določil zakona.........« —
sedaj glasi »v zmislu določil zakona«. Besede »z dne 6. junija 1890. L, drž. zak. št. 118«, ki so bile poprej uvrščene pozneje, so sedaj večinoma takoj v prvi vrsti za besedo »podeli«. Dalje ste se besedi »dopustilo« in »oziroma« nadomestili z »koncesija« in »eventuvalno«, in beseda »predstvenega«, v predzadnji vrsti z »prioritetnega«, tako da se slovenski tekst člena 1. glasi sedaj:
»Člen I.
Za slučaj, da se podeli v zmislu določil zakona z dne 6. junija 1890. 1., drž. zak. št. 118, koncesija za lokomotivno železnico, katero je kot glavno železnico druge vrste napraviti iz Ljubljane čez Grosuplje in Trebnje v Rudolfovo, eventuvalno v Stražo, s krilom z Grosuplja v Kočevje, katero je pa narediti kot lokalno železnico (Dolenjske železnice), da dežela Kranjska za navedeni dve železnici poroštvo vsakoletnega čistega dohodka 296.953 gld. a. v., primernega potrebščinam za štiriodstotno obresto-vanje in razdolžbeni delež prioritetnega zajma v imenskem znesku 7 milijonov goldinarjev a. v. v notah, katerega je v namene novčne dobave vzeti na posodo ter poplačati v 75 letih.«
Nemškega teksta bi ne prečital, ako so gospodje s tem zadovoljni.
(Pritrjuje se. — Zustimmung.)
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki pritrde členu I., kakor se je prečital in kakor'je tiskan v prilogi 67., naj bla-govole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec dr. Tavčar:
Glede člena II. napravile so se glede slovenskega teksta sledeče premembe: V 1. vrsti nadomestila se je beseda „iznosnega“ z „dohodkovnega“. Pod št. 1. glasi se mesto „na glavnični dobavi“ — „pri glavnični dobavi“. Pod št. 2. stavila se je beseda „deležniki“, za „prevzamejo“ in beseda „osnovanih delnicah“ spremenilo se je v „glavinskih delnicah“.
Pod št. 3. nadomestile so se besede „vršbo“ z „obrat“, in „iznos“ z „dohodek“: mesto „dohodek, katerega se je nadejati iz ostalega obrata“, vzelo se je „dohodki, katerih se je nadejati iz ostalega prometa“. „Iznosu“ se je spremenilo v „dohodku“ ; beseda „dežela“ se je uvrstila za „prevzela“ in besede „iz svojih dohodkov železnice“ spremenile so se v „iz prejemkov železnice same“.
Slovenski tekst se torej glasi takole:
„Člen II.
Zagotovilo zgoraj navedenega dohodkovnega poroštva je zavisno od pogoja,
1.	da se država v zmislu navedenega zakona z dne 6. junija 1890. 1., drž. zak. št. 118, udeleži pri glavnični dobavi za obe lokalni železnici, imenovani v členu I., s tem, da prevzame polno vplačanih glavinskih delnic akcijske družbe, ki se sestavi, v imenskem znesku 2,500.000 gld. a. v. v notah,
2.	da prevzamejo deležniki najmanj delni znesek 600.000 gld. a. v. v glavinskih delnicah po kurzu al pari, naposled
3.	da se po primernih dogovorih med koncesionarji, upravo državnih železnic in Treboveljsko premogokopno družbo o zalaganji in pošiljanji premoga' iz Kočevskih premogokopnih rudnikov za obrat dolenjskih železnic in državnih železnic zagotovi tolik čisti dohodek za dolenjski železnici, da je, ako se vzamejo v poštev dohodki, katerih se je nadejati iz ostalega prometa, pričakovati pokritja vsakoletnemu čistemu dohodku, za katerega je po členu I. prevzela dežela poroštvo, iz prejemkov železnice same.“
Kar se tiče nemškega teksta, se ni spremenilo nič in zato prosim dovoljenja, da ga ne čitam.
(Pritrjuje se. — Zustimmung.)
