Marinko Banjac Tomaž Pušnik Klavdija Šipuš OVAKTIVNO EU T NSAJ DRŽAVLJANSTVO LV ŽA priročnik za učitelje DR EU NO IVTKA AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje dr. Marinko Banjac, dr. Tomaž Pušnik, mag. Klavdija Šipuš Urednika: dr. Marinko Banjac in dr. Tomaž Pušnik Recenzentka: dr. Suzana Košir Lektor: Andraž Polončič Ruparčič Oblikovanje: Simon Kajtna Fotografija na naslovnici: Shutterstock Grafična priprava: Art design d. o. o. Izdala in založila: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in Fakulteta za družbene vede – Univerza v Ljubljani Predstavnika: dr. Vinko Logaj, dr. Iztok Prezelj Urednica založbe: Zvonka Kos Spletna izdaja Ljubljana, 2022 Publikacija je dosegljiva na: www.zrss.si/pdf/BEAT_Aktivno_EU_drzavljanstvo.pdf Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 129391875 ISBN 978-961-03-0759-4 (PDF) 2. Teorije in pristopi k izkustvenemu učenju KAZALO PRIROČNIKU NA POT ...................................................................................................... 5 1. AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO .............................................................................. 7 UVOD ................................................................................................................................... 7 KAJ JE DRŽAVLJANSTVO? ZGODOVINA IN SODOBNI POMENI ............................................................................................. 9 Zgodovinske razsežnosti .................................................................................. 9 Sodobni pomeni državljanstva ................................................................... 14 AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO ............................................................................ 17 Razsežnosti in pomen aktivnega državljanstva ............................... 17 Spodbujanje aktivnega državljanstva v Evropi ................................ 19 IZOBRAŽEVANJE ZA AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO ......................... 24 DIDAKTIČNI PRIMER: RAZUMEVANJE IN KREPITEV AKTIVNEGA DRŽAVLJANSTVA ..................................................................... 26 Uvod ............................................................................................................................. 26 Cilji ................................................................................................................................ 26 Trajanje ....................................................................................................................... 26 Potrebščine .............................................................................................................. 27 Priprave ....................................................................................................................... 27 Potek izvedbe – metoda in diskusija .......................................................27 VIRI .................................................................................................................................. 30 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE ..................................................... 31 UVOD ................................................................................................................................ 31 DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE: RAZVOJ IN SODOBNA FORMALNA OPREDELITEV ......................... 31 Razvoj ideje evropskega državljanstva pred Maastrichtsko pogodbo ..................................................................... 32 Maastrichtska pogodba in državljanstvo EU ................................... 34 Razvoj državljanstva EU po Maastrichtski pogodbi .................... 36 DRŽAVLJANSTVO EU: PRAVICE IN MOŽNOSTI AKTIVNEGA DRŽAVLJANSTVA EU ............................................................. 37 Pravica voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament ....................................................................................... 37 Izkustveno učenje: od teorije k praksi DRŽAVLJANSTVO EU DANES: KAJ PRAVI POROČILO EVROPSKE KOMISIJE? ........................................................ 44 Krepitev demokratične participacije, opolnomočenje državljanov in spodbujanje vključevanja državljanov v EU .................................................................... 46 DIDAKTIČNI PRIMER: KAKO URESNIČEVATI AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO EU? ............................................................... 48 Uvod ............................................................................................................................. 48 Cilji ................................................................................................................................ 49 Trajanje ....................................................................................................................... 49 Potrebščine ............................................................................................................. 49 Priprave ...................................................................................................................... 49 Potek izvedbe – metoda .................................................................................49 VIRI ................................................................................................................................... 53 3. DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE ................................................................ 54 UVOD .............................................................................................................................. 54 O DEMOKRACIJI .................................................................................................... 56 JE EVROPSKA UNIJA DEMOKRATIČNA? ............................................. 59 Razsežnosti demokratičnega primanjkljaja EU ............................. 59 DEMOKRATIČNA PARTICIPACIJA V EVROPSKI UNIJI ............ 64 Nekateri pretekli poskusi krepitve demokratičnosti na evropski ravni ......................................................... 64 Lizbonska pogodba – mejnik krepitve demokratičnosti EU ........................................................................................... 66 Javna posvetovanja ........................................................................................... 67 Dialog z državljani .............................................................................................. 68 Novi poskusi krepitve demokracije na ravni EU: »Nova spodbuda za evropsko demokracijo« .................................... 68 DIDAKTIČNI PRIMER: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE ....................... 71 Uvod ............................................................................................................................... 71 Cilji .................................................................................................................................. 71 Trajanje ......................................................................................................................... 71 Potrebščine .............................................................................................................. 72 Priprave ....................................................................................................................... 72 Potek izvedbe – metoda ..................................................................................72 VIRI .................................................................................................................................... 75 PrIročnIku na Pot PRIROČNIKU NA POT Pričujoči priročnik želi prispevati h krepitvi odprte in tolerantne družbe, v kateri bodo predvsem mladi nosilci družbenih sprememb, ki bodo pomenile ustvarjanje demokratičnih prostorov, sprejemanje različnosti in medsebojno pomoč. Izobraževanje je pri tem ključno; mladi morajo med šolanjem pridobiti znanje in veščine, ki jih bodo opolnomočile, da postanejo aktivni državljani in s svojim družbenim ter političnim angažmajem vplivajo na svet, v katerem živimo. Priročnik je zasnovan kot podpora učiteljicam in učiteljem pri usmerjanju mladih k aktivnemu delovanju ne le v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem okviru. V treh poglavjih z vključenimi didaktičnimi primeri so prikazane številne razsežnosti aktivnega državljanstva (Evropske unije – EU). V prvem poglavju je orisan koncept državljanstva skozi njegove zgodovinske in sodobne pomene ter prakse, na tej podlagi pa je nato razložen pojem aktivnega državljanstva, ki je sicer velikokrat uporabljen, a večkrat premalo natančno razumljen. V drugem poglavju je razloženo državljanstvo EU. Najprej je podan zgodovinski pregled razvoja državljanstva EU, nato pa so orisane bistvene pravice in dolžnosti, predvsem z vidika možnosti uresničevanja aktivnega državljanstva. Tretje poglavje pa zajema vprašanje EU kot demokratičnega prostora. EU je velikokrat označena kot premalo demokratična, in čeprav so nekatere kritike upravičene, se je treba zavedati tudi dejanskih možnosti, ki jih EU ponuja za uresničevanje aktivnega državljanstva. Mladi morajo te prakse poznati in o njih dovolj vedeti, če naj postanejo angažirani državljani