Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 248 A. Wess Mitchell, The Grand Strategy of the Habsburg Empire . Princeton, Oxford: Princeton University Press, 2018. 403 strani. Habsburški imperij ne v o čeh sodobnikov ne poznejših raziskovalcev ni užival ugleda posebno dominantne vojaške sile. Čeprav se je lahko v dolo čenih obdobjih svojega obstoja pohvalil z vrhunskimi generali, prvovrstno oborožitvijo in odmevnimi zmagami na bojnih poljih, je doživljal tudi hude poraze in ponižanja. Kljub temu se mu je bilo dano na izrazito prepišnem koti čku evropske celine obdržati dolga stoletja, dlje kot marsikateremu navidezno imenitnejših, bolj slavljenih tekmecev. Tako dolgo preživetje Habsburžanov na čelu države, obtežene s preštevilnimi napetostmi in izzivi, ni moglo biti stvar golega naklju čja. Kaj je bilo tisto gibalo, ki jim je omogo čilo kljubovati viharjem in se vedno znova pobrati na noge vse do kon čnega zloma v letu 1918, je gotovo vrhunsko raziskovalno vprašanje – celo tako zahtevno in strahospoštovanje vzbujajo če, da si ga v slovenskem prostoru komaj upamo zastaviti na glas, kaj šele, da bi o njem poglobljeno razpravljali. Toliko bolj neobremenjeno je to storil A. Wess Mitchell, zgodovinar in poli- ti čni analitik teksaškega rodu. Leta 2017 je na Svobodni univerzi v Berlinu (Freie Universität Berlin) uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom The Grand Strategy of the Habsburg Empire 1700–1866: A Study in Interstitial Time-Mana- gement . Študija je že leto pozneje doživela knjižno objavo, ki je kmalu po izidu dosegla slovenski trg in si vsekakor zasluži podrobnejšo obravnavo. Mitchellovo delo se osredoto ča na dobro stoletje in pol življenja donavske monarhije, kronološko zamejenega z dvema ostrima lo čnicama. Za čenja se z letom 1700, ko je bila habsburška dinastija z izumrtjem španske veje in izbruhom težavne nasledstvene vojne prisiljena poiskati novo orientacijo na evropskem prizoriš ču, kon čuje pa jo v letu 1866 z odlo čilnim porazom v vojni proti Prusiji, ki je Avstriji prakti čno odvzel položaj velesile in jo v zunanjepoliti čnem delovanju postopoma potisnil v odvisnost od novonastale nemške države pod Bismarckovo taktirko. To je torej časovni kontekst, v katerem Mitchell preu čuje vlogo habsburškega imperija v zapleteni politi čni geogra fi ji Evrope. Posebej se osredoto ča na »visoko strategijo«. Ta pojem bistveno presega golo strategijo – pojem, ki bi ga po klasi čni defi niciji Carla von Clausewitza opisali preprosto kot na črt, kako z delovanjem v vojaškem spopadu dose či kon čno zmago. »Visoka« strategija pa po drugi strani pomeni skupek vseh ukrepov oziroma sredstev, s katerimi si država dolgoro čno zagotavlja varnost in obstoj. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 249 V razburkanem, bojevitem ozra čju 18. in 19. stoletja je bilo vprašanje var- nosti življenjsko pomembna prioriteta vsake evropske države, tudi habsburškega imperija. V številnih pogledih je bila ta državna tvorba nekaj posebnega. Kljub prostorskemu obsegu in razmeroma bogatim naravnim virom so njeno gospodarsko mo č in politi čno u činkovitost nenehno hromili notranji dejavniki – zlasti pisana etni čna sestava njenega prebivalstva, trdoživi preostanki fevdalnega izro čila z visoko stopnjo lokalne avtonomije in posledi čno upravna razdrobljenost, ki je oblastnikom prepre čevala v celoti izkoristiti dane potenciale. Druga temeljna zna čilnost donavske monarhije so bile njene geografske danosti. Mitchell še zdale č ni prvi opazovalec, ki habsburško Avstrijo dojema kot izrazito prehodno sti čiš če svetov: evrazijske stepe in Panonske nižine, Balkana, Italije oziroma Sredozemlja in osr čja srednje Evrope. Opominja pa, da je ta pre- hodnost v perspektivi