RAZGLABLJANJA
Marija Jež
POIMENOVALNI TIPI KOT IDENTIFIKACIJSKI DEJAVNIK SLOVENSKEGA JEZIKOVNEGA PROSTORA
V prispevku je ¡obravnavana imenska osnova breg kot poimenovalna sestavina v lasrnoimenskem gradivu slovenskega jezikovnega prostora, lieseda breg je splošno slovanska in splošno slovenska. Ker se pojavlja kot arheološki toponim, se uvršča med najstarejšo plast besed, s katerimi so Slovenci ob naselitvi slovenskega jezikovnega prostora poimenovali naravne danosti; njen prvotni pomen je 'pas zemlje, ki loči kopno odvode', preneseni pa 'pobočje' in 'hrib'. V zemljepisnih imenih se kažejo vsi trije pomeni, v strokovnem geografskem izrazju pa se uveljavlja samo prvi. V zgodovinskih zapisih se ime pojavlja od 11. stoletja dalje, vendar pri njegovem navajanju vsi viri niso enako dosledni, tako da po njih ni mogoče zanesljivo spremljati niti pomenskega razvoja besede niti časovnih okvirov njenega širjenja. Če upoštevamo ob toponimiji tudi mikrotoponimijo, je njena razširjenost precej enakomerna. Povečana gostota se izkazuje na Goričkem, kjer je tako poimenovanje lahko spodbujala naravna oblikovanost tal, časovno omejena in enotna naselitev pa je bila pri tem verjetno odločujoča. Iz imenske zveze tipa Lucij in breg/Breg so za Goričko značilne veliko bolj kot za druga območja slovenskega jezikovnega prostora. Skladenjsko so enake zvezam Latkova vas, zato oboje pomenijo poimenovalni tip najstarejše kolonizacije (z osnovo breg ludi panonizem na besedno-zvezni skladenjski ravni); Ta je bila v Pomurju zaradi zgodovinsko pogojenih razmer kasnejša kot drugod na Slovenskem. Glede na še druge jezikovne posebnosti, ki se kažejo v poimenovalnih tipih Goričkega, je mogoče ugotoviti precejšnjo raznorodnost jezikovnih prvin in s tem naselitvenih tokov; ti so šele na tem prostoru v stoletja trajajočem razvoju doživeli svojo novo etno- in lingvogenezo.
uvod
1.1	"Imena imajo nekaj prednosti pred besedami. Po navadi so bolj konservativna kakor besede ter predstavljajo ostanek neke starejše razvojne dobe jezika. Geografska imena pa ostanejo celo navezana na kraj, kjer so bila dana." (Bezlaj 1967: 80.) To so dejstva, zaradi katerih je imenoslovje posebno cenjeno pri raziskovanju tistih obdobij ah območij, za katera primanjkuje verodostojnih pisnih ali materialnih virov in drugih podatkov. Zato tako zgodovinarji, arheologi kot tudi etnologi radi posegajo po njegovih izsledkih in se ukvarjajo z njim kot s svojo pomožno vedo.1 Bezlaj pa je tudi zapisal, da je slovansko imensko gradivo še preslab« obdelano, nedostopno v kvalitetnih znanstvenih izdajah in zaradi tega na njegovi osnovi ni mogoče izreči kakršnih koli zanesljivih ugotovitev." Te misli so bile zapisane sredi šestdesetih let; vprašanje, ki se ob njih kar nekako samo od sebe zastavlja, pa je: Kaj je glede na dosežke slovenske jezikoslovne, arheološke in zgodovinske znanosti v zadnjih desetletjih na tem področju mogoče narediti danes, nekaj manj kot pol stoletja pozneje.
1.2	Pričujoči prispevek je poskus obravnave poirnenO-valne osnove breg. Zaradi pomanjkanja širšega gradiva je omejen le na slovenski jezikovni prostor, zaradi želje po celovitem prikazu problematike pa interdisciplinarno naravnan, tako da so poleg jezikoslovnih spoznanj v njeni upoštevani tudi podatki, ki jih dajejo arheologija, geografiji1 in Zgodovina.3 Sodi v okvir raziskav s področja zemljepisnega jezikoslovja. Njegov predmet je pomenska, besedotvorna, oblikostovna in skladenjska analiza poimeno-valne osnove breg v slovenskem jezikovnem prostoru.1
1 .'i Prostorska razširjenost besednih in imenskih osnov n3 Slovenskem je bila doslej predmet več raziskav, vendar p» tem nt prišlo do ustreznega znanstvenega pristopa k ureditvi strokovnega izrazja, k njegovemu poenotenju i'1 splošni uveljavljenosti. Tako se pravzaprav tudi v tem prispevku kaže izrazje kot šibka točka, ki hi jo bilo treba kar najhitreje odpraviti. Glede na današnje stanje razvitost1 stroke bi bilo to tudi mogoče.
1.4 Pri raziskavi razširjenosti besedja v sicer enotnem jezikovnem prostoru se pokaže, da navadno prihaja do večji!"1
1	Prim npr. naslednje% "Naša krajevna imena so bogat, vendar še premalo izčrpan vir za zgodovino kolonizacije na slovenskih tleh l-množine krajevnih imen te vrste sem izbral lista, ki so povezana z označbo vas oziroma selo. Želel sem ob njih preizkusiti in pokazO"/ kaj nam ta po številu močna skupina naših toponimov more povedati za zgodovino zlasti starejše slovenske naselitve in naseljevanja (Kos 1966: 20j, "Toponomastika se tudi v arheologiji uveljavlja in zavzema zaradi svoje pomembnosti v okviru splošne toponomasti^' posebno mesto kot 'arheološka toponomastika'."(Tmhlar 1979: 498).
2	Večkrat v svojih delih, med drugim tudi v Bezlaj 1955: 3
3	Za ta področja so mi ljubeznivo pomagali z nasveti in gradivom sodelavci ZRC-ja, A, Dolenc- Vičič, D. Mihelič in D. Perko: vse»' -st prisrčno zahvaljujem.
