JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE JOŽE ŽONTAR Od daleč sva se z »dohtarjem«, tako so rekli Sergiju Vilfanu v Mestnem arhivu, poznala že, ko je prihajal k očetu v Kranj na razgovor ali pa po kakšno knjigo. Na­ jino dejansko poznanstvo pa se je začelo proti koncu leta 1956, ko me je ob na­ ključnem srečanju povabil, naj le kaj pridem v Mestni arhiv na ljubljanski Magi­ strat. In tako sva se z dr. Vilfanom pogosto srečevala, kmalu sva postala v moje veliko zadovoljstvo prava sodelavca, družili so naju skupni strokovni interesi. Tedaj so se ljubljanskemu Mestnemu arhivu že nakazovali boljši časi. Ko je dr. Vilfan 1. decembra 1950 prevzel njegovo vodstvo, se je ta stiskal skupaj z Mest­ nim muzejem in Slovansko knjižnico v Auerspergovi palači na Gosposki utici. Na podlagi splošnega zakona o državnih arhivih, ki je bil sprejet tega leta, se je pre­ oblikoval v samostojno ustanovo1 in leta 1953 se je po dvajsetih letih preselil zo­ pet nazaj na ljubljanski Magistrat. Naslednje leto se je dr. Vilfan s prikazom potreb arhivov prvič predstavil v javnosti kot arhivski strokovnjak. Najprej je širšemu ob­ činstvu opisal močno neznano vlogo in pomen arhivov v javnem in kulturno­ zgodovinskem življenju, zatem pa poudaril, da imamo Slovenci arhivsko bogastvo, ki smo ga lahko veseli. »Stanje, v katerem smo ga prevzeti od prejšnjih rodov, pa nam ne more biti v ponos. Treba je prostorov in treba je tudi nekaj denarja.« Na­ daljeval pa je povsem realistično: »Slovenski arhivi nimajo ambicije, da bi čez noč dosegli pogoje, v katerih delajo arhivi v državah z bogatimi arhivskimi tradicijami. Dejansko skušajo s čim skromnejšimi sredstvi in s prilagoditvijo objektivnim mož­ nostim doseči, da bi se naši dragoceni arhivski zakladi ohraniti v čim boljšem sta­ nju dotlej, dokler ne bodo ustvarjeni pogoji za hrambo po načetih najmodernejše arhivistike.«2 Moramo pa poudariti, da se je dr. Vilfan pri vsem svojem arhivskem delovanju vseskozi po teh načetih tudi ravnal. Ko so začeti ljubljanski Magistrat obnavljati, so po perspektivnem programu za asanacijo in rekonstrukcijo njegovo levo stransko zgradbo nameniti Mestnemu ar­ hivu, od tega dvoriščni trakt za skladišče. Urejanje prostorov za arhiv je pred- SPLOŠNA OPOMBA: Kjer ni posebej naveden vir, so podatki na podlagi letnih poročil: ZAL LJU 247 (Zgodovinski arhiv Ljubljana), šk. 5, a. e. 105—109 ter šk. 6, a. e. 110. Uradni Est FLRJ, št. 12-115/1950. Sergij Vilfan, Skrita bogastva, Ljubljanski dnevnik 4, 1954, št. 234 (6. 10.), 239 (12. 10.), 245 (19. 10.), 251 (26. 10.), 257 (3. 11.). 15 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK stavljalo za dr. Vilfana velik izziv. Poleg tega so ga tehnična vprašanja vseskozi pritegovala, saj je imel tudi sam velik smisel za tehniko; po maturi se je, kot je pripovedoval, odločal med tehniko in pravom. Naj opozorimo, da je bil dr. Vilfan nasploh močno vpet v dela na Magistratu, saj je do marca 1961 skrbel za vse upravne posle v zvezi s tem, kakor tudi za historično dokumentacijo del, nakar je to prevzel Zavod za ureditev stare Ljubljane.3 V okviru investicijskih del pri ob­ novi Magistrata je bilo dvoriščnemu traktu najprej leta 1956 nadzidano eno nad­ stropje. Stari dve nadstropji pod nadzidanim sta zaradi številnih prezidkov nudili slabe možnosti za racionalno namestitev arhivskega gradiva, poleg tega pa so bili stropi konstrukcijsko prešibki in delno nagniti. Višina obeh nadstropij bi zahtevala zastarelo manipulacijo z lestvami ali pa bi bilo do 50 odstotkov izgubljenega pro­ stora. Komaj si je mogoče predstavljati, kobko naporov je bilo potrebnih, da je dr. Vilfan prepričal spomeniškovarstveno službo za rešitev, po kateri so iz dveh nad­ stropij za spomeniško obnovljeno staro fasado napravih v notranjosti zgradbe tri nadstropja, ki sicer navzven niso bila vidna. Med drugim je bilo tako ustreženo sodobni zahtevi, da so skladišča nameščena v eni vertikab, ne da bi se mešala med pisarniške prostore, in da so požarno varno ločena od drugih prostorov. Izbran je bil tudi učinkovit sistem ventilacije in gretja s topbm zrakom. Predvidene so bile instalacije za montiranje požarne signabzacije in sploh upoštevane vse možnosti za zavarovanje gradiva z modernimi tehničnimi sredstvi, kot jih je videl v Itabji in Franciji, seveda v okviru naših tedanjih možnosti. V času priprav na adaptacijo skladišča se je namreč dr. Vilfan udeležil medna­ rodnega kongresa arhivov v Firencah septembra 1956 ter kongresa francoskih arhivistov v Parizu novembra 1957. Na prvem je imel Ingvar Andersson referat o novih arhivskih napravah, to je zlasti o zgradbah, varnostnih ukrepih in pobcah. Takoj po vrnitvi domov je dr. Vilfan za Ljudsko pravico napisal zanimivo poro­ čilo o tem, kako posvečajo arhivom po svetu vebko skrb in kako so Švedi izdolbb prostore za arhiv v živo skalo.4 Na drugem kongresu — dr. Vilfan ga je ocenil za bolj strokovnega - pa so detajlno razpravljab o izvajanju načrta izgradnje novih in adaptacije ter modernizacije obstoječih zgradb za arhive v Franciji kot tudi nji­ hovo opremljanje z najsodobnejšo arhivsko opremo. Tako je lahko spoznal so­ dobne rešitve in poglede na mnoga aktualna vprašanja gradnje ter opremljanja ar- Sergij Vilfan, Josip Černivec, Zgodovina ljubljanske mestne hiše s poročilom o delih in perspektivnim programom asanacije in rekonstrukcije, Ljubljana: Knjižnica Kronike, Časopis za slovensko krajevno zgodovino, zv. 4,1958,127 str. Ingvar Andersson, New installations of archives, Archivům, Paris, 6, 1956, str. 11-18; Sergij Vilfan, So ­ dobni prijemi v urejanju arhivov, Ljudska pravica 22, 1956, št. 226 (25. 9.) str. 8; Sergije Vilfan, Treći međunarodni kongres arhiva u Firenci (25-29 septembra 1956 g.), Arhivist (Beograd), 6, 1956, zv. 3-4, str. 20—27. 