ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 20. maja 2004 Leto XIV, št. 10 MÉCIN KRIŽ STR. 4 NAJBOLE NEVARNA STVAR NA SVEJTI STR. 6 KAKO (PRE)ŽIVETI Z DOBRIMI NAMENI? Madžarska ima s sedanjo manjšinsko politiko dober namen, spopada pa se z velikimi finančnimi problemi oziroma primanjkljajem v državnem proračunu. Zato bo trinajst narodnostnih samouprav, pomeni toliko manjšin, med njimi seveda tudi slovenska, dobilo 20 odstotkov manj proračunskega denarja, narodnostni časopisi pa kar 40 odstotkov manj kot leto prej. Nekako tako, vsebinsko pa natančno tako je povedala na Gornjem Seniku Judit Solymosi iz Urada za narodnosti v Budimpešti. Piscu tega uvodnika pa se je utrnila nekoliko cinična misel, da morajo Slovenci na Madžarskem že desetletja pre(živeti) z dobrimi nameni Budimpešte in manj s pomočjo, ki jo je država dolžna zagotavljati manjšini tudi na osnovi dvostranskega sporazuma, ki ga je predlagala in podpisala v Ljubljani. Poročilo s prvega obiska nove direktorice Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Jadranke Šturm Kocjan v Prekmurju in Porabju sem začel namenoma nekoliko drugače. Predvsem zato, ker je uresničevanje pomembnih, nemara na nekaterih področji! celo usodnih nalog med porabskimi Slovenci najtesneje povezano z denarjem. Res sicer je, da ni vse v dena rju marveč v osebni zavzetosti in pripravljenosti, toda če mora gornjeseniška občina najeti posojilo za sofinanciranje domače narodnostne osnovne šole - tu se dobra volja neha in začnejo resni denarni problemi. Ob direktorici Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Jadranki Šturm Kocjan so bili na obisku v Lendavi in Porabju še direktor Urada za narodnosti Janez Obreza, predsednik delovne skupnosti Srednjeevropske pobude za manjšine s sedežem v Trstu Milan Predan in slovenski generalni konzul v Monoštru, Marko Sotlar. V Lendavi je Milan Predan iz Srednjeevropske pobude predstavil namero, da bo jeseni v Prekmurju in Porabju srečanje delovne skupnosti za manjšine. Prvi dan bodo razpravljali o aktualni manjšinski problematiki, zelo verjetno o položaju manjšin v združeni Evropi. Kot primer dobre prakse bodo predstavili sporazum o zagotavljanju enakih pravic prekmurskim Madžarom in Porabskim Slovencem, ki sta ga Slovenija in Madžarska podpisali leta 1992, ratificirali pa leto pozneje. Druga zgodba seveda je, kako je z uresničevanjem sporazuma. Zlasti v novejšem času Budimpešta ponuja neke vrste nadgradnjo sporazuma, kar v konkretnem pomeni prelaganje obveznosti, ki jih je Madžarska dolžna izpolnjevati tako na načelni ravni kakor po zadnjem zapisniku mešane komisije ko- nec lanskega maja v Moravskih Toplicah. Janez Obreza, član mešane komisije poudarja, da spremembe sporazuma niso potrebne, ker ne bi bile v prid manjšinama. Bolj kot za „nadgradnjo” sporazuma se slovenska stran skupaj z obema manjšinama zavzema za večjo doslednost pri uresničitvi dogovorjenih nalog. Judit Solymosi je na Gornjem Seniku zatrdila, da bo seja mešane komisije, ki bo jeseni na Madžarskem, najverjetneje v Monoštru, zagotovo uspešna. Morda tudi zaradi tega, kar je povedala Jadranki Šturm Kocjan, in sicer nekako v tem smislu, da Madžarska ne more biti ponosna na svoj delež pri tem, kar imajo Porabski Slovenci v Monoštru. Že omenjeno zmanjševanje denarja za narodnostne medije se ob našem časniku Porabje odraža tudi pri uresničitvi dogovora za razširitev sporeda slovenskih radijskih oddaj iz Monoštra. Še preden bodo pripravljali več oddaj, mora biti zagotovljena slišnost po celem Porabju in delu Goričkega. Za oddajnik na Gornjem Seniku, ki bo kos tej nalogi, so zdaj pridobljena vsa soglasja, tu pa se pot konča, zopet zaradi denarja. Kljub temu, da gre za mnogo nižje vsote, kot jih Slovenija namenja prekmurskim Madžarom v Lendavi, kjer bodo jeseni odprli sodoben RTV center, vreden prek 500 milijonov tolarjev. Že zdaj imajo prekmurski Madžari samostojno radijsko frekvenco na kateri oddajo dnevno 17 ur programa, na TV Slovenija pa štirikrat po pol ure programa tedensko, medtem ko naj bi iz novega studia pripravljali dnevno 4 ure programa, je povedal Janez Obreza. V Monoštru pripravljajo zdaj skopih 8 ur radijskega programa tedensko, kar je glede na razvoj elektronskih medijev tudi na Madžarskem le nekaj več kot statistični podatek, da imajo Slovenci svoje radijske oddaje. Morda za konec: pišem predvsem o nalogah, manj o dobrem in uspehih. Saj imamo pregovor, da se dobro blago sámo, hvali. eR Del delegacije na obisku v prostorih Radia Monošter, (z desne) Judit Solymosi, vodja sektorja za mednarodne zadeve pri Uradu za narodne in etnične manjšine v Budimpešti, namestnik generalnega direktorja Srednjeevropske pobude Milan Predan s soprogo, Marko Sotlar, generalni konzul R Slovenije v Monoštru in Jadranka Sturm Kocjan, direktorica Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani. 2 Dan spominov in tovarištva na Petanjcih BOSA POJDIVA DEKLE OSOREJ Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanci je v sodelovanju z gimnazijama v Murski Soboti in Ljutomeru in osnovno šolo Tišina pripravila mladinsko prireditev Biseri slovenske poezije upora. Matej Bor - Karel Destovnik Kajuh - Oton Župančič. V Vrtu spominov in tovarištva, ki ga je na svoji domačiji zasadil in negoval pokojni profesor Vanek Šiftar, se je na tretji prireditvi zbralo lepo število mladih in starejših, tistih, ki se (še) spominjajo narodnoosvobodilne borbe. Ne zavoljo nostalgije in obujanja dogodkov, marveč zaradi vrednot, s katerimi je bil prežet upor in odpor proti okupatorjem; nekaj, kar Slovencem priznava domala ves napredni svet, tako politika kot zgodovinska stroka. Iz Skopja je prišel na očetovo domačijo in prireditev tudi sin Marjan Šiftar, zdaj slovenski veleposlanik v Makedoniji (in Albaniji). Zbrane je pozdravil župan občine Tišina Jožef Poredoš, ki je dogodek označil za srečanje prijateljev, ki se spomnijo pomembnih zgodovinskih dogodkov. Poslušali smo Kajuhovo, Bosa pojdiva, ki naj bi bila poslej pesem vseh dogodkov v Vrtu spominov in tovarištva, slavnostni govornik na prireditvi pa je bil akademik, predvsem pa književnik Ciril Zlobec. Povedal je, da se pogled na preteklost z novimi generacijami spremi- nja: ,,Ko smo se borili - jaz sem iz partizanske generacije - v II. svetovni vojni, smo