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki pritrdijo členu 11., kakor je tiskan v prilogi 67., naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec dr. Tavčar:
V členu III. vzelo se je mesto besede „iznosno“ — „dohodkovno“, mesto „za obe dolenjski železnici“ —- „za dolenjski železnici“, dalje mesto „za izmero, izplačilni ukaz“ — „za dozvedbo, izplačilo“ ; potem v 10. vrsti mesto „dopustnega pisma“ — „koncesijske listine“, mesto „odredjena“ — „ustanovičena“ in mesto „o iznosnem poroštvu“ — „o dohodkovnem poroštvu“. V nemškem tekstu se ni spremenilo ničesar, nemški tekst je ostal neizpremenjen, kakor v načrtu deželnega odbora.
Slovenski tekst se glasi:
„Člen III.
O natančnejših določilih za dohodkovno poroštvo zagotovljeno za dolenjski železnici po členu I. od dežele Kranjske, zlasti o pogojih za dozvedbo, izplačilo in svojedobno povračilo poroštvenih do-
56*
384
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung n m 25. November 1890.
platkov, katere eventualno plača dežela, je med deželnim odborom, kateri mora pri Lem postopati v sporazumu z državno upravo, in med koncesionarji dolenjskih železnic skleniti dogovor, pri katerem se zmiselno uporabijo v §§ 3. do vštetega 7. koncesijske listine z dne 10. oktobra 1888. 1., drž. zak. št. 178, za lokalno železnico Eisenerz - Vordernberg ustano-vičena določila o dohodkovnem poroštvu, danem od države za to lokalno železnico.
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet fid).)
Ako ne, prosim gospode, ki pri trde členu lil. iz priloge 07. naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec dr. Tavčar:
Pri členu IV. spremenilo se je v slovenskem tekstu sledeče:
Mesto „za dolenjske železnice“, vzelo se je „za dolenjski železnici“, mesto „morebitne pri hrambe“ — „morebitna prihranila“, mesto „iznosne“ — „dohodkovne“ ; dalje seje spremenilo „predstvenih zadolžnic“ v „prijoritetnih zadolžnic“, dalje „za po pravilih določeno“ v „za pravilom primerno“, potem „v re-servni zaklad“ v „v prid reservnega zaklada“, slednjič „pri glavnični dobavi“ v „pri dobavi glavnic“ in zadnji odstavek „za katere bi utegnila akcijska družba morebiti dopustilo“, se glasi sedaj „za katere bi akcijska družba morebiti dobila pozneje koncesijo.“
Nemški tekst se tudi tu ni spremenil in torej ga ne bodem prečital.	.
(Pritrjuje se. — Zustimmung.)
Slovenski tekst se pa glasi:
„Člen IV.
V pravila akcijske družbe, katera se sestavi za Dolenjski železnici, vzprejeti je določilo, da je morebitna prihranila pri prvotni od vlade odobreni napravili glavnici, kakor tudi dohodkovne prebitke, kateri bi presezali potrebščino za obrestovanje in razdolžbo prijoritetnih zadolžnic, kakor tudi za pravilom primerno največ petodstotno dividendo akcijske glavnice, zalagati v prid reservnega zaklada, katerega je porabiti pri dobavi glavnic za druge lokalne železnice na Kranjskem, za katere bi akcijska družba morebiti dobila pozneje koncesijo.“
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet fid).)
Ako ne, prosim gospode, ki pritrde členu IV., kakor je v prilogi 67., naj blagovolč ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec dr. Tavčar:
Glede slovenskega teksta člena V. spremenilo se je »osnovnih akcij« v »glavinskih akcij«, mesto »za obe dolenjski železnici« vzelo se je »za Dolenjski železnici«, in končno mesto »se razveljavlja« — »je razveljavljen«.
Nemški tekst se ni spremenil, pač pa se ima vriniti v drugi vrstici po letni številki 1888 vejica.
Slovenski tekst se glasi:
»Člen V.
