JOKA ŽIGON 
NIKOLI VEČ VOJSKE 
Igra v šestih odrskih podobah 
»Nulla salus bello!« 
P. Vergilius Maro, Aeneis XI, 362. 
OSEBE: 
SENATOR GOLOB, industrijec. 
NJEGOVA žena. 
EVA, njegova hči. 
VID PIPAN, dr. ing. chem. 
MART MARINKO, poročnik. 
PROFESOR dr. LOM, zdravnik. 
POSLANEC KOLAR. 
GENERAL MAK. 
KATARINA, postrežnica. 
PAVLE, njen sin. 
POLDKA, njena hči. 
Trije Katarinini otroci pod desetimi leti. 
Neznano dekle. 
Gostje, vojaki, ranjenci, bolniški strežaji, množica. 
Godi se v bližnji prihodnosti Evrope. Od prve do zadnje podobe mine več let. 
1. podoba: Pred viharjem 
Scena: eleganten salon v enotnem slogu. 
V ospredju levo številni težki naslanjači okrog nizke mize, po kateri so 
razstavljene kadilske potrebščine; desno nizki stolčki okrog kadilske mizice. 
— Ob desni steni spredaj aparat za televizijo z dvema stoloma brez naslona, 
na sredi velika dvokrilna steklena vrata, skozi katera se deloma vidi v veliko, 
razsipno opravljeno jedilnico. — V zadnji steni na sredi vrata na hodnik, na 
levi mizica s telefonskim aparatom na zvočnik in na slušalko. — V levi steni 
na sredi široko tridelno okno, spredaj pa manjša kredenca z žganimi pijačami, 
s cigarami in cigaretami, s sladkarijami in finimi servisi za kavo in liker. — 
Moderna indirektna razsvetljava. — Prazna mesta ob stenah so zastavljena 
s podstavki, na katerih stoje velike japonske vaze in bohotne rože. 
Poleti okrog poldneva: skozi odgrnjeno okno lijejo sončni žarki. 
Ko se zagrinjalo dvigne, je oder nekaj časa prazen. Iz jedilnice se sliši 
glasno govorjenje, žvenketanje kozarcev in smeh. Skoraj obenem pa potem 
vstopita v salon EVA GOLOBOVA in VID PIPAN, prva skozi desna, drugi 
skozi zadnja vrata. — EVA, hčerka edinka industrijca Goloba, je zelo mlada, 
335 
še vsa brsteča deklica bleščeče zunanjosti in čiste, od nobenega viharja skaljene 
duše, ki gleda na svet z velikimi otroškimi očmi in v žaru petošolskih idealov. — 
PIPAN, doktor-inženir kemije, je komaj-mož naravne, neameriške elegance 
in uglajenosti, po temperamentu svetlega, veselega duha, katerega je pa močno 
razril moderni agnosticizem. 
EVA in PIPAN se ob vstopu ozreta po salonu in ko drug drugega zagledata, 
se hudomušno nasmehneta. EVA krene takoj k televizorju, za njo polahko stopa 
PIPAN, oprezno se ozirajoč na desna vrata. 
PIPAN (z vzdihom sede na stol pri televizorju): Hvala bogu, za nekaj minut sva 
jim ušla! (Vzame dozo iz žepa in si prižge cigareto.) Uh, kako sem že sit teh 
formalnosti, vljudnosti in ceremonij! 
EVA (pristopi k Pipanu in ga rahlo boža po laseh): Jaz tudi, dragi! (Ga prime 
z rokami za glavo, prisrčno): Pa le potrpiva, bo pa potem toliko lepše, ko bova 
sama! (Ga poljubi na oči.) 
PIPAN (mirno, ne da bi se vdal ljubkovanju): Ce bova sploh kdaj! 
EVA (začudeno): Kako to misliš? 
PIPAN: Saj vidiš, v kakšnem slabem znamenju praznujeva svojo zaroko! 
EVA (sede Pipanu v naročje): V kakšnem znamenju? 
PIPAN (Je vedno hladen): V znamenju vojske, to ve vendar vsak otrok. Časopisje 
je je polno; radio jo oznanja dan in noč kot zlovešči skovir; v zraku visi nekaj 
težkega, ljudje so nemirni, razdraženi kot v zatišju pred nevihto. — Prav nič 
dobrega nimamo pričakovati! 
EVA (še nadalje poskuša premamiti Pipana): Ah, kaj ti roji po vroči glavi! Vojska! 
Vojska! Kaj pa naju to briga! 
PIPAN (ustavi Evo v ljubkovanju; z rahlim očitanjem): Briga! Eva. vse, nas vse 
to briga! 
EVA (ne odneha z nežnostmi niti z omalovaževanjem): Se malo ne! — In če bi 
tudi zares izbruhnila vojska, kar pa ni prav nič gotovo, saj veš, da bi te papa 
obdržal v laboratoriju in bi ti ne bilo treba na fronto. Doma smo pa zavaro 
vani proti vsemu, preskrbljeni z neuničljivo hrano za več let in z najmoder 
nejšim zavetiščem proti bombam in plinom. — (Poredno): Uh, če bi bil moj 
fant še tak strahopetec, bi vendarle ne bilo treba, da se mu tresejo hlačke! 
PIPAN (nalahno potisne Evo s kolen in vstane): Kakšne besede, Eva! — Straho 
petec! — Za to sploh ne gre. Strah ni nič. Vojska pa je nekaj, ne samo nekaj, 
marveč velika grozota. Prav mi, ki v tovarni tvojega papana pripravljamo 
vojne pline, vemo to posebno dobro. (Gre nemirno k mizi na levi in otresa 
pepel s cigarete.) Kadar začne, bo prava morija! Moderno orožje bo v nekaj 
urah zdrobilo in uničilo milijonske armade, da ne bo ostalo drugega kot cele 
gore krvavega človeškega mesa. Se huje pa je, da bo civilno prebivalstvo v 
zaledju, v prvi vrsti žene in nedolžni otroci, še bolj prizadeto. Letala bodo 
z bombami poteptala cela mesta v prah, s plini podušila vse, kar bo v njih 
živega — ljudi, živali, rastline, z bakterijami zastrupila zrak, vodo in zemljo. 
— (Kakor bi se obtoževal:) In jaz sem v naši državi med prvimi izvedenci za 
te pline! 
EVA (se dela neprizadeto): Kakšne črne misli! — Popolnoma pozabljaš, da zdaj 
v mirnem času teh strupov ne izdelujemo, marveč smo le pripravljeni za vsak 
primer, da lahko čez noč preuredimo celo podjetje. To pa preprosto moramo, 
ker nam je tako ukazano od Osrednjega odbora za državno obrambo. Nihče 
se ne more upreti njegovim odredbam: eni pojdejo v boj na nož, drugi bodo 
obvezovali ranjence, mi pa — mi bomo izdelovali strupene pline! Zapoved je 
zapoved! 
PIPAN (maje z glavo): Občudovanja si vredna v tej svoji preprostosti, s katero 
jemlješ dane stvari enostavno kot dane stvari, ne da bi se vznemirjala zaradi 
okoliščin, ki jih natančneje določajo in oznamenjujejo. (Intenzivno:) Ali res-
336 
nično misliš, da je izdelovanje vojnega plina res zgolj kemični proces? Tako 
bi lahko gledali na zadevo epruvete, baloni, kotli in cevi, po katerih se kemi 
kalije prerivajo, mešajo in spajajo. Človek pa ne more biti spričo njih tako 
neobčutljiv in brez brige, ker ima vest! — Kaj bo učinek tega in tega plina? — 
mi nenehoma bega po glavi. In ker ga dobro poznam, se dostikrat sprašujem, 
če bi ne bila pravzaprav moja dolžnost, uničiti navodila s formulami, razbiti 
aparate, pognati vso tovarno v zrak! 
EVA (je medtem sedla na stol pri televizorju in se nekoliko kuja): Ne, prav nič 
nisi podoben inženirju! To je postopaška sof'stika! — Kako pa naj se filozofija 
ujema s stvarnostjo kemičnih formul C02, NaCl in tako dalje? Eno ali drugo, 
oboje ne gre v isto glavo! — (Nejevoljno:) Čemu sva pa pravzaprav prišla 
semkaj? Da se pričkava o vojski, ki je nikjer ni in ki je ne bova ne povzročila 
ne preprečila? 
PIPAN (počasi pride do Eve od zadaj in jo poboža; dobrohotno): Da, imaš prav, 
pustiva to! Izrabiva te kratke minute — (se vprašujoče ozre na desna vrata 
in nekoliko časa prisluškuje) kmalu pridejo sem! 
EVA (vzame Pipanovo roko v svojo in si jo pritiska k licu; nežno): Zdaj sva še sama, 
a kmalu ne bova več! 
PIPAN (ne razume Eve in se čudi): Seveda — toda kako to misliš? 
EVA (sanjavo): Čez eno leto, morebiti še prej, bomo že trije. — Tu-le v meni se bo 
začelo majhno, nevidno življenje in bo rastlo — kar vidim ga že: modre očke, 
svetli kodrci, rdeča lička... (Se stisne k Pipanu:) Oh, kako težko čakam, Vid! 
PIPAN (presenečen): Ljuba, draga Evica —. 
EVA (se ne da motiti): Ne, ne vidim samo enega, več, veliko več: Primožek, Alen-
čica, Boštjanček, Bredica, Tomažek, Marjetica ... 
PIPAN (odtegne Evi roko; usmiljeno): Za boga, Evica, saj fantaziraš! 
EVA (kakor prej): Ne, ne, le svoje vroče želje vidim tako resnično upodobljene, 
žive pred seboj. — Tako rada bi imela otroke, ne le enega, dva — več, vsako 
leto enega. Če bi jih potem postavila v vrsto, bi bili kot stopničke. (Kaže z roko, 
kako stoje po velikosti, ne da bi kaj govorila.) 
PIPAN (je odšel k naslanjačem na levi in od tam žalostno gleda Evo; proseče): 
Evica, to so brezumne sanje! 
EVA (se zdrami): Brezumne sanje? 
PIPAN: Da, sanje; nekaj nemogočega! 
EVA (se čudi); Nemogočega —? Zakaj? 
PIPAN (dopovedujoče): Premisli vendar nekoliko: z vseh strani se zbira katastrofa 
nad našimi glavami in nihče ne ve, kaj bo jutri. Kajti kadar se začne, niti sebe 
ne boš mogel varovati, kaj šele svojo družino! — In zdaj si predstavljaj take-le 
stopničke! (Oponaša prejšnje Evine gibe.) 
EVA (nejevoljno); Ah, sva že zopet tam, kjer sva začela! 
PIPAN (bridko); Da. — Na Španskem so v dveh letih razmeroma prav pohlevne 
vojske pobili sto dvajset tisoč takih-le »stopničk«: dnevno poprečno sto šest 
deset popolnoma nedolžnih otrok! — Spričo teh groznih števUk, ki pa še nič 
niso v primeri s tem, kar nas zdaj čaka, se po sili v človeku dviga vprašanje: 
ali ne čaka tvojega ista usoda? 
EVA (trmasto): Najinih otrok ne pobijejo! 
PIPAN (žalostno zmaje z glavd): Za to nimaš nekakega poroštva, draga Evica! — 
Pa recimo, da bi ga imela. — (Se intenzivneje:) Ali še nikdar nisi videla bledih 
in bolehnih otrok, ki se vlačijo po predmestnih ulicah: čemu ta okrutna množitev 
trpljenja in ponižanja? 
EVA (svojeglavo); Midva nisva berača, lahko jih preživiva, kolikor bova hotela! 
PIPAN: Tudi to nama lahko spodleti! — (Prepričevanje mu nazadnje že preseda in 
zato pove kar naravnost:) Kaj naj končno tudi dam svojemu otroku, če sam nič 
nimam? V naših dušah je ugasnilo vse, kar jih je hranilo tisoč in tisoč let. — 
22 Loški razgledi 337 
Ce materi usahne mleko, mora otrok poginiti od lakote. (Temno:) Lakota duha 
je prav tako smrtonosna! 
EVA (vstane; ostro): Potemtakem nikakor nočeš otrok? 
PIPAN (z gestami hoče dopovedati, da ni tako hudo mislil, a ne pride do izraza.) 
EVA (zamolklo): Čemu naj se pa potem sploh poročiva? 
PIPAN (onemoglo): Ali Evica — čemu! Kakšno vprašanje! (Ploskne z rokami, po 
hiti k Evi in s smehom hoče preskočiti neljubo temo:) Kam sva zašla! Je že kdo 
videl dva tako smešna mlada človeka? (Pokaže na desna vrata:) Ali jih slišiš 
kako so veseli in dobre volje? Najino zaroko praznujejo — in midva —? (Jo 
hoče objeti in obsuti z nežnostmi.) 
EVA (se brani; tiho, a odločno): Pusti me, prosim! 
PIPAN: (se dela začudenega): Eva —! 
KATARINA oblečena v črno obleko postrežnice, z belim predpasnikom in 
prav takšno čepico, pride skozi zadnja vrata; na rokah nese velik podstavek z 
žlahtnimi steklenimi garniturami za liker. Katarina je še krepka žena sredi šti 
ridesetih let; od številnih, otrok, ne od samih dobrot, je precej debela, že nekoli 
ko siva, a kljub temu gibčna in urna. Odrezava je in energična, včasih za sa 
lonski okus robata, a srčno dobra, do vseh materinska. 
KATARINA (ko zagleda Evo in Pipana, v zadregi obstane in se najprej hoče obrniti, 
potem pa menca na mestu, bolj zase, a dovolj glasno mrmrajoč): Zlod'ja, prav 
zdaj me je bilo treba! (Nekoliko še pomišljuje, nato pa glasno odloči:) Kar dajta, 
saj me ni! (Ne da bi se ozrla na dvojico, urno krene h kredenci na levi.) 
PIPAN (ko opazi Katarino, olajšano reče): O, Katarina, motite se! Kot nalašč ste 
prišli. 
KATARINA (kratko): Ze zastopim; kot ščurek v močnik! (Odlaga steklenino po sre 
brnih pladnjih na kredenci in jo ureja.) 
EVA (se tudi razveseli Katarine in pohiti k njej, da bi ji pomagala). 
KATARINA (Evi): Te nič ne nucam, kar pojdi! Se razbiješ mi kaj, ko se ti tako 
roke tresejo! — O, saj so se meni tudi v tistih letih! Zdaj se mi bodo pa kmalu 
od drugačnih onga. — Zgini! 
EVA (dobrodušno): No, no, Katarina, nikar se toliko ne jezi! Danes je takšen dan, 
da tudi jaz lahko enkrat ne ubogam in storim kaj po svoje. 
KATARINA (resolutno): Danes gor, danes dol, zame so vsi glih! — Otrok, pojdi 
se drugam dobrikat, ti pravim! 
EVA (odneha, sede v naslanjač na levi in smehljaje ogleduje Katarino): Saj te nocoj 
še videla nisem, ko sem imela s seboj in z drugimi toliko opraviti. Kako si se 
napravila meni na čast! Lepo se ti poda! 
KATARINA (jezikavo); Traparije! Stari babi štrik za vrat! 
PIPAN (z glasnim smehom): Resnično — naša Katarina je zmeraj ista, v petek ali 
v svetek, v cunjah ali v Židi! 
KATARINA (na videz zameri): Da bi le bili gospod inženir tudi zmeraj! 
PIPAN (dobrovoljno se čudeč): Oho! Materinsko svarilo ali kaj? 
KATARINA (se sunkoma obrne od kredence; ponosno): Ja, materinsko! Imam tudi 
nekaj pravice do tega! (Se bije po prsih:) Tu-le sem jo hranila skoraj eno leto, 
našo frajlo, na eno stran njo, na drugo Pavleta! In nikdar ni zmanjkalo, zme 
raj je dovolj teklo za oba. 
PIPAN (prijazno): Res? Nisem vedel! — Torej boglonaj, mati! 
KATARINA: Nič boglonaj, so že drugi plačali! — (Nenavadno resno:) Rečem vam 
pa, gospod, če ne bo vse v redu, z Evico, nrslim, jim bom pa kar brez ovinkov 
povedala v obraz, in nič se nikar ne zanašajte, da ne bo še kaj hujšega! (Gro 
zeče:) Če bo le treba —! Dedci ste vsi v en kup, nobenemu ne zaupam. (Se zopet 
obrne h kredenci in si s predpasnikom otira oči.) 
338 
EVA (vstane in stopi h Katarini; nežno): Katarina, ne delaj si težkega srca zaradi 
mene! 
KATARINA (sama nase nejevoljna): Eh, saj ni nič! Poper sem mlela pa mi je že 
moralo kaj pasti v oči. (Vzame veliki podstavek in hoče oditi.) 
PAVLE v strežniškem fraku vstopi skozi desna vrata: mlad, zal in ponosen 
fant proletarskega rodu, kar ga pa prav nič ne mori; nasprotno, v zagotovilo mu 
je, da ni pridanič. Že naprej pa mu je zoprno vse, kar je v zvezi z gospodo. Ker 
je odkritosrčne narave, tega prav nič ne skriva, marveč razliva svoj prirojeni 
sarkazem na gospoščino, če se le pokaže prilika. 
PAVLE (nese na podstavku buteljke in nervozno otresa z glavo; ko zagleda Kata 
rino, ji pomoli posodo:) Mati, primite! 
KATARINA (prevzame pdostavek). 
PAVLE: Krš'enduš, zdaj mi je pa že zadosti! (Si z rokami popravlja in vleče tesni 
ovratnik narazen.) Ta frdamani komat —! (Zagleda Pipana; brez zadrege:) Eh, 
oprostite, tako me vse tišči, ovratnik, trda pošterkana srajca — zdi se mi, da 
sem v prisilnem jopiču! 
EVA (se Pavletu na glas zasmeje). 
PAVLE (opazi Evo): O, ti tudi —! No, lepo afno so ti naredili iz mene, deklic! 
EVA (veselo): Pavle, že vidim, kako prav sem imela, ko sem jim dopovedovala, da 
iz te moke ne bo nič! 
PAVLE (zadovoljno): Res: Torej nisi bila za to oslarijo? 
EVA: Se malo ne! In zaradi mene se lahko kar precej slečeš in ostaneš v sami srajci! 
PAVLE (s pomislekom): Toda gospod inženir —? 
PIPAN (spodbudno); Kar takega se naredi, Pavle, kakor si v resnici; šem še v 
pustu ne maram. 
PAVLE (žari od zadovoljstva): Imenitno! (Si hoče sleči frak.) 
KATARINA (energično poseže vmes): Poba, nobenih neumnosti! Takoj se poravnaj 
in glej, da storiš, kar ti je naročeno! (Poda Pavletu steklenice.) Primi! 
PAVLE najprej debelo pogleda navzoče, potem pa brez ugovora uboga Ka 
tarino. OBA hočeta oditi skozi zadnja vrata. 
PIPAN že nekaj časa opazuje televizor, ki daje svetlobne signale; zdaj se 
skloni in pritisne na neki gumb, nakar se aparat takoj oglasi. 
GLAS IZ TELEVIZORJA: Halo, radio Ljubljana! — Ku-ku! Ku-ku! (Kuka še na 
dalje.) 
VSI (obstanejo in prisluhnejo.) 
PIPAN: Pst! Nekaj izrednega izvemo! V tem času sicer ni napovedi. 
GLAS IZ TELEVIZORJA: Halo, halo, radio Ljubljana! — Prinašamo najnovejša 
poročila Evropske radijske agencije. — Geneve, ob trinajst petdeset normalizi-
ranega časa. Mednarodna napetost, ki že teden dni vedno bolj narašča, je danes 
dopoldne dosegla svoj višek. Skoraj istočasno je bila v vseh pomembnejših 
evropskih prestolnicah odrejena takojšnja splošna mobilizacija. 