realne politike bolj kot prednost pomenila veliko težavo. Celo če odmislimo izpostavljeni položaj nizozemskih in lombardskih posesti, prostranstva pod habsburškim žezlom niso niti približno sestavljala enotnega, trdno zakoli čenega prostora. Njihove meje so se v grobem opirale na gorske verige Alp, češkega sredogorja, Karpatov in Dinarskega gorstva, a čeprav so te naravne ovire marsikdaj olajšale obrambo pred agresivnimi sosedi, same po sebi še zdale č niso obetale zanesljive varnosti. Po drugi strani je prakti čno edino povezovalno os v tem prostoru pomenil veletok Donave, klju čna prometnica, ki je omogo čala hiter pretok gibanja vsaj v smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Avtor poudarja, da obstanek habsburškega srednjeevropskega imperija v obravnavanem obdobju nikoli ni bil samo po sebi umevno dejstvo. Apetite po njegovih ozemljih so gojili nevarni tekmeci na vseh štirih straneh neba – absolu- tisti čna, visoko centralizirana Francija kot najmo čnejša evropska država, izrazito militantna, vse dominantnejša Prusija, nadalje Rusija kot »spe či velikan« z domala neiz črpnimi sredstvi in željo po prodoru skozi Bospor, na koncu pa še Osmanski imperij, pešajo ča, a še vse do konca 18. stoletja spoštovanja vredna velesila. K temu je bilo treba dodati bližino dveh klju čnih kriznih žariš č. Prvo je tlelo v politi čno razcepljeni (severni) Italiji, nad katero so si Habsburžani prizadevali ohraniti nadzor že zaradi strateških premislekov, nenazadnje tudi gospodarskega pomena, drugo pa na Balkanu, kjer je postopna slabitev osmanske nadoblasti odpirala vakuum, ki so ga poskušali zapolniti novi, pogosto zelo nepredvidljivi akterji. Osrednji cilj Mitchellove raziskave je pojasniti, kako se je s temi izzivi spoprijela habsburška dinastija. Za za četek se seveda poraja vprašanje, ali bi v njenem politi čnem delovanju med leti 1700–1866 sploh lahko prepoznali enoten dolgoro čni pristop. Mitchell na take pomisleke odgovarja pritrdilno, s pregledno analizo državne strategije, kot so jo kovali veliki vojskovodje in vladarji svojega časa – denimo Evgen Savojski, Marija Terezija in Jožef II., nadvojvoda Karel, kanclerja Kaunitz in Metternich, nazadnje Franc Jožef. Ta analiza je zaradi prostorskih omejitev marsikdaj zgoš čena, morda tudi nekoliko poenostavljena, a vendarle solidno podprta z dejstvi in presenetljivo lu- cidna. Čeprav se je avstrijska situacija v nekaj ve č kot stoletju in pol obravnavanega obdobja bistveno spreminjala in so tudi njeni voditelji temu primerno iskali nove Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 250 rešitve iz pere čih zagat, je iz skrbnega zgodovinskega pregleda vendarle mogo če izluš čiti nekaj opornih to čk, ki so o čitno zaznamovale temelj habsburške »visoke strategije«. Po Mitchellu bi jih lahko povzeli približno takole: habsburški imperij se je nenehno soo čal s potencialno grožnjo mo čnih, ekspanzivno usmerjenih tekmecev. Čeprav se je na čeloma opiral na razmeroma veliko, dobro opremljeno armado, njene zmogljivosti nikoli niso dosegle stopnje, ko bi lahko brez zunanje pomo či zanesljivo odvrnile grožnje iz soseš čine, še zlasti zato, ker je prehodni zna čaj pro- stora avstrijske monarhije nenehno pretil z nevarnostjo napada na dveh ali celo ve č frontah. Navsezadnje si država nadaljnje rasti oborožene mo či ni zmogla privoš čiti niti zaradi omejitev doma čega gospodarstva oziroma prešibkih dav čnih prilivov. Da je habsburška politika kljub temu lep čas uspešno krmarila med čermi aktual- nih izzivov od španske nasledstvene vojne do spopadov z Osmanskim imperijem, dvoboja na življenje in smrt s Prusijo Friderika Velikega, nato še z revolucionarno Francijo in Napoleonom Bonapartejem, lahko pojasnimo z zapletenim, a vendarle