Sklep deželnega zbora kranjskega z dne 19. oktobra 1888. 1. o prevzetji glavinskih akcij akcijske družbe, ki se sestavi za Dolenjski železnici, v imenskem znesku 500.000 gld., po kurzu al pari, je razveljavljen.«
V nemškem tekstu pa predlagam, da se namreč vrine za »1888 vejica« ter prosim, da me oprostite, da ga ne prečitam.*
(Pritrjuje se. — Zustimmung.)
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ako ne, prosim gospode, ki pritrde členu V., kakor je v prilogi 67., naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec dr. Tavčar:
Člen VI. se glasi nespremenjen:
»Člen VI.
Izvršiti ta zakon, ki stopi v veljavnost tisti dan, ko se razglasi, naročeno je Mojim ministrom za notranje stvari, za finance in za trgovino.«
Prosim, da bi nemški tekst ne prečital, ker je ostal nespremenjen.
(Pritrjuje se. — Zustimmung.)
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet fid).)
Ako ne, prosim gospode, ki pritrde členu VI., kakor je v prilogi 67., naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec dr. Tavčar:
Uvod spremenil se je tako, da se ima glasiti mesto »S pritrditvijo« — »Po nasvetu«, ker to ni vladna predloga; in ravno tako se je v nemškem tekstu popravilo „Mit Zustimmung" v „Über Antrag" -Beseda „Herzogthums" ima se glasiti „Herzogthumes".
Naslov se ni nič spremenil.
Uvod in naslov se torej glasita:
XV. seja dne 25. novembra 1890.
XV. Sitzung am 25. November 1890.
385
Zakon
z dne.....................................
veljaven za vojvodino Kranjsko,
o poroštvu čistega dohodka za Dolenjski železnici.
Po nasvetu deželnega zbora Svoje vojvodine Kranjske ukazujem tako:
O e setz
vom........................................,
wirksam für das Herzogthum Krain,
betreffend die Garantie eines Reinertrages für die Ilnterkrainer - Bahne».
Über Antrag des Landtages Meines Herzogthuines Krain finde Zch anzuordnen, wie folgt:
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ako ne, prosim gospode, ki pritrde naslovu in uvodu tega zakona, naj blagovole usta ti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec dr. Tavčar:
Predlagam tretje branje.
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki pritrde načrtu zakona tudi v tretjem branji, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
S tem je sprejet tudi odsekovi 1. predlog.
Prosim gospoda poročevalca, da prečita daljne predloge.
Poročevalec dr. Tavčar:
(Bere 2., 3. in 4. predlog, dalje po odseku nasvetovane resolucije a, b in c, ki obveljajo brez razgovora. — Liest den 2., 3. und 4. Antrag, weiters die vom Ausschüsse beantragten Resolutionen a, b und c, welche ohne Debatte angenommen werden.)
Deželni glavar:
Sedaj pridejo na vrsto resolucije, katere sta stavila gospoda poslanca Hribar in Luckmann.
Poročevalec dr. Tavčar:
Resolucije gospoda poslanca Hribarja se glasijo:
„Deželnemu odboru se naroča:
1.	) da se obrne do c. kr. trgovinskega mini-sterstva s prošnjo, naj z ozirom na bližajočo se do-gradnjo Dolenjskih železnic z vso silo dela na to, da se postaja Ljubljana sprejme v peažno pogodbo, sklenena za promet c. kr. državnih železnic do Trsta in nazaj s c. kr. priv. južno-železnično družbo za progo Ljubljana-Divača;
2.	) da se obrne do generalnega ravnateljstva c. kr. južno-železnične družbe na Dunaji z nujno prošnjo:
a)	za vpeljavo ravnopravnosti slovenskega jezika na vsej progi, držeči po Kranjskem;
b)	za razširjavo Ljubljanskega kolodvora in za zgradbo novega, prometnim zahtevam odgovarjajočega kolodvorskega poslopja za osobni promet;
c)	da se pri tarifah sploh, zlasti pa pri onih za osobni promet ozira bolje ko doslej na deželno glavno mesto Ljubljana.
Deželni glavar:
Želi kdo besede k temi resolucijami ?