PIPAN (brž ko televizor naznani mobilizacijo, pohiti k vratom na desni, jih odpre 
in zakliče v jedilnico): Gospoda, mobilizacija po vsej Evropi! 
Iz jedilnice se takoj zaslišijo vzkliki začudenja in osuplosti, ropot stolov 
in žvenketanje razbitih kozarcev. 
PIPAN se precej umakne nazaj k aparatu. 
Skozi desna vrata začno vreti drug za drugim vznemirjeni gostje, živč ma 
hajoč z rokami in poltiho govoreč med seboj. 
Prvi priteče poročnik MART MARINKO, visok, mlad oficir v pompozni 
paradni obleki; na prsih nosi svetinjo, ki se ji takoj vidi, da je poceni pridob 
ljena in da težko prenaša svojo osamljenost. 
IV 339 
MART (v roki še drži prtič, katerega visoko vihti kot zmagovito zastavo, in zakliče): 
Hura! 
Za Marinkom se prerivajo ostali: 
najprej nekaj mlajših moških in ženskih gostov, ki po večini z navdušenjem 
sprejemajo novico; 
dalje GENERAL MAK, starejši odličen, resen gospod v pohlevnem sveča 
nem oblačilu brez vsakega okrasja; eno oko ima kot Sirovy obvezano s črno 
povezo — spomin iz prestale vojske; 
ob generalovi roki SENATORICA GOLOBOV A, obilna, anemična in nesreč 
na petinštiridesetletna dama; 
ZDRAVNIK DR. LOM, profesor univerze, miren, razsvetljen, s človeško 
usodo pobogan intelektualec srednjih let; 
POSLANEC KOLAR, suh, evnuško-fanatičen totalitarni politik iste starosti 
v kasarniško preprosti strankarski uniformi; 
in nazadnje SENATOR GOLOB, odlična, nadpetdesetletna, a nekoliko skep 
tična postava. 
Gospodje civilisti nosijo frak, dame veliko večerno toaleto. MLAJŠI, med 
njimi tudi EVA, se zgnetejo na stolčke okrog televizorja, DR. LOM in GOLOB 
se ustavita pred telefonom, SENATORICA in GENERAL MAK posedeta v na 
slanjače na levi, KOLAR pa ostane mrk pri vratih v ozadju kakor resen opomin 
izgubljenemu človeštvu. 
GLAS IZ TELEVIZORJA (medtem nadajuje brez prestanka): Vlade glavnih evrop 
skih držav so se po kratkih medsebojnih diplomatskih notah in telefonskih raz 
govorih odločile, da ne morejo več tvegati negotovosti, marveč da se morajo 
pripraviti na vse eventualnosti. Velesilam bodo gotovo sledile tudi manjše države. 
USA so posredovale pri vseh prizadetih; pridružil se jim je tudi Vatikan, toda 
kolikor je mogoče izvedeti, so bili odgovori povsod enaki: nič drugega ne mo 
remo ukreniti, če nočemo izpostavljati svoje zemlje skrajni nevarnosti. — Radio 
Ljubljana zaključuje svoja izredna poročila in naznanja svojim avtomatskim 
naročnikom, da bo zopet oddajal, brž ko dobi nova poročila. Zato jih prosi, 
da pazijo na akustične in svetlobne signale pri svojih aparatih. — Halo, radio 
Ljubljana! (Zasliši se poskočni napev »Bratci veseli vsi, tralalala, tralalala«..., 
ki se po nekaj glasnih taktih unese in pridušeno spremlja napovedovalčeve re 
klamne verze:) Ce hočeš piti dobro vino, najesti se poceni, fino; če ljubiš godbo, 
družbo, ples, oglasi se pri —. 
PIPAN z nejevoljnim gibom odklopi aparat sredi reklamnih verzov. 
Nekatere mlade gospodične med gosti se spričo mičnih besed iz radia zahi-
hitajo, a jim smeh hitro zamre, ko se domislijo resnosti položaja. 
Splošno živo polglasno govorjenje. 
MART (stoji za desno skupino, navdušeno): Da, gospoda, ples, pravi moški, vojaški 
ples se začne! 
MLAJŠI MOŠKI GOST (po gimnazijsko): Danse macabre! 
PIPAN (slabe volje zaničljivo zamahne proti Martu; poglasno): Idiot! (Gre proti 
ozadju.) 
MART (tenko prisluhne): Kaj meniš? 
PIPAN (malomarno): Tisto, kar zmeraj! (Gre na levo in sede v naslanjač.) 
SENATORICA GOLOBOVA se medtem spomni svoje gostiteljske dolžnosti 
in pomigne KATARINI in PAVLETU. Vsi trije gredo h kredenci na levi in pri 
pravljajo likerje, ki jih potem servira Pavle na levi sedečim gostom, Katarina 
pa ostalim. 
340 
MART (zviška): Seveda, kaj drugega tako ne veš! (Se obrne k mladini in nekaj 
pripoveduje. — Zanosno.) Vojska, najvišji dogodek v življenju naroda! (Vzame 
pri Katarini čažico in jo dvigne kvišku:) Na tvoje zdravje, Mars, naš bog! 
NEKATERI MLADI GOSTJE (odzdravijo): Živi! 
MART izpije v dušku in odloii kozarček; nato nemirno bega od gosta do 
gosta po salonu in živahno debatira. 
Ko KATARINA ponudi vsem svojim gostom, odloži podstavek na kadilsko 
mizo in odide v jedilnico. 
PAVLE pa pusti podstavek na levi mizi in se postavi v mirno stojo ob kre 
denco. Med nadaljnjim pa na znamenje senatorice še nekajkrat menja kozarčke, 
nataka in servira na obe strani. 
SENATORICA (ko so gostje postreženi, zopet sede; zaskrbljeno): Ali menite, dragi 
gospod general, da je zdaj vojska res že neizogibna? 
GENERAL MAK (počasi, nerad); Milostiva, upanja ne smemo nikoli izgubiti. — 
Nihče si pravzaprav ne želi vojske, vsi se je bojimo —. 
MART (seže generalu v besedo): To ni res, stric general! Mi mladi le komaj čaka 
mo, da se začne! 
NEKATERI MLADI pritrdijo, DRUGI ugovarjajo. 
GENERAL MAK (dobrohotno); Dragi nečak poročnik, oznanjaj to svojim mladim 
damam, meni pa dovoli, da milosti vi odgovorim! (Se obrne k senatorici; s po 
udarkom;) Vsi se je bojimo: Mogoče se vam bo to čudno zdelo iz ust poklicnega 
vojaka, toda prav mi, ki smo izkusili že več vojska, bi se ji najrajši izognili. 
KOLAR (stopi bolj naprej; odsekano): Gospod general, oprostite, da vam moram 
ugovarjati! — Žalostno je, da se je v našo armado zanesel tak nezdrav duh, 
kakor veje iz vaših besed, v armado, ki bi morala biti polna elana in avantgar 
da nacionalnih teženj! 
GENERAL MAK (mirno): Tako je v vseh armadah, gospod poslanec! 
KOLAR (demagoško kakor na volilnem shodu): Ne v vseh, samo v onih, ki so še 
ostale v rokah — oprostite! — starih, nekoliko že senilnih generalov. Kjer pa 
so se ti morali umakniti mladim, prekipevajočim vodnikom iz ljudstva, tam je 
vse drugače. Stare armade so se preživele: to je sistem okostenele kaste iz dobe 
lažnega parlamentarizma, iznajdba židovskega kapitalizma. Prava moderna, 
edino resnična demokracija profesionalne armade ne pozna več. Vsa nacija je 
armada in armada je nacija! — Vse svoje življenje se borim za to, da bi tudi 
pri nas zmagalo to načelo, ki bi nas edino moglo rešiti. Zal doslej ne s popol 
nim uspehom in zato nekoliko zaskrbljeno gledam v prihodnost in trepetam za 
usodo naše domovine, ki ni razumela klica časa. Prepričan sem pa, da je nepo 
kvarjeni instinkt našega naroda že zapopadel, za kaj gre, in da bo še pravočasno 
zgrabil vajeti ter pomedel z vsemi zastarelimi nazori in napravami. 
NEKATERI GOSTJE pritrjujejo. 
GENERAL MAK (dostojanstveno mirno): Gospod poslanec, vem, da ste nasprotnik 
naše, kakor pravite, kaste, toda v tem trenutku, mislim, nima nobenega smisla, 
da bi ventilirala to vprašanje. — Sicer vam pa moram povedati, da je tudi med 
mojimi tovariši dosti zanesenih ljudi, katerih boste gotovo veseli, ko jih ugle 
date pri delu. Jaz pa sem (z nasmeškom), recimo, že nekoliko senilen, revmati 
čen in arteriosklerozen od prebitih vojska. Tudi dobro vidim vse, kaj nam je 
na razpolago in kaj nas čaka, zato moram pač zavirati, kolikor morem. V tolaž 
bo vam povem lahko, da moje zaviranje ne bo prav nič ustavilo plazu, kvečje 
mu da sam obležim pod njim. 
SENATORICA: Pa če se bo enkrat začelo, gospod general, ali bo vojska zopet tako 
dolgo trajala? 
GENERAL MAK: Nehvaležno je prerokovati, milostiva, vendar pa moram po vseh 
znamenjih sodeč reči, da nimamo pričakovati nič drugega. 
341 
MART (kakor bi hotel dobrohotno popraviti veliko neumnost, ki jo je izrekel Mak): 
Ali prosim te, dragi stric general, moderno vojno orožje je danes tako napre 
dovalo, da lahko v najkrajšem času izsili odločitev! 
GENERAL MAK (z lahko ironijo): Primer: Španija in Kitajska! 
KOLAR (prezirljivo): Se ne da primerjati! 
GENERAL MAK (vljudno): Kakor vam je drago, gospod poslanec! — Da pa ne 
ostanem na sredi pota, naj dodam še to: zelo verjetno je, da bo vojska trajala 
tako dolgo, da bosta obe strani popolnoma izčrpani in se bo boj končal brez 
odločitve, tako rekoč sam od sebe, kakor se ustavi stroj, ki mu poide kurivo. 
KOLAR (se dela obupanega): Gospod general —! 
GOLOB (da pomiri): Gospoda, poglejmo rajši malo po svetu, kaj počno! (Pipanu:) 
Daj, stopi k aparatu in pokaži nam prestolnice, da vidimo, kaj se tam godi! 
GOSTJE se vsi obrnejo proti aparatu in gledajo ter poslušajo. 
PIPAN (gre k televizorju, sede in vrti gumbe): Berlin, prosim! 
TELEVIZOR (se oglasi; sliši se rezka koračnica, ki se kmalu konča, nato pa se 
dvigne burno vzklikanje:) Sieg — Heil! Sieg — Heil! 
PIPAN (pojasnjuje): Manifestacije na Wilhelmstrasse. 
MART (navdušeno): Krasno! Nepopisno! 
Iz aparata se oglasi pesem: 
Es krachen die morschen Knochen 
der Welt vor dem neuen Krieg. 
Wir haben den Schrecken gebrochen, 
fiir uns war's ein grosser Sieg. 
Wir werden weiter marschieren, 
wenn alles in Scherben fallt, 
den heute gehort uns Deutschland 
und morgen die ganze Welt! 
PIPAN zasuče gumb in išče drugo postajo. 
MART: Zakaj si pretrgal! — (Zaneseno ponavlja): Es krachen die morschen Kno 
chen ... 
PIPAN (preseka Marta): London! 
Iz televizorja se zasliši: »God save the king«. 
GOST: Mase pred buckinghamsko palačo! 
MART: Celo hladni Angleži so navdušeni! 
PIPAN (zopet zasuče aparat): Pariz! 
Televizor igra marseljezo. 
DRUGI GOST: Demonstracije na Plače de la Concorde! 
EVA (pripeua godbi). 
PIPAN (očitajoče): Eva! 
EVA (se ne zmeni za Pipana). 
Iz televizorja done klici: A Berlin! A Berlin! 
PIPAN (vrti dalje): Praga. Vaclavske n&mčsti. Sokoli korakajo! 
Televizor oddaja sokolsko koračnico. 
EVA in NEKATERI gostje pribrundavajo. 
EVA: Ali ni lepo? Zlata Praha! Najrajši bi bila zraven! (Z nogami bije takt po godbi.) 
PIPAN (Evi): Prosim te, nehaj! 
EVA (ne reagira). 
PIPAN (nejevoljno zopet zasuče gumbe): Rim! 
342 
MART (se zmeraj bolj vnema): Palazzo Venezia! Parada milice! 
Televizor igra: Giovinezza, giovinezza, primavera di bellezza... 
MART (ves iz sebe): Ali jih vidite! Ali jih vidite! Divno! Passo romano! (Začne še 
sam strumno korakati v istem stilu po odru.) 
PIPAN (jezno): Ves svet nori! 
EVA (ujedljivo): Kako neki! Se nikdar nisem slišala, da bi bilo navdušenje norost! 
— Naj reče kdo, kar hoče: (kaže na aparat) glejte, te krasne postave, bleščeče 
uniforme, saluto romano, pesem — vse se zliva v en sam mogočen ritem mladosti, 
zanosa in moči! (Vstane in se sprašujoče ozre po mladih gostih.) Pa mi? Kaj ni 
v nas nič ognja? 
PIPAN (osuplo): Evica, za božjo voljo —! 
MART: Res je! Pojdimo še mi! Na ulico, fantje! 
EVA: Na ulico, dekleta! 
MLADI GOSTJE (skoraj vsi vstanejo in se pripravljajo za odhod). 
PIPAN (vstane, stopi k Evi; roteče): Kam? Čemu? 
EVA (trmasto): Manifestirat za vojsko in zmago! 
PIPAN: Manifestirat za morijo! 
EVA (zbadljivo): Lahko ostaneš doma za pečjo! 
PIPAN (zgrabi Evo za roke; odločno): Nikamor ne pojdeš! 
SENATORICA (vstane in hoče nekaj reči). 
EVA (se trga Pipanu iz rok): Pusti me! (Se iztrga; od rvanja zasopla nekoliko po 
stane in si popravlja lase; hipoma se zdrzne, stopi tik k Pipanu in se ponosno 
zravna ob njem; nekoliko časa mu drzno gleda v oči, potem pa bruhne ostro): 
Strahopetec! (Z vratu si strga biserni kolje in ga vrže Pipanu pod nčge:) Zbogom! 
SENATORICA (preplašeno): Evica! (Hiti k hčeri.) 
PIPAN okamenel in brez besede zre v Evo; nato se skloni in mehanično 
pobere kolje; ko se zravna, se mu biseri po večini usujejo iz rok, ostanek pa 
mu počasi po jagodah pada na tla. 
SEDEČI GOSTJE vstanejo; VSI osupli gledajo ves prizor. 
EVA (se izogne materi, zgrabi Marta pod rokč, zamahne z desnico in izzivalno za-
kliče): Na ulico, otroci! (Zapoje:) Allons enfants de la patrie... (Se obrne z 
Martom in oba odideta skozi zadnja vrata.) 
MLADI GOSTJE (deloma pritegnejo marseljezi in vsi odidejo za parom). 
KOLAR (dvigne desnico z iztegnjenim kazalcem kot Meštrovičev Gregor Ninski; 
s fanatičnim navdihom): Tam zunaj se zdaj odloči! Narod rabi vodnika, da se 
mu postavi na čelo! (Se trdo prikloni in s togim korakom pohiti za mladino.) 
GOLOB (medtem priskoči k senatorici, ki je blizu omedlevice, jo podpre in odvede 
na bližnji naslanjač). 
DR. LOM (hiti na pomoč in zavpije): Konjaka! 
PAVLE (zgrabi steklenico in kozarček, natoči in ponudi). 
Telefon zazvoni. 
GOLOB (se oglasi z mesta): Halo! (Skoči k televizorju, ki medtem nenehoma igra, 
in ga zapre.) 
GLAS IZ TELEFONA (tedaj bodo v rabi že zvočni telefoni): Halo, tu komanda pete 
armade! 
GOLOB (od daleč proti telefonu): Senator Golob. 
GLAS IZ TELEFONA: Klanjam se, gospod senator! Adjutant Bevk. Nujno prosim 
gospoda generala Maka k telefonu! 
GENERAL MAK: Halo, general Mak! 
GLAS IZ TELEFONA: Gospod general, iz vojnega ministrstva nujno kličejo ko 
mandante vseh armad. Najstrože zaupno! Prosim vas, preklopite telefon na 
slušalko, takoj vas zvežem! 
343 
GENERAL MAK (ne da bi stopil k telefonu): Nared! 
DRUG GLAS IZ TELEFONA: Halo, vojno ministrstvo! Pomočnik general Dodič. 
Prosim vse gospode generale komandante armad, da se po vrsti oglase. — Ko 
mandant prve armade:.... Komandant druge armade:... Komandant tretje 
armade:... Komandant četrte armade:... Komandant pete armade:... 
GENERAL MAK (se po vojaško zravna): General Mak, tu. 
GLAS IZ TELEFONA: Hvala! V redu. — Oglasi se gospod vojni minister, general 
Lukič. Najstrože zaupno! 
TRETJI GLAS IZ TELEFONA: Halo, vojni minister general Lukič. — Odrejam: 
nakupite kmalu nekaj konj! — V podrobnostih ravnajte natančno po navodilu 
Vojmin številka sedemindvajset tisoč petsto triindvajset od 23. avgusta 1941. — 
Na delo in sporočite izvršitev takoj! 
GENERAL MAK (je ves čas stal v pozoru; zdaj se prikloni): Razumem, gospod 
minister! (Telefon odzvoni.) 
GENERAL MAK (z nekoliko vznemirljivim glasom): Gospoda, v civilnem jeziku po 
meni to: mobilizirajte takoj vse letnike! 
GOLOB (bled, nekoliko se mu zatika): Torej — to se pravi —. 
GENERAL MAK (kratko): Vojska! (Pristopi k senatorici in ji poljubi rokd.) Mi 
losti va, dolžnost me kliče — oprostite! (Z drugimi se le bežno poslovi, nakar 
odhiti zadaj.) 
PAVLE pred generalom Makom na široko odpre vrata, odide za njim in 
zapre. 
PIPAN (pristopi k senatorici): Milostljiva, zaradi Evinega nastopa, ki ste mu sami 
bili priča, sem na svojo veliko žalost prisiljen, odstopiti od zaroke... (Se skloni, 
da bi poljubil senatorici rokd.) 
SENATORICA (nagne Pipana k sebi, ga miluje in poljubi na čelo): Ubogi, ubogi 
moj fant! (Začne jokati.) 
GOLOB (ves nesrečen ugovarja in skuša prigovarjati Pipanu): Dragi moj, to je 
bila le hipna kaprica! — Ne delaj iz tega prizora nepremostljivega prepada —! 
PIPAN (se zravna; obžalovaje, a odločno): Gospod senator, prepad je bil že prej, 
le videl ga nisem. Prav je, da mi ga je Eva pokazala, še preden bi bilo prepozno. 
DR. LOM (pazljivo gleda na televizor, ki že dlje daje signale, pristopi k aparatu 
in ga odpre): Gospoda, oprostite, radio kliče! 
Vsi prisluhnejo. 
GLAS IZ TELEVIZORJA: Halo, halo, radio Ljubljana! Najnovejše! — Vojska je 
že izbruhnila! Brez vsake vojne napovedi so se začele sovražnosti. Kmalu po 
poldnevu so se prikazale cele trume bombnikov nad Prago, Berlinom, Parizom, 
Londonom in Rimom ter bombardirale najpomembnejše objekte v teh mestih. 
