S. Kranjec
Zlata doba naših primorskih mest.
Zatlnjii dve stoletji pred sramotno kupcijo, s katero so I. 1409. Benečani zavladali dalmatinski obali, zlasii pa še zadnjih 50 let po zaderskem miru so imela naša primorska mestu svoje najlepše čase. Split in Trogir, Zadar in Šibenik, Hvar in Korčula ter Kotor so bile avtonomne, od vladarja skoraj popolnoma ucodvisne m e s t n e o b Č ii n e , kii so sanie odločale o svoj i notranji upravi pa tudi samostojno sklepale pogodbe mod seboj in celo z dru^riflii inesti iz tujih držav. Njih skrb se je tikala predvsein pomorske trgovine. od katere so živeli. Po morju so izvažali na blizu ,in daleč svoje blago, po raorju so dobivali tuje pridelke iu izdelke. ne le zase, ampak tudi za svoje več ali manj obširno zaledje. Zlasti mesta na otokiii so biJa ua-vezana na uvoz žita po inorju, ki ga doma liiso dovolj pridelovali. Njih življenje. njih blagostanje in omika so bili tako reko^ darovi morja, ki ao     *
125
ustvar.ili iz teh mest kulturna središča, ki se njih uiuetnostnim spomenikom še danes divata tujec in domačin.
Natančno urejeno pomorsko pravo jev tako zvanih »s t a t u -t i hc urejalo odnošaje med iastniki ladij in irgovei ter momarji, kakor tudi naipram raestni gosposki. Brodolastniki iu trgovci so se navadno dru-žili v pridobitna dmštva, tako da je trgovec dal na razpolago denar, brodo-lastnik pa je s tein kupil blago in ga pripeljal clomov. Dobieek sta si potem delila, če se je pa ladja kakorkoli pouesrečila oziroma so jo zajeli gusarji, sta morala pa tudi škodo trpeti oba. Navadno je bil lastuik ladje tudi njen kapitau. Predeu je odjadral, si je najel mornarjev za to potovauje in utatuti so natanko določali, kako mora z jijinii ravnati, zlasti v slučaju bolezni ali smrti, pa tudi kakšne dolžnosti iinujo mornarji, če ladjo zajame vihar ali pa jo napadejo gusarji. \ to svrho so inorali biti mornurji dobro obu-rožeiii in bilo jini je strogo prcpovedano. orožje zastaviti ali prodati.
Tudi število mornarjev, ki jih je niorala vsaka ladja na krovu imeti, je bilo predpisano z ozirom na njeno velikost in na doliino nanieravaiie poti. Za Diesluo gospodarstvo so bile zlasti vaine dolocbe o raznih davšči-nah, ki so jih plačevale ladje pri vhodu v pristanišče. Teh davŠČin so bile lahko oproščene ladjc iz prijateljskih mest. kakor so to določalc različiie trgoviiuske iu zavezniške pogo<li>e. Tako n. pr. niso v Spliiu plačevale uvoz-nine one ladje, ki so dovažale blago iz Šibenika, Zadra, Irogira iii Dubrov-nika ter z vecine otokov. Take davščiue -je pobiral> pristaiiiški prokurator ali upraviielj, ki je moral skrbeti, da so bile vse pristaniške naprave, svetil-niki ild. vedno v redu.                                                                                    j^^H
Seveda je iiuelu vsako imše primorsko mestu tudi svojo 1 a d j ed e 1 .^^H nico ali   »škver«. Ta obrt je bila tako visoko razvita, da so ludi Bcn&^^| čani kupovali pri nas ladje in tudi v podložnih mestih spočetka uiso uviral^^H ladjedel-s?tva, le prepovedali so jiim prodajati ladje tujcem. ko so pa enkra^^J imeli Oalmacijo v svoji oblasti, so začeli oiucjevati odotno la<ljedclstvo v prid svojega domačega arsenala. Vsletl bogatih gozdov se je zlasti na otoku Korčuli   v euako  imenovaaem glavnem  mestu  sčasoma  uredila sloveča^^^ ladjedelnica, kjer su kupuvali laclje celo lurki, Najbiž tudi zaradi tega i^^H beneška vlada prepovodala Kurčulanom gradati  večje  latljc, protlajati  sd^^| jih pa smeli posk\j le kristjanoin. Tri leta kesneje, 1. 1502., je beneški seiiaf odločil, da se v Dalmaciji ne smejo gradiii ladjc, ki bi nosile več kot 2000 starov žita (okoli 1600 hl); kclor bi tako ladjo dal tam zgradiii, mu jo bodo zaplcuiLi. S to prepovedjo je bil našim škveroin oiifmogočen naclaljni raz-voj, bavili so se poveeini le še z gradnjo maljh ladij in raznimi popravili. Etiino ladjedelnica. na Korčuli se je Še vedno dobro držala ia imeia še proti koncn beneške vlade, ki se je končala 1. IT9T., zaposlenih preko 400 delav-cev, ki so zgradili okoJi 900 ladij na leto.
