Domovina
(Povcst.  —  Spisal  Cvetinomirski
II.
||rugo  jutro   navsezgodaj   jc   odšla  Brekanova  mati Meta  po zdravnika. Oče je pa še spal, ravnotako tudi otroci.
Prva se je zbudila Rozalka. Naglo se je oblekla in ie stekla iz spalnice v sobo, da bi videla očeta.
Tiho je stopila k postelji, kjer je fežal oče in rahlo dihal; odet je bil Čez glavo s težkimi, živopisammi odejami in slabimi rjuhami.
Rozalka je odgrnila odejo na glavi in je veselo krikmla.
»Papa!«
Oče je odprl oči, stcgnil izpod odeje roko in je pobožal otroka z raskavo, žuljavo dlanjo po laseh nad čelom.
»AU hudo boli?« }e vprašata Rozalka.
»Ne boli posebno,« je rekel oce,   da ne bi vznemiri! otroka . . .
Kmalu sta prišla tudi Manči in Silva iz spalnice v sobo in prihvtela k očctovi postelji.
»Ah, papa!« je zaklicala Silva in se nastonila s komolcem na rob postelje. »Kako tcžko smo čakali snoči nate! . . .<¦
Manči je živo pogledal.
5>Res smo težko čakali .. . Še Rozalka je morala iti na hodnik gledat, če žc gre kdo po stopnicah navzgor ali ne. Tako hudo nam je bi!o vscm . . .«
Oce se je nasmehljal.
»Le pridni bodite, olroci, pa bo vse dobro!«
»Ali hočeš nekaj videti ?« je vprašal smehljajc Manči in je poskočil od tal.
»Nekaj lepega sem naredil predvčcrajšnjim, sam sem naredil. iz lcsa . . .«
Oče se je začudil.    -
»Kaj, ti si naredil kaj, ti Manči? . . . Daj no, papokaži; bom vtdel, kaj je . . .«
Manči se je urno zasuknii, švignil v spalnico in je priskaklja! z lepoizrezljanim lesenim konjičkom k postelji nazaj.
»Poglej ga! . - . Konjiček — hop! . . .«                                            
S širokoodprtimi očmi je strmel oče zdaj v lesenega konjička, zdaj zopet v Mančeta   samega,   ki   je   stal   širokorazkoračen   poleg   Rozalke in Silvc.
»Ti si to naredil ? Ti, Manči ? . . . No, si že priden,« je pohvaltl dečka,
»Sam je naredil, vse sam,« sta pritrdili hitro sestrici in se ozrli ponosno na bratca.
r        Manči jc zresnobil obraz.
1         »Menda vcndar sam,« je dejal samozavestno in mirno,   kakor reče
tzelo    izkušen   možak.    »Samo   matni   ga   pa   še   nisem   pokazal,    tega Ikonjička . . .«                    t
[        Ko so   se tako razgovarjali,   so   se   odprla   kar   naenkrat vrata   in
[vstopila sta mati in zdravnik. Zdravnik je bil velik, zastaven človek, oblečen zelo elegantno; imel je visok, svetal ovratnik, pod vratom rdečo kravato, velika očala na ravncm grškem nosu; telovnik je bil vijoličast, videla se je tudi težka srcbrna verižica, ki je venorner bingljala izza svetle, črne suknje s škrici,
Manči je skril hitro konjička in se je vstopil Rozalki za hrbet, da bi ga ne videl gospod.
Visokovzravnan, levico v hlačnem žepu, desnico na čelu, je stopil zdravnik elasiičnih korakov k postelji in se ustavil. Mati je odgrnila glo odejo. Zdravnik je začel tipati po poškodovani nogi. Izpraševal je očeta toinono, kimal z glavo, kihnil nenadoma z vso silo in se okrcnil. Nato je pa polegnil iz notranjega žepa v suknji majhno beležnico in svinčnik in si je nekaj zabetcžil. Takoj nato pa se je zopet spravil nad bolno nogo in je tipal, gledal zelo debelo skozi zakajena očala, stisnil včasih in malo prenehal. Potcra se je pa globoko skloni! in dodobra premečkal poškodovano nogo od stopala do kolena, da je oče zdajpazdaj zaječal od hudih bolečin.                                                                    »
Končno jc vclel materi, naj prinese nckaj mrzlih obkladkov. Povezal je nogo, se okrenil, zagrnil zopet bolnika z odejo in se ozrl z osornim poglcdom po prazni izbi.
