Slovstveni zapiski. 679 (1895). Razen tega je napisal za Zvon tudi par daljših ocen. — V „Zborniku Matice Slovenske" je priobčil razpravo o zemljevidih slovenskih pokrajin v prejšnjem in sedanjem času (1901). Za Matično serijo »Slovenska zemlja" je napisal kot četrto knjigo „Vojvodina Kranjska", ki je izšla v^dveh delih (1901, 1902). Enako monografijo je hotel sestaviti tudi o slovenskem Štajerskem, pa mu je smrt prekrižala domoljubno namero. — Orožen je bil zelo marljiv šolski pisatelj. Za slovenske ljudske in meščanske šole je priredil Haardtov stenski zemljevid Palestine (1897), stenski zemljevid Evrope (1899), zemljevid zahodne in vzhodne polute in Vojvodine Kranjske. Skupno z Rutarjem je priredil Haardtov zemljepisni atlas za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom (1898). Spisal je „Metodiko zemljepisnega pouka" (1891,2. izd. 1898), ..Zemljepis za meščanske šole" v treh stop. (1891—1896 ; 3. nat. 1904), ki je izšel pred kratkim v popolnoma predelani obliki. L. Schwentner je založil Orožnov „Zemljepis Avstrijsko-ogrske države (Domoznanstvo) za četrti razred srednjih šol" (1907), v o. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju pa je zagledalo beli dan njegovo „Kranjsko domoznanstvo" (1909). — Sklepam z besedami učiteljskega zbora: ..Izvrstnemu in vestnemu učitelju, najboljšemu prijatelju mladine, vrlemu in ljubeznjivemu tovarišu ostani blag spomin! Dr. J. S. „Turkova prisega". Ljubljanski dnevnik ..Slovenec" je prinesel v št. 260 (dne 12. nov. t. 1.) članek »Mrk polumeseca" izpod peresa prof. Antona Bezenška iz Sofije. V tem vojnem poročilu z bolgarskega bojišča čitamo tole pisateljevo refleksijo: „Ko sem bil še mlad dijak, sem rad poslušal pripovest o stari, mogočni lipi, ki stoji tam na Čerinu (pod Konjiško goro v Črešnicah) in v svoji mladeniški navdušenosti sem zložil pesem o tej lipi, ki je tiskana v Vrtcu (1. 1870.) in se začenja z besedami: Stoji tam lipa stara, še turških čet spomin . . ., a konča v tem zmislu, da veli turški poveljnik: ako bo pečen petelin še enkrat zapel, pridem spet kdaj. v te kraje nazaj." — Anton Bezenšek omenja tu svojo mladostno pesem, ki jo je objavil v JVrtcu" 1. 1874. na str. 165 (ne 1. 1870., saj takrat „Vrtec" še ni izhajal) pod naslovom ..Turkova prisega". (Po narodnej pripovedki zložil A. B.) Pesem obstoji iz 21 nibelunških kitic — ima torej v tistih časih moderno obliko pripovedne pesmi — in se začenja: Pod goro tam Konjiško ravnina je Carin, Kjer raste lipa stara, še turških dnij spomin . . . Prav ta pesem pa je objavljena tudi v Levstikovih zbranih spisih (I., str. 285 — 288) v ciklu njegovih romanc, balad in legend. Fr. Leveč kot urednik teh spisov v ..Tolmaču" nič ne omenja zgodovine ..Turkove prisege", češ da ni prvotno Levstikova, kakor je zabeležil n. pr. o pesmi „Živopisec in Marija", da je pravzaprav L. Pintarjev prevod Platenove „Legende". V kazalu je pač omenjeno, da je »Turkova prisega" izšla v Vrtcu L 1874., dodani datum v oklepaju (25. sept. 1876) pa znači, da jo je Levstik, priredil