Praga je le še razvalina, Rim gori na vseh koncih, v Londonu ležijo po ulicah 
hekatombe od plinov podušenih. — Halo, radio Ljubljana! Cez nekaj minut 
bomo oddajali dalje! — Ku-ku, ku-ku ... 
KATARINA medtem priteče skozi zadnja vrata, pohiti k ihteči senatorici 
in se prizadeva okrog nje. 
VSI oneme od groze. 
PIPAN (zamišljeno posluša radio; nenadoma se zdrami in stopi h Golobu); Gospod 
senator, z današnjim dnem odpovedujem službo. Zglasim se takoj radovoljno 
v vojsko, da —, da — operem strahopetca. 
GOLOB že bolj potrt samo zakrili onemoglo z rokami, ne da bi našel besedo 
ugovora. 
PIPAN se molče prikloni in odide zadaj. 
DR. LOM težko vzdihne in se začne potihem poslavljati. 
344 
Radio še zmeraj kuka. Z ulice se skozi okno zasliši iz daljave godba. Zvoki 
prihajajo vedno bliže, razločijo se že melodija vojaške koračnice in posamezni 
klici »Živela vojska!« in podobno. 
Zagrinjalo 
2. podoba: Zeleni kader 
Scena: ubožna delavska stanovanjska kuhinja. 
Na desni blizu rampe miza z nekaterimi stolčki. V desni steni spredaj vhod 
od zunaj, zadaj slaba starinska kuhinjska kredenca; na nji petrolejka, za katero 
bi dejal, da je pobrana s predmestnega smetišča, in razna druga, komaj za kaj 
rabna ropotija. V dnu na desni vrata v spalnico. V levem kotu porumenelo, 
vegavo in zarjavelo ognjišče; zraven zaboj za kurjavo iz surovih desdk. Levo 
spredaj okno, pod njim kratka kuhinjska klopca. Nad ognjiščem je od okna do 
zadnje stene napeta vrvica, na kateri se suše polpreperele cunje in nekaj otro 
škega perila. 
PAVLE sedi za mizo na zadnjem stolu in hlastno je iz precejšnjega lonca, 
ki bi ga pa V/esten ne priznal več za svoj izdelek; fant je ves zanemarjen, kosmat 
in golorok: raztrgani jopič je vrgel čez levi stol, zašpehano čepico pa kar na 
mizo. Pri oknu napol stoji, napol na klopci kleči POLDKA, slabotno, bolehno 
štirinajstletno dekletce bledega, prezgodaj uvelega obraza, globokih, prestraše 
nih oči — z eno besedo: zdi se, da je stopila iz neskončne Cankarjeve »narodne 
galerije« slovenskega siromaštva in ponižanja. Njeno obleko pa je že pred me 
noj fotografirala Kathe Kollwitz. Poldka skrbno gleda skozi okno, oprezuje in 
se le včasi za hip ozre po sobi. 
PAVLE (preneha jesti in z očmi stika po kuhinji; Poldki): Ali kruha nič ni? 
POLDKA: Nič. Ga tako malo dobimo. 
PAVLE (zamomlja): Zlodja! — Mati nič ne prineso od Golobovih? 
POLDKA: Mh! Saj to je vse; drugod ga ne dajo še skorjice ne. 
PAVLE (zopet ji s polnimi usti): V štacunah? 
POLDKA: Nič. Za noben denar. Samo za tobak. Tobak pa samo za maslo. Tako 
nimamo nobene reči. 
PAVLE (debelo požira in godrnja). 
POLDKA: Ko bi gospodične ne bilo, ki nam večkrat kaj pošlje, bi morali že umreti 
od pomanjkanja. 
PAVLE (malomarno): Katere gospodične? 
POLDKA: Gospodične Eve! 
PAVLE (zategne): A, te —! (Hitro začne metati vase, kakor bi ne hotel nič slišati 
o Evi.) 
POLDKA: Ja — (Hitro še enkrat pogleda ven, potem pa napravi dva tri korake 
proti mizi, še zmeraj begoma se ozirajoč proti oknu, in zašepeta proti Pavletu, 
kakor bi i?nela prodati neznansko skrivnost): Veš, zdaj ima drugega! 
PAVLE (preneha požirati in neumno vpraša): Koga drugega? 
POLDKA (kakor prej); Ženina! Tistega stotnika Marta! 
PAVLE (nejevoljno odmahne z žlico). 
POLDKA (nemoteno iztresaje svoje norice): Saj veš, kako se je končalo z inženir 
jem! Mati so dejali, da ji je bilo sprva hudo, no, pa taka si hitro lahko izbere 
kaj novega. Brž se je oklenila stotnika! 
PAVLE (jezno otresa žlico ob rob lonca; odbijajoče): Babje čenče! Me nič ne briga! 
(Zopet začne hlastno jesti.) 
POLDKA (se zavzame spričo bratove osornosti, umolkne in gre izgubljeno nazaj k 
oknu oprezovat). 
345 
PAVLE (prijazno po kratkem molku): Kdaj prihajajo mati domov? 
POLDKA (boječe, da bi zopet s čim ne razdražila velikega bratca): Okrog petih, 
včasih pa še pozneje. — Tudi že ponoči, če le morejo kje dobiti za zvečer delo. 
PAVLE: Potem pa ti skuhaš večerjo? 
POLDKA: Ja, pa že zmerom opoldne, da šparamo drva. Nekaj pojemo za kosilo, 
kar ostane, pa postavim v ror za zvečer. 
PAVLE (presenečen preneha jesti): Kr'šen — tak sem zdajle požrl večerjo malih? 
POLDKA (si komaj upa pokimati). 
PAVLE (skoraj trdo): Zakaj mi nisi povedala, ko sem tole (pokaže na lonec) jemal 
iz peči? 
POLDKA (plaho, mehko): Nisem mogla, ko ti je pa bilo videti, kako si sestradan. 
PAVLE (pograbi pisker in ga nese k ognjišču; od tam vzame pokrovko, z ropotom 
pokrije posodo, jo porine v pečko ter zapre vratca). 
POLDKA (kakor bi želela brata pregovoriti, naj še je): Saj mati navadno tudi še 
kaj malega prinesd! 
PAVLE (si na sredi sobe zadrguje pas, ki si ga je bil pred jedjo iz previdnosti na-
rahljal): Navadno! — Kaj malega — za štiri pretrgane otroške želodce! — (Išče 
po žepih:) Stokrat sem jih že obrnil, pa sem še zmeraj tako trapast in mislim, 
da najdem kak čik! — V borštu kar srobot vlečemo. (Gre h kredenci in brska 
po predalih.) Včasi so oče zmeraj hranili kos klobase ali cigare v omari. 
POLDKA: O, te navade že dolgo niso več imeli. Jaz sem zanje na cesti pobirala, 
kar sem našla, čeprav tega niso marali. (Žalostno:) Odkar jih ni, pa tega ne 
delam več. 
PAVLE (preneha stikati, postane, ko Poldka omeni očeta, nekoliko premišlja in 
reče proseče): Poldka, zdaj mi pa povej resnico: kaj je z očetom? 
POLDKA (preprosto): Saj sem ti povedala. Odpeljali so jih, več ne vem. — Mati 
nič nočejo o tem govoriti. 
PAVLE (stopi na sredo kuhinje): Kdaj so jih? 
POLDKA: Nekaj dni potem, ko si zbežal v hrib. 
PAVLE: Zandarji? 
POLDKA (prikima): Da. — Dolgo so tudi še pozneje oprezovali okrog po Sibiriji. 
Saj jo je od mladih skoraj iz vsake bajte kdo potegnil, ko ni maral na vojsko. — 
Zdaj samo še tu pa tam vidimo katerega, paziti je pa le treba. (Pazljivo gleda 
skozi okno.) Bolje bi bilo, če bi prišel ponoči! 
PAVLE (zamahne z roko); Je vse glih! Spoznati me tako nobeden ne more, ko sem 
tak cigan. 
POLDKA (z otroško vednostjo): Takega še prej primejo! 
PAVLE (se naveliča dopovedovati otroku): Pustiva to! 
POLDKA (neugnano): Prava sreča, da malih ni v hiši; gotovo bi na cesti izblebe-
tali, če bi te bili videli! — Zdaj jih ne bo noter, dokler jih ne poj dem iskat, sem 
jim dobro zabičala. 
PAVLE: Koj sem vedel, da si sama doma, ko sem jih ugledal od daleč. (Nežno:) 
Revčki! 
Od zunaj se zaslišijo avtomobilski signali, nato tudi brnenje motorja, ki 
kmalu utihne. 
POLDKA (napeto strmi ven; nemirno in pridušeno zdaj skoz okno, zdaj v sobo): 
Avto! — Po naši cesti pelje! — Ustavil se je —, pred hišo! 
PAVLE (razburjeno plane po suknjič in čepico ter skoči k zadnjim vratom; priprav 
ljen, da takoj pobegne, še zasoplo vpraša): Kdo? 
POLDKA (kakor prej): Avto je Golobovih. — Gospodična! 
PAVLE (drži duri za kljuko): Eva! 
POLDKA (pogumneje): Ja in pomisli — mati! 
PAVLE (še napeto): Sami? 
346 
POLDKA: Cisto! 
PAVLE (se oddahne in izpusti kljuko): No, potem pa lahko ostanem (Obesi obleko 
na žeblje, ki jih je polno na vratih, in se ne gane z mesta.) 
POLDKA: Kakšen obisk, in mati v avtomobilu! 
EVA in KATARINA vstopita desno. Prva je oblečena za sestro Rdečega 
križa; druga v vsakdanjem kambriku, v predpasniku in s starim obdrgnjenim 
cekarjem. Obe imata oprtani plinski maski. 
EVA: No, tod me pa že dolgo ni bilo. 
KATARINA (kratko): Nisi prav nič zamudila. 
EVA: Dober dan, Poldka! (Ko se hoče pozdraviti s Poldko, zapazi Pavleta, ki ga pa 
ne spozna, in neodločeno obstane): Nisi sama —? 
KATARINA (hoče nesti cekar na kredenco in tudi zagleda Pavleta, a ga koj spre 
gleda; osuplo): Sveta božja pomagavka — Pavle! 
PAVLE (stopi proti Katarini): Jaz, mati! 
KATARINA (Se kakor prej): Ali si znorel? O belem dnevu! In kakšen si! 
PAVLE (se rahlo nasmehne): Pri zelenem kadru smo vsi taki! 
EVA (presenečeno): Moj Bog, za noben denar bi te ne spoznala! (Stopi na levo k 
Poldki in ji da roko; nato slači rokavice.) 
PAVLE (se prikrito ponorčuje): Verjamem! Sem malo drugačen kot takrat v fraku! 
EVA (se zdrzne, pogleda Pavleta in hoče nekaj reči). 
KATARINA (brž preide v svojo resolutnost, Pavletu): Kar lepo molči! — Za božjo 
voljo, če kdo pride! — Poldka, na cesto in da takoj pritečeš, če koga zagledaš! 
POLDKA (bi rada ostala v kuhinji): Skoz okno se tudi —. 
KATARINA (odločno odreže): Ven, sem rekla! 
POLDKA (pokorno odide). 
KATARINA: Tako! — (Obesi plinsko masko na zadnja vrata in začne devati iz 
cekarja lonček in kožici, ki jih nese na ognjišče, ter nekaj v časnik zavitega, 
kar položi na kredenco; prazni cekar postavi za omaro na tla.) Je še premlado1 
za naše pogovore! (Hiti pospravljat mizo, kjer je Pavle Se pustil žlico, pobriše 
s predpasnikom to in levi stolček, katerega pokaže Evi:) Najprej moram od 
praviti tega-le! 
EVA (odloži plinsko masko na odkazani stol, sama pa sede na klopco). 
PAVLE (prihaja počasi v ospredje na desni): Mati, danes me pa ne boste! 
KATARINA (energično): Pa še prav kmalu! — (Gre k pečki, jo odpre in vzame ven 
lonec, iz katerega je prej Pavle jedel.) Na tule, gotovo si lačen! (Vzdigne po 
krovko in ostrmi:) Za Kriščeve rane, saj je Poldka že skoraj vse pospravila! 
PAVLE: Ne, to sem bil jaz, mati! Mi ni nič povedala, da je večerja za vse. 
KATARINA: Je že prav, postrgaj do konca! Sem še nekaj prinesla. (Postavi jed na 
ognjišče, stopi k omari, odvije iz papirja kos kruha, vzame iz predala žlico ter 
vse da k loncu:) Tule! 
EVA: Pavle, rajši kar bliže pridi! 
PAVLE (podjetno): Saj res, boš videla, kako mi bo šlo! (Vzame posodo in vse drugo 
ter nese k mizi, kjer sede na prejšnji prostor in začne jesti z velikim tekom.) 
EVA (z dopadajenjem gleda Pavleta): Kar apetit mi delaš! 
KATARINA (nemirno bega po kuhinji, pospravlja in večkrat hitro pogleda skoz 
okno): Tega pa dandanes ni prav nič treba, smo že tako preveč požrtni! 
PAVLE (postrani škili na Evo; na videz nedolžno): Pri Golobovih to že ne bo šti-
malo! 
EVA: E, Pavle, tudi pri nas ni vsega na pretek! 
PAVLE (poje, vzame v roke Evino masko in jo ogleduje): Jo imajo zdaj vsi? 
EVA: Vsi, pa noč in dan pri sebi. 
KATARINA: Prav vsi je že nimajo. Kdor je ne more kupiti, lahko crkne. Na pri 
mer otroci —. 
EVA (prizadeta); Zato pa jih bomo spravili na varno. 
347 
PAVLE: Kam? 
EVA: V Otroški dom. Prišla sem zdajle, da jih odvedem. Vsega bodo imeli zadosti 
in tudi varno zavetišče proti bombam in plinom. — Kje pa so? 
KATARINA: Eh, gotovo kje na cesti. Jih že najdeva. Najprej pa odpravi tegale! 
(Z glavo namigne na Pavleta.) 
PAVLE: Kar tako se že ne bom dal. (Vstane; odločno:) Vedeti hočem, kaj je z oče 
tom! Samo zato sem tvegal nevarnost, ker hočem gotovosti! 
KATARINA (z glasom, ki ne pusti ugovora): Ne blebeči neumnosti! (Seže v žep pod 
predpasnik, stopi k Pavletu in mu hoče stisniti denar v roko.) Tule imaš nekaj 
drobiža, pa glej, da izgineš. Najedel si se tudi že; ni treba čakati, da te kdo 
zavoha. 
PAVLE (na lahno odrine denar in vstane; uporno): Kje so oče? 
KATARINA (se nekoliko presenečena in zato zbegana umakne na desno stran mize):' 
To vendar sam veš. Zaprtega imajo, nič hudega mu ni. 
PAVLE (vztrajno): Ste jih kdaj videli, odkar so proč? 
KATARINA (nejevoljno): Ne; misliš, da utegnem hoditi gledat v arest! 
PAVLE (neizprosno): Mati, dobro vem, da ste že neštetokrat moledovali, pa vas niso 
pustili k njemu! 
KATARINA (se hoče delati veselo): Lej, lej, kaj vse ti ve takle onga! 
PAVLE: Mati, z norčijo me ne boste pretentali! Tudi v borštu imamo zveze. 
KATARINA (se nekoliko vda): No, seveda, enkrat sem menda res šla; dedec je 
navsezadnje le moj. 
PAVLE (z gotovostjo): Ne le enkrat, stokrat! 
KATARINA (jezno): Nehaj že, sita sem tega! — (Hoče napraviti kratek proces:) 
Povej hitro, kaj bi še rad, potem pa se poberi! Nama z Evico se že mudi! 
EVA (prijazno): O, prav lahko še počakam, le dogovorita se! 
KATARINA (ugovarja): Ne sika se, da bi te mudila za prazen nič. 
PAVLE: O, to ni prazen nič! — (Stopi prav k materi:) Slišal sem, da bo moral oče 
na fronto pokopavat mrliče, če se v treh dneh ne zglasim. — Mati, to je še 
bolj nevarno kot fronta sama. 
KATARINA (se ne more več premagati; srdito): Poba, to je pa že od sile! Se malo 
pa te po čeljustih! (Nekaj išče po žepih.) Če že hočeš na vsak način vedeti, 
zares sem nekaj dobila — le kam sem vtaknila? 
PAVLE (napeto): Od koga? 
KATARINA: Od starega. Saj sem še Evici kazala — (Evi:) aH ni res? 
EVA: Res je, Pavle! 
PAVLE: In kaj je bilo? 
KATARINA (mimo Pavleta, kakor bi se domislila): O, prav gotovo je ostalo tam! — 
(Šele zdaj odgovarja:) Kaj je bilo —? Da se mu dobro godi in da se kmalu vrne. 
EVA (nehote vstane, komaj skrivaje svojo osuplost). 
PAVLE (sumljivo gleda zdaj Evo, zdaj Katarino; tiho): Mati, tega ne verjamem! 
KATARINA (vzroji in udari s pestjo po mizi): Pri vseh ranah Kristusovih pričam. 
da je tako! (Ne more več vzdržati ter dvigne predpasnik, da si otre solze; nato 
se naglo za silo zopet zbere.) Zdaj pa stopim hitro ven in pošljem Poldko po 
otroke, ti pa se pripravi, da izgineš! (Odločno odide skozi leva vrata in jih moč 
no zaloputne.) 
EVA se v zadregi obrne skozi okno. 
PAVLE (nekaj časa osuplo in brez besede zre za Katarino, potem se zdrzne in s 
hitrimi koraki stopi k Evi; tik za njenim hrbtom, tiho): Eva, ali je res? 
EVA (se obrne od okna in srepo pogleda Pavleta v oči): Mar misliš, da bo mati po 
krivem —? 
PAVLE (ustavi Evo; hlastno): Desetkrat, če bi bilo zaradi otrok treba! Trdno sem 
se namenil, da se zglasim pri oblasteh. Misliš, da bi bil sicer tako neumen in bi 
348 
o belem dnevu tekel žandarjem v roke? — Oče je star in bolehen. Če ga res 
pošljejo na fronto, ga bo konec. Mati je svojevoljna in se ne bo vdala, ,Stari je 
opravil svoje,' si misli, ,tudi če bi zdaj moral umreti zaradi enega otroka — 
naj bo, saj je že tako vse življenje umiral zanje!' Ravnal bom kar mimo nje. 
Zato pa moram vedeti čisto za gotovo, kakšno pisanje je dobila. Eva, če si tisto 
res brala, povej mi, kaj je res, povej, če očetu groze ali ne! 
EVA (gleda Pavleta z žarečimi očmi in stopi k njemu, tako da se skoraj naslanja 
nanj): Pavle, ti si pravi fant! —. Mati je lagala! 
PAVLE (bolj zase, z globokim glasom): Torej res! 
EVA: Da! — (Se začne igrati z gumbi na Pavletovi srajci; tise, malo sramežljivo:) 
Prej sem mislila, da si šel v zeleni kader iz bojazljivosti, oprosti, da sem te 
sodila napak. (Se čisto stisne k Pavletu, roka ji nehote zaide na fantove napol 
razgaljene prsi:) Torej le en junak! 
PAVLE (onemi od presenečenja; kri mu živo zakipi, da komaj dahne): Eva —! 
EVA (z očmi, ki so rosne od ljubezni, zre Pavletu v obraz in zašepeče): Pavle —! 
PAVLE (burno objame Evo, jo prižme nase in goreče poljublja, medtem ko v pre 
sledkih ječi): Eva! — Eva! (Se nekoliko unese:) Ali je mogoče — v rokah te 
držim, Evica! 