EU. Obenem pa jih je treba opolnomočiti, da bodo znali kritično vrednotiti ponujene demokratične mehanizme EU in ob medsebojnem povezovanju iskati nove načine in poti k odprti demokratični družbi. *** Ko govorimo o procesu poučevanja in učenja, ki naslavlja in vključuje aktivno demokratično državljanstvo, ne moremo mimo vprašanj, ki so za njegovo 5 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje razumevanje in udejanjanje ključnega pomena: kako se mladi učijo o družbenih in političnih vprašanjih; ali je pouk načrtovan in izveden tako, da so aktivni državljani tudi aktivno učeči se posamezniki (McManus in Taylor, 2009); kolikšen pomen dajemo pri poučevanju izhajanju iz izkustva dijaka (in učitelja); ali se upošteva npr. politični, kulturni, gospodarski kontekst, v katerem mladi živijo; kakšno vlogo imata v procesu poučevanja učitelj in njegova samorefleksija, tudi tisto, ki vključuje vodenje razreda v skladu z demokratičnimi načeli; kako se v razredu sprejemajo odločitve; kako se rešujejo napetosti in nesoglasja; kako potekata sodelovanje in razprava med dijaki ter med dijaki in učiteljem; kolikokrat in kako poglobljeno je v razredu prostor za razmislek o (učnih) procesih, ki zagotavljajo pravičnost, enakost in nediskriminacijo ter vključenost vseh. Gre za ključna vprašanja, ki so tesno povezana z izkušnjo demokracije v šoli, gre za glas učencev, ki je neločljivo povezan z demokratično kulturo šole. Temeljni cilj izobraževanja o aktivnem demokratičnem državljanstvu je namreč podpreti in opolnomočiti mlade kot avtonomne, kritične osebnosti, ki so odgovorne tako do sebe kot do skupnosti, katerih del so. Didaktični primeri dejavnosti, predstavljeni v tem priročniku, dopolnjujejo teoretično zasnovo priročnika in so zasnovani tako, da so metode in oblike dela prenosljive na druge tematike oziroma ponujajo različne izpeljave. Primeri temeljijo na vključujočem, aktivnem in izkustvenem učenju. V središču je na svet osredinjeno učenje (Biesta, 2021), pri katerem so dijaki ključni akterji v demokratični skupnosti. Poudarek je na njihovem sodelovanju, komunikaciji, načrtovanju, izvajanju in refleksiji dejavnosti ter uporabi in krepitvi kompleksnih miselnih procesov, kot so razumevanje, analiza, sinteza in vrednotenje ter povezovanje znanja. Z reševanjem problemsko avtentičnih nalog dijaki razvijajo kritično in avtonomno razmišljanje. Sestavni del takšnega učenja je refleksija, ki vodi h globljemu razmisleku ter vpliva na stališča, vrednote in odnos dijakov. Vključenost vsakega dijaka v učni proces in upoštevanje njegovega glasu pomembno prispeva h krepitvi vrednot demokratične družbe, kot so participacija, družbena pravičnost, enakost, spoštovanje raznolikosti in sodelovanje za skupno dobro, torej k razumevanju koncepta državljanstva. 6 1. AktIvno držAvlJAnstvo 1. AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO UVOD V sodobnih demokratičnih družbah smo prek medijev, izjav politikov in na številne druge načine ves čas spodbujani k delovanju in vključevanju v družbenopolitične procese. V demokracijah velja prepričanje, da je ljudstvo tisto, ki sprejema odločitve in gradi pot, po kateri bo družba hodila. Prevladuje široka predpostavka, da je družbena in politična angažiranost vseh nekaj, brez česar ne gre in za kar si mora prizadevati čim več ljudi. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je, na primer, v svojem nagovoru dejala naslednje: »Kar me navdaja s samozavestjo, je navdih, ki ga lahko črpamo od evropske mladine. Ker naša mladina daje pomen empatiji in solidarnosti. Verjamejo, da imamo odgovornost do planeta. In čeprav so zaskrbljeni zaradi prihodnosti, so odločeni, da syp8) jo izboljšajo. Naša Unija bo močnejša, če bo bolj podobna naši l.com/bdzx naslednji generaciji: premišljena, yur odločna in skrbna. Utemeljena v vrednotah in drzna v dejanjih.« Ursula von der Leyen – (Vir: https://tin govor o stanju v Uniji leta 2021. Iz citata je razvidno, da je aktivna drža celotne (demokratične) družbe, še posebej mladih, razumljena kot temelj njenega delovanja in prihodnosti. Toda v sodobnem globaliziranem svetu takšna družbenopolitična angažiranost ljudi ni samoumevna. Celo nasprotno – pogosto ugotavljamo, da so ljudje vse preveč 7 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje individualizirani in skrbijo le za lastne interese, da so mnogi politično apatični in ne želijo sodelovati v političnih procesih ter da je potrošništvo ljudi odvrnilo od vključevanja v solidarnostne akcije. Zato obstajajo številni programi, tudi na področju izobraževanja, ki želijo prispevati k obratu tega trenda in spodbuditi ljudi k participaciji in angažiranosti. Cilj je, da državljani postanejo čim bolj aktivni in družbeno ter politično angažirani. Eden od konceptov, ki orisuje družbenopolitično angažiranost in se uporablja tudi za spodbujanje participacije, je aktivno državljanstvo. Čeprav se morda zdi samo po sebi jasno, kaj je aktivno državljanstvo, pa se ob poglobljenem razmišljanju odpre kar nekaj vprašanj. Kaj sploh je državljanstvo? Je to formalnopravna kategorija, identiteta ali odnos do sveta, v katerem živimo? Kaj pomeni biti aktiven? Kakšne pomene nosi aktivnost v sodobnih družbah? In kdo sploh so mladi, ki naj bi bili nosilci aktivnega državljanstva? Vse to smo skušali predstaviti v tem poglavju. Najprej bomo orisali državljanstvo kot pojem in pokazali, da je njegova zgodovina precej zapletena in da tudi danes nosi različne pomene. Nato bomo opredelili aktivno državljanstvo in na tej podlagi osmislili tudi številna prizadevanja in možnosti spodbujanja aktivnega državljanstva v izobraževanju, posebej v šolah kot okoljih, kjer lahko mladi tudi z lastnimi izkušnjami krepijo pozitiven odnos do družbene in politične angažiranosti. 8 1. AktIvno držAvlJAnstvo KAJ JE DRŽAVLJANSTVO? ZGODOVINA IN SODOBNI POMENI Zgodovinske razsežnosti Zgodovina državljanstva je izjemno kompleksna, predvsem zaradi spreminjajočih se družbenopolitičnih ureditev, kulturnih vzorcev, skupnostnih identitet itd. Če bi nas nekdo vprašal, ali lahko govorimo le o eni sami zgodovini državljanstva, lahko z veliko gotovostjo odgovorimo nikalno. Ni namreč le ene zgodovinske poti razvoja državljanstva, ki bi zajemala vse raznolike ideje in prakse oziroma udejanjanja državljanstva. Državljanstvo torej ni statičen, nespremenljiv koncept, ki bi ga bilo mogoče uporabljati v vseh zakonodajnih in političnih okvirih ter okoliščinah. Eden od teoretikov državljanstva, Derek Heater (2004), na primer pokaže, da obstajajo različni historični pristopi k državljanstvu; nekateri se osredotočajo na (politične) ideje o državljanstvu, drugi bolj na prakse, ki so jih imele različne družbe za vzdrževanje skupinske oziroma skupne identitete, razmerja posameznikov in celotne skupnosti do vzpostavljenih političnih institucij ipd. Čeprav ravnokar naštete dileme na nek način onemogočajo, da bi govorili o enoviti zgodovini državljanstva, temveč bolj o zgodovinah državljanstva, pa je vseeno mogoče prek različnih zgodovinskih obdobij pokazati, kakšne ideje in prakse so obstajale in kako so, če sploh, prispevale k modernim koncepcijam državljanstva. Prvi zgodovinski kontekst, predvsem z gledišča zahodnega sveta, v katerem lahko govorimo o praksah državljanstva, je antična Grčija, kjer so antične mestne državice, polis, vse od 8. stoletja pred našim štetjem rasli na obalah Egejskega, Črnega in Jadranskega morja ter drugod po Sredozemlju. Kot pravi Keith Faulks (2013), je državljanstvo svojo prvo institucionalizirano formo pridobilo v kontekstih grških polis. Eden najbolj izpostavljenih in proučevanih so gotovo Atene v 5. in 4. stoletju pred našim štetjem. Čeprav v znanosti ni dokončnega strinjanja o tem, kakšen pomen je takrat imelo državljanstvo in kakšne prakse je zajemalo, pa je ena od bistvenih lastnosti, ki jo velja izpostaviti, da posameznik ni bil najprej zasebni posameznik, temveč je polis določal posameznika, državljanstvo pa je pomenilo predvsem dolžnosti do mestne države. Vse od rojstva so bili državljani podvrženi, tudi prek izobraževanja, krepitvi vrednot, povezanih z aktivnim udejstvovanjem v javnih, političnih zadevah. Vrednote aktivnega državljanstva so bile središčne. 