Francosio-pmska vojska.
Šaljiva igra v jednem dejanji.
Spisal
Kosta Trifkovie
Poslovenil Miroslav Malovrh.
Izdalo in založilo Dramatično društvo v Ljubljani.
---«a-Sses--
¥ &J«Mj8SHL
Natisnila „Narodna tiskarna". 1SS2.
O S O B E.
Dfganee, posestnik. Katra, njegova žena. Marija, njiju hči. Štempihar, uradnik v mira.. Pavla, njegova žena. Vladimir, njiju sin.
Prvi prizor.
(Soba pri Drgancu. V sredi sobe stoji miza. Katra in Marija pospravljati. Drganec sedi v kota, puSiiz dolge pipe in čita novine.)
Katra. Tako! Zdaj je vse v redu! Srebrne žlice, fine čaše, porcelanski krožniki — vse vse, in še tako, da ne more bolje biti. Le še kakšnega lišpa bi bilo treba, potem stoprav izgledalo bi lepo.
M arija. Mamica, kako bi bilo, da prinesem oni dve vazi z rožami?
Katra. Daj, prinesi; to bode jako lepo! Dobro da ti je to prišlo na misel.
Marija. Koj, mamica! (Hiti v drugo sobo.)
Katra. Kako je vesela! Pa kaj bi tudi ne bila! Ako denes ni, na dan svoje>zar6ke, kdaj potem? To pa bode tudi parček! Kar pokali bodo od zavisti naše gospodične in naši go-spodiči! Kaj vam morem jaz? Ženite se, vzi-majte se, saj je še dosti mladih deklet. Naravno
l*
4
da ni nobene tako lepe in dobre kakor je moja hči, in nihče tako pameten, kakor baš moj zet. To pa tudi ni za vsacega!
Marija (prinese vazi z rožami). Evo mamica dve krasni roži! Kako lepo bode to izgledalo! (Dene vazi na mizo.)
Katra. Res lepo ji je videti. Peter poglej, kaka je zdaj miza.
Drganec. (čita in se ne ozre.)
Katra. Moj bog, moj bog, kakšnega moža imam jaz! Mi se vsi veselimo denašnjegu dne, a on čita novine in se ne briga za nič! (Obrne se k njemu.) Peter, ali ne slišiš?
Drganec. A? Kaj si rekla?
Katra. Mar ne vidiš kako lepa je miza.
Drganec (čita dalje).Uževidim; lepoje, lepo!
Katra. Tebi je vse lepo, da le svoje časopise čitati moreš.
Drganec. Čuj, žena. Prusi prišli so uže do Meča. (Čita dalje.)
'Katra. Je li to odgovor na moje vprašanje! Mari so meni tvoji Rusi.
Drganec. Prusi, žena, Prusi!
Katra. Torej Prusi! Meni je vse eno, ali bolje bi bilo, da se i ti, vsaj na denašnji dan, okaniš politike. Je li to v našem stoletji kdo videl! Hči se mu zaroči s krasnem mladičem, na skoro je svečani obed, a on ne ve druzega
5
nego Prusom slediti. Kakšno imaš ti srce? Ne, ti ni srca nimaš! Ti si človek brez srca in duše ! Nisi vreden, da imaš tako krasno ženo kakor sem jaz, in tako dobro hčer, kakor je najina Marija!
D l' g a n e C. (Skoči raz stola in vrže novine na stol ter hodi po sobi gori in doli.) Tega pa ne! Odkar se zna zgodovina, še tega ni bilo! V osmih dneh iz Berlina na Francosko! Koder koli gredo, povsodi zmaga za zmago. Francosko levo krilo je razbito, desno krilo je razbito, centrum razbit, 5000 mrtvih! Mitraljeza? — Šu-biks! — Mak Mahon — nič! (Stopi pred ženo.) Zena, jaz ti pravim, v osmih dneh so Prusi v Parizi.
Katra. Moj bog, kaj seje z mojem možem zgodilo ?