16 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE hivskih stavb, kar je zelo nazorno opisal v poročilu o tem kongresu. Zagotovo je ob tem dobil tudi kakšno idejo, ki jo je s pridom uporabil pri ljubljanskih skla­ diščih; v obeh poročilih je namreč še posebej opozoril na način adaptacije obsto­ ječih zgradb za potrebe arhivov po sistemu, kot smo ga opisali za ljubljanska skla- ,.vv 5 disca. Ker so bili na mednarodnem kongresu arhivov v Firencah prvič prisotni tudi Jugoslovani, so v Zvezi arhivskih delavcev Jugoslavije sklenili pripraviti informa­ tivno brošuro o jugoslovanskih arhivih Les archives de Yougoslavie, da bi jo po­ nudili udeležencem na kongresu. Z redakcijo lične brošure si je dr. Vilfan nakopal dosti dela, še posebej zato, ker so arhivi zamujali s podatki. Treba pa je poudariti, da je bil kljub vsemu to prvi uspeli poskus skupnega prikaza jugoslovanskih arhi- 6 vov. Gradbena dela na skladišču Mestnega arhiva so se začela spomladi 1959 in so bila zaključena v enem letu. »Ce bo uspelo izvesti vse predvidene instalacije, bo to arhivsko skladišče za zdaj najmodernejše v državi,« je tedaj zapisal dr. Vilfan. Sam pa je moral vložiti veliko naporov in iznajdljivosti v nabavo ustrezne opreme. V poštev so prihajale le kovinske police. Serijske police za biblioteke zaradi majhne globine niso bile uporabne, nabava tovarniških polizdelkov pa ni uspela, zato so se odločili za nabavo kovinskih polic po lastnem načrtu, izbranem na podlagi šte­ vilnih preizkusov in izvedljivem v okviru obrtniških storitev. Preizkuse so delali prav tako na opremi gradiva. Dr. Vilfan ni hotel zaostajati tudi pri opremi fotola­ boratorija. V letu 1959 so začeli s predelavo obstoječe kamere za snemanje na dolge trakove, da bi bilo mogoče mikrofilmati v večjih količinah, zlasti začeti mi- krofilmati zaradi varnosti. Ni čudno, da je v poročilu o francoskem kongresu za­ pisal, da bi bilo pri nas nujno ob obstoječih namestitvenih pogojih vložiti več skupnih naporov za uvedbo modernejše arhivske opreme. Eden med njimi je, da se ugotovi jugoslovanski standard za kovinske police, fascikle itd. in da se dobijo domači proizvajalci. Nekatere svoje izkušnje je kasneje opisal v poglavju Oprem­ ljanje in postavljanje arhivskega gradiva v priročniku Arhivska tehnika.* 6 7 Ker so bile skladiščne potrebe vedno večje — skladišče v dvoriščnem traktu je imelo kapaciteto vsega 1250 tekočih metrov —, je dr. Vilfan optimistično upal, da se bo arhiv razširil še v dve sosednji stavbi na Ciril-Metodovem trgu, in sicer naj­ prej na št. 20. Dal je izdelati načrte za adaptacijo, vendar pri mestu zaradi po­ F(ranjo) Biljan, S(ergije) Vilfan, Šesti kongres francuskih arhivista (7-10 novembra 1957 god.), Arhivist 6 (Beograd), 7/recte 8, 1958, zv. 1-2, str. 88-92. Emilija Novakovič, Drugi sastanak izvršnog odbora SDARJ, Arhivist (Beograd), 6, 1956, zv. 2, str. 111— 7 113. Sergij Vilfan, Opremljanje in postavljanje gradiva, v: Arhivska tehnika, Ljubljana: Arhivsko društvo Slo ­ venije 1972, Arhivski priročniki zv. 1, str. 83—110, 218-222. 17 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK manjkanja denarja za to niso imeli razumevanja. V Arhivistu pa je podrobno opi­ sal uspelo adaptacijo arhivskih skladišč na Magistratu.8 Komaj nekaj let potem ko je v Angliji Public Record Office vpeljal zelo znano prehodno skladišče, imenovano »limbo« (simbolično poimenovano po svetopi­ semskem kraju očiščevanja — vicah), je dr. Vilfan v poročilu Mestnega arhiva za leto 1958 sicer kot »začasno rešitev skladiščnega vprašanja« kot sprejemljivo pred­ lagal tudi kakšno skladišče v enem izmed spomeniških objektov izven Ljubljane, v katerem bi se nameščalo predvsem tako gradivo, ki še ni dozorelo za škartiranje. (V prispevku dosledno uporabljamo strokovne izraze, ki so bili v tistem času v uporabi, danes bi temu rekli odbiranje arhivskega gradiva.) V povezavi z ostalimi prizadevanji je moral to imenovati kot neko začasno rešitev, dejansko pa je šlo za pridobitev stalnega prehodnega skladišča, kjer bi se koncentrirale npr. arhivalije raznih ljudskih odborov, teh pa zaradi pogostih reorganizacij ni bilo malo. Pre­ hodnim skladiščem je pripisoval dr. Vilfan sploh poseben pomen za delovanje arhivske službe, kar je razvidno tudi iz elaborata Položaj, problemi in perspektive arhivske službe v SR Sloveniji, Ljubljana, oktobra 1964.9 Dobro se spominjam, kako vesel je bil, ko mu je leta 1968 uspelo pridobiti za arhiv grad Mala Loka pri Trebnjem. V letnem poročilu Mestnega arhiva je tedaj zapisal, da ima grad pre­ cejšnje kapacitete za skladišča — v perspektivi bi mogel sprejeti od dva do štiri tisoč tekočih metrov gradiva —, odvisno od tega, kako temeljito ga bo moč glede na razpoložljiva sredstva adaptirati, dve petini kapacitet pa bi služili za novejše ljubljansko upravno gradivo, na katerem je bilo treba izvesti še škartiranja, torej kot prehodno skladišče.10 Ob vprašanju skladišč se s hvaležnostjo spominjam pomoči dr. Vilfana tudi ob pričetku gradnje prizidka Arhiva Slovenije. Ko je bil porušen stari objekt ob Rožni ulici, je Društvo arhitektov Ljubljane napelo vse sile, da bi preprečilo novo­ gradnjo. Zato je bilo treba zelo argumentirano utemeljiti odločitev o gradnji, za kar je bil dr. Vilfan zares mojster. Kot praktik se je mnogo ukvarjal tudi z organizacijo dela v Mestnem arhivu. V sistemizaciji iz leta 1957 je predvidel razdelitev dela na oddelke po fazah arhiv­ skega postopka (zunanja evidenca, prevzem in prva ureditev, podrobna ureditev in inventarizacija itd.), torej podobno kot je bila tedaj praksa v jugoslovanskih arhivih. Poskus ni uspel zaradi zakoreninjenih navad v arhivu. Osebje ustanove se je namreč delilo na dve skupini. Večja skupina s fakultetno izobrazbo je bila za­ poslena po večini s preučevanjem ljubljanske zgodovine, druga, manjša, s sred­ Sergije Vilfan, Adaptacija zgrada za arhive, Arhivist (Beograd), 9/recte 10, 1960, zv. 2, str. 5-16. ARS 1115 (Skupščina SR Slovenije), šk. 1809, mapa 63—11. Objave Skupnosti arhivov Slovenije, Ljubljana, 3,1971, str. 21. 