90 pomladi Marije Hafner
Pestrna iz Vaš
Leta 1906 je Marija Hafner dopolnila 12 let. Starši so jo dali služit za pestrno, vendar pa ji bore malo ostaio od lepega namena. Tuji so ji za začetek ukazali pranje plenic na mrzier studencu, zelo hitro pa so ji nalagali tudi druga težavnejša deta. Tako je mlado, šibko de kletce stopilo na svojo dolgo delovno pot, ki mu tudi kasneje v življenju ni bilo skoraj niče sartežkega prihranjenega. Pa vendar smo mnogo, mnogo let kasneje lepega poznega po poldneva 25. junija 1984 sedli skupaj z Marijo. Praznovala je 90. pomlad svojega delov nega življenja.
»Zdaj mi je pravzaprav najlepše,« se je na-smejala Marija, »poštar mi prinese denar in ni-česar mi ne manjka.«
Visok življenjski jubilej smo skromno prosla-vili v sobi krajevne skupnosti Vaše pri Medvo-dah. Karmen Rožanc in Matej škof, pionirja osnovne šole heroja Franca Bukovca, sta ga-njeni Mariji v imenu krajanov izročila šopek rdečih vrtnic, čestitkam sta se pridružila tudi Tone Štajer, predsednik krajevne organizacije ZB in Drago Oblak, tajnik KS. Slavljenka ni mogla iz okvirov svoje skromnosti:
»Tako lepo ste me počastili. Ali sem vse to zaslužila?«
Da, Marija Hafner, to ste zaslužili in še kaj več. Kajti kako naj se družba zahvali delov-nemu človeku, ki je vse življenje trdo garal, v najhujših časih svoje domovine znal stopiti na pravo pot. Kako se zahvaliti materi padlega partizana in izseljenke, ki je pretrpela poniža-nja na tujem?
Marija Hafner izhaja iz družine, kjer je bilo 11 otrok. Po služenju za pestunjo je delala v trži-ški tovarni in stregla v gostilni na Sori. Z neza-konskim sinom je potem služila pri nekem kmetu, hodila na delo v mlekarno v Ljubljano in se učila plesti. S stisnjenimi zobmi je hranila denar in si kupila pletilni stroj, začela s svojo obrtjo in se tako dokopala do koščka nekoliko manj črnega kruha. Približno 60-krat je bila kuharica na ohcetih in takrat užila nekaj vese-Ija z bogato obložene ohcetne mize. V temnih dneh vojne je izbrala pra vo, pošteno pot. Sin je 1943 odšel v partizane in trepetala je zanj. Toda leta 1944 je udarec zadel tudi Marijo, iz-selili so jo na Bavarsko. Oh , kako je čakala konca, se veselila vrnitve v domači kraj. Usoda pa je bila kruta, veselje lepe svobode ji je za-temnila vest o sinbvi smrtl v boju proti sovraž-nikom.
»Vse se je prepletalo v meni, radost in ža-lost. Leta 1949 sem se poročila z dobrim člo-vekom, toda zdaj sem že 27 let vdova. V življe-
nju sem doživela več slabega kot dobrega, vendar zdaj kar mirno živim.«
Marija je kolikor toliko zdrava. Sama postori vse, obišče Ljubljano, hodi po mleko in sila rada popije skodelico dobre dišeče kave. Njen nasvet za dolgo življenje: zjutraj žlico medu in nikoli hrane iz pločevink:
»Imam dobre sosede. Ja.pionirji bi že po-magali, pa jih še prav nič ne prosim. Rajši jih povabim na češnjo.«
Poznala je pisatelja Finžgarja, ki je službo-val v bližnji vasi Sora. Bil je dober človek in je vedno rad zamenjal večje bankovce za drobiž, ki so ga potrebovali v gostilni. Še danes jo strese, ko se spominja obiska vojakov. Stala je sredi kuhinje in v brk lagala oboroženim. Pa ni pomagalo, odpeljali so jo na Bavarsko. Proč od zelenih travnikov in mirnega toka Sore. Sin... padel je v Belški grapi pri Polhovem Gradcu... Njen sin... Stroje za pletenje so ji rešili in skrili partizani. Toda ko se je vrnila domov, je bilo stanovanje zasedeno. Gostač v svobodni domovini. Skromnosti vajen vse prenese. Zdravja je še, da bi le ostalo. Takole sva bežno nametala nekaj drobcev iz dolgega življenja Marije Hafnerjeve. Pestrne, matere, kuharice, izseljenke, dobre ženske. Toliko, kot je doživela Marija, pravzaprav lahko vidi in ob-čuti le tisti, ki je dočakal 90 let...
Tekst in foto: Bogomir Šefic