»Grem,« se je poslavljal in si popravljal z urnimi prsti očala na nosu. »Ni prav nič nevarnega . . . ste lahko brez skrbi . . . Vnekaj mesecih, upam, da bom ozdravil poškodovano nogo. Taka poškodba ni ravno ena izmed najhujših. Upam, da bo kmalu vse zopet v najlepšem redu, kakor sc spodobi. Jutri tudi pridem in prinesem nekaj potrebnih zdravil.«
Zasuknit   se je spretno   kakor vrtavka  na peti in je smuknil skozi vhod na hodnik ter je odbrzel potcm poskočno po stopnicah navzdol . . . Mati   si je odvezala   ruto  pod vratom,   zgrnila jo je lepo ter jo je spravita v omaro, ki je stala poleg postclje . . . Pri zajtrku je rekel oče:
»Menda me bo ozdravil ta zdravnik. Bog daj, da bi biia noga zopet
kmalu dobra, da bi šel lahko na delo.«
Mati pa je odgovorila:
»Tudi jaz mislim tako, Matija;  tudi jaz si tako želim:  da bi bil ti
zopet kmalu zdrav! . . . Božja volja naj se zgodi, in vse fcu? prav , . .«
*        »Čc   bi btl ostal  doma,« je govoril očc,   »bi se ne   bil poškodoval,
kakor sem se . . . Pri rudarjih je to drugače: na smrt mora biti pripravljen
vsak čas vsakdo, ki si upa v tcmno jamo pod  zemljo , . . In moja želja
je scdaj ta:   da bi prejkoslej ozdravel   in se  povrnil   nazaj v domovino.
Vsi skupaj bomo hiteli domovini v naročje. Samo kdaj bo še to?«
2"
Okrenil je oče glavo k zidu in je zakašljal hripavo,
Mati si jc pa otrla solzo,    ki se je zaleskctala v njenih očeh.
»Tudi jaz sem ie davno mislila na to: da bi se vrnili v domovino ni da bi obdelovali doma domačo zcmljo, ne pa prodajali tujccm svoje moči . . . In to nemirno hrepenenje bi se utešilo edino le na rodni, domači zemlji . ..«
Kakor da mu reže kdo z ostrim nožem v srce, je bilo očetu: »In šest lct sem že prodajal tujcem svoje moči; šest tet sem že garal v tujini, ko bi bil živel lahko mirno doma , . . Ali je bilo treba Amerike ? Za prazen nič ? . . . Ali je bilo treba prodati lepo kmetijo in potem čakati na delo v tujini ? . . . Bolje bi bil storil, ko bi bil ostal doma in delal na polju, kmct v svoji zadovoljnosti, kakor da sem prijel za palico in se napotil, poln smelih in predrznih misli, proti morju . . . Sedaj imam pač bridko izkusnjo, ki me uci — samo to je dobiček. Poslej, mislira, bo drugače. Videl sem nekaj sveta in ta svet tne je naučtl spoznavaii in ljubiti od dne do dne bolj domačo zemljo ...
To je rekel oče in je zavzdihnil; in mati je tudi zavzdihnila in ni ničesar odgovorila.
Do poznega večera je bilo tiho in mrtvo v sobi. Kakor v mrtvašnici je bilo. Oče je ležal nepremično v postelji in m prcmaknil noge. Malo je govoril in, kar je govoril, je bilo dobro premišljeno, kakor naučeno u kakšne knjige. Venomer mu je stregla mati in ga tolažila, tudi otroci so bili večjidel pri očetu.
0 mraku je pa prišel Klanškov Polde. Že oddaleč, v veži in na stopnicah, ga jc bilo čuti, kako lomasti s svojimi ogromnimi škornji navkreber in kako težko sopiha.
Komaj je bil v sobi in jc pozdravil bolnika, se je že sesedel na klop ob peči, vzel iz žepa velik, pisan robcc in si otrl znoj s tolstih lic in visokega čela.
»Vroče, vroče!« je zatarnal materi in pljunil.
Mati mu je prinesla čaja, in prisedel je k mizi.
»Kako pa kaj s teboj, Matija, a?« se je okrenil po kratkem molku proti postelji.
Oče jc dvignil glavo malo od vzglavja.
»Še nič boljse,« je rekel. »Zjutraj je bil zdravnik tukaj, pa me seveda še ni ozdravil . . .«
Polde je potegnil z rokavom preko usten.
