SLOVENSKI AKADEMSKI IN ŠTUDENTSKI ČASOPIS Cena 2 EUR Številka 2 * Letnik 3 • Februar 2008 Sezona lova na politične točke * Študij in praksa v tujini * Slovenska cerkev kot kapitalistični fenomen Gregor Golobič: "Mandat sedanje vlade je nasedla investicija" uvodnik kolofon KATEDRA Založnik in izdajatelj Društvo študentov in podiplomcev Slovenije, Slomškov trg 15 2000 Maribor Predsednik Peter Virtič peter. virtic@katedra-on. net Uredništvo T.02 234 9100 F: 02 234 9102 info@katedra-on.net www. katedra-on. net Odgovorni urednik Damir Mlakar damir. mlakar@katedra-on. net Namestnica urednika Daša Purgaj dasa.purgaj@katedra-on. net Uredniki Matjaž Germ in Marko Krulc Urednik fotografije Aleš Gjerkeš Oblikovanje in prelom Denis Kebler Sodelavci Dr. Vesna Vuk Godina, Dr. Boris Vezjak, Andrej Adam, Dr. Samir Osmančevič, Da-rio Svetej, Matjaž Turinek, Gregor Lozar, Matjaž Germ, jasmina Holc, Franja Piž-mobt, Igor Bašin, januš Rasiewicz, Mateja Ratej, Samo Bohak, Boris Strmšek, Robert Mlakar, Aleš Kustec, Kristjan Jejčič, Aljaž Selinšek, Lučka Zorko, Edwin Munoz, Igor Videčnik, Maja Kaučič, Dražen Crnomat in Nika Klampfer. Karikatura in strip /ernej Žumer Lektoriranje Barbara Ojsteršek Marketing NOORDUNG d.o. o. Ljubljanska cesta 12 F, 1236 Trzin T: +386 1 56 444 77 F: +386 1 56 444 78 info@noordung.si Naklada 5.000 izvodov Prispevki avtorjev vedno ne odražajo stališč uredništva. Slovenski akademski in študentski časopis KATEDRA je vpisan v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo pod zaporedno številko 1027. Katedra je sofinancirana s strani Študentskega sveta Univerze v Mariboru in Ministrstva za kulturo RS. Bo športna vzgoja še kdaj obvezna? sz>u >u D O O •mm o S Da v »Novi zvezdi Evrope« nekaj gnije, smo torej ugotovili. Smradu se namreč ni moč ogniti nobenem izmed nas. Medijska melodrama pridobiva na razsežnostih. Gnitje (po slovensko) Pritiski centrov moči na novinarsko delo, polarizacija slovenskega medijskega prostora, odpusti, odpovedi delovnih razmerij, premestitve, upori novinarjev in manipulacije z njihovimi izjavami ter raziskava FUDŠ, ki je v strokovni javnosti predmet posmeha. Evropa, ki nas je končno »začutila«, se sprašuje, kaj je narobe z državo, ki je veljala za paradnega konja njene zgodbe o uspehu. Že dlje časa trajajoča in predvsem (vsaj zame) utrujajoča farsa okoli vprašanja, kdo obvladuje naše medije, je prešla na drugo stopnjo. Po spodleteli kupčiji janše s Šrotom, vojni napovedi in po številnih umazanih bitkah smo upali, da le kje obstaja kdo, ki nas skuša rešiti iz te godlje in nam omogoči izživljanje temeljne demokratične pravice do obveščenosti, kot tudi do svobode izražanja. Nato še ena klofuta. Grega Repovž skliče novinarsko konferenco, na kateri se razkrije grob in manipulativen poseg Urada za javno komuniciranje. Incident z dokumenti v mapah, ki naj bi gostujoče novinarje prepričale v neoporečnost slovenske medijske svobode, se je izkazal za pljunek v lastno skledo. Zadrega, ki je nastala, je zahtevala opravičilo. Anže Logar, direktor UJK, pa je žogico vrnil z nesramno mero cinizma, ko je dejal, da so citati besede, ki so jih posamezniki izrekli, in verjame, da stojijo za njimi. STA mu priskoči na pomoč z ugotovitvijo, da pravil glede citiranja ni in da dekontekstualizacija ni možna. Aha. Pa vendar močno dvomim, da so ljudje štorijo kupili. Vsaj tisti ne, ki smo izjavo slišali ob njenem nastanku in v realnem kontekstu, nato pa ugodno zapakirano v vodniku po podalpski medijski idili. S popolnoma drugačno težo in učinkom. Medtem je Ministrstvo za kulturo na vrata Fakultete za uporabne družbene študije naslovilo naročilo za raziskavo medijske svobode, da bi dokončno utišali ugibanja o tem, kdo je guru slovenskega medija. Brez razpisa. In na ustanovo, ki se ne zdi dovolj kompetentna za ugotavljanje takšnih ali podobnih vprašanj. Najbrž je naročnik njeno »kompetenco« zaznal v provladni usmeritvi raziskovalcev. Ne le to. Vprašljivo je že samo dejstvo, da je raziskava merila naklonjenost vladi. Kako to natančno izmeriti? In predvsem, kako to natančno izmeriti v tako kratkem času? Sporno je tudi, da je omenjena raziskava (ki je nastala v pičlih dveh tednih in obsega analizo komentarjev treh mesecev leta 2007) hkrati samoanaliza nje- nih poglavitnih avtorjev, Mateja Makaroviča in Matevža Tomšiča. Za dva od štirih, v raziskavo zajetih časopisov, sta v preteklem letu spisala kar 48 avtorskih kolumn. Torej, raziskovalni »fast food« je impliciral pričakovani rezultat. Ali rezultat, kot si ga je predstavljal njegov naročnik. Pritiski na medije s strani vlade so, vendar niso učinkoviti. Jasno je, da skuša vsaka oblast, kolikor se le da, nadzorovati novinarje in imeti nanje močan vpliv. In četudi je tako, a to zdaj pomeni, da je vpliv politične elite na medijsko neodvisnost legitimen? Rezultati raziskave vzbujajo prav ta vtis. Po drugi strani pa sem prepričana, da vladi ponekod sploh ni potrebno izvajati pritiskov, in če na tem mestu citiram Halimija, ki pravi: »Cenzura je veliko bolj učinkovita, kadar se ji ni treba oglašati, kadar so interesi gospodarja čudežno enaki interesom 'informacije'. Takrat je novinar fantastično svoboden. In srečen. Za nagrado se mu podeli pravica, da verjame, kako močan je.«Za omenjeno situacijo imamo posrečen vzgled, Vladimirja Voduška, moža, ki meni, da je razkril slovenski Wa-tergate. Kršil je določbe Novinarskega kodeksa in kazensko zakonodajo, ampak hej, koga to zanima, saj smo vendar dobili Boba Woodwarda. Le da je ta, s postopnih odkrivanjem afere SOVA, bolj kot javnosti koristil vpletenim in samemu sebi. V Vročem stolu zato nadaljuje v značilnem slogu in sprašujem se, kako globoko še bo padel nivo informativne oddaje, ki domnevno notranjepolitično razpravo utaplja v tabloidnih vodah in prime-time na nacionalni televiziji izkorišča za osebne obračune in pranje umazanega perila. Gledanost oddaje se sicer z vsako novo eskapado povečuje (to je moje osebno mnenje; za točne podatke o gledanosti sem prosila gospoda Voduška, ki pa je verjetno prezaposlen, da bi reagiral na mojo prošnjo), kar pa seveda ni dokaz za sorazmerno rast kakovosti. Nikakor se ne smemo zadovoljiti s trenutno ravnjo, na kateri operira naš nacionalni medij. Tukaj nam ne pomaga nižja RTV naročnina. Ali obljube o nižji naročnini. Že slišano (spomnimo se predreferendumskih obljub) in pozabljeno znova igra na karto dekadentnega populizma. Ko gre za to, da nam povrnejo medij, ki je nastal z namenom, da bi zagotavljal demokratične, socialne in kulturne potrebe državljanov Republike Slovenije, moramo biti brezkompromisni. Vse ostalo bi bil blef. ■ intervju Prof. dr. Marko Marhl Študij in praksa v tujini o Izšel je nov razpis za mobilnost študentov v okviru programa Erasmus. 0 trendih mobilnosti in izkušnjah s tujino smo se pogovarjali s prorektorjem za mednarodno in meduniverzitetno sodelovanje na Univerzi v Mariboru, prof. dr. Markom Marhlom, sicer priljubljenim profesorjem na pedagoški fakulteti in fakulteti za naravoslovje in matematiko. DAŠA PURGAJ Kot študent ste tudi sami študirali v tujini. Verjetno v vašem času študij v tujini ni bil tako dostopen, kot je danes, je bilo več boja z birokracijo in kako je bilo s štipendijami? Res je, bil sem študent Univerze v Marburgu v Nemčiji. Vesel sem, da sem takrat uspel zadostiti vsem pogojem vpisa na to univerzo in da sem uspel pridobiti finančna sredstva za študij, pa čeprav le za en semester. Pravzaprav sem se takrat dodatno izobraževal po moji diplomi v Sloveniji. Organiziranih izmenjav, kakršne so na voljo študentom v Sloveniji danes, takrat ni bilo. Bilo je možno zaprositi za individualne štipendije v okviru programa Tempus, ki ga sicer poznamo tudi danes za druge države. Celotna komunikacija od prijave do poročil o realizaciji izpopolnjevanja v tujini je potekala neposredno z Brusljem. Danes lahko to študentje urejajo na nacionalnem nivoju, saj agencija CMEPIUS skrbi, da stvari potekajo preko matične univerze. Prosta mesta za študij v tujini se razpisujejo vsako leto in študentje se lahko prijavijo na univerzi, kjer študirajo, vse uredijo v svojem maternem jeziku in tudi celotna birokracija je zdaj manjša. Če zaprošaš individualno, kot sem sam, pa moraš sam poskrbeti za celotno dokumentacijo, dokazila računov, kar je bistveno bolj komplicirano. Zato naj študentje izkoristijo možnost, ki jim je dana. Opažamo, da se študentje tega tudi vse bolj zavedajo in veseli smo tega. Torej, študij v tujini je bil za vas zelo pozitivna izkušnja in zelo dobra popotnica v vaši nadaljnji karieri? Moja izkušnja je, da študij v tujini pač odpira drugo dimenzijo. Odpirajo se nova poznanstva, novi načini dela, nova kultura in navade. Človek lahko že v času študija spozna delo drugje in ljudi v tujini, kar je izkušnja, ki ostane. Sam sem recimo še kasneje v okviru doktorskega študija imel štipendijo za delo na Humboldtovi univerzi v Berlinu. To obdobje mi je pomembno zaznamovalo karierno pot. Gre za znanja, izkušnje, znanstva z ljudmi, ki so mi zelo pomagala pri nadaljnjem znanstveno raziskovalnem delu. So stvari, ki so neprecenljive vrednosti. Prihajaš v sredino, ki je konec koncev svetovno znana in priznana in ki te, če te, sprejme in to odpira vrata naprej. Preko teh ljudi spoznavaš nove ljudi. Ne znam si predstavljati, da bi sicer lahko tako uspešno delal na znanstveno-raziskovalnem področju. No, ne pravim, da v Sloveniji ni znanstveno-raziskovalnih skupin, inštitutov; imamo jih in zelo uspešni so in so seveda osnova našega dela. Mene je pač pot še dodatno vodila preko tujine in me hkrati navadila tega, da se ves čas orientiram v tujino, navezujem stike z novimi ljudmi, z novimi inštituti. Pozitivna izkušnja takšnega pristopa je prav gotovo v tem, da je pot do mednarodne prepoznavnosti in priznavanja dela v širšem okolju bolj neposredna. Prihodnje leto bomo praznovali 10-letnico vključenosti Slovenije v projekte mobilnosti. Po zadnjih podatkih zanimanje za mobilnost narašča, saj boste morali najverjetneje zaprositi za dodatna sredstva za štipendije. Koliko študentov bo v letošnjem študijskem letu svoje obveznosti opravljalo v tujini? Interes za sodelovanje v programu, bodisi za študij ali prakso v tujini, iz leta v leto narašča. Če smo v prvem letu zabeležili 86 študentov, ki so se odločili za študij v tujini, je naslednje leto številka že presegla 100 študentov. Lani smo dosegli najvišjo številko doslej, v tu- jini je študiralo 163 študentov. Za tekoče študijsko leto pa imamo prijavljenih že 207 študentov. Od tega jih je na študij v tujino v zimskem semestru odšlo 158 in 49 v