9 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje z9pm97) l.com/5p yur (Vir: https://tin V antičnih Atenah so državljani sodelovali v neposredni demokraciji. Eden od bolj znanih načinov, kako so Atenci uresničevali aktivno državljanstvo, je sodelovanje v ljudski skupščini, poimenovani eklezija. Skupščina v Atenah se je zbrala na hribu, imenovanem Pniks. Državnik Solon velja za tistega, ki je ob koncu 6. stoletja pr. n. št. omogočil, da na zasedanjih skupščine sodelujejo vsi državljani ne glede na razred, ki so mu pripadali. Skupščina je bila odgovorna za razglasitev vojne, vojaško strategijo in izvolitev strategov (vojaških vodij) ter drugih uradnikov. Imela je zadnjo besedo pri zakonodaji. Zasedanja se je tipično udeležilo okoli šest tisoč ljudi izmed 30 do 60 tisoč državljanov. Sprva se je skupščina sestajala enkrat, kasneje pa tri- ali štirikrat na mesec. Ob tem, ko smo izpostavili pomembnost aktivnega sodelovanja v političnih zadevah v antičnih Atenah, pa velja omeniti tudi negativno plat, in sicer, da državljanstvo ni bilo vključujoče, temveč izjemno ekskluzivistično. To pomeni, da vsi prebivalci polis niso nosili statusa državljana, slednji je bil na primer odrečen ženskam, tujcem in sužnjem. Ti niso mogli sodelovati v javnih zadevah (Held, 2006). Tudi v antičnem Rimu so poznali institut državljanstva, ki je bil podoben grškemu, vendar obenem tudi drugačen. Rimsko državljanstvo, ki je doživljalo mnoge spremembe v svoji obliki in funkcijah, je bilo v zgodnjih obdobjih prav tako izključujoče. Kasneje, sploh v imperialnem obdobju, ko se je Rim ozemeljsko širil, je bilo državljanstvo vedno bolj vključujoče. Tako je bilo v času republike (od leta 509 10 1. AktIvno držAvlJAnstvo do leta 31 pr. n. št.) državljanstvo povezano s privilegiranim statusom, kasneje pa je vse bolj postajalo orodje družbenega nadzora. Med širjenjem rimskega imperija so Rimljani ugotovili, da lahko s podeljevanjem državljanstev različnim ljudstvom v imperiju legitimirajo svojo oblast nad tistimi, ki so si jih pokorili (Heater, 2004). Karakalov edikt oziroma Antoninova ustava iz leta 212, ki jo je objavil rimski cesar Karakala, je politična poteza z verjetno najdaljnosežnejšimi posledicami za rimsko državljanstvo. Z ediktom je bilo b2y) namreč razglašeno, da morajo vsi svobodni ljudje v Rimskem cesarstvu dobiti polno rimsko l.com/37e7k yur državljanstvo in vse svobodne ženske enake pravice kot Rimljanke. Pred letom 212 so (Vir: https://tin imeli polno rimsko državljanstvo Rimski cesar Karakala leta 212 razširi uporabo rimskega le prebivalci Italijanskega državljanstva kot statusa. polotoka. Pomembno je poudariti, da je bilo državljanstvo za večino rimskih državljanov omejeno na pravno zaščito in ne na status, ki bi prinašal možnost aktivnega političnega udejstvovanja. To pa ne pomeni, da so si bili vsi državljani enakovredni, v rimski družbi so obstajali številni nazivi, razredni statusi ipd., ki so določali, kakšne možnosti ima posameznik. Po razpadu Rimskega imperija v 5. stoletju je na zahodu državljanstvo izgubljalo pomen in v prvih stoletjih srednjega veka je prevlada krščanstva prinesla podlago za vznik idej, da je naloga posameznikov iskanje odrešitve s samopremišljevanjem in molitvijo. Cerkev je nadomestila politično skupnost kot temelj pripadnosti in moralni kompas. Šele kasneje, v renesansi (od cca. 14. do 17. stoletja), ko se je državljanstvo izgrajevalo v okviru italijanskih mestnih državic – republik, kot sta Firence in Benetke – je postalo ponovno relevantno. Te državice so na podlagi dolgo pozabljenih in v tistem času znova odkritih idej antičnih grških mislecev državljanstvo videle kot status 11 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje aktivnih posameznikov, ki sodelujejo pri urejanju, upravljanju in vodenju mesta. Ob tem je seveda treba opozoriti, da italijanske republike niso bile demokracije in da je bilo državljanstvo status, prihranjen zgolj za privilegirane posameznike in skupine, torej za premožnejše sloje. Politični zgodovinarji, kot je Quentin Skinner, opozarjajo, da sta to ponovno »odkritje« državljanstva in hkratno postopno osvobajanje političnih skupnosti iz primeža cerkvene avtoritete pomembno prispevala h kasnejšemu oblikovanju modernih pomenov in praks državljanstva. Naslednje pomembno obdobje v razvoju državljanstva je razvoj (liberalne) države od 16. stoletja dalje. Eden prvih mislecev, ki je v kontekstu oblikujočih se velikih političnih entitet v Evropi (absolutističnih držav) premišljeval o razmerju med posameznikom in državo, je bil Thomas Hobbes. Hobbes je argumentiral, da oblast vladarjev ne izvira iz božjega, temveč vladarjem predajo oblast ljudje, in sicer v zameno za varnost in zaščito. Čeprav je Hobbes zagovarjal absolutno monarhično oblast, pa je njegova misel pomembna, ker pokaže, da je država postajala ključen politični okvir urejanja družbenopolitičnih odnosov. Sčasoma tako v moderni dobi država, in ne več monarh, predstavlja okvir, ki mu pripadajo državljani. Liberalni misleci, kot je bil John Locke, so v kontekstu velikih družbenih sprememb pokazali, da je državna suverenost (in ne suverenost monarha) predstavljala pravni in politični okvir ne le pripadanja, temveč tudi pravic in dolžnosti, ki jim imajo posamezniki v politični skupnosti. Od 18. stoletja so državljani, sicer pripadajoči različnim razredom in deležni različnih privilegijev, postajali vedno bolj zavedni glede svojih pravic, ideja pa enakosti med državljani postane pomembna ključna točka, na katero so se sklicevali in se zanjo tudi bojevali. Kot pravi Faulks (2013), je zgodovina državljanstva lahko razumljena tudi kot serija pogajanj med različnimi razredi, kjer so na eni strani elite želele obdržati privilegije tako, da so pomirjale državljane oziroma množice s podeljevanjem oziroma omogočanjem vedno novih svoboščin in pravic, ki so postale tudi del državnih formalnopravnih ureditev. Takšni boji so se seveda odvijali tudi med ameriško in francosko revolucijo, ki sta prispevali k modernim oblikam državljanstev, ki jih močno določata liberalizem in nacionalizem: liberalizem predvsem s poudarjanjem ideje enakopravnosti in univerzalne narave statusa, nacionalizem pa z idejo države kot okvira vključevanja na podlagi narodne pripadnosti. 12 1. AktIvno držAvlJAnstvo cb) l.com/5n8nzz yur (Vir: https://tin Delavski boji so prispevali k vključevanju vedno novih državljanskih pravic. Način širjenja državljanskih pravic v 18. in 19. stoletju (in obveznosti) je povezan s štirimi velikimi družbenopolitičnimi in gospodarskimi procesi (Faulks, 2013). Prvič, pojav družbenih gibanj, kot so razredna gibanja, ženska gibanja in gibanja etničnih skupin, je povzročil, da so se gibanja mnogokrat uspešno bojevala za določene pravice. Drugič, ideologije, kot sta liberalizem in socializem, so vsaka na svoj način poudarjale ideje svobode, enakosti in enakopravnosti ter s tem posredno ali neposredno naslavljale izključene oziroma marginalizirane skupine. Tretjič, ekonomski sistem – kapitalizem – je močno vplival na razumevanja in prakse državljanstva, saj so z razvojem kapitalizma delavska gibanja izbojevala številne socialne in druge pravice. Četrtič, prevlada liberalizma in države kot ključnega političnega okvira je bistveno vplivala na to, kako danes razumemo državljanstvo – status je vezan na posameznika (individualizem), država pa je tista, ki status podeljuje. 13 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Sodobni pomeni državljanstva Zgodovinski pregled državljanstva v različnih obdobjih pokaže, da je državljanstvo spremenljiv pojem, da so bili njegovi pomeni v različnih obdobjih raznoliki in da variirajo tudi z njim povezane prakse. Danes ni prav nič drugače, saj je v globaliziranem svetu pomenska raznolikost državljanstva večja kot kdaj prej. Raznolike uporabe pojma državljanstvo pa ne pomenijo, da med njimi ni navezav oziroma določenih stičnih točk. Navezanost modernega državljanstva na pravice in dolžnosti artikulira državljanstvo kot status, pri čemer slednji pomeni članstvo v določeni politični skupnosti, kjer državljani (lahko) sodelujejo v političnih procesih. Iz tega sledijo še tri značilnosti državljanstva (Menéndez in Olsen, 2020). Eden od teoretikov državljanstva, Rogers M. Smith (2002), predstavi, na kako različne načine se v sodobnih (demokratičnih) družbah uporablja izraz državljanstvo. Prvi in morda najbolj znan pomen državljanstva je povezan s političnim udejstvovanjem posameznikov. Državljan je nekdo, ki ima politične pravice, povezane s participacijo v javnih zadevah in s soodločanjem o procesih, ki vplivajo na njegovo življenje. Drugič, državljanstvo je pogosto razumljeno predvsem (ali izključno) kot pravni status. Državljani so v tej perspektivi tisti, ki so pravno prepoznani kot člani določene suverene politične skupnosti. To pomeni, da so državljani člani določene države, ki jim zaradi državljanstva določa pravice in tudi dolžnosti. Tretjič, v sodobnem svetu je še ena od pogostih uporab državljanstva vezana ne (le) na državo, temveč na katero koli skupnost na kateri koli ravni. Tako na primer lahko govorimo o lokalnem državljanstvu ali o globalnem državljanstvu. Četrtič, državljanstvo se v sodobnih kontekstih pogosto uporablja za označevanje vrste pripadnosti določeni skupini ali skupnosti, hkrati pa je povezano z določenimi standardi ali normami primernega delovanja. Smith pravi, da se tistim državljanom, ki veliko prispevajo k določeni skupnosti, reče, da so »pravi« državljani, tistim, ki so prizadevni in ravnajo v skladu s prevladujočimi načeli, pa »dobri« državljani. Prvič, državljanstvo je vedno relacijski status. Obenem vzpostavlja vezi in odnose na individualni in kolektivni ravni, ki sta prepleteni, odnosi pa se spreminjajo glede na specifične historične, politične in institucionalne kontekste. 