Drga^^t^c. Kaj mi je? Misliš li da nimam dovelj možganov stvar dobro razumeti? Ali veš ti kaj je to „Prus" ? Prus ! Tudi ime jim je lepo! Ali kakšne imado generale? Moltke, Fogl von Falkenštajn, Štajnmec in naposled carevič Fric! Od kar svet stoji, ni še bilo tacih ljudij! Ti pa še sumičiš da ne bodo v osmih dneh v Parizu ? Žena, ali si znorela ? (Hodi dalje po sobi.)
Katra (Mariji.) Moja hčerka, tvojemu očetu so časopisi glavo zmešali.
6
Mar ij a. Draga mamica, pustite očeta v miru. Saj veste, da je z dušo in telesom Prus! Bolje je gledati v kuhinjo, da se ne osmodi pečenka.
Katra. Kaj, pečenka se smodi? Za sedem ran Kriščevih, idive v kuhinjo.
Marija. Ne, nevbojte se mamica in ostanite; gostje prihajajo. Ce se ne varam, čula sem ljubi glas.
Katra. Preljub ti je glas, da bi ga pozabila. Kes, gostje prihajajo. Peter, pojdi jim nasproti.
Drugi prizor.
Štempihar, Pavla, Vladimir i prejšnji.
(Pavla pride z Vladimirom držeč ga pod pazduho. Štem-pihar gré za njima in čita novine ; iz vsacega žepa vidi se da ima časopis notri.)
Katra. Dobro došli, dobro došli! Pavla. Da smo vas zdrave našli. Vladimir (Mariji). Draga mi Marija, ste li zdravi in veseli?
Marija. I jedno i drugo! A vi?
7
Vladimir. Jaz sem najsrečnejši človek na svetu! (Sežeta si v roko.)
Katra. Peter, gosti so prišli! Ali se ne boš vzdignil in jih pozdravil?
Pavla. Matevž, ali še ne boš del časopise iz rok?
Dr gane c. A? Dobro došli! Servus Matevž, a kaj praviš ?
Štempihar. Laž; berlinski telegram laže!
Drganec. Kakšna laž? Tu ti je Pariških brzojavov, kolikor jih hočeš.
Štempihar. No, i kaj pravijo ti? Nič! Da so se francozje nekoliko umeknili.
Drganec. Nekoliko umeknili; kaj pa je Palikao v francoskem državnem zboru povedal. He?
Katra. To je pa vender strašno! Ali še nista gotova s to politiko.
Pavla. Kdo je uže kaj tacega videl. Na take svečanosti dan ne vesta o ničem drugem govoriti nego o nesrečnej tej vojski.
Katra. Si li slišal, Peter, zdaj bodi konec politiki.
Pavla. Matevž, deni novine v žep in ne zini mi več o vojski.
Štempihar. Žene prav pravijo! Denes je velika svečanost — zaroka najinih otrok! To je veliko veselje.
8
Drganec. Tako je! Danes bodimo veseli! Daj, kje je ta obed, da se veselje začne.
Katra. Koj bode vse na mizi, samo malo potrpljenja prosim; razgovarjajte se mej tem malo.
Štempihar. Kaj? Obed še ni gotov? Kaj praviš ti k temu, Peter?
Drganec. Ali si čital, kar piše peštanski Lojd?
Štempihar.^ Kakšen Lojd? Tega lista pa jaz ne čitam. Čitaj ti Vandererja in potem boš videl pravo situvacijo.
Drganec. Naravno, ako nehčeš protivnih časopisov citati, potem se tudi ni čuditi, da tako enostransko sodiš. —
Štempihar. A ti? Mari Vandererja čitaš ?
Drganec. Dobro, daj ga sem tega Vandererja, da virim kaj pravi.
Štempihar. A ti daj Lojda!
Drganec. Zdaj bodemo videli, (Sede i čita.)
Katra. Spet smo tja prišli, kder smo bili v začetku.
Pavla. To je strašno; iz kože bi skočila, samo da vem kako bi potem spet vanjo prišla.
Katra. Jaz tega ni gledati ne morem; zdaj grem v kuhinjo, da prinesem skledo.
9
Pavla. Jaz grem s teboj.
Katra. To pa ne gre, ti si naš gost.
Pavla. Ah, kaj to! Zdaj sem i tu kakor doma! Mar nismo tvoji?
