domoljueoua priloga posi/ečerm izobrazbi : in nAšim društvom ; Štev. 8. V Ljubljani, dne 17. avgusta 1911. Leto IU. Kaše drušivo. 1. Ustanovitev. Pred par leti je prišel k nam nov učitelj. Prejšnji je bil že star In velik pijanec. l'o vseli beznicah jc popival in z vsakim postopačem sc je liratil. Ljudje so že težko čakali, da bi šel v pokoj. Posebno nekateri fantje in dekle ta bi bili radi videli, da bi prišel učitelj, ki bi ustanovil izobraževalno društvo in prirejal z njimi igre Veseli so bili ljudje, ko so izvedeli, da novi učitelj Janez Kosec ni liberalec. V nedeljo je prišel na kor it pevcem in jim je pomagal in tudi sicer je rad šel med fante in je bil čisto domač, b unije so vedno čakali, kdaj jim bo začel prigovarjati, naj sc ustanovi društvo, pa zastonj. Nazadnje so sami začeli nagovarjati, da imajo sedaj že v vsaki hribovski vasici izobraževalno društvo, samo v Dolini še ne, da so dolinskim fantom in dekletom že skoro za malo zdi, da morajo hoditi v sosednjo vasi k igram in prireditvam, prejšnje čase da so bili Dolinci prvi, ki so kaj napravili, sedaj pa čisto zadnji. Pa jc veliko deklet in fantov, ki bi radi pristopili, samo začeti nihče ne upa, ker jc to za kmečkega človeka precej težavno. Učitelj pa ni hotel o tem dosti slišati in nič ni odgovoril. Ko jc odšel, je tiho povedal Poljančev Tone, da sc mu zdi sumljivo, da jc morda učitelj kak prikrit liberalec; on je že večkrat slišal, da je med učitelji tudi precej hinavcev in da morebiti ni prav, da mu tako zaupajo. Vendar drugi niso bili njegovih misli in Hribov Joža je nazadnje obljubil, da bo učitelja naravnost vprašal, kako in kaj, in prosil, naj jim pomaga, da so se tako dolgo zanašali na njegovo pomoč in sedaj je že skoraj eno lelo v Dolini. Ilcs jc to storil, ko sta bila prvič z učiteljem sama. »Vidiš, Joža,« mu jc odgovoril učitelj, »jaz sem na društvo mislil prvi dan, ko sem bil v Dolini in takrat som obljubil, da pred letom ne začnem. Dokler ne spoznam kraja in ljudi, ni nič. Društvo za par dni se lahko ustanovi kar tjavendan. Toda tako drušivo — boljše nič. In sam od sebe tudi ne vem, če bi bil začel tako hitro. Nič ne maram, da bi kdo govoril, da sem društvo usilil komu, saj bodo še tako imeli dovolj govoric. Boš videl, koliko bomo imeli nasprotnikov, vsi gostilničarji, vsi liberalci nam bodo delali vse mogoče ovire, koliko bomo imeli dela! Nabaviti si bomo morali knjižnico. Prostora tudi nimamo pripravnega, najboljše bi bilo kar v začetku misliti na društven dom. Težave bodo res velike in boj bo hud, jaz se ne bojim, z veseljem bom storil, kar bom mogel v pro-speh društva, ti pa razloži vse to fantom, da ne bodo potem godrnjali; čc so na vse pripravljeni, potem pa kar začnimo. Če bomo skup držali, se nam ni ničesar bati. Jaz bom zadnji obu-I>al.« Do nedelje je učitelj sestavil pravila in fantje so podpisali naznanilo glavarstvu in v nedeljo popoldne so nabirali člane. Učitelj, Hribov Joža in Tinkovčev Janez so šli od hiše do hiše s polo papirja in prigovarjali posebno fantom in dekletom, naj pristopijo. Ko so prišli k črvičevim, so jim povedali, da žc govore ljudje po vasi, da gospod župnik ni zadovoljen s tem, da se ustanavlja društvo, češ da bi on rad, da sc naredi kmalu novo župnišče, če bodo pa društveni člani in učitelj napravljali društveni dom, se bo zdelo