Štev. 1.                     V lijubljani, 1. prosinca 1906.                  Leto VII.
Štiri dobe.
V naročju materinem dete                  Vsa pota s cvetjem so postlana.
v najvarnejšem zavetju spi.              vse v solncu zlatem lesketa.
oko nad njim v Ijubezni sije.            od radosti otroku solza
srce od radosti drhti.                        v oko nedolžno priigra.
:-w                                                                2.
¦Razmaknejo se srcu meje,               Krvi se dvigne valovanje
razvija cvet se mladih lic:                in hrepenenja raste moč
mladenič stopi v vrste drugov,        naprej mladost gre vsa kipeča.
mladenka v krog dospe devic.         na zmago vzorov upajoft.
3.
Ugasnejo visoke želje,                        Možu odseva resnost s čela,
zgradi si človek lastni stan :             Ijubeče žena vlada rod;
upehanega noč zaziblje.                    za njima spi mladosti zarja.
zbudi ga k delu zgodnji dan.            pred njima gre poslednja pot.
4.
In sneg pobeli trudno glavo.            Uhajajo nazaj pogledi.
ob palici gre starec nem:                 naprej oko si ne želi:
utihnil glas je vriskajoči,                   okolo bele cerkve križi —
ugasnil starki žar očem.                   tja poneso ga. kdor zaspi!
E. Gangl