14 1. AktIvno držAvlJAnstvo Ko govorimo o različnih ravneh, je državljanstvo zaznamovano z odnosi med člani določene skupnosti (horizontalno) pa tudi z odnosi, ki jih imajo člani z institucionalnimi konteksti na kolektivni ravni (vertikalno). Pravice in dolžnosti so v teh prepredenih odnosih razumljene in konstruirane kot produkt medsebojnega prepoznavanja članstva posameznikov v kolektiviteti, kjer imajo načeloma enak dostop do pravic in morajo v enaki meri slediti dolžnostim, s čimer oblikujejo idejo enotnega ter enovitega statusa. Če so ti odnosi tako horizontalno kot vertikalno prepleteni, potem državljani določene skupnosti ne posedujejo pravic in dolžnosti kot oposamljeni posamezniki, temveč kot del politične skupnosti. Državljanstvo je s tem treba nasloviti kot mehanizem ustvarjanja politične skupnosti, ki je objekt ali cilj sodobne oblasti. Druga značilnost državljanstva je njena naslonitev na predpostavko o trajnosti v času in prostoru. Če je državljanstvo v moderni obliki prevladujoče razumljeno (in materializirano s konkretnimi praksami) kot status, potem slednji ni nekaj, kar ima kratko veljavo in kar politična skupnost nenadoma in pogosto ukinja ali spreminja. Pravice in dolžnosti kot ključni artikulaciji državljanstva sta sprejeti kot praktično stalni komponenti, v okviru katerih državljani kot člani skupnosti dosegajo bodisi zasebne cilje bodisi javne skupne zakone, politike ipd. Državljanstvo, ki ga posedujejo državljani, je za slednje sicer okvir njihovega delovanja, obenem pa tudi klic k stalni pripravljenosti sodelovati v javnem življenju, se aktivirati v političnih procesih. Sodobne oblastne prakse z državljanstvom in ne nazadnje z državljansko vzgojo krepijo voljo državljanov do aktivnega življenja. Tretja značilnost modernega državljanstva kot teoretične koncepcije in prakse je njegova percipirana in dejanska vloga indikatorja, kdo je in kdo ni član določene skupnosti. Državljanstvo (kot status) je vedno artikulirano tudi s specifičnimi kriteriji, ki določajo članstvo, pri čemer so ti kriteriji lahko zelo različni, od splošnih normativnih do teritorialno opredeljenih in ozkih ter zakonsko urejenih. Državljanstvo pomeni torej postavljanje meja skupnosti in njenega članstva ter posledično izključevanja. Treba se je zavedati, da te meje niso nikoli povsem hermetične ter trdno določene, čeprav so pogosto tako obravnavane in tudi materializirane v izključevalnih politikah ter praksah. 15 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje CVg) o: https://cutt.ly/HJXK (fot Tudi v sodobnem svetu je državljanstvo obenem vključujoče in izključujoče. V zgodovinskem pregledu smo omenili, da je bilo antično državljanstvo, na primer v Atenah, zelo izključevalno, saj tujci, ženske in sužnji niso imeli (polnega) statusa, temveč je ta pripadal samo moškim. Danes v demokratičnih državah seveda ni tako, kar pa ne pomeni, da državljanstvo ni izključevalno, kar se kaže na primer pri upravljanju migracij. Nekateri avtorji se sprašujejo, kako lahko v zahodnih liberalnih državah, kjer smo prepričani o splošni univerzalni veljavnosti pravic in svoboščin za vse ljudi, kjer prevladuje prepričanje o nedotakljivosti človekovega življenja in nujnosti varovanja človekovega dostojanstva, še vedno uporabljajo institut izgona ter migrantske centre, kjer so razmere nevredne človeka ipd. Avtorji temu pogosto pravijo »meje« liberalne države in državljanstva, saj ti fenomeni razkrivajo, kako hitro »univerzalne« pravice in svoboščine niso več univerzalne, saj ne veljajo za vse enako. 16 1. AktIvno držAvlJAnstvo AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO Razsežnosti in pomen aktivnega državljanstva Že v uvodu tega poglavja smo poudarili, da je v sodobnih demokratičnih družbah veliko pozivov k sodelovanju ljudi v političnih zadevah, saj je bistvena predpostavka, da so posamezniki in skupnost tisti, ki imajo oblast. Če v demokracijah aktivne participacije ljudi ne bi bilo, bi težko rekli, da je oblast dejansko v rokah ljudstva. Velikokrat lahko zasledimo, da so ljudje preveč pasivni ali nezainteresirani za politiko, in prav to je eden od pomembnih vzrokov, da se veliko govori ne le o državljanstvu na splošno, temveč o aktivnem državljanstvu. Izraz aktivno državljanstvo se pogosto uporablja za označevanje dejavnosti državljanov, ki so angažirani in vpeti v raznolike aktivnosti, ki prispevajo k spodbujanju in vzdrževanju demokracije. Te aktivnosti so lahko civilnodružbene oblike participacije, kot so protesti in peticije, ali povsem konvencionalne oblike politične participacije. Aktivno državljanstvo ni le koncept, ki bi opisoval različne dejavnosti posameznikov, temveč tudi normativno predpisuje, kako naj posameznik deluje, da bo čim bolj prispeval k družbi, v kateri živi (Hoskins, 2014). Aktivno državljanstvo je pri rabi pogosto utemeljeno na ideji demokratičnega znanja in vrednot, ki posameznika usmerjajo v čim bolj celovito participacijo na različnih ravneh in področjih družbenega življenja. Zakoni in institucije v neki državi niso dovolj, da bi lahko govorili o »zdravi« demokraciji. Čeprav je državljanstvo zelo pogosto osmišljeno kot pravni status, ki ljudem zagotavlja pravice in dolžnosti, pa je v demokratičnih sistemih pomembno tudi delovanje skupnosti, na kar je opozoril tudi eden najvidnejših teoretikov državljanstva T. H. Marshall. T. H. Marshall se je zavedal izjemnega pomena formalnopravnega (torej npr. prek ustave in zakonov) zagotavljanja teh pravic ter hkrati menil, da to ni dovolj. Izhajal je iz prepričanja, da mora družba ali sistem neprestano zagotavljati demokratično sodelovanje ljudi tako, da ima vsak možnost vplivati na oblast in da je vsak glas slišan. T. H. Marshall ni bil edini, ki je imel tak uvid, in zavedanje o pomembnosti sodelovanja državljanov v političnih procesih je postajalo vse bolj izpostavljeno. Zato 17 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje T. H. Marshall je pomembno prispeval k razumevanju različnih razsežnosti državljanstva, in sicer tako, da je osmislil in razdelil različne državljanske pravice na tri skupine. S tem je poudaril, da so v sodobnih demokracijah enako pomembne civilne l.com/2y47swr2) yur pravice (civilno državljanstvo; individualne pravice in svoboščine; npr. pravica do (Vir: https://tin osebne svobode, svobode govora, T. H. Marshall je s svojim teoretičnim pristopom močno misli, veroizpovedi, pravica prispeval k razumevanju do osebne lastnine), politične različnih razsežnosti sodobnega pravice (politično državljanstvo; državljanstva. npr. pravica do izbire oblasti in pravica do vplivanja na odločevalske procese) in socialne pravice (socialno državljanstvo; na primer enak dostop vseh do zdravstvene nege in izobraževanja). je državljanstvo vedno pogosteje ne le razumljeno, temveč tudi spodbujano v smislu vključevanja v demokratične procese. Poudarek je na vpetosti državljanov v odločevalske procese, ki vplivajo na življenje skupnosti, in pri izrazu aktivno državljanstvo je z besedo »aktivno« pred pojmom državljanstvo izpostavljeno prav to – vključenost državljanov. Do zdaj smo pri aktivnem državljanstvu poudarjali predvsem vidik političnega delovanja državljanov. Tudi veliko opredelitev, ki so na voljo v znanstveni literaturi (glej de Weerd idr., 2005), se osredotoča predvsem na dimenzijo, kako lahko in mora posameznik v neki državi ali lokalni skupnosti prevzeti angažirano držo in sodelovati v političnih procesih, ki vplivajo na njegovo življenje. Vendar je aktivno državljanstvo smiselno razumeti širše kot zgolj politično participacijo, če slednjo razumemo v smislu sodelovanja v t. i. konvencionalnih oblikah političnega sodelovanja, kot je udeležba na volitvah in referendumih. Torej je aktivno državljanstvo treba razumeti in spodbujati v raznoterih oblikah in praksah, kot sta civilnodružbena angažiranost in humanitarna dejavnost. 18 1. AktIvno držAvlJAnstvo Ena najbolj znanih teoretičark in raziskovalk aktivnega državljanstva (v Evropi) Bryony Hoskins (2014) je raznolike oblike in dimenzije aktivnega državljanstva naslovila in sistematizirala prek štirih različnih dimenzij. 1. Participacija v političnem življenju. Nanaša se na sfero države in konvencionalne oblike politične participacije, kot so udeležba na volitvah, članstvo in delo v političnih strankah ipd. 2. Civilnodružbena participacija. Nanaša se na nevladno sfero in delovanje v njenem okviru. V to obliko aktivnega državljanstva umeščamo nekonvencionalne oblike politične participacije, kot so udeležba in delovanje na protestih, sindikalno delovanje, okoljske organizacije in mobilizacija, etična potrošnja. 3. Participacija v skupnosti. Nanaša se na dejavnosti, ki so manj odkrito politične in bolj usmerjene v skupnost. Ta razsežnost se razlikuje od civilnodružbene participacije po tem, da ni toliko politično angažirana, temveč je bolj usmerjena v grajenje in podporo skupnosti; med drugim ta dimenzija aktivnega državljanstva zajema versko dimenzijo, gospodarsko dimenzijo, kulturo, šport, neorganizirano pomoč. 4. Vrednote. Gre za razsežnost vrednot, povezanih z demokracijo, človekovimi pravicami in medkulturnim razumevanjem, ki so temelj aktivnih državljanskih praks. Spodbujanje aktivnega državljanstva v Evropi Spodbujanje aktivnega državljanstva je v demokratičnih družbah obveljalo kot izjemno pomembno, zato ga načrtno ali pa bolj posredno izvajajo številne institucije in organizacije, države in ne nazadnje tudi nadnacionalne institucije v Evropi. Tako sicer ločeni entiteti, Svet Evrope in Evropska unija, vlagata številne napore v krepitev zavedanja o aktivnem državljanstvu in tudi njenem neposrednem udejanjanju. Pri tem je njuna strategija osredotočena predvsem na izobraževanje kot okvir, prek katerega posamezniki pridobivajo potrebno znanje, kompetence in razvijajo sposobnosti ter vrednote za aktivno državljanstvo. K pomenu izobraževanja se bomo usmerili v nadaljevanju tega poglavja, še prej pa poglejmo nekatere pretekle in aktualne načine, kako Svet Evrope in Evropska unija spodbujata aktivno državljanstvo. 