oboje ljudem preveč in tako nc bo ne z domom in ne z župniščem nič. Janez je moral potem razložiti, da jo gospod župnik cclo obljubil darovati za društvo vse svoje knjige, kar je takih, da bi bile za društvo, samo to, da je rekel, da siccr ne bo mogel kaj prida sodelovati, ker je fara velika, kaplana bi moral imeti, pa mora opraviti vse sam; pa že tako star, saj tako ali tako odide v par letih v pokoj. Crvičcvi in tudi drugi ljudje so sc čudili, kako morejo biti ljudje tako zlobni in kako morejo govoriti tako grde laži. Učitelj se je samo nasmehnil in dejal svojim spremljevalcem: »Saj sem vam pravil, da bodo lagali, kar bodo mogli.« Ko so mu pa drugi dan pripovedovali, kaj so potem ljudje govorili, ko je on odšel domov, je bil pa tudi on že jezen. Gašperčkov Šimen je namreč vedel povedati Tinkovčevemu in Hri-bovemu, da učitelj s&mp zato tišči tako v društvo, ker se bo pri tem zaslužilo. On jih bo lepo učil za igre, pri petju ali pa bodo še napravili kake tam-burice. Kadar bo pa kakšna veselica, si bo lepo pridržal polovico vstopnine kot plačilo za trud. »Pa tudi drugače mu to ne bo škodovalo,« je dejal. »Pravijo, da sc dandanes laliko avanzira, če kdo pri klerikalnih društvih pomaga. Naš učitelj je še mlad in drugje so šc boljše službe, kakor pri nas v Dolini.« Potolažil pa sc je, ko je prišla čez par dni stara ženica s hribov in dala dve kroni za društvo. »Slišala sem, da boste naredili društvo, da ne bo treba mladim ljudem v nedeljah in praznikih iskati razvedrila v gostilni pri žganju in slabi druščini. Da bodo fantje in dekleta lepo kaj dobrega brali, se lepih iger učili, peli in modre nauke poslušali. Pridige ali kaj že, saj nc vem, pravijo, da boste tudi imeli. Ta je pametna. Škoda, da ni bilo takega društva žc pred desetimi leti, potem bi pa moja dva sinova ne bila taka lumpa. Veste, gospod učitelj, lepo posestvo imam, pa dva sina, pa ga nc morem nobenemu izročiti. Kar tega si ne morem mislili, da bi ga pred mojimi očmi kdo zapil, zapil ga pa bo, kateremu ga dam. Pa pravim, če ga že zapije, naj ga saj po moji smrti, da ga nc bom gledala. Saj mojih ne bo v društvo. Naj bo pa za druge. Pred žganjem jih svarite! Z Bogom!« Zastonj je bilo potem prigovarjanje materino: »Janez, pusti vse skupaj, kaj se ti je treba vtikati v take reči, in si nakopavati jezo in sovraštvo. Za otroke dobro skrbi, drugo pa pusti v.-e pri miru in lepo in mirno življenje bova imela. Ti saj ne bodo očitali dobič-kažoljnosti in sebičnosti. Dandanes je svet tako grd in nehvaležen, da je nespametno, kaj dobrega narediti za ljudi. Opljujejo te za dobroto. To je njih hvaležnost.« . Kdor je slišal to staro ženico, lahko prenese vse žalitve, mati. Vedel sem pa prej, kaj me čaka.« Čez par dni je prišla Žitarca. »Našo Franco in Katro so v nedeljo zapisali v tisto društvo, pa za pol leta sta že plačali, vsaka šestdeset krajcarjev, pa dajte nazaj. Ali pa, če že prav pridržite, samo izbrisati jih morate. Pravijo, da taka društva niso za nič drugega, kakor da se fantje in dekleta brez skrbi shajajo. Samo pohujšanje! Le nc vem, kako da gospod župnik to trpe. Vi, seveda, vi ste še mladi. Druge naj le hodijo, če hočejo, naši dve pa žc nc bosta. Tega pa nc trpim, pa je amen v očenašu.