4	Za območje Pohorja je osnovna raziskava že narejena; prim. jež 1995: 128-157.
34
GLASNIK SED 37/1997, št. ^
RAZGLABLJANJA
ali manjših razlik bodisi samo na glasoslovni ravnini, še večkrat pa na besedotvorni in pomenski; nemalokrat se uporabljajo nadomestne osnove, na kar so ljudje pravzaprav najbolj pozorni in raziskovalca na terenu najprej Opozorijo. Z evidentiranjem posebnosti na kateri koli ravnini se ugotavljajo areali določenih jezikovnih pojavov in tipologija njihovega pojavljanja. Za ponazoritev le nekaj primerov: za hišna imena se med drugimi uporabljajo oblike Trpin, Trpini, Trpinovo, Pri Trpinih, za terenska poimenovanja npr, Brda, Brdje, Brdinje, Brdišče itd. Sicer so vse naštete oblike splošno slovenske in tudi knjižne, vendar se v lastnoimenskem poimenovanju ne pojavljajo povsod z enako pogostostjo. O tem je pri nas veliko pisal Bezlaj, ki je vedno pritegoval tudi širše slovanske paralele, od ne-slovenistovpašeF. in M. Kos, H. Turna, P. Blaznik, I. Zelko, K- Badjura idr. Ker ostaja naše jezikoslovje ob marsikaterem 'nienskem sklopu še vedno brez besed.' ker nekateri manj lasni oz. raziskani elementi v procesu naseljevanja naših Prednikov na današnjem slovenskem prostoru še vedno vzbujajo dvome in ker tudi naša kolonizacijska zgodovina prav tako ne daje odgovorov na vsa vprašanja, ki si jih zastavlja, se zdi raziskovanj ena tem področju več kot smiselno.
2. izhodišča
2.1 Nasl. 1 je predstavljena razširjenost osnove&regvlast-»oimenskem poimenovanju krajev, ledin, vzpetin, prede-
lov, voda ipd. na današnjem slovenskem jezikovn -m prostoru (v Republiki Sloveniji, v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, kjer živijo pripadniki slovenske narodnosti, ter na obmejnih hrvaških območjih, ki jih zajema Atlas Slovenije). Vir za zemljepisni prikaz je Atlas Slovenije (dalje AS). Podatki iz drugih virov, ki se v razpravi še omenjajo, na si. 1 niso upoštevani, da ne bi prišlo do navajanja imen po različnih merilih in s tem do podatkovnih nesorazmerij.
Iz slike je razvidna precej enakomerna razporeditev osnove breg na celotnem slovenskem jezikovnem območju, njena nekoliico večja zgoščenost v vzhodnem mejnem predelu s Hrvaško in zelo opazna v severovzhodnem delu RS na Goričkem; nekoliko manjša je v severozahodnem alpskem svetu. Namen analize ustreznega imenskega gradiva je ugotoviti vzroke take njegove razporeditve.
2.1 Jezikoslovno izhodišče. Za današnje slovensko breg je izhodiščna indoevropska oblika *bherg'ho- 'vzpetina, breg'. Beseda je splošno slovansko razširjena v pomenu 'ripa, colis'7 ali samo 'ripa' (npr, v ruščini) z ustreznicami v vseh slovanskih jezikih, v nekaterih s pomensko razširitvijo.
Pomenska razplastenost v slovenščini je razvidna iz slovarjev, Pleteršnik navaja tri pomene: 1. 'das Ufer', 2. 'der Bergabhang', hud breg je 'starke Steigung', 3. 'ein (mäßiger) Berg'. Za današnje stanje sta v SSKJ nakazana dva pomena: "1. 'pas zemlje ob vodi' /.../ 2. 'nagnjen svet, strmina' /.../ postavil si je hišo na bregu na hribu; hiše v bregu na pobočju /.../" (SSKJ 1994, 64.). Kot je videti iz zgledov, vse-
vt" .'"-V.
■ v«
R azš i tj eno s t poime.no valuti osnove breg na slovenskem
jezikovnem
prostoru
(po
- ''pm. npr besedo "čelo", za katero je F Ramovš navedel kar 44 I zgovornih variant (1995: 97-101).
Kolikor imamo do danes pregleda nad besednim in imenskim fondom v slovenščini, smemo računati, daje še najmanj okoli štiri tisoč j Rednih dnižin in imenskih osnov, ki še niso toliko raziskane, da bi jih lahko lingvistično zanesljivo določili (Bezlaj 196 7 84).
Cjl KopeČnij 1981.
Glasnik sed 37/1997, št. 4
35
RAZGLABLJANJA
buje druga pomenska skupina v bistvu dvoje: 'pobočje' in 'hrib'. - Izpeljanke so brégec, brežec, brežič, breiiček, brežuljek {'griček, hribček'), bregôvje, brežina, brežinica, brezni ca, breiàn, breždnka, z zoološkega področja bre-gÔvnica, bregttlja in brežčnka, pridevniške bregovi t, brézen in brežnat, izpredložnozvezne nabrežje, nabrézen, obrežje, obrežen,pobrežje,pobrežen,pobrežnik,pribrézje, pribrežen. Beseda je torej splošno slovensko razširjena z bogato razvito besedno družino.
Osnovni pomen izkazujejo tudi slovenski narečni slovarji, npr. F. Novak za beltinski prekmurski govor: bring m. breg, hrib, gora'; bregače f., mn. 'hribi, hribovje', !. Tominee za črnovrški dialekt brég 'strm svet', L. KamiČar za obirsko narečje tropomensko v smislu PleterŠnikove rešitve, I1. Weiss za zadrečki govor dvopomensko 'pas zemlje ob vodi' in 'nagnjen svet, strmina', za brezno 'nagnjeno, strmo'. Ker Še nimamo narečnih slovarjev za vse slovenske narečne baze, kaj šele za govore, trenutno ni mogoče podati popolne slike narečnih pomenov za celotno slovensko jezikovno območje.
2.2	Geografsko izhodišče. Badjura navaja breg kot "občes-lovansko dopisno ime", ki ga ni mogoče prav natanko opredeliti, kakor tudi ne druge stopnje brežinske lestvice, ki se imenuje strmina. Ugotavlja, da je za nagnjen svet od 5 do 40° v ljudski geografiji največ imen, ker imajo ljudje z njim največ opraviti (njive, vinogradi, senožeti, gozdovi), Prvotni pomen osnove breg je bil najbrž vodni breg, od tod se je prenesel na gçrski breg. Nato našteva manjšalnice, ki so take kotvSSKJ in pri Pleteršniku, zanimiva pa so prebivalska imena Brega rji, Brezniki in Brežci, Zabrežnik ter hišno ime Podbrežnik pred Logarsko dolino; pobrežje so daljše bre-žine vzdolž kake reke, pdbrež pa strma stran, plat kakšne višave, hriba, kjer ni mogoče več orati. Krajevna imena s to osnovo so najpogostejša ob potokih in rekah, v gorah so redkejša (tam se namesto njih največ uporabljajo poimeno-valne osnove griva, reber, rebdr, stran, stranica idr.) (Badjura 1953: § 40). V Geografiji (Leksikoni Cankarjeve založbe) je breg 'pas zemlje, ki loči kopno od vode', sicer pa se nagnjena ploskev, ki loči dve različni višinski legi, imenuje pobočje ali brežina.
