Štev. 5., 6. in 7.      V Ljubljani, meseca junija 1921.     Leto XXII.
Cvetje.
1. Trobentice. Kakor samo solnce
(1*^           trata je rumena,
^_ H \«,        in trobentica nobena
^^\JH      ne molči:
IJf       _ Ji      ,,ti, ti, tiii"
sr^M^ŠŠ       se razle9a v jssni zrak . . .
mLJm    ffl         Muziko začuje pajek,
Hkjjls/ I   tm          pa spusti do tal se z veje,
JjjRvl   ImJj&      kvišku zopet urno spleza,
^ffll W/\     2Opet k tlom'
\m\W 1     in zopet g°ri>
m\W š      • • • doli • ¦ • gori • • •
cJffll f/   V        Solnce gleda, pa se smeje:
jflf    '       O, ti pajek,
Tvm    *        pazi, da te muzika ne zmeša   -
lM\             tam pod grmom se martlnček greje! — Kf2VW>^                      **¦• 'vanjSčica.
X       /yA        Marjanček na trati sedl.
\*&^'rA         ' ' ' zzzz ¦ • •
\         Aj           okrog njega čmrlj brenči,
I '    :"*u           a on ga ne ^uJe>
f V        /          z levico ivanjščico drži,
f    \      J(       t      z desnico pa listke ji ruje: f     j|      I        'f      Pekel, vice, nebesa, L^-i\     ^.   -. l      pekel, vice, nebesa ... %lp.YvJiiii/     pekel, vice
^Ž! fiP^vajS^       'n poternrii se mu lice,                  ,
DN^C^^TJ         nad lici se zabliska,
skozi usta tenko zaplska — In solze se vlijo iz oči ...
97
f
Marjanček bržčas misli, da že v vicah sedi.
3. Roža.
Mati nesla v zibelki je dete
na cvetoče polje, med dišeče grede,
nesla dete, v senci ga zibala,
da pod rožico škrlatnordečo
glavica je drobčkana zaspala.
Mati se sklonila nad osatom. Roža se sklonlla nad otrokom, poljubila ustna mu drhteča, ki so v sanjah pripovedovala, kje doma Ijubezen sta in sreča.
Mati vzela dete je v naročje,
čudoma mu zrla je v obličje,
ga otrla - toda kri Je živa,
ustna rdeča so kot roža sama,
ki si s solnčno roso glavico umiva.
4.  Vijolica.
(Materi.)
Sam6 Tvoj grob je okrašen, sam6 Tvoj grob je ves zelen -in sredi zelenja dva šopka vijolic s svojo lepoto v me sta uprta: to je modrlna Tvojih oči, o, mati, to je milina Tvojih in mojih sanj, ki si danes podajajo roke, kot si Ti nas učila otroke, ko smo šli v svetih mislih čez nedeljsko plan ...
Dva šopka vijolic na grobu —
dvoje modrih oči :
o, mati, danes sem tako sam,
o, mati, danes se name ozri! —        "
5.  Nagelj.
(Odetu.)
Oče zadnji cvet bodi Tebi posvečen!
V mladem srcu je zrastel,
namakan s svežo krvjo,
v tihih urah se je razcvital,
v vsakem drobnem perescu sem čital:
kako je doma lepo . . .
Takrat pa, ko si Ti umrl,
natč se je nagelj ozrl,
in bilo mu je neskončno hud6 -
sklonil je glavo
in ovenel zapuščen. —
*                    Tone Gaspari