poletnem semestru. Zdi se mi, da se študentje vse bolj zavedajo možnosti, ki jih imajo. Seveda pa so povsod določene omejitve, predvsem finančne. Univerza ima namreč na voljo določeno vsoto denarja, ki se z leti sicer lahko povečuje, če se povečuje tudi interes. Ravno za to študijsko leto se je pojavil problem, saj smo imeli večji interes, kot pa so bile finančne možnosti. Bilo je nekaj nejevolje, a tako se je vsaj pokazalo, da si študentje želijo izmenjav, kar mi je všeč. Seveda si jih tudi univerza želi, a do študentov je prišlo spoznanje, da je tujina neprecenljiva izkušnja. Interes narašča tudi za projekte, ki jih Univerza v Mariboru koordinira v okviru programa Leonardo da Vinci. Vendar je število mobilnih posameznikov odvisno tudi od finančnih sredstev, ki jih posameznemu projektu nameni Nacionalna agencija, ter od dolžine trajanja prakse. Tako je v letu 2003 bilo v projekte vključenih 18 udeležencev, leto kasneje 34 udeležencev, leta 2005 54 udeležencev, v letu 2006 je številka padla na 33. V trenutno aktualnem projektu je do sedaj že vključenih 14 posameznikov, sredstva pa so še na voljo, zato pričakujemo, da bo končna številka narasla na približno 30 udeležencev. V februarju bo univerza na razpis programa Leonardo da Vinci prijavila nov projekt mobilnosti z naslovom Gradex, v katerem bomo, na podlagi velikega interesa, predvideli mobilnost še večjega števila udeležencev in upamo, da bo Nacionalna agencija naš projekt pozitivno ocenila in dodelila zadosti finančnih sredstev za njegovo realizacijo. Kako je z Erasmus štipendijami? Vemo, da so v območju EU različni življenjski standardi. Stroški bivanja v Romuniji se razlikujejo od stroškov bivanja na Danskem, je to pri višini štipendije upoštevano? Višina štipendij se določi letno na nacionalni ravni s strani Nacionalne agencije glede na višino razpoložljivih sredstev, tj. sredstev, ki jih za Slovenijo odmeri Evropska komisija, ter glede na število v program prijavljenih slovenskih študentov. Slednje pomeni, da so do enake štipendije upravičeni študenti vseh slovenskih univerz in drugih visokošolskih institucij, ki sodelujejo v programu Erasmus. Standard bivanja v državah se pri štipendijah pozna, vendar minimalno, saj je štipendija za države z višjim standardom, recimo za Dansko, Francijo, Irsko, Italijo, Finsko, Švedsko, Veliko Britanijo, Norveško, Islandijo in Lich-tenstein v letu 2007/08 bila 330 evrov na mesec, v državah z nižjim standardom pa 300 evrov na mesec. Večjih razlik tudi v bodoče, žal, ni pričakovati. Nekoliko višje so dotacije za prakso v tujini, ki znašajo od 450 do 480 evrov na mesec. Na eni strani imamo trend, kjer je vse več zanimanja za študij v tujini, ampak pomemben del predstavljajo tudi tuji študenti na naši univerzi. Kakšne vzporednice je moč potegniti tukaj? Število tujih študentov pri nas je bilo prvo leto sodelovanja Univerze v Mariboru v programu Erasmus precej skromno, in sicer se je za študij odločilo le 18 tujih študentov. Zdaj je številka mnogo višja in primerljiva s številko naših študentov v tujini, celo presega jo. Tudi v zadnjih dveh letih število še vedno narašča. Lani smo imeli 199 tujih študentov, letos je prijav 219. Od tega jih je prišlo na študij v prvem semestru 137, intervju Prof. dr. Marko Marhl d pira ta drugo dimenzijo v februarju in marcu pa pride dodatnih 82 študentov, ki so se odločili za študij na UM v poletnem semestru. Rad bi pohvalil dobro delo študentov samih preko Eras-mus Študent Netvvork (ESN), saj skrbijo za aktivnosti, nudijo tutor-stva, organizirajo dogodke. Zdi se mi najpomembnejše, če se študentje dobro počutijo v svoji sredini. Prav tako pa se na ravni vseh fakultet stvari dobro organizirajo. Študentje, ki prihajajo k nam, imajo dobro organiziran potek študija in na ta način smo potem lahko vsi uspešni. Letos je v programu Erasmus novost, da je študentom dana tudi možnost opravljanja Erasmus prakse. Do zdaj smo nekako poznali samo prakse v okviru programa Leonardo da Vinci. Za kakovostno izvedena projekta programa Leonardo da Vinci je letos mednarodna služba UM prejela nacionalno priznanje zlato jabolko kakovosti, ki ga podeljujeta Ministrstvo za šolstvo in šport in Center RS za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja. V čem se Erasmus praksa razlikuje od prakse v okviru programa Leonardo da Vinci? Z novim programskim obdobjem 2007-2013 so v evropskih programih začele veljati mnoge vsebinske in finančne spremembe. Ena od teh je tudi ta, da celotna mobilnost za ciljno skupino študentov, tako za študij v tujini in za prakse, spada pod program Erasmus. Leonardo da Vinci pa je namenjen drugim ciljnim skupinam. Erasmus praksa je namenjena študentom, ki to prakso opravijo v času študija. Na ta način se navežejo stiki tudi z drugimi institucijami, kjer ima študent načeloma možnost, da se zaposli. S tem se nekako približa tistemu realnemu praktičnemu delu. Praksa v okviru programa Leonardo da Vinci pa je namenjena diplomantom, torej tistim, ki so formalno izobraževanje že zaključili. Univerza v Mariboru koordinira projekt Gradex, ki je namenjen sofinanciranju praktičnega usposabljanja mladih diplomantov v tujini. Šti- pendije so v primerjavi s štipendijami programa Erasmus izjemno visoke, saj lahko za polletno prakso v tujini posamezni udeleženec prejme tudi več kot 5.000 evrov. Sredstva projekta so še na voljo, tako da so vsi zainteresirani dobrodošli. Eden izmed pokazateljev kakovosti univerze je tudi mobilnost profesorjev. Kakšen trend beležite? Z naraščanjem števila akademskega kadra, ki odhajajo predavat na tuje univerze v okviru programa Erasmus, smo zelo zadovoljni. V študijskem letu 2002/2003 se je za to odločilo le 29 profesorjev, lani kar 69. Za tekoče študijsko leto imamo odobrenih 86 mest in prejeli smo tudi že toliko prijav. Upravičeno torej lahko računamo na to, da bo realizacija 100-odstotna in razpoložljiva sredstva izkoriščena. Poudariti je potrebno še to, da se povečuje tudi kvalite- ta teh izmenjav, v kar nas nekoliko sili že sam sistem teh izmenjav. Z letošnjim letom se je namreč spremenil tudi prijavni postopek za mobilnost profesorjev. Potrebno je že vnaprej oddati plan dela, institucija se mora z njim strinjati. Skratka bistveno bolj resno se to počne, kot se je morda počelo prej. Te izmenjave pa so prvenstveno namenjene predavanjem, ki se velikokrat združijo z raziskovalnim delom. Pot navezave stikov je velikokrat tudi obratna. Vzpodbuja se celovita navezava, sodelovanje med profesorji. Tudi te izmenjave se le delno sofinancirajo, kar pomeni, da se ne plača celotnih stroškov. Druge univerze po Evropi izvajajo študijske programe tudi v angleškem jeziku, slovenskim univerzam to preprečuje 8. člen zakona o visokem šolstvu, ki govori, da je uradni jezik na slovenskih univer- zah slovenski. Menite, da so s tem slovenske univerze v podrejenem položaju napram evropskim univerzam ter da bi k nam prišlo več tujih študentov, če bi lahko izvajali programe v tujem jeziku? Prav je, da ima slovenski študent pravico študirati v svojem maternem jeziku. Mnenja sem tudi, da bi mnogi programi izgubili na kvaliteti, če bi se izvajali v tujem jeziku. Narobe pa se mi zdi, da to zahtevamo ekskluzivno za vse programe. S tem smo seveda v podrejenem položaju glede na tujino. Zamujamo namreč čas, ki ga drugi s pridom koristijo. Zavedati se moramo, da evropski prostor postaja skupni evropski prostor ne samo za trgovanje z mlekom ali maslom, ampak tudi skupno tržišče, skupni trg v smislu enovitega visokošolskega prostora. Študentje se ne odločajo več samo med Mariborom in Ljubljano, Koprom ali Novo Gorico, ampak vse bolj postaja zanimiva tudi tujina. To je tisto, kar si Evropa pravzaprav želi in vzpodbuja. Univerze si vse bolj želijo pritegniti tudi študente od drugod. Mi seveda izgubljamo na tem skupnem evropskem tržišču, ker nismo konkurenčni, če ne moremo ponuditi določene, perspektivne, mednarodno usmerjene programe neposredno v angleščini. Težko je pričakovati, da bodo imeli vsi študentje iz tujine tudi interes učiti se slovenskega jezika. Sicer vedno iščemo določene možnosti, kako premostiti to oviro, če smem temu tako reči. Lahko organiziramo del ali celotne programe v tujem jeziku, a mora ista stvar potekati tudi v slovenskem jeziku. To pa je zaradi finančnih omejitev izredno težko izvesti, tega se moramo zavedati. Ni problem v tem, da tega ne bi želeli. Če bi ministrstvo to plačalo, bi mi to tudi naredili, ampak denarja ni. Profesorji to počnejo bolj ali manj volontersko, a to ni rešitev. Na rektorski konferenci v Kopru, kjer je bila prisotna tudi ministrica, sem osebno opozoril na to, vendar je posluha zaenkrat bolj malo. Seveda, vse je vezano na finančne okvire, ki so takšni, kakršni pač so. ■ Prorektor za \ mednarodno in \ meduniverzitetno \ sodelovanje UM, ^ prof. dr. Marko Marhl FOTO: NIKA KLAMPFER zapisi iz mrtvega doma Vojislava Šešelj vo DR. SAMIR OSMANČEVIČ, GRADEC (PREVOD: DARINKO KORES JACKS) Da je že G. W. F. Hegel nedvoumno ugotovil, da se "vlade" (ter torej tudi tisti, katerim vladajo) iz zgodovine ničesar ne naučijo, Nietzsche pa je pričal o večnem vračanju istega, bi že moralo zadoščati za pravilno razumevanje cinične overdoze, ki jo uporabljam kot orožje proti nemodro-sti, ki domneva, da so se ljudje sposobni učiti iz lastnih napak in da sta - navkljub vicovskem ricorsi-načelu in kljub dialektiki razsvetljenstva -dejanski napredek in dejanska pro-svetljenost sploh mogoča. Filozofija torej tukaj zares nima več kaj reči, čeprav ji je še preostala nekakšna naloga v eri, ki sama sebe imenuje postmoderna (per definitionem hi-perdistancirana od vsega, kar smrdi po ideologiji) in ki sama sebe doživlja skozi prizmo ideologij, ki več niti ne skrivajo, da so prav to, ta vloga filozofije pa je torej lahko le še funkcija detektorja tiste tanke meje med demokratičnim diskurzom na eni in uporabo tako imenovanih "nede-mokratskih" sredstev na drugi strani. Naloga politične filozofije in še posebno filozofije zgodovine je, da subjekt tako imenovane postmoderne vrne in vrača v antropološki kontekst. Torej v kontekst, za katerega pot od parnega stroja do nokie ali od "evropskih" avtokracij do "svetovnih" demokracij ne predstavlja nič več od nepomembnega segmenta časa, v katerem se je metež na planetu Zemlji nekoliko povečal, deloma zaradi porasta svetovnega prebivalstva, a tudi zaradi razplamtevanja tehnično/tehnokratske imaginacije belosvetovnih plus-ultra-menedžer-jev. Vračajoč ga v ta kontekst, ga filozofija ne more prisiliti, da bi se učil iz zgodovine, lahko pa ga nauči, da ne čaka pasivno