Katra. Draga Pavla, kako bi ne bili! Glej samo ta krasni par! Kadar pomislim, ta dekle je moja, si tega skoraj sama ne verujem!
Pavla. A kadar jaz svojega sina gledam, se morem načuditi; — to je moja kri — koliki ponos. Kako je pameten m razboren mladenič!
Katra. Kako sta srečna!
Pavla, In zadovoljna!
Katra. Veš kaj, Pavla, jaz sem srečna mati. (Joka.)
Pavla. Mari jaz ne? (Joka.)
Katra (jokaje). Idive v kuhinjo.
Pavla (jokaje). Idive. (Odideti.)
Marija. Jaz moram tudi iti. Dolgo ste ste me zadrževali od dela.
Vladimir. Ne pojdite še! Popustite delo, prijetnega razgovorja zavoljo.
Marija.. Ne, ne! Gledati mi je niso li pogačice zgorele! Jaz sem jih sama delala torej jih morate mnogo pojesti.
Vladimir. Kolikor jih je, vse bodem pojel.
Marija. Meni torej nobene ne privoščite? Tako radi me imate?
10
Vladimir. Vse Vam bodem pustil. Marija. Ah, to je lepo! Vi torej tistih pogačic, ki sem jih jaz delala, niti jesti nečete.
Vladimir. Ne zamerite, ali jaz sem tako vznemirjen, da ne vem, kaj govorim.
Marija.. Lepo, lepo!'Bog ve, kde so Vaše misli!
Vladimir. Kako morete tako govoriti! Moje misli so vedno pri Vas. Za Vas diham in živim ter sem pripravljen za Vas tudi umreti.
M arija. No to poslednje lehko izpustite. Dosti je, ako zame živite. Toda zdaj z bogom! Iti mi je, ne zadržujte me.
Vladimir. Potem idem tudi jaz. Marija. Ne, to ne gre! Vladimir. Vse gre! Marija. Videli bodemo! Vladimir. Videli bodemo! (Marija teče iz sobe, Vladimir za njo.)
Tretji prizor.
Drganec i Štempihar.
Dr gane c. Francoske laži! Vse je zastonj; čemu bi izvračal, Francozi so in ostanejo pobiti — pa konec besedi. (Odloži novine..)
11
Štempihar (odloži novine.) Moj Bog, kako se same sebe hvalijo, ti Nemci! V nebo se vzdi-gujejo in človek bi skoraj verjel, da takšne vojske še ni bilo, in je tudi ne bode!
Drganec. Saj je tudi res ni. Evo kar piše Vanderer; dovoli, da ti čitam.
Štempihar. Nečem, da slišim!
Drganec. Kaj nečeš? Moraš! (Prime ga za roko in mu čita.) „Kar se hrabrosti Prusov dostaje, vlada samo eno mnenje Svojo hrabrost so sijajno izkazali. Silne izgube, ki se brojijo samo v bitki pri Vertu na 6000 mrtvih in ranjenih, je jasen dokaz, kako Prusi prezirajo smrt. Izgube Francozov računajo se na 12.000 mož."
Štempihar. Samo če je res!
Drganec. Slušaj, slušaj dalje. „6000 Francozov je ujetih, a polovica teh so Turkozi in Zuavi?" Tu vidiš, kaj so tvoji Turkozi in Zuavi!
Štempihar. To so prvi junaki na svetu!
Drganec. Junaki! Lepi junaki so to! Čuj Vandererja: „0 Turkozih in Zuavih pripoveduje se mnogo groznih stvarij. Tako n. pr. je neki Zuav zdravnika, ki mu je rane zavijal, s samokresom ustrelil." Sram ga bodi!
Štempihar. Zakaj bi ga sram bilo? To ni resnica! Kakšni so ti tvoji Prusi, ti ljudje, ki se klanjajo Bizmarku! Daj da ti jaz čitam.
12
(Vzame novine iz žepa.) Da vidiš kakšen je ta slavni Bizmark !
Drganec. Lojdovik lažij ni slišati nehčem.