logi čnim in razumljivim modelom delovanja. Njegovo jedro je bila izrazito obrambna strategija. Ta je vojno dojemala kot skrajno sredstvo, ki se mu velja izogniti skorajda za vsako ceno. Namesto ozemeljske ekspanzije je zagovarjala varovanje meja, tudi z izgradnjo obsežnih utrdbenih pasov, kot sta bila protiturška vojna krajina in sloviti trdnjavski štirikotnik v Padski nižini. Poglavitni porok miru pa je pomenila spretna diplomacija. Z njo je Avstrija skušala izolirati sovražnike in hkrati ves čas iskala trdne zaveznike, ki bi jo obvarovali pred nevarnostjo spopadov na dveh frontah. V teh prizadevanjih je habsburška dinastija našla najdragocenejšega prijatelja v Rusiji, vse dokler se njuni interesi niso razšli v petdesetih letih 19. stoletja. Pomemben člen habsburške obrambne politike je pomenil tudi obro č prijateljskih satelitskih državic, ki je ustvaril varovalno tamponsko cono med doma čimi mejami in potencialnimi sovražniki. Mitchell razvoju tega leitmotiva spretno sledi od za četka 18. stoletja do kon čne zmage nad Napoleonovo Francijo in zmagoslavjem Metternichove politike. Na dunajskem kongresu ustoli čeni pax austriaca naj bi torej pomenil zenit habsburške mo či, v katerem pa že klijejo zametki prihodnjega zatona. Klju čna prelomnica v tej strateški sliki sovpada z nastopom oblasti Franca Jožefa. Kljub uspešnemu zatrtju mar čne revolucije se je naraš čajo či val nacionalizma in zunanjih pritiskov hitro stopnjeval. Avtor ugotavlja, da so nove razmere mladega cesarja zapeljale v druga čno, bolj tvegano smer. Pretirano zagledan v krepitev habsburških oboroženih sil je v veliki meri opustil defenzivno politiko svojih predhodnikov. To se mu je kmalu maš čevalo, še posebej zato, ker je Avstrija med krimsko vojno (1853–1856) odkrito nastopila proti ruskim interesom in za vedno izgubila svojega poglavitnega, pravzaprav edinega merodajnega zaveznika. Vse bolj osamljena donavska monarhija se je nato znašla v nepovratni spi- rali. Leta 1859 se je nespametno vpletla v vojno proti Sardinsko-piemontskemu kraljestvu in Franciji, ki jo je stala oblasti nad Lombardijo. Še usodnejši udarec ji je sedem let pozneje zadala Prusija, odtlej nesporna voditeljica Nemške zveze, od zmage nad Francijo v letih 1870/1 združiteljica Nem čije in osrednja kopenska Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 251 sila Evrope. Mitchell zato v avstrijskem porazu pri Kraljevem Gradcu zaznava odlo čilni trenutek habsburške poti navzdol – tako notranje- kot zunanjepoliti čni prosti pad, ki je donavsko monarhijo z dualizmom najprej razcepil na dva dela, v nadaljevanju pa jo z izgubo tamponskih satelitov in nastajanjem nacionalnih držav na njenih mejah nepovratno vodil v senco Nem čije. S tem smo vsebinsko povzeli bistvene to čke Mitchellove študije. Tematika, s katero se je soo čil njen avtor, je seveda tako obsežna in težko obvladljiva, da je ni mogo če iz črpati v eni sami, pa čeprav razmeroma obsežni monogra fi ji. Morda najbolj utesnjujo ča omejitev študije izvira iz njene časovne umestitve v obdobje med leti 1700–1866. Nekoliko širša kronološka perspektiva bi brez dvoma prispe- vala še kako novo opažanje, boljši uvid, morda dodatno osvetlitev katere od to čk diskusije. Navsezadnje je bila habsburška vojaška organizacija 18. in 19. stoletja neposredni dedi č starejših rodov, vse tja do Maksimiljana I. kot tistega vladarja, ki je najgloblje posegel v obrambni ustroj vzhodnoalpskega prostora, saj je bilo vplive njegovih reform čutiti vse do konca Avstro-Ogrske in njenega vojaškega aparata. Ob pozornem branju ne moremo mimo dejstva, da se je avtor študije spo- prijemal s precejšnjimi jezikovnimi in geografskimi preprekami. Pisanje o visoki politiki habsburškega imperija, problematiki z neštetimi