Glede na osnovno načelo pri določanju strokovnih izrazov, namreč, da morajo biti, če je le mogoče, enopomenski, je bila odločitev terminologa pravilna. Še posebej, ker je izbral za terminološki pomen tisto pomensko sestavino, ki je pri besedi breg prvotna in osnovna; pomen 'hrib' je pri tem zanemaril, ker bi sicer prišlo do neporrcbne sinoni-mije. Badjura se sicer s tako izbiro ni strinjal (Badjura 1953: § 40), toda v njegovem času merila za terminologijo očitno še niso bila dovolj izdelana. Vsakdo, ki se ukvarja z oblikovanjem strokovnega izrazja, pa ve, kako težko je uskladiti potnensko-izrazno plat terminov z ljudskim izrazjem, ki že stoletja živi med ljudmi in je na svoj način uveljavljeno.1
2.3	Zgodovinsko izhodišče. Zgodovinski viri dajejo raziskovalcu imenoslovja pomembne podatke, toda v večjem številu žal šele od 13. stoletja dalje, ko je bil slovenski
imcnoslovni proces v glavnem že končan. Tako je mogoče poimenovanja zadnjih nekaj stoletij dovolj dobro rekonstruirati, za zgodnejša obdobja pa se je še vedno treba zadovoljiti z bolj ali manj verjetnimi domnevami.
Znanstvene izdaje historične topografije do leta 1500*' navajajo v svojem gradivu tudi poimenovalno osnovo breg: Nctbrezi (1050-1065), Nabregs (1251), Obres (1305) (vse po Bezlaj 1956/1: 82 in 1956/2: 57), Bressnitz (1367) (Blaznik 1986: 78), na Brzehit (1426) (Blaznik 1986: 64), pod Bregam (1452) (Blaznik 1986: 65). V srednjeveških dokumentih je ime Breg pisano navadno kot Rain, Rayn, Rein. Pojavljajo se tudi redki drugačni zapisi, ki kažejo zadrego zapisovalca: P regen, am Wrego, Kotyge yerden (za Brežnico) (vse po Blaznik 1986: 64-65. 76-78) in še kaj. npr, apitd Vreisacb zaBreze, amRoyn za Breg, z levim določilom tudi zem Willigem Rain, Hofrain (cit. po Kos 1975: -i 2-4 5, 57). VZelkovi historični topografiji za Prekmurje ni niti enega kraja s poimenovalno osnovo breg, kar je nenavadno glede na današnje stanje, izkazano v AS in prikazano na si. 1
Iz nekaj stoletij mlajših podatkov (leksikoni ali imeniki krajev, izdani na Dunaju od 1884 do 1918 po štetjih prebivalcev) je videti, da so imena že ustaljena: na Koroškem se imena s poimenovalno osnovo breg v glavnem navajajo kot Berg, zapisano Breg pa ima ob sebi nemško ustreznico (Unterrain, Oberrain, Frög, Rain). Za Primorsko se imena v glavnem navajajo brez tlrugojezične vzporednice {Vil■ Avstrijsko-iUrško primorje): za okraj Kanal npr. Strmi Breg, Robidni Breg, Breg (zelo pogosto samostojno), za Tržaško tega imena viri ne navajajo, pač pa spet za Istro. Za Štajersko se na prvem mestu navaja nemška oblika: Rann, Breg\ Wreg. Breg, redkeje za manjše kraje obratno ali samo slovensko brez nemške ustreznice, kadar je ni: Breg (Dorf, vas); Rann, Breg; Nabregab itd. Podobno velja za Kranjsko. Za okraj Murska Sobota so vsa imena pisana samo v nemški obliki (Freiberg, Gaiberg, Grabenberg, Wachenberg) brez us-treznie v slovenskem ali madžarskem jeziku.1"
V Splošnem pregledu Dravske banovine so samo toponimi brez mikrotoponimov, in sicer imena občin, župnij ter krajev s pomembnejšimi uradi in pošto. Imen s poimenovalno osnovo breg je približno petdeset. Z Goričkcga ni nobenega takega imena.
Z metodičnega stališča ostaja odprto vprašanje zajemanja imen: imeniki za Kranjsko, Goriško, Primorje in Istro navajajo v seznamih samo toponimc, mikrotoponimi pa so dodani na koncu strani; za Štajersko in Prekmurje rakih dodatkov ni, tako da si je mogoče razlagati sezname po občinah kot združene sezname toponimpv in (vsaj delno) mikrotoponimov ali pa samo toponimov, pri čemer mikrotoponimi niso bili upoštevani. Na problem neprimerljivosti podatkov je opozoril že Zelko (1982: VIII).
2.4 Arheološko izhodišče. Z vidika arheologije jc topono-mastika ena izmed pomožnih ved, imenovana tudi arheološka toponomastika (Truhlar 1979: 498). Za arheologijo je pomembna predvsem zaradi tega, ker je mogoče na osnovi nekaterih krajevnih in ledinskih imen z veliko verjetnostjo predvideti obstoj arheoloških najdišč. Najizrazitejša takšna
8	Za ponazoritev težav, ki se pojavljajo pri usklajevanju ljudskega poimenovanja in strokovnega izrazja, prim. Gams 1995: 133
9	Med najpomembnejšimi je vsekakor obsežen projekt Historična topografija Slovenije, 1. del: Ivan Zelko, Prekmurje do leta 1500, t:'1 Pavle Blaznik, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500:3-del: Milko Kos, Gradivo za historično topografijo SloLV>tije (za Kranjsko do leta 1500).