na iz etnične nirvane zmeraj znova prodirajoče krvnike. Contra gentiles No, vrnimo se iz sfer osovražene filozofske spekulacije v nenadoma tako živi politični vsakdan province na skrajnem germanskem jugu. Piše se leto 2008, šestdeseto od pregona judov in požigov sinagog na Dunaju, šestinpetdese- to od zimskega zloma VVehrmach-ta pred Stalingradom in triinpetdeseto od vstopa Rdeče armade v Berlin. Očitno v želji, da bi se to leto v prihodnje slavilo kot leto lokalnih volitev v Gradcu, je kandidatka FPO Susanne VVinter na samem po sebi nepomembnem shodu (ki je deloma spominjal na prostoča-sovne aktivnosti v kakem geria-tričnem centru, deloma pa na februarske maškare) z nekaj skrajno interesantnimi sentencami vrnila omenjeno mesto vsaj na rob interesa evropskih medijev, ki so ga po letu 2003, ko je nehalo biti evropski Kulturhauptstadt, komajda še obiskovali. Ob več kot zaskrbljujočih salvah smeha omenjenega avditorija je za omenjeno gospo - po nesreči z rosenberg-pla-vimi lasmi - islamski prerok Mohamed agresivni pedofil, ki je pisal Koran med epileptičnimi napadi in ki je vodil mnoge osvajalne vojne, iz vsega tega pa govornica izpeljuje plavzibilen sklep, da bi bilo treba islam pregnati tja, od koder je izšel, preko Mediterana (ne da bi pri tem pojasnila, od kod je v Evropo prišlo krščanstvo). Ni povsem jasno, ali ta vvinterjevska reconquista morda implicira tudi vračanje Slovanov na drugo stran Karpatov ter Romov v Indijo (s tem bi - seveda pod pogojem, da ta zimski transport ne podrazumeva tudi Slovanov - bil hkrati rešen tudi njihov status v Sloveniji). Sapienti sat. Že naslednji ponedeljek se je samozavestna avstrijska lokalna in zvezna politika ogradila od takih izjav. A iz plitkosti teh ograjevanj - Frau VVinter s takimi izjavami ogroža varnost Avstrije, Frau VVinter žali religiozna občutja sodržavljanov islamske veroizpovedi itd. - se da razbrati količina napora, da bi se prikrila resnična vprašanja, ki po eni strani zadevajo samo esenco demokracije kot take, po drugi pa komunicirajo z uvodno spekulacijo o zgodovini kot magistri vitae. V kontekstu demokracije kot političnega fenomena lahko namreč od Nikolaja jakovljeviča Danilevskega, ruske- ga filozofa zgodovine iz 19. stoletja, prevzamemo sintagmo "per-spektivistična prevara", ki jo je on uporabljal za evrocentrično delitev svetovne zgodovine na stari, srednji in novi vek. Demokracija je kot "perspektivistična prevara" nehala biti "vladavina demosa" in je postala ideologija, ki so jo - in prav to nas mora pozivati k previdnosti - ustvarili in ki jo neprestano afirmirajo tisti, ki bi jim že po definiciji morala biti mrzka in sovražna. Pač pa ekscesi kot ta zadnji štajerski nujno vodijo k vprašanju o tako rekoč mejah dobrega okusa v demokratičnih ureditvah. Kajti svoboda mišljenja, govora in političnega združevanja je nujno absolutna; obstaja ali pa ne obstaja, in če obstaja, ni sprejemljivo nikakršno omejevanje mišljenja in govorjenja, ne glede na to, kako je ekstremno, družbeno nezaželeno, ne- varno v smislu provociranja verske, rasne in vsake druge nestrpnosti. Iz situacije, ki je nastala po izgredu Susanne VVinter, lahko konstatira-mo, da je ona, afirmirajoč omenjene nestrpnosti, prekršila celo pozitivne avstrijske zakone, da je s svojim izpadom, če nič drugega, obrnila pozornost novega svetovnega bavbava na Graz, Steiermark in Osterreich. Da je prizadela religiozna čustva sodržavljanov islamske veroizpovedi. Verjetno ogrozila konsistentnost avstrijskega kapitala v Saudski Arabiji. A očitno ni niti malo prekršila demokratičnih pravil, ki pravijo, da je ona v absolutni posesti pravice, da kot predstavnica ljudi, ki so se smejali njenim polpismenim napadom - seveda pod pogojem, da je teh kvantitativno dovolj -, prevzame oblast ter morda zares vrne Muslimane in jude na prekomediteran- zapisi iz mrtvega doma n der Steiermark ske planine, komuniste v zgodovino, zelene v naravo. Vse s polno demokratično legitimnostjo, s ča, da postane ponovno ideologi-zirana kot vrhunski dosežek modernega sveta. Demokracija je kot "perspektivistična prevara" nehala biti "vladavina demosa" in je postala ideologija, ki so jo - in prav to nas mora pozivati k previdnosti - ustvarili in ki jo neprestano afirmirajo tisti, ki bi jim že po definiciji morala biti mrzka in sovražna. kakršno so recimo balkanska plemena volila svoje voditelje in svoje vojne! S prav tisto, s katero policija v Keniji te dni "brani" falsifici-rane, toda demokratične volitve. Demokracija je nedotakljiva, dokler govori - ko začne prestavljati in izganjati, neha biti demokracija ter tako spet ni sama s sabo v protislovju in kot taka spet dopuš- Ehre, Treue in Sauberkeit Drugi moment, ki je - z ozirom na dejstvo, da je demokracija v vsakem možnem smislu postala nev-prašljiva, tako rekoč sveta krava bush-cheneyevskega razsvetljenstva - prav tako postal viden, je problem zgodovinskih modelov. Britanski zgodovinar Eric Hobs- bawm je pisal o družbah, pri katerih je zaradi izostanka modela v preteklosti njihova prihodnost prav tako nemodelirana. Tisto, kar je, prav nasprotno, bilo pri nastopu Susanne VVinter tako zaskrbljujoče, pa je uporaba modela, ki je izgubil pravico do zgodovinske reprize, vsaj kar zadeva njegovo nemško verzijo. Glede na modus njegove uporabe v preteklosti, ta model ni vsebinske narave: objekt vvinterjevskih verbalnih napadov je v tem smislu povsem nebistven. Pomemben je le vzorec, nekaj, kar smo v skoraj identični formi in v grozljivem obsegu že videli, nekaj, kar znova poskuša etabli-rati kot sprejemljivo, demokratično, objektivno, orientirano na problem, ne pa na ljudi. Seveda tako, kot je Haider že konec osemdesetih učinkovito uveljavil sintagme o uspehih nacističnega zavoda za zaposlovanje ali o svetem odnosu med Ehre in Treue na nekem shodu SS veteranov (katerih pokopališča se, povejmo mimogrede, v Avstriji vzdržujejo po veljavnih zakonih, medtem ko se zakon o judovskih pokopališčih že desetletja valja po kafkajanskih pisarnah). Ali tako kot BZO ta istega Haiderja - ki se je ločila od FPO Sussane VVinter - na volilnih plakatih "čisti Gradec" (na plakatih dobesedno piše: "Wir 'saubern' Grazl"). Prav to je tisto, kar skrbi pri tako minornem provincialnem dogodku, kot so občinske volitve v Gradcu: celo te so zadosten povod za širjenje sovraštva po najboljših srednjeveških in bar-tolomejskih tradicijah. (Če pri tem seveda pustimo ob strani dejstvo, da se le okrog pet odstotkov trenutne avstrijske populacije opredeljuje za pripadnike islamske veroizpovedi, in če zanemarimo tudi dejstvo, da so bili štirje od omenjenih petih odstotkov v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja skorajda na silo privlečeni v državo, ki je bolj od česarkoli potrebovala delavno silo.) Vse bolj agresivnim avstrijskim populistom in kriptonacistom, ki tako že celo stoletje bolj ali manj odkrito -ter z manjšimi in večjimi pavzami -vztrajno nekoga ali nekaj "čistijo", se pravzaprav, vsaj ob spoštovanju demokratičnih pravil, nihče ne more zoperstaviti. A ta problem ni nov. Že nekajkrat sem v teh zapisih ugotovil, da se kapitalizem in "liberalna demokracija" očitno še kako lahko uskladita z radikalno desnico (v Franciji, Belgiji, Avstriji ...). Za razliko od radikalne levice, ki je v Evropi skorajda v ilegali, ter verjetno zaradi tega znotraj nje ni nikogar, ki bi Susanni VVinter jasno in glasno sporočil, da po vsem, kar je bilo uresničeno z nacističnim modelom nacionalne, mentalne in vsake druge higiene, do takih izjav nima pravice. Ne več le zaradi sedanjosti in prihodnosti, ampak tudi zaradi preteklosti. Ne več samo zaradi drugih, ampak tudi zaradi lastnega naroda. No, glede na to, da je radikalna levica - za razliko od Haiderja, VVestenthaler-ja in Susanne VVinter - nedemokratična, bo zgornji stavek prav gotovo moral ostati neizgovorjen. Graški komunisti pa se bodo še naprej ukvarjali z gradbeno problematiko in prepovedjo iger na srečo. Politimi Sprariifehler Zavajajočo moč sovražnega govora je znani haaški zapornik med balkanskimi križarskimi pohodi demonstriral ne le z učinkovitimi pozivi h klanju tistih drugih (katerih vera je, kakopak, napačna, prav kakor tudi njihova imena, njihova zgodovina, njihovo celotno sa-morazumevanje torej), ampak tudi post festum, na samem sojenju, med katerim je spoštovane sodnike javno pozval, naj ga oralno zadovoljijo. Kot avstrijsko-demokratični pandan omenjenega čistilca s po-litično-govorno in vsakršno drugo napako, je Vojislava Šešelj von der Steiemark očitno dojela (ali, bolje, le zaslutila znotraj obzorja svojih populistično-nacionalnohigienskih instinktov) sporočilo o razpokah znotraj demokratičnih ureditev. A to, da je demokracija kot politični princip pripravljena ter celo dolžna prenašati vse te čistilce z men-talnopolitično napako (to govori o njej kot ureditvi), še ne pomeni, da imajo ti etnomizofobi pravico do večnega vračanja istega. ■ lokalno Čiščenje za starim vodstvom Mestne »Ob prevzemu poslov je novo vodstvo občine samo na področju komunale podedovalo kar 19 milijonov in 300 tisoč evrov dolgov.