18 JOŽE ŽONTAK: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE nješolsko in nižjo izobrazbo pa pri strokovnem in upravnem delu. Brez delavcev s fakultetno izobrazbo je bila vsaka učinkovita organizacija arhivskega strokovnega dela nemogoča. Odsev tedanjih razmer, ne le v Mestnem arhivu, je bila diskusija dr. Vilfana na prvi redni letni skupščini Zveze zgodovinskih društev Jugoslavije oktobra 1956 v Zagrebu, in sicer na referat predsednika Zveze društev arhivskih delavcev Jugo­ slavije in direktorja Državnega arhiva Srbije Ediba Hasanagiča O nekaterih vpraša­ njih arhivov in arhivske službe pri nas. Stanje v arhivih je dr. Vilfan poskušal razložiti s takratnim razumevanjem arhivistike:11 »Potrebe arhivov so prišle danes v konflikt s tradicionalnim teoretičnim pojmovanjem arhivistike, a praktično delo v arhivih dospelo je do srede med stvarnimi potrebami in tradicionalno znanostjo. Od naših ljudi se zahteva, da hranijo in urejajo gradivo, to je da opravljajo teh­ nično in administrativno delo, a del naših arhivistov sestavljajo ljudje s fakultetno izobrazbo, od katerih se zahteva samostojno znanstveno delo. Ako se po eni strani kritizira nedisciplino pri delu, ki je pripeljala do tega, da se zelo malo dela na urejanju in inventarizaciji, je to prišlo zaradi tega, ker so nekateri arhivisti izključno delali na posameznih temah. Do tega protislovja je privedel zgodovinski razvoj arhivistike, kajti arhivisti so bili predvsem zgodovinarji, toda ko je priliv sodobnih fondov prenesel pozornost na moderno zgodovino, omejenost prostorov, nove tehnične zmogljivosti, potrebe hitrejšega iskanja dokumentov itd., je to privedlo do omenjenega protislovja med novimi potrebami na eni strani in tradicionalnim pojmovanjem arhivistike na drugi strani.«12 K razjasnitvi vprašanja znanstvenega dela v arhivih je dr. Vilfanu mnogo pri­ pomogla udeležba na mednarodni konferenci Okrogle mize arhivov (Table ronde des archives) pod okriljem Mednarodnega arhivskega sveta maja naslednjega leta (1957) v Zagrebu, ki se je ukvarjala tudi s tem vprašanjem. Se danes so aktualne njegove ugotovitve o znanstvenem delu v arhivih, ki jih je kasneje zelo preudarno opredelil v publikaciji Arhivi v Sloveniji z besedami: »Čeprav se mora glavno delo arhivov usmeriti na pripravo gradiva za znanstveno uporabo, arhivi ne smejo za­ nemarjati tudi lastne znanstvene dejavnosti, ker je ta nujen pogoj za primerno raven samih arhivskih kadrov.« Med ustreznimi oblikami znanstvene dejavnosti arhivov je zlasti poudarjal pomen preučevanja strukture organov za delo arhivov. Tako se je leta 1963 zelo navduševal za upravno-historični zemljevid Slovenije s spremnim besedilom, na osnovi katastrskih občin in ki naj bi upošteval tudi naj­ novejši čas. Projekt pa žal ni bil uresničljiv, ker ni bilo mogoče zagotoviti trdnejše Izraz arhivistika so v tem času uporabljali za arhivsko poklicno delo. J. F., Sa prve redovne godišnje skupštine Saveza istoriskih društava FNRJ, Arhivist (Beograd), б. 1956, zv. 3-4, str. 5-6. 19 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK organizacijske osnove, kot jo je moglo dati arhivsko društvo. Zato je predlagal, da bi se oblikovala nekakšna odgovorna delovna skupnost arhivov, ki bi ji načeloval Državni arhiv. Tako je prvič prišel na idejo o skupnosti arhivov, ki je nato zaživela po izidu arhivskega zakona. Dejansko si je pod skupnostjo arhivov predstavljal za naše razmere prilagojeno arhivsko direkcijo, kakršne so obstajale v zahodnih dr­ žavah.13 Na skupščini Zveze društev arhivskih delavcev Jugoslavije na Ohridu maja 1958 je dr. Vilfan kot nalogo arhivov nenazadnje poudaril tudi znanstveno obde­ lavo arhivske metodologije v okviru arhivistike kot znanstvene discipline. Sicer se ta lahko opravlja na katedrah, a ni dvoma, da morajo arhivistiko kot znanost v prvi vrsti razvijati arhivi sami, saj pri tem ni teorije brez prakse. Vrnimo se na ljubljanski Mestni arhiv. Različna stališča glede vprašanja stro­ kovnih obvez delavcev s fakultetno izobrazbo so bila načelno odpravljena s skle­ pom, sprejetim na seji upravnega odbora arhiva junija 1957, ki je bil sicer kom­ promis. V organizacijskem pogledu je bil uveden poseben referat za koordinacijo arhivskega dela, ki naj bi vodil evidenco nad gradivom pred prevzemom (t.i. zunanjo evidenco), pripravljal gradivo za obdelavo, ga dodeljeval v delo in vodil vso dokumentacijo o opravljenem delu na fondih, kakor tudi arhivske poslovne knjige. S tem je nastala centralna službena evidenca o gradivu in o delu na gradivu, preprečena je bila neenotnost in pomanjkljivost dokumentacije. Samo delo v ar­ hivu pa je dr. Vilfan kot pravnik želel kolikor mogoče urediti s poslovniki. Sicer pa je že v publikaciji 60 let Mestnega arhiva Ljubljanskega (1959) ob­ žaloval, da najidealnejši način razdelitve strokovnega dela, po katerem vsaka posa­ mezna skupina odgovarja za določen sektor gradiva (npr. oddelek za srednji vek, oddelek za dobo od 16. do 18. stoletja in oddelek za novo gradivo), v primeru Mestnega arhiva ni izvedljiva. Spoznanje o pravi razdelitvi dela se je na splošno uveljavilo v arhivih šele kasneje, toda že v sklepu Skupnosti arhivov Slovenije o nazivih delovnih mest in ugotavljanju strokovne usposobljenosti iz oktobra 1968 je pri specialnih strokovnih izpitih dr. Vilfan predvidel specializacijo glede na pod­ ročje ustvarjalcev gradiva (do 16. stoletja, od 16. do 18. stoletja, za gradivo gos­ podarskih provenienc, gradivo upravnih in sodnih provenienc od 18. stoletja dalje, gradivo socialne in zdravstvene dejavnosti, kulture in prosvete od 18. stoletja dal­ je) in s tem razločno nakazal povezavo specializacije z organizacijo dela v arhi­ vih.14 Sergij Vilfan, Jože Žontar, Arhivi v Sloveniji, Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1970, str. 58-59; ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 6, mapi 1962 in 1963. Objave Skupnosti arhivov Slovenije, 2,1968, str. 21—22. 