10	V vitih, ki so ml trenutno na razpolago, ni identifikacije zanje. _ __-—
36	GLASNIK SED 37/1997, šl. A
RAZGLABLJANJA
'mena (Truhlar 1979: 498 - arheološki topo» t m i) so npr. Gradišče, Groblje, Gomila, Žale, imena s poimenovalno oslovo ajd, ajdovski, z določilom stari itd. Mednje sodi po Truhlarjevem mnenju tudi poimenovalna osnova breg, 2anjo navaja pet primerov: 1. Breg (Veliki Gaber, Novo mesto),11 mikrotoponim Požarnica; 2. Bregpri Litiji (Litija, Ljubljana), mikrotoponim Cvingar, 3- Breg (Loka pri Zidanem Mostu, Trbovlje), mikrotoponima Zagradec, Gradišče-, 4. Breg (Vinica, Črnomelj), mikrotoponim Selce, 5. Bregpri Polzeli (Polzela, Celje), mikrotoponima Rojce, podvin. 2 V Arheoloških najdiščih so kot kraji arheoloških najdb omenjeni še drugi, npr. Breg (Celje), Brege (Leskovec P_ri Krškem), Brega rjeva košenica (Mihovo) itd. (si, 2).
1 ruhlar našteva zemljepisno izrazje, ki je kot lastnoimen-sko poimenovanje pomembno za arheologijo: Brdo, Breg, i)(>l, Gora, Grič, Grmada, Hom {Homec, Hum, Kuni), Hrib, Kopa ipd. V primerjavi z imeni arheoloških najdišč, izpelja-n'mi iz poimenovalne osnove gradišče, ki jih je več kot 20(J, Je breg (s približno dvajsetimi pojavitvami) seveda veliko manj pomembno poimenovanje. Glede na ledinska imena ^bližini, ki so v glavnem povednejsa (npr. Cernik, Cvinger, °go>išče, Gradišče), bi bilo mogoče celo reči, da ime Breg nuj ne sodi med tiste besede, s katerimi so naši predniki Poimenovali sledove prejšnjih kultur. Ker pa se vseeno do-pogosto (za arheološko statistično metodo) pojavlja kazalec arheoloških najdišč, to pomeni, da sodi ne glede svojo pomensko povezanost s starejšimi kulturami v ast najstarejšega besedja, ki so ga naši predniki uporablja-
li za poimenovanje naravnih danosti (kot npr. krčevina, laz, hrib). Razporeditev teh krajev (kot arheoloških toponi-mov) razkriva njegovo sicer redko pojavnost, a hkrati razširjenost po vsem slovenskem ozemlju (v okviru RS). Nekoliko pogosteje se pojavlja v vzhodnem delu.
3- ANALIZA
3.1	Kot je videti na si. 1 (po lastnoimenskem gradivu AS), je poimenovalna osnova breg na slovenskem jezikovnem prostoru precej enakomerno razširjena. Pogostejša je le na Goričkem (tj. v severnem delu Prekmurja), redkejša pa na Gorenjskem in sploh v visokogorskem svetu, kjer se za strma in skalnata pobočja uporabljajo drugi izrazi (prim. 2.2). Poleg tega je to območje veliko manj naseljeno, zato je tudi imen manj (po teoriji O principu poimenovanja kot o sociološki kategoriji). Na obmejnem hrvaškem ozemlju se pojavlja s približno enako pogostostjo, podobno tudi na avstrijskem, kjer živijo Slovenci (Koroška). Na vzhodnem in zahodnem obrobju je njegova gostota za malenkost večja kot v osrednjem delu. Na italijanskem in madžarskem državnem obmejnem prostoru, kjer živijo Slovenci, ga skorajda ni.
3.2	Vendar je to stanje po AS nekoliko zavajajoče, ker je narejeno le na osnovi toponimije, brez mikrotoponimije; če upoštevamo še to, se tudi prazne lise na sliki zapolnijo. - Za slovensko etnično ozemlje v Italiji so podatki naslednji:
, 1 v °klepaju sta imeni občine in okraja (l 1979).
Pod«tki so iz Tnthlarjevega rokopisnega gradim, ki ga hrani Inštitut za arheologijo ZRC SAZU v svojem arhivu.
^NlKSED 37/1997, št. 4	37
RAZGLABLJANJA
Na tržaškem območju so (poleg v AS že navedenih oblik Nabrežina,Nabrežinskihrib, Nabrežina - kamnolom ipd.) v rabi imena Breg, Brege, Dreške stene, Brežina, Jama na Bregib, Na Bregu, Nabrežinka, Srednji breg, Stari breg, Zabrežec itd. - Za Goriško so v leksikonu navedena imena Breg, Bregi, Brežiči, Brežnice, Dtizi breg, Pod breg, Pod bregom. 14 - Za Solbico in Korito v Reziji navaja R. Dapit imena Brib, Dttgi Brib, Sôlbaski Bri, Sinkow Bri (Dapit 1995). -Tudi v slovenskem Porabju so mikrotoponimi z osnovo breg pogosti: Brëg, Kattn Brëg, Zâ brëk, Mijâlën brëjg Vrnyé brëjg, Vmej brëk, Vëlkiprëk, Mdrtinszki brëg ipd.
-	Za Koroško navaja P. Zdovc imena še za naslednje kraje, ki jih v AS ni: Breška vas, Breže, Lačni Breg in Pobreže. - Za visokogorsko alpsko območje sporoča H. Turna naslednje primere: Breg, na Brez, V Bregu, Kozji Breg, Bregi, VBregéb, Brežce, Sedlo čez Brežice, Brežic (Laški, Nemški, Slovenski), Brežiči ipd. (Turna 1929).
3-3 lastnoimenska poimenovalna osnova breg je torej razširjena po vsem slovenskem jezikovnem prostoru, in sicer kot ime rečnega brega, pobočja, hriba, kraja, zaselka ali potoka. Prvotni pomen je Vzpetina ob reki, potoku, jezeru'; je splošno slovensko, zelo pogosto uporabljano v topono-mijiinmikrotoponimiji, kot je razvidno iz vsega zapisanega. Skoraj vsako mesto ob reki ima svoj breg-. Breg v Ljubljani ob Ljubljanici, Pobrežje ob Dravi v Mariboru, Breg ob Dravi na Ptuju itd. Tudi kot krajevno ime je pogosto ob rekah, npr. Breg pri Litiji (AS 129/B2), Breg ob Savi (AS 106/A1), Brežice (AS 155/B3), Obrežje pri Zidanem Mostu (AS 132/B1) itd. Od tod se je pomen prenesel na pobočje vzpetine in na vzpetino samo. Ponekod, posebno na Goričkem, je namreč oblikovanost tal takšna, da naravnost sili v prenos pomena s 'pobočja' na 'hrib': nižje vzpetine (300-500 metrov n. v.) so velikokrat z dveh in neredko s treh strani obdane s potoki in potočki, nad katerimi se dvigujejo 'bregi'. V povprečju dosežejo višino do petsto metrov n. v., izjemoma lahko tudi do tisoč in čez: npr. Breg (AS 77/B2, 1240 m), Kamni breg (AS 14l/Al, 916 m), Kalski breg (AS 12 l/Al, 942 m) itd. Na območju z nizkimi vzpetinami in mnogimi potoki je teh imen več, na sušnih tleh ali v visokogorskem svetu pa manj, kar se ujema z osnovnim pomenom besede.