»Ta reč ne gre tako hitro, kajne ? Lahko se Človek poškoduje, težko pa pozdravi. Tako je še zmerom bilo in še zmerom bo-«
»Je res tako,« je pokimala mati. — »Ali si srečal kje Rižnerjevega Jancza, Pol(L ?«
Polde si je zavihal brke in je živahno pogledal.
»Dobro, da si me spomnila na to rcč, Mcta! — Janez se bo odpeljal drugt teden s svojo ženo čez morjc domov. Opoldne sva bila skupaj in sva govorila ...<¦<
21
Materin obraz se je zresnil.
>Pa si je nabral precej denarja tu v Ameriki, ne ? , . . On iraa povsod srcčo; od vseh strani mu Ieti skupaj denar . . ,«
>Ima srcČo, ima,« jc^,amrmral kakor samzasc Polde in je pomežiknil z očmi.
Oče je zamahnil z roko.
»Kaj tisto, če ima denar, ali čc ga nima? Da je le zdrav in da bo kmalu doma med domačini in ne med tujci kakor iukaj — to je glavna stvar . . .«.
>Tudi jaz mislim tako, Matija,« je izpregovoril Polde. »Čc je človck doma — to je vse nekaj drugega kakor živeti med tujci in paziti na vsako besedo in na vsako kretnjo . . . Jaz sem že večkrat mislil sam-prisebi, da bi tudi zarae ne bilo napaČno, Če bi pobral šila in kopita in se odpelja! v domovino nazaj ... Sit sem že sveta; tudi vem, kako grenak je kruh tujine . . .«
Vse te besede so sle očetu globoko do srca.
»Kakor da govorim jaz iz tvojih ust, PoJde, tako se mi zdi, ko poslušam tvojc pripovedovanje ... Da bi bil le enkrat zopet zdrav, potem pa kar hajd v domovino!. . . Toda kje denar ? Kmetija doma je v tujih rokah —- kako bi jo kupil nazaj ? Zato ne bom mogel šc tako kmalu domov, kakor si želim . . . Ampak čez dve leti . .. tedaj, mislim, da borao doma, če bo šlo vse po sreči . . .«
Mati se je nanadoma ozrla.
»Glejte, kako srečen je Rižncrjcv Jancz! Drugi teden bo že na morju in teden pozneje že doma . . . Vrhutega se bo povrnil bogat med svojce. — No, seveda, vsak človek nima take srcčc. Mi se komaj sproti živimo   — kako še, da bi hranili in spravljali, ko nimamo ničesar? . . .«
Pogovor sc je pletel še naprej, do noči. Mati je zagrnila okna in je napravila luc v sobi. Potem se je pa odpravila v kuhinjo, da pripravi večerjo.
Medtem jc pa sedel Polde sam pri mizi; giavo si je podpiral ob dlani in je strmel topo predse v tla.
Otroci so se pa igrali kraj peči na klopi in sc veselo pogovarjali. Nihče izmed te trojice pa ni bil tako živ in srborit kakor Manči, nihče tako gostobeseden in nagajiv kakor ravno on. Vedno je imel dosti govoriti, da sta se Rozalka in Silva prav od srca smejali.
Polde je dvignil glavo.
»Manči! Pojdi no sem, ti bom dal nekaj . . .« je poklical živahnega fantiča.
Manči se je zasuknil — in fec! — pa je bil pri mizi poleg Poldeta. Nič se ni bal njegovega, z redkirai, dolgimi kocinarai porastlega obraza; nič sc ni ustrašil njegovih težkih Iopatastih rok, Pogumno jc zrl v njegove oči in se je držal pri tem poredno na smeh.
Polde mu jc pomežiknil.
22
»Kajne, da boš bonbona, Manči ? , . . E -e, sem vedel, da boš, saj si priden fant. . .«
Izvlekel je iz iepa velik škrnicelj.
»Nastavi roko,« se je zasmejal Mančetu in mu pogledal v plave oči.
Manči je poskočil.
»Ali mi zares mislite dafi bonbonov, stric ?! ... Ali se pa le šalite?«
»Nikar se ne boj!« ga je potolažil Poldc in mu molil z bonboni na-basani škrnicelj pod nos. »Glej — tu notri . . . Kar naglo nastavi dlan, ti raali neverni Tomaž!«
Oprezno in počasi je nastavil Manči dlan, in Polde mu jc nasul v njo dosU bonbonov , . .