mislili samo na svobodo, na osvoboditev. Leta 1990 smo mislili samo na nacionalno državo; zdaj, te dni, smo mislili samo, kako bomo vstopili v Evropsko unijo, kajti Evropejci smo zmeraj bili in ostajamo. Kaj to pomeni? Da nas dogajanje samo prehiteva, da mu komajda sledimo in mu pogostoma nismo kos” V tej naglici se spreminja tudi odnos do dogodkov, ki so življenjskega pomena ali celo usodni, spreminja se odnos do preteklosti, do največjih dogodkov v zgodovini: ,,Pogosto smo priče ponovnemu ocenjevanju, tudi prevrednotenju in žal celo razvrednotenju tistega, kar je bilo nekdaj najpomembnejše, najusodnješe za slovensko nacionalno in individualno eksistenco - in to je bila narodnoosvobodilna borba, ”je poudaril Ciril Zlobec in dodal: „ Često pozabljamo, da je bil slovenski prostor edini, ki so ga okupatorji takoj po za- sedbi razdelili in priključili trem različnim državam z zgodovinsko tradicijo. S tem smo bili Slovenci perspektivno obsojeni na izginotje. Iz NOB se je ohranilo nad 10 tisoč enot poezije, kar je zelo dobro: kajti nove generacije, novi politični sistemi, nove politične ideologije, neprestano spreminjajo vrednote naše preteklosti. Marsikaj vrednega poizkušajo očrniti, zgodovinarji pišejo zgodovino spet in spet na novo; nasprotno njim se poezija ne da spremeniti, kar je bilo napisano med vojno, kar so pisali borci, ostaja in ostane nedotaknjeno pričevanje tistega časa. ” Če kdo dvomi o povedanem v Vrtu spominov in tovarištva, naj vzame v roke ponatis pesmi nedavno umrlega pesnika in dramatika Igorja Torkarja (Borisa Fakina) pod pomenljivim naslovom Kurent in z upodobitvami Nikolaja Pirnata. Bisere slovenske poezije upora (Kmetova pesem, Veš, poet, svoj dolg...) je nadvse doživeto predstavil dramski igralec Polde Bibič, enako pa tudi mladi recitatorji in pevci iz osnovne šole Tišina ter soboške in ljutomerske gimnazije. Predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije akademik Anton Vratuša je napovedal, da bo prihodnje leto prireditev v znamenju literarne ustvarjalnosti prekmurskega književnika Miška Kranjca. eR Podatki iz bilance stanja Porabje d.o.o. za leto 2003 Predsedstvo Zveze Slovencev na Madžarskem je na zadnji seji razpravljalo o gospodarjenju Porabja d.o.o. ter z manjšimi dopolnili, ki jih mora vodstvo pripraviti do naslednje seje, sprejelo finančno poročilo d.o.o. Na predlog kontrolna komisije objavljamo glavne postavke bilance d.o.o. v lOOO Ft Opis postavk znesek preteklega leta znesek tekočega leta SREDSTVA A. Osnovna sredstva 234.900 226.430 I. Neopredmetena dolgoročna sredstva 673 565 II. Opredmetena osnovna sredstva 234.227 225.865 III. Dolgoročne finančne naložbe B. Obratna sredstva 4.214 4.084 I. Zaloge 1.581 1.742 II. Poslovne terjatve 1.428 1.411 III. Kratkoročne finančne naložbe IV. Dobroimetje pri bankah, čeki in gotovina 1.205 931 C. Aktivne časovne razmejitve 194 166| Skupaj sredstva 239.308 230.680 OBVEZNOSTI DO VIROV SREDSTEV A. Kapital 137.070 150.7977 I. Vpoklicani kapital 142.320 154.320’ II. Kapitalske rezerve III. Rezerve iz dobička 14.558 15.537 IV. Preneseni čisti dobički ali čista izguba -20.000 -19.787 VI. Čisti dobiček ali čista izguba poslovnega leta 192 727 C. Finančne in poslovne obveznosti 94.940 78.960 I. Dolgoročne finančne in poslovne obveznosti 79.015 61.206 II. Kratkoročne finančne in poslovne obveznosti 15.925 17.754 D. Pasivne časovne razmetjive 7.298 923 Skupaj obveznosti do virov sredstev 239.308 230.680 Prihodki od prodaje: 70.441 Čisti dobiček ali izguba: 727 RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 MHz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 20. maja 2004 3 Den materne rejči v Somboteli V Sloveniji svetijo den mater 25. marca, na den Vceplene Mardje (Gospodovo oznanjenje), na Madžarskom pa svetimo den mater prvo nedelo majuša. Slovenska samouprava in Slovensko drüštvo v Somboteli sta 8. maja pozvala člane drüštva, ka bi vküper svetili den mater in den materne rejči. V programi je Ibolya Dončec povedala, ka letos mo šli na prauško v krajino, štera je pri maurdji pa se zové Kras. Zatok smo se spomnili materne rejči z rečmi Srečka Kosovela. Kakšna je kraška krajina, leko spoznamo iz pesmi pesnika Srečka Kosovela, šteri se je tam naraudo v vesi Tomaj, blüzi Varaša Sežana. Naraudo se je ranč pred stau lejtami, 1904. leta. Biu je mladi pesnik in je na žalost, mladi mrau tö. Živo je samo 22 lejt. Betežen je biu in v svoji pesmaj je večkrat dojspiso, ka vej, ka nede dugo živo. Pesmi Srečka Kosovela (Balada, Kraška vas, Slutnja, Mati čaka) v slovenščini in madžarščini, so gorprešteli tisti člani našoga drüštva, šteri se zdaj včijo slovenski knjižni jezik: Eszter Aranyi, Ágota Szenczi in Marianna Horváth. Srečko Kosovel - šteri se je naraudo pred stau lejti - je etak piso o svojoj materi: Mati čaka Tujec, vidiš to luč, ki v oknu gori? Moja mati me čaka in mene ni, vse je tiho v noči, polje temno, Zdaj bi stopil tja, pokleknil pred njo. Mati, poglej: nič nočem več od sveta, reci besedo, besedo, besedo od srca, da bo v njej mirna luč in topel svit zame, ki tavam okrog ubit, ubit. Joj! Ugasnila je luč. Zakaj, ne vem. Šel bi pogledat, tujec, a Zdaj ne smem. Daj mi, da morem umreti tukaj, sedaj, glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj. -mkm- Pisana beseda osvetli Svet, spremeniti ga sicer ne more, vsaj neposredno ne,... morda ji pa sčasoma le uspe..., piše Franz Kafka. Bil si je na jasnem, da pisatelj nima moči, da bi popolnoma spremenil Svet, da bi izboljšal človeštvo. Toda če mu uspe rešiti vsaj življenje enega človeka, njegovo prizadevanje že ni bilo zaman! »Pisana beseda osvetli Svet...« pomeni, da ga tudi mi lahko boljše »vidimo«, ga lahko boljše dojemamo, kajti ta »luč« zatre oblast teme nad našim razumom, ker ga preobhodi »svetloba«. Kdor sprejme otroka v mojem imenu, sprejme mene, je priredba stavka iz Svetega pisma, ki se glasi: »Kdor sprejme človeka v mojem imenu, sprejme mene.