20 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE S prenosom pravic ustanovitelja od Mestnega na Okrajni ljudski odbor Ljublja­ na leta 1955 je Mestni arhiv ljubljanski izgubil svojo dotedanjo upravno-terito- rialno podlago. Njegov status je postal do neke mere nejasen, ker okrajne ljudske odbore splošni zakon o državnih arhivih iz leta 1950 še ni mogel predvideti kot ustanovitelje mestnih arhivov. Sicer je že dalj časa trajala diskusija o tezah za novi splošni zakon, sedaj pa so prišla v ospredje nesoglasja med obstoječim arhivskim zakonom in novo ureditvijo ljudskih odborov.15 Dr. Vilfan je v časopisu Komuna zapisal, da nam sedanje spremembe v upravno-teritorialni razdelitvi ponujajo ugodno priliko, da postavimo mrežo arhivov na čvrsto organizacijsko osnovo. Skrb okrajnih ljudskih odborov bo, da se ta proces izvede pazljivo, pravilno in na tak način, da tudi arhivska služba ljudskih odborov doseže nivo, ki bi ga morala 16 imeti. Ob pričakovanju sprememb je leta 1957 dr. Vilfan kot problem Mestnega arhiva, ki ga močno ovira pri delu, opisal dejstvo, da je arhivska zakonodaja zastarela in zato pristojnosti arhiva še niso nesporne. »Smatram pa, da je brez dvoma v naši pristojnosti, da skrbimo za ves povojni arhivski material upravnih organov nižjih stopenj, kar jih je bilo na območju tedanjega okraja.« V praksi pa so takoj naleteli na pomanjkanje prostorov in na odpor Državnega arhiva. Rešitev prvega si je dr. Vilfan zaman obetal od Okrajnega ljudskega odbora. Zal je moral tudi ugotoviti, da je bila večina intervencij zaradi ohranitve arhivov brez vidnejših učinkov. V zvezi z razširitvijo zunanje evidenčne službe (v začetku leta 1957) so z Državnim arhivom brezuspešno stopili v stik zaradi razmejitve kompetenc nad podjetji. Do kompetenčnega konflikta je prišlo zopet naslednje leto, ko je Mestni arhiv pregledoval stanje arhivskega gradiva v nekaterih dolenjskih občinah ljub­ ljanskega okraja in so predvideli koncentracijo ogroženega gradiva v nekaj skla­ diščih, proti čemer je Državni arhiv vložil ugovor. Zato so tako dejavnost omejili na skrajni minimum, pričakujoč, da bo vprašanje rešeno z novim arhivskim zako­ nom. Ozadje spora je bilo različno razlaganje pristojnosti arhivov: po mnenju Državnega arhiva (davnega leta 1910 ga je zagovarjal že dr. Josip Mal) naj bi se pristojnost ravnala po pomenu gradiva, medtem ko se je na splošno že uveljavila delitev pristojnosti po stopnji ustvarjalcev arhivskega gradiva. Referat Roberta Henrija Bautierja na Okrogli mizi arhivov v Zagrebu maja 1957 o Položaju arhivov in arhivistov v državi, ki je bil osredotočen na funkcije arhiva, kakor temu sledeča diskusija, so napravili na dr. Vilfana zelo velik vtis.17 Ni Jovan Marjanovič, Diskusija o tezama za novi opšti zakon o arhivima, Arhivist (Beograd), 4, 1954, zv. 2, str. 72-79. Sergej Vilfan, Gradski arhivi i reorganizacija uprave, Komuna, Časopis Stalne konferencije gradova i gradskih opština Jugoslavije (Beograd), 2,1955, št. 6, str. 31—32. Charles Braibant, Robert-Henri Bautier, La place des archives et des archivistes dans l'Etat, v: Une Table 21 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK slučajno, da je nato tozadevno problematiko v jugoslovanskih razmerah sam po­ drobno obdelal na skupščini Zveze društev arhivskih delavcev Jugoslavije na Ohridu maja naslednjega leta (1958) v referatu z naslovom Položaj in vloga arhivov v socialistični Jugoslaviji.18 Nastop dr. Vilfana na skupščini Zveze je bil zelo lepo sprejet in Franjo Biljan, direktor Državnega arhiva Jugoslavije, je v po­ ročilu o skupščini zapisal, da je bila to doslej najuspešnejša in najplodnejša skup­ ščina Zveze tako glede izbora tem kot glede nivoja referatov in diskusije. Kot po­ sebno pozitivno je ocenil — kar je bila splošna značilnost nastopov dr. Vilfana, — da se je, držeč se splošne problematike, osredotočil na nekaj osnovnih, bistvenih in aktualnih vprašanj, izbranih izmed številnih nalog, za katere je ugotovljeno, da se postavljajo pred arhivske delavce. Biljan je namreč hitro spoznal sposobnosti dr. Vilfana ter ga znal pritegniti, kadar so se zvezni organi obračali nanj s stro­ kovnimi nalogami. Razumljivo je, da je bil dr. Vilfan izvoljen v novi izvršni odbor Zveze (član tega odbora je bil do občnega zbora Zveze septembra 1961 na Bledu), medtem ko je bil doslej (od prve skupščine leta 1953) že član uredniškega odbora Arhivista, glasila Zveze (ponovno v letih 1969—1971). Prav tako je bil od junija 1958 tudi član izvršnega odbora republiškega društva arhivskih delavcev (do janu­ arja 1971). Moramo pa poudariti, da mu je bilo organizacijsko delovanje tuje in se nikoli ni silil v ospredje. Ko se je decembra 1959 v zvezi s prenosom sindikalnih funkcij Zveza društev arhivskih delavcev Jugoslavije reorganizirala in je nadalje delovala le kot strokovna organizacija, je za izredno skupščino Zveze pripravil nova društvena pravila.19 Ko se je dr. Vilfan vrnil s skupščine na Ohridu, je z obžalovanjem ugotavljal, da je glavni problem arhivske službe pri nas ta, da edino v Sloveniji za to nimamo še nobenih perspektiv. Vedel je, da bo mogoče kaj spremeniti edino z novim ar­ hivskim zakonom. V upanju, da bo