19 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Svet Evrope že dolgo časa kot eno od prednostnih področij svojega delovanja opredeljuje »izobraževanje za demokratično državljanstvo«. Za krepitev tega področja je leta 1997 vzpostavil poseben program, ki velja za enega najcelovitejših na področju ohranjanja in razvoja demokracije s spodbujanjem izobraževanja o in za demokracijo. Osnovni namen programa je spodbujanje čim večje vpetosti in vključenosti državljanov v demokratične procese na eni strani, po drugi strani pa krepitev takšnih političnih struktur, ureditev in konkretnih mehanizmov ter orodij, ki bodo posameznikom in skupnostim omogočili sodelovanje v demokratičnih procesih (Missira, 2019). Na to, kako močno je ta program povezan z aktivnim državljanstvom, kaže tudi dejstvo, da je Svet Evrope med drugim vsako leto podeljeval nagrado »mladi aktivni državljani«, s katero je želel izpostaviti pomembne prispevke udejanjanja aktivnega državljanstva. Pomemben prispevek Sveta Evrope so tudi publikacije, s katerimi skuša krepiti znanje in zavedanje o mnogih aktualnih tematikah v povezavi z demokracijo. Ena od serij publikacij, izdanih e) v sodelovanju z Evropsko dmzsf komisijo, je tudi T-Kit (Training Kit), med katerimi je tudi l.com/2f yur publikacija o evropskem državljanstvu in mladinskem delu. Njen osrednji namen je (Vir: https://tin predstaviti, kaj je evropsko Serija publikacij T-Kit, sicer dostopna v angleškem jeziku, je državljanstvo, in prikazati priročna pomoč pri poučevanju mogoče načine poučevanja mnogih v sodobnih družbah o njem. relevantnih tematik. Svet Evrope je sprejel tudi »Listino o izobraževanju za demokratično državljanstvo in vzgoji za človekove pravice«, s katero se članice Sveta Evrope medsebojno spodbujajo k uveljavljanju aktivnega državljanstva. Dokument podaja smernice, kako naj države podpisnice vgrajujejo vrednote, kot sta demokracija in človekove pravice, v izobraževanje ne le pri pouku, temveč v celotno šolsko kulturo in okolje. 20 1. AktIvno držAvlJAnstvo cvsc5c) l.com/3f yur (Vir: https://tin Model kompetenc za demokratično kulturo je pomemben prispevek Sveta Evrope k opolnomočenju mladih z oblikovanjem učnih načrtov za krepitev demokratične kulture. Svet Evrope je v zadnjih nekaj letih razvil kompetenčni model za demokratično kulturo. Gre za kompetence, ki jih državljani potrebujejo za sodelovanje v demokratični kulturi in za mirno sobivanje z drugimi v kulturno raznolikih družbah. Model zagotavlja trdno konceptualno podlago za razvoj učnih načrtov, pedagogike in ocenjevanja na področju izobraževanja o demokratičnem državljanstvu ter človekovih pravicah. Njegova uporaba omogoča učinkovito uporabo izobraževalnih sistemov za pripravo učencev na življenje kot angažiranih in strpnih demokratičnih državljanov. Evropska unija je v zadnjih več kot dvajsetih letih organizirala in implementirala številne aktivnosti in konkretne politike ter strategije, ki so usmerjene k spodbujanju mladih k aktivnemu državljanstvu, krepitvi pomena evropskega državljanstva in zavesti, da je demokratično delovanje ena od temeljnih vrednot, na kateri temelji evropsko povezovanje. Ko govorimo o perspektivi Evropske unije glede aktivnega državljanstva, se srečujemo z različnimi pristopi. Tako je na primer v uradnih sporočilih Evropske unije in njenih institucij aktivno državljanstvo vezano na pravice in (demokratične) 21 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje vrednote. Tak pristop osrednji pomen državljanstvu pripisuje pravicam in dolžnostim, pri čemer je v ospredju formalno državljanstvo EU, ki ga predstavljamo v naslednjem poglavju. Zelo pogost pristop oziroma način razumevanja aktivnega državljanstva v Evropski uniji pa je povezan z veščinami. Veliko političnih dokumentov aktivno državljanstvo izpostavlja sicer kot družbenopolitično angažiranost v različnih smislih, vendar ob tem Evropska unija svoje napore usmerja v krepitev posebnih kompetenc, ki naj bi jih mladi v različnih izobraževalnih okoljih pridobili. Tako naj bi državljanske in druge kompetence, ki zajemajo znanja, veščine oziroma spretnosti in odnose, omogočili kompetentnega posameznika, ki šele bo aktivno sodeloval v družbeno relevantnih zadevah (Missira, 2019). Sicer pa Evropska unija ponuja številne programe, s katerimi agendo spodbujanja aktivnega državljanstva uresničuje tudi tako, da financira različne pobude, projekte in aktivnosti. Gotovo sta med najpomembnejšimi programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV; Citizens, Equality, Rights, Values) in Erasmus+. Cilj programa CERV je zaščititi in spodbujati pravice in vrednote, kot so zapisane v pogodbah EU in Listini o temeljnih pravicah, zlasti s podporo organizacijam civilne družbe, dejavnim na lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni ravni. Med štirimi stebri programa je na aktivno državljanstvo najbolj neposredno vezan steber »državljansko angažiranje in participacija«. Usmerjen je v spodbujanje sodelovanja državljanov in sodelovanja v demokratičnem življenju Unije, izmenjave med državljani različnih držav članic in ozaveščanje o skupni evropski zgodovini. Program Erasmus+ je ciljno osredotočen na podporo izobraževanju, usposabljanju, mladini in športu v Evropi. Program Erasmus+ podpira mobilnost ter mednarodna partnerstva za sodelovanje med različnimi institucijami z namenom strokovnega in osebnega razvoja posameznikov ter krepitve kakovosti izobraževanja s sodelovanjem med področjem izobraževanja in širšim okoljem (vključno z gospodarstvom) (glej Erasmusplus.si, 2022). Na področju športa, prek katerega je tudi mogoče uresničevati aktivno državljanstvo, je financiranje namenjeno evropskim projektom, ki naslavljajo varovanje integritete in vrednot v športu, spodbujanje telesne dejavnosti za krepitev zdravja ter socialno-ekonomsko in okoljsko razsežnost športa. Mladinsko poglavje programa Erasmus+ nagovarja mladinski sektor. Ta in specifično mladinsko delo je pomembno polje, na katerem je mogoče spodbujati aktivno državljanstvo, saj v tem polju delujejo številne mladinske civilnodružbene organizacije, ki se ukvarjajo z mnogimi področji. Mladinske organizacije lahko prevzemajo ključno vlogo pri angažiranju mladih, da se vpnejo v politične zadeve, prostovoljstvo ipd. Program Erasmus+ na področju mladine med drugim ponuja priložnosti neformalnega in priložnostnega učenja v kontekstu 22 1. AktIvno držAvlJAnstvo (mednarodnega) mladinskega dela, spodbuja tudi razvoj kompetenc mladinskih delavcev in voditeljev za organizacijo aktivnosti neformalnega izobraževanja v mladinskem delu. Še bolj eksplicitno pa je k aktivnemu državljanstvu usmerjen cilj spodbujanja vključevanja mladih v dialog z oblikovalci mladinskih politik na lokalni, nacionalni, evropski ali mednarodni ravni. Gre seveda za izredno pomembne cilje, vendar je treba izpostaviti tudi nekatere kritike, da institucije Evropske unije in posledično tudi programi, kakršen je Erasmus+, aktivno državljanstvo razumejo primarno kot pridobivanje veščin za delovanje na trgu dela in za spodbujanje k vzpostavljanju »dobrih« (in ne kritičnih) državljanov. Prav zato je treba prepoznavati in v okviru učnega procesa tudi posredovati aktivno državljanstvo prek njegovih različnih dimenzij, vključno s politično participacijo, solidarnim delovanjem, skrbjo za skupnost ipd. Še en pomemben prispevek Evropske unije h krepitvi aktivnega državljanstva mladih je bila razglasitev leta 2022 za evropsko leto mladih. S tem je med drugim želela promovirati priložnosti, ki jih Evropska unija ponuja mladim, opozoriti na priložnosti, ki jih zeleni in digitalni prehod prinašata mladim, ter mladim pomagati, da postanejo aktivno državljani in državljanke. Poleg tega je bila ključna ideja, da se politični odločevalci ob dialogu z mladimi bolje zavejo njihovih želja in potreb ter da se mladinska perspektiva bolj vključi v politike Unije. *** Svet Evrope in Evropska unija sta torej močno usmerjena v podporo izobraževanju za krepitev in negovanje aktivnega državljanstva. Seveda je izobraževanja v svojih različnih oblikah pogosto predmet politik, saj je prepoznano kot eden ključnih okvirov, kjer so najrazličnejše intervencije za doseganje specifičnih ciljev lahko zelo učinkovite. V nadaljevanju pojasnjujemo, zakaj in kakšni programi za aktivno državljanstvo so lahko v izobraževalnem okolju učinkoviti. 