« Čudil se je, kdo je ženo tako naku-ril, potem ji je razlagal, da društvo ni sam > za mladino, tla tudi Žitarca sama lahko pristopi. Da bodo zelo veseli, čc sc vpiše mnogo starih, nekaj jih je pa že vpisanih in vsi naj tudi pridno prihajajo in nikoli ne bodo fantje in dekleta aami, «iccr, se pa to itak ne more zabranili, če so fantje in dekleta popačeni, jih'noben zid dovolj ne varuje. Društvo pa ima tudi ta namen, mladino ohraniti nepokvarjeno. Nazadnje sc je dala žena potolažiti, rekla je, da zaenkrat Franca in Katra lahko še ostaneta v društvu in je odšla. Smejati sc jc moral učitelj, ko je zvedel pozneje, da sta že večkrat Katra in Franca plesali skoraj celo noč in Žitarca je potrpela. Še enkrat je bil po tem učitelj vesel pred ustanovnim občnim zborom. Iz Pustove gostilno je prišel Praprot-nik vprašat, kako je z njegovim fantom, če kaj zna v šoli. »Kar pošteno ga naklestite, čc bo nagajal. Vem, da je to sedaj prepovedano, pa mojega morate vseeno, čc drugače nc bo ubogal, šc hvaležen vam bom.« Ko ga je potolažil, da se fant šc dosti dobro uči, da ni treba palice, čc bi bila tudi dovoljena, je pa dejal: »Kako pa je s tistim društvom, ki ga ustanavljate? Jaz se prej nisem menil za to reč, zdaj sem pa slišal Pusta in njegovo kotnpanjonc, kako so zabavljali in o farških podrepnikih govorili, sem si pa mislil, to mora biti pa že dobra stvar. Veste, še vsaka reč je bila dobra, če se je on kregal nanjo. Sem slišal, da je dve kroni štirideset vinarjev Članarine za celo leto; nate, od nas zapišite mene, njo, pa še deklo, bom za vse plačal za celo leto, kar vračunite,« in pomolil mu je desetak, 101 Do ustanovnega občnega zbora se je nabralo nad petdeset članov in pri Hribu so dobili lepo sobo za majhno najemnino. Župnik in učitelj sta napravila lepe govore na občnem zboru in potem se je oglasil tudi Poljančcv Tone. Tako-le je govoril: Prijatelji in prijateljice! Pravijo, da nas bosta učitelj in župnik koman-dirala, da sta nas zato spravila v društvo. To ni res. Sami smo začeli. Gospoda učitelja smo sami prosili, naj nam pomaga in sedaj smo mu samo hvaležni in ne bomo mu pozabili, kar je storil in prestal za društvo. Pravijo, pa tudi, da bo društvo brž zmrznilo, če ta dva gresta, to nc sme biti, zato je moja misel, vsako četrto nedeljo napravimo predavanje, kakor da ne bi imeli ne učitelja, nc župnika. Toliko listov in knjig imamo. Koliko jih pa v resnici preberemo, kakor sc spodobi. Poglejmo samo »Domoljuba«, sedaj jc tako bogat, toliko ima prilog; vsako četrto nedeljo pride »Društvonik«, tega bomo skupaj brali in potem sc bomo o tem pogovarjali, pa imamo čisto dovolj za cel popoldan. Dekleta naj pa enkrat tako narode z »Gospodinjo«. In čc bomo le to delali vedno, naše društvo ne bo zmrznilo.« Naš poslanec, ki jc tudi prišel, je dejal po teh besedah: »Sedaj pa vem, da bo naše društvo lahko kos marsikateremu drugemu.« Ponoči so bila učitelju, župniku in nekaterim drugim članom vrata namazana z blatom in gnojnico. »Nič novega,« so se tolažili, »samo to so hoteli nasprotniki pokazati, da bi bili bolj izobrazbe potrebni, kakor mi.« Potoček. »Potoček, potoček srebrni, lc teci do mlina, le teci, kak ljubi Marjanka ga zvesto ti belemu mlinarju reci!