Kot v srednjem veku povsod, so se tudi pri nas obrtniki združevali v strokovnib društvih, ki so se imeuovala *c e h i« v primorskih mestih pa 3>bratovšLane«. V teli so bi\e seveda najvažnejše mornarske bra-tovšcine, ki so skoraj gotovo obstojale že v 13. stnl., čeprav imamo natančnejša po-roČila šele iz uaslcdnjcgu stoletja. Tako je bila I. 1349. v Splitu ustanovljena bratovščina sv. Nikolaja; kinalu nato izvemo za take bratovščiue tudi v Kotoru, Zadru in drugod. Njihova pravila ali smatri-kole* je kesneje potrdila tutlt beneška vlada -in delovale so ncmoteno tja do francoske dobe, ko so 1. 180". Francnzi vse bratovščtne odpravili. GlaTni namen bratovščijic je bila skrb za mornarske koristl pa tudi za varnost pristaiiisča. V spHtski bratovščini so bili n. pr. včlanjeni poleg '      raornarjev tudi  lastniki ladij. V njeno blagajno je plačevala vsaka ladja
_____   126_______________
p.o de>SLt »soldov* za vsakili sto siarov nosihiosti in za vsako potovanje. Tudi po smrti so bili mornarjj združeni v skupnem grobu v cerkvi svojega patrona sv. Nikolaja, kjer je bil pa še poseben grob za tujc raornarje, ki bi jib smrt zatekla na poti. Ob smrti kakega Člana so ga morali ujegovi tovariši nositi otl hiše do groba, ozir. spremljati z goreeimi svečami v roki. Bratovščina je imela svojega kaplana, ki je maševal za duše pokofnih članov; vsi živi tovariai pa, ki niuo bili slučajno ua potovanju, so morali biti pri sveti maši.
Čiovekoljubne naloge splitske bratovščine so lepo razvidne iz njenih pravil. Če je n. pr. kak brat poslat star <in uesposoben za službo ali pa je zboiel in osial v bedi. so ga morali tovarisi po svojih močeh podpirati, kakor sta to dotočila župau in sodnik, ki sta nacelovala braiovšcini. Če je prišel kdo v ječo, ker ni mogel plačati svojega dolgu, so rau morali enako tovacisi priskočili na pomoč. Če je kdo zboief, so bili ostali doižni ga obiskovati in tolažiti. Ako je uinrl izven mesta, so morali iti po njegovo truplo. in sicer na inorju do sto milj daleč, na kopnem do 25 milj daleč. V teh pravilih je bilo daije doloceno, da sme brodoiastnik pusfiti mornarja le v tisti luki, v kateri ga je najel, pa tudi, da nc snie zvabiti mornarja z druge ladje na svojo. Mornarjem jc bilo prepovedano, prepirati se med seboj ali pa v tujem kraju iadjo zupustiii,
S takimi doloČbami je bratovščina urejala vse sluzbeno razmerje in celo privatuo življcnje mornarjev in brodolastnikov in tako odvzemala meatni upravi veliko skrhi. Seveda je tudi sarao ona odločala o strofcovni usposobljenosti. Posebna njena komisija je mogla pmjrlnsiti pomočnika za moriiarja ali pa povzdigniti mornarja v kapitaiui. I '¦> -> 111111 /iinimiv je bil kesuejši razvoj mornarske bratovšoine v K o - r toru, ki je zaradi blJžine Turkov dobila bolj vojaški značaj. \jeni člani so pri obrainbi do-mačega mesta tvorili posebuo četo pod poveJj-stvom voljenih častnikov in tako je nastala sluvna i bo k e 1 j s k a mornarica« in se je ohranila prav do dajics. Proslava, njenega in ko-torskega -zaščitnika sv. T r i p 11 11 a {"5. febr.) je še vt'dno znamenit dogodek za vso Boko. Sv. Tripun je koi osemnajstletni mladcnič umrl 1. 250. tnu-Čfcniške smrti v Mali Aziji, 1. 809. pa so bogati kotorski meščani kupili njegove telesne ostanke iu bokeljska momarica jih je prcpeJjala v Ko~ tor, kjer se hrauijo v stolni cerkvi. Bokeljski mornarji se niso odlikovali saino v pomor.skih bojih, ampak tucii ua kopnom. Tako so oni p«d vodstvom slavnega Nikole Buče vzeli v bitki pri \ e 1 b u ž d u I. HšO. Bolgaroin zastavo in križ, ki 50 ju nato dobili od carja Dusana v dar. Šc daiies se ta križ ob proslavi natika na zastavo svetega Tripuna in spominja Bokclje na njihovo slavuo preteklost.                                                                 Sv Tripiin,