Štempihar. Kaj? Nečeš? Moraš! Kdo te bode vprašal! (Prime ga za roko in čita,) „Tega Bizmarka, tega Napoleonovega rivala, treba človek v parlamentu videti, da se osvedoči kako ta mož ravna z narodnim zastopstvom, Ta ideal vseh risačev karikatur pride v parlament v vojaškej obleki ter uže s tem nastopom narodni suverenitet po glavi tolče. V parlamentu nasloni glavo na roke ter gleda pred se, kakor da ga vse to nič ne briga. Kadar hoče govoriti, vstane zevajoč i stezajoč se, kakor da je v svojej sobi a ne v parlamentu. Kadar govori, govori skozi nos, in zateza, kakor,» da mu je žal besedi gubiti s temi ljudmi, s katerimi postopa kakor z dijaci. A poslanci prenašajo in tipe to mirno, kakor da ni drugače mogoče." Ha, ali si čul, kakšen je ta Bizmark i kakšni so oni gumpci, ki ga slušajo?
Drganec. To je samo klevetanje.
Štempihar. To je sveta resnica!
Drganec. Kaj tacega moreš samo ti verjeti..
Štempihar. A tvoje, le človek, ki ne vidi dalje od nosa.
Drganec. Kaj hočeš s tem reči?
Štempihar. Govoril sem sllvensei.--
13
D rg anec. Da, slovenski, ali čudne stvari —
Štempihar. Ali veš, s kom govoriš? Jaz sem c., i kr. uradnik v pokoji!
Drgant^c, Ni jaz nisem mačji kašelj!
Štempihar. Ti obdeluješ zemljo — torej si kmet.
^l^rganee. Ti si pa gospod — brez denarjev.
Štempihar. Da, da; ljudje tvoje vrste mislijo, da je vse v denarjih.
Drganec. Vidim, da ti drugače misliš. Zato tudi iščeš mojo hčer za svojega sina.
Štempihar. Moj sin se svojim znanjem, lehko povsodi službo dobi.
Drganec. Moja hči lehko stotine ženininov dobi. v
Štempihar. Tako?
Drgane^t;. Da tako!
Štempihar. Ti menda misliš, da je meni mnogo stalo do tvoje hčere?
Drganec. Kolikor meni do tvojega sina.
Štempihar. E pa dobro; iz ženitve ne bode nič.
Drganec. Ne, ne, nič ne bode.
Štempihar. Jaz sem prvi rekel besedo. (Hodi po sobi gori in doli.)
14
Drganec. Ne, jaz sem jo prvi rekel (Hodi hitro po sobi gori i doli.)
Četrti prizor.
Katra. Pavla, Vladimir, Marija in prejšnja.
Vsakdo novoprišiih nosi kaj v roci. Drgantc vzame svojo ženo za roko in jo potegne na desno stran, Stem-dihar pa svojo na levo. Obe izpustite kar ste v rokah nosili.
D rganec (svojim). Zapamtite si, iz možitve vne bo nič.
Štempihar (svojim). Pripravite se, da idemo domov, iz ženitve ne bo nič!
Katra. Kaj? Peter kaj si rekel? In kaj ki storil. (Pokaže na stvar ki jej je iz rok pala.)
Pavla. Kakšno je te to govorjenje. Matevž. Glej kaj si storil. (Pokaže na stvar, ki jej je iz rok pala.)
Marij a (preplašena). Oče vi se gotovo šalite?
Vladimir. Jaz vsega tega prizora ne razumem.
Štempihar. Razumi torej! Še enkrat ti pravim iz te ženitve ne bode nič!
15
P r g a n e c. To pravim jaz.
Stempihar. Prosim lepo, to sem jaz prvi rekel.
Milan. Ali za Boga, kaj se je zgodilo? Marija se uže joka! (Hoče k njej.)
Stempihar (ga zadrži). M koraka več! —
Marija (oklene roke materi okolo vratu). Mamica, mamica, kako sem jaz nesrečna!
Pavla. Ali bodemo uže enkrat slišali zakaj sta svoje misli tako hitro izpremenila?
Katra. Mož, ali še ne boš govoril.
Drganec. Meni je on rekel, da sem kmet!
Vsi. Kdo?
D r g a n e c. Stempihar.
Stempihar. Meni je pa on rekel, da sem gospod brez denarjev.
Vsi. Kdo?