23 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje IZOBRAŽEVANJE ZA AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO Čeprav je aktivno državljanstvo pogosto v središču pozornosti in cilj mnogih programov ter politik na področju izobraževanja, pa je bilo ugotovljeno (glej Wood idr., 2018), da v šolah poteka večinoma državljanska vzgoja, ki je v zasnovi minimalistična, vsebinsko usmerjena in utemeljena na nepolitičnih didaktičnih perspektivah, kar utrjuje učeče se posameznike, predvsem mlade, kot prilagodljive državljane v nastajanju in ne kot že delujoče državljane. Med razloge za to Wood in drugi (2018) štejejo nejasne učiteljeve predpostavke o tem, kaj je aktivno državljanstvo. Zaradi lastne negotovosti izvajalci državljanske vzgoje uporabljajo formalnopravne opredelitve državljanstva kot statusa. Nadalje, med razlogi za tako izvajanje državljanske vzgoje sta tudi prevlada tradicionalnih učnih stilov in didaktičnih pristopov ter občutljivost na in zadržanost do naslavljanja političnih vsebin v formalnem izobraževanju. Če se šole in učitelji, ki izvajajo državljansko vzgojo, odločijo za aktivnejši pristop, potem je najbolj prevladujoč cilj krepiti osebno odgovornega in participativno usmerjenega posameznika. Takšen cilj je izrazito pozitiven v smislu, da krepi posameznikove vrednote, kot sta solidarnost in pomoč drugim, ter spodbuja njegovo delovanje predvsem v smislu humanitarnega ter prostovoljnega dela. Po drugi strani pa pristop, osredotočen izključno na aktivacijo posameznika, ne naslovi sistemskih in strukturnih vidikov, s čimer je učeči se posameznik usmerjen v angažiranost v omejenem (lokalnem) okolju, vendar bo zato, ker strukturni vidiki ostanejo nenaslovljeni, lahko razvil občutek nemoči za doseganje sprememb. Levinson poudarja (glej Wood idr., 2018), da se učeči posamezniki tako enostavno sprijaznijo z delovanjem v omejenem obsegu in nadaljevanjem obstoječega stanja, ne bodo pa ga kritično naslavljali in skušali spremeniti na bolje. Vidimo lahko, da je izobraževanje za aktivno državljanstvo odvisno od mnogih dejavnikov in da je zelo pomembno, kako se ga lotimo. Izpostavimo lahko tri pomembne vidike (glej Wood idr., 2018), ki lahko prispevajo k uspešnemu izvajanju aktivnega državljanstva, torej tako, da bo pozitivno prispevalo k politični participaciji in angažiranju. Prvič, zelo pomembna sta ozračje v razredu in oblika uporabljenega pedagoškega pristopa: aktivna, odprta in nepristranska učilnica, ki zagotavlja zaupnost in v kateri so nasprotna mnenja dobrodošla ter ki lahko prispeva k dvigu zavesti o pomembnosti politične angažiranosti. 24 1. AktIvno držAvlJAnstvo Učenje kontroverznih tematik je v kontekstu spodbujanja aktivnega državljanstva izjemno pomembno, vendar pa v (formalnih) izobraževalnih okoljih tudi zelo zahtevno. Kontroverzne tematike spodbudijo močne občutke, edpcp4) močne emocionalne odzive in tudi delitve ne le v razredu, l.com/5f yur temveč tudi v širši družbi. Zato je odpiranje teh tematik v razredu pogosto tabu in se (Vir: https://tin jim učitelji raje izognejo. Toda Poučevanje kontroverznih vsebin je pomemben del ravno kontroverzne vsebine spodbujanja aktivnega omogočajo poglobljeno državljanstva v šolah. spoznavanje družbe, kulturnih vzorcev, predpostavk ipd. Učenje kontroverznih vsebin krepi analitične sposobnosti učencev in njihove veščine kritičnega mišljenja, kar je bistveno za to, da posamezniki postanejo aktivni, angažirani, motivirani za doseganje pozitivnih sprememb. Tega se zaveda tudi Svet Evrope, ki je izdal tudi priročnik o tem, kako poučevati kontroverzne tematike. Drugič, sodelovanje in vpetost lokalnih skupnosti, ki podpirajo mlade, deluje pozitivno na njihovo družbenopolitično delovanje in participacijo. Če učeči se posamezniki vidijo primere možnosti vključevanja v lokalno okolje in če začutijo, da jih nekdo podpira ter imajo prostor za svoj angažma v družbi, potem lahko razvijejo pozitiven odnos do politike in participacije. Tretjič, mladim je treba zagotoviti neposredne izkušnje in priložnosti, da prakticirajo aktivne oblike državljanstva. Mladi, ki dejansko participirajo in imajo s tem povezane izkušnje, bodo tudi v prihodnje imeli bolj pozitiven odnos do angažiranja. Poleg tega bo državljanska vzgoja, ki se osredotoča na aktualna vprašanja ter kritično osredotoča na javne zadeve, verjetneje spodbujala aktivno sodelovanje državljanov v politične procese (glej Wood idr., 2018). 25 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Didaktični primer: RAZUMEVANJE IN KREPITEV AKTIVNEGA DRŽAVLJANSTVA Uvod Izkušnje in znanje, ki jih dijaki pridobijo skozi neposredne demokratične procese v učnem okolju, so ključen in učinkovit način za razvijanje kasnejšega aktivnega demokratičnega delovanja. Kot ugotavljajo raziskovalci (glej Klemenčič idr., 2018), so participacija v šoli in državljanska vednost ter kasnejša participacija v življenju neposredno povezane. Zato smiselno zasnovana participacija v šolskih (političnih) aktivnostih spodbuja delovanje mladih v prihodnosti. Sodelovanje in sodelovalno učenje med dijaki ustvarja in krepi občutje državljanstva in doživljanje demokratičnih procesov v neposredni povezanosti z vrednotami demokracije, pravičnosti, poštenosti, enakosti in pravne države. Sodelovanje vpliva na vse vidike šolskega življenja in zajema celoten spekter, vključno z vlogo učitelja, od izražanja lastnega mnenja do vzpostavljanja novega znanja na podlagi kritične presoje in argumentov, vodenja, pogajanja in odločanja. Razpravljanje in odločanje o zadevah, ki vplivajo na vsakdanje šolsko življenje dijakov, spodbuja veščine reševanja sporov, pri čemer morajo dijaki in učitelji upoštevati različna mnenja in stališča. Eden izmed ključnih procesov aktivnega učenja se nanaša tudi na refleksijo in (samo)vrednotenje ter povratne informacije. Cilji Dijaki: • Ovrednotijo skupinsko delo in sodelovalno učenje ter sklepajo, kako sta povezana z vrednotami in načeli demokracije; • ovrednotijo različne vidike in pomene aktivnega državljanstva; • ovrednotijo oblike državljanskega delovanja; • načrtujejo, izvedejo in reflektirajo dejavnosti. Trajanje 60, 120, 180 minut in več, odvisno od velikosti skupine dijakov in izvedbe nadaljnjih dejavnosti 26 1. AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO Potrebščine (E) listovnik dijaka, listi papirja, pisala Priprave Priprava učnega prostora, ki omogoča sodelovalno učenje dijakov (omizja za 4–5 dijakov). Potek izvedbe – metoda in diskusija 1. Ogrevanje: Simulacija nedemokratičnega vodenja razreda (15 minut) Učitelj simulira nedemokratično učno okolje tako, da prevzame vlogo »podajalca« njegovih zahtev«, dijaki pa so postavljeni v vlogo »izvrševalcev«. Pomembno je, da kljub simulaciji učitelj vzpostavi varno učno okolje in ob zaključku dejavnosti opredeli njen namen. Učitelj poda navodila in ne dovoli vprašanj dijakov: • Sedite na svoj prostor v skupini (ki ga je učitelj določil vnaprej). • Vzemite list papirja in pisalo (učitelj določi tudi zapisovalca in poročevalca). • V skupini zapišite, kaj veste o demokraciji. Za to imate pet minut časa. • Vsak poročevalec ima minuto časa za poročanje skupin (učitelj uporabi štoparico). • Po predstavitvi učitelj povzame ugotovitve dijakov. • Če dijaki želijo med ali po poročanju komentirati vidike drugih skupin ali odpreti razpravo, tega ne omogoči. 2. Refleksija (10 min) Učitelj pripravi vprašanja za individualno delo dijakov: Moja spoznanja o dejavnosti in delu v skupini: • Kakšna je bila vloga učitelja, sošolcev in moja vloga? • Kako sem se počutil? • Kako sem prispeval k skupnemu razmisleku v naši skupini? • Sem prišel do besede? So sošolci upoštevali moje mnenje? • Kako je potekala komunikacija med nami? • Kako je moja izkušnja današnjega dela v skupini povezana z idejo demokracije, ki smo jo predstavili? Kje so podobnosti in kje razlike? • Moji predlogi za nadaljnje delo v skupini so … 27 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje 3. Diskusija v manjših skupinah (20 minut) Dijaki v svoji skupini izberejo skrbnika skupine (facilitatorja), ki skrbi, da vsak dijak pride do besede in izrazi svoje predhodno zapisano razmišljanje. Po razpravi dijaki zapišejo predloge za delo v skupini. Skupine predstavijo zapisane predloge. • Kakšna je bila vloga učitelja, sošolcev in moja vloga? • Kako sem se počutil? • Kako sem prispeval k skupnemu razmisleku v naši skupini? • Sem prišel do besede? So sošolci upoštevali moje mnenje? • Kako je potekala komunikacija med nami? • Kako je moja izkušnja današnjega dela v skupini povezana z idejo demokracije, ki smo jo predstavili? Kje so podobnosti in kje razlike? • Moji predlogi za nadaljnje delo v skupini so … 4. Od nedemokratičnega k demokratičnemu učenju (60 minut) Dejavnost temelji na metodi sodelovalnega učenja premisli-primerjaj-posreduj ( Think-Pair-Share), ki vsakemu dijaku daje priložnost, da o določenem vprašanju najprej razmisli sam, nato svoje ugotovitve deli v paru in nato s skupino. Namen te dejavnosti je preveriti predznanje dijakov, opredeliti razumevanje aktivnega državljanstva, hkrati pa ovrednotiti, ali so dijaki pri dejavnosti upoštevali načela demokratičnosti (vrednote in norme demokracije, enakopravno vključenost, spoštovanje in sprejemanje različnih mnenj, strpno komunikacijo, konstruktivno reševanje problemov, demokratično odločanje ipd.) Potek: • Vsak dijak individualno zapiše, kako razume pojem aktivno državljanstvo, tako da ga zapiše na sredino lista (glej grafični organizator Rupnik Vec idr., 2018, str. 10). Ob podpori iztočnic razmišlja in opredeli: - Kaj razumem pod tem pojmom? - Spoznam se s pojmom v literaturi in pridobim novo znanje. - Navedem primer/-e. - Pojem uporabim v smiselni povedi. - Pojem narišem.1 - Kakšen pomen ima zame in za moje sošolce? - Na kaj vse vpliva? - S čim vse je povezan? - Kakšen bi bil svet brez tega pojma? - Kje vse že delujem kot aktivni državljan? - V paru dijaka izmenjata ugotovitve. 1 Mogoča je nadaljnja izpeljava: dijaki oblikujejo skupno risbo tako, da vsak član skupine doda svoje elemente risbe, ki jo je pred tem ustvaril sam. 28 1. AktIvno držAvlJAnstvo • Sledi razprava v manjših skupinah in strnjen zapis ugotovitev skupine. • Skupine poročajo: prva začne, druge dopolnjujejo ugotovitve predhodnih. Ugotovitve se lahko beležijo na tablo, plakat ali z digitalnim orodjem. S tem celotna skupina dobi vpogled v predznanje razumevanja aktivnega državljanstva. Predvsem pa tudi t. i. akcijski vidik: kje vse že delujemo kot aktivni državljani in kako vse bi lahko delovali kot aktivni državljani. • Učitelj vodi diskusijo razumevanja različnih vidikov aktivnega državljanstva in jo dopolnjuje s teoretično razlago in osvetlitvijo delov, ki jih dijaki niso zajeli. 