3.4	Naslednja stopnja je prenos imena na naselja in potoke na/ob njih alt pod njimi. Nekatera terenska imena se pogosto prenašajo na imena naselij (npr. Gora, Gorica, Brdo), druga manj (npr.Hrib, Kogel). Breg lahko uvrščamo v prvo skupino, saj se pojavlja v okrog tristo imenih naselij, zaselkov, mestnih predelov ipd. (po AS), imen vzpetin s to osnovo pa je le nekaj čez šestdeset. Iz tega razmerja je mogoče sklepati, da je v slovenskem poimenovanju breg v prvi vrsti 'pas zemlje ob vodi', saj so se tu najprej razvila naselja.
-	Prehodov v vodna imena je izredno malo: po AS jih je pet (npr. Breg, Stari breg), z upoštevanjem še drugih virov pa taka imena ne presežejo števila dvajset.
3.5	Krajevna imena so eno- ali večbesedna. Pri osnovi breg, ki je še vedno zelo razvidno občnoimenska, je natančnejše določilo pravzaprav pričakovano in potrebno, da se po
njem razlikuje od kakršnegakoli brega. Zato je razumljivo, da je enobesednih imen (tipa Breg, Brežic, Pobrežje) le dobrih osemdeset, vsa druga pa so večbesedna. Glede na pomen določila izražajo naslednje odnose: svojino oz. pripadnost (ArlovBreg, Lttcijin. breg/Breg, Kramarovski Breg), velikost (Malt Breg, Veliki breg), krajevno umeščenost (Kamniški Breg, Breg ob Kokri, Breg pri Litiji, Srednji Breg), značilno lastnost {Rdeči breg. Konjski breg, Cerov Breg). Neujemalne zveze tipa.MedičBreg so izredno redke. Poleg zvez s prilastki so pogoste še take s predlogi (Na bregu, Pod bregom) in izpredložnozvezni samostalniki tipa Pobrežje.
3.6	Slabih 180 dvobesednih imen (samostalniških besednih zvez z levim izimenskim ujemalnim prilastkom), torej približno polovica vseh imen z osnovo breg, izraža svojilna ali pripadnostna razmerja. Gre za tip Latkova vas alt ¡vanje selo, ki je bil v naši literaturi že večkrat obdelan. Ker gre pri imenih kot Lončarjev Breg ali Lucijin breg/Breg za enak skladenjski položaj, je mogoče sklepati tudi o podobni vlogi v poimenovalnem procesu: Kakor je bila Andrejeva vas tista, ki seje še pred nekaj desetletji imenovala "vas prt županu Andreju" (apud Andream sttpanum) (Kos 1966: 10), tako je bil Lončarjev breg/Breg tisti, katerega prvi lastnik je bil lončar/Lončar. Ker se ta tip imen z osnovo breg praviloma ne nanaša na vasi in večja naselja, ampak na zaselke, je upravičeno domnevati, da gre prt njem za raven ledinskih imen. Kot taka jih navaja Zelko (1985: 460) za Prekmurje, podobno avstrijski leksikoni tn imeniki naselij z začetka 20, stoletja za Kranjsko, Koroško in Primorsko. Razlika je le v tem, da se na Goričkem poimenovanje z osnovo breg pojavlja z redkimi izjemami samo v mikrotoponimiji, ' drugod pO Sloveniji pa tudi v toponimiji.
3.7	Ker je nekaj manj kot 90 odstotkov vseh tovrstnih imen na Goričkem, se v njih očitno kaze poseben poimenovalo) tip, ki se po gostoti in istovrstnosti (Kovačev Breg, Petkov Breg, Vankin Breg) ne ujema z drugimi na Slovenskem. Za presojo problema je potrebnih nekaj več zgodovinskih podatkov.
Po B. Grafenauerju (1979: 152 si.) je bilo po močnih madžarskih navalih proti zahodu ob koncu devetega stoletja ozemlje Panonije sicer opustošeno, popolnoma izpraznjeno pa ne; precejšen del slovenskega oz. slovanskega prebivalstva je moral preživeti vojne vihre, saj so Madžari ravno od njega prevzeli poljedelski način življenja in mnogo be-sedja s tega območja. Ko seje po nemški zavrnitvi Madžarov oblikovala meja med nemško in madžarsko državo, je bil^ dolgo časa nestanovitna in na gosto prepredena z vojaškim' postojankami, tako da ni bila primerna za mirno naselitev civilnega prebivalstva. Šele "od 12, stoletja dalje so se /torej/ v obmejnem pasu med Ogrsko in Štajersko, ki se je slabo obljuden širil od Drave do Mure in od Mure do Rabe, ulegle na starejšo redko naseljenost nove kolonizacijske plasti, katerih značilna sled v toponomastiki so krajevna imena na -ci. /.../ Kolonizacija v obmejnem pasu med Dravo in Rabo je pod vodstvom velikih zemljiških gospodov: v južnem delu Slovenskih goric jo usmerjajo salzburški nadškofje in nji-
13	Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Prva knjiga. Tržaška pokrajina. Trst 1990,
14	Krajevni leksikon Slovencev v Italiji. Druga knjiga. Goriško pokrajina. Trsi 1.995.
15	Objavljeno v publikaciji Vas megye JOldrajzi nevei. Szombathely 19H2
16	I. Zelko uporablja tudi ime Kobiljanski breg (1982: 35), a ga v njegovi toponomiji ni, prav tako ne v AS
38
GLASNIK SED 37/1 997, št. 4
RAZGLABLJANJA
hovi ministeriali, na Murskem polju in v njegovi okolici pa štajerski deželni knezi, najprej iz rodu Babenberžanov, nato Pa Ilabsburžanov in njihovih fevdalcev. Onstran Mure so kolonizirali zemljiški gospodje, ki so z darovnicami ogrskih kraljev prejemali obsežna ozemlja, s katerimi je bila v tem Hej nem odseku zavarovana in utrjena meja ogrske države" (Kos 1968:262).