EVA (tiho, ljubeznivo): Da, Pavle! — Boljši si od drugih —! 
PAVLE (se nemilo predrami iz omame, ko se spomni na Poldkino novico, in izpusti 
Evo): Od drugih? Hočeš reči: od drugega —. 
EVA (z roko zatisne Pavletu usta): Nič! 
PAVLE (prime Evino roko in jo potisne stran; ljubosumno): Kaj je z onim? 
EVA: Nehaj! 
PAVLE (trmasto): Nočem. Ne bom le za priležnika. 
EVA (se nalahno izvije Pavletu, se obrne stran in popravlja lase). 
PAVLE: No, kaj? 
EVA: Ljubosumnost lahko stresaš drugod. 
PAVLE (mrko): Kaj ljubosumnost! Sem imel dovolj časa, da sem se je otresel! 
EVA (se obrne k Pavletu; začudeno): Kako to? 
PAVLE (hiti): Mar misliš, da sem se šele zdajle zaljubil, Eva? Od mladih nog že, 
Evica, tudi potem, ko je prišel inženir —. 
EVA (prestriže Pavletu besedo): Molči! 
PAVLE (se ne da ugnati): Pa sem se temu privadil. Nikomur nisem hodil vprek, 
pa tudi sebi nikogar ne pustim. (Ljubosumnost znova kuha v njem; divje:) Kaj 
je z Martom? 
EVA (se prestraši, tiho): Dobro. Imaš pravico. — (Po kratkem premisleku:) Res sem 
se ga po onem dnevu oklenila, ker sem mislila, da je drugačen. Pa je z zvezami 
dosegel, da mu ni treba v ogenj, marveč se lepo krije doma. Nič več mi ni zanj! 
PAVLE (potolažen sproži roke proti Evi): Evica! 
EVA (položi roke v Pavletove, z nasmehom): Da, Pavle! 
PAVLE (nežno prebira Evine prste): In zdaj bo treba iti! Skoraj mi je žal, da sem 
se odločil zglasiti! 
EVA: Ubožec, tako ne smeš govoriti! (Se oklene Pavleta, tiho, goreče:) Še imaš čas, 
današnji večer je še tvoj! 
PAVLE (vprašujoče): Današnji večer —? Kdaj bo tri dni? 
EVA: Nocoj, opolnoči potečejo. Do jutri zjutraj je isto. Torej imava še veliko ur! 
PAVLE (razvnet): Eva —! 
EVA (mirnejšo); Da, ljubi moj fant! 
PAVLE (udari naravnost): Potem pridem k tebi! 
EVA (za hip presenečena): K meni? (Poboža Pavleta po laseh, ga milo pogleda in 
prikima z glavo.) 
PAVLE (zopet objame Evo in jo začne poljubljati). 
349 
EVA (se kmalu izvije iz Pavletovih rok): Dosti, Pavle, nehaj! Mati so lahko vsak 
hip tu! (Pogleda skozi okno in se ravna; hitro:) Pote pridem, z avtom. Prene 
varno bi bilo, če bi hodil, lahko bi te spoznali in zgrabili. Ostani skrit doma in 
čakaj do večera! 
PAVLE (kratko): Bom. 
EVA: A mati? 
PAVLE: Nič ne povem. (Kratko pomisli:) Porečem, da podnevi ne morem stran in 
da počakam teme. In da me ti odpelješ iz mesta, da bolj gotovo uidem. 
EVA: Toda jutri izve, da si se zglasil! 
PAVLE (odmahne z rokami, češ, temu ni pomoči): Potem se ne bo dalo nič več 
spremeniti! 
EVA (sočutno): Uboga Katarina! 
PAVLETU (se mahoma zbudi strašna misel): Toda če pridem jutri prepozno —? 
EVA (prisluhne): Pst, že gredo! 
PAVLE: Otroci me ne smejo videti! (Urno pristopi k Evici in ji brez besede da 
roko v slovo, nato pa po tihem steče k zadnjim vratom in izgine skoznje; vrata 
pa za seboj samo prisloni in skozi zev do konca kuka v kuhinjo.) 
Desno vstopi KATARINA z detetom v naročju, za njo pa privede POLDKA 
jantka in deklico. 
EVA (takoj priskoči h Katarini, ji vzame otroka iz rok ter ga ljubkuje): Joj, kako 
si srčkan, ko si tako lepo umazan! Janezek, kaj ne? (Stiska malima roke in ju 
objema.) Ali kar pojdemo? 
KATARINA (začne otroke pripravljati za odhod, jih z robcem za silo briše in se 
jokaje poslavlja od njih): Oh, Eva, takč mi je težko! Najrajši bi jih ne pustila! 
POLDKA (pomaga materi in tudi joka). 
Zagrinjalo 
3. podoba: Bombe 
Scena: plinsko zavetišče s polkrožno osnovno ploskvijo in priostreno kupolo 
iz betona. 
Desno spredaj so v steni težka, hermetično zaprta vhodna vrata z več klju 
kami na vzvod; nekoliko dalje vise na marmornati plošči številni indikatorji, 
ekshavstorji in drugi aparati za ventilacijo in čiščenje zraka, še globlje pa so 
obešalniki z maskami in gumijevimi kapucami proti plinu. Ob steni zadaj sto 
jita hladilnik in odprta omara z živili in pijačami, s posodo, raznim drobižem 
in z lekarno. Še bolj na levi je ob zidu televizor, nekoliko dalje so diskretno z 
zagrinjalom prikrita vratca v toaleto, prav spredaj pa visi telefon. — V ospred 
ju blizu vhodnih vrat je mizica z nizkimi stolčki, na levi pa več stolov okrog 
večje mize in ob steni. Pred omarama zadaj stoji preprosto ležišče z mizico in 
dvema stolčkoma na straneh. — Oprava je vsa kar moči preprosta, gladka in 
brez okraskov; mize so brez prtov in nastavkov. Tudi preproge ni nikjer nobene. 
Omari, plošče miz in sedeži stolov so iz lesa, drugi deli pohištva pa iz jeklenih 
cevi. Razen aparatov so vsi predmeti v zavetišču enako svetlo lakirani. Stene 
so iz gladkega, z oljnato barvo prevlečenega betona. S prostorom je tesno, ka 
morkoli se obrneš. — Od vrha kupole visi ena sama električna luč v stekleni 
krogli. 
Med to podobo se venomer sliši treskanje eksplozij, zdaj močneje zdaj 
slabše: sovražnik bombardira mesto iz letal. 
EVA sedi na desni pri mizici, kadi in površno bere časnik. SENATORICA 
onemoglo sloni na ležišču; poleg nje sedi DR. LOM in se ukvarja z njo. GOLOB 
350 
stoji pred omaro v ozadju; v desnici drži kozarec, z levico pa nekaj išče med 
steklenicami. Pri levi mizi sedi MART in meša kvarte; očitno mu je dolgčas. 
Miza pred njim je polna različnih kozarcev in steklenic; cigare, cigarete, pepel 
niki, vžigalniki in podoben drobiž je razmetan vse križem — jasna podoba div 
jega popivanja. KATARINA se suče v ozadju ob polkrožni steni sem ter tja in 
streže večinoma Martu in KOLARJU, včasi tudi drugim. VSI so oblečeni enako 
v zelenkastorjave pajace iz gumija, le KATARINA ima povrhu še bel predpas 
nik. MART nosi na prsih znamenje reševalnega oddelka. 
MART (neprenehoma pije in kadi): No, tega pa dolgo ni! 
KATARINA: E, korajža pa taka! To bo zopet pranja! 
MART (se bučno zakrohota, drugi v zadregi molče). 
DR. LOM (tudi nekaj časa molči, potem pa se ne more več obvladati): Gospod ma 
jor, nobene pravice nimate, da zasmehujete svojega prijatelja! Sami niste nič 
boljši, kajti vaše mesto je zdaj zunaj, na čelu reševalnega oddelka, ne pa tu v 
zavetišču! 
MART (plane kvišku): Gospod profesor, povedati vam moram, da se vtikate v stva 
ri, ki... 
EVA (miri): Mart, nikar! Gospod profesor je le v razburjenosti zaradi preobilnega 
dela to rekel. — Saj ti vsi privoščimo, da se lahko malo umakneš. 
DR. LOM (samo skomizgne z rameni in se obrne k senatorici). 
MART (afektirano vljudno): Dobro, zaradi tebe, draga Evica! Hvala ti! (Stopi k Evi 
in ji galantno poljubi roko; nato zopet sede in se dalje moti kot prej). 
GOLOB (natoči neko pijačo, pristopi k senatorici od zadaj, jo nalahno dvigne in ji 
ponuja piti). 
SENATORICA (odklanja): Ne — hvala, ne morem! 
GOLOB (prigovarja): Le daj, dušica, le, to te poživi! 
SENATORICA (obupano poskusi malo piti, a kmalu preneha): Ne morem, ne mo 
rem! O bog, o bog, ti večni napadi iz zraka! Poslušajte, kako treska! (Prislušku 
je, potem pa se zgrabi za glavo.) Ne vzdržim več! — Gospod profesor, dajte mi 
injekcijo! 
DR. LOM: Milostljiva, prosim vas, poskušajte še malo potrpeti! Teh injekcij ste 
že preveč dobili. Preslabo srce imate in bi vam utegnilo škodovati. 
SENATORICA se spusti nazaj na ležišče in začne ihteti. 
KATARINA pristopi k ležišču, poklekne od zadaj in začne tolažiti senatorico. 
GOLOB odloži pijačo v omaro in si briše z robcem pot s čela. 
KOLAR (vstopi skozi leva vratca in si še ureja zadnje na toaleti): Tu notri še ve 
liko bolj poka! Ne zdi se mi posebno varno! Gotovo zidovi niso kajsi debeli! 
KATARINA (molče odide skozi vratca). 
MART (zasmeJiljit>o); To je le od tega, ker si bil sam, pa ti je šlo v kosti! 
KOLAR (prisede k levi mizi, natoči kozarec in v dušku izprazni; nejevoljno): Vsak 
je po svoje junak! V samoti se le norci dobro počutijo! Vedno sem oznanjal 
veličino in moč mase. Med množico utoneš in se preliješ v potisočerjeno telo, 
v ogromno silo! 
MART (nataka Kolarju in kaže na številne steklenice na mizi): Pa še med to mno 
žico utoni in se prelij, kamor te vleče! 
KOLAR (besno pogleda Marta, pograbi kozarec in sikne): Id'ot! (Zvrne pijačo vase.) 
MART (si nič ne stori iz psovke, marveč površno pomeša kvarte in jih položi pred 
Kolarja): Zdaj pa na delo! Privzdigni! 
KOLAR: Kdo meša? 
MART: Jaz! 
KOLAR: Ne, jaz! 
MART: Poglej (kaže Kolarju na počečkani list papirja pred seboj:) ena, dve tri... 
351 
V nadaljnjem MART in KOLAR kvartata, vneto pijeta in kadita. Tu in 
tam med kratkim premolkom ostalih tudi na glas spregovorita kak kvartopir-
ski izraz, kakor: »Srce!«, »Adut!«, »Dvajset!«, »Sestinšestdeset!« in podobno. 
KATARINA (je medtem zopet vstopila skozi leva vratca, brisaje si roke v pred 
pasnik, odšla čez ozadje na desno k Evi ter prisedla): Tako me skrbi, Evica, 
kako je z otroki! Bog ve, če so jih spravili na varno! Mož mi gotovo shira pri 
tistem težkem delu za fronto, Pavle se mi je šel prijavit, čeprav je bilo že pre 
pozno, da bi očeta rešil, in bogve, če ga bom še kdaj videla — da bi mi vsaj 
mali ostali! 
EVA (tolaži): Kar nič ne skrbi! Saj ni danes prvič in zmerom je bilo vse v redu! 
DR. LOM: Današnji napad je pa res prišel tako iznenada kot še nikoli. Kar na 
lepem je začelo leteti izpod neba, ne da bi bile prej opazovalnice alarmirale. 
GOLOB: Imajo že zopet kak nov izum, da prilete nevidno in neslišno! 
EVA: Na Otroškem domu je čez vso streho narisan velikanski bel krog... 
MART (sarkastično): Kot nalašč za daleč viden cilj! 
EA^A (razkačeno): Vsak bombarder ve po tem znamenju, da je objekt zavarovan po 
mednarodnih konvencijah, ker tam preb;vajo zgolj otroci! 
KOLAR (že vinjen docira): Otroci so nevarnejši ko vojska! Ce uničiš to, uničiš se 
danjost, če pa uničiš otroke, uničiš bodočnost! 
EVA (plane razdražena kvišku). 
DR. LOM (hoče pomiriti, zato preskoči Kolarjeve besede in naveže nazaj; obžalo-
vaje): Mart ima prav, gospodična! Rdeči križ, beli krog in kar je še takih dogo 
vorjenih znamenj — larifari! Nihče se ne briga zanje, ne mi ne nasprotniki. 
Se tem rajši napadamo z njimi zaznamovana poslopja! Ni tudi nič čudnega, ko 
pa jih vsi zlorabljajo. Vojaško najbolj pomembni objekti nosijo kar na debelo 
vsa mogoča nevtralna varovala! 
KOLAR (kot prej): Moderna vojska je totalna vojska! 2e vse svoje življenje to ozna 
njam. Brani se, napadaj, kakor moreš, kjer moreš, kadar moreš! Vsa sredstva 
so upravičena, ker gre za obstoj nacije, in potemtakem dovoljena. Ce jih ne boš 
rabil ti, jih bodo tem pridneje drugi in te uničili. Pacifistične in humanitarne 
sentimentalnosti naj kuhajo stare babe, ko jim je drugega že tako zmanjkalo, 
mi možje pa ... 
EVA (preseka Kolarju besedo in mu brezobzirno vrže v obraz, kazoč na leva vratca): 
— spadate tja noter! 
KOLAR (hoče planiti kvišku, pa mu je vino že tako stopilo v glavo, da se komaj 
obdrži na nogah, loveč se z rokami za mizo; navidez užaljeno): Gospodična —! 
GOLOB (je pristopil k Evi in jo pogovarja): Evica, za božjo voljo, prosim te —! 
MART (je potisnil Kolarja nazaj na stol): Kar pusti, ni vredno besede! (Vrže kvarto): 
Pik as! 
KOLAR (se rad da pregovoriti, izpije kozarček in igra dalje): Adut! 
EVA (mirneje proti Katarini): Sicer pa lahko telefoniramo! Počakaj, Katarina, 
takoj! (Gre k telefonu na levi, pritisne na nekaj gumbov in govori v aparat, 
ne da bi uzela slušalko v roke): Halo, tu Eva Golobova! 
GLAS IZ TELEFONA: Halo, tu Otroški dom! 
EVA: Kako je pri vas? Vse v redu? Otroci spravljeni na varno? 
GLAS IZ TELEFONA: Skoraj da, gospodična. Pravkar so začeli iz drugega nad 
stropja —. 
GLAS IZ TELEFONA se nenadoma sredi besed utrga, obenem pa se sliši 
močna detonacija. 
VSI se prestrašijo. 
MART (nehote poskoči kvišku): Hudiča, to ti je boben! 
EVA (v telefon): Halo, Otroški dom! (Čaka za hip.) Halo! (Se enkrat pritisne na 
gumbe; nekoliko vznemirjeno): Halo, Otroški dom! 
352 
KATARINA: Moj bog, nič več se ne oglase! Ce se je kaj zgodilo —! 
EVA (nekoliko nejevoljno): Nič, samo zveza je najbrž pretrgana. Takoj povprašam 
na centralo. (Vzame slušalko v roko in pokliče): Halo, centrala! Eva Golobova. 
Zakaj ni zveze z Otroškim domom? (Začudeno): Kaaj? (Pritisne sluSalko krče 
vito na uho in pazljivo ter okamenela posluša.) 
KATARINA (že blizu joka): Za božjo voljo, Evica, kaj je? 
EVA (Katarini samo zamahne z roko, naj molči; kmalu pa odloži slušalko in se 
bleda, s stisnjenimi ustnicami obrne od aparata): Važen objekt popolnoma 
razdejan! 
KATARINA (se dvigne s stola in zaječi, potem pa jo kar zvije nazaj na stol). 
SENATORICA: Kateri? 
EVA (ne odgovori senatorici, marveč se obrne k Martu): Zdaj boš moral iti, Mart! 
MART (se dela začudenega): Jaz? Kam neki in čemu? 
EVA (kolikor mogoče mirno): Prosim, stopi sem, takoj pokličem. (Se obrne k tele 
fonu, hoče vzeti slušalko v roke in pritisniti na gumbe, toda preden jih doseže, 
se ze oglasi iz aparata.) 
GLAS IZ TELEFONA: Halo, komanda reševalnega oddelka. Nujno prosimo gospoda 
majorja Marinka k telefonu! 
MART (odgovori izza mize, ne da bi nehal kvartati): Halo, major Marinko. Kdo tam? 
GLAS IZ TELEFONA: Narednik Košak, gospod major! 
MART (preneha igrati in se zadere po kasarniško): Kaj me nadlegujete? 
GLAS IZ TELEFONA: Oprostite, gospod major, bombe so do tal porušile Otroški 
dom! 
KATARINA (se ekspresionistično vije na stolčku in stoka): Moji otroci, moji otroci! 
SENATORICA se na lahno dvigne z ležišča, zaječi in omedli. 
GOLOB in dr. LOM priskočita k senatorici in se ukvarjata z njo. 
MART in KOLAR tudi nehote vstaneta, a kvarte držita še vedno v rokah. 
EVA pohiti h Katarini, prisede in jo tolaži. 
DR. LOM (zavpije razburjeno iz ozadja proti telefonu): Toda toroci so bili že vendar 
na varnem v kleteh! 
GLAS IZ TELEFONA: Ne, gospod major, napad je bil tako nenaden, da so jih šele 
nekaj spravili dol, večina pa je bila še v nadstropjih. 
KATARINA (vstane, obupno lomi roke in stoka): Moji otroci! MoJi otroci! Janezek! 
Manica! Tinček! (Se zopet zgrudi na stolček in ihti dalje.) 
GLAS IZ TELEFONA (medtem nepretrgano nadaljuje): Sovražnik je metal raz 
diralna, vžigalna in plinska torpeda. Potrebna je takojšnja reševalna akcija! 
Prosim vas, gospod major —. 
MART (jezno vrže kvarte ob mizo): Sakrament! Prekleti idioti, ali nisem natančno 
določil za vsak primer! Zdaj bi že morali biti tam! Stotnik Jemec naj takoj —! 
GLAS IZ TELEFONA: Nemogoče! 
MART (ostrmi): Takooo? 
GLAS IZ TELEFONA: Ubit! 
MART (zadirčno): Torej poročnik Gradnik —! 
GLAS IZ TELEFONA: Zadušen! 
MART (plane kvišku, ves iz sebe): Krucifiks! 
EVA (je že v začetku teh poraznih novic vstala in nepremično strmela v Marta; 
zdaj energično strese glavo, stopi nekaj korakov proti telefonu in odločno spre 
govori v aparat): Gospod major takoj pride! (Zapre telefon in se obrne k Martu.) 
MART (nehote stopi proti Evi in hoče ugovarjati). 
EVA (energično odmahne Martu z roko in tiho, a odločno reče): Mart, pojdi! 
MART (dozdevno naivno začudeno): Kako neki moreš —! 
EVA (Martu ne da govoriti, marveč sklene roke): Mart, prosim te! 
MART (se neodločno brani): Evica, ti tega ne razumeš! To so vojaške zadeve —! 
23 Loški razgledi 353 
EVA (še bolj prosi): Prosim te, pomisli na otroke, na sto in sto otrok! 
