Čertice iz dnevnika.
Spisal A. K. Cestnikov.
I,L
Slovenska „Pratikatt in pa horvaški „Šoštara.
Ko pridem v Zagrebu nekega dne v štacuno enega tamošnih knjigoteržcov, najdem notri tri prav dobro oblečene Stajarce, ki so se ravno pravdali s knjigoteržcom. Se ve da sem poslušal, v kakošno pravdo so zapleteni moji rojaci. Po besedi sem jih kmali spoznal, da so iz okolice rogaške doma, in tudi sem zvedil, da so prišli po koruze v Zagreb* Eden izmed njih je celo bič seboj nosil, pa je bil tudi naj-huji. Hotel je ^kranjsko Pratiko" imeti, naj velja kar hoče; knjigar pa mu je ni mogel dati, kajti je imel ni.
„Pa kaj bo, če „Pratike" ne dobim!" zarezi serdito mož ter udari z nogo ob tla, da se vse trese. — „Kupite si „Š o š t a r j a", ga zaverne knjigar ter mu poda horvasko pratiko, kteri je ime „Zagrebački Šoštar". — „Šoštar! — kaj bom s „S o sta rje m", ki ni za nič" — mu seže Štajarc v besedo. 5)Zakaj ni za nič? Samo poglejte, da ima ravno take svetnike kakor vaša ^Pratika" — mu reče knjigar. „Svctniki so res pravi, pa kje so šternkukarji?" — ga zaverne Štajarc, in nasmeja se, kakor da bi bil s tem vprašanjem knjigarja pod koš spravil. — „Kaj vam je treba šternkukarjev?" — vpraša nekako zdražen knjigar. — wKaj nam treba šternkukarjev? —neumno vprašanje! Kaj pri vas na Horvaškem šoštarji gledajo na zvezde, da bi zvedili, kakošno bo vreme v prihodnjem letu?" — mu odvrati po-rugljivo kmet.
„ Marko! — pravi tovarš, ki je dosedaj skerbno pregledoval „Soštarja" — poglej, danes kaže tukaj sneg, pa tako lepo solnce sije!" — „Pusti, Luka, „Šoštarja", — pravi Marko — saj veš, da Horvat laže". — nKraujec pa resnice ne govori" — poprime hitro knjigar besedo. „Kaj pa še — zagromi Marko na-nj — mar ne vem, da je lani na Jernejev dan „Pratika" prav kazala, ko smo bili v Rogatcu na sejmu!" „Pa vendar tudi „Pratika" ne kaže vselej prav" — se oglasi Luka; al skoro se je Marku zameril, ki ga hudo pogleda in reče: „Se ve da ne kaže vselej prav ravno za te ali za me, pa prav le kaže; ako pri nas ne gre dež, kadar ga ^Pratika" kaže, gre gotovo na kranjskem ali na Koroškem ali na Turškem ali pa še kje drugod na onem svetu pod nami". — wGIcjte, glejte oče! sv. Jožef, je čern namalan, pa mora rudeč biti" — pravi tretji tovarš, ki je bil Markov sin. „Jezik za zobe, če ne veš kaj govoriš" — zarezi Marko nad njirn — „mar nisi vidi!, kako so lani Horvatje za Sotlo derva cepali na dan sv. Jožefa, ko si ti lepo praznoval, in kako so Horvatje
v
praznovali dan sv. Štefana kralja, ko si ti na podu pšenico mlatil!44 — „Kaj se kregaš — reče Luka — kupi si kar si že koli misliš; potem gremo; meni se mudi". — aRo,   pa koliko  hočete  za  vašega „Šoštarja?" — popraša
242
poslednjič Marko knjiga rja. ..8 krajcarjev" — je bil odgovor. VS k raj car j e v!Uk — se začudijo vsi trije. — „Pratika je desetkrat bolja, pa jo dobimo za 7 krajcarjev \a — nVes kaj Marko! — pravi Luka — kupiva si nemški kolendar, pa pustiva Horvate na miru". — ^Boljše bott — reče zadovoljno Marko — potem pa si kupi vsak svoj rBauernkaIender\
„To je bil sejm! govori Marko medpotoma ter se praska za ušesi — pa vendar nisem dobil, česar sem hotel; tega nemškega norca bi si bil lahko doma kupih nikar da sem prišel v Zagreb po-nja. — „Kaj mi le bo baba reklaa — sem še slišal Lukeža godernjati, potem pa so odšli naši kupci v gostivnico k černemu slonu v savsko ulico, kjer so njih vozovi bili in pa konji.
Tako le se nam godi, sem si mislil; pa kdo nam more pomoči, če si sami nočemo? Naši knjigoteržci, pravimo, so krivi, da se tako malo slovenskih bukev proda. Je li to res? Kdo more terditi da? Ko bi le bilo dosti kupcov, gotovo bi se tudi bukve dobivale v Zagrebu kakor v Ter s tu. Al kaj pomaga, če založnik slovenskih bukev pošlje nekoliko iztisov v Zagreb? Nazaj jih dobi! Ali bo kedaj boljše kakor je sedaj, Bog ve. Slabeje saj ne bo, ker je že zdaj dosti slabo. Gosp. Jože Drobnič je bil prestavil enkrat v »Slovenskem Prijallu" ilirsko pričico gTraži a dat če ti". Ker pa nimam slovenske prestave pri rokah, naj podam tukaj le zadnje verstice v originalu:
Od to doba *) (znajte) ima Niemac kesa svagda punu, Latin robe u štacunu, Holi Madžar s Hambarima Žitom puna sva dvorišta, A Slovenae? — nejma nista.
243
*) To je, od časa, ko sta Bog in pa sv. Peter hodila po sveta. Prišla sta bila namreč najpopred k nemškemu kmetu, ter sta ga prosila za večerjo in stanovališče. Nemec jima postreže; potem pa, ko sta ga pri odhodu vprašala za doljr, t i rja polno mošnjo dnarjev. Potem gresta k Latinu (Lahu). Postreže jima s polento, ter tirja pri njunem odhodu polno štacuno blaga. Madžar je zahteval polne zaloge žita, Slovenec pa — — A Slovenac duša čibta Kaže odmab: Bratjo nista!                           Pis.