« Vso pot si ponavljal potoček pozdrav jc, da ne bi se zmotil, a ko prišumljal je do mlina penil se jc ves in togotil. Kar božal po vrsti cvetoča dekleta je »mlinarček zlati« in vsaki prisegal zvestobo in vsaki sc znal nasmehljati. Pa ni ga pozdravil potoček, grozeče šumel je v daljine, da dedu zatoži ga morju, da mlinarčka kmalu smeh mine.. s St. T.: Cigan. (Nadaljevanje.) Bilo jc zvečer. Zunaj je vladala nepredirna tema in lilo je kakor iz škafa. SPri Boštanu so bili še pokonci. Oče je popravljal neko orodje, mati je čepela pri peči in dremala. Janez pa jc citral. »Da nam je le Bog dal dežja, no vem kaj bi bilo, če bi suša trajala dalje. Zemlja jc bila razpokana in na polju jo vse venelo. Dva dni gre lahko, pa ga še ne bo preveč,« jc rekel Boštan, ko je Janez prenehal. »Tiho, ali ni nekaj zaropotalo?« Utihnili so in poslušali. Na vrata je nekdo trkal in vzdihoval, nato sc jo slišal padec. Janez je vzel luč in šel z očetom na prag. Odprla sta vrata, Janez je privzdignil luč; na tleh sta zagledala žensko. »Žena, kdo pa ste?« Nobenega odgovora. »Morebiti se je onesvestila, spraviva jo v hišo!« Janez je dal očetu luč, dvignil žensko s tal in jo nesel v sobo. Boštanka se je zbudila in začudeno pogledala. Ko je videla žensko v ciganovem naročju, je vzkliknila: »Bog pomagaj, kaj pa je?« »Ne vem; na pragu jc ležala; tam je ne moremo pustiti, da bi izdihnila, na dežju; dolgo tako ne bo, saj jc taka kakor smrt.« Položili so jo na klop. Imela jo okoli štirideset let, bila je shujšana in v razdrapane cunjo zavita. Poznalo so ji je, da jc ciganka. Poteze na zarjavelem obrazu so bile bolestne, za seboj jo imela življenja, polno trpljenja in bridkosti. Iz rane na sencih, kamor se jc pri padcu udarila, so ji polzele po licu iu črnih laseh krvave kaplje. V gorki sobi je prišla k zavesti, odprla oči in se začudeno ozirala po sobi. »Kje sem?« »Le mirni bodite, nič hudega se vam nc bo zgodilo; pri dobrih ljudeh ste.« Boštanka ji je prinesla gorkecM čaja in ga ji ponudila, žeijno je prijcia za posodo, a roke so bile preslabo, ni mogla sama držati skledice, Jera ji jo morala pomagati. Ko jc izpila gorko pijačo, se je počutila boljšo in legla ju zopet na klop. »Bog vam povrni, dobra žena!« sc je zahvalila neznanka in gledala po sobi. Zapazila je Janeza, ki je slonel pri mizi. Ujela sta se s pogledi. Ciganka ni mogla umakniti očesa od njega. Gledala ga je, oči so ji izstopile jz globokih jamic in iz suhih prsi ji je prišel slab vzdihljaj. »Ali je to vaš sin?« jo vprašala Jero. »Ne, samo za svojega sva ga vzela, ker je izgubil mater.« »Kam pa jc prešla mati?« »Nismo ničesar izvedeli. Dvajset let je že pri nas.« Tujka, je zopet vzdihnila, sopla jc hitro in slabo, oči so ji plavale v solzah. Moči so ji pojemale. Nepremično je motrila Janeza, spomnila se je onega poletja, ko je šla s cigansko družbo iz vasi z otrokom na hrbtu. Silili so jo, grozili ji, da jo spode, ako ne odstrani otroka, kateremu ni bil oče cigan. Branila se je, toda pomagalo ni nič, pre- pustiti je morala malega otročiča usodi ... In ta čvrsti mladenič, ki t-odi za mizo, je njen sin, saj materino oko s o ne more motiti. Vzradovalo ji je srce, ko je zopet našla sina velikega in močnega. Toda ali jo bo on hotel spoznati za svojo mater? Še enkrat jc pogledala Janezu v oči in nato zaklicala s slabim glasom: »O, jaz nesrcčnica!« »Kaj vam je, žena?« je vprašal Janez, ki mu je bilo tudi nekako čudno in tesno pri srcu, ko je gledal to ženo. »Stopi bliže!« Janez se je približal. ■ »Ali mi moreš odpustiti?