Stempihar. Drganec!
V s i. Ali zakaj ?
Drganec. Zato, ker je on kratkoviden človek ter se poteguje za Francoze! Ha, ha, ha! Smijati se moram. Kdo se poteguje za Francoze!
Stempihar. Smešno je, potegovati se za Pruse.
Katra. In to je vse! Mislila sem si na prvi mah, da temu uzrok je vražja vaša politika! Moj Bog, kako sta vidva neumna.
16
Pavla (se smeje). Ako to ni smešno, potem pa ne vem, kaj je sploh smešno!
Katra. Naravno, daje smešno. Tvoj mož moral bi to uvideti.
Pavla. Zakaj baš moj mož?
Katra. Zato, ker nema prav v svojej trditvi; ves svet se poteguje za Pruse.
Pavla. Oho, prosim lepo! Ves svet poteguje se za Francoze.
Katra. Tako? Ha, ha! Prusi so omikan narod da ga ni tacega!
Pavla. A ne bolj od Francozov; kdo si je izmislil krinoline, šinjone ? Kje je domovina, mode ako ne v Parizu?
Katra. Da, da za pomadovke, je Pariz prvo mesto.
Pavl a,_Kar je za koga, mu tudi najbolj pristoji.
Katra. Kaj hočeš s tem reči?
Pavla. Dobro si me razumele!
Katra. Kdo bi si bil mislil, da si Ti tako imenitna gospa.
Pavla. Kmetica gotovo nisem.
Katr a. Jaz pa sem kmetica, da veliko gospo z zlatom preskrbim.
Pavla. Iz tega vidi se prostota.
Katra. To je razžaljenje.
Pavla. Kakor se vzame.
17
Katra. Vi ste prostakinja. (Hiti proti Pavli, mož jo zadrži.)
Pavla. Vi ste še slabja osoba. (Hiti proti njej, mož jo ustavi.)
Drganec. Mir, žena!
Štempihar. Pojdi žena, pojdi domov.
Pavla. Da, pojdimo domov. Ni trenotka ne ostanem več tu! Vladimir, pojdi, iz ženitve ne bode nič!
Vladimir. Marija, vi se jokate?
Marija (jokaje). Kdo bi se bil tega nadejal!
Vladimir. Kako veselo se je dan začel.
Marija. In žalostno zvršil.
Pavla. Vladimir, pojdi.
Marija. Majka vas zove.
Katra. Pojdi sem, dekle!
Vladimir. Zdaj pa Vas zovejo!
Marija. Vi me od sebe pošljete.
Vladimir. Vi ste mene najprej poslali!
Marija. Zdaj vidim, da zame ne marate, da me nikdar ljubili niste.
Vladimir. Kakor kdo govori, tako tudi misli. Vi mene nikdar ljubili niste.
Marija. Da me Vi ljubite, odgovarjali bi svoje stariše naj ne ravnajo tako.
Vladimir. Vi bi to isto morali storiti.
Marija. Oeitovanje!
2
18
Vladimir- Tega sem se pri vas naučil!
Štempihar. Ali ste uže gotovi? (Pripravlja se na odhod.)
Vladimir. Koj, koj! (Počasi.) Marija, ali me več ne ljubite?
Marija. A vi mene?
Vladimir. Iz vsega srca, iz vse duše.
Marija. Jaz tudi Vas.
Vladimir. Hvala Vam, a kaj nama je storiti.
Marija. Ne vem!
Vladimir. Jaz imam dobro misel!
M arija. Kakšna je?
Vladimir. Taka, da mi jo je dala sama ljubezen. (Šepeta jej na uho.)
Štempihar. Žena, ali še nisi gotova? Milan, pojdi domov ! Z Bogom, gospodar Drga-nec! (Gre.)
Drganec. Sluga sem ponižen, gospod Štempihar!
Pavla. Klanjam se, gospa Katra. (Gre.)
Katra. Priporočam se Vašej milosti, gospa Pavla.
Vladimir. Jehorsamster Diener, Frajlein Marie! Želim Vam mnogo sreče!
Marija. Bon jour monsieur Vladimir! Vzprejmite zagotovila osobitega mojega spoštovanja.