« Te misli mi rojijo po glavi, ko po naključju, povezano z nekim natečajem, naletim v neki budimpeštanski reviji na zanimivo in napeto črti- co Irene Barber v madžarskem prevodu z naslovom »Lelkiismeret« (Dušna vest). Črtica je bila objavljena že pred sedmimi leti, toda danes je morda še bolj aktualna kot kadarkoli prej. To je čudovito pretresljiv rekviem življenju prenatalnih otrok, ki jim grozi smrtna nevarnost. Velika nesreča je doletela očeta in s tem družino s štirimi otroki, kjer je že tudi peti »na poti«. Zaradi revščine, zaradi materialne brezizhodnosti je družinsko sodišče izreklo smrtno obsodbo prenatalnemu otroku. Nenavadno neusmiljeno je bilo to sodišče, kajti na smrt so obsodili nebogljeno, nedolžno bitje. Sodili so mu po krivem, kajti nobenega zločina ni zakrivil. Le živel bi rad, kajti to je bila božja volja. Na življenje je bil obsojen. Nenavadno neusmiljeno je bilo to sodišče tudi zaradi tega, ker »interesov« tega prenatalnega otroka ni zagovarjal noben »odvetnik«. Če primerjamo omenjeno družinsko sodišče z javnim sodiščem, kjer pogostokrat sodijo tudi največjemu zločincu, lahko ugotavljamo, da se javna sodniška obravnava brez navzočnosti advokata niti ne začne. V omenjenem primeru pa ni bilo nikogar, niti enega v celi družini, ki bi zastopal otrokovo pravico do življenja. Bralec podzavestno pričakuje, da se bo vsaj mati z vsemi svojimi močmi borila zanj. Toda zaman. Tega ni storila. Niti oče ni. Niti ostali »svojci« niso. To nedolžno, popolnoma nebogljeno bitje je ostalo samo, izročeno kruti usodi. Avtor se istoveti z interesi »premaganca«, kot je to pri avtorjih navada. Toda oni »ne dobijo besede«, le v ozadju skušajo apelirati na zmago humanosti. Ta družina, o kateri se govori v črtici, je zares revna. To- da podobno se dogaja mnogokrat tudi v dobro situiranih družinah, kjer »ni prostora« za prihajajočega otroka v razkošnih vilah povzpetnikov, v njihovih, z vsemi čudesi tehnike opremljenimi pravljičnimi avtomobili, na njihovih luksuznih potovanjih in letovanjih. Verjetnost predvidene tragedije je velika tudi zato, ker bralec ne vidi izhoda, ne vidi nobene perspektive, ki bi lahko situacijo korenito spremenila, kajti odločitev staršev je padla, kljub temu da bi si tudi oče gotovo prej dal odrezati roko, kakor da bi zgubil prihajajočega otroka. Toda mora vzdrževati tudi ostale štiri, ki morajo živeti, kajti oni so že tu. Ta predstoječa tragedija se z dramatično ekspresijo zaostri. Pretresljivo opisuje avtorica Irena Barber nemi dialog matere s svojo dušno vestjo, ki se sooča tudi z nemim krikom prenatalnega otroka, ki kliče na pomoč. In ko se situacija do skrajnosti zaostri, mati nenadoma le najde izhod, zagleda bledo gorečo svetilko skromne perspektive, in ko medicinska sestra kliče njeno ime oziroma njeno zaporedno številko v predsobi operacijske dvorane, se nihče ne javi. Bralec si oddahne. Zmaga razumnost, zmaga življenje, zmaga materinsko srce, zmaga avtorjevo hrepenenje. Svetloba premaga temo. Matere imajo ogromno moč, razpolagajo z ogromnimi skritimi rezervami. Avtorica sicer konkretno ne izjavlja v črtici, naj matere še enkrat premislijo svoje odločitve, svoje morebitne usodne zmote, toda njeno celo, v preprosti obliki eksplicirano pripovedovanje izraža sugestijo zmage življenja nad smrtjo, zmago humanosti nad nečlovečnostjo. Suzana Guoth Porabje, 20. maja 2004 4 Janez Potočnik prvi evropski komisar iz Slovenije Evropski parlament je na plenarnem zasedanju v Strasbourgu potrdil razširjeno Evropsko komisijo. 20-članski ekipi pod vodstvom Romana Prodija se je tako do izteka mandata 31. oktobra letos pridružilo še deset komisarjev iz držav, ki so v Evropsko unijo vstopile 1. maja. Iz Slovenije je prvi evropski komisar postal Janez Potočnik, nekdanji vodja pogajalcev z EU in nekdanji minister za evropske zadeve, ki se bo ukvarjal s širitvijo, področjem, ki ga celoten mandat vodi komisar iz Nemčije, Guenter Verheugen. Vlada sprejela prioritete Slovenska vlada je sprejela prednostne naloge za delovanje Slovenije v Evropski uniji v letu 2004. V sklopu tekočih izzivov v EU je med prioritete uvrstila uspešen zaključek pogajanj o ustavni pogodbi EU, učinkovit nastop na pogajanjih o prihodnji finančni perspektivi povezave ter uspešno začetno obdobje članstva v Uniji. Prioritete, ki jim bo sledila pri politikah EU, pa je porazdelila na področja izvajanja lizbonske strategije za spodbujanje konkurenčnosti evropskega gospodarstva, vzpostavljanja območja svobode, varnosti in pravice ter Unijinih zunanjepolitičnih dejavnosti. Padel zakon za diasporo Vlada, nato pa še Državni zbor sta zavrnila posebni zakon, s katerim bi določili odnos matične domovine do slovenske diaspore in uredili položaj Slovencev, ki živijo zunaj meja Slovenije. Zakon je vložila skupina opozicijskih poslancev SDS, NSi in SLS s prvopodpisanim Francem Pukšičem (SDS), z njim pa naj bi opredelili vrsto in obseg pravic ter ugodnosti za slovenske rojake po svetu brez slovenskega državljanstva. Tako vlada kot tudi tri koalicijske stranke -LDS, ZLSD in DeSUS - pa so ocenile, da predlog ni ustrezna podlaga za nadaljnjo obravnavo, ker nekatere rešitve niso v skladu z drugimi zakoni in tudi ne z zakonodajo EU ter niso finančno usklajene. Po nekaterih podatkih naj bi zunaj meja Slovenije živelo pol milijona Slovencev, od tega približno 150.000 v sosednjih državah (Italija, Avstrija, Hrvaška, Madžarska). Od njih naj bi jih 60.000 imelo slovensko državljanstvo, za ostale pa naj bi status uredili s posebnim zakonom. Mécin križ Kaucina Marika iz Ritkarovec mi je oprvin pripovejdala od križa. Sprvuga sam ranč nej dau valati, ka dalač v gauštja stoji eden kameni križ. Dapa gda je od tauga gučala, ka ga oni vreda majo pa čistijo kaulek njega, te sam že zato vörvo. Samo tau sam nej mogo pomniti, kak je prišo tak dalač kraj od vesi, Sto pa Zaka ga je postavo. Probo sam spitavati na Verici pa v Ritkarovci lüstvo, dapa nika dosta sam nej zvedo. »Drügo nega, dem pa poglednam te križ,« si mislim, »leko ka mo te kaj več znau.« Lejpi sprtulejšnji cajt je bijo, gda sam v Ritkarovci pri Kaucini stano. Marika je ranč obed küjala. »Nika bi rad pito od tebe,« ji pravim, gda vö na dvera pogledne. »Čakaj malo, včasin pridem, samo testau dolaparcedim, zato ka vre.« »Dobro, čas mam, samo delaj, nej ka bi za volo mene brezi obeda ostali,« pravim pa se nazaj vö na paut šetam. Gnauk samo niši rogat zaslišim, kak če bi stoj stari pisker vlejko za seuv. Gda znak poglednam, te Vidim, ka se Djürvin Zoli pela na ednom starom biciklini pa tisti rogača. »Kama se pelaš?« »Domau,« pravi on. »Nejmaš malo časa?« »Zaka?