MART (se nebogljeno izvija): Saj je dovolj drugih vojakov! Tudi podčastniki so še! 
EVA (neusmiljeno trdo): A ti, komandant? 
MART (lahko samo še jeclja): Jaz —, jaz —. Prosim te, Evica — (se zruši na prvi 
stol za svojim hrbtom in strahopetno trepeče): — jaz ne morem ... (Tiho): Ne 
upam... 
EVA (nekaj časa nepremično strmi v Marta, potem se naglo zbere in reče preprosto, 
a pogumno): Torej pojdem jaz! 
GOLOB (za hip pusti senatorieo; prestrašeno): Evica —! 
KOLAR (obenem): Gospodična —! 
EVA energično že naprej odkloni z roko vse ugovore in hitro stopi k obe 
šalnikom, kjer začne iskati med protiplinsko opravo svoje stvari; ko jih najde, 
si urno začne natikati rokavice. 
KOLAR se nenadoma nečesa spomni, vrže kvarte na mizo in naglo izgine 
skozi leva vratca. 
KATARINA (vstane; proseče, a še vedno med solzami): Evica. rajši nikar! Se tebe 
naj izgubim! 
EVA (pristopi h Katarini in jo teši): Le mirna bodi, Katarina! Me žene zdaj ne 
utegnemo biti mevže! (Pogovori Katarino in jo posadi nazaj na njen stolček.) 
MART (se je medtem nekoliko opomogel, vstal in hoče k Evi; domišljava samo 
zavest se mu zopet vrača, zato reče že skoraj pokroviteljsko): Lepo te prosim, 
dete moje —! 
EVA (odrezno): Molči! — Je tvoj motor pri nas? 
MART (brž zopet izgubi ravnovesje; skoraj cmeravo): Je. — Ali saj nikamor ne 
prideš! Brez znamenja protiplinske obrambe te na prvem oglu ustavijo in za 
vrnejo! 
EVA (samo za trenutek omahne v svoji zbranosti, potem pa zagleda poveljniško 
znamenje na Martovih prsih, stopi krepko proti njemu, pokaže z roko na 
emblem in reče kratko, kakor bi bilo to samo po sebi umljivo): Torej mi ga 
daš ti! 
MART (se osupel za nekaj korakov umakne in dvigne onemoglo roke v obrambo): 
Ne, ne — za ves svet ne! Moj častniški znak —! 
EVA se ne zmeni za ugovor, marveč neodvrnljivo stopi za Martom, pograbi 
znamenje na njegovih prsih in ga z enim samim sunkom odtrga, tako da 
obenem na veliko razpara njegov pajac. Nekoliko še postoji, češ, ali se bo Mart 
vsaj zdaj opogumil in se uprl. 
MART pa se samo bolestno prime za raztrgano oblačilo in klavrno zastoka. 
EVA (se ne more več premagati, marveč brutalno in z neskončnim zaničevanjem 
vrže Martu v obraz): Ničvrednež! (Brž se obrne stran, kakor bi ne mogla več 
gledati toliko nizkote, in pohiti proti izhodu; med potjo si pripenja znamenje 
na prsi. Pri vratih se še enkrat naglo ozre po navzočih.) 
DR. LOM (naglo priskoči, pomaga odpirati težka vrata in de z občudovanjem): Takoj 
pridem za vami! 
EVA (kratko, a toplo): Hvala! (Natakne si plinsko masko ter kapuco z dr. Lomovo 
pomočjo odpre vrata in odide.) 
MART (se medtem sesede na najbližji stol in se začne po babje solziti). 
SENATORICA (se zave iz omedlevice): Gospod profesor, pomagajte! Nič več ne 
vzdržim! 
DR. LOM (spričo tolike razlike v vedenju hčere in matere očitno nejevoljen pohiti 
k senatorici in reče s komaj prikrito nejevoljo): Dam vam injekcijo, milostljiva. 
pa se pomirite! (Se urno pripravi in stori kakor rečeno.) 
SENATORICA (se medtem ozira okrog): Kje je Evica? 
354 
GOLOB (priskoči k senatorici in ji prigovarja): Takoj se vrne, takoj —! 
SENATORICA: Kam je šla? Zakaj ste jo pustili? 
GOLOB v nadaljnjem po tihem nekaj dopoveduje senatorici. 
DR. LOM odhaja; kot prej Eva sname z obešalnika suojo masko, kapuco 
in rokavice ter si te spotoma natika. 
KOLAR vstopi skozi leva vratca, zopet Se zaposlen z ureditvijo svoje toalete. 
DR. LOM (mimogrede opazi Kolarja, pogleda Marta, se za hip ustavi, kakor bi hotel 
nekaj reči, pa le zamahne prezirljivo z roko in odhiti proti izhodu): Katarina, 
pomagajte mi! ("Pokaže na izhodna vrata, stopi k njim in jih začne odpirati.) 
KATARINA (je od Evinega odhoda hlipaje ostala na mestu; zdaj si odločno s pred 
pasnikom otre obraz in priskoči dr. Lomu na pomoč): Prec, gospod doktor! 
DR, LOM in KATARINA odpahneta vrata, si podasta roke in si jih naglo, 
pa pomenljivo stisneta. 
KATARINA (prisrčno); Boglonaj, gospod doktor! 
DR. LOM si natakne masko in kapuco ter odide. 
KATARINA zapira vrata. 
KOLAR (medtem prisede k Martu in ga nekaj časa začudeno ogleduje, potem pa 
udari z roko po mizi in se na vse grlo zakrohoče): Kaj, tako si se ga nacedil, 
da ti že skoz oči uhaja, cmera cmerasta! (Sune Marta neusmiljeno v rebra.) 
SENATORICA (tiho ječi): Moj bog ...! Moj bog ...! 
Zngrinjalo 
4. podoba: Miserere Domine! 
Scena: križišče dveh mestnih ulic: 
Na levi je popolnoma v ospredju le nekoliko viden hišni ogel, ki se začenja 
takoj pri rampi in je postavljen nanjo v ostrem kotu z leve proti desni. Za njim 
drži z leve ulica, namerjena s svojo osjo naravnost na šepetalca. V ozadju pa 
se v iztegnjenem kotu, katerega vrh leži na levi polovici odra, lomi prospekt 
hiš, ki se vleče z leve na desno čez ves oder, izgubljajoč se na obeh koncih 
v kulise. Z desnega kota odra teče diagonalno proti levi čez ves oder druga 
ulica. Pred to pa je bolj v ospredju drugi hišni ogel, ki stoji v topem kotu na 
desni kulise in je precej večji kot oni na nasprotni strani, tako da sega nekako 
do četrtine odra. 
Pred fronto hiš v ozadju so postavljeni kandelabri plinskih svetilnic, in 
sicer tako, da stoji na vsaki strani ogla po eden. Pred hišami desnega ogla pa 
rasto v ospredju drevesa. Natančno nad presečiščem obeh ulic visi velika obloč-
nica, pripeta na obe nasprotni ogalni hiši. 
Polmrak je in nobena ulična luč še ne gori. 
Na trotoarju pred ozadjem in pred hišami na desni stoji že dvoje, troje 
ljudi. V nadaljnjem prihajajo še drugi in se ustavljajo prav tam. So pa sami 
starejši moški, žene in otroci iz predmestij. Hodijo počasi, se stiskajo drug k 
drugemu in govore med seboj vneto, a pridušeno. 
Po desni zadnji ulici prihitita KOLAR in MART ter se z gestami živo pre 
pirata. 
KOLAR (z roko ustavi na križišču Marta, ki hoče kar hitro dalje po levi ulici): To 
je vendar budalost brez primere! Čisto na tihem bi moral zagrebsti vse skup! 
23* 355 
MART fse nerad ustavlja, ker se mu očitno nekam mudi"): Popolnoma moje mnenje! 
Ljudomila gospoda na magistratu pa seveda misli, da mora ugoditi masi, in je 
ukrenila drugače! (Hoče zopet oditi.) 
KOLAR (ponovno zadrži Marta; hitro in zadirčno): Ljudomila, ljudomila! Senti 
mentalno popuščanje propadle demokracije! Ugajanje vulgarnim instinktom! 
Niti vojska ne more izučiti te predpotopnim atavizmom podlegajoče klike! 
Zadnji čas je, da jih pomede naša močna roka v smeti, kamor spadajo! 
MART (namerja kreniti dalje): Da, da, seveda! 
KOLAR (zgrabi Marta za rokav): Treba je vendar pomisliti, kaj se lahko izcimi iz 
takšnega demonstriranja ljudske nesreče! Zadevo bi bili morali potlačiti, niti 
tega bi ne bili smeli povedati, da je bilo pobitih toliko otrok! Ti pa gredo ne 
samo, da razbobnajo po mestu resnične številke, marveč še sklenejo ad oculos 
razkazovati posledice strašnega masakra s pogrebom na občinske stroške! Kakor' 
bi nalašč hoteli ubijati v ljudeh voljo in moč za boj do končne zmage, ki ni več 
daleč! Duša množice je strahopetna, ker ni še šla skozi našo trdo šolo! S takim 
ravnanjem jo demoralizirajo huje od vseh sovražnih napadov! To bi se utegnilo 
slabo končati! 
MART (že nestrpno); Ah, kaj, sodrga je sodrga! Za to imamo orožje! (Se bahavo in 
zviška udari po sablji.) 
KOLAR (sili še vedno v Marta): To je še moja edina tolažba! 
MART (domišljavo): Jaz sem komandant vojaškega špalirja po ulicah, samo zine 
naj kdo! (Se ne da več zadržati, marveč odhiti po ulici na levi.) 
KOLAR (drvi za Martorn): Dobro pazite! To smrdi po revoluciji! Ce opazite naj 
manjši pojav godrnjanja, takoj energično —. (Nadaljnje njegove besede se ne 
razločijo več, ker izgine za kulisami.) 
Na prej povedanih mestih sta se medtem že nabrali dve številnejši gruči. 
PRVI GLAS IZ DRUCE NA DESNI (zagrozi za odhajajočima): Prekleta hudiča! 
DRUGI GLAS: Uh, da bi ta dva prišla v moje pesti! 
TRETJI GLAS: Lahko čakaš do sodnega dne! 
PRVI GLAS: Berači crkavamo po frontah in doma, ta dva pa se na varnem mastita 
kot polhi jeseni! 
DRUGI GLAS: Zato, ker smo potrpežljivi osli! 
TRETJI GLAS: Pa naredi kaj, če moreš! Ti takoj porinejo bajonet v čreva! 
Gruča na desni se polglasno dalje prepira. 
ČETRTI GLAS IZ DRUCE NA LEVI: Ali veš gotovo, da pojdejo tod? 
PETI GLAS: Tako gotovo, kot stojim tukajle! Oče je pri picamortih! 
PRVI GLAS: To so ti pravi! Se pokopati jih niso hoteli! Kar na skrivaj so jih na-
merjali zmetati vse skup v eno samo veliko jamo kot mrhovino! 
DRUGI GLAS: Bejž' no! 
TRETJI GLAS: 2e vedo, zakaj! Imajo slabo vest in se nas boje! 
ČETRTI GLAS: Res, natanko vem, moj oče je pri picamortih! Tristo sedemin-
osemdeset samih nedolžnih otročičkov, pomislite! Vse je bilo drobno. Tako so 
pobirali ostanke iz podrtin kot ti, kadar greš na smetišče iskat cunj. Celega 
pa so našli toliko kot ti oblek! 
ČETRTI GLAS: Prekleta vojska! 
PRVI GLAS: Ce bi ne bilo Golobove, ki se je postavila in zagrozila, da našunta 
vsa naša predmestja, bi niti starši ne smeli zraven! 
DRUGI GLAS: Fest se je postavila! 
TRETJI GLAS: Hu, boje se, boje! 
Gruča na levi govori nadalje polglasno in tako se v naslednjem obe sku 
pini menjaje oglašata. 
356 
ČETRTI GLAS: Seveda, gosposkih pamžev ni bilo vmes; za te je doma dovolj po 
skrbljeno. — Sami beraški! 
PETI GLAS: Menda ja! Iz nekaterih bajt so vsi mrtvi. Postavim od Sušnikove 
Katarine — še sledu ni ostalo od treh! 
ČETRTI GLAS: To pa res posebno tepe! Stari pokopava gnile ostanke človeškega 
mesa po fronti. Pavle bogve, če se še kdaj vrne, Poldka pa — no. saj ne more 
drugače! 
PETI GLAS: Eh, nikomur od nas ni velika bolje! 
ČETRTI GLAS: Krst sploh niso toliko dobili! Ne lesa ne delavcev ni dovolj! 
PRVI GLAS: Pa naj bi bil vsaj o belem dnevu pogreb, da bi kaj videli! 
DRUGI GLAS: Norec! Da bi nas sovražnikovi opazovalci iz zraka zagledali in nas 
brž podelali v čežano! 
TRETJI GLAS: V tako daljavo pa vendar ne morejo videti! 
PRVI GLAS: O, še v večjo! Take peklenske mašine so pogruntali, da je joj! 
DRUGI GLAS: Da nas morijo! 
TRETJI GLAS: In koljejo kot praseta v klavnici! 
VEC GLASOV: Soldati! Pst! 
Vsa množica umolkne in se instinktivno zgnete skupaj ter stisne k hišam. 
Z desne strani se zasliši odrezano korakanje in kmalu se prikaže krdelo 
vojakov s podčastnikom. Vsi so v popolni bojni opravi z jeklenimi čeladami 
in nataknjenimi bajoneti; čez desno ramo imajo oprtane plinske maske. 
PODČASTNIK (poveljuje): Stoj! Na levo! K nogi! 
VOJAKI (se ustavijo na križišču in store, kakor jim je zapovedano). 
PODČASTNIK (pristopi tesno k vojakom in jim nekaj na tihem odreja, kažoč v 
ozadje in osprednje na desno in levo; nato stopi za dva koraka stran in zapove): 
Zadnja vrsta levo krog! Na razmak! (Razpnc roke vodoravno.) 
Medtem se na lahno oglase pogrebni zvonovi, ki ne utihnejo prav do konca 
podobe. 
VOJAKI se sproste iz strnjenega krdela na desno in levo v dvojni vrsti 
vzdolž hišnega prospekta v ozadju, tako da so razmaknjeni po nekaj korakov 
drug od drugega. 
PODČASTNIK: V napad! 
VOJAKI (vzamejo puške v obe roki poševno pred prsi). 
PODČASTNIK: Na mesta! 
VOJAKI se začno pomikati pravokotno proti ozadju in proti ospredju ter 
potiskajo pred seboj množico k hišam. Ljudje se brez besed umikajo, le dvakrat 
trikrat se zasliši krik in zamolklo mrmranje. Kmalu stoji vsa množica stisnjena 
na pločnike ob hišah na desni in v ozadju. 
PODČASTNIK: Stoj! V stražo! 
VOJAKI obstanejo vsak na svojem mestu, se razkoračijo, postavijo puške 
sredi med noge na tla in tako nepremično obstoje, zadnja vrsta obrnjena z 
obrazi proti množici v ozadju, sprednja proti gledalcem. 
PODČASTNIK še enkrat pregleda vojake, nato odide na levo. 
Iz množice se sliši spočetka le tu pa tam pohrkavanje in kašljanje. 
MART prihiti z leve v spremstvu podčastnika in uro pregleduje vojaški 
kordon. 
NEZNANO DEKLE se nenadoma izvije iz množice na desni, se prerine mimo 
straž in, kot bi trenil, stoji pred Martom ter mu drzno gleda v oči. Pozna se ji 
od daleč, da je v pozni nosečnosti. 
MART (okamenel obstane in ne ve, kaj bi; iz zadrege zamomlja): Kaj želite? 
NEZNANO DEKLE (odločno in hladno): Zdaj mi ne uideš! — Tu me imaš! 
357 
MART (jeclja): Da, da — toda kaj —? 
PODČASTNIK (pristopi, prime neznanko za roke in jo hoče odvesti). 
NEZNANO DEKLE (se izvija): Pustite me! Pustite me! 
MART da podčastniku znamenje, naj dekleta izpusti. 
PODČASTNIK odneha od svoje namere in se obzirno umakne. 
MART (odvede neznanko nekoliko bolj v ospredje; zavedel se je zakaj njen nastop, 
in ga hoče kakor koli zabrisati; tiho): Za božjo voljo, prosim te, kaj naj vse 
to pomeni? 
NEZNANO DEKLE (v prvem hipu začudeno in tiho): Pomeni? — Sam dobro veš! 
MART (onemoglo): Da, seveda — to se pravi, ampak tukajle na cesti, v tem tra 
gičnem trenutku —. 
NEZNANO DEKLE (glasneje): Me nič ne briga! Kje naj te sicer najdem? Stano 
vanje si menjal. Na komandi me napode kot psieo. 
MART (miri): Nikar tako glasno, prosim te! 
NEZNANO DEKLE (brezobzirno): O, kaj pa, še preveč sem tiho! Kričati bom začela! 
(Se pripravlja, da bi izpolnila grožnjo.) 
MART (prime neznanko za roko, preplašeno): Za božjo voljo, nikar prosim te! Kaj 
želiš? — Hitro! 
NEZNANO DEKLE (nepremično in brez besede gleda Marta). 
MART (hlastno potegne iz žepa listnico, vzame iz nje nekaj bankovcev in jih stiska 
neznanki v roke): Tu ...! Na ...! Kako sem neumen — seveda! (Odhiti kar se da 
na desno v ozadje.) 
PODČASTNIK (steče za Martom). 
NEZNANO DEKLE (brez razumevanja pogleduje zdaj na denar, zdaj za Martom. 
pa se zave, histerično zacvili in začne trgati bankovce): Naprodaj! Naprodaj! 
(Na drobno razcefrani papir vrže na tla, ga potepta z nogami, pljune nanj in 
pohiti za Martom, kričeč z visokim glasom): Pravice hočem, pravice! (Izgine 
na desni; njeno vpitje se še nekaj časa sliši, polagoma pojemaje.) 
Ko je neznanka poteptala bankovce, hoče nekaj ljudi predreti kordon in 
pohiteti ponje, toda vojaki jih zadrže. 
PRVI ŽENSKI GLAS IZ MNOŽICE (obupano): Križ božji, toliko denarja v nič! 
DRUGI ŽENSKI GLAS (cinično): Za toliko me ima lahko največja svinja! 
VEČ MOŠKIH GLASOV: Molčite! — Mir! Ze gredo! 
Z leve se zasliši spočetka še nerazločno petje, ki polagoma preide v razločno 
pogrebno pesem »Miserere Domine!« Počasi prihaja čez oder in se izgublja na 
desno v ozadje sprevod pri zračnem napadu ubitih otrok: spredaj nese mini 
strant križ, nato gredo duhovščina in cerkovnik, ki pojč, za njimi pa se vije 
nepregledna vrsta onih, ki nosijo mrličke. So to civilisti različnih, največ ubož-
nejših stanov, mešano po starosti in spolu, starci, žene in komaj odrasli otroci. 
Kar je med njimi moških v dobrih letih, so na ta ali oni način pohabljeni. 
Vsak pogrebec nese sam svoje breme: malokateri majhno, surovo obdelano 
krsto, po večini nedoločene, v belo blago zavite svežnje, dva, trije celo navadne, 
komaj s kako cunjo nekoliko pokrite škatle. Med nosači so tudi EVA, KATA 
RINA in POLDKA. — Afed voditelji sprevoda imajo nekateri oprtane plinske 
maske, od ostalih redkokateri, niti Eva ne. 
