Takega botra pa že ne...!
§oharjev Janko je bil še pritlikavec, saj je hodil sto-prav prvo leto v šolo. Napredoval je tam prav dobro in se pripravljal z veseljem tudi za sv. birmo, ki bi imela biti to leto v domači župniji. Zadnje ure tega uka so že prihajale in jelo se je ugibati o izvolitvi birmskega botra.
Nekega popoludne je bil Janko z očetom pri sosedu kovaču.
,,Hej,Janko, hej!" vzradosti se hipoma gostobesedni sajasti kovač, ko mu je že pošlo drugo govorjenje, »kdaj bode vendar konec tvojega uka in kdaj ti pojdem za botra ?"
,,Vi že nikdar ne!" oglasi se v skrbeh Janko.
,Da te hencej!" povzame kovaš in oplazi s kla-divom po železu, da se je Janko že ustrašil, ,,zadnjič si bil obakrat zadovoljen z menoj, a zdaj bi se pa že rad skrhai, mož beseda!" — ,,Kaj ne, oče!" povzame po kratkem prenehljaju, pomenljivo pogleda očeta, za tem pa se zopet sreča z Jankovim pogledom.
,,Vas ne in ne!" zanikuje zopet Janko.
»I, zakaj ti neki ne ugajam?" čudi se na to pri-siljeno kovač- ^Glej, ta samokolnica, ki leži okovana v kovačnici, je nova in dokaj velika, da te popeljetn
158
ž njo doli v vas k birmi. Malo res cvili in škriplje, toda se ji bodeš že privadil; oj, to bode drčala po našem klancu. Spredaj pa privežem kravji zvonec, da naju slišijo ljudje in se umikajo. Podaril ti bodem tudi nekaj, povrhu pa še velik tolar iz lubja; kaj mi še hočeš več!"
,,Vi stric ste prečrni!" brani se Janko boječ, da mu oče res kovača vzamejo za botra.
»Kaj, črn v delavnik!" govoriči kovač, ,,saj bomo imeli birmo v nedeljo, ko sem lepo umit in praznično oblečen, v zelenem telovniku, z lepim koroškim klo-bukom na glavi, s težko široko verižico in na nji pri-petim šmarnim tolarjem in srebrno uro. Moj pogled pa tudi nekaj izdd! Pomisli, ako ti grem jaz za botra, se ti ni treba bati škofa; ako pa ne, ogrnili te bodo škof čez hrbet s tisto veliko, zakrivljeno palico, ki jo nosi za njimi neki gospod, da ti bo tri dni tema pred očmi! Poprej ti bodo celd še oči zavezali z nekim trakom, da ne boš videl ubežati; jaz bi ti ga tudi za-vezal, a le čez čelo; sploh pri meni se te bodo škof komaj dotaknili."
Med tem je prignal županov hlapec" zbosenega konja, ujel na uho zadnje besede in jel Jankotu pri-govarjati za kovača. Nato pa je podkovanje konja pre-gnalo kovaču hudomušnost in tudi hlapca zmotilo; a Janku se je zdelo, kot da je rešen nekakih verig.
Ko sta stopala z očetom proti domu, ponovil je zopet Janko svojo nezadovoljnost s stricem kovačem, češ: tacega botra pa že ne . ..
,,Tega ali nobenega!" dejali so resno oče in so ostali pri tem modro še celi dolgi teden, na občno za-dovoljnost domačih. Zadnji dan so mu še-le napisali priimek in krstno ime župana kot botra, da je je po-nesel v šolo.
Ko je prišel dan sv. birme, so ga peljali mati k županu. Tam ga je videl županov hlapec in nagajivo povprašal: ,,Kje pa imaš kovača?" ,,Tacega botra pa ie ne. ..!" zamrmral je nekako užaljen Janko.
Drugi dan pa je pravil, da mu je šlo pri birmi prav dobro in je dobil mnogo lepih daril; a Bog v6, kako bi bilo, ko bi mu jo vezal nerodni in umazani kovač.                                                                   — e.