Povesti iz avstrijske zgodovine.
(Piše Al. Stroj.) XVII.
Franc I.
|ej slavnimi avstrijskimi vladarji se odlikuje po svoji dobrotljivosti in priljubljenosti pri podložnikih posebno cesar Franc I. Premnogo lepih dogodkov iz njegovega življenja nam to spričuje. Vrl častnik, ki se je odlikoval v mnogih bojih, je bil tedaj povikšan v višjo službo. Zato bi bil pa moral iti tudi iz glavnega mesta v neki zelo oddaljeni kraj, kjer je bila vojaška posadka. To je tedaj veliko stalo; častnik si pa kot družinski oče poprej ni mogel ničesar prihraniti. Vzame torej odlok, s katerim je bil povikšan v službi, in ga nese nazaj v dvorno pisarno. Cesar Frano je moža dobro poznal, in ko zve, zakaj ne gre v daljni kraj kot na-čelnik posadke, sede in napiše, naj mu blagajna izplača petsto goldinarjev potnine. Hvaležno sprejme častnik nakaznico in jo nese v cesarsko blagajno, da mu uradnik izplača nakazano vsoto. Pa kako se začudi, ko blagajničar vzame kupček bankovcev in začne šteti: Sto, petsto, tisoč, dva-, tri-, štiri-, pet tisoč!
-« 117 &«-
»čujte, gospod uradnik«, pravi častnik, »to mora biti pomota. Moj dobri vladar mi je podaril le petsto goldinarjev.«
»Tukaj je nakazanih 5000. Kar mi veličanstvo ukaže, to moram storiti.«
častnik vzame 5000 goldinarjev in gre zopet do svojega vladarja, da mu razodene pomoto. Smehljaje ga tolaži cesar in pravi: »Kar sem zapisal, ostane zapisano, če je tudi jedna ničla več. česar vi ne bodete rabili, potrebo-vali bodo vaši otroci.«
Ginjeno se zahvali častnik, rekoč: »In ko bi mogel pet tisočkrat urareti, rad bi umrl za predobrega cesarja in bvojo domovino.«
Tako udanih  podložnikov je imel Franc I. povsod v svojem cesarstvu.
Leta 1813. je prišel s svojo armado v neko mesto, ki je bilo poprej avstrijsko, tedaj pa že pod Napoleonovo oblastjo. Meščani so bili pa še svo-jemu vladarju iz srca udani in so upali, da zopet kmalu pridejo pod peroti avstrijskega orla. Cesarja Franca I. in njegove vojake so prav slovesno sprejeli. Vladarju so šle naproti belo oblečene deklice, ki so potresale cvetic po poti, in pet- do šestletna deklica mu je izročila šopek dehtečih rož z besedami: »Oče, ne pozabite nas! Oče, ne pozabite nas!«
Dobro je umel cesar Franc I. pomen priprostih besedij, vzdignil je dekletce k sebi na konja in je posadil precl se. Prav kmalu se privadi otrok milega vladarja, vzame šopek, razveže ga iq jame zatikati cvetke v zapone cesarjeve vojne suknje in za njegov klobuk.
Armada se pomika dalje. Pred stolno cerkvijo pozdravi duhovščina sve-tlega vladarja. Ko Ijudstvo vicli nedolžno dekletce, ki je bilo pozdravilo vladarja, na cesarjevem naročju, zalijo marsikatero oko solze veselja. Cesar Franc I. se pa ozre po množici in reče: »Menil sem, da so moji zvesti otroci, moji udani podložniki samo na Dunaju in glejte, tukaj jih tudi najdem.« Silna navdušenost zavlada po teh vladarjevih besedah med narodom. Cesar izroči deklico njeni materi, stopi raz konja in gre spoštljivo v cerkev, kjer je vsa množica zapela zahvalno pesem.
Iz cerkve gre svetli vladar do svojega stanovanja. Kompanija avstrijskih grenadirjev je stala pred hišo za stražo. Takoj ukaže, da naj odide, češ, tukaj me bodo varovali ~moji otroci, moji zvestoudani podložniki.