« Podatek je osupljiv, vendar če samo preletimo mnenja, ki jib je o poslovanju občinske uprave na področju komunale izreklo računsko sodišče, pa tudi informacije mariborskega podžupana, nam hitro postane jasno, da je prej omenjeni podatek dosti bolj verjeten. ROBI MLAKAR Čiščenje odpadnih voda Največji dolg občine prav gotovo pade na čistilno napravo. Bivša mestna uprava je namreč koncesijo za čiščenje odpadnih voda dala družbi Aquasystems. Koncesijska pogodba je bila sestavljena tako, da bi morala lokalna skupnost plačevati za delo, ki ga ima čistilna naprava ob letnem pritoku 11 milijonov 200 tisoč kubičnih metrov odpadne vode. Računsko sodišče navaja podatke, ki kažejo, da je v Mestni občini Maribor skupaj z občinama Hoče - Slivnica in Miklavž v letu 2004 poraba znašala 8,4 milijona kubičnih metrov na leto, v letu 2005 pa 8 milijonov kubičnih metrov na leto, kar je skoraj tretjino manj, kot je bilo predvideno v investicijskem programu. Teh sredstev seveda lokalna skupnost ni bila zmožna zagotoviti, občina pa dolga ni smela poravnati iz proračunskih sredstev. Evropska direktiva namreč v koncesijah, ki jih lokalna skupnost podeli določeni družbi, to prepoveduje. Dolg mestne občine do družbe Aqasy-stems naj bi tako narasel na več kot 9 milijonov evrov. Kot kažejo dejstva, se je s prihodom Danila Burnača, ki je kot podžupan zadolžen za področje komunale, ta problem premaknil z mrtve točke. Ob tako škodljivo sestavljeni pogodbi bi namreč dolg občine še naprej strmo naraščal. Kljub prej leta dolgim neuspešnim pogajanjem so zdaj v kratkem času našli sprejemljivo rešitev, tako za družbo Aquasystem kot tudi za mariborsko občino in uporabnike. Podžupanu je uspelo izposlovati odpis celotnih obresti in dela dolga. Do leta 2010 bo tako Mestna občina Maribor družbi Aquasy-stem poravnala dolg v višini šest milijonov evrov. Pri tem pa bo občina plačala prvi obrok šele, ko bo podpisan aneks k prvotni koncesij- ski pogodbi, ki bo zagotavljal plačevanje samo za tisti del vode, ki dejansko prihaja v čistilno napravo. Podžupan pa se je uspel dogovoriti tudi za spremembo visoke fiksne obrestne mere za graditev čistilne naprave pri EBRD. Grezniiarji... Trenutno najbolj aktualni so tako imenovani »grezničarji«. »Grezni-čarji« so poleg okoljske dajatve, ki jo je predpisala država, plačevali tudi storitveno pristojbino. Ob plačilu te pristojbine pa je bil Ni-grad »grezničarjem«, ki niso priključeni na kanalizacijo, ampak imajo doma pretočne in nepretočne greznice, dolžan odvažati usedline na čistilno napravo. V letih 2003 do 2006 Nigrad te storitve ni opravljal, jo je pa zaračunaval. Teh »grezničarjev« naj bi bilo 2475. Nekaj upnikov je zato ustanovilo civilno iniciativo. Z letno članarino 15 evrov na člana so najeli odvetnika in sprožili postopek. Na ta način jim je uspelo, da so dobili vrnjen denar, ki so ga plačevali za neizvajano storitev. V pogovorih pa je žal sodelovalo le 452 upnikov, ki so nastopali z odvetnikom, tisti, ki se v civilno iniciativo niso včlanili, pa so žal ostali praznih rok. Danes Nigrad te storitve ne more več zaračunavati, razen v primeru, ko jo opravi. Okoljska taksa Računsko sodišče je mestno občino obtožilo tudi nezakonitega zaračunavanja in porabe okoljske dajatve zaradi odlaganja odpadkov v letih od 2002 do 2005. Dajatev je bila namenjena za celovito ravnanje z odpadki, kot so na primer mehansko biološka obdelava, kompostarna, energetska izraba in tudi reciklaža. Ta sredstva so bila namenjena za zapiranje Pobrežja, Dogoš, za iz- gradnjo zbirnih centrov, odbiranje kosovnih odpadkov ... Računsko sodišče je presodilo, da je to neupravičeno in da lokalna skupnost ne sme zbirati okoljske dajatve in to preprosto zato, ker to ni storitev. Rezultat tega pa je, da mora občina v roku petih let občanom vrniti 2 milijona 400 tisoč evrov. Metava, vrtičkarji... Lansko jesen je dobila epilog tudi zgodba o Metavi. Zaprli so edino odlagališče nevarnih odpadkov v Sloveniji. Odlagališče je 30 let sprejemalo nevarne industrijske in gospodinjske odpadke. Za to naj bi krajani že zdavnaj prejeli odškodnino, dobili pa jo bodo šele sedaj, ko je bil uspešno končan postopek poravnave. Slovenija je zdaj edina država v Evropski uniji, ki odlagališča nevarnih odpadkov nima. Pristojni za to področje pospešeno iščejo rešitve, te pa naj bi bile znane že v prvi polovici letošnjega leta. Mestna občina Maribor je bila, podobno kot ljubljanska, kar nekaj let v sporu tudi z vrtičkar- komentar občine Maribor ji. Kljub temu da imajo vrtičkarji zelo stroge naravovarstvene kriterije, nadzornika ter obdelujejo zemljo v skladu z evropskimi standardi, so bili zaradi strahu pred onesnaževanjem trn v peti že prejšnjemu vodstvu. Ne nek način in do določenih meja. Meje so bile tam, ko bi se vodstvo s svojimi konkretnejšimi ukrepi morda zamerilo »ljubiteljskim obdelovalcem zemlje«. Tako je spor ostajal nerešen. Vrbanski plato je sicer namenjen kot vodni vir za mesto Maribor, vrtičkarji pa imajo za to zemljišče sklenjeno pogodbo za nedoločen čas. Kakor kaže, je spor po dolgih letih končan s kompromisno rešitvijo. V primeru, da se bo pokazala potreba po koriščenju 0 tega zemljišča, je občina dolžna > vrtičkarje tri mesece pred tem obvestiti, ti pa se bodo, brez ka- ^ kršnih koli zahtev do občine, od- O stranili s tega področja. *“ Nagrade za preteklo delo ^ Stroški »čiščenja« za preteklo mestno upravo so torej za Mest-no občino Maribor izjemno viso- tC ki in kar nekaj let bo trajalo, da bodo dolgovi poravnani. In kje so tisti, ki so jih najbolj aktivno soustvarjali? Struktura oblasti se je po volitvah zamenjala in prej druga najmočnejša stranka bivšega župana je zdaj v opoziciji. Prejšnji poglavar občine, gospod Sovič, pa je za svoje usluge »nagrajen« z ambasadorskim mestom v Izraelu. ■ S temi besedami se zaključi misel o lepoti. Govori o tisti lepoti, ki jo vsak dan vidimo v oglasih. A oglasi zamolčijo eno pomembno plat boja za lepoto - zdravje. Samo iluzija Nisem licemeren, zato vam ne bom zatrjeval, da zame šteje samo notranja, duševna lepota. Brez sramu priznam, da z veseljem pogledam mlado in čvrsto telo. A znam ločevati med zdravim razumom in bolno obsedenostjo. Žal, se bojim, da bo precej ljudi bližnji postni čas izkoristilo prav za svojo obsedenost z videzom. Prav simboličen pomen bi lahko pripisali dejstvu, da dandanašnji ljudje poznajo post bolj kot čas ukvarjanja s telesno težo kakor čas duševne prenove. Ob vsej maniji s hujšanjem in nadzorom telesne teže lahko sklenem le, da človeška vrsta nasprotuje pravilom evolucije. Človek postaja vse manj pameten. Povprečen uporabnik diet iz revij zanjo in zanj bo tako svoj vnos hranil z danes na jutri znižal za več kot sto odstotkov in se nič hudega sluteč veselil sanjske postave. Sodoben človek, ki deluje z ledenodobno tehniko, je samoumevno pripravljen na nenadne spremembe v zalogah hrane. Gotovo je to eden mehanizmov, s katerimi smo stalno na preži za morebitno novo ledeno dobo. Morda koga zanimajo fiziološki in biokemijski argumenti, zakaj prejšnja trditev ne drži. Najenostavneje je to prikazati s porabo sodobnega prenosnega računalnika. V obdobju energijskega izobilja si polni baterije in dela s polno paro. Ko ga izključimo iz omrežja, preide v shemo porabe, ki troši manj. Podobno deluje naše telo, ki ob pomanjkanju začne varčevati z energijo. Za vse računalnikarje in tiste, ki razumemo prejšnjo poved, so izumili posebno vrsto diet. Učenjaki na tem področju jim pravijo ločevalne. Gradijo na predpostavki, da človek ni nikoli lačen, a se kljub temu ne redi. Vse je lepo in prav, dokler nima teta »sadnega dneva« in mora pojesti toliko sadja, da si ga cela hiša deli z njo. Sprašujem se, ali so ti »sadni« in »zelenjavni« dnevi prilagojeni prebavilom kakšnega slona ali vsaj krave. Zanimivo se zdi tudi prepričanje, da ne rabimo raznovrstnih hranil. Tako mora uporabnik na »sadni dan« svojim celicam zapovedati, da se ne delijo, ker bo drugače premalo beljakovin za vse. Ko sme jesti samo ogljikove hidrate, pa lahko samo upa, da njegove celice delajo brez napak, ker žal ne razpolaga z vitamini za popravilo. Ali je tudi ta oblika diete pomanjkljiva? Pogosta težava diet je prav njihova pomanjkljivost. Za lepotni cilj tako ne zadostuje samo, da s hiranjem dosežemo zaželeno težo, ampak tudi stalna skrb zase in za svoje telo. Samo uravnotežena prehrana in veliko gibanja nas lahko resnično napravita lepe. Verjetno se strinjate, da ne boste prav lepi, ko boste zaradi spodletele diete priklopljeni na ducat infuzij ... ■ krasni novi svet Je možen obstoj države b Nacionalizem v državi predstavljal največjo zavest posameznika ali aspekt, s katerim naj se posameznik definira, torej nekaj na podlagi česar posameznik v državi postane, kar je. Ampak nacionalizem, ki v osnovi tvori povezovalno vlogo države, ima tudi negativen predznak. ALJAZSELINSEK Kaj je nacionalizem? Nacionalizem naprej gotovo pomeni družbeno politično gibanje, ki temelji na zavesti določenega naroda, ki se kot le-ta opredeljuje navadno na podlagi jezika, kulture, verske pripadnosti ipd., pri čemer vodilno vlogo odigra etnična zavest, ki sploh v posamezniku omogoči zavest etnične pripadnosti določenemu narodu, ampak le ona tudi pripadnike enega naroda na nek način politično osami. In tako nas tudi zgodovina uči, da so se nacionalistične, če lahko rečemo, opredelitve, nemalokrat sprevrgle v skrajnosti in so določeno narodnost postavljale nad preostale in v takšnem kontekstu bi lahko nacionalizem nemoteno opredelili ali postavili v okvir neke politične borbe oziroma svetovne prevlade posamezne narodnosti. Kakorkoli, pričakuje se, da bodo pripadniki nacionalizma ali bolje rečeno, nacionalistični ideologi meje države v kateri živijo, prilagodili meji narodnosti ali narodu, ki v njej živi in tako naj bi meja države potekala vzporedno z narodnostno oziroma bi bila prav na podlagi te osnovana, kar pomeni, da bi politične opredelitve tukaj bile odveč. Prav tako ideologi nacionalizma priznavajo t.i. pred nacijo, kar pomeni, da sami sebe vidijo ali obravnavajo kot pripadnike narodnosti, ki mora nujno obstajati pred samo politično skupnostjo ali državo, kar pomeni, da v skladu z njimi obstaja narodnost pred izdelano ideologijo nacionalizma in tako torej pred osnovano državo. Nacionalizem torej ljudstvo vedno opredeljuje kot pripadajoče določenemu narodu, kar je večino krat opredeljeno z njegovim etničnim statusom, kulturo in podobnimi nacionalističnimi opredelitvami, ampak vprašanje je, ali s tem posledično nujno ne impli- cira njegove več vrednosti in pa ali potemtakem ni nacionalizem zmeraj nujno povezan z nastrojenostjo zoper ostalih narodnosti oziroma nacij, kar lahko pripelje do neodobravanja le-teh? Samo en narod! Frazo gotovo najprej povežemo z različnimi totalitarnimi režimi, prisotnimi predvsem od začetka dvajsetega stoletja naprej, kjer je režimu nacionalizem služil za podporo in je posledično prav z njegovo pomočjo požel lastne uspehe, kar pa niti najmanj ne pomeni, da je bil prisoten le v teh političnih sistemih oziroma režimih, res pa je, da je tukaj nastopal v svoji radikalnejši različici. Npr. Mussolini, Hitler, kot tudi Stalin so nacionalizem izrabljali za svojo podporo in tudi z njegovo pomočjo so postali ali bili priljubljeni kot so bili, kar pomeni, da so jim sledile več milijonske množice. Poudarjanje nacionalizma je tako delovalo kot neke vrste podpihovanje osnovnih nacionalnih značilnosti in čustev pri ljudstvu, kar je privedlo do poudarjanja le ene narodnosti in s tem posledično zaničevanja vseh drugih. Ampak prav za vsak politični sistem kot samobitno entiteto bo namreč apeliranje na nacionalna čustva prvina in neke vrste nujnost, saj le tako bo sistem preverjal ali bolje rečeno nad- zadnje Zmago jelinčič Plemeniti pri nas v Sloveniji. Za prvega je znana »simpatija« do nacističnega genocida oziroma bolje rečeno stopnja ne zadržanosti pri poskusu uvajanja lastnih političnih teženj, kjer se mu je ravno poskus eksekucije določene narodnosti zdel politična nuja za doseg nacionalističnih teženj, pri drugem pa je verjetno odveč