Abgeordneter Lnckmann:
Bevor über die einzelnen Punkte der vorliegenden Resolution abgestimmt wird, möchte ich beantragen, dass man sich bezüglich des int Punkte 2 dieser Resolution ausgedrückten Wunsches auch an die Generaldirection der Staatsbahnen mit Rücksicht auf den vorhin erwähnten Beschluss des Eisenbahnrathes wende.
Poslanec Hribar:
Akomodujem se nazoru gospoda poslanca Luck-manna, samo prosim, da se resolucija moja tako sprejme, kakor sem jo stavil, da se namreč obrne deželni odbor do ravnateljstva južne železnice, pa še z dodatkom, da tudi do ravnateljstva državne železnice.
Poročevalec dr. Tavčar:
Uvodni članek 2. resolucije gospoda poslanca Hribarja bi se po tem takem glasil takole:
„2.) da se obrne do generalnega ravnateljstva c. kr. priv. južno-železnične družbe in do generalnega ravnateljstva c. kr. državnih železnic na Dunaji z nujno prošnjo:“
Cela resolucija 2. glasi se sedaj takole:
2.) da se obrne do generalnega ravnateljstva c. kr. priv. južno-železnične družbe in do generalnega ravnatelstva c. kr. državnih železnic na Dunaji z nujno prošnjo:
a)	za vpeljavo ravnopravnosti slovenskega jezika na vsej progi, držeči po Kranjskem;
b)	za razširjavo Ljubljanskega kolodvora in za zgradbo novega, prometnim zahtevam odgovarjajočega kolodvorskega poslopja za osobni promet;
c)	da se pri tarifah sploh, zlasti pa pri onih za osobni promet ozira bolje ko doslej na deželno glavno mesto Ljubljana.
386
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sip ing am 25. November 1890.
Deželni glavar:
Prosim za glasovanje o 1. resoluciji gospoda poslanca Hribarja in prosim gospode, kateri pritrdijo tej resoluciji, naj blagovolijo ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sedaj prosim za glasovanje o 2. resoluciji gospoda poslanca Hribarja in sicer v novi stilizaciji. Prosim gospode, ki pritrde tej resoluciji v novi stilizaciji, naj blagovole ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sedaj glasujemo še o resoluciji gospoda poslanca Luckmanna, ki se glasi:
„Der Landesausschnss wird beauftragt:
Die Petition der Görzer Handels - Gewerbekammer an das hohe Präsidinm des k. k. Ministerrathes in Wien vom 15. Oktober 1890 bezüglich Verbindung der k k. Staatsbahnen von Jauerbnrg bind) das Wocheiner-Thal, via Baca-Görz nad) Triest, vom Standpunkte der Interessen des Landes Krain im Allgemeinen und vom Standpunkte der Rentabilität der Ilnterkrainer -Bahnen zu prüfen und in näd)ster Session Berid)t zu erstatten."
Prosim torej gospode, ki pritrde tej resoluciji, naj blagovole ustali.
(Obvelja. — Angenommen.)
S tem je končan dnevni red.
Gospod deželni predsednik ima besedo.
Kandespriisident Freiherr von Winkler:
Hohes Haus! In der VIII. Sitzung dieses hohen Hauses vom 7. November haben die Herren Abgeordneten Baron Apfaltrern und Genossen in der Angelegenheit der Steiner Bahn, beziehungsweise in der Angelegenheit der auf dieser Bahn im Interesse der öffentlichen Sicherheit zu treffenden Vorkehrungen eine Interpellation eingebrad)t. Damit es nicfjt den Anschein habe, als ob id) dieser Angelegenheit nicht die nöthige Aufmerksamkeit geschenkt hätte, beehre id) mid) dem hohen Hause mitzutheilen, dass ich die Interpellation dem hohen Handelsministerium vorgelegt, allein bisher von demselben noch keinen Besd)eid und keine Instructionen erhalten habe; id) bin daher nidjt in der Lage, so sehr id) es auch gewünscht hätte, auf die an mich gestellte Interpellation eine bestimmte Antwort zu ertheilen. Ich bitte dies zur Kenntnis zu nehmen.