19
Vladimir. Ako bi morda kakšen pruski dragon v naše kraje zašel in Vaše ročice prosil, ne recite mu, da jo je uže Slovenec odbil.
Marija. Ravno to priporočam tudi Vam, ako bi se Vam kakšna francoska šivankarica do-padala.
Vladimir. Skoraj osvedočil Vas bodem o tem, kar je baš protivno Vašej izreki.
M a rija. Gotovo mislite na francosko oditi? Nikari še ne ite; zima je in lehko bi se prehladili!
Vladimir. To mi bode v korist, vsaj smodnikovega smradu ne bodem čutil.
Marija. Tako? Mislite tamo streljati?
Vladimir Ter postreliti kacih deset pruskih dragonov.
Stempihar. (Zase.) Kaj se mu sanja?
M ¡arij a. Parbleu, monsieur Vladimir! To vaše oduševljenje za Francoze, je zame čisto novo.
Vladimir. Janz jefelt gospodična! To oduševljenje tlelo je uže davno v mojih prsih! Res zadnji čas tega ni sam nisem več vedel. Vzrok nezavesti je bilo neko nestanovitno čuvstvo mislil sem, da sem zaljubljen! Ha, ha, ha! Zdaj hvala bodi današnjemu dne, sem popolnem ozdravel in ogenj oduševljenja gori kakor še nikdar ne!
Pavla. Matevž, ali razumeš fanta?
20
Štempihar. Počakaj, dozdaj še nisem na čistem.
Drganec (počasi)/ Žena!
Katra. Kaj je?
Drganec. To ti bo komedij a!
Vladimir. Zdaj pa z Bogom, gospodična! Za nekoliko dnij slišali boste kaj več od mene. (Očetu.) Pojdimo, oče!
Štempihar. Idimo da! Toda povej mi, kaj nameravaš!
Pavla. Da, da, kaj nameravaš?
Vladimir. Vi me še vprašujete. Ali bi Vaš sin taeih starišev vreden bil, ako bi ne vedel, kam ga zove dolžnost? Kam inače, nego tja, kjer junaki svojo kri prelivajo, hrabro braneč domovino svojo, kjer divne leva napadajo krvoločne hijene, kjer bi staro slavo radi uničili ljudje z naočniki in kantovo filozofijo. Kam drugam nego na Francosko.
Štempihar-\ Na Francko.
Pavla. /
Drganec (Štempiharju in Pavli). Prav vama je, čisto prav!
Katra. Bog obvari!
Vladimir. Da, oče! Na Francosko, kder si bodem ali priboril toli lavorjevih vencev, da se bode ves svet čudil, ali pa junaško poginil!
21
Štempihar. Da pogineš! No tega mi je treba!
Drganec (Štempibarju i Pavli). Prav vama je!
Pavla (jokaje). Vladimir, moj dragi, ali bi nas res zapustiti mogel?
Katra. Bog ne daj tega!
Vladimir. Da, oče, še jutri, ne, še denes pojdem na Francosko. Vsaki trenotek je drag. Vaš blagoslov pojde z menoj in zato grem rad.
Štempihar. Ali, dragi sin! Meni se zdi, da bi ti tudi doma ostati mogel.
Pavla. Naravno, da bi mogel.
Drganec. Glej ga, glej, Francoza!
Vladimir. Doma ne ostanem, nikakor ne! Mar niso Francozi prvi narod na svetu?
Štempihar. To se pravi — iz katere strani jih človek sodi.
Vladimir. Mar se ne poteguje ves svet za Francoze?
Štempihar. Da, da, ali — nekateri se vender zanje ne poteguje.
Vladimir. To so samo kratkovidni ljudje, ki ne vidijo dalje od svojega nosa.
Drganec. Matevž, kaj ne bodeš branil Franaozov.
Pav H. "uj
mene, dragi sin! Ni Francozi še niso vse modrosti popili.
22
Vladimir. Tako? A kdo si je izmislil krinoline i šinjone? Kde je moda doma če ne na Francoskem.
Katra. Je li ta je bila dobra, gospa Pavla!
Vladimir. Zato me ne zadržujte nadalje. S Francozi zmaga ali smrt, to je moje gaslo. Zdaj pa z Bogom, gospodična Marija. Čitajte lepo novine v kotu kraj peči.