omenjati nastrojenost zoper romsko manjšino v Sloveniji in nastrojeno, neo-dobravajočo politiko zoper sosed, predvsem Hrvaške, s pomočjo katere se torej implicira in igra na nacionalna čustva pri ljudstvu.' Res pa je, da bo nacionalizem kot tak, prav tako v posamezniku predstavljal nekaj drugega, torej osebno zvestobo do narodnosti, kateri pripada in bo tako oddaljen od simpatij do političnih usmeritev v državi ali širše nasploh državne usmeritve. Nacionalizem v splošnem tako predstavlja zavest o bitnosti ali obstoju naroda, ki se poveličuje oziroma, ki vrednostno dominira in je sprva navadno opredeljen z jezikom, ki nacionalistom tudi služi kot neke vrste vzgib za poudarjanje nacionalnosti pri ljudstvu. Slednje je poudarjeno tudi s simboli, ki jih navadno vsaka narodnost ima ali celo nosi, pri čemer so ene manj, druge bolj vidne.2 Tako, da odgovor na vprašanje, če nacionalizem s svojo prepričanostjo zaničuje dru- Ob vsem tem pa je zanimiv pristop, ki ga politik ubira, vsaj sodeč po izjavah njegovih volivcev, od katerih večina pravi, da ga podpira, ker »pove, kar misli«. ziral pripadnost ali simpatijo do njega. Vsekakor pa po drugi strani poznamo nacionaliste tudi v sodobnih demokratičnih sistemih, kot sta npr. Jean Marie Le Pen v Franciji in nena- ge narodnosti niti najmanj ne bo enostaven, saj na eni strani predstavlja skrajnosti in opravičuje radikalno opredeljene politične režime, medtem, ko na drugi posamezniku preprosto nudi možnost identifikacije na osnovi pripadnosti enemu narodu. Niti si ni napačno in zgrešeno zamisliti samega nacionalizma kot neke vrste poskusa romantičnega ideala, ki naj ne bi mogel obstajati, saj se zdi zelo težko najti določene značilnosti, ki naj bi jih imeli vsi pripadniki določene nacije ali naroda hkrati. Podpora slovenskega nacionalizma? Razumljivo je, da ljudje podpirajo politične opredelitve, ki so nacionalistično obarvane, vsaj do takrat, ko se zdijo drugim nedolžne. Namreč z nacionalizmom kot zavestjo o pripadnosti lastnemu narodu naj ne bi bilo nič narobe, ampak, ko se slednje preobrazi v prezir ali celo v sovraštvo do preostalih nacij, pa postane toliko bolj negotov in vprašljiv. Ali si res ljudje želijo nastrojenosti zoper so ljudi, ki ne eksistirajo v »njihovi« domovini? je pripadnost npr. slovenstvu resnično nekaj, kar mora nujno vsebovati sovraštvo in podrejanje preostalih narodnosti? Sodeč krasni novi svet rez nacionalizma? po izjavah Zmaga Jelinčiča je. Slednji kot vodilni nacionalist na slovenskem političnem parketu v okviru razglašanja nacionalističnih pogledov namreč opravičuje ne malo dejanj neprimernih za politični habitat in nenazadnje neprimernih tudi za sam nacionalizem. Saj nacionalizem res, da spoštuje in »časti« lastni narod, ampak prav tako eksistira tudi z drugimi, česar se mora politik, kot tudi politična usmeritev, ali bolje, česar se morajo njegovi privrženci, še posebej zavedati. Ampak nje- nehumano in celo protiustavno. Ampak zanimivo je dejstvo, da mu »slovenčki« kot smo, v tem početju sledimo. Samo spomnimo se rezultata zadnjih predsedniških volitev, kjer je kandidat prejel kar lepo število volilnih glasov, kljub temu, da, kot sam pravi, ni bil korektno obravnavan s strani medijev, in za vprašati se je, ali nam primanjkuje prav tiste etnične zavesti, ki nas identificira z narodom in smo pripravljeni sprejeti tudi nastrojeno politiko za njen doseg, ali se preprosto slednje zaveda- Z nacionalizmom kot zavestjo o pripadnosti narodu ni nič narobe, ampak, ko se preobrazi v prezir ali v sovraštvo do ostalih nacij, pa postane vprašljiv. gova radikalna drža zoper slovenskih manjšin, predvsem Romov, se zdi torej neprimerna in za lase privlečena, saj pridobivati si podporo na takšnih zgrešenih temeljih nacionalizma se zdi za politični subjekt mo in jo tako zavestno podpiramo, kar bi nas opredelilo kot neke vrsta izganjalcev ali političnih radikalcev? Ob vsem tem pa je še posebej zanimiv pristop, ki ga politik ubira, vsaj sodeč po izjavah njegovih volivcev, od katerih večina pravi, da ga podpira, ker »pove, kar misli«, od razlike preostalih, ki bojda nagovarjajo ljudstvo s pomočjo izrabljenih retoričnih šablon in fraz, ki ne povedo nič dejanskega, navadnemu človeku dojemljivega. Zanimivo pri slednjem je dejstvo, da je takšen pristop značilen prav za nacionalistične politike, ki so tako s takšnimi prijemi kar najbolj dostopni kar največji količini ljudstva. In, če takšen pristop povežemo z igranjem na nacionalistična čustva množice in ga začinimo z apolitičnimi izjavami, dobimo »prikupen« slovenski nacionalizem, ki se mu, kot kaže obeta nagel vzpon. Ampak ali si tega želimo? ■ ' Spomnimo se zanimive izjave »kultiviranega politika« nedolgo nazaj, v kateri opredeljuje hrvaško politiko, kot govejo. 2 Nenazadnje že zastava posamezne države kaže pripadnost le njej oziroma predstavlja njene zaščitne barve. PODLUPO Rojstvo in pomen nacionalizma Marsikateri zgodovinar bo zagovarjal tezo, da nacionalizem ne more nastati pred 18. stoletjem, torej preden se začnejo oblikovati posamezne nacije oziroma, ko se prične določeno ljudstvo opredeljevati kot tako na podlagi narodnostne zavesti, in tako tvoriti t.i. narodne, politične skupnosti ali nacionalne države. Nemalokrat se rojstvo nacionalizma zaznamuje s časom znamenite francoske revolucije, ki se je odvijala usodnega leta 1789, ko so ljudje »dokončno« zadali udarec monarhiji in dejali, da si, kot osnovni tvorci države, želijo slednjo tudi sami oblikovati in voditi. Prav tako pa se takrat prvič pojavi tudi sama beseda nacionalizem, ki naj bi jo v evforiji upora zapisal nek francoski menih. Neodvisno od tega se lahko vprašamo, ali je nacionalizem, torej kot samozavest ljudstva kot tak nekaj dobrega in je prav, da ga vsak narod goji ali pa implicira narodno večvrednost in s tem posledično sovraštvo do t.i. so narodov? Če pomislimo zdravo razumsko je torej nacionalizem kot prvina države potreben, saj zavest posameznega državljana terja spoznanje, da je pripadnik le-tega naroda. Toliko je torej nacionalizem potreben, ker nudi zavest o pripadnosti določeni državi ali politični skupnosti. Ampak nacionalizem se navadno opredeljuje z negativnim prizvokom, kjer kot smo videli predstavlja in implicira posameznikovo večvrednost, v kolikor je del njegovega naroda in najverjetneje celo nastrojenost zoper ostalih nacij. Ampak razvoj nacionalizma je verjetno bil pričakovan in predvidevan že davnim monarhom in prav je tako, saj kakorkoli nacionalizem predstavlja osrčje posamezne države. s strani Najboljši izmed vseh možnih svetov - Slovenija Vzvišenost politične retorike, napolnjene z visokoletečimi krilaticami, ni nič posebnega in je v politiki bolj pravilo kot izjema. SAMO BOHAK Normalno in sprejemljivo je, da politiki uporabljajo demagogijo, logične zmote, nezdrave argumente in včasih, če je to v interesu stranke, celo natolcevanja, polresnice, nedolžne, bele ali kar stare dobre laži. Ker smo takšnega govoričenja že navajeni, nas ne presenetijo slavospevi, ki jih veljaki pojejo sami sebi, ali insinuacije, s katerimi se obkladajo med seboj. Dokler so količina, pogostost in stopnja laži še v mejah normale (meja, ki je zadnja leta vedno bolj meglena), nevarnost še ni tako prežeča, ko pa se laži, natolcevanje in zavajanje dvignejo na višjo raven in namesto standardnega odklona postanejo sama forma politične retorike, se moramo državljani zamisliti in odkrito pokazati svoje nestrinjanje s takšnim načinom vodenja države. O (ne)sproščenosti politične klime zaradi borbe za oblast, v kateri so dovoljena vsa sredstva, je bilo prelito že veliko črnila, in dejstvo, da politik spet mori politika brata, nas (začuda?) več ne preseneča, zato se bom podrobno ukvarjal z drugo platjo kovanca, z vzvišeno samohvalo zmagovalcev. Kot paradigmatski primer pretirane samohvale lahko vzamemo govor velikega vodje na proslavi, ko je govoril o Sloveniji kot svetilniku 21. stoletja in o želji, da moramo biti boljši od najboljših, da bomo tako postali najboljši. Z željo po izboljševanju in napredku sicer ne bi bilo nič narobe, če ne bi naša vlada samo sebe že proglasila za najboljšo. Vsi poznamo visokoleteče govore o najvišji gospodarski rasti v zgodovini in najuspešnejšem letu za Slovenijo. Sodeč po besedah vodje se prerokba o dosegu standarda Švice očitno samouresničuje. Neoli-bralni eksperiment je uspel v vsej svoji popolnosti, vlada je svoje delo opravila izvrstno in njeni kri- tiki so v najboljšem primeru neupravičeno nezaupljivi državljani, v najslabšem pa ciniki, skeptiki in sile kontinuitete. 30.000 delavcev na ulicah Ljub- ljane, ki spomladi napovedujejo splošno stavko, pravi drugače. Mlade družine, ki jim nova strategija za dvig rodnosti ni pomagala do nujno potrebnega stanovanja za nove rodove Slovencev, se tudi ne strinjajo. Celo tisti, ki niso na samem družbenem robu, se sprašujejo, kako bodo plačali položnice, poravnali stroške vrtca in prihajajoče šolnine, so dnevno v dvomih, kako naj sploh zagotovijo prihodnost svojim otrokom, ko odrastejo, ne potrjujejo teze o najboljšem izmed vseh možnih svetov. Armadi nezadovoljnih se pridružujejo še študentje, ki jim bodo prihajajoče šolnine otežile, če že ne onemogočile študij, izbrisani, ki so sramota za pravno državo, Romi, ki so postali nacionalni sovražnik številka ena, in novinarji, ki zahtevajo nezaslišano; da smejo v naši demokra- tični, svobodni in pluralni družbi neodvisno poročati o dogodkih brez neposrednih in posrednih pritiskov nanje. Seznam bi lahko nadaljeval v neskončnost, ven- dar že en sam primer ovrže celo tezo o pravičnem, kaj šele o najboljšem izmed vseh možnih svetov, ki jo trenutna oblast tako vehementno razglaša. Kljub vsemu pa moram oblasti priznati, da ji je v določenem obziru uspelo. Uspelo jim je dvigniti gospodarsko rast, slovensko gospodarstvo se je odprlo za svetovne trge in uspešno v Slovenijo uvajamo prosti trg, ki je edina možna alternativa za prihodnost. Bogati (p)ostajajo vse bogatejši. Edini problem je, da gospodarska rast ne koristi večini državljanov, ki od nje nimajo velike koristi, in da procenti in statistike ljudem z roba družbe, ki se sprašujejo, kako bodo plačali račune, ko delajo nadure za ljubi kruhek, ki se draži in draži, ne pomaga dosti. Veliki vodja v očeh nezadovoljnih državljanov postaja vedno bolj podoben filozofu Leibnitzu, ki je z zapleteno metafizično teorijo dokazoval, da je naš svet najboljši izmed vseh možnih, ko z zapletenimi grafi in enačbami dokazuje želodcem državljanom, da niso in ne morejo biti lačni, in njihovim možganom, da je nezadovoljstvo nesmiselno. Čakajoč