« Žena, kaj govorite, kaj naj vam jaz odpustim, saj mi niste ničesar zalega storili.« Boštana sta postala radovedna, kaj pe tujka tako zanima za Janeza in poslušala sta. »Žival ne zapusti svojih mladih, a človek jc slabši od živali. O Bog, odpusti mi . . . Janez, ali mi . . . odpustiš . . .« Vsi so začudeno gledali, kaj naj to pomeni. Tujka je govorila z vedno slabšim glasom, oči so bile kalne, na čelo to ji stopile znojne kaplje . . . »Iskala sem te, našla sem te . . . da te prosim . . . odpuščanja, predno umrjem . . . Janez, jaz sem tvoja — mati . . .« Janez se je vedno bolj čudil, pogledal ji je v oči, v njih jc videl nekaj, kar je večkrat gledal v sanjah, zajokal je in padci tujki v naročje . . . »O, moja uboga mati . . .« več ni mogel govoriti. Jokal je od vesolja, da je dobil mater, katere ni poznal, in od žalosti, ker jo bo zopet izgubil. Ciganka ga je poljubila na čelo z mrzlimi ustnicami . . . »Odpusti mi, predno umrjem . , . moj sin.« »O, mati, ničesar vam nimam odpuščati, vse je pozabljeno; zakaj ste prišli tako pozno!« »Sedaj umrjem v miru ... da si mi le ti odpustil . . . spominjaj se . . . tvoje nesrečne . . . matere . . . Vi pa, ki ste izrodili mojega sina . . . sprejmite plačilo od Boga . . . Sin, ubogaj jih in . . . moli zame . . .« Sklonila se je, objela sina, nato pa ji je klonila glava nazaj — umrla je v sinovem naročju . , , * * » Žalostno so klenkali zvonovi na pokopališču. Pri odprtem grobu so stali duhovnik, nosači, Boštana in — 'Janez. V grobu pa je ležalo truplo ciganke, ki je umrla pri Boštanu, ko je našla sina, ki ga je v revščini prepustila usodi. Duhovnik je molil molitve ya nesrečno ženo, drugi so mu odgovarjali, le cigan je stal nem s povešeno glavo in gledal v jamo, kjer mu je le-ižala mati. Niti kaplje krvi ni bilo v njegovem obličju, zdelo sc jc, da je njegova rjavkasta koža pobledela, ustnice pa je tiščal skupaj in se grizel vanje, da je mogel zadrževati solze, Srce se mu jc trgalo, ko je pomislil, kako hitro je izgubil mater, po kateri je tako hrepenela njegova duša. A našel jo je le zato, da jo je zopet izgubil. Sam ni vedel, kdaj so mu zagrnili grob, kjer je ležala mati; nad jamo se je dvigal hribček prsti in kamenja . . . Boštanka ga je rahlo prijela za ramo in mu tiho rekla: »Janez, končano je, pojdi, gremo domov, tukaj vlada žalost. Ni moglo biti drugače, Bog jc tako hotel.« »Z Bogom, mati, mirno počivaj v mrzli zemlji,« je rekel s pretrganim glasom in odšel z Boštanko proti domu. Pri Boštanu je po pogrebu ciganke minilo veselo in zadovoljno življenje, ki je vladalo v mirni hiši. Stara dva sta malo govorila in pomilovalno zrla na Janeza, ki je postal od onega dne ves drugačen. Jedel je malo, lica so mu bledela, hodil je s povešeno glavo, govoril ni nič, pri delu je včasih obstal, da sam ni vedel kdaj in se zamislil bogve kam. Če je mogel, je šel v gozd in blodil po liosti po cele ure. Ko se je predramil, se jc udaril po čelu in šel domov. Zvečer jc bilo pri Boštanu strašno dolgočasno. Janez ni več citral, citrc so ležale na polici zaprašene in pajek je razprezal po njih svoje mreže. Cigan je sedel pri mizi, naslanjal glavo na desnico in molčal, ali pa je izginil ne-znanokam in prišel šele proti jutru domov. Zjutraj ga je dobil Boštan navadno v senu, ko jc šel pokladat živini. Smilil se jima je in