-DOBER DAN IUS OBCMC-
Stari mojster
Rudolf Švajcer
Ko človek stopi v njegovo delavnico, se mu zdi, kot da se je pomladil za nekaj desetletij. Po policah so stari šivalni stroji najrazličnejših znamk, s katerimi so še vneto šivale na-še babice, pa morda celo nji-hove, drugje $0 skladovnice starinskih rezervnih delov, gladkih in poliranih, tudi kro-miranih delov, ki se danes le zelo stežka dobijo po vseh mogočih zvezah in poznan-stvih terše večji sreči, vmespa je v delavnici komaj kaj pro-stora za mojstra švajcerja in njegova dva sodelavca. Delajo po starem, brez površnosti, in če dobite od njih popravljen stroj, mora delati vsaj dve leti.
Kljub preobilici dela pa je bil stari mojster takoj pripravljen za razgovor.
»Star Ljubljančan sem, v nekdanji Kapiteljski ulici pod Poljanami sem rojen leta 1912.
Pred vojno sem delal kot za-stopnik firme Jax. Na Gospo-svetski cesti sem imel proda-jalno in delavnico za šivalne stroje in kolesa.Po vojni so mi jo nacionalizirali, pa sem odprl delavnico na Starem trgu, nekaj časa sem bil v dr-žavni službi, pa sem videl, da pisarna ni zame, in da sem srečnejši pri svojih strojih. Ta-ko sem leta 1952 najel sedanji lokal, dve leti kasneje pa sem ga kupil skupaj s hišo od svo-jega prijatelja, ameriškega iz-seljenca.«
Svojih pravih let ne kaže, krepak in živahen je, skoraj nič zguban in kar preseneti me, ko pravi, da je že nabral dovolj delovne dobe kljub te-mu, da mu tiste iz njegove tr-govine niso priznali.
»Kaj pa potem, ko boste šli v pokoj?«
»Ne vem.  Naša obrt nima
nasledstva, pa tudi donosna ni. Kolikor vem, sem edini v Sloveniji, ki popravlja šivalne stroje. Menda je nedavno za-čel še nekdo na Starem trgu, kot s popoldansko dejavnost-jo, dvomim pa, da se bo obdr-žal, saj je delo zelo zahtevno in je potrebno poznati stroje od začetka stoletja sem. Mi imamo na zalogi dele celo iz leta 1900, in če v tem poslu nirnaš zvez in dobrih odnosov na vseh straneh, tudi rezerv-nih delov ni. Poleg tegaje delo utrujajoče in natančno, ampak iz naše delavnice ne gre niti en stroj nepopravljen in le izje-moma, morda dva na leto ne uspemo popraviti, ker ni delov ali pa še pogosteje, ker bi se to ne splačalo. Zato pa sem trmast in mnogokrat delam do zgodnjih jutranjih ur.«
»Pase vam splača?«
»Ne posebno; če se hočem obdržati, moram delati skoraj ves dan, tako da včasih niti na kosilo ne utegnem.«
»Kaj pa potem počnete v prostem času, kolikor ga sploh imate?«
»To sta sobota in nedelja.
Takrat delam na vrtu, se uk-varjam z vnuki, delam si vi-kend in nabiram gobe.«
»Kaj pa ste počeli prej, reci-mo pred vojno?«
»O, marsikaj. Pozimi sem ho-dil na smučanje in v hribe, po-leti pa sem dirkal s kolesom.
Veliko dirk smo imeli, naš klub, Hermes, pa tudi zvezaje delovala na čistem zanese-njaštvu in ni bilo težko organi-zirati krožne dirke do bližnjih krajev ali pa izmenoma dirke na primer v Ljubljani in Celov-
cu po mestu. Veliko gledalcev smo imeli, pa tudi yeliko dirka-čev, čistih amater/ev. Nagrade so bile skromne, pa toliko bolj praktične: skoraj vedno smo od tovarn dobili kake dele ali pa kar cela kolesa. Taka firma }& bil Diamant. Sicer pa sem bil po vojni nekaj časa tudi predsednik kolesarske zveze. Veseli me, da se danes stanje v kolesarstvu izboljšuje in lah-ko govorimo o renesansi, žal pa promet ni naklonjen kole-sarjem in vozniki so do njih pogosto brezobzimi. Saj res, tudi z motorjem sem dirkal, 98 ccm Sachs sem imel in moj klubski tovariš je bil Starič, slavni Leteči Kranjec in nekaj-krat sva bila celo skupaj na dirkah vtujini.«
»Kaj pa mislite o današnjih šivalnih strojih?«
»Mislim. da so dobri. Mi smo nekoč za Jax dajali 15 let garancije, danes pa to ni mo-goče in tudi Bagat ni slab, sa-mo Ijudje ne znajo rokovati z njim.«
»Vas še kaj mori in žre?«
»Naša Ljubljana, kerje stari del tako zanemarjen. Kaj ne bi mogli narediti kake skupne akcije za obnovo, morda kot krediteza popravila fasad?«
»Pa trenutni načrti?«
»Veste, na Rakitni imam vi-kend in gledam domačine, ka-ko se vsak dan vozijo na delo daleč v dolino, za kmetije pa nimajo več časa. Želel bi jim pomagati in sedaj »tečnarim« pri neki Ijubljanski delovni or-ganizaciji, da bo tam postavila svoj obrat, ki bo zahteval le majhna vlaganja in ne bo one-snaževal okolja, kjer bi posto-poma lahko zaposlili tudi več kot 50 domačinov. Upam, da mi bo uspelo, saj so mi ti Ijudje zelo pri srcu.«
Vito Komac