na Voltaira, ki bo iz filozofa kralja naredil karikaturo, ljudje še vedno odkimavajo, medtem ko jim želodci krulijo vedno glasneje. ■ Kljub vsemu pa moram oblasti priznati, da ji je v določenem obziru uspelo. Bogati (p)ostajajo vse bogatejši. izobraževalni servis Jezikovni tečaji J Strokovna usposabljanja Športni programi in zdravje 1 Izobraževanje za duhovno rast Učenje in trg dela 1 Računalniško usposabljanje NE ZAMUDI 07/49-02-400 www.referenca eu KI info@referenca e u Kavarna & klub Zvezda roceT ziLra-uJel Brežice Krško Černelčeva 3 CKŽ 36 8250 Brežice 8270 Krško Strežemo izvrstno kavo Ut? Privoščite si najboljšo! Servis in storitve za mlade: Turistični aranžmaji, vse vrste fotokopiranja, tiskanje,prodaja študentskih bonov, brezplačni dostop do interneta, nakup vstopnic za koncerte, mladinske izkaznice Agencije PUNKT: Krško CKŽ 37, Krško, 07/49-05-480 Brežice Černelčeva 3, Brežice, 07/49-66-116 Sevnica Trg svobode 1, Sevnica, 07/81-44-355 www.punkt-on.net .regio.si miti zgodovine Mičnosti reminescenc n Otroštvo sem preživljala v Slovenski Bistrici, kjer nosi osnovna šola ime po Pohorskem bataljonu, šola s prilagojenim programom pa po Minki Namestnik - Sonji, pogumni borki taistega bataljona. Razumljivo, torej, da smo se kot predšolska otročad že v okviru vzgojnovarstvene ustanove navadili zreti jz oči v mrtve oči na okrvavljeni glavi prvega borca Pohorskega bataljona Alfonza Šarha - Iztoka. Še danes mi zato v tihoti pohorskega gozda pri Treh žebljih na Osankarici, kjer je moč slišati le veter v visokih smrekah, po hrbtu polzi spoštovanje, ki ježi kožo. MATEJA RATEJ V soboto, 5. januarja, so tisti, ki jim spomin na borce Pohorskega bataljona zbuja podobne občutke, s politično nomenklaturo na čelu na Osankarici obeležili 65. obletnico zadnjega boja bataljona. Osmega januarja 1943 so namreč partizansko enoto obkolili in napadli nemški vojaki, v levjem boju pa je življenje izgubilo 69 partizanov. »Slovenskemu narodu je treba povedati, kaj bi se zgodilo, če ne bi bilo partizanskega odpora,« je po poročanju Slovenske tiskovne agencije približno 400 zbranim na slovesnosti povedal osrednji govorec, minister za obrambo, Karl Erjavec in dodal: »Danes ne bi bilo Slovencev, niti slovenske države, če Slovenci ne bi bili trdoživi in uporniški ter če ne bi imeli radi svoje domovine.« Poboj partizanov Pohorskega bataljona je ena najbolj tragičnih zgodb iz narodno-osvobodilne vojne, je nadaljeval: »To je dokaz slovenskega uporništva, ljubezni slovenskega človeka do domovine. Če se partizanski odpor ne bi zgodil, danes verjetno ne bi uživali sadov slovenske samostojnosti in slovenske državnosti,« je razpredal minister, za STA pa kot nesprejemljivo označil prizadevanje oblastnih elit za politično rehabilitacijo tistih, ki so sodelovali z okupatorjem. »Dosegli smo vse cilje, od samostojnosti do član- stva v EU in celo predsedovanja le-tej, in to je rezultat žrtev med drugo svetovno vojno in še pred njo ter rezultat vojne za samostojno Slovenijo.« Pustimo ob strani zdaj že resnično dolgočasen diskurz, vezan na partizansko-domobransko strankarsko polarizacijo, ministrove državotvorne besede so namreč veliko bolj zanimive z vidika teorije zgodovinopisja. Kajti jasno je, da boj pohorskih partizanov ne more imeti zdravorazumske zveze s slovensko državno osamosvojitvijo ali celo s slovenskim predsedovanjem EU. Ministrove besede so, če imamo v mislih politično (iz)ra- bo zgodovine, tako simptomatične, da se analiza simbolnega pomena partizanskega boja pri Treh žebljih vsiljuje kar sama od sebe. A fakti so na prvem mestu, pravi minister, in brez rezerve bi mu pritrdili predvsem tisti zgodovinarji, ki vidijo svoje profesionalno poslanstvo v ohranjanju nacionalne esence oz. identitete skupnosti, ki ji pripadajo. Opiram se na podatke, ki jih o bataljonu na svoji spletni strani ponuja Glavni odbor Zveze združenj borcev NOB Slovenije.Nemci so ob okupaciji Kraljevine Jugoslavije 1941. leta na slovenskem Štajerskem uvedli strog okupacijski režim, saj so to področje razumevali kot organski del historične Štajerske; nemška narodna manjšina na Štajerskem si je, denimo, med obema vojnama prizadevala za priključitev Štajerske k Avstriji oz. Tretjemu Rajhu. Nemci so 1941. leta razpustili slovenske ustanove, prebivalstvu pa namenili izselitev ali ponemčenje. Julija 1941 je bila na Pohorju organizirana prva skupina partizanov. Avgusta je napadla orožniško postajo v Ribnici na Pohorju, v naslednjih tednih pa je izvedla več manjših akcij. Borci so bili povečini mladi iz Maribora, Ruš, Rogoze, Hoč in Ptuja. Ko pravim mladi, ne mislim mladi po srcu, saj so bili z izjemo očaka Šarha stari med 15 in 25 let (sic!). V odgovor na partizanske akcije so Nemci še bolj zaostrili okupacijski režim. Zagrožena je bila smrtna kazen za partizanstvo, za sodelovanje s partizani, prav tako tudi za posedovanje orožja. Mislimo si lahko, da je povedano precej na-grizlo moralo pohorskih upornikov, kljub temu pa se je četa do septembra številčno okrepila. Pridružili so se ji partizani iz Šaleške doline, v začetku oktobra 1941 pa je nastal štajerski bataljon, ki mu je poveljeval Franc Rozman Stane. Novembra so se borci razšli na zi-movanje, Stane pa je odpotoval v Ljubljano. Kasneje je na Dolenjskem prevzel poveljstvo nad novo partizansko formacijo, osnovano, da bi pomagala partizanom na Štajerskem - dobila je ime II. šta- miti zgodovine n pohorski bataljon jerski bataljon. Ostanek pohorske čete je bil kmalu povsem razbit, saj so bili Štajerci prestrašeni spričo nemškega nasilja. Mreža Osvobodilne fronte je bila zaradi izdaj skoraj uničena. Razen tega je prva partizanska zima nasula toliko snega, kot ga ljudje niso pomnili desetletja. Hudič je zmeraj v podrobnostih in tudi v našem primeru se je našlo nekaj trdoživih pohorskih borcev, ki so prezimili pri aktivistih v Rušah. Postali so zametek ruške čete, do jeseni 1942 pa je bil uspešno oblikovan pohorski bataljon. Za komandanta je bil imenovan Rudolf Mede Groga, bataljon je imel tri čete in ženski vod s 1 3 članicami. Skupno je bilo v bataljonu 96 borcev. Sredi decembra so si pričeli urejati taborišče, znamenite pohorske zemljanke, na Osankarici, nedaleč od Treh žebljev. Pohorski bataljon se je srečno izmikal nemškim napadom, dokler ni nemška ovaduška mreža 3. januarja 1943 ujela partizana, ki ji je posredoval podatke o taborišču. Veleakcija, kot so jo imenovali Nemci, je stekla; 8. januarja 1943 je v napadu sodelovalo okrog 2.000 vermanov. Nihče izmed 69 borcev Pohorskega bataljona ni preživel pokola, pri čemer je popolnoma odpovedala partizanska obveščevalna služba. Trupla pobitih borcev so Nemci odpeljali v Gradec, kjer so jih zakopali v jarke ob robu pokopališča. Ali jih je k pokopu borcev silil anti-gonski gon ali spoštovanje sovražnikove emancipatorične drže, lahko samo ugibamo. Nekaj mesecev po boju na Osankarici je pričel na Pohorju delovati II. Pohorski bataljon, ki je jeseni 1943 prerasel v Pohorski odred, januarja 1944 pa v brigado Miloša Zidanška. Slednjič je tu še legenda Pohorskega bataljona, farna, pohorski Che Guevara, markantni, dolgobradi Alfonz Šarh - Iztok. Njegova karizma je pohorsko mladino tako usodno privlačila, da je bila pripravljena umreti za bratski duh in duh pripadnosti drug drugemu. Drži, lahko vztrajamo pri ideološki dikciji, da so mladi umr- th. u 1 Alfonz Sarh - IZTOK Vir: Muzejska zbirka Pohorski bataljon, Osankarica li za idejo, za narod, za svobodo, morda, morda, a če že vztrajamo, moramo vsaj toliko pozornosti kot opisanim abstraktumom nameniti pripovedim, kakršna je tista borca Janka Vincenca, ko govori o življenju v taboru na Osankarici: »Življenje v taborišču je bilo prav prijetno. Imeli smo radio, dobivali vesti. Takrat so potekale ogorčene bitke za Stalingrad. Morala je bila na višku, zlasti ker smo imeli na Pohorju že precej uspehov in smo vse napade srečno odbili. Imeli smo krasen pevski zbor, vsak večer smo čitali nekaj literature.« ške fronte pobegnil domov in se priključil zelenemu kadru (dezerterjem) na Pohorju, leta 1918 pa je bil član skupine Rušanov, ki so prišli v Maribor na pomoč generalu Rudolfu Maistru. Dolga leta je bil zastavonoša sokolske organizacije. Ob nemški okupaciji je bil star 51 let, visoke in sloke postave, s košato sivečo brado. V prvih dneh okupacije se je znašel kot vojni ujetnik v meljski kasarni v Mariboru, po izpustitvi pa se je umaknil v partizansko ilegalo. Nemci so avgusta 1942 na Štajerskem izvedli široko akcijo aretacij, v okviru katere Josno je, do boj pohorskih partizanov ne more imeti zdravorazumske zveze s slovensko državno osamosvojitvijo ali celo s slovenskim predsedovanjem EU. Šarh je bil mali kmet in gozdni posestnik na Lobnici pri Rušah. Bil je neukrotljive narave, domoljub in upornik. Že kot mladenič je s so- so v nacistično taborišče Auschvvitz odpeljali tudi Iztokovo soprogo, osmero otrok od devetih pa v mladinsko taborišče v bližini Celovca. Od tam so 16-letni Lojzek, 14-letni Pepček in 12-letni Vanček pobegnili, se priključili ruši četi in postali borci Pohorskega bataljona. Skupaj z očetom so bili ubiti 8. januarja 1943 pri Treh žebljih. Pred nekaj leti je govorec na slavnostni akademiji v počastitev Pohorskega bataljona Matjaž Kmecl bitko pri Treh žebljih primerjal z antičnimi Termopilami. Ozek prelaz v Malijskem zalivu je bil leta 480 pr. Kr. prizorišče bitke med Grki in Perzijci, ki jo je v korist številčno premočnih Perzijcev odločil izdajalec Efialt. Apokaliptični boj med dobrim in zlim je še zmeraj atraktivna substanca za oblikovanje političnih diskurzov, in kot smo se lahko prepričali ob zgornjih besedah ministra Erjavca, je »junaški boj« Pohorskega bataljona tudi januarja 2008 veliko več kot zgolj pi-etetni poklon ljudem, ki so se v določenem zgodovinskem trenutku znašli v tako dramatičnih življenjskih okoliščinah. Na Treh žebljih se vsako leto že več kot šestdeset let zbere nekaj stotnij ljudi. Nekateri od njih si zaradi svoje mladosti in popolnoma spremenjenih parametrov življenja v skupnosti, ki ji pravimo narod, le stežka predstavljajo tedanje stanje duha. Zakaj torej rinejo v tisti januarski pohorski sneg? Sto ljudi - sto čudi, pravijo balkanski sosedje, a teorija pravi, da so pripravljeni poslušati vzhičene državotvorne nagovore vsakokratnih oblastnih struktur, ki si do kolen v snegu prizadevajo prilastiti bataljonov simbolni kapital (imeti monopol nad tako evidentnim elementom mitske samopodobe naroda pač ni majhna stvar), predvsem zato, ker se preko zgodb, ki jih tam poslušajo, počutijo povezani, počutijo se narod. V posameznih