5. Refleksija in dogovor oziroma opredelitev kriterijev uspešnosti sodelovalnega učenja, ki upošteva vrednote in odnose demokratičnega delovanja: • Kakšna je razlika dela v skupini v primerjavi s prejšnjo? Ali smo zdaj vsi dijaki prišli do besede? Smo imeli priložnost, da smo izrazili svoj pogled? Smo koga izpustili, prezrli? Če smo, zakaj je prišlo do tega? Kako je potekala komunikacija med nami? Kako sem se počutil? Kako je ta izkušnja povezana z idejo aktivnega državljanstva, ki smo ga kot skupina opredelili? Kaj lahko naredimo oziroma bomo naslednjič storili drugače? 6. Moj dnevnik aktivnega državljana Dijaki v obliki dnevnika (lastnoročno pisanega, digitalnega, bloga, videa ipd.) spremljajo svoje aktivno demokratično delovanje in v njem opredelijo ter razmišljajo, kje so že aktivni državljani, in razgrnejo svoje načrte za prihodnje delovanje tako, da si postavijo osebni cilj za določeno obdobje svojega aktivnega demokratičnega delovanja, ga spremljajo in na različne načine tudi dokumentirajo. Priporočeno je, da učitelj dijake spodbudi k razmišljanju o različnih oblikah državljanskega delovanja (osebno odgovoren državljan, participativen državljan) s posebnim poudarkom na k pravičnosti usmerjenemu delovanju. 29 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje VIRI Biesta, G. (2021). World Centred Education: A View for the Present. Routledge. de Weerd, M., Gemmeke, M., Rigter in C. van Rij. (2005). Indicators for Monitoring Active Citizenship and Citizenship Education: Research Report for the European Commission. Dostopno na: https:// silo.tips/download/indicators-for-monitoring-active-citizenship-and-citizenship-education- final-rep, 15. 6. 2022. Erasmusplus.si. (2022). Erasmus+. Dostopno na: https://www.erasmusplus.si/, 14. 6. 2022. Faulks, K. (2013). Citizenship. Routledge. Heater, D. (2004). A brief history of citizenship. NYU Press. Held, D. (2006). Models of democracy. Polity. Hoskins, B. (2014). Active Citizenship. V A. C. Michalos (ur.) Encyclopedia of Quality of Life and Well-Being Research (str. 14–16). Springer. Klemenčič, E., Mirazchiyski, P. V., in J. Novak. (2018). Nacionalno poročilo Mednarodne raziskave državljanske vzgoje in izobraževanja (IEA ICCS 2016). Pedagoški inštitut, MIZŠ. McManus, M. in G. Taylor (ur.). (2009). Active Learning and Active Citizenship: Theoretical Contexts. University of Birmingham. Menéndez, A. J. in E. D. H. Olsen. (2020). The Concept and the Conception of Citizenship. V A. J. Menéndez in E. D. H. Olsen (ur.), Challenging European Citizenship (str. 17–43). Palgrave. Missira, V. (2019). Strengthening European citizenship education: Business as usual or time for change? JSSE-Journal of Social Science Education, 18(3), 55–68. Rupnik Vec, T., Gros, V., Mikeln P. in M. Drnovšek (2018). Spodbujanje razvoja veščin kritičnega mišljenja s formativnim spremljanjem. Zavod RS za šolstvo. Dostopno na: https://www.zrss.si/ pdf/VescineKriticnegaMisljenja.pdf, 15. 9. 2022. Smith, R. M. (2002). Modern citizenship. V E. F. Isin in B. S. Turner (ur.), Handbook of Citizenship Studies (str. 105–115). Sage. Wood, B. E., Taylor, R., Atkins, R. in M. Johnston (2018). Pedagogies for active citizenship: Learning through affective and cognitive domains for deeper democratic engagement. Teaching and Teacher Education, 75(October 2018), str. 259–267. 30 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE UVOD V zadnjem Poročilu o državljanstvu Evropske unije, ki ga periodično objavlja Evropska komisija (2020a), je zapisano, da je državljanstvo Evropske unije eden od največjih uspehov evropskih integracijskih procesov po drugi svetovni vojni. Evropska unija bi bila namreč prazen projekt, če vanj ne bi bili vključeni ljudje oziroma njeni državljani. Tako kot vsako politično povezovanje, naj bo na lokalni ali naddržavni ravni, mora imeti čim večjo legitimnost med ljudmi, sicer ne more uspeti, delovati in se razvijati. Državljanstvo Evropske unije je zelo poseben status, ki je hkrati podoben in se razlikuje od nacionalnega državljanstva, ki smo ga orisali v predhodnem poglavju. Če želimo razumeti njegove posebnosti in zakaj smo kot državljani Evropske unije deležni posebnih pravic, se je treba vsaj na kratko ozreti v zgodovino in pokazati politično pot, ki je bila prehojena do danes. V tem poglavju se torej najprej usmerimo v kratek zgodovinski pregled vzpostavljanja državljanstva Evropske unije in na tej podlagi pokažemo, katere posebne pravice in svoboščine ter, lahko rečemo, tudi privilegije danes uživamo državljani Evropske unije. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE: RAZVOJ IN SODOBNA FORMALNA OPREDELITEV Velikokrat se v pregledih nastanka državljanstva Evropske unije kot začetna točka izpostavlja Maastrichtska pogodba, s katero je bila novembra leta 1993 vzpostavljena Evropska unija. Zagotovo drži, da gre za pomembno prelomnico, saj je v tem dokumentu državljanstvo prvič formalno prepoznano, toda preveč enostavno bi bilo trditi, da se takrat kar naenkrat pojavi. Ideja o državljanstvu na evropski ravni je tlela in se razvijala že dolgo pred tem. 31 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Razvoj ideje evropskega državljanstva pred Maastrichtsko pogodbo Ideja skupnega evropskega državljanstva nima le enega izvora, temveč številne predhodne procese, med katerimi je nedvomno zelo pomembno zavračanje nasilnega in skrajnega nacionalizma po drugi svetovni vojni. Eden od proučevalcev zgodovine evropskega državljanstva Willem Maas (2014) na primer omenja italijansko Evropsko federalistično gibanje, ki se je zavzemalo za oblikovanje evropskega kontinentalnega državljanstva, ki bi obstajalo poleg nacionalnih državljanstev in bi formalnopravno izenačilo državljane vseh evropskih držav. Podobno se je zavzemala tudi nizozemska skupina, poimenovana Evropska akcija. Tudi na haaškem kongresu leta 1948, ki mu je predsedoval Winston Churchill, je že tlela ideja skupne evropske identitete vseh Evropejcev. yar) xnx l.com/mr yur (Vir: https://tin Winston Churchill, britanski premier med drugo svetovno vojno, je bil takoj po vojni velik zagovornik evropskega združevanja. Winston Churchill, ki je prepoznan kot zagovornik evropskega združevanja po koncu druge svetovne vojne, je v govoru v Haagu poudarjal nujnost sodelovanja in preseganja medsebojnega tekmovanja med evropskimi državami: »Za ljubosumje ni prostora. Če obstaja rivalstvo držav, naj se kaže v tem, katera se bo najbolj zavzela za skupno stvar. […] Biti moramo vsi za vse. Evropo lahko združi le srčna želja in močan izraz velike večine vseh narodov v vseh svobodoljubnih državah, ne glede na to, kje prebivajo ali kako volijo«. 32 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE Toda takoj po vojni čas še ni bil zrel za dejansko implementacijo teh idej, kar je razvidno tudi iz ene od prvih pogodb na evropski ravni, Pariške pogodbe, s katero je bila leta 1951 ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo. V njej so namreč podpisnice pogodbe vzpostavile prost pretok delavcev v industrijah jekla in premoga, toda o evropskem državljanstvu ni bilo ne duha ne sluha. Vendar je obenem treba izpostaviti, da je, gledano z današnjega zornega kota, to vendarle bil pomemben mejnik, saj je prosto gibanje (takrat delavcev in ne vseh ljudi) pomembna svoboščina in eden od pomembnih aspektov evropskega (kasneje EU) državljanstva (Pušnik, 2016). V naslednjih dobrih dveh desetletjih je ideja o evropskem državljanstvu vsaj deloma zamrla in se na evropski agendi ponovno pojavila v 70. letih prejšnjega stoletja. V takratnem kontekstu sta pomembna dva večja dogodka, in sicer kopenhagenski vrh leta 1973 in leto kasneje tudi pariški vrh. Na obeh dogodkih so se evropski voditelji strinjali, da je potrebna poglobitev evropske integracije in da je za to treba okrepiti tudi evropsko identiteto med prebivalci evropskih držav. Ugotovitev o nujnosti poglobitve integracije je bila med drugim rezultat vse večjega zavedanja, da evropski projekt potrebuje tudi širšo legitimnost, ki je v veliki meri manjkala. Te zahteve in pozivi so rezultirali tudi v tako imenovanem Tindemansovem poročilu iz leta 1975, ki je, vsaj posredno, naslavljalo prav vprašanje evropske identitete in tudi možnosti vzpostavitve oziroma uvedbe evropskega državljanstva. Med drugim je poročilo pozivalo k uvedbi nekaterih pravic za vse državljane držav članic Evropske skupnosti, kot je pravica sodelovati na neposrednih volitvah v Evropski parlament (Mindus, 2017). Tudi za vrh v Fontainebleauju leta 1984 lahko rečemo, da se je ideja evropskega državljanstva spet pojavila, čeprav bolj posredno. Vrh je med drugim vzpostavil ad hoc odbor o Evropi ljudi, ki se ga je prijelo ime Adonninov odbor, saj mu je načeloval Adonninovo poročilo je izpostavilo vprašanja aktivne politične participacije evropskih državljanov, kot so enotni postopek za volitve v Evropski parlament, pravica do peticije evropskih državljanov, sodelovanje med univerzami in programi izmenjave študentov. Delovna skupina, ki je pripravila poročilo, pa je za krepitev evropske identitete predlagala (s tem, da se je ideja pojavljala že prej) uporabo skupnih evropskih simbolov: modre zastave z zlatimi zvezdami, evropske himne, poštnih znamk z evropskimi emblemi itd. Evropska zastava z dvanajstimi zvezdicami, ki je bila od leta 1955 simbol Sveta Evrope, je bila uradno sprejeta v Bruslju 29. maja 1986. 