« »Pokazo bi mi Mécin križ.« »Čüjo sam že od tauga križa, dapa dja sam eške tö nej bijo tam.« »Dobro, te de Kaucina Marika üšla z menov.« »Vejš ka, te mo dja tö z vama üšo,« pravi Zoli. »Ka, že ma dva čakata?« se smeje Marika pa si mokre roke notra v förtok zbriše pa vcuj stapla k nama. »Dja velko prošnjo mam,« pravim, »leko bi nama pokazala, gde je Mécin križ?« »Leko, samo tau je zato nej tak skrak.« »Miva čas mava, če’š ti tö mejla telko časa.« »Pa ka naj zdaj delam z vama, üšla mo pa vama pokažem.« Za pau vöre, gda sam že komar sapo emo, te sam že zato dja tö vpamet vzejo, ka rejsan dalač trbej titi. »Kak daleč je ešče?« pitam. »Gda gorapridemo na te brejg, od tistec te več nej dalač,« pravi Marika. Kak smo šli med borami, gnauk samo eden orejo zaglednam. Malo tadala črešnjo pa edno djablano. »Kak je tau drejvdje es prišlo?« »Gnauksvejta so tü rami bili. Pogledni, če malo skrajej pridemo, ešče cügle leko vidi.« »Kama je od tec lüstvo odišlo?« »Tak pravijo, ka so vöpomrli starejši, mlajši so se pa odselili.« Par stopajov pa gnauk samo znautra v gosterdja zaglednam križ. Od Čüde sam se kam nej vedo djati. Dja sam tak mislo, ka je tau mali križ, tak mejter visiki če je. Dapa Mecin križ je višeši kak dva mejtera. Rejdko videti tašoga lejpoga, kamnoga križa. »Če bi vidli, ka je tü bilau prvin, kak smo ga mi vöspucali,« pravi Marika. »Trnje je cejlak gora do vreka zraslo. Z mlajši smo eden keden odli sé vöpucat pa kamen dolačistit. Gda smo kamen dolasčistili, te smo vidli, ka je nika goraspisano na križ.« »Ka je goraspiseno?« »Idta pa poglednita, ešče Zdaj še da prešteti.« Pa rejsan. Gda dolapokleknem pred križ, včasin Vidim litere. Križ je postavleni od Štajer Marija na Verici in držine Sukič iz Števanovec. Leta 1912 Eden čas sva ešče ojdla z Zolinom kaulak križa pa sva se nej mogla pomiriti. Zaka so ga v gauštjo postavili pa za koga volo? Gda smo nazaj šli proti Ritkarovcam, te sta mi ešče Zoli pa Marika pokazala eden stari ram, v sterom že samo divjačina žive. Že dugo lejt je prazen. Nega v njem nej elektrike pa nej vode. »Vzimi, gda je velki snejg, te srne, djeleni, zavci se tü zadržavajo,« pravi Zoli pa kaže na zemlau, gde je ešče Zdaj puno djelenovi stopa- jov. Gda smo vö iz gauštja Prišli, te Mariko pitam, Sto bi v Ritkarovci od tauga križa kaj več znau. »Djürvin Nanina moraš pitati, oni do gvüšno vedli kaj prajti od križa.« Srečo smo meli, Djürvin Nani so ranč v ogradca delali pri pauti, gda smo se z autonom tamta pelali. »Ranč vas iščemo, kak dobro ka tü v ogradca okapata.« »Pa Zaka name iščete?« pitajo Nani. »Zato, ka tak vejmo, ka vi Znate, Sto je postavo Mécin križ.« »Tisti starci so že davnik mrli, steri so križ postavili.« »Zaka so ga postavili?« »Tau dja tü ne vejm. Tisti so že trno davnek tapomrli. Na niši spaumenak so ga postavili, dapa na kakšni, ga, tau ne vejm. Telko vejm, ka so mlajše nej meli. Leko, ka so zato postavili tisti spaumenak. Zdaj je tam že vse vküpzaraštjeno. Gnauk svejta so bili tamta rami, dapa vse so vöspomrli. Afina ram ešče stoji, dapa oni so tö vse mrli pa mladi podje so bili. Tak so lagvo živeli, ka so vse betežni gratali. Tej rami, ka so tü, vse tak pridejo. Gde nega mlajšov, tam vse na nikoj pride.« »Nika smo nej čednejši gratali,« pravim Zolina, gda se pelamo gora proti Verici. »Niške nika stalno ne vej prajti od Mécinoga križa. Leko, ka gda do šteli te članek v Porabji, te baude taši, Sto de se glaso pa nam tapovej, Zaka so ga postavili.« K. Holec Mécin križ je daleč notra v gauštja med Ritkarovci pa Dolenji m Senikom. »Starci, steri so križ postavili, so že tapomrli,« pravijo Djürvin Nani. Porabje, 20. maja 2004 5 Ženska, štera se ne da Lüdje smo največkrat takši, če nas v živlenji lagvo dosegne, smo brez vüpanja, smo žalostni pa tau našo potrtost prejkdamo našim bližnjim, rodbini, pajdašom. Večkrat ne vzememo vpamet, ka tau druge lidi ne briga, leko ka njim na mozgé demo. Gestejo pa lüdje, ki svoje živlenjske težave tak prebrodijo, ka se nikomi ne taužijo. Pa nej samo tau! Iz svoji žalostni zgodb eške hejc delajo. Takšo žensko bi vam nut pokazala, štera mi je že večkrat Vesele zgodbe pripovejdala od svojoga živlenja. Dobro se spominjam, gda sam pred nistarnimi lejtami gučala z njauv pa je naja guč nikak na penzijo prišo. Sam go te pitala, kak je kaj s penzijov. Pa te je ona etak prajla meni: »Gle, moja penzija je mala, tak, ka samo tak po srmaškom leko iz nje živem. Depa tau nikša baja nej. Vejš, meni nej trbej telko v bauto ojdti, liki tistim, šteri dosta pejnez majo,« se je smejala. Pred dnevi sam se pa srečala s njauv. Micka Melczer iz Slovenske vesi mi je pá znala nika veseloga povedati, če rejsan bi tau ednomi drugimi človeki nej tak lejpi Spomin bio. Tej zgodbi bi pa leko naslov dali: Kak sam se navčila z biciklinom voziti. »Gda sam doma na Gorenjom Seniki že tak malo zrasla, so me oča predvse zvali, pa so mi etak gučali: ’Gle, Micka! Tüj je te biciklin,’ pa so na eden stari biciklin pokazali, 'moraš se na tom biciklini navčiti voziti. Večkrat trbej v Varaš titi, ge sam že stari za tau. Zdaj je rano Zazrankoma. Cejli den ti nika nej trbej delati - tauj je velko bilau, ka smo vsigdar dosta mogli delati - samo se navči z biciklinom voziti.’ Meni se je tau sploj vidlo, najbole zatok, ka mi je cejli den nika nej trbelo delati. Hajde, vzela sam te biciklin pa sam probala na njega sedti. Že sam telko skakala na njega, ka sam se pred pekoskoga Hermana hiši najšla. Te sam že na biciklini sejdla. V tistom minuti sam v Hermanovo lipo dünila tak, ka se je vendar cejli svejt strauso. Te sam se gor zavlejkla pa sam tak čemerasta bila na te biciklin, ka sam si gor djala, ka te klump več nede name za norca emo. Domau sam nej smejla titi, etak sam pa k mojoj padaškinji tiskala biciklin, k Fincinoj Ágini, štera je Sama bila doma. Je vönajšli ka ve müve zdaj pokaraj pelde. Pa je tak bilau. Cejlak do podneva sve pelde, tak ka gda so njeni stariške domau Prišli, so naje trnok povalili. Depa kak je že živlenje, vsakšo delo na konec pride, pa te sam ge tü mogla domau titi. Doma so me Oča pitali, če sam se navčila z biciklinom voziti. Ge sam pa stala pred njimi kak eden somar, oni so pa dobra vidli pa vedli, ka se je tau meni nej pršikalo. Pa te je prišlo, ka je prišlo. Oče so se etak drli: 'Cejli den ti nej trbelo delati, pa si se z biciklinom tü nej navčila voziti.’ Pa te so doj vzeli remen pa so me tak naklali, ka tau eške gnes čütim. V tauj velki nevauli sam pa ranč nej obed gejla, liki znauvič sam si sedla na biciklin. Kak, kak nej, cejli dvečerek sam se vozila pa sam tak čütili ka ge že strašno dobra vejm se z biciklinom voziti. Večer Oča etak pravijo: ’Mi-cka! Zranja boš v Varaš šla. Vse kaj trbej naküpiti.’ Vreda, sam si mislila. Vej pa ge se že rejsan sploj fejst vejm voziti na biciklini, Zakoj bi se pa nej pelala v Varaš? Pa te sam üšla v Varaš, kak so Oča zrandelüvali. Vse je vreda šlau tačas, ka sam se nej pelala domau. Med Dolenjim pa Gorenjim Senikom - če demo domau - geste eden mali brejg, steromi se pravi Gaj. Ge sam po tom brgej nej mogla vögoniti. Z biciklina sam pa nej mogla doj staupiti. Baugi vala, tam je ranč eden možak bio na pauti pa sam ma kri- čala, naj mi primle biciklin, ka ge ne morem doj staupiti z njega. No pa of - eden Dolenjsenčar - mi je pomogo. Etak sam se pripelala na Gorenji Senik pa sam včasin v krčmau üšla, trnok sam žedna bila. Küpila sam si eden bambi, tistoga ipa je etakša pijača bila v modi. Nistarni so me včasin pitali, kak je pa tau, ka se vejm z biciklinom voziti. Gda pa kak sam se navčila? Te sam etak prajla: Ge sam se tak navčila s biciklinom voziti, ka me je remen navčo. No - leko si mislite - s toga je nišče nika nej razmo, depa tüj pa tam sam zatok ovadila, kak je name remen navčo z biciklinom se voziti.« Zatok sam najgera bila pa sam go pitala, kak kaj je gnes s njauv, če se eške kaj vozi z biciklinom. »Vejš, ka se vozim. Nauvi biciklin sam si küpila. Samo ka je gnesden zatok že vse ovak. Vejš, če se škeš z biciklinom voziti, moraš skrb meti. Gnes je trno dosta autonov, zatok pa starejši moramo previdni biti.« Etak sva si pripovejdale s tau ženskov, štera je v svojom živlenji nej dosta veselja mejla, depa ona se je nej pistila. Njena Vesela natura ji je dosti pomagala. Irena Barber Zahteve opozicije Obe opozicijski stranki zahtevata od vlade, da se iz Iraka odpokličejo madžarski vojaki, ki tam opravljajo mirovne in transportne naloge. Madžarski kontingent naj bi v Iraku ostal do konca leta. Stranka Demokratski forum je vrnitev vojakov začela zahtevati takoj po ponovnem izbruhu napadov na tamkajšnje vojaške sile. Zahtevo, naj se madžarski vojaki vrnejo domov, so utemeljili s tem, da so vojaki šli v Irak zaradi varovanja miru, toda v Iraku je ponovno vojna. Opozicijski FIDESZ je zahtevo po vrnitvi vojakov predložil prejšnji teden, in sicer z razlogom, da grozote ameriških vojakov z iraškimi ujetniki blatijo tudi Madžarsko, ki sodeluje v okviru mednarodnih vojaških sil. Po mnenju predsednika stranke bi se morala boj proti mednarodnemu terorizmu in iraška vojna obravnavati ločeno. Namesto ameriškega bi nadzor morale prevzeti sile Združenih narodov, meni Viktor Orban, ki je obenem predlagal, naj se skliče sestanek za usklajevanje, ki bi se ga udeležile vse parlamentarne stranke. Programi, prireditve • 22. maja bo v Székesfehérvárju narodnostni dan, na katerem bo nastopila folklorna skupina z Gornjega Senika. • 23. maja bodo na Gornjem Seniku predstavili II. Porabsko pesmarico, ki jo je uredil Mitja Gobec in vsebuje 25 priredb porabskih ljudskih pesmi za ženske, moške in mešane zbore. Predstavitev se bo začela ob 11. uri (po maši) v tamkajšnjem kulturnem domu. • 29. maja bo v Doberdobu v Italiji mednarodno zborovsko srečanje »Pesem ne pozna meja«. Prireditve, na kateri sodelujejo zbori iz Slovenije, Avstrije, Italije in Madžarske, se bo udeležil mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika. Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13.55 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v četrtek, 20. maja 2004. Ponovitev v soboto, 22. maja, ob 12.00, na 2. programu. Porabje, 20. maja 2004 6 Milan Vincetič Najbole nevarna stvar na svejti Vsigdar, gda me je oča poslo v sosedno gostilno po cigaretline, sam bijo fejst bit. Pa nej samo zatou, ka me nej bilo več kak dvej vöri nazaj, liki zatou, ka sam bijo cejli čas v gostilni s klantošom Zolijom. A Zoli nej bijo pravi klantoš: nej je spau po šancaj niti v štalaj, živo je kak se šika s svojo že staro materdjo, gda pa je rejč nanesla na ženske, je grato drügi Človek. »Ti, mali goloubek,« mi je vsigdar tolmačo, »ti sploj znaš, gda boš leko meo prvo žensko?« Vsigdar mi je postavo tou pitanje pa nikdar sam nej znao, ka ma moram nazaj povedati. »Gda de mi zraso zlati zoub,« sam vöstrejlo. »Nej istina, mali goloubek, te, gda boš meo kosmatoga na konci,« še je zasmejao kak če bi trao oreje, ges pa bi najrajši stoupo iz svoje kouže. Te pa je začo, kak je meo petsto bab. Kak za vsakšo zna imé. Kak ma od vsakše en mali spominek. Prva ma je dala glavnik, drüga čat za lase, slednja pa picajzline. »Ka pa so tou picajzlini?« »Tou so takšne male buje, štere živejo samo v ženski goušči, gda pa se preselijo na moškoga, ga doj pogejo kak mravle,« je razlago pa kazo prouti pavočini, gde naj bi se skrivali picajzlini. Vrto sam v rokaj svojo orandžado pa ga gledo kak čüdež, ar je klantoš Zoli bijo za mene mali boug. Vse je znao: kak trbej obrnouti pükšo, ka se streliš v rit. Razlago je tüdi, kak je okouli prineso plebanoša, šteri ga je gnao na spouved. Vsigdar ma je dopovedavo, ka nema nikšnoga greja, ar nikoga nej ešče bujo, nikomi nikaj vkradno, če pa si je poželo kakšno žensko, sta bila Obadva zatou. »Pa ti znaš, mali goloubek,« me je tak pogledno v oči, ka mi je gratalo toplo v srcej, »gda sam se navolo žensk? Te, gda sam spozno, ka je najbole nevarna stvar na svejti...« »Bomba, štera pouči,« sam se važno zavrto na petaj. »Bombo leko vkraj ličiš, mali goloubek,« me je poklonco po čeli. »Znaš, ka je najbole nevarna stvar, ha...?« Nigdar mi nej ovado. Vsigdar sam ga vlejko za gezik, on pa nika. Tüdi mojga očo je pito pa nej znao. Pa nišče daleč naokouli. Eden den pa sam ga srečo cejloga spotrejtoga. Sedo je pri šanki pa pomali žmiko špricer. Pozvo me je k sebi, mi naraučo orandžado pa me poboužo po lasaj. »Vidiš, mali goloubek, tak je na tom svejti. Eni prlej, drügi bole sledi. A vsi pridejo gnouk na vrsto.