pomilovala sta ga, a izpraševati si ga nista upala. Boštanka bi ga bila racla tolažila, a prepričala se je, da ga s tem šc bolj vznevolji. Anica pa je slonela vsak večer na oknu in gledala proti Boštanu. Mislila je, da sliši znane glasove citer, a vedno se je z žalostjo prepričala, da se bridko vara. Zastonj je čakala in poslušala, vse je bilo tiho. In ocl onega popoldneva v gozdu sc jej še ni nič prikazal. Ali se je ogiblje, ali je pozabil nanjo in na svoje besede, ali jo je varal? Anica se je stresla pri teh mislih, tesno ji je bilo pri srcu, v grlu jo je nekaj tiščalo in najraje bi se bila zjokala. Pa zopet se ji je zdelo nemogoče, da bi ji bil postal nezvest, ko je bil vendar vedno z njo dober in ji je vedno kazal ljubezen. Takrat je šla od okna, legla na posteljo in vedno šc upala, da sliši skozi odprto okno glas znanih citer, a vedno je zaman upala in pričakovala. Cigan ni pozabil Anice. Nasprotno, vedno mu je bila pred očmi in zaradi nje je največ trpel. Spoznal je, da si stavi le zlate gradove v oblake. Saj ga Mlinar ne bo hotel za zeta, ker jc cigan in ker jc imel tako mater in tucli ničesar nima kakor dvoje krepkih rok. Tudi Anica se bo premislila in ne bo hotela berača, ko dobi lahko bogatega ženina. A njemu je življenje brez nje pusto, prazno, ničvredno. Sklenil je, da bo šel enkrat k Anici in ji vse povedal in se poslovil za vedno. Vzel bo citrc in pobral jo bo kar na tihem iz kraja, kjer je preživel toliko lepih in tucli žalost- | nih dni. In hodil bo od kraja do kraja, ljudem bo igral in pel o izgubljeni sreči, in tako bo živel, dokler ga ne pobere bela žena in ga ne prinese materi v naročje. Ko je tako premišljeval, mu je nehote ušla pesem in zapel je: »Ivo pridem k mili mamici, vesel pač bodem spet; oj kmalu, kmalu tja dospem, kjer več ni zla, nc zmot...« Nekega večera koncem poletja jo Janez zopet liotel oditi iz sobe. Boštanka je pristopila k njemu in ga lepo prosila: »Janez, nikar ne hodi, ostani doma, saj te imava rada, samo skrbi nama nikar ne delaj! Ti ne veš, kako so bojiva zate.« »Mati, ne morem biti v sobi, šo danes grem.« »Zakaj pa potem ne prideš v posteljo, ampak greš kar v seno; zdravje si boš pokvaril, noči so že mrzle.« »Ker vaju nečem motiti. Zame pa le brez skrbi bodite! Mati, samo danes naj še grem.« Ničesar mu ni odgovorila, obrnila se je v stran in obrisala solzo, ki ji jo prišla v oči. Cigan pa je šel, vrata je zaprl za seboj in stopil v krasno noč. Toda on se ni divil lepi naravi, ni občudoval meseca in zvezd, ni slišal sove, ki je skovikala v gozelu tako grozno, da bi se morali človeku jeziti lasje, ampak stopil urnih korakov po ozki stezici. Šel je vedno hitreje, dokler .se. ni ustavil pred mrežastimi vrati pokopališča. Prijel je za železno kljuko in pritisnil. Tožno so zaškripala težka železna vrata, cigan pa je stopil na njivo miru. Okoli zvonika jc frfotal netopir, enkrat se celo zaelel s svojimi perutmi v zvon, da je tiho zajeknil. V zvoniku vaške cerkve jc ura udarila deset. Nočni vasovalec na pokpališču je nekoliko časa mirno stal in se oziral okrog sebe, potem pa se je obrnil in stopil še k skoro svežemu grobu. Odkril se je in molil dolgo za mater, ki je spala spanje mini pod težko rušo . . . »Mati, zakaj si me zapustila kot otroka in sedaj, ko si me našla, me zopet precej zapustiš. Kaj sem ti naredil? Glej, ko bi me imela pri sebi, bi zale skrbel in nc bi pustil, da bi umrla tako hitro . . .