Rozalka in Silva sta pa stali za Mančetovim hrbtom in se razgo-varjali. Vidcli sta polni škrnicelj v Poldetovih rokah in sta naenkra ttudi sami zahrepcneli po bonbonih ...
Kakor da je uganil njiju željo, je zaklical Polde:
»No, prikažita se še vidve! Bonbonov bom dal . . .«
Deklici sta se zasraejaH in stopili korak naprej.
Polde je zakašljal.
»Kako je ime tcbi?« je vprašal Rozalko.
Rozalka se je namuzala.
»Mcni je ime Rozalka,« je rekla s pridušenim smehom. m    Poldc se je pa okrenil k Silvi.
»In tvoje ime?«
Silva je skrila obraz za Rozalkin hrbet.
»Povej!« jc silil Poldc.
Silva se )'c še vedno bala.
»Daj no, povejU jo jc sunila Rozalka na skrivaj z nogo.
Polde je pa zmajeval nevcrjetno z glavo.
»Ali je boječa in plašna!«
Tedaj se je pa Silva ojunačila.
»Jaz scm Silva,« je rekla moško s čistim, sladkozvenečim glaskom.
»Dobro!« jo je pohvalil Polde. — »Rozalka! Si\va! . . . Roke sem . . . ne skrivati rok za hrbtom . . .«
Obedve sta nastavili roke in obedvcma je nasul Polde bonbonov v dlani . . .
Kraalu je prinesla mati večerjo na mizo. Ko je zagledala otroke pri Poldetu, je nenadoma obstala in pomislila.
»Kako je ime tvojcmu fantičku ?« se je okrenila k Poldetu.
Poldc se je sklonil.
»Ne veš,.Mcla? . . . Konrad mu je ime, mojemu fantku; osem let je star . . .«
»Leto mlajši od našega Mančcta,« je zararmrala mati.
Hitro so povečerjali in odložili žlicc na mizo.
Polde se je dvignil izza mize in je prijel za klobuk.
»Bom šel . , .o
23
Tedaj se je zgenilo v postelji in oglasil se je oče.
»Ostani še.-Poldc, ostant - nikamor se ti ne mudi . .. Ampak škoda, da ni prišla še tvoja žena s teboj . . . Tudi fantka bi prav lahko pripcljal katerikrat s seboj . . . Zdaj pa le še scdi nazaj na klop — se šc kaj po-menimo. — Manči, skoči no in pokaži stricu, kaj si naredil!«
Polde je položil klobuk nazaj na svoje mesto in je zopet sedel za peč.
Manči je pa stekel po svojega lesenega konjička v spalnico. S smehom na ustnicah in na zardelih, svežih licih, je priskakljai v sobo nazaj in je postavil konjička na klop.
¦ Jaz sem ga naredil, jaz sam,« jc pogledal Poldetu naravnost v oči.
<>Vidiš ga fanta! . . . To si pa cel umetnik -- kajne . . .« je govoril Polde in vzel konjička v roke. Od vseh strani jc ogledoval lepo izrezljano igračko, jo preobracal v svojih šapastih, silnih rokah, in se čudil.
¦=Ti si naredtl to?«
»Jaz,« je hitel Manči.
Polde si je podprl čelo ob dlan.
»Manči!« je poklical fanta.
Fantiček se mu je približal z urnim, poskočnim korakom.
»Ali rad rezljaš take igrače ? Ali ti gre to hitro od rok?«
Namesto fanta je pa odgovorila mati, ki je stala s prekrižanimi rokami na prsih tik peči in strmela proti svctilki, ki je le slabo brlela:
»0, rad rezlfa, zelo rad . . . Tudi hitro napravi, čc se mu poljubi. — Samo tega lesenega konjička mi pa še ni pokazal . . .«
Polde je pokimal važno z glavo.
»Iz tega fanta bo pa katerikrat šc kaj , . . Kak kipar lahko . . . Čisto zares. Samo, če ima fant pravo veselje. Če nc kipar, pa mizar — tudi lo je dobro rokodeistvo. Boš videla, Mcta, če bo res to, kar rečem jaz. — Ta konjiček je prav lepo izrezljan.«
Oče v postelji je dvignil glavo in pogledal po sobi. ^b     »Misliš res, da bo še kaj iz fanta, Polde ?«
^P »Seveda bo,« je govoril Polde važno in počasi. ^Kadar bo zadosti 8tart se bo že sam odločil, kod in kam. Menim, da bo prav lcpo žtvel, naj si bo že kipar ali mizar — sicer je pa to njegova zadcva, ne moja . ..«
UUhnil je Poldc srcdi  stavka in jc povesil glavo globoko na prsa.