« Niti senjalo se mi nej, ka s tem misli. Njegove oči so se svetile kak gesenski dež. Nika kmičnoga se je nabiralo v njij. »Nika nej pomagale, mali goloubek. Mati, štera mi je mrla, je že duga lejta ležala na smrtni posteli. Vsigdar, gda se je starala, sam joj pravo: Vejpa mati, ne ležte na toj smrtni posteli, ležte si na drügo, ar je pri naši iži ešče neka postel.' Pa me nej bougala.« Debela skuza se ma je potočila. Bio je brez volé. Samo gda je primlo za kupico, ma rouka nej zatrepetala. Od te je zgübo volau za pripovedavanje. Nišče ga nej več mogo napelati, ka bi pá gučo o svoji ženskaj, o tom, kak je najvekšoga pojba trikrat zavrto v lüfti niti o tom, ka je inda svejta navčo kokouta nazaj oditi pa je z njim slüžo mastne pejneze. Vidlo se ma je, ka doj ide. Na konci ga je bila Sama čonta pa kouža. Gda sam prišo v gostilno, je sedo kak senca. »Odi, mali goloubek pa mi povej, če že maš kosmatoga na konci. Pa če ti je že zraso zlati zoub. Pa če že znaš, ka je najbole nevarna stvar na svejti?« Od srama sam bijo menjši kak zrno graja, njemi pa so čobe vujšle na čista mali smej. »Naj tou ostane med nama,« je bilo slednje, ka mi je pravo. Ešče isto nouč, mogouče tüdi dvej, se je obeso za tram. Za njegovo škrinjo sam šou kak pokopani pes. Nogé me nejso držale, pred očami sam skouz meo njegov obraz pa tisto pitanje, na štero mi nej ščeo odgovoriti. Pa tüdi na tou nej, kak leko zrasté zlati zoub pred mlečnimi zobami. »Se ti spoumniš,« se je oča obrno k meni, gda sva po sprevodi zavinola v gostilno, »ka je pravo materi, gda je bila na smrtni posteli?« »Ka si naj vleže na drügo postelo, oča,« sam pomali spravo iz sebe in se zagledno v kout, gde je ponavadi sedo moj Zoli. »Vidiš, naš klantoš pa nej meo drüge postele, zatou je odišo. Zdaj je tam gor, na nebeški posteli,« je pokazo prouti nébi. »Tam si ne moreš vlečti na drügo, ar je nega. Niti je ne nücajo.« Po dugi lejtaj, štere mi nej so prinesle niti kosmatoga na konci niti zlatoga zoba, sam gor prišo, ka je najbole nevarna stvar na svejti: postela. Pa nej tista, na šteri je ležala njegova mati, niti ova, v šteri je ležo moj klantoš, niti ove, v šteri sam spau z ženskami, liki ta, štero mi vsakši den püstila Žitek, šteri mi najbrž nikdar nede pravo, gda si morem vlečti na drügo postelo. C v r t i n a Nejsam bijo več lejt star, tak pet, šest, gda sam s stariši na Vrnji brejg üšo senau obračat. Dosta volé sam nej emo, zato ka je sonce tak peldo, kak če bi pri kalaj stau človek. Ka volé sam emo, tiste sam pa te zgübo, gda sam vido, ka je cejli brejg dolapokošeni. »Tü do večera ne zgotauvimo,« sam si mislo, pa sam dola seu pod edno velko grüško. Mati je vidla, ka bajo mam, pa mi etak prajla: »Če’š ti tü pomago, te prvin zgotauvimo. Tam so tiste male grable pa obračaj.« Dja pa, kak če bi ranč nej čüjo, na čarvau sam si lego pa tak sam gledo, kak drügi delajo. Gnauk me samo na črvej nika začne pečti. Goraskaučim, srajco gorapotegnem, te Vidim, ka sam puno mravel. Srajco sam dola s sebe lüčo pa sam se tak mlato po tla kak eden zarejzani kokaut. Gda so tau drügi vidli, vsakši se je smejau, mati pa tak prajla: »Vidiš, Baug te je pokaštigo, ka si tak manjasti.« Tak sam čemeren grato na mravle pa ka mi tašo pravijo, ka sam edno rejč nej mogo prajti. Če sam Sto ali nej, vö sam mogo titi na sonce, zato ka zvün grüške niše drüge drejve nej bilau. Eden čas sam samo gledo grable pa sam si mislo: »Delam naj ali nej. Če mo delo, te do stariške meli pravico, če nej, te se pa toj vožgem na sonci.« Sledkar, gda sam se pomiro, sam prijo grablin štijo pa sam tak začno obračati, ka se je vse prašilo za menov. Nej sam vejn dva reda vöpogno, gda mi je že više prišlo. »Mati, dja sam tak lačen, ka že vse zvejzde Vidim od gladi.« »Za edno vöro zgotauvimo, telko že vöpričakaš, nej?« »Tak dugo nemo vödržo, že mi je vse lagvo,« pa kak so mlajši, grable sam talüčo pa sam dola vseu na senau. Ranč te so Prišli po pauti gor moja birmanska botra. »Ka delaš tü v senej, stani gora, vej se pa vožgeš v tau vročini,« pravijo. Dapa dja sam nika nej pravo, z rokauv sam senau moždjijo, tak kak če bi snejg bijo. »Ka bajo ma?« pitajo ešče enkrat botra od matere. »Lačen je, zato sedi tam kak eden grbanj,« se je smejala mama pa z rokauv zamajütnila. »Vejš ka, če si ti tak lačen, te za deset minutov poj gora k nam, dočas ti dja spečem cvrtino,« pravijo botra. »Pridi,« pravijo ešče enkrat. »Pridem,« pa sam že gora skočo tö. »Ka je baug tau, ka cvrtina,« si zmišlavam. »Tau nika sploj dobra mora biti, zato ka sam doma ešče tašo nikdar nej djo. Tau nišo sladko mora biti,« si zmišlavam tadala. Kumar sam vöpričako, naj dolaprteče deset minutov pa sam že bejžo gora k botri. Künjine dvera sam skur nej dolavtrgno, tak naglo sam skočo notra. »Ti si pa rejsan lačen,« pravijo botra. »Sedi k stauli, talejr sam ti že vönalekla.« Brž sam si dolaseu k stauli, talejr sam pa vcuj k sebi potegno. »Ka baug tau mora biti,« sam sline kumar požiro. Taša saga je odla po künji, ka sam že doma tü pozno, dapa nej sam vedo, ka je tau. »Na, kreda je cvrtina,« se obrnejo kraj od špajeta botra pa iz velke ponvice mi pečena djajca notra obrnejo v talejr. Meni so od Čüde ešče lampe odprejte ostale. »Ka je? Ti si ešče nikdar v živlenji nej djo cvrtino?« pitajo botra. Nika sam nej pravo, samo sam gledo tisti velki talejr pečeni djajc. Te sam že nika nej bijo lačen. »Vejpa doma dja tö leko pečena djajca djejm,« sam si mislo. Dapa drügo sam nej mogo, djajca sam mogo zesti, zato ka je dočas botra tam stala, ka talejr prazen nej grato. Potistim sam dja več nikdar nej lačen bijo, če smo na Vrnjom brejgi delali. Bojo sam se, ka mo mogo znauva cvrtino djesti. K. Holec Porabje, 20. maja 2004 7 Mlašeči guči pri Malom potoki Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo. Plebanoš Mlajši iz Male vesi so skur vsi odli v cerkev pa k veronavuki. Med mlajšimi pa so bili iz takši držin tö, ka ne vörvlejo v boga in so nej odli v cerkev. - Zranje ne morem priti k potoki. Sestra ma prvo prčiščavanje. Cejla držina pa cejla žlata vküper pride in mo mogo biti doma, -Si je na glas brodo mali Gustek. - Tau je za mojo sestro dun velki svetek. Guč pri Malom potoki med malimi lidami Male vesi je šou tadale. Skur vsikši je vedo kaj povedati od prčiščavanje, od veronavuka pa od cerkvene slüžbe. Samo Feri pa Rožika sta nika nej k tomi mogla kcuj djasti. Kak bi pa, vej so pa od njiva stariške nej verni in sta od