Slovenski glasnik. 407 lungen des historischen Vereines XXXI. Heft. 1883) Graz. Im Verlage des Ver-fassers. 1883. 8, 62 str. — Prof. Bidermann v Gradci, znan strokovnjak v etno-grafiji avstrijskih dežel, spravil je v tem spisu na svetlo obilico gradiva o naseljevanji Srbov po Štajerskem in po Varaždinskem generalatu. Pred krvoločnim Turkom so bežali kristijanski Srbi na avstrijska tla, kjer so našli krepkega zavetja ter plačevali za gostoljubni vzprejem s svojo krvjo, katero so prelivali braneči novo svojo domovino. Na Štajerskem so jih naselili stanovi v Veržejah ob Muri, na „Aichofu" pri Ptuji, v vasi Skok na Dravskem polji, pri Račjem (Kranichsfeld), v Ragosi (Rogeis), vasi Žerzovica pri Šmarji in v Hotečah ob vznožji Pohorja. Zdaj so se že pogubila večinoma znamenja teh ,pribegov' ali ,uskokov', kakor so jih imenovali v 16. stoletji, ohranile so se pa listine, katere nam pričajo o njih, kakor mnoga imena in po nekaterih krajih še tudi tip med prebivalci. O tej važni razpravi bomo še poročali obširneje. Fr. H. Geschichte Karaten s, von Edmund Aelschker. Tako se imenuje knjiga, katero je začel letos izdajati celovški knjigar J. Leon sen. in katera izhaja v snopičih (vseh bode 15) po 30 kr. Pisatelj te knjige je šleski Nemec iz Bielice in še le nekaj let sem profesor na celovški realki. Celo njegovemu založniku se je malo čudno zdelo, da piše tujec Koroško zgodovino in zato je dal na „prospectu" natisniti dve spričevali [od ravnatelja dr. viteza Eggerja na Dunaji in od P. Bede Schrolla v Dobrlivasi], ki pravita, da je g. prof. Aelschker „ein geubter Historiker, mit dem neuesten Stande der historischen Forschung wol-vertraut, daher ein gutes, fachmannisches Werk von ihm zu erwarten ist." Ali ne glede na to reklamo, oglejmo si malo natančneje najnovejšo Koroško zgodovino. Hitro na str. 11 začenja prof. Aelschker svoje tretje poglavje z napisom: „Das Keltenvolk." Tu nam pripoveduje, kako so Kelti, Germani in Sloveni nekdaj v Aziji stanovali in se potem po Evropi razdelili, a vse to ne potrjuje baš spričevala, da je pisatelj „mit der neuesten historischen Forschung wolvertraut." — Nadalje pravi prof. Aelschker, da so za Koroško v prvi vrsti važni Kelti, ki so iz početka srednjo Evropo „bolj na redko" posedli, potem pa se proti jugozahodu razširili in Galijo napolnili, kateri so dali svoje ime, in od koder so se nekaj stoletij pozneje zopet nazaj proti vzhodu selili. Ta stavek spričuje prejasno, da gosp. profesor najnovejše „ForschungeK ne pozna. Evo dokaza. L. 1881. izda slavni keltolog P. L. Lemiere rezultate svojih dvajsetletnih „Študij o Keltih in Galih" in dokazuje, da Gali izvirajo od starih Skitov! To knjigo je sicer glede na njene pojedine izpeljave ostro kritikoval drugi še imenitnejši keltolog Aleksander Bertrand. On sicer ne zanikuje, da Gali izvirajo od Skitov, ali strogo razločuje med Kelti in Gali ter pravi, da so prvi iz početka stanovali po denašnji Francoski, Britaniji in severni Italiji ter bili tu mirno naseljen, nebojevit narod. Tem nasproti so bili Gali ali Galati nomadsk in bojevit narod, ki so ob svojem času napadali Rim, Delfe in Frigijo. Ti Gali pa da niso stanovali v denašnji Francoski, kakor je T. Livij mislil, nego po južni Nemčiji, po Badnu, Virtembergu, Bavarskem in Češkem. Od todi da so se bili Gali tudi čez Reno na Francosko naselili tja do Selne in Loire ter ondu utemeljivši svojo vojaško-aristokratično državo dali vsej deželi ime Galia, ali da so se