Marija. Vi se varate, gospod Vladimir, ako mislite, da ste samo vi vreden sin svojih starišev, da samo v vaših prsih tli plamen oduševljenja za zmago i slavo. Tudi jaz sem vredna hči svojih starišev, in če sem ženska, nisem še bojazljivka.
Drganec (zase). Kaj je pa zdaj s to?
Marija. Da, gospod Vladimir! In ako se jaz tudi ne bodem borila v jednej vrsti s hrabrimi vojaci, vender bodem koristila stvari na drugem kraji. Ranjeni hrabri pruski vojščak našel bode v meni angelja hranitelja. Zavijala mu bodem težke rane, umirajočim dajala bodem hladilne pijače, a mrtvim sadila bodem rože na grob.
D rganec. Kaj ti pa je ? Kaj tu besedičiš ?
Katra. Marija moja, kaj pa je s teboj?
Štempihar. Aha! Brate Peter, ali bodeš še svoje Pruse branil!
23
Pavla. Bog ne daj, nikdar več!
Marija. Da, oče! Tudi jaz pojdem; v pruski tabor pojdem. Ne bode se govorilo da je Vaša hči zaostala za gospodom Vladimirom, in če se bode gospod Štempihar s čim ponašati mogel, ponašali se bodete vi lehko.
Drganec. Ti nas misliš res zapustiti mene tvojega očeta.
Katra. Mene tvojo mater!
Štempihar. Ali ne boš Prusov hvalil?
Pavla. Bog ne daj, nikdar več!
Marija. Jaz rada odhajam. Vaš blagoslov spremljal me bode povsodi, a če bi me baš kakšna francoska kroglja zadela in uničila mlado moje življenje (jokaje) poiskali bodete Vi moj grob ter postavili nanj spominski kamen z napisom: Tu leži Marija, ki ni trpela Francozov!
Katra (jokaje). Sladko moje dete! (Možu.) Temu si ti kriv in tvoji prokleti časopisi.
Pavla. Tako je! Vsega so te proklete novine krive!
K atr a. Kolikokratov sem ti uže rekla, okani se teh vražjih novin, ali vse zastonj!
Pavla. Mar nisem jaz dosti govorila, toda besede moje ostale so glas potnika v pustinji.
K atra (jezna). To so ti storili tvoji Prusi.
24
Drganee. Hm! Hm!
Štempihar (isto tako). Hm! Kaj si rekel?
^;rgane(^. Jaz? Nič!
Štempihar. Hm!
Drganec. Kaj si rekel?
Štempihar. Jaz? Nič!
Drganee. T——--
Štempihar. Ta—le--
Drganee. Jaz bi rekel —--
Štempihar. I meni se vidi--- —
Drganee. Da je vsa ta stvar najinih
otrok--—
Štempihar. Samo komedija! Drganee. Tako je! Nego, ako se stvar
dobrov premisli---
Štempihar. In pretehta. Drganee. Ni ravno slaba komedija. Štempihar. Obratno, jako dobra! Drgane c- Čisto podobno tisti šali malo
popoej---
Štempihar. Po nas dveh predstavljenej. Drganee. Kaj nama je zdaj storiti. Št empihar. Pozabimo vse! Drganee. Ti se torej ne jeziš name. Štempihar. Bog ne daj! A ti? Drganee. Kaj taeega mi niti na kraj pa-meti ne pride.
25
Štempihar. Pojdi torej sem. (Objameta se.)
Drganec. Kaj gledaš Katra?
Štempihar. Ti, Pavla, kaj prodajaš zijale?
Katra. Saj me dve se prav za prav niti sprle nisvi.
Drganec (Vladimiru). A, kaj bo s Prus-kinjo?
Štempihar (Mariji). Kaj bo s Francozom?
Vladimir.) (Primeta se za roke.) Sklenila
Marija. / sta večni mir.
Drganec. Hvala Bogu, da se je stvar tako lepo poravnala; odslej ne bodem se potegoval za nikogar več!
Štempihar. Samo za Slovence!
Vsi. Živeli Slovenci!
(Zavesa pade)