toga nika nej vedla. Zato pa sta pitala, vej pa po mlašečoj šegi trbej meti v glavej tistoga črva, steri rubla pa li samo rubla, dokeč ne zvej kaj nouvoga. - Bole vas poslüšam, bole se mi vse tak vidi, ka tisti vaš gospoud v črnom gvanti dosta vsega vej, - je pravla Rožika, zmejs pa ličila kamen v potok. - Ne pravi se gospoud v čr- nom, liki se pravi gospoud plebanoš, ka boš vedla, - jo je vöpopravo Tom. In tak so šli guči pri Malom potoki tadale. Eni so pripovejdali od veronavuka, drugi so spitavali. Dapa Rožiko je tadale mantralo, kak je tou z gospoudom plebanošom. Sto je té človek, od kec je prišo in kak živé. Vej pa tou vsikši vej, ka so gospoud plebanoš sveti človek in ka živéjo sveti Žitek, - njoj je tadale tumačo Toni. - Če je té vaš plebanoš tak sveti, kak praviš, zakoj pa te mate v cerkvi posvejte? Če je un tak sveti, bi un leko svejto, nej pa ka svetijo posvejti - je tou od svetoga človeka po svoje razmo Feri. Zdaj je tou pitanje dalo mlajšom pri Malom potoki dosta za broditi. Iskali so pa li iskali, kak tou leko taraztumačijo, pa so nej nika čednoga najšli. Metali so kamne v potok, brsali v velko travo in füčkali. Te nagnouk si Rožika zbrodi: - Vejn se vaš plebanoš zato oblači v črni gvant, ka preveč svejti kouli sebe? In tou je bilou vse. Prčiščavanje je minoulo in mlajši iz Male vesi so se palik najšli pri Malom potoki. Delali so vsefele, dokeč si je Toni nej zbrodo na Rožikino pitanje. Trno ga je mantralo zadnje tri dneve in Zdaj njoj je leko povedo. - Naš plebanoš je sveti človek zatoga volo, ka nam leko presvejti naše düše, - je trno na glas vöovado, ka si je zbrodo. Dapa Rožika kak Rožika: - Tou pa mi dun ne’š gučo, ka niške leko v nekoga posvejt deje! - je tak ličila kamen v vodou, ka je pošprickalo Tonija in vse druge kouli njega. - Na, zdaj pa sam te eške blagoslovila, - je djala kcuj. Na mousti ji je gledo pa poslüšo plebanoš. Samo se je nasmejau in odišo prouti farofi, gde ga je čakala držina, ka se zgučijo za krstitke. Miki Roš Gaudeamus igitur... ...iuvenes dum sumus...(ve-selimo se, dokler smo mladi...) Ta dobro znana stara latinska pesem doni v teh dneh po vsej državi na ustih maturantov gimnazij in strokovnih šol, ko se poslavljajo od svoje alme mater, kakor so nekoč učenci oziroma študentje imenovali svojo šolo, svojo univerzo. Za ta prijetni, lirični način posredovanja svojih in naših čustev se jim z zadovoljstvom v srcih zahvaljujemo, kajti prinesli so s svojo pesmijo osvežujočo barvo v našo sivo vsakdanjost. Ljub je ta običaj, da se zadnji letniki s pesmijo, s tem neposrednim izražanjem bogastva duha poslavljajo od svoje šole, od svojih profesorjev, medtem ko zapuščajo za sabo prijeten spomin. Dragi maturanti! V teh dneh vas obsujejo prijatelji, sorodniki, znanci z dobrimi želja-mi, čestitkami, nasveti, katerim se pridružujemo tudi mi, nekdanji in današnji profesorji. Čestitamo vam, da ste prehodili to naporno pot, da se niste umaknili pred težavami, temveč ste jih premagali. Mi, profesorji smo si na jasnem, da dijaška leta niso bila tako brezskrbna, kakor jih odrasli pogostokrat ocenjujejo. Iz dneva v dan smo strogo nadzorovali in ocenjevali vaše znanje, vaše napredovanje. Tudi v bodoče, ko boste že samostojni, si zadajte resne, plemenite cilje ter si prizadevajte za njihovo uresničitev! Povzpeti se na vrhove nikoli ni lahko, kajti tudi k zemljepisnim vrhovom ne pelje asfaltna cesta. Toda le šibki se umikajo, močni se vztrajno bojujejo, in ta boj človeka utrjuje, ga krepi in plemeniti. Učite se jezike in tako gradite mostove k drugim narodom, naj bo vaš sosed prijatelj, ne pa sovražnik. Učite se jezike, da se boste po svetu povsod počutili kot doma in se nihče v vašem domu ne bo počutil kot tujec. Spoštujte knjige, vrelec znanja in jih imejte radi! Avstrijski pisatelj Franz Grillparzer piše v neki svoji knjigi: »Neizobražen človek vidi povsod le detajle, napol izobražen pozna tudi pravila, toda izjeme pozna le izobražen človek.« Želimo vam, da spoznate čim več izjem, da vas nevednost ne bo ovirala pri vašem uspehu, pri vašem napredovanju v poklicu. Sprejmite od spodaj podpisane profesorice naslednje opomine: v življenju venomer iščite pravico, imejte radi lepoto in si prizadevajte, da boste v svojih dejanjih dobrotljivi, ker boste tako našli pot k dobrim in odkritosrčnim ljudem. SUZANA GUOTH POSNETEK: CSABA TÓTH Ogledali smo si film »Povest o dobrih ljudeh” Glavne osebe v povesti so stari Jožef Koštrca, njegova žena Ana, sezonski delavec Ivan, njegova žena, slepa Katica in Peter Koštrca, ki ga iščejo žandarji. Starec in starka sta v miru in ljubezni živela v mali vasi. Sprejela sta v družino Ivana, Marto in slepo Katico. Pri mladi družini opazimo, da Ivan in Marta ne živita v najboljših odnosih. Ko se pogovarjata, se tudi prepirata. Takrat Katica zbeži k starcem. Stara večkrat pomagata Katici pobotati mater z očetom. Kmalu pride popotnik in prosi za prenočišče. Starca ga sprejmeta in mu ponudita skodelico čaja. Kasneje se iz- kaže, da je popotnik vnuk Peter Koštrca. Ko odide, pusti denar, tako hoče pomagati starim staršem. Jožef denar pospravi, zato ker misli, da ga je popotnik zgubil. Kmalu se vrne in se več ne pretvarja. Babica ga prosi, naj ostane doma. Peter si misli, da to življenje ni za njega. Pusti denar in odide. Nekaj časa obiskuje svoje stare starše in se sreča z Marto, ki jo že dolgo pozna. Marta zapusti moža Ivana in prosi Katico, naj gre z njo. Katica noče iti z materjo. Slepa Katica prosi Petra, naj Marte ne odpelje. Medtem Ivan spozna, kaj je med Marto in Petrom. Na koncu Jožef in Ana praznujeta 50. obletnico po- roke. Starec in starka se še enako ljubita kot pred 50. leti. Petru se smili slepa deklica in hoče nagovoriti Marto, naj ostane. Žandarji iščejo Petra, ampak Katica ga opozori. Tako lahko Peter pobegne. Ivan se poslovi od starcev in gre. Točno ne vemo, kaj se zgodi na koncu povesti, lahko le sklepamo. Ana in Jožef verjetno umreta, Katica zaide in se potopi v močvirju. Gabor Holec Gimnazija Monošter Porabje, 20. maja 2004 »Mislil sem, da sem prišel k sosedom, toda zdaj vidim, da sem prišel domov« To so bile besede Tončeka Černija, likovnika iz Odranec, na otvoritvi lastne razstave v Monoštru. 