to pripomoglo k izboljšanju razmer, je z ve­ seljem sprejel imenovanje Sekretariata Zveznega izvršnega sveta za prosveto in kulturo v komisijo za pripravo predloga novega zakona o arhivih in odslej so se vrstila številna službena potovanja v Beograd. Se v istem letu — potem ko so proučili dotedanje osnutke in pripombe — je uspel pripraviti nov osnutek zakona, upoštevajoč tudi stališča skupščine Zveze na Ohridu, toda tudi ta osnutek ni bil ronde utile a l'histoire. Paris, Direction des Archives de France, 1958, str. 63-94; Franjo Biljan, Treća međunarodna konferencija »Okruglog stola arhiva«. Arhivist (Beograd), 7, 1957, zv. 3-4, str. 83-88. Položaj i uloga arhiva u socialističkoj Jugoslaviji, Arhivist (Beograd), 7/recte 8, 1958, zv. 3-4, str. 45-61. Franjo Biljan, Treća skupština Saveza društava arhivskih radnika Jugoslavije, Arhivist (Beograd), 7 /recte 8/, 1958, zv. 3-4, str. 7-10; isti, Vanredna skupština Saveza društava arhivskih radnika Jugoslavije, Arhi ­ vist (Beograd), 8/recte 9, 1959, zv. 3-4, str. 7; Urednici i članovi uređivačkog odbora »Arhivista« od 1951. do 1961. god., Arhivist (Beograd), 12, 1962, zv. 1, str. 269. 22 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE Zapiski dr. У/ilfana na sestanku 4. maja 1961 (Biblioteka SAZU, Zapuščina Sergija Vilfana) 23 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK sprejet, marveč se je začelo razpravljati o republiški zakonodaji brez enotnega zveznega zakona.20 Dobil je tudi nove zadolžitve. Pomemben je bil delež dr. Vilfana že pri pripra­ vah za obnovo arhivskih pogajanj z Avstrijo (od januarja 1958), nato pri izdelavi elaboratov glede zahtev za izročitev registratur iz dunajskih arhivov (tudi za ce­ lotne jugoslovanske zahteve, posebej za Bosno in Hercegovino). Po nalogu Dr­ žavnega sekretariata za zunanje zadeve se je v aprilu in maju 1961 kot ekspert udeležil prvih pogajanj na Dunaju za izvedbo arhivskega sporazuma z Avstrijo, ki pa so kmalu zastala.21 Naslednje leto je sodeloval pri prevzemanju Jugoslaviji iz­ ročenih arhivalij iz Državnega arhiva v Trstu. Po obnovitvi pogajanj z Avstrijo leta 1975 je postal v mešani jugoslovansko-avstrijski komisiji član jugoslovanske delegacije, v jugoslovanskem delu ekspertnih komisij pa vodja (za gradivo iz koroških in tirolskih arhivov) oziroma član (za gradivo iz Štajerskega deželnega arhiva). Žal mu je nadaljnje neposredno delo pri teh vprašanjih preprečila promet­ na nesreča na Dunaju septembra istega leta. Za zasluge pri vračanju arhivov iz Avstrije ga je Arhivsko društvo Slovenije sprejelo za častnega člana (februarja 1984).22 60-letnici Mestnega arhiva (1959) so dali večji poudarek, saj so imeli tudi kaj pokazati. Dr. Vilfan je s sodelovanjem kolektiva ustanove objavil Splošni pregled fondov in zbirk Mestnega arhiva ljubljanskega, prvi sistematični arhivski vodnik pri nas. Ta je bil nato vzor Splošnemu pregledu fondov Državnega arhiva LRS (I960), oba pa sta bila vzpodbuda za nastanek Vodnika po arhivih Slovenije (1965), pri katerem je dr. Vilfan tudi sodeloval z nasveti.23 Zelo pa ga je to leto razveselilo povabilo profesorja dr. Frana Zwittra, da naj za Slovensko matico napiše Pravno zgodovino Slovencev, kar je brez pomislekov tudi sprejel. Seveda je tako obsežno delo zahtevalo celega človeka in razumljivo je, da arhiv nekaj časa ni mogel biti glavna skrb dr. Vilfana.24 F(ranjo) B(iljan), Rad na novom zakonu o arhivima, Arhivist (Beograd), 8/recte 9,1959, zv. 1-2, str. 73. ZAL, LJU 247 (Zgodovinski arhiv Ljubljana), šk. 34, a. e. 297. Milko Kos, Iz Državnega arhiva v Trstu Jugoslaviji izročene arhivalije, Zgodovinski časopis 15, 1961, str. 197-199; Kristina Samperl Purg, Pozdrav na slovesnosti ob sprejemu častnih članov Arhivskega društva Slovenije v Ljubljani, 8. februarja 1984, Arhivi, Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 7, 1984, št. 1—2, str. 76—77. V: 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega, Ljubljana 1959, str. 73—187; Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS, Ljubljana 1960,171 str.; Vodnik po arhivih Slovenije, Ljubljana 1965, 615 str. Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961, 568 str. 24 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE Austrijska delegacija: n 1) ar. Godel Korald, Sef delegacije, op. ministar LiIB-a. Pomoćnik g.ISr. odaka za Istočno odolonjo IP-n, 2) Dr.Villgrattner Christine, ravni savet PTP-a (Volkerroohtabt.) 3) ar.Sukows!^ Diet rieh, ataöe, privremeni referent za Jugoslaviju u KIP-u. 4) Dr.iíath Gebhard, gen.diraktor austrijskog Državnog arhiva, Ввб, 5) Dr. ludwig Otruba, okt ut, 1 iotarotvo prosvjete, Зеб, 6) Dr. Stanislav Hafner, Državna biblioteka, Ikič, 7) Dr. Otto Drischl, Univerzitetska biblioteka, Ввб, 0) Ur. Erhard ClasB, Univerzitetska biblioteka, Crao, 9) Dr. alter rodi, Uundesdenknalant , Веб, 10) Dr. Gerhard Eger, uzej primonjcne umetnosti, Зеб, 11) Dr. Adolf Kais, 'triolo žkl muzej, 5еб, 12) Dr. ich-rd litzingar, Gerichtshof, Justizministerium, Ввб, 13) Dr. Zatsohek Heinz, oniv-prof., kustos Vojno-istorijekog muzeja, Воб, 14) Dr. 'iausmunn, kustos, vojno-lstorijski muzej, Ввб, 15) Domdklau, savotnik, ministarstvo obrano, Зеб, 16) Зг..