« Utihnil je, kakor bi pričakoval odgovora, a mati je ležala pod težko odejo in njeno truplo je bilo mrzlo, ni mogla tolažiti sina. »Pa gotovo nisi mogla drugače, o saj vem, da si me ljubila, iskala si me, da umrješ v mojem naročju. O, mati, vse ti odpuščam, ti pa prosi zame v nebesih, da kmalu pridem za teboj, tukaj nimam ničesar pričakovati.« Sklonil se je, poljubil črno prst, ki je pokrivala mater, še enkrat rekel v zadnji pozdrav »z Bogom« in odšel skozi vrata, ki so za njim zaječala. Na pokopališču je bilo zopet vse mirno in nekako grozno. Mesec je obseval lesene in železne križe in njihove dolge sence lli so padale po grobovih kakor nočne počasti . . . Na oknu Mlinarjeve hiše je slonela Anica in gledala v tiho, jasno noč. Po vasi so pripeli fantje in šli mimo Mlinarja. (Dalje prihodnjič.) Prizveneli ložoi... Prizveneli tožni slavčevi so glasi: vzdrami se moj Mirko, Mirko zlato-lasi! Bova žalovala, ii po mamki mili, jaz po zvestem drugi), ki so ga vlovili! Stresel bolni Mirko kodre je svilene, ni se je vzradostil vigrcdi zelene. »Čakaj, čakaj slavček, ]>rej ko grem v dobrave naj na grobu ljubem šc izmolim »ave«l« Čakal, čakal slavček jc na brezi beli v mili pesmi tožil noči oslepeli. Pa mu pesem tožna v hipu je vtonila, ko se k Mirku svetla zvezda jc sklonila . . . Preveč izobražen. Poznam izvrstnega fanta. Abstinent je, pri Orlih in v izobraževalnem društvu se odlikuje. Lahko rečem, da je tudi najboljSi igralec. Ker je tudi iz zelo ugledne hiše, bi lahko mnogo storil za ugled društva in mnogo članov bi lahko pridobil. Tudi trudi se in zelo pridno agitira, ampak tu pa nima sreče. Zakaj nc? Ljudje ga ne marajo, ker jc preveč izobražen. Tako govori, pravijo, kot bi bil 30 let zajemal samo učenost z veliko žlico, pa še dvajset let nima. Koliko bolj je študiran kakor sam gospod župnik! In kako spačeno govori, prav kakor kakšna prav neumna punca, ki je nekaj časa v Ljubljani za pesterno služila. Drugi fantje so pri njem sama teleta, neizobražena in neolikana, za katere se sicer on trudi, da bi jih pripeljal na pravo pot, pa kaj hočeš pri takih barabah. Govori o kaki drugi stvari sploh ne, samo o Orlih, o društvu in društvenih prireditvah, največ pa o sebi, kako on vedno najboljše telovadi, kako jc zadnjič igral, kako so ga vsi hvalili. Da mu je sam župnik 21' dejal, da je velika škoda, da ga niso starši dali študirat, da je škoda njegove glave in njegovega talenta za kmeta. Da tudi v resnici nc misli ostati doma, da bo prišel lahko kam naprej. Rad ima samo tiste, ki ga hvalijo in ker so nekateri to spoznali, ga seveda pošteno vlečejo. Kadar pri igri on nič ne nastopi, pripoveduje potem, da on sploh nc bo več igral, naj se navadijo še drugi, ki še ne znajo, zanj je to žc skoraj preotročje in, če hvali kdo kakega drugega igralca, mu odvrne, da je to strašno lahka vloga in, da je bil dobro maskiran, da za tako vlogo . pač ni treba nobene umetnosti in prebrisanosti. Če se govori o kakem poslancu ali kaki drugi važni osebi, ve brž povedati, da ga je že videl tualitam, da je žc govoril z njim, da je zelo prijazen ali, da sta dobra prijatelja. Sploh jc strašno imeniten, ve vse, pozna vse. »Strašno je prstjen in netečen,« pravijo ljudje, ko odide od njih. »Tega bo pa moralo življenje prccej ogladiti, sicer ne bodo mogli ljudje shajati z njim.