7. maja se je v Slovenskem kulturnem in informativnem centru na prvi razstavi po vstopu Madžarske in Slovenije v Evropsko unijo zbralo lepo število ljudi z obeh strani meje, med njimi veleposlanik R Slove- nije v Budimpešti Andrej Gerenčer s soprogo in generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar. Ustvarjalca in njegova dela je predstavil Dane Katalinič, ravnatelj Vrtca Murska Sobota, ki ima velike zasluge pri tem, da so slike Tončeka Černija razstavljene v Monoštru. Anton-Tonček Černi je rojen 1943. leta v Renkovcih. Svoje otroštvo je preživel v Renkovcih in Beltincih. Diplomiral je 1969. leta na Pedagoški akademiji v Mariboru, smer likovna vzgoja. Dolga leta je bil ravnatelj in likovni pedagog na osnovni šoli v Odrancih. Do sedaj je sodeloval na skupinskih razstavah v Murski Soboti, Lendavi, Radencih, Seliščih, Ljutomeru, Domžalah in Brežicah. Sodeloval je na razstavah v tujini, v Nemčiji, na Poljskem in na Hrvaškem. Samostojne razstave je imel v Veržeju, Odrancih, Črenševcih, Kobilju, v Nafti Lendava, v Muri v Murski Soboti, Planiki v Turnišču, Slovenijalesu v Mariboru, Petrolu v Ljubljani, v Moravskih Toplicah, v Zavarovalnici Triglav v Murski Soboti in Beltincih. »Že v rani mladosti se je zapisal prekmurski ravnici, govorici barv, oračev, koscev in mlatcev, slamnatim streham, pokrajini ob Muri in vsemu, kar je tu in tistemu, kar je živelo drugače. četudi revno, pa vendar bolj domače,« je povedal o njegovih slikah Dane Katalinič. Anton-Tonček Černi je svoj pozdrav začel z besedami, ki sem jih izbrala za naslov prispevka. K občutku domačnosti so prispevale tudi monoštrske ljudske pevke pod vodstvom glasbene pedagoginje Marije Rituper iz Murske Sobote, ki so zapele nekaj starih porabskih pesmi. »Slikanje je moje življenje, ki ga želim prikazati tako, kot ga čutim. Vanj vlagam vso ljubezen, čustva, misli, znanje, razpoloženje in predstave. V ospredju je vedno psihološki moment, zato nimam enotnega likovnega izraza, kar mnoge bega. Ideja zori v meni dalj časa, z njo živim in jo nosim v sebi dotlej, da me ne izzove toliko, da jo moram upodobiti na platnu, z likovno govorico ali besedo,« smo slišali od samega umetnika, ki se je pred monoštrsko publiko odprl do take mere, da je celo povedal svojo pesem. Razstavo je otvoril generalni konzul Marko Sotlar, ki je poudaril večplastni pomen le-te. Razstava služi promociji Slovenskega kulturnega in informativnega centra kakor tudi promociji Monoštra in širše okolice. Pomembni so tudi medsebojni kontakti ljudi, pri katerih slovenski jezik pridobiva na svoji slišnosti. »Tretji in morda naj- pomembnejši element razstave pa so motivi avtorjevih upodobitev, v katerih vsakdo lahko najde delček sebe ali svoje preteklosti. To še posebej velja za Porabje kot pokrajino, ki je po svojih današnjih zunanjih razpoznavnih znakih v marsičem podobno nekdanjemu Prekmurju, « je povedal generalni konzul. M.S. Trüdnost Laci je velki betjar bio. Sploj je rad pijo, se veselijo, popejvo, no pa ženske je pa eške bola rad emo. Etognauk ma je pa nika zatok vkriž prišlo pa je mogo k doktori titi. Tam se je taužo, ka je on strašno trüden. Doktor ma je pa - gda ga je zvižgalivo - etak pravo: »Vejte, če škete baukše biti, se baukše počütiti, morate tak njati tau popejvanje, piti pa od ženske se tü vkraj držite!« Za par kednov Laci sreča doktora, steri ga pita: »No, mladi gospaud, baukše se čütite?« Laci pa: »Baukše sam. Vaše tanače sam zdržo pa več ne popejvam« Silo ma Lastvice se jeseni vzemejo pa odidejo v toplejše kraje, v Afriko. Edna jata (raj) se nese po zraki, gda je prehiti moderen fligar. Edna lastvica Zdaj etak pravi drugim: »Kak se pa te paški. Ka ma je pa?« Ta druga lastvica pa etak: »Paški se, paški. Ge bi se tü paščila, če bi mi rit gorejla kak njemi.« I.B. Novo na glasbenem področju GORIČKI LÁJKOŠI: NÁJ GUČIJO Društvo ljudskih godcev in pevcev iz Gornjih Petrovec Gorički lajkoši (Gorički potepuhi) je v Markovcih predstavilo svojo prvo zgoščenko Naj gučijo. Skupino sestavljajo Stanislav Črnko - pevec in hamonikar, Emilija Gašpar, poje in igra na “ribaš”, Franc Gašpar, udarja po bobnu in poje, Marija Časar, poje in igra na česalo za lan, Ludvik Šafra n, poje in igra na koso (tisto pravo, za kositi) in Brigita Novak Vöröš, ki tudi poje in stresa šef (to je buča, s katero so včasih „potegnili” iz soda vino). Na predstavitev zgoščenke so povabili tudi ansambel Lipovšek iz Velenja ter se z minuto molka spomnili svoje nedavno umrle članice, avtorice naslovne pesmi Nade Tinev Berden. Čeprav je nastala skupina šele junija lani, je imela do konca leta kar 47 nastopov doma in na Madžarskem, tako v Porabju in na prireditvah v slovenski hiši v sombotelskem skanzenu - muzeju na prostem. „ Gostovanja v Porabju in v Sombotelu nam veliko pomenijo, saj igramo in pojemo našim rojakom, od katerih nas je ločila meja. Zato pa je prišel do izraza znani izrek, da „glasba in pesem ne poznata meja, ” pravi Marija Časar. Vodja skupine Stanko Črnko je zelo zadovoljen z izidom prve zgoščenke z desetimi pesmimi. Med načrti pa poleg nastopov v Sloveniji in na Madžarskem omenja povabilo v Argentino. Potovanje je povezano s 5 milijoni tolarjev, zato je odvisno, kako bo z denarjem iz Ljubljane. Kar se tiče repertoarja, pa vodja skupine pravi, da ni težav z zagotovitvijo tekstov in uglasbitvijo, zelo pa obžaluje smrt donedavne članice Nade Tinev Berden, ki je avtorica naslovne skladbe na zgoščenki Naj gučijo. Ob Goričkih lájkoših se spomnimo tudi na druge podobne skupine v tem in porabskem prostoru, denimo Goričke kla- ntoše (v knjižnem jeziku je za obe skupini „prevod” Gorički potepuhi), pa nedavnega izida druge knjige Dušana in Franceka Mukiča Füčkaj, füčkaj, fantiček moj s še sto porabskimi pesmimi, knjige Marije Rituper Če bi ges bijla fčelica (Če bi jaz bila čebelica), ki je izšla pri založbi Franc - Franc leta 1995 kot del širše zasnovanega istoimenskega kulturnega projekta, ki želi ljudske pesmi z Goričkega približati današnjim rodovom. Skupno vsem je prav to, o čemer piše Marija Rituper in tudi dober sprejem pri poslušalcih povsod, kjer se taka skupina oglasi s pesmijo in glasbo, pa čeprav so nekatera glasbila iz pozabljene zakladnice nekdanjih (in sedanjih) kmečkih del in opravil. eR ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d.d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.