-Iogfrieđ chnurror, ured pokr jinske vludo tajorske,Grao, 17) Dr. Druno iindor- 'riegolstein, vl5i savetnlk pri pokrajinskoj vladi, Orne, 18) Dr. Liselotte Рогкиапп, viSi savetnlk, Grac, 19) Dr. Gritz Posch, điroktor zemaljskog arhiva, rac, 20) Dr. olfgang Uittig, arhivski viSi savetnlk, Crao, 21) Dr. Othnar iiudan, zanenik điroktora ureda pokrajlsnke vlade I oružko, Celovec, 22) Dr. Gotbcrt oro, direktor zemaljskog muzeja Poruäke, Celovec, 23) Dr. Half Unkart, savetnlk, Celovec, 24) Dr. Hans Dachnann, direktor arhiva, Pirol, Innsbruck. Jugoslovanska delegacija« 1) Uhiv-prof.Dr. Prane Cvltor, Sef delegacijo, 2) Davotnik Cvotislav Todorovič, D3XP, 3) Dranjo iJiljan, direktor Državnog arhiva РПНЈ, eksperti : 'ir. o dan Iřiznan Dr. Sergej Vilfan Početak pregovora ; 6.IV.1961 u 11 sati, cgradaxAllgenoinos Vorwaltungsarchlv (telefon: 63 32 28), len I.,. allnoretrasse 6a , sula br. 2 Sestava avstrijske in jugoslovanske delegacije na pogajanjih, 1961 (Biblioteka SAZU, Zapuščina Sergija Vilfana) 25 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Komaj je obsežno delo uspešno zaključil, mu je položaj Mestnega arhiva pov­ zročal nove težave. Maja 1962 je ugotavljal, da niso nejasne le kompetence arhiva, marveč tudi njegov status; naknadno in samo ustno je namreč izvedel, da so že od preteklega leta ustanova Mestnega sveta Ljubljane. V zvezi s spremembo sistema financiranja kulturnih ustanov je novi ustanovitelj arhiva zahteval izdelavo elabo­ rata o možnostih za prehod na samostojno financiranje. Slo je v principu za način prevzemanja delovnih obvez s pogodbo in ne po proračunskem sistemu ter za možnost ustvarjanja lastnih dohodkov. To možnost je dr. Vilfan videl predvsem 2 zaračunavanjem uporabnine za izposojanje spisov in načrtov, pri čemer je bilo treba seveda predvideti precej obsežne oprostitve, z zaračunavanjem hrambe pod­ jetjem ob izročitvi gradiva arhivu ter s prevzemanjem del za naročnike, predvsem znanstvenih elaboratov na podlagi arhivskega gradiva. Pred enak problem so bili postavljeni tudi drugi arhivi, zato so dr. Vilfana naprosili, da je imel v Društvu arhivskih delavcev LRS predavanje o problemih financiranja arhivskih zavodov in delitvi osebnega dohodka (marca 1962).25 Glavni problem je bil ta, da se je pri fi­ nanciranju Mestnega arhiva začelo čutiti nazadovanje dotacij. Nastopile so finanč­ ne težave, ki so onemogočale vsakršno resno delo na temeljnih nalogah arhiva. Zastoj v arhivski zakonodaji je bil premagan šele s sprejetjem nove ustave aprila 1963, po kateri je arhivska služba kot družbena služba v prvi vrsti temeljila na občini. Federacija je morala predpisovati za to področje le splošne zakone, s katerimi je določala načela za urejanje odnosov, ki so bili pomembni za osnovno enotnost družbenega in političnega sistema. Specifičnost jugoslovanske ureditve je bila v tem, da je občina postala primarna baza organizacije arhivske službe. Z drugimi besedami (tako je dr. Vilfan jugoslovansko ureditev pojasnjeval na med­ narodni konferenci Okrogle mize arhivov v Bukarešti septembra 1969): če nek fond kakršnega koli izvora po predpisih ni v pristojnosti zveznega ali republiškega arhiva, je za njega avtomatično pristojen arhiv, ki deluje v imenu občine. Kon­ ferenca je namreč obravnavala arhive, pristojne za gradivo lokalnih skupnosti in po naši tedanji ureditvi so bili to regionalni arhivi.26 Težišče dela na arhivski zakonodaji je prešlo na republike. Tako je na začetku leta 1964 Republiški sekretariat za kulturo in prosveto naročil Arhivskemu društvu izdelavo elaborata o stanju, problemih in perspektivah arhivske službe v Sloveniji, ki naj bi služil kot osnova za razpravo v republiški skupščini, za sestavo repub­ liškega arhivskega zakona ter sedemletni načrt razvoja kulture. V zadnjem času je bilo že nekaj napravljenega v tej smeri. Na podlagi sklepa novomeškega posve­ ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 6, mapa 1962. Sergij Vilfan, Arhivi lokalnih zajednica (komunalni arhivi) u Jugoslaviji, Arhivist (Beograd), 19, 1969, št 2, str. 3-20. 26 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE toVanja oktobra 1962, prvega posvetovanja Arhivskega društva Slovenije, smo v društvenem odboru začeli razpravljati o arhivskem omrežju. Priprava Vodnika po arhivih Slovenije se je bližala zaključku, tako da smo razpolagali že s številnimi zanesljivimi podatki, potrebnimi za analizo. Rok je bil silno kratek, dr. Vilfan se je začuda hitro lotil pisanja, tako da sem komaj sledil z zbiranjem potrebnega gra­ diva. Vzdušje je bilo dobro — zaradi občutka, da se je vendar nekaj premaknilo in da prizadevanja ne bodo zaman. Osnutek zvezne arhivske zakonodaje je bil tedaj že v razpravi v Zvezni skupščini. Iz dneva v dan se je krepil občutek, da je moč iti korak dalje od dotedanjih razprav o bodočem razvoju arhivov. V elaboratu smo poudarili, da dosedanja neusklajenost arhivskega omrežja in delovanja arhivskih zavodov terja postavitev take organizacije arhivske službe, ki bo na učinkovit in ekonomičen način zajela vse ozemlje in na njem vse historično gradivo: tisto, ki je že dozorelo za prevzem v arhiv, in tisto, ki šele nastaja. Pred­ vsem si moramo biti na jasnem, kakšni naj bodo arhivski zavodi. Treba je opustiti dosedanjo razdrobljenost, zbiranje neznatnih količin arhivskega gradiva po oma­ rah, ropotarnicah in podstrešjih, torej gradiva, ki potem leži neobdelano in brez strokovne oskrbe odvisno bolj ali manj od naključnih okoliščin. Treba je ustvariti zavode, ki bodo sami zmožni sistematičnega dela, ki bodo sproti vzdrževali stik z operativo, sistematično sproti prevzemali dozorelo gradivo in ga v ustaljenem delovnem procesu sproti obdelovali. Taki zavodi morajo imeti primerno velika, strokovno opremljena in pred požari varna skladišča, potrebne pomožne prostore, delavnice ter dovolj kadra različnih kvalifikacij. Po bodoči organizaciji arhivske službe v Sloveniji naj bi obstajal za gradivo republiške provenience republiški ar­ hiv, za ostalo gradivo pa regionalni arhivi. Pri presoji med večjim in manjšim šte­ vilom regionalnih arhivov se je pokazala — ob tedanjem družbenem vrednotenju pomena arhivskega gradiva in posledično arhivske službe — še kolikor toliko realna kot najboljša rešitev štirih regionalnih arhivov v Sloveniji: Ljubljana, Maribor, Celje in Koper ali Nova Gorica, s tem, da bi imeli ti arhivi po potrebi tudi skla­ dišča izven svojega sedeža za gradivo zadevnega območja, npr. regionalni arhiv v Ljubljani skladišči v Kranju in Novem mestu. Tako število regionalnih arhivov smo utemeljevali na dejstvu, da je skupno financiranje cenejše in da posamezne občine ne bi zmogle ustanoviti ustreznega arhiva. Prosvetno-kulturni zbor Skup­ ščine SR Slovenije je na svoji seji decembra 1964 brez pripomb sprejel predlagane rešitve in naložil Republiškemu sekretariatu za kulturo in prosveto, da pripravi osnutek arhivskega zakona.27 ARS 1115 (Skupščina SR Slovenije), vrečka 44 ter šk. 1809, mapa 63-11; ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 7, mapa 1964. 