Ko se sprevod prikaže, se množica zgane in pritisne naprej, toda vojaki 
jo zadržijo v vrsti. Moški se začno odkrivati, ženske imajo deloma molke in jih 
pridno prebirajo. Kmalu pa se zasliši iz gneče tožen vzdih »Joj, joj!« in glasno 
ihtenje. — Nenadoma nekdo spredaj poklekne; počasi se jih spusti še nekaj 
na tla, potem pa, kakor bi blisnila kosa po travi, je na mah vsa množica na 
kolenih. 
358 
Žalostni glasovi zvonov, oddaljujoče se »Miserere«, ihtenje, iz gneče se 
trgajoči stoki in vzdihi, koraki pogrebcev, somrak, mrke postave vojakov — 
vse se meša v čudno, usodno, neznosno napetost. 
Neki vojak na levi strani spredaj je ne more več vzdržati. Kakor vrtavko 
ga zasuče proti sprevodu; z eno roko zgrabi čelado, se odkrije in se v istem 
hipu vrže na kolena z globoko sklonjeno glavo. Vsi vojaki mu slede kot na 
povelje. Samo eden na desni strani spredaj ostane nepremičen, na svoje mesto 
pribit; toda to traja le trenutek, potem pa se začne majati kakor izpodžagano 
drevo, ki mora zdaj zdaj pasti. Nenadoma pa se zdrzne, dvigne puško visoko 
v zrak, zatuli: 
»Živela vojska! Živela morija!« 
in začne blazno streljati v zrak, kamor koli. 
Množico zdreveni, pogrebcem zastane korak, potem pa se odtrgajo iz ne 
štetih grl nerazločni zverinski kriki in že navali nekateri na zblaznelega vojaka, 
mu izderejo puško, ga podero in se vržejo nanj vse vprek, moški, ženske, otroci. 
Dva ali trije vojaki hočejo pomagati pomandranemu tovarišu, toda že 
planejo ljudje nanje, jih razoroži in začnd suvati sem in tja. Drugi vojaki takoj 
vržejo puške stran in se pomešajo med množico, tretji že od daleč ponujajo 
svoje orožje, umikajoč se razbesnelim napadalcem. 
Pogrebci se deloma vrti s svojim bremenom med gručo, ne da bi si vedeli 
pomagati, deloma beže na vse strani, nekateri pa celo pomečejo svoje svežnje 
stran in se pridružijo podivjani množici, ki postaja čedalje bojevitejša in ni 
zadovoljna več s tem, da si je ohladila prvo jezo, marveč hoče več. Ze se ogla 
sijo posamezni vzkliki: 
»Konec hočemo!« 
»Živel mir!« 
Nesrečnega blaznega vojaka na tleh že vedno teptajo in trgajo. Posamezne 
dele njegove oprave si natikajo ob divjem rjovenju moški, ženske, otroci: ta 
čelado, oni pas z nožnico, tretji plinsko masko, zopet drugi telečnjak, skledico 
za jed, nekateri pa so se polastili posameznih raztrganih delov vojakove obleke 
ter jih ponosno in zmagovito vihte nad glavami kot zastave. 
Eden od onih mož, ki so dobili puške, brž iztrga iz srajce velik kos blaga, 
ga natakne na bajonet in se vzpne na kandelaber cestne svetilnice na levi; nato 
dvigne orožje visoko nad glavo in prekriči vse druge: 
»V vrste, prijatelji, tovariši, sodrugi, sodružice, in za menoj — na gospodo! 
Živela revolucija!« 
Množica napeto prisluhne besedam kolovodje, se zgnete na levo proti kan-
delabru, tako da se na desni vidijo na tleh brezoblični ostanki pomandranega 
vojaka, in za kratek hip onemi, nato pa tem besneje zatuli: 
»Naprej! Na gospodo!« 
Kolovodja skoči s svetilnice in plane pred krdelo, se ozne nanj in da z roko 
znamenje za pohod. Ze se zažene na desno in rebeli za njim — iz ozadja pa se 
oglasi kakor grom: 
»Stoj!« 
Val množice za trenutek okameni, medtem ko se v dnu slišijo rezka vojaška 
povelja: 
»Nared! Meri!« 
A tedaj se iz gomile odtrga en sam besen krik: 
359 
»Marinko! Smrt psu!« 
in ves val neugnano butne naprej, obenem pa že nekdo ustreli iz drveče naplave. 
Z desne se komaj še sliši povelje: 
»Strel!« 
in že zareglja salva iz neštetih pušk. 
Množica se razbije kot val ob skalo: le nekaj jih še pljusne dalje, precej jih 
pade zadetih, večina pa beži razkropljena nazaj na levo in na desno. 
Ranjenci stokajo in vpijejo na pomaganje. 
Druga salva se oglasi in podre nekaj upornikov, potem pa se slišijo le še 
posamezni streli in pogrebno zvonjenje. 
Zagrinjalo 
5. podoba: Blizu groba 
Scena: manjša soba vojne bolnišnice. 
Na levi spredaj ob steni majhna mizica z različnimi medicinami, knjigami, 
papirji in vazo z rožami; poleg nje dva stola; sredi vhod. Dalje za vrati tri, 
na desni vzdolž vse stene štiri bolniške postelje, postavljene z vzglavji k zidu. 
Zadaj v sredi veliko okno, pod njim radiator centralne kurjave. Električna luč 
s stropa. 
Po posteljah leže ranjenci, le prva na levi je prazna in lepo urejena. 
Pri prvi sprednji postelji na desni pa stojita dva bolniška STREZAJA in 
prelagata na nosila, ki stoje na tleh, truplo pravkar umrlega. Španska stena za 
kriva drugim pacientom pogled na to opravilo. 
Pri mizi na levi sedi EVA v strežniški obleki in nekaj vpisuje v odprto 
knjigo ter na neke papirje pred seboj. 
Neki ranjenec stoka. 
Ko STREZAJA opravita svoje delo, pokrijeta mrliča, pobereta s postelje 
vso posteljnino in jo položita na nosila. Eden nato stopi k vratom in jih odpre 
ter se vrne k tovarišu; drugi odstrani špansko steno. Oba nato dvigneta nosila 
in kreneta proti izhodu. 
EVA (strežajema): Trenutek, prosim! (Hitro še nekaj zapiše na list, ga vzame v 
roke, vstane in ga poda enemu od strežajev.) Tule, Franc, nesite razvidnico kar 
v pisarno, prosim! (Stlači strežaju list v žep.) 
STREZAJA odideta. 
EVA zapira za njima vrata. Nato zopet sede, zapre knjigo in nekoliko po 
spravi mizo. Potem se nasloni z rokami na mizo, si podpre glavo ter premišlja. 
PRVI RANJENEC (žalostno): Zopet eden, sestra! 
EVA (se zdrzne, vstane in gre proti postelji govorečega): Da, dragi! Le nič ne pre 
mišljajte o tem! Kmalu boste lahko odšli! (Povravlja ranjencu ležišče.) 
PRVI RANJENEC: Oh, sestra, saj človek ne ve, kaj naj bi si želel! Ce dolgo osta 
nem tu, je slabo, ker je preveč trpljenja. Ce kmalu odidem, je še slabše, ker 
moram zopet na fronto. Najbolje bi res bilo umreti. (Prime Evo za roko, goreče): 
Toda, saj nisem še nič živel, sestra, in tako rad bi živel! — Ko je človek zdrav, 
mu še na misel ne pride, kaj ima. Ko pa stojiš blizu groba, šele vidiš, kako 
krasno je življenje. (Ranjenec se na pol dvigne v postelji.) Živeti, živeti, s pol 
nimi požirki srkati to nebeško radost, še, še, do pijanosti, do onemoglosti! 
(Opeša.) 
EVA (na lahno položi bolnika nazaj in miri): Tiho, tiho, dragi deček! Mir, mir! 
(Ga boža po laseh in po čelu.) 
360 
DRUGI RANJENEC: Sestra, vode, prosim! 
EVA (gre tja in postreže). 
DRUGI RANJENEC: Ali bo onale postelja dolgo prazna? 
EVA (se na lahno nasmehne): Prav nič dolgo! 
DRUGI RANJENEC: Hvala bogu! 
EVA (radovedno): Zakaj? 
DRUGI RANJENEC: Sestra, prazna postelja je nekaj strašnega! Mi se je zelo bo 
jimo! Tako glasno vpije: tu je bil še pravkar nekdo, živ, živ, in zdaj ga ni več! 
Nič več! (Se stisne pod odejo, a se zopet pokaže:) Nikdar, nikdar več! Tudi tebe 
kmalu ne bo nikdar več! (Se zopet skrije.) 
TRETJI RANJENEC (bere časnik, nejevoljno): Oh, dajte no že mir! Saj bi človek 
moral umreti od samih jamrov, če bi mu tudi nič ne bilo! 
EVA (teši): Da, da! Nekoč bomo doživeli, ko bodo postelje vse prazne, a tedaj bomo 
tega veseli, da ni mogoče povedati kako! 
ČETRTI RANJENEC (se na pol dvigne v postelji, zadirčno): Bedarija! Ne bo nikoli! 
Svet se bo klal toliko časa, dokler vseh ne vzame hudič! Dixi! (Se zvrne nazaj.) 
PETI RANJENEC (z obvezo na čelu, obupano toži): Ali pa germanit! O moje oči, 
moje oči! Ali res ne bom nikdar več videl ne sonca ne gozdov ne dneva? — 
Ali sije danes sonce, sestra? 
EVA (prizanesljivo): Ne, prav pust dan je. 
PETI RANJENEC (kakor bi mu to bilo v uteho): Hvala bogu! 
STREZAJ (vstopi s kupom posteljnine): Sestra, že dobimo novega! 
DRUGI RANJENEC (olajšano): Hvala bogu! 
STREZAJ gre k mizi, tam odloži svoj kup, vzame nekaj kosov stran, gre 
k slečeni postelji in jo pripravlja. 
EVA gre pomagat ravnati ležišče. 
STREZAJ (med delom): Nov transport! Sami težko ranjeni. Jih že preobvezujemo! 
Vse prazne postelje takoj pripravite. 
EVA: Od kod? 
STREZAJ: Iz poljskih ambulanc, vse še frišno. To bo zopet (se ozre na bolnike, po 
tihem, a s čudno naslado Evi na uho) — krvi! 
EVA (nejevoljno): Dobro, kar pojdite! Bom že sama! 
STREZAJ se komaj vidno namrdne in krene proti mizi, vzame preostali 
kup perila in hoče ven. 
MART (vstopi prav tedaj v elegantni obleki; na prsih ima še več svetinj kakor prej; 
levico nosi obvezano v pentlji, ki mu visi okrog vratu; ko se strežaj skoraj za 
leti vanj, ga nejevoljno z jahalno paličico, ki jo vrti v desnici, zadrži, pri čemer 
se nehote dotakne kupa perila, disgustirano umakne roko): Ze spet te cunje! 
STREZAJ (odide). 
MART (viha nos): In kak smrad! (Se ozre po sobi in zagleda prazno posteljo na 
desni.) Torej ste ga vendarle odpravili! Skrajni čas, sicer bi se bil pritožil! 
(Odloži kapo in paličico na mizo ter si sleče eno rokavico.) 
EVA ga niti ne pogleda, temveč samo hiti napravljat posteljo. 
MART sede na stol in se pripravlja, da si prižge cigareto. 
EVA (gre k njemu, po tihem): Mart, lepo te prosim, saj veš, da se ne sme —! 
MART (malomarno): Ah, saj res, vedno pozabim! (Spravlja dozo.) Ce samo vidim 
te cunje, me začne dušiti in nehote moram kaditi! (Vzame iz enega žepa stekle 
ničko s kolonsko vodo, iz drugega robec, si ga namoči in drži pred nos.) Kdaj je 
umrl? 
EVA (apatično): Pred pol ure. 
MART: Težko? 
EVA (nejevoljno): Saj tebi je to vseeno, samo da je hitro! 
361 
MART (bahavo): No tako brez srca tudi nismo! Nerad pa gledam take stvari! Ljudje 
strašno umirajo! 
EVA (pikro): Ti boš pa najbrž z navdušenjem! 
MART (nekoliko zadet): To ravno ne, a nekaj herojskega bi pa le moralo ostati 
človeku tudi v zadnji uri! Tako pa — kako neestetsko! 
EVA gre nejevoljno na stran in si da opraviti z novo pogrnjeno posteljo. 
MART (vstane in gre po sobi; zviška): No, kako je, tovariši? (Molk.) Dobro? 
TRETJI RANJENEC (jezno, odrezano): Ce vas ni — dobro. 
MART (zadet): Hm! (Se obrne naravnost k drugemu ranjencu): Pa vi? 
DRUGI RANJENEC (komaj izpod odeje): Kakor zmeraj, gospod major! 
MART (se obrne še k prvemu ranjencu): Kaj pa s teboj, mali? 
PRVI RANJENEC: Prosim, ali boste še dolgo v naši sobi? 
MART (začudeno); Čemu to sprašuješ? 
PRVI RANJENEC (s prozornim namigom): Danes so jih pripeljali že zopet cel 
transport! 
MART: Tako, k nam? No, potem pa gotovo dobimo novega (zafrkljivo:) »tovariša«. 
ČETRTI RANJENEC (trdo poudarjaje): Pravega tovariša, s fronte, ne — s pogreba! 
MART (osupne, hoče nekaj reči, a mu ne dado do sape). 
TRETJI RANJENEC (vzroji): Boljši bo gotovo kot vi! 
DRUGI RANJENEC (se opogumi): Vsaj ležal bo, ne pa zdrav hodil okrog in dražil 
bolne! 
PRVI RANJENEC (s tankim glasom): In zapeljeval sestre! 
MART (vzkipi): Fant —! 
PRVI RANJENEC (hitro): Vse vem! Kadar mislite, da spim, gledam skozi priprte 
oči in vidim, kako se prilizujete naši sestri Evi! 
MART (brz sape): Kako se predrzneš —! 
PRVI RANJENEC (se ne da ugnati): Jaz pa vam povem, da jo bomo varovali mi vsi 
in jo ubranili ialotom, ki —! 
MART (se zakadi proti prvemu ranjencu): Vi pozabljate, praporščak, koga imate 
pred seboj! Takoj pokličem stražo —! 
EVA (je prihitela in se postavila med besedovalca): Tu sem poveljnik jaz! Prosim 
te, Mart, pusti bolnike pri miru, sicer moram poklicati šefa! 
MART (onemoglo): To je prekršek subordinacije —! 
EVA (odločno): Prosim, konec! 
MART (se obrne in piha ter jezno stopa po sobi sem in tja). 
EVA (se skloni k prvemu ranjencu in ga materinsko tolaži): Nikar se ne razburjaj, 
mali! 
PRVI RANJENEC (od razburjenja ihti): Ko pa sem tako strašno nesrečen, sestra! 
(Otroško zaupljivo:) Tako vas imam rad, sestra, in bolj od mojih ran me boli, 
ko vidim, kako... kako vas nadleguje! 
EVA (presunjena): Nič ne maraj za to, deček moj, saj ga ne maram! (Ga poljubi 
na čelo in položi na posteljo.) 
ČETRTI RANJENEC (se zakrohoče): Ha, ha, ha! 
MART (odreveni): Eva, lepo te prosim, spričo tujih ljudi vendar ne gre —. 
EVA (trdo): Jaz nisem začela, izprašaj si rajši svojo vest! 
Vrata se odpro: navaden VOJAK z obvezano glavo in majhnim kovčkom 
v levici vstopi naprej, za njim neseta dva STREZAJA nosila z novim ranjencem. 
Vojak vrata zopet zapre, potem pa se kakor prej skrbno briga za to, da ona 
dva neseta previdno in počasi. Ko hočeta postaviti nosila na tla, jih poprime in 
daje znamenja, naj na lahno postavita. 
BOLNIKI se dvignejo v posteljah na komolce in radovedno opazujejo do 
gajanje. 
EVA pohiti k nezasedeni postelji, jo odgrne, popravi blazine in čaka. 
362 
STREZAJA in VOJAK previdno vzdignejo ranjenca in ga polože v posteljo. 
EVA ga pogrinja, ne da bi se natančneje ozrla vanj. 
PRVI STREZAJ (Evi na uho, izvedensko, kratko): Samo transfuzija krvi. Nobenega 
upanja. (Streiaja odideta.) 
VOJAK (odlaga oficirski kovček na omarico, tiho): Ste vi tu, sestra? 
EVA (pokima). 
VOJAK (pokaže na ranjenca): Nezavesten! Njegov služabnik sem. 
EVA: Kdo je gospod? 
VOJAK: Major Pipan. 
MART postane pozoren, se primakne k mizi in prisluškuje. 
EVA (osupne, se prime za prsi in stopi k vojaku, tiho): Major Pipan? 
VOJAK (tudi tiho, in enako oba ves naslednji pogovor): Da. Ga poznate? 
EVA (še nekaj časa osuplo gleda vojaka, potem se obrne k ranjencu, pristopi k 
vzglavju in dolgo opazuje; komaj slišno, zase): Da, on...! (Boječe in nežno po-
gladi Pipanu nekaj las s čela.) 
PIPAN (zastoče). 
EVA (presunjena): Vid! 
VOJAK (je priskočil, ko je slišal stok): Ne bo se še zbudil, to se mu le blede. — 
Torej ga sestra pozna? 
EVA (samo prikima). 
VOJAK: O, potem je v pravih rokah! (Si meni nič tebi nič vzame stol pri mizi, ga 
postavi k vzglavju svojega gospoda in sede.) Jaz se sicer ne ganem od postelje, 
pa je le dobro, če ne pride h kateri koli — oprostite! — (Sočutno:) Težko je 
ranjen! 
EVA: Obe nogi? 
VOJAK: Obe. V kolenu. 
EVA (se ne more odtrgati od ranjenčevega obraza): Vid! Obe —! 
VOJAK (sočutno): Mehkega srca ste, sestra, prava izjema, hvala bogu! Sicer bi ne 
bila prijatelja! 
EVA (se nehote nasmehne in poda vojaku roko): Tak pa bova, ker ste mu tudi vi! 
VOJAK (navdušeno strese Evi roko): Ne veste, kakšen gospod je! Po vsem svetu ga 
lahko iščete! 
EVA: Ga imate zelo radi? 
VOJAK (skoraj užaljen, glasno): Ha —! (Se takoj spomni, kje je, tiho:) V plin bi 
šel zanj brez maske! Ne le jaz, vsi njegovi vojaki! Koliko je storil za nas! Pa mu 
tudi drugače ne pravimo kot očka, med seboj seveda! Pa tak junak! 
EVA (interesirano): Junak? 
VOJAK (navdušeno); Junak, junak! Da bi ga videli na fronti: obleče se kot mi, 
vsa znamenja oficirja proč, torbico ob bok in puško prvega ranjenca v roke! 
Potem pa pred nami prvi v naskok! 
EVA (zamišljeno): Ali je mogoče? 
VOJAK: Seveda. Jaz nisem smel nič nositi zanj. Menažo je jedel mojo, jaz pa nje 
govo. Včasih tudi kdo drug, kdor je bil najbolj potreben, se mi zdi, s tistim je 
menjal. — (Za kratko umolkne; z gotovostjo:) Junak! 
EVA (kot prej); Čudno. 
VOJAK: Res čudno, sem tudi sam dejal spočetka. Kako so se junačili in nas pod 
žigali drugi zadaj! Naš pa nič, samo to nam je nenehoma zabičeval, kako se 
moramo zavarovati. »No, ta pa je zajec!« smo si včasih dejali, čeprav smo ga 
obrajtali, ker je bil sicer tako skrben. Brž ko smo prišli v ogenj, pa so vsi drugi 
izginili kot kafra, samo on je ostal. — (Zaupno:) Najbolj čudno pa je to, sestra, 
da se je bal! 