umetno izpostavljenih etapah življenja v bataljonu odčitavajo kontinuiteto v narodovem razvoju, kontinuiteta pa je za samopodobo naroda vitalnega pomena; to je lepo vidno, na primer, v aktualnih debatah o veličastni karantanski preteklosti kot temelju slovenske narodove samobitnosti, ki se zdijo seksi zlasti nacionalističnemu združenju Hervardi. ■ religije Zapletenost obeleževanja ver V razmišljanju, kako osvetliti ali razčleniti zapletenost obeleževanja verskih praznikov v Bosni in Hercegovini ter nato oceniti dejansko religioznost v BiH, če je to sploh mogoče, se pojavlja problem, s katerega gledišča pogledati ali spregledati to zapletenost. DRAŽEN CRNOMAT, BANJA LUKA C e mislimo na potrebe razvoja bosansko-hercegovske družbe, ta moment, kako se ti dogodki (verski prazniki) javno obeležujejo, govori drugače od onega, kar bi po definiciji ali pravni odredbi moral, in govori drugače od konstitucije prava in pravne enakosti, ki je utemeljena in zagotovljena s pravno ureditvijo BiH. Tukaj, v tem tekstu, se torej ne moremo lotiti kritike religioznosti v BiH, ampak prej kritike politične dimenzije religioznosti ali, natančneje, politične akcen-tualizacije verskega praznika, določenega verskega dogodka, in odnosa te akcentualizacije do komunikacije. Zdi se namreč, da se v BiH izgublja konsistentnost dosledne ločitve med cerkvami oziroma verskimi skupnostmi in državo, v čemer se nahaja tudi osnovni problem za politično enakost ali mero enakosti. Akcentualizacija določenih verskih obredov in praznikov ob hkratni deanticipaciji potrebnosti proslav in drugih verskih slavij, ne glede na to, kar o tem govori črka zakona -o njegovem duhu tukaj ne bi smelo biti niti govora -, gotovo ustvarja določeni način komunikacije, v katerem postane tisto skupno le to, kar je moje. In to ob hkratni odtujitvi tistega drugega od te skupnosti. Usoden moment bi torej bil način, kako se javno praznujejo in obeležujejo verski prazniki v BiH. Kadar se razmišlja o spoštovanju pravic verskih skupin in skupnosti do njihovih lastnih predpisov, naukov, vere, tradicije in prakse, torej tudi pravice, da jih uradno in javno obeležujejo, je spet vključeno srečanje z razliko med idejno zaželeno družbeno inkluzivnostjo, potrebno družbeno indiferentnostjo do vsebine religijske diverzitete v BiH in dejanske politične ekskluzivnosti pripadanja verskim skupnostim. Prav ta eksklu- PREVOD: DARINKO KORESJACKS zivnost politične artikulacije pripadanja verskim skupnostim trga tisti moment družbene vključenosti. Ker dokler le obstaja država - v tem primeru ne kot arbiter, ampak kot instanca, ki omogoča nemotenost življenja in verskih skupnosti in toka družbe, v katere širini se odvija življenje verskih skupnosti -, obstaja določena gotovost, da se država upravlja dobro, torej po t. i. ideji ločenosti države in religije. Stari in novi spopadi med in znotraj verskih skupnosti torej nikakor ne bi smeli potegniti za sabo tudi intervencije države pri reševanju njihovih sporov. Država ne bi smela vstopati v transcendenco verskih naukov niti se zanimati za verske vsebine, vsaj ne kot instanca meril in teološkega pravoreka. Prisotnost religije se torej - vsaj v tistem zunanjem, empiričnem in telesnem delu, ki se ga da tako politično meriti kot uporabiti za pragmatične interese - odvija skozi vsiljevanje razumevanja odnosa med mojim in tvojim. Tak odnos ali razumevanje ni nič čudnega niti v drugih družbah. A specifikum BiH je v tem, da mora na novo in ob hkratnem vračanju na staro, ob spoštovanju in upoštevanju vse diverzitete religijskih verovanj, določiti tiste verske praznike, ki se bodo slavili in katerih javno slavljenje bo omogočala, izvajala in upravičevala država. Upravičiti takšno slavljenje in javno obeleževanje ter se pri tem ne naslanjati zgolj na začasno razmerje moči, ki se v diskurzu samovšečno in nasilno prenaša tudi na druge udeležence in udeleženke v razgovoru, ampak išče stvarne rešitve, bi bilo velik rezultat po volji bosansko-hercegovske družbe. Izbrati zgolj krščanske/kristjanske ali muslimanske praznike, bi pomenilo zavestno in namerno izključiti ene napram drugim in dajati prednost, religije skih praznikov utemeljeno na religiji in prepričanju, eni ali drugi skupini. Stvarna religioznost in spoštovanje religijske raznolikosti je torej izpuščeno oziroma drsi v politično akcentui-rano določanje verskih praznikov. V entiteti Federacija Bosne in Hercegovine tako pravoslavni božič in velika noč nista prisotna kot dogodka širšega javnega pomena, kakor v entiteti Republika srbska niso prisotni kurban bajram in ramazan-ski bajram ter katoliški božič in velika noč. Zakon o praznikih' sicer govori ravno nasprotno - da so vsi ti prazniki uradno prazniki tudi v entiteti Republika srbska -, a kljub temu javno niso obeleženi enako kot pravoslavni. Če se neka institucija ali tradicija ne bo ohranjala in prenašala, se bo najbrž, ob vsem tem neodobravanju, lahko bodisi izborila za svoje pravice ali izginila. Iz tega sledi, da - ne glede na pravno enakost in črko zakona - ostajajo določene skupnosti brez stvarne podpore oblastnih instanc (ker se jim tisto moje kot skupno že v tujem izmika kot njihovo), obsojene ali obsojane na ekskomunikaci-jo. Torej, ko se oblast pojavi kot su-pervizor tistega religijsko omejenega mojega - in to tudi stalno počne -, postaneta problematični udeleženost in vključenost drugih verskih skupnosti v dejanski komunikaciji in resničnem sodelovanju pri tvorbi skupnega življenja. Tisto moje drugega se takrat vzpne v rod našega in pri tem izpusti moje drugega, ki se takrat odtuji izven tega rodu in od tako pojmovanega našega govora o njem. Moje nekega omejenega drugega se tako umešča v rod našega brez tistega drugega in tisto drugo postane tujek rodovne skupnosti in skupnosti v rodu. Tako postane ekskomunikacija religijsko drugega, onstran mojega, in njegovih pravic neizbežna. Njihova pravica, kot zamenjava za enakost, se reducira na moment verske svobode, ne pa tudi na pravice do vidne enakosti, javna proslava pravoslavnega božiča v Republiki srbski kot verskega praznika entitete, ki je obvezen nedelovni dan za vse, razkriva zavest in vednost, kaj počne ta entiteta. Takšni postopki torej osveščajo činitelje, ki soodrejajo bit, strukturo in interese te entitete. Enake postopke zaznamo tudi v Federaciji BiH, kjer pa strukturira odnose izključevanja drugega izpuščanje pravoslavnega božiča. Ver- ska svoboda je v BiH zajamčena2. Zakon o svobodi vere in pravnem položaju cerkev in verskih skupnosti v BiH jamči zgodovinski kontinuum pravnih oseb islamski skupnosti, srbski pravoslavni cerkvi, katoliški cerkvi in judovski skupnosti ter, na določen način, tudi drugim cerkvam in verskim skupnostim. Zakon o praznikih opredeljuje in ko-dificira pravico do prostih dni, da bi jih vsak državljan ali državljanka lahko izkoristila za svoje verske potrebe in obrede. Tak način reguliranja pravic do verske svobode vključuje ali bi vsaj lahko vključeval tudi osebe, ki v religijskem smislu niso verujoče, ter torej vključuje izkoris-tljivost tega obrazca tudi za nereligiozne osebe. A javnost dogodka je izjemnega pomena! Tradicionalna ločenost zasebnega in javnega življenja tukaj dobi novo dimenzijo. Nekaterim verskim skupnostim se namreč garantira zasebnost njihove religije, medtem ko je drugim priskrbljeno še njihovo nevprašljivo in samoumevno mesto v javnosti. Da bi se zaradi spoštovanja družbene raznolikosti upoštevalo tudi pravico, da ti ni treba biti religiozen ali religiozna, bi morali prosti dnevi, zagotovljeni za religiozne potrebe in proslave religijskih dogodkov, biti regulirani in označeni kot dnevi za osebne potrebe. Morda pa si kdo zaželi preživeti tudi dva dneva več s svojim hišnim ljubljencem ali ju preprosto izkoristiti za svoje hic et nune potrebe. Ali pa se kdo preprosto noče izjasniti o svojih prepričanjih ali si na njihovi osnovi vsaj noče zagotavljati prednosti. ■ ' v. Zakon o praznikih Republike srbske: h ttp://www. narodnaskupstinars. net/lat/zipovi/zak/zakon_o_praznici-ma.zip. Vlada entitete Federacija Bosna in Hercegovina nima reguliranega takega tipa zakona, pač pa s svojimi uredbami predpisuje, kaj in kdaj se bo obeleževalo, medtem ko Zakon o praznikih distrikta Brčko sploh ne regulira tega vidika verskih praznikov, v. http://www. skupstinabd. ba/zakoni/ 5 7/s/Za ko n %20o %20praznicima %2-0Brcko%20distrikta-SI-glasnik%20Br-cko%20DC,br. 19-02.pdf 2 v. Zakon o svobodi vere in pravnem položaju cerkev in verskih skupnosti v Bosni in Hercegovini: http:// www. mrv. ba/upload/Zakon_o_slo-bodi_vjereBOS_ l_.doc šport Skrivnosti društvenega ka V Sloveniji si ponavljajoče sledijo trditve, da je denarja v športu vse manj. Ga je res vse manj? Eden izmed razlogov za takšno stanje je v neurejenih lastniških razmerjih, ostanku iz časov, ko je bil predmet last vseh in hkrati nikogar. MILAN LAZAREVIČ Pri Unionu Olimpiji gre sanacija h koncu. Ko je lansko pomlad direktor janez Rajgelj naznanil javnosti, da znaša dolg 5,7 milijona evrov, se je zdelo, da so klubu šteti dnevi. Olimpija je preživela, rezultati na evropskih prizoriščih so primerni trenutnemu stanju. Kaj več se ne da narediti, tako vsaj govorijo v klubu. Kako so v manj kot letu dni čudežno vrnili dolgove, ostaja ovito v tančico skrivnosti. Klub deluje kot društvo. Deluje po istem načelu, kakor gasilsko, pevsko ali vrtičkarsko. Brez podcenjevanja omenjenih društev, vendar sredstva v slovenski košarkarski instituciji so v takšnem obsegu, da bi ta že zdavnaj morala delovati kot podjetje. Tako so pogodbe igralcev skrivnost, zagotovila za redne plače (nihče ne govori o njihovi višini) ali pa kar neposredna plače so prispevali sponzorji, saj če bi denar nakazali na račun, bi sredstva nemudoma odšla za odplačevanje dolgov. Tako je na polovici sezone prisotna celotna zasedba, ki jo je sestavil bivši trener Memi Bečirovič. Ta je odšel, ker se še za novo okrepitev ni našlo kakšnega evra viška. Saniranje dolgov je v tej sezoni prioriteta. »Dolgo se je pripravljalo. Z direktorjem se nisva ujela glede sestave ekipe oziroma sprememb. Razumem, da zagovarja svoje stališče, sanacijo kluba. Jaz sem seveda zagovarjal svojega. Občutil sem, da ne gre več, da ne morem iztisniti iz ekipe maksimuma. Tudi ekipa je čutila razdvojenost. Olimpija je nad vsemi nami in je pomembna za slovensko košarko. To je vlečni konj. Nikomur ni vseeno, tudi meni ne. Vsi ji želimo najboljše,« je ob odhodu dejal Bečirovič. Društva so v preteklosti razveseljevala slovensko športno javnost, vendar so rezultati v zadnjih letih krivuljo obrnili navzdol. V