kmalu po polnem spojili s prvotnimi keltskimi prebivalci, 408 Slovenski glasnik. Iz tega sledi, da Kelti niso nikoli gospodovali na Koroškem in da tudi Gali so bili le kot vojaška, zapovedujoča kasta, dočim je bilo pravo in prvotno koroško prebivalstvo druzega roda [nekateri starinoslovci mislijo tu na Etruske], drugi na posebno, z Iliro-Traki sorodno ljudstvo. Ce so pa bili Gali skitskega pokolenja, tedaj ni tako nemogoče, da so že v najstarejših časih najbližnji sorodniki denašnjih Slovenov tudi na Koroškem stanovali, kakor se to nemogoče zdi prof. Aelschkerju. Zastonj je torej vse sklicevanje na keltski tur = gora in kam = rog, skala. Saj sam pisatelj poudarja, da so si korenike vseh arjoevropskih jezikov sorodne in da je torej nevarno delati zgodovino iz imenskih podobnostij. V tem smo jedine misli z g. pisateljem in pristavljamo, da učeni in resni možaki izpeljujejo ime Turov, nemški Tauern od „tau'ern, tavern", t. j. „taverna" = krčma, ker se na vsakem prehodu čez Ture nahajajo take taverne, ali po ljudskem izgovoru „tau'ern", tako da so turisti mislili, ka je to lastno ime pogorja. — Ime Kam, Krn pa se ne nahaja le po stari Carniji in po Noriku [Koroškem], nego tudi po vseh jugoslovenskih deželah. Tako imamo v Crnigori, kjer vender nikoli niso Kelti stanovali, visoko planoto Krnovo in na njem vrh Kr-nova glavica, a na drugem mestu Krnjajela in Krna Jela blizu Goražde v Bosni ter Krnjak na avstrijsko-črnogorski meji po vrhu Lastve. Vsa ta krajna imena pa ne prihajajo od keltskega „karn", nego od srbskega „krnj, krnjast" = schartig, po besedi in po pomenu ravno isto, kar slovenski „odkr[h]njen". Ce že naši ošabni sosedje nečejo naših Trstenjakov poslušati, naj bi vsaj francoskim zgodovinarjem verovali, ki so v keltskem prašanji gotovo najkom-petentnejši. Ali kaj so nekaterim „historčičem" francoski zgodovinarji; saj niti svojega Mommsena dobro ne poznajo! Za Slovence je pa že najskrajnejši čas, da dajo slovo takim nemškim historikom, ki zgodovino le po svojem kopitu krojijo ter jo samo za svoj ,,grosses Vaterland" prirejajo. Da spoznamo popolno vrednost Aelschkerjeve Koroške zgodovine, zadosti je, ako pregledamo le še poglavje „HerrschaftswechselK na str. 97., v katerem govori o prihodu Slovencev v svojo zdanjo domovino. Tu opazimo hitro, da pisatelju razmere med Slovenci in Avari niso čisto nič znane, da ima prve za sužnje poslednjih ter misli, da so Slovenci morali povsod cesto delati avarskim napadom. Tako da so Avari Slovence prisilili k zahodu pomikati se in Bavarsko napadati. Pri tej priložnosti pogreva pisatelj zopet neveljavno in kedaj že ovr-ženo pričo o tiburnski škofiji. Norikum da je imel premalo stanovalcev in da se ni mogel ubraniti „den slavischen Eindringlingen, welche dem soge-nannten [?] slovenischen Zweige angehorten." — Ako so bili Slovenci „prite-penci in vsiljenci" v praznem Noriku, kako naj potem imenujemo Gote v Italiji, Franciji in Španiji, a kako celo Vandale v Afriki? In še potem, ko so „Avarom podjarmljeni Slovenci" posedli Koroško, še potem skuša prof. Aelschker ohraniti svoje priljubljeno keltstvo, ter izpeljuje od todi imena glavnih deželnih rek Drave in Krke, kakor bi ne imeli tudi v Dalmaciji slovenske Krke! Bavarce imenuje pisatelj „tuchtige Grenzhuter des Frankenreiches, welehe scharfe Wacht halten mussten gegen den ubelgesinnten Nachbam". Zgodovina pa o tej „Wachti" nič ne ve, nego večkrat spričuje, da so Slovenci živeli kot prijateljski in še preponižni sosedje bojevitih Bavarcev. Ako pa je Slovenski glasnik. - 409 bila 1. 