Tcdaj je rekla mati:
»Ko bo fant malo starejši, bo že sam izprevidel, kje mu bolj prija. Pa pustimo to stvar pri miru! — Kaj praviš, Polde, ali bomo videli še kdaj svojo domačijo ? Jaz zmerom mislim na to . . .«
Z resnim glasom je odgovoril Polde:
»0 tem srno se žc ravnoprcj malo pogovarjali . . . Videli bomo do-naovino, če ne kmalu, pa čez par let gotovo. Takrat pa ne bomo nič več tako zaničljivo govorili o domači zemlji, kakor smo govorili nekdaj, in znali jo bomo ceniti, v tujini poučent. In nič vcč si ne bomo želeli nazaj   med tujce,   da   bi živeli   in   bogateli   ti od naših žuljev, Tukaj sc
24
delavcev kar tare. (n kdor pride do dela, mora biti vesel; zakaj na tisočine močnih in delaželjnih rok je brez posla. Doraa pa primanjkuje delavcev, primanjkuje pridnih rok. Čemu hiti vse v Ameriko ? Čerau —-to vas vprasam, Ijudje božji! , . . Tam za morjem nas čaka zemlja, ki je potrebna obdelovanja, potrebna delavajenih rok; to je tiasa zaničevana domovina, iz katere derejo ljudje kar slepo v tuji svet, da jih potem razočara in nauči, ljubiti sveto domačo grudo . . .«
»Ali si govoril to ti, Polde, ali sem govoril jaz ?« je zakašljal iz kota oče. »Moje misli si govoril, besedo za besedo, stavek za stavkom ... O, čemu je treba te bridke izkušnje, da spoznamo šele na tuji zemlji rodno grudo?«
Okrenil se je oče z glavo na drugo stran in se je odel s pisanimi odejami čez glavo; ničesar več ni izpregovoril.
Polde je pa šc nekoliko časa sedel, potera pa vstal in prijel za klobuk.
»Misliš že iti ?« ga je vprašala mati.
»Že!«
Mati si je popravila ruto na glavi.
»Pridi še kdaj, Polde, pa šc Berta naj pride — saj veš, Matija tako rad vidi, Če ga obisčeš. Tndi fantka pripelji s seboj, Konrada; se bodo otroci lahko skupaj igrali ... In čc moreš, reci Rižnerjevemu Janezu, da naj se oglasi pri nas, preden odpotuje v domovino , . .«
»Bom  žc sporočil tako,   da bo prav,« jc   rekel Polde in se pokril.
Naglo se je poslovil, odprl duri in odšel.
Rozalka se je pa plašno ozrla proti durim.
»Kako hudo gleda ta stric !« je rekla in se okrenila k materi. >Jaz se ga kar bojim . . . Ampak dobcr jc pa kljubtemu . . ,«
Takoj je bila že tudi Silva pri materi,
»Tudi jaz se bojim tega strica; tako groznovelike brke ima in roke take kakor dve lopati . . .«
»Tiho!« je zaukazala mati osorno, »Tako se ne sme govoriti . . . Kaj bi pač rekel stric, če bi vse to slišal ?«
Manči se je sladko nasmehnil in prijel mater za roko.
»Men,c ima pa stric Še najrajši . . . Celo pcst bonbonov mi je nasut . . . Pa tudi jaz imam rad strica, zelo ga imam rad . . .«
Mati je pomislila.
»Je res dober človek ta Polde.—Poglej, tudi njega vleče že nazaj v domači kraj. Kakor izkušen, rcscn starec govori sedaj, In gotovo mu je bridko pri srcu ob spominu na rodno vas . .,«
Zadnje besede je izpregovorila mati čisto tiho in neslišno. Tudi njej se je storilo milo in bridko pri srcu ob spominu na rodno grudo . . .
Bilo pa je že pozno v noči. Mesto spodaj je spalo, ulice so bile mrtve in tihe. Nekje v zvoniku se je oglasilo kladivo in je spet utihnilo . . .