Daljši citat je potreben zaradi tega, ker se kaže na tem območju, ki je bilo poseljeno v kratkem času (v glavnem od ]2. do 14. stoletja) in iz (predvidoma) bližnjega zaledja, več poimenovalnih tipov, ki jih bo treba pojasniti,
Prva posebnost so krajevna imena s priponskim obrazilom ~Cti ki se Širijo od Ptuja in Ormoža do Lendave na vzhodu 1er Radgone, Dobre (Newhaus) in Monoštra na severu. Torej zajemajo vse območje nekdanjega medmejnega prostora, zraven tega pa še del Dravskega polja in Haloze. Po Kosu (196«: 256) jih je 262, upoštevaje tudi avstrijsko in ■Madžarsko Porabje. Glavnina imen ima za osnovo osebno <me: Ivan => Ivanjci, Jurij =>Jurjovci, Nemci so ta tip poimenovanja enačili s tipom Latkova vas, zato najdemo v nemških virih ti s t rez ni ce kot Eywsdom Georgendorf, podobno v madžarskih s falua, folua, falu 'vas' ipd., npr. Iwancha-falua, M. Kos uvršča krajevna imena tipa osebno ime - vas v skupino najstarejšega poimenovanja, ki predstavlja prvo lazo notranje kolonizacije; ta je potekala od devetega do konca dvanajstega stoletja (Kos 1966: 11). Glede naizpelja-vo iz osebnega imena in glede na nemške in madžarske "strežnice lahko rudi imenski tip na -ci uvrstimo v prvo fazo notranje kolonizacije, le da je treba njen časovni okvir Umakniti v obdobje od trinajstega do šestnajstega stoletja. 0 tovrstnih imenih je z besedotvornega stališča izčrpne je P'sal w. Lubaé (1969: 73).
1 o obdobje potrjujejo tudi imena s sestavino vas, ki jih je na obravnavanem območju danes nekaj čez dvajset. Izimen-ske zveze, kotJurovska vas, Vanča vas, Vučja vas, sodijo v i- klasično dobo kolonizacije, prehod v poklasieno pa Predstavljajo primeri, kot so Nova vas, Rebelčja vas, Slovenska ves, Prosečka vas, Dolga vas ipd., ki številčno Prevladujejo in s tem nakazujejo naslednje naselitveno obdobje, kar izpričujejo tudi viri (prim. Kos 1968: 261 J 7elko navaja za obdobje do 1500 le tri taka imena: Čikečka "as (terra Chef, 1208; Chekefolua, 1365 itd.), Dolga vas (apud Lindwa Hozwfalu, 1322 itd.) in Vanča ves (hvan-cbatvez, 1365;Iwanchafalua, 1366 itd.).
Imena s sestavino vas so enakomerno razporejena po vsetn prostoru, kjer sicer prevladujejo imena na -ci (v razmerju 20 (Z vc{s) : 262 (s -ci)).
3.8 V severnem delu Prekmurja, nad Mursko Soboto do Monoštra, so skoncen tri rana imena z osnovo breg, ki jih v (Jrugih predelih tega naselitvenega prostora ni (izjemoma spodnji Dravinji Breg in pri Lendavi Novi Breg). Obseg te£a poimenovanja se skoraj popolnoma prekriva z obse-S°na nekdanje pokrajine Tôtsâg. Po Kniezsi je njeno ime staromadžarskega izvora, datirapagavčas, ko so se Madžari "aselili v Panonski kotlini (Zelko 1982: 89). Uporabljali so
ga (namreč T6t, Totsag) za tiste Slovane, ki so srmi sebe imenovali Slove ni in svoj jezik slovenski.
Ker je ime Totsžg prvič zapisano v dvanajstem stoletju (pO izvoru in rabi je starejše), prvi zapisi imen na -ci pa so iz trinajstega stoletja, bi bilo mogoče predvidevati, da so Madžari z njim poimenovali deželo prvotne slovenske panonske naselitve, ki jo Kos imenuje "starejšo redko naseljenost" (1968: 262) in ki jo dopušča tudi Grafenauer (prim. 1979: 151 in si.). M. Kozar-Mukič nehote pojasnjuje nastanek poimenovalnega tipa z osnovo breg in hkrati njegovo izredno zgoščenost na Goriekem: "To področje je bilo v 12. stoletju gozdnato, močvirnato in redko naseljeno. Cis-tercijanci so za obdelovanje svoje posesti potrebovali de-lo\no silo. To so bili že naseljeni in nanovo priseljeni Slovenci iz ostalega Prekmurja, s slovenskega Štajerskega in sosednjega hrvaškega ozemlja. Opatija je na svoji posesti -ob potokih in rekah - (podčrtala M. Jež) izoblikovala pristave. Iz teh so nastala jedra današnjih vasi" (1988,11). Torej je pokrajina sama s svojim gričevnatim reliefom in na gosto razpredenimi vodami spodbudila poimenovalni tip z osnovo breg Ker se v veliki večini pojavlja v lastnoimenski zvezi, npr, GumilarjevBreg, Katin Breg, Vankin Breg, ga je mogoče pripisati najstarejši slovenski kolonizaciji tega prostora, zaradi ozemeljskega prekrivanja s poimenovanjem Totsag pa datirati v čas prihoda oz. pred prihodom Madžarov. Ta prvotna naselitvena plast je bila v nekoliko odročni gričevnati pokrajini verjetno manj izpostavljena vojaškim pohodom, rako da je ohranila kontinuiteto poimenovanja, ki sojo kasnejši naselitveni tokovi iz bližnjih pokrajin še okrepili. Tu je predvsem mogoče misliti na tretjo karantansko kolonizacijo, ki so jo vodili Traungau-Ci.1 Pri ugotavljanju te kolonizacijske smeri (kar je seveda naloga zgodovine) je nujno upoštevati tudi srednjeveško dialektizacijo slovenskega jezika: v 12. stoletju je na tem območju namreč prišlo do spremembe smeri razvoja: severna slovenska narečja se od lega časa dalje ne povezujejo veČ z zahodom, ampak z vzhodom.20 To pomeni, da bi se tip poimenovanja z osnovo breg lahko okrepil s sosednjega zahodnega območja, ki je danes nemško govoreče, nekdaj pa je bilo slovensko; zanj je značilno pogosto poimenovanje s poimenovalno sestavino Berg (npr. Damberg, Oberkarlaberg, Osangberg, Kadochenberg, Risolaberg itd.). Ob tem seveda ni mogoče prezreti enakega kajkavskega poimenovalnega tipa (npr, J ožin Breg) \ verjetnost zgodnjega povezovanja z njim pa je nekoliko manjša, ker je zemljepisna povezanost na tem delu pretrgana.