Deželni glavar:
Prosim na znanje vzeti ta odgovor. — In sedaj, slavna gospoda, je visoki deželni, zbor končal svoj posel in meni preostaje dolžnost zahvaliti se v prvi vrsti vsem gospodom poslancem, zahvaliti se jim za marljivo in neutrudljivo sodelovanje pri sklepanji visokega deželnega zbora in glede na uspehe, na katere se more nazaj ozirati slavni zbor. Dolžnost mi je zahvaliti se častitemu gospodu namestniku v predsedništvu, ki mi je vsled bolehnosti ki mi je
zadela, tolikokrat tukaj v slavnem zboru nadomestoval Ich spreche dem geehrten Herrn Abgeordneten Baron Apfaltrern, als Stellvertreter im Präsidium meinen wärmsten Dank aus. Dalje gre velika zahvala častitim gospodom , kateri so v odsekih bodi si kot poročevalci ali kot načelniki sodelovali sploh in posebno pri sklepanji o najvažnejših predmetih. Ako je človek spremljal delovanje visokega deželnega zbora, ki je letos trajal 6—7 tednov, ali 43 dni, zgrešil je morebiti marsikaj in če se sedaj koncem zasedanja ozre nazaj na uspehe, ki so se dosegli vsled velikega truda, pokažete mu, koliko se je storilo za deželo koristnega. Ako se ozira le na današnji in včerajšnji dan, mora priti do prepričanja, kolike važnosti je bilo letošnje zasedanje. Ravnokar dognana postava o poroštvu, katero prevzame dežela Kranjska za dolenjske železnice, kaže nam, kako nepričakovano hitro smo dosegli uspeh in kakor vsaj upamo, dober uspeh pri tem zakonu. Lansko leto smo se komaj upali lotiti se poduzelja s tem, da smo rekli, da damo 1j-2 miljona za nakup delnic. Komaj po preteku enega leta, zahvaliti se imamo gospodom, ki so se toliko trudili za to stvar, pa že vidimo v naše veselje, kako dolenjska železnica takorekoč že raste iz zemlje. Enako važno vprašanje je zgradba nove bolnice. Koliko zaprek in nepričakovanih zadreg se je pokazalo in vender se je videlo včeraj in danes, da se tudi take zapreke dajo odstraniti. Dobili bodemo novo bolnico po ceni in kakor upamo tako, ki bode zadostovala zdravniškim zahtevam in bode stala na zdravem kraji. Uspehi zdravljenja bodo s tem večji in boljši.
Ako omenjam še manjše stvari, moram z za-dostenjem omenjati sicer malih svot, katere so se pa vender gotovo zelo prilegale na rane prizadetih prebivalcev naše dežele, mislim namreč na izredno podporo za pogorelce, katerih je bilo toliko v naši deželi.
Glede novih zgradeb mora se pohvalno omenjati, da je zgradba deželnobranske vojašnice že tako daleč napredovala, da bode mogoče dognati jo v prihodnjem letu, in tudi glede gledališča, pri katerem so se pokazale nepričakovane zapreke, nadejam se, da se bodo gospodje v prihodnji jeseni prepričali, da se je zgradba posrečila in da prekoračenje prvotnega kredita ni bilo preveliko.
Glede kulturnih in zboljševalnih del imam omenjati potoka Mirne. Vprašanje je bilo že enkrat na vrsti in deželni zbor je razdelil konkurenco za pokritje troskov, tako da smo se nadejali, da bode mogoče dotično deli. kmalu z vršiti. Pokazalo pa se je, da so bili doneski posestnikov previsoki, niso se jih upali zmagati, ali sedaj pa se je stvar zasukala tako, da smemo pričakovati, da bode pri dobrohotnosti visoke vlade kmalo dognana.
Glede cest se moram ozirati na to, kar sem že enkrat poudarjal glede prevzemanje deželnih cest v deželno režijo.
Glede ceste čez Bogenšperk se lahko z za-dostenjem konštatira, da smo sicer štedili, ampak vender ustregli najgorkejim željam, ne da bi bili segli pregloboko v žep. Tudi se je sprožila letos — in upam da bodemo imeli uspeh — zadeva usta-
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung am 25. November 1890.