takrat za natis_k. Stvar si razlagamo takole : Levstik je kot Vrtcev sotrudnik in njega pesniški urednik dobil tudi Bezenškovo pesem v presojo in jo je nekoliko opilil. Bistvenih prememb sicer ni najti: rime so, razen dveh, vse Bezenškove, le besede je Levstik mestoma prenaredil in prestavil. Pač pa je Levstik izpustil 6. kitico, najbrž kot nebistveno in dejanje motečo; a baš na to se Bezenšek v svoji reminiscenci sklicuje. Vezir Mustafa se namreč zaklinja: 680 Slovstveni zapiski. „Da je denes prisegel resnico jezik moj, V to znamenje pečeni petelin mi zapoj!" Petelin se ne zmeni, a pet' je hlapec jel; Zavpil je Turek: »dobro!"'— odjahal v dir vesel. Pesnik „Turkove prisege« je torej Anton Bezenšek, ne pa Fran Levstik. - Končno <^ še nekaj o tej pesmi. Sprejeta je tudi v Sket-Westerjevo Slovensko čitanko za četrti razred srednjih šol (2. izd., str. 46). Tam je citati v »Opombah" k tej pesmi (str. 230), da je Konjiška gora pri Konjiču ob Neretvi v Hercegovini. To je očitna hiba, ki je nastala na kategorično zahtevo ,uradneyrecenzije, češ da to ne more biti Konjiška gora pri Konjicah na Štajerskem! Po prijaznem posredovanju dveh štajerskih rojakov sem tudi poizvedel, da živi na Frankolovem in v okolici Konjiške gore še sedaj spomin na dve „turški lipi". Tako imajo tudi pesmi svojo čudno usodo ki je v tem slučaju celo v posrednem stiku z bojnimi dogodki na Balkanu. W. Aškerčev „Zlatorog". Med Aškerčevimi epskimi pesnitvami zadnjih let je »Zlatorog" brezdvomno njegovo najboljše delo, ki ga je pesnik sam visoko cenil. Zanimiva je pesnikova sodba, ki jo je izrekel svojemu prijatelju Alfr. Jensenu^ dne 6. januarja 1904, ko mu je poslal pesnitev: „... MoaseTb OMTb eTO caiioe Jiy'iuie, 4T0 a HanucaJib ao CH.vl noPb (Morda je to najboljše, kar sem napisal doslej.) Nemškega Baumbachovega „Zlatoroga" morebiti poznaš. A moj „Zlatorog" je v resnici naroden, ker sem se tesno držal narodne pravljice, ki jo je bil zapisal f K. Deschmann pod Triglavom, na meji italijanski ter jo objavil v „Laibach. Zeitg." 1. 1868. Zato Ti prilagam v tem zavitku z „Zlatorogom" vred tudi feljeton „Sloven. Naroda", kjer je izvirna pravljica o „Zlatorogu". Moj „Zlatorog" ni drama, čeprav je pisan v dramatični obliki, nego je epska pravljica. Dramatično formo sem izbral, ker MH/b TOKI. iionpaBHJiocb ... Iz slovenskega „Zlatoroga" razvidiš tudi podoben motiv, kakoršen je v Lermontovljem »Demonu". Primeri tudi „Fausta" etc! In vendar je „Zlatorog" naš slovenski. HtJiem. Baurabach He nomiuajb Hauiero Hapoji,miro „3j$-TOPora" (Nemec B. ni razumel našega narodnega „Zlatoroga") . . . Tvoj Stockholm imam v svojem popotnem programu, a enkrat pridem gotovo tja gori k Vam ..." — Tako Aškerc. Sicer pa je treba pripomniti, da se v našem gorenjskem Zlatorogu ne pretaka mnogo pristno narodne krvi. Prim. Glonarjevo študijo o postanku in zgodovini pripovedke o Zlatorogu: .Monoceros" in „Diptamus" v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje 1910 (str. 34 — 106). r>- (3jUa44j ' %j ''iji L_ #Lr; ifit+.