EVA (začudeno); Bal? 
363 
VOJAK (prikima): Še zelo! Kar prestrašil sem se ga, ko sem ga prvič zagledal v 
ognju: bled je bil, usta je imel plava, iz oči se mu je bralo, kako se boji! 
EVA: Potem vendar ni —! 
VOJAK (zviška): Prav zaradi tega! Sestra, vidite, to je tako: ne rečem, dobi se že 
tu in tam kdo, ki je na fronti, kakor bi doma močnik otepal; pa to so redki 
kot lasje na pleši. Tem seveda nobena groza nič ne stori. Vsi drugi pa se bo 
jimo, strašno bojimo! Najrajši bi zbežali proč, daleč kam, menda domov! Pa 
vemo, da to ne gre, in premagujemo strah, vsak svojega: in čim bolj ga pre 
magaš, tem večji junak si, in čim bolj se bojiš, tem več je treba moči! 
EVA: Tega bi si nikdar ne mislila! 
VOJAK (se nasmehne): Verjamem, si tudi od nas nihče ne, dokler sam ne poskusi. 
Zato pa tudi čim večkrat greš na fronto, tem teže. Preveč že veš, kako bo. 
(Zamišljeno in resno:) O, hudo se je treba upirat', da te ne zlomi! 
PIPAN (zopet zastoka). 
EVA (ieli bolniku nekaj popravljati vzglavje). 
VOJAK (prehiti Evo): Ne, bom jaz, sestra — saj res, kako pa naj vas kličem? 
EVA (preprosto): Eva. 
VOJAK (začudeno): Eva —? Hm! 
EVA (radovedno): Ali vam ime ni všeč? 
VOJAK: O, pač! (Skrivnostno:) Čudno — gospod je v nezavesti večkrat izgovarjal 
vaše ime! 
EVA (pretreseno): Moje ime! 
MART se že bolj približa tiho govorečima. 
PIPAN nemirno bega z rokami po odeji in obrača glavo. 
VOJAK (položi prst na usta): Pst! Zopet... 
PIPAN (polglasno, vroče): Eva! Eva! 
EVA (ne vzdrži več: pozabi na vso okolico, spusti se tesno ob postelji na kolena, 
prime Pipana za roko, mu jo boža in med grenkimi solzami skesano jeclja): 
Vid ... Vid ... 
MART se nejevoljno obrne stran in začne zopet nemirno hoditi po sobi 
sem in tja. 
BOLNIKI se začudeni spogledujejo; PRVI RANJENEC zagrebe obraz v 
blazino in krčevito, otroško, neutolažljivo hlipa. 
VOJAK (presenečen od prizora, vstane; osuplo): Gospodična —! 
PIPAN (se začne dramiti in odpira oči): Kje sem? — Peter, kje sem? 
VOJAK (zelo skrbno): Tu, v bolnišnici, gospod major, v dobrih rokah, jaz sem pri 
vas in —. (Zastane, zmedeno se ozirajoč na Evo.) 
EVA (plašno): In jaz, Vid, jaz, Eva... 
PIPAN (se z vojakovo pomočjo nekoliko dvigne in dolgo zre brez besede na klečečo 
Evo, potem pa zašepeta s trepetajočim, odpuščajočim glasom): Eva —! 
EVA položi glavo na posteljo; vse telo ji stresa tiho, sproščujoče ihtenje. 
PIPAN se spusti nazaj na blazino in molče boža Evo po glavi. 
Kratka tišina, sliši se le hlipanje PRVEGA RANJENCA. Celo MART ustavi 
svojo hojo, obstane v ozadju in zmedeno, onemoglo tava z očmi po sobi. 
PIPAN (se nenadoma, kolikor more, sunkovito dvigne; brez prehoda): Peter, kje 
so moji papirji? 
EVA (presenečena dvigne glavo, se hipno umiri in se zastrmi v Pipana). 
VOJAK (vzame z omarice kovček, ga odpre in začne brskati po njem): Tule, gospod 
major, takoj! 
EVA (prestrašeno): Kakšni papirji, Vid? 
PIPAN (pomirljivo): Nič, nič, Evi ca — moje kemične analize! 
EVA (potolažena, z rahlim nasmehom): Torej še zmeraj ves v kemiji? 
364 
PIPAN: Da, da. (Nenadoma ga navda nemir:) Brž, Peter, brž! Evica, prosim, stori 
mi zadnjo uslugo, pokliči nujno šefa zdravnika! Nujno! 
EVA (se zopet ustraši): Zadnjo —? Moj bog, kaj ti je, Vid? 
PIPAN (proseče sklepa roke): Prosim, hitro, Evica, hitro! 
EVA (pohiti iz sobe in pusti vrata odprta; sliši se, kako zunaj nervozno telefonira): 
Halo! Sestra Eva! — Gospod profesor, prosim, nujno takoj v mojo sobo, h go 
spodu majorju Pipanu! 
PIPAN: Gospod profesor? Kdo je tu šef zdravnik? 
EVA (se medtem vrne v sobo): Naš gospod profesor dr. Lom, dragi Vid. Takoj 
bo tu! 
VOJAK (je našel iskano in podal Pipanu neke notese). 
PIPAN (hlastno pograbi zapisnice in jih prebira; brez zveze): Doktor Lom! — 
Da, da tule... Kakšna sreča! — (Mrmra odlomke kemičnih formul:) HC4... 
H2 ... C,... 
EVA (se preplašeia vrne k postelji in podpira Pipana; boječe): Kaj ti je, Vid? 
PIPAN (Se vedno v zapiskih, odsotno): Nič, nič... (Pogleda zamišljeno predse, zbra 
no:) Da! (Evi:) Kemična analiza germanita, navodilo za absorbent in sredstvo 
proti zastrupljenju. 
PETI RANJENEC (na to oznanilo zavpije z divjo radostjo): Rešen! Rešen! 
PIPAN (tišči Evi svoje notese, s skrajnim naporom): Tu, tu! Izročiš... gospodu pro 
fesorju! (JWoči pa zapuste.) Spati... spati... (Izčrpan omahne v naročje Evi in 
vojaku, ki ga oprezno položita na blazine. Komaj slišno:) Zbogom, Evica, 
Evica... 
EVA (se sesede na stol, položi glavo k Pipanu na vzglavje in komaj premagovaje 
obup dahne): Vid, Vid, odpusti! 
PIPAN (toliko da še ujame Evino, roko in jo ponese k ustnicam): Nič, nič, draga, 
ljuba ... (Se še enkrat vzpne in z zadnjo silo polglasno spregovori): Odpuščam 
tebi, Evropa! (Sunkovito poslednjič zasope, zakrili z roko, se zgrudi in umre.) 
EVA se strta vrže na umrlega in obleži kakor mrtva na njem. 
VOJAK poklekne ob postelji, naredi križ in začne tiho moliti; debele solze 
se mu ulijejo po licih. 
BOLNIKI se mrko spuščajo nazaj v blazine; PRVI RANJENEC preneha 
ihteti, se dvigne na rokah in zbegano gleda po sobi. 
MARTU se najprej zazdi, da bi moral pohiteti k Evi ter jo tolažiti ali kar 
koli že, in res krene proti njej; blizu mrliške postelje pa mu zastane noga, ves 
izgubljen gleda nekaj časa topo na pretresljivo skupino, potem pa se obrne in 
počasi s povešeno glavo zapusti sobo. 
PETI RANJENEC (tiho, blaženo): Rešen ... Rešen ... 
Zagrinjalo 
6. podoba: »Nikoli več!« 
Scena: je sicer ista kot v prvi podobi, toda s pomenljivimi razlikami, ki jih 
koj opazimo. Aparata za televizijo ni več; pijače, kajenje, sladkarije in druge 
dobrote, ki so poprej tako zgovorno pripovedovale o obilju vsega, so izginile; 
za cvetje po vazah že dolgo nihče več ne skrbi; zagrinjala so neoprana in za 
prašena. Pohištvo je resda še lepo in nepoškodovano, toda brez tistega bleska, 
ki mu ga daje roka skrbne gospodinje, brez tistega reda, ki ga očituje vsaka 
drobnost v mirnem domu: grenka odpoved in bolna otopelost sta se naselili po 
vseh kotih salona, ki je bil nekoč tako eleganten in ubran. 
365 
Od tedaj, ko je tod Golobova EVA na dan svoje zaroke klicala iz prihod 
nosti omamne podobe pričakovane sreče, je minilo že več let. Blazni dogodki 
bojne jurije so ta čas drli mimo njenih široko odprtih oči, ostre bolečine so ji 
rezale srce. Okrutni čas pa ni stri zdravega na pol otroka, ki je le na naglo 
dozorel. Zdaj vodi to navzven še zmeraj nestrto dekle skozi leva, steklena vrata 
pod roko PAVLETA; ona odpira in zapira, tako da nam je koj jasno, kaj je s 
fantom: slep je. Invalid ob palici. Njegove oči so sicer na videz zdrave, toda 
s satansko učenostjo sestavljeni plin mu je ohromil vidni živec. Bore ubogi je 
samo še bleda, trepetajoča senca nekdanjega vedrega in odrezavega mladeniča. 
EVA (sprevaja Pavleta na desno k stolčkom, ga teši z nežnimi gibi in mu dobro 
dušno prigovarja): Tule, Pavle, da se malo odpočiješ! (Naravna stol, pomaga 
slepemu najti sedež in sesti.) 
PAVLE (komaj da se dotakne blazin, se že spet hoče dvigniti; s komaj pridušeno 
razburjenostjo): Ne, tako ne pojde več! 
EVA (brž obzirno potisne Pavleta nazaj): Nič, nič, dragi! Takole! (Poklekne, se na 
sloni na fantova kolena in se zagleda vanj.) Zdaj pa ukazi: s čim naj ti po 
strežem? 
PAVLE (se vdaja): Karkoli — kako si dobra! 
EVA (se veselo šali): Karkoli — mizica, pogrni se! (Ploskne in skoči kvišku.) 
Brž, brž! (Gre h kredenci na levi in začne brskati po njej; jemlje v roke stekle 
nice in jih ogleduje proti luči, stika po dozah in šatuljah, pa mora venomer 
žalostno odkimavati, da ni nič. Medtem pa radostno klepeče v istem tonu kot 
prej:) Ej, ta bo premočan! — Škrati so ga popili! — Ne, polnega pa zdaj ne uteg 
nem odpirati. — Aha, ta bo pravi! (Postavi izbrano na stran in preiskuje dalje za 
cigaretami.) Fu — sam parfum! (Po sili kihne.) Eksportne — za damice! (Konč 
no le nekaj najde.) Ha, Pavle, tvoje! Zeta! Imenitno! (Zmagoslavno nese cigarete 
in pijačo na levo ter ponudi Pavletu steklenico:) Veš, kar po domače ga daj, iz 
steklenice! 
PAVLE (res vzame, nastavi na usta in potegne, toda kar sredi pitja odstavi in se 
dvigne s stola; razvneto): Ne, to se mora nehati! — Kakor bi bil še v plenicah! 
EVA (komaj prestreže steklenico, ki se je hoče Pavle znebiti; prestrašeno): Mili 
bog, kaj ti je danes? 
PAVLE (počasi s palico tipaje predse naredi dva koraka na desno in se ustavi, 
srdito mahaje): Tega ne vzdržim več! (Nadaljuje svojo nebogljeno pot.) 
EVA (odloži steklenico in cigarete, kamor že je, pohiti za Pavletom in ga prime pod 
pazduho; z naporom duši svoj strah): Ljubi moj, nikar —! Spotakneš se —! 
PAVLE (se obzirno, a odločno otrese Eve in izbruhne): Rajši se rentam, kakor da 
bi se še naprej pustil takole pedenati! Tristo —! (Bsno stisne pesti in divje 
zaškriplje z zobmi.) 
EVA (izgublja svoj težko izbojevani mir, ko vidi izbruh obupa; sklepa roke in prosi 
z drhtečim glasom): Pavle! 
PAVLE (pa nič ne sliši in na novo v presledkih rohni): Naj bo preklet, ki je skuhal 
ta plin! — Živeti hočem ali crkniti! 
EVA (je na koncu in začne ihteti). 
PAVLE (pa ne more slišati solz; koj je pozabljeno njegovo gorje; tipaje išče Evo in 
tolaži): Evica, prosim, ne jokaj! Odpusti mi! 
EVA (z muko ponareja glas): Saj ni nič, Pavle! Samo malo si me prestrašil! Saj 
ne jočem več! 
PAVLE (dotipa dekle in ji gre z desnico po obrazu): Tu ... Tu .. . Čutim jih. solze! 
EVA (si urno otira lica; kar le more korajžno): O, je že minilo, Pavle! Ne misliva 
več na to! Sedi semle! (Pomaga fantu na najbližji stolček.) 
PAVLE (se počasi spusti na sedež): Evica! 
EVA (primakne še sebi stolček in začne milovati Pavleta): Nasloni se name! Tako... 
(Poljubi fanta na oči.) Ubogi moj pobič! 
366 
PAVLE (te nežnosti ga tako prevzamejo, da se po otročje stisne k dekletu in ji 
zarije glavo v nedrje; hlipaje); Ko sem pa tako nesrečen! (Presunljivo zaihti.) 
EVA (boža in pogovarja): Nikar, moj ljubi, nikar! Ni še vse izgubljeno! 
PAVLE (neutešeno); Nikdar, nikdar več! 
EVA (daje obema poguma, hitro): Ne, ne, Pavle! Jaz trdno upam, da se profesorju 
posreči najti sredstvo, zdravilo, operacijo, sama ne vem, kaj, a pomoč gotovo! 
Se ne dolgo tega mi je pravil, da je morda na pravi poti. In kadar on reče mor 
da, je že toliko kot brez dvoma; sicer rajši nič ne de. Pavle, vse bo še dobro! 
Za danes morda prinese odrešitev. 
PAVLE (se počasi izihti): Ali misliš zares? Ali me le tolažiš? — Ali kmalu pride? 
EVA (vneto): Kmalu, kmalu! O, že ga vidim, s kakšno tiho, iz oči, iz vsega obraza 
žarečo blaženostjo prihaja in prinaša srečno novico! — (Strese fantu roke:) 
Pavle! 
PAVLE (e?iako): Evica! 
Skozi leva vrata vstopi KATARINA, upadla in osivela nesrečna mati; njena 
gibčnost (ročnost) je že davno šla v nič, le s težavo, nekako avtomatično še 
opravlja svoje delo, nemo, brez besed, le tu pa tam se ji proti volji izvije težak 
vzdih iz potlačenih bolečin. Brž ko zagleda sedeči par, se ustavi pri vratih, 
sklene roke čez život in globoko zastoče. 
EVA in PAVLE se predramita iz svojih fantazij in se ozreta za vzdihom. 
EVA: Katarina —! Kaj vzd'huješ? 
KATARINA (apatično): O nič! — Obisk! 
EVA (pozorno): Obisk? — Ob tej uri? 
KATARINA (skoraj nejevoljno): Saj prosijo, da jim oprostiš in da upajo vendarle 
biti sprejet. 
EVA (začudeno): Toda kdo? 
KATARINA (malomarno): I, general Mak! 
EVA (hitro vstane, prijetno iznenadena): General Mak —? Sveta nebesa, ali je mo 
goče! Torej je še pri življenju?! 
KATARINA (z lahnim sarkazmom, ki ji je še ostal): Mrtev bi najbrž ne stal zunaj. 
EVA (veselo): Da, da, seveda! — Moj bog, kaj pa se še obotavljaš! Pohiti, pohiti, 
prosim! No, daj — čaka! 
KATARINA (nekaj zamrmra in se počasi odpravi ven). 
EVA (se zopet obrne k Pavletu): Si slišal? 
PAVLE (brezbrižno); Sem. 
EVA (začne ogledovati sobo, stopi k mizi in urno poravna prtič, drugod premakne 
vazo, odpihne prah z naslona, si z roko popravi lase; vsa je v ognju, kakor bi 
v hipu hotela urediti, kar je zanemarjenega; vmes pa nenehoma govori): Kdo 
bi si mislil, kaj? — Kako dolgo ga že nisem videla! — Samo da je še živ! 
PAVLE (vstaja in se začenja pripravljati, da odide; slabe volje tipa okrog): Kje je 
palica? 
EVA (se prestraši in pohiti k Pavletu): Ne, ne, nikamor ne pojdeš! 
PAVLE (godrnja): Sem odveč ... 
EVA (ukazujoče): Niti malo ne! Kar lepo sedi nazaj! Tu ostaneš! 
PAVLE (se le malo upira): Kaj bi jaz —! 
EVA (Se bolj odločno): Ni besedice, Pavle, prosim! (Spravi fanta zopet na stol, nežno 
pritisne njegovo glavo k sebi in mu zašepeče s spremenjenim, blaženim glasom:) 
In potem ti povem nekaj — nekaj zelo lepega! 
PAVLE (ostrmi in komaj izreče): Evica —? (V ozadju se že sliši, da nekdo prihaja.) 
EVA (se srčno smehlja): Da, ljubi! — Tiho! — Je že tu! (Poravna urno Pavletu 
frizuro in se miri. Brž še pograbi steklenico in jo ponese v kredenco.) 
Zadnja vrata se odpro, prikaže se za hip KATARINA, ki govori nekaj ne 
razumljivega, spusti noter generala in vrata zopet zapre. 
367 
GENERAL MAK (počasi ob palici pridrsi v salon, sključen, postaran in betežen, 
in hoče začeti z opravičilom): Oprostite —. 
EVA (začne burno pozdravljati): Gospod general, kakšna sreča —! (Ko dobro zagleda 
strtega moža, ji vesela beseda zastane; tiho, z ginjenim glasom:) Gospod ge 
neral ... 
GENERAL MAK (prav tako presunjen dvigne roke v pozdrav): Draga moja dekli 
ca —! (Prime Evo za glavo in jo očetovsko poljublja na čelo.) 
EVA (premagajo jo solze, kot otrok se nagne generalu na rame in bridko zaihti). 
GENERAL MAK (bi rad tolažil, pa ne more spregovoriti nič drugega kot kratke, 
težke besedice): Da ... Da ... 
EVA (se končno nekoliko zbere in odtrga od generala): Kaj so naredili iz vas —! 
GENERAL MAK (prizanesljivo): In iz tebe. Iz nas vseh! 
EVA (prime generala pod pazduho in ga vodi k naslanjačem; tiho): Da... (Zagleda 
Pavleta, na katerega je kakor pozabila, hoče nekaj reči, a se koj ustavi in šele 
čez nekaj hipov doda, kazoč na Pavleta:) Naš Pavle! 
GENERAL MAK (se ne more takoj spomniti, kdo bi to bil): Da, da... 
EVA tiho pojasnjuje. PAVLE se dvigne s stola, a ne more nikamor. EVA 
brž z gibi dopove vse. 
GENERAL MAK (vidno presunjen; prijazno se sam približa k Pavtetu in mu strese 
roko): Pozdravljen, dragi deček! 
PAVLE (se samo nemo priklanja). 
EVA (skuža prebresti neprijetnost položaja): Sedimo, prosim! Takšno svidenje! 
(Odmika stolčke in pomaga gostoma.) In zdaj za pozdrav — (skoči h kredenci 
in prinese srebrno tobačnico) vašo cigaro! 
GENERAL MAK (se žalostno nasmehne): Hvala, ne smem niti tega več! (Zakašlja.) 
Naduha! 
EVA (poparjeno odloži dozo na mizo): Moj bog! (Preskoči drugam, da bi se umakni 
la razočaranjem.) Samo da ste zopet tu! Gotovo ostanete pri nas! 