387
novitve zavoda za slepe in gluhoneme. Izmed manjših stvari, katere je imel rešiti slavni zbor, navajam 143 peticij, katere so se rešile večinoma povoljno za do-tične prosilce in posebno omenjati moram stvari, ki so se rešile danes.
Prečastiti gospod deželni predsednik je iz višjega stola, iz katerega opazuje razmere naše dežele, zapazil, da prizadeva sedanja organizacija naših krajnih zadev, posebno glede zdravstva in cestnega oskrbovanja, veliko nepotrebnih troskov in truda, troski, ki se imajo še pomnožiti, ako se vpelje postava za povzdigo reje goveje živine, in spoznavši da je ta osnova organizma preobširna in predraga, sprožil je misel, da bi se moralo preudarjati, ali ne bode mogoče izogniti. se v prihodnje teh prevelikih troskov. Ta misel bode deželnemu odboru gotovo predmet marljivega preiskovanja. Iz tega imamo posnemati in videti, kako veliko skrb ima prečastiti gospod deželni predsednik za blagor naše dežele in kakor pri tem predmetu izkazal nam je sploh in pri vseh obrav-nazah tudi tega zasedanja svojo dobrohotnost in naklonjenost. Mislim, da govorim v smislu vseh gospodov poslancev, če izrekam prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku najtoplejšo zahvalo. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.)
Und mm meine Herren, muss id) anch den Herren von der Opposition meinen besten Dank aussprechen für die Mitwirkung und das Entgegenkommen, welches Sie bei allen Verhandlungen den Gegenständen des hohen Landtages entgegengebracht haben. Es sind allerdings einige Funken sid)lbar geworden, wenn es zu scharfen Gegensätzen gekommen ist, aber md)t bloss zwischen Ihnen und der Majorität, sondern and, zwischen den einzelnen Schatirnngen der Majorität. Ich bin überzeugt, dass sold)e Expectorationen, wenn sie nidjt von der bösen Absicht begleitet sind, Unfrieden zu stiften und Uneinigkeit zn säen, bedeutungslos sind; es zeugt dies von heißem Temparement, aber die Folgen davon sind nid)t sichtbar geworden. Auch sie haben sich davon überzeugt, dass, wenn anch in einzelnen nationalen Fragen schärfere Worte gefallen sind, dieselben doch in kurzer Zeit entweder gemildert, oder ganz desavouirt worden^ sind. Ich hoffe, dass anch Ihre weite Thätigkeit eine für das Land und das Reid) fruchtbringende sein wird!
In sedaj, slavna gospoda, stavljam še predlog, o katerem ne dvomim, da mu prjtrdite soglasno. Vse naše delovanje stoji pod pokroviteljstvom Njegovega Veličanstva previtlega našega cesarja. (Vsi poslanci vstanejo. — Sämmtliche Abgeordnete erheben sich.) Spominjali smo se ga v začetku zasedanja in vem, da govorim v smislu vseh gospodov poslancev, ako Vas poživljena, da z menoj zakličete koncem zasedanja: Bog živi, Bog ohrani Njegovo Veličanstvo ljubljenega našega cesarja Franca Jožefa, — Gott erhalte unseren vielgeliebten Kaiser, Franz Josef! (Vsa zbornica kliče trikrat navdušeno : — Das ganze Haus ruft dreimal begeistert: Živio! Hod)!)
C. kr. deželni predsednik baron Winkler:
Srčno sem hvaležen za dobrohotne besede, ki jih je izrekel čatiti gospod deželni glavar glede moje osebe.
Po pravici je sicer poudarjal gospod glavar neumorno delavnost visokega zbora in tudi uspehe te delavnosti. Ta priznatev je popolnoma opravičena in jaz moram le pritrditi besedam njegovim.
