MOŽ, Kl NAS VARUJE
NA, TA JE PA LEPA, že 20 minut stojimo. Kaj ne mislijo nehati? Vagoni sem, vagoni tja in zopet nazaj... Zapornice pa kot bi bile pri-kovane na tleh. Za mano se oglasi slabokrvna fičkova hupa, na katero voznik tako besno pri-
tiska, da ga kmalu začno posnemati še ostali sotrpini... Vsa kolona trobi, piska, benti, toda nič ne pomaga. "Vagoni gor, vagoni dol in tako naprej... Končno se zapornice le dvignejo in razbesnjena kača vozil se požene čez progo. Pred čuvajnico stoji starejši možakar. Ne meni se dosti za hupanje, s katerim vozniki prote-stirajo zaradi dolgega čakanja, čeprav mu marsikdo požuga s pestjo, ko vozi mimo njega.
»Kar navadil sem se tega,« je malce zagre-njeno rekel Franc Cesnik, mož, ki dviga in (še pogosteje) spušča zapornice na prehodu na Černetovi ulici. »Včasih se raje umaknem no-ter, da jih ne slišim. Pa kaj sem jaz kriv? Takoj, ko se cesti približa lokomotiva za pre-mikanje, moram zapreti prehod, sicer bi prišlo do nesreče. Včasih imajo malo vagonov, dru-gič pa morajo sestaviti dolgo kompozicijo in to seveda traja precej časa.«
Najhuje je, če morajo premikati v času pro-metnih konic, ko se pred spuščenimi zaporni-cami nabereta koloni prav do Titove in Ce-lovške.
»Takrat je pa res nevzdržno ... Ljudje tro-bijo, preklinjajo ... No, zadnje čase so prene-hali sestavljati vlake ob takih konicah, včasih je pa le treba.«
V čuvajnici je zabrnel zvonec. Zaporničar je stopil k ročajem za dviganje zapornic in jih začel naglo vrteti. Kar precejšen napor je, ta-kole spustiti in dvigniti težke »rampe«, včasih tudi dvajsetkrat v eni uri. Potem je vzel v roke rdečo zastavico in se obrnil proti prihaja-jočemu vlaku, ki je prigrmel od Vižmarij ... Potem pa zopet ročaji in čez nekaj minut še enkrat...
»Ste videli, kako se ljudje zaganjajo, čeprav vidijo, da gori rdeča luč,« je Česnik pokazal na avtomobile, ki so se v slalomu skušali pre-biti pod zapornicami. »Rdeča luč vendar po-
meni, da je pot zaprta. Dobro bi bilo, če bi se miličniki večkrat pojavili tu. Od čuvajnice se ne vidi daleč po cesti in zato moram presneto paziti, da se mi kdo ne zaleti v zapornice. Ne vem, kako bi bilo, če bi imeli tu avtomatične naprave. Vse bi bilo polomljeno ...«
Stopila sva pred hišico, ki ne skriva spošt-ljive starosti. Pozimi stalno tekanje iz tople sobice ven na mraz gotovo ne koristi zdravju. Verjetno je poleti bolj prijetno, takole na sončku...
»Ja, kar mislite si. Poglejte ta makadam ob čuvajnici. Samo enega avtomobila je treba. pa sem že v oblaku prahu. Saj včasih polivam z vodo, toda to ne zaleže dosti. Potem pa še ti izpušni plini ... Povem vam, da se še dihati ne da ... Tistim, ki trobijo tu pred zapornica-mi, bi privoščil vsaj en dan na mojem mestu. Gotovo bj si kmalu premislili...«
Zmotila naju je premikalna lokomotiva, ki je že brnela proti prehodu. In zopet slalom, skakanje pešcev čez vagone ...
»Tisti, ki večkrat hodijo tu čez, so že pravi mojstri... Tri pa je že rešila moja piščalka ... Zamišljeno stopajo čez progo, kot da je to opu-ščena proga... Ne vem, kje imajo ljudje glavo.«
Ko se vam bo prihodnjič prižgala rdeča luč pred zapornicami, ustavite. Pomislite na človeka, ki stoji pred čuvajnico samo zaradi vaše varnosti — pozimi na mrazu, poleti v oblaku strupenih plinov... Je mar res on kriv če tako zavlačujemo z gradnjo podvoza?