Tako je treba na osnovi poimenovalnih tipov predvideti za območje Slovenskih goric in Pomurja (za nekdanje med-mejno ozemlje med Ptujem na jugu in Dobro na severu ter Lendavo na vzhodu in Monoštrom na severu) več naselitvenih tokov, ki so bili po času in izhodiščnem ozemlju različni. Eden izmed njih je bil usmerjen z jugozahoda proti severovzhodu, kakor kaže zemljepisna razširjenost krajevnih imen na -ci,21 drugi z zahoda (od Radgone in severno od Murske Sobote) v smeri vzhodno in jugovzhodno do Monoštra na severu in do Dobrovnika na jugu. Ta je po vsej
-18 G!" l)r!l°S° Tčlstift - Slovenska krajina v Zelko J982,
10 To mnenje zagovarja tudi D. Mihelič, ki je prišla do njega na osnovi zgodovinskega vedenja (po ustni informaciji).
20	ai zemIJel^dpri Grafencuter J979: 16J.
1 zemljevid Nastanek temeljnih potez slovenskih dialektičnih skupin v Zgodovini Slovencev, Ljubljana 1979, str. 165, in J. Rigler
21	(Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmit). Glej sliko pri Kos 196$.- 257.
GIASNIK SED 37/1997, št. 4
A7
RAZGLABLJANJA
verjetnosti naletel na že starejši poimenovalni tip z osnovo breg, ki se po svoji zemljepisni razširjenosti prekriva z madžarskim poimenovanjem pokrajine Totsâg. V vsakem primeru pa predstavlja ta tip poimenovanja izrazit panon-izem.
3.9 Na ravni mikrotoponimije Goričkega se kaže še več posebnosti v besedotvorju oz. oblikoslovju. Poleg oblik Kuzmov Breg, Šoštatjev Breg so tudi Kuzmin Breg, Šoštarin Breg, poleg imen zaselkov (iz hišnih imen) Berdenovi, Kovačevi, Smodiševi Še Ferencini, Kovačecini, Srnodisini, Lepošini in tudi Flisardje, Brglezdje, CeŠardje ter Djako-pini in Jakopini. V Porabju so hišna imena podobna: Kovačini, Lajošni, Petrini, Vučtini. Temeljitejša razlaga teh imenskih oblik z upoštevanjem njihove zemljepisne razširjenosti bi zahtevala posebno obravnavo. Prav tako bi bilo treba v zvezi S tem natančneje preučiti Bezlajevo domnevo o prastarem posesivnem pomenu oblik tipa gospodyni, bogyni (Bezlaj 1967: 159) in povezavo med skrajnim vzhodom in zahodom slovenskega narodnostnega ozemlja, na katero je med drugimi opozoril tudi V. Novak: "Prebivalci teh krajev imenujejo sami sebe - kakor običajno povsod v Slovenski krajini - s praobliko narodnega imena: Slaven, Slovenje, enako kakor še Beneški Slovenci" (Novak 1933: 3). Ce bi se pri natančnejšem pretresu obravnavane teme pokazala ta možnost verjetnejša, bi bilo treba med njo in zgoraj navedeno vzpostaviti ustrezno razmerje.
Pri nadaljnjem raziskovanju imenskega gradiva tega območja gotovo ne bo mogoče zaobiti poznejših manj opaznih doselitev, ki so pustile svoje sledi v jeziku: npr. begunce z juga, ki so se umikali pred Turki, turško zasedbo v 17. stoletju, premike prebivalstva v smeri zahod-vzhod ob reka-tolizaciji in še kaj.
Primeri, kot soSoŠtarov Breg (AS z 7/B3) in SoštarjevBreg (AS z 8/A3), Kolarjeva graha (AS z 7/A2) in Kolaruv Breg (ASz8/A3) pa kažejo ohlapnost postopka pri standardizaciji imen, če je do nje tu sploh že prišlo.
4. sklep
Povsem navedenem je treba pri poimenovalni osnovi breg izhajati iz naslednjega: Beseda je splošno slovanska in splošno slovenska. Ker se pojavlja kot arheološki toponim, se uvršča med najstarejšo plast besed, s katerimi so Slovenci ob naselitvi slovenskega jezikovnega prostora poimenovali naravne danosti; njen prvotni pomen je 'pas zemlje, ki loči kopno od vode', preneseni pa 'pobočje' in 'hrib'. V zemljepisnih imenih se kažejo vsi trije pomeni, v strokovnem geografskem izrazju pa se uveljavlja samo prvi. V zgodovinskih zapisih se ime pojavlja od 11. stoletja dalje, vendar pri njegovem navajanju vsi viri niso enako dosledni, tako da po njih ni mogoče zanesljivo spremljati niti pomenskega razvoja besede niti časovnih okvirov njenega širjenja v slovenskem jezikovnem prostoru. Sicer je sedanja razširjenost imena splošno slovenska in enakomerna, če upoštevamo ob toponimiji tudi mikrotoponimijo. Povečana gostota se izkazuje na Goričkem, kjer jo je lahko spodbujala naravna oblikovanost tal, časovno omejena in enotna naselitev (pred tem redko poseljenega prostora) pa je bila pri tem verjetno odločujoča. Izimenske zveze tipaLuČijin breg/Breg so za Goričko značilne veliko bolj kot za druga območja slovenskega jezikovnega prostora. Skladenjsko so enake zvezam Latkova vas, zato oboje predstavljajo poimenovalni tip najstarejše kolonizacije. Ta je bila v Pomurju zaradi zgo-
dovinsko pogojenih razmer nekoliko kasnejša kot drugod na Slovenskem. Medtem ko poimenovanje z osnovo breg pomeni identifikacijski dejavnik vsega slovenskega jezikovnega prostora, pa je tip Lucijin breg/Breg značilen predvsem za njegovo panonsko območje. Zaradi tako omejene zemljepisne razširjenosti se uvršča v niz drugih panoniz-mov, in sicer na besednozvezni skladenjski ravni.