niansami, bi pomenilo velik zalogaj za še tako uveljavljenega »doma čega« strokovnjaka iz srednjeevropskega okolja, kaj šele za razmeroma mladega zgodovinarja, ki prihaja z druge celine. To je bržkone razlog, zakaj ob časno naletimo na nerodnosti pri transkripciji in prevodih iz nemškega jezika, zlasti pa na nedoslednosti pri zapisovanju zemljepisnih lastnih imen. Tudi pri katerem od zemljevidov, zlasti v prvem delu knjige, zasledimo kako površnost, ki nakazuje nepopolno poznavanje lokalne geogra fi je. Vendar bi težko trdili, da je zaradi takšnih drobnih spodrsljajev avtorjevo razmišljanje kakor koli manj tehtno. Prej nasprotno, študija v splošnem deluje kot presentljivo zrelo, prepri čljivo argumentirano znanstveno delo. Povsem logi čno je, da bi jo bilo mogo če še v mnogih pogledih nadgraditi, posamezna izvajanja razviti v samostojno diskusijo ali kod predlagati alternativno razlago. Kot celota pa Mitchellova monogra fi ja pomeni pronicljiv uvid v zelo pestro, v mnogo čem še danes aktualno problematiko. Pregled uporabljene bibliogra fi je pokaže, da se je avtor pri svojem delu v precejšnji meri opiral na literaturo v angleškem jeziku. Temu ni kriva le jezikov- na distanca – po pravici povedano geopolitika in strategija v prostoru nekdanje habsburške monarhije ne sodita med posebej priljubljene ali javno izpostavljene raziskovalne teme, zato je poglobljena znanstvena produkcija s tega podro čja dokaj skromna. Ali so za takšno nezanimanje, celo nerazumevanje lokalnih razis- kovalcev do enega bistvenih vidikov lastne preteklosti krive travmati čne izkušnje polpretekle zgodovine, splošna družbena klima, morda pomanjkanje kompetentnih strokovnjakov ali kaj drugega, je vprašanje zase. Vsekakor je zanimivo, da se s tematiko habsburške strategije danes verjetno ukvarja precej ve č zgodovinarjev iz Nem čije, Velike Britanije in Združenih držav Amerike kot pa iz držav naslednic izumrle donavske monarhije. Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 252 Iz povedanega je mo č razbrati, da se odnos javnosti do zgodovinopisja v raz- li čnih kulturnih okoljih, celo tistih, ki pripadajo deklarirano istemu »zahodnemu« svetu, med seboj precej razlikuje. Omenjeno se na zelo zgovoren na čin kaže tudi v poklicni karieri avtorja tu predstavljene študije. A. Wess Mitchell je namre č od leta 2017 najvišji funkcionar ameriškega ministrstva za zunanje zadeve ( assistant secretary of state ), pristojen za evropske in evrazijske zadeve. Njegova raziskava torej ne bo ostala zgolj na ravni akademskega larpurlatizma. Po mnenju ameriške diplomacije so izkušnje habsburške monarhije pri reševanju zapletenih geopoliti čnih izzivov o čitno eden od tistih zgodovinskih modelov, ki so lahko v dragocen poduk voditeljem sodobnega sveta, tudi osrednji globalni velesili našega časa. Zlasti pomembno se zdi, da se potrebe po takšnem raziskovanju in preizpraševanju zgodovine zaveda celo trenutna administracija Združenih držav Amerike, pogosto deležna obtožb na ra čun mednarodnega izolacionizma in ne- naklonjenosti do intelektualne sfere. Nauk te zgodbe je bržkone dovolj jasen – zgodovina je u čiteljica življenja, še prav posebej pa državne politike in visoke strategije. Kako dobro ( če sploh) se zavedamo pomena tega na čela v slovenskem okolju, naj bo prepuš čeno bral čevi presoji. Bržkone si brez raz čiš čenih pogledov na klju čna vprašanja geopolitike, strategije in zgodovinskega konteksta ne more obetati uspeha nobena suverena država, ne planetarna supersila niti manjši lokalni igralci, kot je Republika Slove- nija. Mitchellov prispevek je vsekakor pomenljivo opozorilo, da je takšno tematiko vredno, pravzaprav celo nujno sistemati čno preu čevati skozi optiko znanstvenega zgodovinopisja. Tomaž Laz ar