27 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK Zakonske osnutke o arhivskem gradivu, o arhivih, o Arhivu Slovenije ter o Arhivskem svetu Slovenije, ki jih je pripravil dr. Vilfan, so na Republiškem se­ kretariatu predelali in združili v en zakon. Junija 1965 je šel predlog na sejo Iz­ vršnega sveta, kjer pa ni bil sprejet. Tako je bilo treba kar naprej nekaj pojasnjevati in dokazovati, pisne obrazložitve sva z dr. Vilfanom producirala kar po tekočem traku. V drugo je Izvršni svet z manjšimi popravki soglašal z osnutkom zakona in februarja 1966 je Skupščina SR Slovenije sprejela prvi slovenski zakon o arhiv­ skem gradivu in arhivih, ki je položil temelje tudi današnji arhivski službi v Re­ publiki Sloveniji.28 Da bi izrabili ugoden trenutek, smo pohiteli s pripravami za oblikovanje mreže regionalnih arhivov. V dogovoru z Republiškim sekretariatom za prosveto in kul­ turo je že pripravljalni odbor Skupnosti arhivov Slovenije, za katero je dr. Vilfan nato pripravil statut ter pristopne pogodbe, aprila 1966 poslal vsem občinskim skupščinam teze o organizaciji arhivske službe v Sloveniji. V njih so bila obraz­ ložena izhodišča glede organizacije arhivskega omrežja, glede kvalifikacije kadrov, ki jih potrebujemo v arhivih, ter glede potrebne integracije arhivske službe. Pri organizaciji arhivskega omrežja se je izhajalo iz načela, da arhivski zavodi v Celju, Kopru, Ljubljani in Mariboru prevzamejo približno območja okrajev po tedanjem stanju, upoštevajoč tudi želje občinskih skupščin, obstoječa arhiva v Piranu in Ptu­ ju pa obdržita dotedanje območje, ker sta dokazala svojo sposobnost za obstoj. Tako se je v naslednjih letih postopoma izoblikovala v republiki mreža regionalnih arhivov, kakor jo poznamo še danes.29 Za Skupnost arhivov Slovenije je dr. Vilfan pripravil še dva akta: Sklep o nazivih delovnih mest in ugotavljanju strokovne usposobljenosti v arhivih ter priporočila o temeljnih načelih za delitev osebnega dohodka (1968) ter Načela za sestavo pravilnikov o uporabi arhivskega gradiva (1971).30 Poseben problem pa se je pojavil glede treh občin severne Primorske: Nove Gorice, Ajdovščine in Tolmina, ki so želele arhivsko službo poveriti Goriškemu muzeju, ker niso imele pogojev za ustanovitev lastnega arhiva, priključitvi kopr­ skemu arhivu pa so odločno nasprotovale. Ena osnovnih intencij organizacije ar­ hivske službe — na kateri smo vztrajali — je bila ta, da sta arhiv in muzej po svojem značaju, nalogah in metodah dela dve povsem različni službi, doslej je namreč njuno združevanje vedno šlo na škodo arhivske službe. Če bi na novogoriškem primeru popustili, bi to pomenilo propad celotnega projekta, ob tem da so tudi ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 8; zakon je bil objavljen v Uradnem listu SRS, št. 4-24/1966. ARS 1115, (Skupščina SR Slovenije), šk. 1809, mapa 63-11; ARS 0 (Skupnost arhivov Slovenije), šk. 1; Objave Skupnosti arhivov Slovenije, 3,1971, str. 11-12. Objave Skupnosti arhivov Slovenije 2,1968, str. 8—22 ter 3,1971, str. 2-10. 28 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJzV VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE nekatere druge občinske skupščine pritiskale na združitev z lokalnim muzejem, problem je rešil dr. Vilfan tako, da smo uporabili člen arhivskega zakona, ki je določal, da dokler občinska skupščina ne organizira službe varstva arhivskega in registraturnega (danes bi rekli dokumentarnega) gradiva, opravlja to službo za nje- nO območje in na njene stroške Arhiv Slovenije. Določilo je bilo sicer mišljeno kot prisila za dosego osnovnega cilja, da bi se izvajala arhivska služba na celotnem ob­ močju republike. V tem primeru pa je omogočilo glede na specifične razmere tako rešitev, da si je Arhiv Slovenije pridržal opravljanje omejenega števila zahtevnejših opravil, za ostale pa je pooblastil Občinsko skupščino Nova Gorica, da je v soglasju z ostalima dvema zainteresiranima občinama ustanovila arhivski oddelek v Novi Gorici. Iz tega pa se je nato leta 1972 razvil samostojen arhivski zavod.31 Tako je bil dr. Vilfan še v polni meri in zelo aktivno udeležen pri prenovi arhivske dejavnosti v Sloveniji, ki se je začela sredi šestdesetih let prejšnjega sto­ letja. Vedel pa je, da v stanju, v kakršnem je Mestni arhiv glede kadrov in prosto­ rov, ne more prevzeti obveznosti po arhivskem zakonu za novo območje, ki je zajemalo vso osrednjo Slovenijo, niti si ni predstavljal, kako bi bilo to mogoče finančno izpeljati. Zato si ni prizadeval, da bi občine na novem območju arhiva prevzele soustanoviteljske pravice, marveč je skušal doseči, kar je tudi omogočal zakon, da občinske skupščine pooblastijo Mestni arhiv, da opravlja naloge arhiva na njihovem območju. Postavil pa je pogoj, da posamezna občina zagotovi lastno skladišče in tam zaposli delavca za tekočo manipulacijo. Ostala dela na gradivu v skladišču bi se porazdelila med delavce arhiva na sedežu zavoda. Nekaj občin je sicer sklenilo take načelne dogovore, vendar niso