« »Takole jc,« pravijo drugi, »če se kmečki človek preveč izobrazi in pride med jaro gospodo. Tak postane, kakor bi bil malo ali še precej prismojen.« Tudi dekleta poznam, ki so temu fantu zelo podobna, morebiti ga šc prekašajo. Če je kdo za društvo navdušen in na svoje delo v organizaciji ponosen, je lepo; samo o tem govoriti in to posebno pri ljudeh, ki niti od daleč niso tako goreči ali pa, ki so cclo društvom nasprotni, jc pa zelo škodljivo. Vsaka samohvala jc neskončno smešna in žalostna. V ccloti pa tako obnašanje samo kaže, da dotični ni preveč, ampak da je še jako malo izobražen. In s takim obnašanjem škoduje član društvu več, kakor more z vsem drugim delom koristiti. Ljudje imajo za napake zelo dobre oči, za te vrste napake pa še posebno. In ljudje mislijo, da je fanta ali dekleta društvo tako popačilo, čeprav je društvo pri tem popolnoma nedolžno. Eden ali drugi si bo mislil, takih pa pri nas ni. Ne vem, saj bolj ali manj podobnih je gotovo kaj. Če pa res nobenega takega ni, je pa še naboljše. Vsak naj gleda, da takih res v nobenem izobraževalnem društvu nc bo. Kdor je res izobražen, ne bo nikjer tega pred ljudmi na veliki zvon obešal. Prava izobrazba se sama pokaže, se sploh skriti in utajiti ne da. Tudi neprestano agitirati in ljudi v društvo vabiti, ni dobro. Vedno eneiniste pesmi se človek tako naveliča, da se mu kar gabi. Vsak si misli, tak kramar, ki mora na vse pretege hvaliti, ima gotovo slabo jn drago blago, Čez polje. »Svoje zvrhane moči, vse najlepše dni, od rož maja, da mi slana je v lase zapala, žemljica dehteča tebi vse sem darovala!« »Ila, zdaj nc moreš več,« osat sc zlobno zareži, »gotovo že seštel opat je ure tvojih dni!« Sivo glavo naslonila v trudne je roke, solza z roso sc spojila v bisere svetlo . . , »Pa naj tebe starka mila tiha žemljica bi krila, ki si jo tako ljubila negovala in gojila — pa naj krije te z nočjo!« Mislil si je modri Marko in mu bilo je težko. T. B. AH so slari narodi poznali vodno gospodarstvo ? (Konec.) Najstarejše kulturno ognjišče je najbrž Asirija in Babilonija. DeŽeia spominja na Egipet. Reki Evfrat in Tigris prestopita vsako leto bregove vsled zimskega deževja in snežnice, ki priteka z najvišjega gorovja na svetu, s Himalaje. Prebivalci so se varovali proti poplavljenju polja z nasipi na obeli straneh rek. Razven tega so osu-ševali močvirja ob rekah z odprtimi jarki in s tem pridobili mnogo rodovitnega sveta ter ob enem izpodnašu 1 i v tla kužnim boleznim. Mezopotamija jd,b? r "' Hnton BeIcc. Posesl"ik' P-ljetuik in trgovec v št. Vi sestnik v Ljubljani, katijako^^ poslanec posestnik in trgovec, Breg p. B. Karol Kausdiecjg, vc.c,^ Leskovic hišni posestnik in b^a^ik Ljudske nosoi h^. IvJ^pSEE Pf l)rtds* trn. in obrt. zbornice in hišni posest, v Ljublfani. Fran t J Jse P0j0J|ln|ce«. Ivan Pollak ml., tovarnar. Karol Pollak, tovarnar in posestnik v Ljubljani. Gregor Slibar, župnik na Rudniku. Za nalaganje po pošti so poštno-hran. položnice na razpolaganje. Sprejema tudi vloge od svojih zadružnikov na tekoči račun ter daje istim posojila proti vknjižbi z in brez amortizacije, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vredn. papirjev. Menjice se najkulant. eskomptirajo. Vidu n. L velepo-