Der Herr Landeshauptmann hat and) rühmend der Mitwirkung gedacht, deren sich die verehrten Herren von der rechten Seite dieses hohen Hauses bei den Verhandlungen desselben befließen haben. Dieser Mitwirkung sind anch die Erfolge zn verdanken, die erzielt worden sind. Es war ein edler Wetteifer, der sich hier kundgegeben im Interesse unseres engeren Vaterlandes Krain, und idj sehe mid) aus diesem Anlasse angenehm verpflichtet Namens der Regierung beiden Theilen des hohen Hauses deu verbiudliä)steu Dank für ihre aufopfernde Thätigkeit auszuspred)en.
Poslanec Grasselli:
Visoka zbornica! Prečastiti gospod deželni glavar je poprej v besedah, s katerimi je sklenil letošnje naše delovanje, opozarjal na obilni trud, katerega je prouzročila visokemu zboru rešitev raznih njegovih nalog. Pri reševanji teh nalog je bil, kar se tiče obravnavanja v zbornici, prizadet v prvi vrsti prečastiti prvosednik, naš gospod deželni glavar (Klici na levi: — Rufe links: »Dobro, dobro!«). On je imel nalogo, slediti vedno in ustrajno dolgim, obširnim razpravam, v katerih so se obravnavali razni predmeti, ki se je bavil ž njimi deželni zastop. To je bila tem težavnejša naloga, ker so mnogokrat nskipeli valovi pri obravnavah, in gotovo moramo biti hvaležni prečastitemu gospodu deželnemu glavarju, da se mu je posrečilo vzdržati obravnave vedno v dostojnih mejah. Zatorej sem uverjen, da mi bode pritrdila vsa visoka zbornica, če izrekam prečastitemu gospodu deželnemu glavarju najtoplejšo zahvalo na njegovem mirnem, stvarnem, modrem, previdnem in vedno dobrohotnem vodstvu deželno-zborskih obravnav. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.) Tem težavnejše mu je bilo rešiti to nalogo letos, ker mu je žalibog nekoliko nagajalo neugodno njegovo zdravje. Zatorej sem uverjen, da mi tudi pritrdi vsa visoka zbornica, če izrečeni zahvali pridam še željo, da bi nam bilo dano pri prihodnjem našem sestanku videti dragega našega gospoda deželnega glavarja čilega in zdravega na čelu deželnega zastopa kranjskega. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.)
Abgeordneter GrceUen; Koron Kchmegel:
Hohes Haus! Ich habe mir das Wort erbeten, um im Namen des leider nicht anwesenden Herrn Landeshauptmann-Stellvertreters für die anerkennenden Worte, mit welchen seiner Wirksamkeit, seitens des Herrn Landeshauptmannes Ausdruck gegeben wurde, in seinem Namen und im Namen meiner Gesinnungsgenossen zu danken. Ich benütze diesen Anlass, um dem Herrn Landeshauptmanne für sein ernstes Bestreben und den guten Willen, die Geschäfte des Landes soweit seine Kräfte reichen, in zweckmäßiger Weise zu führen uud für die wohlwollende Haltung, welche er bei Leitung der Geschäfte des Landtages an den Tag gelegt hat, gleichfalls
388
XV. seja dne 25. novembra 1890. — XV. Sitzung o m 25. November 1890.
bei diesem Anlasse meinen Dank ausznsprechen. Schließlich aber bitte ich mir zu erlauben dem Gefühle für das persönliche Wohlbefinden des Herrn Landeshauptmannes mit dem Wunsche und der Hoffnung Ausdruck zu geben, dass seine Gesundheit, über welche er sich zu beklagen leider augenblicklich Anlass hat, sich bald bessere, um zu gehöriger Zeit mit voller Kraft und gutem Willen der Aufgabe, die ihm gestellt ist, in vollständigster Weise
zu entsprechen. (Živahno odobravanje. — Lebhafte Zustimmung.)
Deželni glavar:
Srčno zahvalo izrekam za nezasluženo zahvalo oziroma za željo boljšega zdravja.
Sklepam sejo in zasedanje deželnega zbora kranjskega.
Konec seje ob 6. uri 45 minut zvečer. — Schluss der Sitzung um 6 Itiljr 45 Minuten abends.


Založil kranjski deželni odbor. — Tiskal J. R. Milic.