dejansko izpolnjevale dogovor­ jenih pogojev, udeležba delavcev arhiva na podlagi priložnostnih pogodb pa je vsaj za silo omogočila kritje izpada ljubljanskega dohodka. Edina svetla izjema je bila po zaslugi dr. Pavleta Blaznika občina Škofja Loka. Pod takimi pogoji seveda nikakor ni bilo mogoče začeti z resnim opravljanjem temeljnih nalog arhiva. V letu 1968 je Mestni arhiv dopolnil 70 let svojega delovanja in ob tej priliki je dr. Vilfan zapisal, da je bilo zadnjih pet let tako kritičnih in je zavod v marsičem toliko potisnilo nazaj, da večji poudarek na obletnici ne bi bil umesten. Le v Kro­ niki je objavil pregled delovanja arhiva v preteklem desetletju.32 Če se je hotelo zavodu zagotoviti eksistenco in nadaljnji razvoj, s tem pa tudi službo varstva ar­ hivskega gradiva na velikem delu Slovenije, so bile potrebne korenite spremembe, tako v organizacijskem, finančnem, predvsem pa kadrovskem pogledu, za katere Jože Žontar, Zavod za varstvo arhivskega gradiva v Novi Gorici (1966-1971), Zbornik Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici, Nova Gorica 2002, str. 18-25. Sergij Vilfan, Sedemdeset let Mestnega arhiva ljubljanskega, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgo ­ dovino, 16, 1968, zv. 3, str. 161—164. 29 VILFANOV SPOMINSKI ZBORNIK se dr. Vilfan ni mogel več navdušiti. Zato je razumljivo, ko je po njegovem odho­ du na Pravno fakulteto Mestni arhiv prerastel v regionalnega, da je tak razvoj sprejel z občutkom otožnosti. To je tudi povedal leta 1989, ko smo mu izročali priznanje za njegove zasluge ob 90-letnici arhiva. Kmalu po svojem prihodu v Mestni arhiv se je začel dr. Vilfan ukvarjati tudi s strokovnimi vprašanji in se vključevati v strokovne razprave Društva arhivskih delavcev LRS, kot se je tedaj imenovalo Arhivsko društvo Slovenije. Na članskem sestanku društva oktobra 1955 so dr. Maks Miklavčič, Marija Verbič in dr. Sergij Vilfan govorili o inventarizaciji arhivov. Pokazalo se je, da je terminologija v posameznih arhivih zelo različna, zato je dr. Vilfan aprila 1956 pripravil elaborat z naslovom Inventarizacija (osnovni pojmi in terminologija). Podrobno je obrazložil arhivski postopek ter poslovne knjige in pripomočke, ki jih morajo ob tem izde­ lovati arhivi. Kot kriterij za razlikovanje med poslovnimi knjigami in pripomočki je vzel funkcije, ki jih ti vršijo: prvi imajo dokumentarni značaj (npr. akcesijska knjiga, razni inventarji), naloga drugih pa je reprezentirati arhivsko gradivo ter s tem služiti obiskovalcu pri iskanju spisov (npr. repertoriji, indeksi).33 Sam se je prav v tem času veliko ukvarjal s prvo grobo ureditvijo gradiva v Mestnem arhivu, tako da je v dodatku k Arhivistu 1956 že objavil razpredelnico fondov Mestnega arhiva ljubljanskega.34 Jugoslovansko strokovno javnost je dr. Vilfan opozoril nase v istem letniku Arhivista s prispevkom Decimalna klasifikacija v arhivistiki. Vprašanje je bilo po eni strani aktualno zato, ker so začeli pri administrativnem poslovanju ljudskih odborov uporabljati decimalno klasifikacijo pri odlaganju rešenih zadev, po drugi strani pa kot vprašanje, ali je možno uporabljati decimalno klasifikacijo pri ureja­ nju fondov ter pri izdelavi arhivskih indeksov. Glede prvega je lahko presodil na podlagi lastnih izkušenj iz časa pred prihodom v arhiv, glede drugega pa se je od­ ločno postavil na stališče, da je treba uvajati moderne metode dela tudi v arhive, in poudaril: »Preden izberemo metodo, po kateri bomo delali v arhivu, posebno pa preden se odločimo za takorekoč tradicionalne (in s tem kakor koli že primitivne metode), je potrebno preučiti tudi vse možnosti, ki jih nam nudi uporaba mo­ dernih metod. Ako te možnosti obstoje, se je potrebno odločiti za moderne po­ stopke, ker bomo sicer delo naših arhivov že v začetku usmerili na stare in iz- S(ergij) V(ilfan), Inventarizacija (Osnovni pojmi in terminologija), 6. 4. 1956, 8 str. ter S(ergij) V(ilfan), širši tekst o inventarizaciji, 19. 10. 1956, 16 str.: ARS 607 (Arhivsko društvo Slovenije), fasc. 2, mapa sejni zapisniki 1955—1956 ter fasc. 3, mapa razno 1956—1957; S(ergij) Vilfan, Kurs Društva arhivskih radnika Slovenije o istoriji uprave u Sloveniji, godišnja skupština i plenarni sastanak članova, Arhivist (Beograd), 6,1956, zv. 1, str. 110. Dodatak 7 k Arhivistu (Beograd), 1956, št. 2, str. 131—136. 30 JOŽE ŽONTAR: POMEN DELA DR. SERGIJA VILFANA ZA RAZVOJ ARHIVOV IN ARHIVISTIKE hl i ene kolesnice, a ravno v arhivistiki prehod s teh kolesnic zahteva ogromne napore.«35 Odslej so začeli zanimati dr. Vilfana sistemi arhiviranja v registraturah. V na­ slednjem prispevku v Arhivistu Pisarniško poslovanje in arhivska služba je podal historiat uredbe o novem pisarniškem poslovanju, pripombe na terminologijo, ki 'o je ta prinesla, prikaz šifer in novega načina urejanja spisov ter prednosti sistema šifer za škartiranje. Ocenil je, da je novi sistem pisarniškega poslovanja napreden in koristen ne le za potrebe operativne manipulacije, marveč tudi v perspektivi arhivske službe. O tem je predaval tudi upravnikom arhivov v Srbiji na seminarju, ki ga je poredil Državni arhiv LR Srbije.36 * Naslednje leto (1959) je v publikaciji Iz arhivistike, Priručnik za službenike arhiva obdelal poglavje Registratura in arhiv, v katerem je podal sistematičen pregled in razvoj sistemov arhiviranja (posebej za spise, dokumentarne knjige ter po mešanem sistemu aktov in knjig), značaj fon­ dov glede na različne sisteme arhiviranja ter delo arhiva z registraturami. Prikaz je slonel predvsem na poznavanju upravnega poslovanja v Sloveniji, moramo pa poudariti, da je predstavljala publikacija prvi poskus skupnega jugoslovanskega arhivskega priročnika. Veliko pozornost je namenil tudi terminološkim vpraša- 37 njem. I