770. določena meja med Bavarci in Slovenci, ne sledi še iz tega, da so bili takrat Slovenci od Bavarcev potolčeni in nazaj vrženi, kakor to misli prof. Aelschker na str. 108. Tisti ,,Slavenschwarme" pa, ki so se celo na Solnogra-graškem in jugovzhodnem Bavarskem pojavljali, niso prišli kot ropaželjni vojaki, nego kot mirni naseljenci v omenjene dežele. Kar se imena Carniola tiče, nepotrebno je vsako izvajanje od kam in oil [jul] = skala, torej „rogova skala" [?], ker je že Linhart dokazal, da je to ime le pomanjševalno od Carnia in da je bilo izumljeno od zgodovinskih pisateljev IX in X. stoletja za najvzhodnejši del stare Carnije. [Versuch einer Geschichte Krains II., pg. 155—156]. Slovensko ime Kranj, Kranjsko pa nema s „Carniolo" nič opraviti, [čeravno Miklosich to mnenje zagovarja] in tudi ne prihaja od besede kraj v pomenu: Rand, (Kranjsko torej ni = Grenzland), nego v pomenu: Gegend, Land, torej Kranjsko = Krajina = Pokrajina. 0 tem sem že davno namenjen obširnejše pisati. (Prosimo! Ured.) Naravno je, da prof. Aelschker, ki slovenski ne zna, (to spričuje njegovo izpeljevanje Pusterthal od pust = wiist, ode), tudi ne more po vrednosti ceniti slovenskega jezika in prepuščati mu tisto mesto, ki mu gre po vseh božjih in človeških pravicah. Čudom smo se torej čudili, ko smo brali na str. 107. .,das slovenische Inneroesterreich." Ta izraz je g. pisatelju izvestno le nehote utekel. Saj je on svojo zgodovinarjevo nalogo tako razumel, da mora dokazati, kako je Koroško prava nemška dežela! Namesto da bi pisal zgodovino te dežele od njenega početka, da bi vestno poročal vse premembe v njej, zlasti pa kako je domače vojvodstvo podleglo tuji sili in v teku stoletij še celo narodnost malo ne izpremenilo; začenja g. Aelschker — po vzgledu toliko drugih nam sovražnih zgodovinarjev — najpoprej opisovati mogočno sosednjo državo, poudarja njen visoki svetovni pomen, smatra vse sosedne dežele kot ,,a priori" namenjene, da bodo jedenkrat pogoltnene od te nikoli site države, in se čudi, da se je to tako pozno in tako nepopolno zgodilo. To pa se ne more imenovati zgodovina Koroška, nego zgodovina grabežljivosti nemške države. Simon Rutar. Gorica na — Kranjskem! Najboljša nemški pisana občna zgodovina je po soglasni strokovnjaški kritiki znana VVeberjeva „Allgemeine VVeltgeschichte", katera je od 1. 1857—1880. v petnajstih debelih zvezkih prišla na svetlo v Lip-sku pri Engelmannu in katera stoji vezana do 87 gld. Dr. Weber, priznan učenec in naslednik slavnega Schlosserja, je profesor in šolski ravnatelj v Heidel-bergu. A tudi ta imenitna knjiga nam kaže po nekaterih mestih, kako resničen je izrek, da quandoque dormitat bonus Homerus. Tako nam n. pr. Weber v XIV. zvezku na 811. strani pripoveduje, kako je Kari X. o znanem julijskem prevratu bežal iz Pariza na Angleško; potem pa dostavlja: „Dann siedelte er (Kari X.) nach G o r z iiber, der schon gelegenen Hauptstadt von Krain am Isonzo, wo er sechs Jahre spater ins Grab stieg (.6 Nov. 1836)." — To je pač fatalen lapsus calami et memoriae. — O tej priliki prosim svoje goriške rojake, naj se vender ne poganjajo tako silno za predelsko železnico. Saj jo že imajo in „lukamatija" vsaj že kakih deset let žvižga po soški dolini. A da so dobili to tako silno zaželjeno železnico, tega se jim ni zahvaljevati niti slavni vladi, niti državnemu poslancu g. dr. Tonkliju, niti g.