Ženska vzgoja. (Spisuje Jos. Ciperle.) ,,Zdravje in nedolžnost sta prava ~>Q vira veselja. Ohranimo otrokom okus na preprostih rečeh". Feneion. Ravno ta grda površnost in plitvost je toliko škodljiva. In vender se goji in širi dan danes toliko. Ko bi se pač manj učili, manj brali dan danes otroci, a to bolje; ali, ko bi se več igrali, imeli bi gotovo mnogo manj napak. Ne mislite, da bodete hranili otroka na takov način v nevednosti, ali ga celo oslepili na duši. Vsaka stvar naj ima svoj čas. Mladina naj se pred vsem igra; resna opravila pristujo poznejira letom. Ali gledamo le zdaj na to, da prej ko mogoče napolnimo glavo otrokovo z učenostjo in modrostjo. To dela otroku mnogo preglavice. Ves čas mora tičati v knjigah ali sedeti pri vzgojitelju ali guvernanti, ter slušati nje besedam. A za igranje mu ne ostane niti enega trenotka. In vender so igre karakteristične za mladost. Oj, naša zdanja mladina nima mladosti, ali recimo: nima priložnosti uživati je. Zato se najdejo uže šestletni stari možaki in petletne stare ženice. To so otroci, ki so uže s petimi leti tako pametni, kakor sedemdesetletni starčeki niso. To je velika pregreha zoper naravo človeško. Nobenemu praktičnemu človeku ne bode prišlo na um, da bi vpregal mladega žrebeta v tako težek voz, kakor starega konja; ali mlad dečko se mora ukvarjati dostikrat z ravno tistimi vednostimi, kakor stari ljudje. Toda ta pregreha se maščuje vselej in sicer hudo. Ali menite, da je zdanja mladina zato kaj bolj razvita, nego je bila nekdanja v enacih letih; o, gotovo ne. Kako bi tudi bila! Telesnih vaj ji manjka, ker se preveč skrbi za nje duha. Ali tudi ta se ne more razviti, ker ga zuduševajo premnogi nauki, s katerimi ga hočemo bistriti. Kako naj bi tudi mogli zdanji otroci več prebaviti, nego nekdanji? vsaj ne prineso niti trohice možganov več na svet, nego smo jih prinesli nekdaj. In kaj sledi temu? Širi in goji se le ona nesramna blaziranost. Nekdaj so bili blazirani le kaki izglodani škrici, ki so preveč se zabavali z mesom; a zdaj imamo uže tudi blazirane otroke. Kajti naši zdanji otroci nimajo predostikrat več okusa za preproste reči. Kritikujo uže stvari, o katerih nekdanji otroci niso imeli nikacega pojma. Iu kako jih kritikujo! Z eno besedo: zdanji otroci niso več otroci; zato tudi ne bodo nikdar možje. In zdaDJa dekleta tudi ne bodo nikdar žene. Kako se uže ponašajo, kako se uže šopirijo, kaj uže vse mislijo o sebi! Ali, kaj se brigamo zato? Mi hočemo imeti olikane soproge, to je take, ki so v vsaki učenosti doma, da se moremo ponašati z njirai v družbi. In kdaj naj bi se učila dekleta vseh teh vednosti, če ne v mladosti? Učiti se morajo in učiti. — Ali ne smemo misliti, da znajo tudi zato kaj več. Nič druzega si ne prisvoje s svojimi studijami, nego nekaj več preširnosti in predrznosti. To je vse. Predrzne so naše zdanje ženske, druzega nič. Kako se trudimo, da vzamemo, kakor hitro mogoče, našim deklicam okus na preprostih rečeh! Zato m tudi čuti več pri njih onega nedolžnega in Ijubeznjivega žlobudranja, ni videti tudi več njih nedolžnih a toliko ljubeznjivih iger. Njih ne vesele več cvetke na polji, več se jim ne ljubi, da bi jih spletale v vence, več ne pojo onih priprostih pesnic, ki so polnile srce slušalca s sladkostjo. Ni jih več deklic, priprostih, nedolžnih in toliko ljubeznjivih mladih deklic. Naše učenjakinje se uče tudi, kaj je dobro za oči, in vender nosijo največ očala. Ženska z očali, prava karikatura zdanjosti! Kdo bi bil pred 50 leti si upal sanjati kaj tacega! To je posledica previsocih in preglobocib studij. Zakaj hočemo tedaj po sili vzeti našim deklicam vso naravnost? zakaj jih hočemo čisto pomodriti? Pač sami ne vemo, zakaj. Zastonj nam kličo pedagogi: Vzgojajte naravno! Studirajte naravo človeško, in ravnajte se po njenih zakonih! Zastonj je vse. Ne bodemo se probudili prej, dokler nas ne bode kaznovala izkušnja. H koncu tega poglavja naj omenim še nekaj važnega. Navadno postane dekle s 14. letom taka, da pravimo, da je zrela. V tem slučaji svetujo nekateri, in sicer nepedagogi, da se ima seznaniti dekle s skrivnostjo nje spola, kajti sicer bi znala zaiti na kriva pota. In tacih spisov vse mrgoli v nemški zakotni literaturi. Jaz nisem tega mnenja, kajti čistemu človeku je vse čisto. Ako ui bila uže pokažena prej dekle, ne bode jo tudi to pripravilo na nobeno krivo pot. Saj imamo toliko vzgledov, da so 8* ostale deklice pri vsi svoji zrelosti do poznih let na pravi poti. Ravno ta naš pouk bi jih znal zapeljati. Dovolj je, ako jih pridno opazujemo, ako smo njih angelji varuhi, kar je tudi naša dolžnost in naš poklic.