GENERAL MAK (žalostno): Ostanem, ostanem... In kako je drugače? Gospod 
papa? Gospa mama? 
EVA (pobesi glavo, tiho): Hvala, dobro. Samo — mama —. 
GENERAL MAK (takoj misli, da razume): Da, da, uboga prijateljica! Se zmeraj 
stari napadi? 
EVA (ubito): Umrla... 
GENERAL MAK (osupne): U —! (Hoče vstati, a udje mu ne dadd. Zato samo vzame 
Evino desnico v svoje roke in jo miluje:) Tudi to... Tudi to... 
Mučna tišina, dokler se zopet ne odpro zadnja vrata. 
SENATOR GOLOB (veselo iznenaden in kar more urno stopi v salon in že na vratih 
glasno pozdravlja): Kakšno iznenadenje! Dragi prijatelj, dragi —! 
GENERAL MAK (se z muko dvigne in hoče senatorju naproti, a v svoji neboglje 
nosti nikamor ne pride). 
GOLOB (zapazi generalovo prizadevanje in smeh se mu takoj utrne z lic. Prizadet 
hitro priskoči in objame starega vojaka, žalostno vzdihujoč): Prijatelj! Prijatelj! 
GENERAL MAK (molče vrača pozdrave). 
GOLOB (sočutno): Kakšnega vas moram sprejemati! 
GENERAL MAK (se obotavlja): In jaz... Dragi prijatelj, oprostite, nisem vedel, 
kako težki udarci so vas medtem zadeli. (Nudi senatorju roko za sožalje.) Uboga 
gospa! 
GOLOB (težko premaguje jok): Usoda, usoda, strašna usoda... 
GENERAL MAK in GOLOB podpirata drug drugega in se primakneta 
k sedežem; EVA pripravlja mesta, PAVLE vstane in se hoče odstraniti. 
EVA pristopi k Pavletu in ga brez besed pridrži. 
368 
GOLOB (očetovsko): Ostani Pavle! — (K generalu tiho, kazoč na fanta:) Vidite —? 
GENERAL MAK nemo prikima in s senatorjevo pomočjo sede na levi. 
Enako PAVLE na desni; za njega se ustopi EVA. 
GOLOB (zamišljeno obstane ob naslanjaču, kakor bi pozabil sesti): In tako ni samo 
pri nas; povsod, po vseh hišah, po vsej Evropi neusmiljene rane te strašne 
vojske! In nikjer ni videti konca... 
EVA (resno); Le na kaj še čakamo mi, na kaj še čakajo oni! Tu in tam imamo že 
zdavnaj dovolj. Popolnoma smo otopeli in ubiti. — Berite samo ta neznosna 
dnevna vojna poročila: »Na frontah mirno in nič novega. Ujeli smo enega vo 
jaka.« Ali: »Zaplenili smo zaboj municije«, »sovražniku smo zamašili izhod 
iz rova«, »preprečili smo širjenje letakov« in tako dalje. 
GENERAL MAK (prikimava): Zares, draga Eva, na frontah se nič več ne dogaja. 
Vojaki na obeh straneh so otopeli in brezbrižni. Tudi če bi še bilo orožja in 
municije in če bi vodstvo še imelo voljo — nihče bi ne upal več zapovedati 
napad. Na obeh straneh bi se uprli. — Zato samo še čakamo. 
EVA (nejevoljno); Na kaj? 
GENERAL MAK (kratko): Na nasprotnikov polom. Na njegovo vdajo. Na zmago. 
PAVLE (jezno); Mi tu zadaj pa moramo trpeti pomanjkanje, stradati, hoditi na pol 
nagi okrog in — molčati! Hudič! 
GENERAL MAK (takoj razume): Res je, vojska je zdaj strašnejša v zaledju kot na 
fronti. In to je grozno, brez smisla — to počasno davljenje civilnega prebival 
stva, umiranje nedolžnih otrok in žena —. 
PAVLE (plane kvišku): Zakaj se potem ne upremo! 
EVA (miri): Pavle, ne razburjaj se toliko! (Počasi spravi Pavleta nazaj na stol.) 
GENERAL MAK (grenko): Ali vam ni znano, kako se številni taki poskusi končajo? 
Doma in na oni strani? 
PAVLE (hoče izbruhniti, pa ne upa prav): To — to... (Obupno zavihti stisnjeno 
pest in udari po zraku.) 
GENERAL MAK: Potolažite se. Ura se že izteka. 
GOLOB (z zanimanjem): Kako to? Imate kaj novic? Zanesljivih? (Sede in s priča 
kovanjem zre v generala.) 
EVA (nejeverno): Ah, siti smo že tega večnega namigovanja, gospod general, teh 
večnih golih tolažb in praznih govoric, ki se koj drugi dan razprše kot megla 
v poletnem soncu! 
PAVLE (zadirčno): Samo s tem nas futrajo, ko nimajo drugega! 
GENERAL MAK (dobrohotno): Vem, vem. Toda dovolite mi, če se zelo ne motim, 
gre zdaj zares. 
GOLOB (kar požira): Povejte, povejte brž, dragi prijatelj! 
GENERAL MAK (tehtno, a brez domišljavosti): 2e dalj časa se na skrivaj vodijo 
pogajanja. Na skrivaj, prosim; da bi vojaki ne razvedeli in ne napravili konec 
v enem dnevu brez pogajanj. 
PAVLE (navdušeno); Tako je tudi treba! 
GENERAL MAK (prijateljsko Pavletu): Ne, dragi fantič, iz tega bi se zgodila po 
polna anarhija, ki bi uničila še tisto malo, kar je ostalo. (Senatorju): Pravza 
prav gre samo še zato, kako v redu in istočasno likvidirati pri nas in pri 
sovražniku. Ne bojimo se več nasprotnikovega orožja, marveč tega, da bi 
popustili pred njim in tako izgubili vojsko, vse. 
PAVLE (sarkastično): Vse! Ko imamo še toliko! 
GOLOB (napeto in nepočakano): Torej zares? In kako dolgo bodo še trajala poga 
janja? Ali so že blizu zaključku? 
GENERAL MAK (se prizanesljivo nasmehne): Lahko že danes —. 
GOLOB (otročje ploskne z rokami): 2e danes —! 
24 Loški razgledi 369 
GENERAL MAK (kot prej): Lahko pa šele čez eno leto. 
GOLOB (razočaran): Cez eno leto...! 
No oknu desno ta mah zažvenketajo Sipe od drobnih kamenčkov, ki jih 
je nekdo vrgel vanje. Razen generala se vsi prisotni na lahno zdrznejo, ta pa 
začudeno gleda po sobi in na okno. Koj potem se zasliši od zunaj konec na 
božne pesmi »Marija zibala in pela lepo...« 
GENERAL MAK (tiho): Kdo to poje? 
Nihče ne odgovori, kajti za pesmijo se oglasi v kričečem nesoglasju z me 
lodijo bučen, histeričen smeh: »Ha, ha, ha....' Jaz pa zibala in jokala lepo!« 
EVA hitro stopi k oknu in pogleda ven. 
GLAS OD ZUNAJ (sladko, priliznjeno): O, dober dan, moj dragi balon! Kam si mi 
odnesel balonček, sina brez cekina? Kje si skril otroka, o ti plavajoča roka? 
EVA (pomirljivo skozi okno): Tu, tu ga imam. Le pridi ponj hitro! 
GLAS OD ZUNAJ (veselo): Joj, joj, joj — kojl 
GENERAL MAK (osuplo): Kaj je bilo to? 
EVA (se obrne v sobo in stopi nazaj na prejšnje mesto): Nesrečno dekle, gospod ge 
neral. Zmešalo se ji je. 
GENERAL MAK: Zmešalo? — Katero dekle? — Zakaj zmešalo? 
EVA (v zadregi): Otroka je rodila mrtvega in to jo je tako zadelo. V vodo je skočila. 
GENERAL MAK (nekaj temno sluti): Po porodu? 
EVA (le bolj v zadregi): Ne, pred — Nezakonska. 
GENERAL MAK (predirljivo): Tisto dekle? — To je bil Mart. (Nihče ne pritrdi in 
ne ugovarja. Nato potrto:) Tudi še to! Bal sem se, da bo kaj hudega. 
GOLOB (prigovarja): Ne jemljite si tega preveč k srcu, dragi prijatelj! — Tudi 
to je vojska. 
GENERAL MAK (zamolklo): Da, vojska in moj — nečak... 
GOLOB (brž začne tolažiti): Naš profesor doktor Lom jo gotovo ozdravi, dragi 
prijatelj! Čudeže dela na bolnikih! Tudi našemu Pavletu bo pomagal, o tem 
ni dvoma. 
GENERAL MAK (se oprime zastranitve): Ali je mogoče? Da bi ukrotil ta strašni 
plin? 
PAVLE (si krčevito pokriva z rokami oči, kakor bi jih zopet hotel braniti pred stru 
peno izparino). 
GOLOB: Jaz sem popolnoma prepričan o tem. In ti tudi Evica, kaj ne? 
EVA (se sili): Gotovo, papa! 
PAVLE (nejeverno): Ne, ne, samo varate me! Iz tvojega glasu berem, da ni nobe 
nega upanja, Eva! 
EVA (miri Pavleta): Oh, saj ni prav nič res! To se ti je le tako zdelo. 
GENERAL MAK (pomaga): Le verujte, Pavle, le! Čemu neki bi vas slepil! 
KATARINA (odpre zadnja vrata in naznani): Gospod profesor! 
EVA (nehote vzklikne): Ah! 
DR. LOM (se prikaže na vratih; tudi njega so vojna leta prizadela, vendar še zmeraj 
možato nosi svoje breme in vliva okolici pogum): Dober dan — o, kolika družba! 
(Zagleda generala in ga ne spozna precej:) Oprostite, mogoče motim? 
GOLOB (vstane in kaže na generala; bridko): Kaj ga ne spoznate, gospod profesor, 
našega dragega prijatelja generala Maka? 
DR. LOM (osupne, si popravi naočnike in brž pristopi): Za božjo voljo, ali je mo 
goče? 
GENERAL MAK (se hoče zopet dvigniti, pa ga prehiti). 
DR. LOM (ki ga rahlo potisne nazaj v naslanjač mu stisne roke in prisrčno po 
zdravlja): Gospod general, kdo bi si mislil! 
370 
GENERAL MAK (odzdravijo in se dobrodušno smehlja): Kaj, takšna podrtina! 
Tu odpove tudi vsa vaša umetnost, dragi profesor! 
DR. LOM (zategnjeno, nekoliko nerad): O, mi nikdar ne vržemo tako hitro puške 
od sebe! Oprostite — (se obrne k mlademu paru; hitro:) Evica —! 
EVA (ne more sčakati, stisne roke na prsi in hlastno vpraša): Našli? 
DR. LOM (očetovsko): Počasi ljubica, počasi. 
EVA (blizu razočaranja): Torej še ne! 
DR. LOM: Ne in da, da in ne. 
EVA (proseče); Ne mučite me, gospod profesor! 
DR. LOM (nežno): Bog ne prizadeni, ubožica! Samo pojasniti ti hočem, da še ni 
popolnoma gotovo. Prihraniti eventualno razočaranje. 
EVA (zopet vsa v upu): Popolnoma gotovo je, že vidim! — (Stresa svojega fanta:) 
Pavle, ali slišiš? Ali slišiš? 
PAVLE (z drhtečim glasom): Slišim: popolnoma nič ni! 
DR. LOM (pristopi k Pavletu in ga tolaii): Nikakor, dragi fant — Kako sta ne 
strpna, počakajta, da povem vse! — Vsi poskusi na živalih so popolnoma uspeli. 
Treba mi je le še poskusiti na — ljudeh. 
PAVLE (se dvigne, odločno): Vzemite mene — takoj začnite! 
EVA (se upre): Na Pavletu ne boste poskušali —\ 
DR. LOM (potreplja Pavleta po rami): Ne bo treba, ljuba otroka, ne bo treba! — 
Sem že na drugih! 
EVA (napeto): In —? 
DR. LOM (resno); Upam, da se je posrečilo! 
EVA (samo vzklikne): Ah! (nato pa ji odpovedo moči: nebogljeno se nasloni na 
Pavleta, ki jo prime v svoje močne roke in stoji kakor omamljen od usodne 
novice, ne da bi mogel kaj spregovoriti.) 
DR. LOM ganjen pristopi k paru in pomaga, da oba sedeta; EVA se nasloni 
na Pavleta, ga boža in od blaženosti preliva debele solze. Drugi navzoči pre 
treseni molče. 
DR. LOM (počasi po krajšem molku): Posrečilo, ker je plin analiziral — inženir 
Pipan... 
EVA (tiho jekne); Vid —! 
Ta mah se zasliši v ozadju treskanje z vrati, pretrgano glasno govorjenje 
in nagli, trdi koraki; brž nato zadnja vrata odlete na ves stežaj in na oba 
vetrova: V sobo plane kot vihar MART MARINKO. Edino njemu se dolga 
vojska nič ne pozna; nasprotno, oblečen je za na parado, pokrit s svetinjami, 
zlatimi pasicami in drugim vojaškim blilčem. 
MART (že ko prihaja skozi vrata, vpije nazaj posamezne odsekane besede:) Da! — 
Res! — (Ko pa se ustavi sredi salona, naglo globoko zajame sapo, visoko dvigne 
desnico in iz krepkih prs zavpije:) Zmaga! 
PRISOTNI se elektrizirani dvignejo, se ozro v prišleca in napeto čakajo 
nadaljevanja. 
MART (že enkrat): Zmaga! 
DR. LOM (nestrpno v majorja): Kakšna? Končna? 
MART (se ponosno udari po prsih): Končna! Naša! 
GOLOB (boječe, kakor bi pričakoval smrtne obsodbe): Mir? 
MART: Mir! Zmagoslaven mir! 
VSEM NAVZOČIM odpovedo ob tej novici udje, da morajo sesti. 
Medtem pa že stoji na vratih poslanec KOLAR v ponošeni uniformi svoje 
stranke, suh, mrk in teman kot prikazen iz podzemlja. 
24* 371 
KOLAR (brž ko izbruha Mart svoje prevzetne besede, se oglasi z vrešcečim, od 
srdu in hudobije lajajočim glasom:) Sramoten mir! Poraz! 
GOLOB (ves blažen): Mir, mir! Samo da je mir! 
MART (stopi proti Golobu): Rečem vam, da je zmagoslaven! (Zagleda generala in 
osupne:) Zaboga — stric! (Zaradi slabe vesti ne ve, ali naj bi pristopil ali se 
umaknil.) 
GENERAL MAK (mirno): Pridi bliže! (Poda Martu roko, odpuščaje:) Zaradi te vesti 
— pozdravljen! 
KOLAR (da bi se uveljavil, naredi nekaj korakov naprej in Se enkrat kot prej 
zažuga): Sramoten mir! 
EVA (nejevoljno): Uh, to zoprno skovikanje! 
MART (se oddahne, ko se pobota s stricem in plane z novo močjo na Kolarja): 
Zmaga, gospodine! 
GENERAL MAK (poseže vmes): Tak nehajta že s prekljanjem! — Mart, povej, kaj 
veš, da bomo vedeli, pri čem smo! 
MART (se unese in začne pripovedovati): Danes, pred eno dobro uro je bil podpisan 
mir. Pogoji: nobene spremembe meja, nobenih odškodnin, nobenih — skratka: 
vse, kakor je bilo! 
DR. LOM (grenko): In za to je moral svet krvaveti toliko let! 
MART (se ne zmeni za zdravnikov žolč): Da, status quo! Vzdržali smo proti vsem 
sovragom, proti vsemu svetu! Ostali na svojih postojankah. In to je — zmaga! 
KOLAR (ujedljivo); In to je — poraz! 
Na vratih, ki ostanejo do konca sirom odprta, se prikaže KATARINA; 
zanjo to prerekanje nič ne pomeni, zanjo nič ne pomeni mir, kakršnega je 
dočakala. Tiho stoji na pragu in molče preliva solze strte matere, ki ji je sreča 
drugih samo nov meč v krvaveče srce. — Kmalu se ji pridruži še POLDKA. 
GENERAL MAK (hoče posredovati): Ali zmaga ali poraz — to se šele pokaže — 
kadar bodo vidne vse posledice vojske —. 
KOLAR (ironično preseka); Šele kadar — jaz jih vidim že danes! Zopet se bo začela 
stara pesem: bučne manifestacije zapečkarjev, povodenj pacifistične limonade, 
prerivanje strahopetcev v ospredje, zapostavljanje trdih mož. Ne, gospoda, do 
tega ne sme priti: zdaj je naš čas! Sovražnik je strt in uničen, mi ne! Mi no 
čemo biti uničeni, mi ne smemo biti! Zdaj zberemo še enkrat vse svoje sile 
in pripravimo za večno konec našim nasprotnikom — pogumnim pripada svet! 
(S povzdignjenim glasom:) Na delo! 
DR. LOM (zadrži Kolarja): Za boga — kaj nameravate? 
KOLAR (osorno in sovražno): Na cesto, med narod — na vojsko! 
DR. LOM (z gnusom izpusti Kolarja): Norec! 
KOLAR se obrne in hoče oditi, toda na vratih mu zadela pot in se mu 
postavi po robu KATARINA. 
KOLAR (mali, slabotni Kolar kar klecne pred to po postavi in duši mogočno ženo; 
nič drugega ne more dati iz sebe kot jecljajoče glasove): Kaj hočete? 
KATARINA (zagrmi): Nazaj! 
KOLAR (nehote odstopi): Zakaj? 
KATARINA: Nikamor ne pojdeš, hujskač! 
KOLAR (vzroji); Kdo mi bo to zabranil? 
KATARINA (grozeče): Jaz! — In če še kdo kdaj poskusi in če bodo dedci zopet 
šleve, tedaj obrajtamo z njim me! 
KOLAR (zasmehljivo): Kdo — me? 
KATARINA (preteče zasleduje Kolarja, ki se nehote umika v ospredje): Jaz! 
EVA (ki že ves čas komaj čaka, kdaj se znese nad Kolarjem, priskoči h Katarini 
in se ji pridruži z enakim glasom): In jaz! 
372 
PO LUKA (prihiti k ženama): In jaz! 
KOLAR (se po sili zakrohota): Ha — otroci! 
EVA (srdito): Ne, žene, matere! 
KOLAR (zbadljivo): Matere? Gospodična in — mati? 
EVA (se zdrzne, stopi prav h Kolarju in mu vrže v obraz): Da, jaz — mati! (Plane 
k Pavletu in pokaže nanj:) In tu — moj mož! 
GOLOB (presenečeno): Evica! 
EVA (mirno, odločno): Da, papa! — (Se zopet obrne h Kolarju in ženama): In naj 
le kdo poskusi, me mu pokažemo zobe: Nikoli več vojski! 
KATARINA in POLDKA (z iskrečimi se očmi pritegneta): Nikoli! 
KOLAR se poparjeno in brez slovesa splazi iz salona. 
Zagrinjalo 
Jezna opomba 
Ta igra je nastala v času, ki je bil na eno in drugo plat različen od današ 
njega. Zaradi tega ni prav nič čudnega, če zbuja vtise nebogljene naivnosti in 
klavrnega anahronizma. 
To pa avtorju niti malo ni všeč, kajti s časom se je spremenil tudi sam. 
Saj, hvala komur koli, če ni tako lesen, da bi novim zoprnijam ne znal streči 
z novim rapirjem! 
Zato bi se igra o vojski, če bi jo pisal ta dan, glasita precej drugače in na 
čelu bi ne stale modrujoče Vergilove besede, marveč najbrž one kratke: Vis 
vim vi! 
373