Glede na še druge jezikovne posebnosti, ki se kažejo v poimenovalnih tipih Goričkega, je mogoče ugotoviti precejšnjo raznorodnost jezikovnih prvin in s tem naselitvenih tokov; ti so šele na tem prostoru v stoletja trajajočem razvoju doživeli svojo novo etno- in lingvogenezo. V krajevnih imenih, v imenih zaselkov in v hišnih imenih pa še vedno odseva nekdanja pisanost naselitvenih valov na obrobju stare Panonije in ustvarja vizijo, da bi bilo mogoče z bolj poglobljenim študijem tu nakazane problematike razrešiti marsikaj, kar je še ostalo nepojasnjenega v zvezi z njo.
LITERATURA
ARHEOLOŠKA najdišča Slovenije. Ljubljana 1975. ATIAS Slovenije. Mladinska knjiga in Geodetski zavod SR Slovenije. Ljubljana 1986.
BADJURA, R, 1953: Ljudska geografija. Terensko izrazoslovje. Ljubljana.
BEZIAJ, F. 1955: Krčevine. V: Slavistična revija 8/1, str. 1-23.
BEZIAJ, F. 1967: Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana. BEZLAJ, F. 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. Prva knjiga, A-J, Ljubljana.
DAP1T, R. 1995: Aspetti di cultura resiana nei nomi di luogo. 1. Area di Solbica / Stolvizza e Korito / Coritis Padova.
GAMS, 1, 1995: Pojem in obseg doline v slovenski regionalni geografiji. V: Geografski vestnik 66, str. 125-136. GRAFENAUER, B. 1979: Nemško politično in kolonizadj-sko osvajanje v zrelem fevdalizmu. Prevladovanje zaprtega in naturalnega gospodarstva. V: Zgodovina Slovencev. Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 156-174. JEŽ, M, 1995: Iz imenske strukture Pohorja. Slovensko brdo. V; Jezikoslovni zapiski 1995/2, str. 128-157. KOPEČNY, F. 1981: Zakladni všeslovanska slavni zasoba. Praga,
KOS, M. 1966: "Vas" in "selo" v zgodovini slovenske kolonizacije. Ljubljana.
KOS, M. 1968: Kolonizacija med Dravo in Rabo pa krajevna imena na -ti. V: Svet med Muro in Dravo. Maribor, str. 256-264.
KOZAK-MUKIČ, M. 1988: Felso Szolnok - Gornji Senik. Szombathely. Ljubljana.
KRAJEVNI leksikon Slovencev v Italiji. Prva knjigi Tržaška pokrajina. Trst 1990. Druga knjiga: Goriška pokrajina. Trst 1995.
LEKSIKON občin kreljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru. VII. Avstijsko-ilirsko Primorje. Dunaj 1906-LEKSIKON občin za Štajersko, Dunaj 1904. LUBAŠ, W, 1969: Očetnoimenska krajevna imena z obrazili -ci, -ovci in dnei v slovenskem jeziku. V: Jezik insIoV-
40
GLASNIK SED 37/1 997, št. 4
RAZGLABLJANJA
stvo 14/3, Str. 72-74.
*	MIKLOŠIČ, F. 1927: Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen: Heidelberg.
*	NOVAK, F. 1996: Slovar beltinskega prekmurskega govora. Murska Sobota.
*	NOVAK, V. 1933: Rabski Slovenci, V: Slovenija 6.
*	OBŠIREN imenik krajev na Kranjskem. Dunaj 1884,
■ RAMOVŠ, Fran 1995: Kratka zgodovina slovenskega jezika 1. Znanstveno-raziskovalni center SAZU. Ljubljana.
*	RIGLER J. 1986: Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana.
*	SAVNIK, R. 1980: Krajevni leksikon Slovenije 4. knjiga. Podrayje in Pomurje. Ljubljana.
*	SKOK, P. 1971: Etimologij S ki rječnik hrvatskoga ali srpskoga jezika. Knjiga prva. A-j. Zagreb.
*	SLOVAR slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1994.
*	SPPCLALORTSREPERTORll/Mvon Kärnten. Dunaj 1918.
*	SPLOŠNI pregled Dravske banovine. Ljubljana 1939* TOMINEC, I. 1964: Črnovrški dialekt. Ljubljana,
•	TRUHLAR, F. 1979: Toponomastika v službi arheologije (osnove arheološke toponomastike). V: Arheološki vest-nik 30, str. 498-506.
•	TRUHLAR, F.: Rokopisna zbirka. Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Ljubljana.
•	TUMA, H. 1929: Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana.
•	VAS megve foldrajzi nevei. Szombathely 1982.
•	\VFISS, P. 1994: Teorija in praksa slovenskega narečnega slovaropisja. Ljubljana.
•	ZDOVC, l*. 1988: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Dunaj.
•	2ELKO, L 1982: Historična topografija Slovenije 1. Frek-murje do leta 1500. Murska Sobota.
•	ZHI.KO, i. 1985: Prekmurska ledinska imena - in primerjava s panonskoslovenskimi imeni. SR 33/4, str. 459-405.
•	ZGODOVINA Slovencev. Cankarjeva založba. Ljubljana
1979.
Summary
^TOPONYM TYPES AS AN IDENTIFICATION FACTOR OF THE SLOVENE LINGUISTIC TERRITORY Marija Jez,
"Breg" is a universally known Slavic and Slovene word. An archaeological toponym, it belongs to the oldest core vocabulary the First settlers of the Slovene linguistic territory used to denote natural features; its first meaning was "a strip of land separating land from water", its figurative ones "slope" and "hill". In geographical names the word appears in all three meanings, while professional geographical terminology recognises only the first one. The name lias been recorded from the 11th century on. However, since sources are inconsistent in their reports, they are not trustworthy enough to trace the semantic development of the word and the time framework of its expansion, Toponymical and mlcrotoponymical evidence show it is rather evenly distributed, with a greater prevalence in the region of Goricko, probably due to its landscape features and the limited time span of the settlement process. Toponyms derived from proper names such as Lttcijin breg/Breg are much more frequent in Goricko than in other pans of the Slovene linguistic territory. From a syntactic point of view, they are identical to such constructions like latkova i>as, so that they both represent the toponym type of the earliest colonisation, This colonisation, due to specific historical circumstances occurred in Pomurje later than elsewhere in Slovenia. Other linguistic peculiarities apparent in Goricko toponym types point to a rather high degree of linguistic diversity and hence settlement currents, which reached there a new ethnic and linguistic genesis only after a development lasting for several centuries.
GIASNIK SED 37/1997, št. 4
A7