Sloveni- ji si ponavljajoče sledijo trditve, da je denarja v športu vse manj. Ga je res vse manj? Eden izmed razlogov za takšno stanje je v neurejenih lastniških razmerjih, ostanku iz časov, ko je bil predmet last vseh in hkrati nikogar. Predvsem se slednji izraz velikokrat zlorabi, ko je treba iskati odgovornega za neuspeh, za slabo poslovanje in velikanske dolgove. In potem nastopi izraz sanacija, skorajda nepogrešljiva spremljevalka slovenskega športa. Nogometno društvo Maribor je pred skoraj devetimi leti nastopilo v elitni ligi prvakov. Komaj leto dni zatem je evforiji sledil trden padec na realna tla. Denar se je nesmotrno rabil, potem pa je klub šel v sanacijo. Ta še zdaj ni povsem zaključena. Ker je šlo za društvo in ne podjetje, bo tudi v primeru Maribora ostalo mnogo skrivnosti v času poslovanja tedanjega predsednika Jožeta Jagodnika. Klub so nekako rešili, da ni doživel stečaja in izpada iz prve lige. Bivši predsednik Rudi Turk je dejal, da so o tem scenariju že razmišljali, naposled pa se le spravili vračati dolgove. Turk ni več prvi mož kluba, sponzorji oziroma podjetja, prijazna sedanjemu političnemu vrhu, so pred poldrugim letom prevzela vajeti v svoje roke. Kaj več pa se ni naredilo. Zdaj je položaj absurden, saj kadrovsko in poslovno politiko vodi športni direktor Zlatko Zahovič. Ta kupuje in prodaja igralce, ker se v tem društvu trenutno le on spozna na nepisana pravila v tem športu. A takšen položaj je možen le v društvih. Bivše nogometaše spoštujejo po vsem svetu, vendar tam, kjer je lastnik znan, lahko bivši nogometaš dobi le častno funkcijo. Lahko je skavt in s svojim imenom privablja mlade igralce, vodi kakšno šolo, vendar glavne poslovne odločitve vedno sprejema lastnik. Manipulacije so možne v hokeju Plača Marka Miliča pri Olimpiji je podkrepljena s sponzorskimi zagotovili. na ledu. Ker slovenski hokej premore le eno ligo, lahko teoretično vsak klub gre v stečaj po koncu sezone, se na upravni enoti preregi-strira in zaživi na novo. Puščice so usmerjene predvsem na Olimpijo in njenega direktorja Matjaža Sek- ni znan. Primerov je v naši državi veliko, le da je bilo v obtoku bistveno manj denarja, kakor v omenjenih treh zgodbah. Zakon o društvih zdaj predvideva, da za poslovanje odgovarja predsednik s celotnim lastnim premoženjem. Kako Če bi lastniki klubov imeli glavno besedo, potem bi se marsikateri predsednik, direktor ali pa sekretar kluba moral posloviti. Ija. Klub je v zadnjem desetletju kar trikrat menjal firmo. Bil je hokejski klub, nato hokejsko društvo, zdaj je hokejsko-drsalno društvo. Prejšnji upniki si lahko terjatve obrišejo pod nos, Olimpija zdaj igra v avstrijski ligi. In kaj imajo skupnega omenjeni trije primeri? Netrans-parentnost, možnost zlorabe, ki je značilna za društva, kjer lastnik se ta člen zakona izvaja v praksi in koliko predsednikov društev je že zastavilo kakšno nepremičnino, bi bilo treba vprašati upnike. Ne glede na spremembe zakona, so društva še naprej primerna za uveljavljanje lastnih ambicij, okolje pa ima pri tem zelo majhno korist. Ko je prof. dr. Šime Ivanjko s Pravne fakultete v Mariboru za Nogometno minuta odmora pitala zvezo Slovenije delal elaborat, kako naj bi bili klubi organizirani, se je pričakoval pravi odziv. Zveza je upala, da bodo slovenski prvoligaši sprejeli to in da bo zadeva zaživela v praksi. A za zdaj ima le Interblock premožnega Jožeta Pečečnika znanega lastnika. Vsi drugi klubi so še naprej društva, ki čakajo na sponzorski denar, zadeve se premikajo zelo počasi.Ti po Ivanjkovem mnenju sponzorjem nabijajo kompleks, zakaj ne vlagajo v šport. Primernejše bi bilo, če bi se šlo v partnerski odnos v okviru delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo. Plače športnikov bi bile javne, prav tako funkcionarjev v podjetju. Izraz poslovna skrivnost bi uporabljali vse manj, saj bi javnost zanimalo, kako posluje podjetje KK Olimpija ali NK Maribor. Če bi bili podjetji delniški družbi, bi delničarje še kako zanimalo, kako kotirajo delnice. Izplačana dividenda bi bila nagrada za dobro po-slovanje.A v takšnem stanju se zadeve trenutno zdijo utopične. Gre za proces, ki bi v glavah športnih delavcev spremenil razmišljanje. Marsikdo bi doživel podoben šok, podoben tistemu, kakršen je bil pri prehodu v tržno gospodarstvo. Marsikdo se od takšnega šoka ne bi pobral. Zato je malo verjetno, da bi se spremembe zgodile kar čez noč. Če bi v Sloveniji zavladal red in bi lastnik imel glavno besedo, potem bi se marsikateri predsednik, direktor ali pa sekretar kluba moral posloviti. Osebni interes je v društvih zelo prisoten, kar pa je velika zavora pri nadaljnjem razvoju. Zapiranje v lastno dvorišče, držanje priborjenih pozicij nezadržno pelje nazaj. Voz je treba potegniti naprej, ker evropska konkurenca drvi z nezmanjšano hitrostjo. Slovenski športni kolektivi se po proračunu ne morejo primerjati z drugimi. Najbližje sta bila Olimpija in Celje pri rokometaših, a okolje ni preneslo takšnega pritiska. Tudi Mercator verjetno nikoli ne bo dosegel vrednosti svetovnih trgovskih verig. Toda obstajajo načini, kako se da tekmovati s konkurenco, biti še naprej konkurenčen. ■ Ali Čeplakova sploh upa povedati, kaj se je dogajalo v času, ko je žela uspehe, in do trenutka, ko so jo odkrili? Verjetno ne. Grožnja, da boš zavržen na obrobje, vnese takšen strah, da je najbolje biti tiho in zadevo prepustiti odvetniku, dokler je še denar zanj. Šampioni s pripomočki Marion Jones je za rešetkami. Nekoč atletska šampionka je vrnila vse osvojene medalje, njene zmage so enostavno izbrisali, po vrnitvi iz ječe pa bo še morala opraviti 400 ur javnih del. Tudi to je cena slave za poziranje pred fotografskimi aparati, snemanje reklamnih spotov in uvrstitev v visoko družbo. Jonesova je lagala pred ameriškim sodiščem, zato je morala v zapor. Je primer, kako se goljufanje lahko vrne kot bumerang in da ima laž kratke noge. Američani lahko marsikaj prenesejo, laganja na sodišču pa ne oprostijo. Lahko šampionom s pripomočki sploh lahko rečemo šampioni? Dr. Stanislav Pinter s Fakultete za šport je mnenja, da to niso šampioni, ampak le zmagovalci. Šampion ima zmagovalno miselnost, ki ni podkrepljena z raznimi pripomočki. Šampion je psihološko stabilen in telesno izjemno pripravljen. Toda obstajajo športi, ki so rizični, ki zahtevajo nadčloveške napore. Ti so izpostavljeni predvsem pri individualnih panogah, ko je letvico treba dvigniti višje, časovno mejo prestaviti naprej ali pa tekmeca ugnati v zadnjih desetih metrih ciljne ravnine.Nedvomno pri vsem gre za velik posel. Spone med športniki in »skrbniki« za zdravje tekmovalca so čvrste. Želja po zmagi, slavi in naposled denarju je velika. Športnik za dosežek gara, pri tem pa gre v izkušnjo. Ta ga lahko stane ugleda, saj so na koncu le tekmovalci grešni kozli. »Botrov« ponavadi ne razkrijejo, saj so športniki večinoma zavezani k molčečnosti. Redki so primeri, ko so se tekmovalci skesali ter odkrili dobavitelja. Slovenijo je prejšnje poletje pretresla afera, ko je inšpekcija v Monte Carlu pri atletski divi Jolandi Čeplak odkrila prisotnost nedovoljenih sredstev v telesu. Čeplakova se še vedno zagovarja na napačen postopek, čeprav sta vzorca A in B potrdila, da v njenih žilah le ni tekla samo njena kri. Solze ji niso pomagale, prišel je trenutek resnice. Je tudi Čeplakova zamolčala dobavitelje in »botre«, ki so ji pomagali na svetovni piedestal? Ali sploh upa povedati, kaj se je dogajalo v času, ko je žela uspehe, in do trenutka, ko so jo odkrili? Verjetno ne.Grožnja, da boš zavržen na obrobje, vnese takšen strah, da je najboljše biti tiho in zadevo prepustiti odvetniku, dokler je še denarja zanj. Dveletna prepoved za »šampionko« je tudi napoved slovesa z atletskih stez. Razlika med Jone- sovo in Čeplakovo je v tem, da se Slovenka (še) ni znašla pred sodiščem. Slovenska zakonodaja kazensko ne preganja uporabe nedovoljenih poživil. Bo pa sporna njena vloga po karieri. Zdaj je kondicijska vaditeljica nogometašev Interblocka, ker si Jože Pečečnik lahko privošči tudi to potezo. Kaj pa edukacija najmlajših, ki so še pred časom iskali njeno sliko s podpisom? Kako bodo malčki gledali na »dopin-girano« vzgojiteljico, ko jim bo ta v kakšni šoli predavala o športnih vrednotah? Da slovenski športniki niso imuni na jemanje nedovoljenih poživil, je pokazal čas pred in po osamosvojitvi. Vse več je govora, da naj bi bil v Sloveniji pravi distribucijski center za oskrbovanje športnikov. Pravih dokazov zaenkrat ni, čeprav se je televizijski komentator in zdravnik Andrej Stare lotil nekaterih slovenskih strokovnjakov. Zaenkrat je vse ostalo le pri besedah. Prvi razvpiti primer je bil z Borutom Bilačem leta 1990. Ta se je potem pritožil na postopek laboratorija v Vzhodni Nemčiji. Bilač je zmagal, glej ga zlomka, sporni laboratorij je nekaj let zatem zgorel. Namenoma ali po naključju so bili uničeni dokazi o skrivnostnem uspehu vzhodnonemških športnic in športnikov. Ti še zdaj čutijo posledice načrtnega dela z njimi. Telesne okvare so prisotne pri njihovih otrocih, vse več je družinskih dram. V minulem letu je odjeknila še ena afera med kolesarji. Tomaža Noseta, dvakratnega zmagovalca dirke Po Sloveniji, je protidopinška komisija suspendirala, nato je vodstvo Kolesarske zveze Slovenije razpustilo komisijo, Nose pa zdaj čaka na odločitev častnega razsodišča v Lozani. Zdravil se je za osteoporozo. Vprašajte kakšnega zdravnika splošne prakse, kaj si misli o prisotni osteoporozi pri 25-letnem športniku, ki je pri polni moči in sposoben premagovati tudi najbolj strme klance. Mednarodna protidopinška agencija Wada je v zadnjih letih sprejela vrsto ukrepov, njihovi postopki so vse bolj učinkoviti, vendar ena dobljena bitka še ne pomeni zmage v vojni. Na seznamu je vse več prepovedanih poživil, ni pa znano, koliko je še neodkritih poživil, ki športnikom pomagajo k »izstrelitvi« med zvezde.Čeprav je težko napovedati, v kakšnem obsegu, bo Slovenija še naprej na udaru raznih dopin-ških afer, saj je del športnega sveta. Želja po slavi pa bo še naprej prisotna tudi na sončni strani Alp. ■ ■ reoc^ Kp) '' ~ <ž3>„ TL «•"-• - -•*'-. ^ & er'to7, *? KiMO M : r> T*e Ch^P,0>jJ AbNfeC C^e3l~ OjO^tAjU Lahko pozabite na našo spletno stran, ampak Mi ne bomo pozabili na Vas. Mlada, nedolžna, skoraj nedotaknjena, iŠČe mlade, izkušene, študente novinarje, multimedijske ustvarjalce in razvijalce spletnih aplikacij, potentne, polne idej, zanosa, za občasno ali redno sodelovanje. Postanite sodelavec spletne Katedre, Pišite na...info@katedra-on.net KATEDRI moč besed Univerzitetna knjižnica Maribor