33 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje takratni član Evropskega parlamenta Pietro Adonnino. Odbor je pripravil končno poročilo, v katerem je neposredno pozval k nekaterim ukrepom, ki bi spodbujali oziroma omogočili posebne pravice državljanov, integracijo na področju kulture, mladine, izobraževanja, socialnega varstva ipd. Danes Adonninovo poročilo velja za enega od pomembnih dokumentov, ki so prispevali k postopnemu oblikovanju ideje evropskega državljanstva kot posebnega statusa (Mindus, 2017). Na vrhu v Madridu leta 1989 se je, kot se je izkazalo, oblikovalo dovolj politične volje, da je evropsko državljanstvo kot formalnopravni status postal verjetnejši in bolj uresničljiv cilj. Vrh je med drugim ugotovil, da je Evropska skupnost premalo uresničila idejo Evrope državljanov, na podlagi česar je tudi Martinovo poročilo iz februarja 1990 Evropski parlament pozvalo k oblikovanju konkretnih pravic, ki bi izhajale iz evropskega državljanstva in bi bile vključene v prihodnjo Maastrichtsko pogodbo. Posebej odločilo vlogo pa je v tistem obdobju odigral tudi takratni predsednik Evropskega sveta, španski premier iz vrst socialistov Felipe Gonzalez, ki je pozval k institucionalizaciji nadnacionalnega državljanstva kot h koraku k prihodnji evropski politični uniji. Tik pred odobritvijo Maastrichtskega sporazuma je zasedal tudi Evropski svet oktobra 1990 v Rimu, kjer so obravnavali dokument, ki je evropsko državljanstvo definiral kot komplementarno nacionalnim državljanstvom, torej kot status, ki pripada tistim, ki že imajo državljanstvo katere od članic. V zadnjem obdobju pred Maastrichtsko pogodbo sta torej vloga Španije in tudi zasedanje Sveta na začetku devetdesetih let predstavljala ključna momenta, ki sta pomembno opredelila, kako naj bo status evropskega državljanstva institucionaliziran in kaj naj bi prinesel ljudem (Mindus, 2017). Maastrichtska pogodba in državljanstvo EU Ko so se evropski voditelji zbrali v Maastrichtu, da bi dokončali novo pogodbo, so vsi predstavili svoje skrbi z vidika držav, ki so jih predstavljali. Zavedali pa so se tudi, da je treba doseči uspešen izid – rezultat, ki bi Evropi omogočil nadaljnjo integracijo. Z dogovorom in podpisom Maastrichtske pogodbe se je vzpostavilo ime »Evropska unija«. Države članice so se dogovorile o pomembnih spremembah strukture in pristojnosti Unije, ki so jo ustvarile. Glavne so bile osredotočene na tri »stebre«, kot so jih takrat imenovali, in sicer prvi steber, poimenovan Evropske skupnosti, drugi steber, ki je obsegal pravosodje in notranje zadeve, ter tretji steber, ki je zajemal skupno zunanjo in varnostno politiko (Svet EU, 2022). Te spremembe naj bi preoblikovale evropsko povezovanje, saj je Maastricht Uniji omogočil, da razvije pomembne nove politike, ki bodo namenjene državljanom 34 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE EU in jih varovale. Pomemben del te nove strukture in delovanja Evropske unije je bil tudi pravno opredeljen status državljanstva EU. Pogodba o Evropski uniji, podpisana v Maastrichtu leta 1992, ki je stopila v veljavo 1993, je uvedla pravni koncept državljanstva EU. vyfzpr) l.com/2c yur (Vir: https://tin Slavnostni podpis Maastrichtske pogodbe. Gre za prvo formalno udejanjenje ideje državljanstva EU. Maastrichtska pogodba, s katero je bila ustanovljena Evropska unija, velja za dokument, ki je uvedel tudi državljanstvo EU. To je bil velik dosežek v prizadevanjih, da bi Evropska unija simbolno združila vse prebivalce oziroma državljane evropskih držav. Že v pogodbi je eden od zapisanih ciljev Unije »okrepiti varstvo pravic in interesov državljanov svojih držav članic z uvedbo državljanstva Unije«. Uvedba državljanstva EU je bila del širšega prizadevanja za postopen odmik od skupnosti z izključno ekonomskim poudarkom k politični uniji. Med drugim je Maastrichtska pogodba omogočila državljanom Evropske unije nekatere konkretne pravice, kot so na primer pravica do prostega gibanja znotraj Unije, pravica voliti in kandidirati na volitvah (lokalne volitve ali volitve v Evropski parlament) kot na EU ravni v kateri koli državi članici, kjer posameznik živi. Pogodba predvideva tudi pravico do konzularne zaščite držav članic v tretji državi, kjer matična država imetnika pravice ni zastopana, pravico do peticije pred Evropskim parlamentom in 35 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje pravico do pritožbe evropskemu varuhu človekovih pravic v primerih nepravilnosti. Pravice, ki so povezane z aktivno politično participacijo, bomo sicer predstavili tudi kasneje v poglavju. Razvoj državljanstva EU po Maastrichtski pogodbi Po Maastrichtski pogodbi se razvoj državljanstva EU kot statusa ni ustavil, temveč je v poglabljanju integracije pridobival nove razsežnosti, hkrati pa so bile vanj vključene tudi nove pravice. Tako je Amsterdamska pogodba iz leta 1997 okrepila pravice državljanov EU, med drugim na področju zaposlovanja in sociale. Lizbonska pogodba, ki je bila podpisana leta 2007, pa je bila namenjena zlasti povečanju sodelovanja državljanov v političnem življenju Unije in je uvedla še eno novo pravico državljanov Unije – pravico do državljanske pobude. Tudi pred in po Lizbonski pogodbi se je državljanstvo EU kot status spreminjalo, in sicer tudi zaradi odločitev Sodišča EU. Evropski parlament (2017) pojasnjuje, da je na primer leta 2001 Sodišče EU v eni od sodb zapisalo, da je »državljanstvu Unije usojeno postati temeljni status državljanov držav članic«. Pravica do prostega gibanja – sprva prihranjena za tiste, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo in tako aktivno prispevajo h gospodarstvu države članice gostiteljice – se je postopoma razširila na druge kategorije oseb, vključno s študenti, iskalci zaposlitve in tistimi, ki se upokojijo ter naselijo v drugi državi članici. Državljanstvo EU, ki je tesno povezano s prostim gibanjem oseb, je na splošno veljalo za enega najpomembnejših dosežkov Unije. Vsaka oseba, ki ima državljanstvo države članice, je samodejno državljan Unije. Pogodbe namreč jasno določajo, da so vsi državljani držav članic državljani Unije. Državljanstvo Unije se pridruži nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomešča. Državljanstvo Unije kot status torej ni samostojno: odvisno je od nacionalnega državljanstva in oseba ga izgubi, če ni več državljan države članice. Pogoje za pridobitev in izgubo državljanstva določijo same države članice – znotraj meja evropskega in mednarodnega prava. 36 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE DRŽAVLJANSTVO EU: PRAVICE IN MOŽNOSTI AKTIVNEGA DRŽAVLJANSTVA EU Državljanstvo Evropske unije prinaša številne pravice in svoboščine, med katerimi so z aktivnim državljanstvom najbolj povezane predvsem politične pravice, ki jih uživajo državljani EU, zato jih predstavljamo v nadaljevanju. Pravica voliti in biti voljen na volitvah v Evropski parlament Večkrat lahko slišimo, da Evropski uniji manjka demokratičnih vzvodov in da njeni državljani le težko sodelujejo v političnih zadevah na ravni Evropske unije. Na vprašanje demokratičnega deficita se bomo sicer posebej osredotočili v naslednjem poglavju, za zdaj pa je pomembno poudariti, da so ravno volitve v Evropski parlament eden ključnih in najbolj razširjenih načinov, kako lahko državljani dejansko uresničujejo idejo političnega sodelovanja na ravni Evropske unije. Vsi državljani EU imajo pravico glasovati in kandidirati na volitvah v Evropski parlament v svoji državi izvora, če pa živijo v drugi državi EU, se lahko odločijo v njej voliti in kandidirati pod enakimi pogoji kot državljani države, v kateri živijo (Evropska komisija, 2022). Že praktično od začetka evropske integracije po drugi svetovni vojni se je pojavljala ideja, da bi Evropski parlament sčasoma postal institucija, kamor bi bili predstavniki izvoljeni neposredno. Ta ideja se je uresničila, ko je Evropski svet pred prvimi neposrednimi volitvami leta 1979 sprejel akt z dne 20. septembra 1976 o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami (Evropski parlament, 2022). 37 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje l.com/32zf7k8a) yur (Vir: https://tin Volivka oddaja volilni listič na prvih evropskih volitvah. Prve neposredne volitve v evropski parlament so potekale leta 1979, in sicer v Belgiji, na Danskem, Franciji, Nemčiji, Irski, Italiji, Luksemburgu, Nizozemskem in Združenem kraljestvu. Jasno je, da je izpeljava teh volitev korenito spremenila institucionalni položaj Evropskega parlamenta in slednji je danes sinonim bolj demokratične Evropske unije, pri čemer je pomembno dodati, da je organizacijo in načela oziroma pravila izvedbe Evropska unija skozi leta nadgrajevala ter so predmet različnih pogodb in pravnih aktov. 38 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE e2a4dyj) l.com/y yur (Vir: https://tin Simone Veil na prvem zasedanju neposredno izvoljenega Evropskega parlamenta. Prvemu neposredno demokratično izvoljenemu Evropskemu parlamentu, ki ga je sestavljalo 410 poslancev, je predsedovala Simone Veil. V nagovoru na prvem zasedanju Evropskega parlamenta je med drugim poudarila pomen demokratično izvoljene institucije, ki ima svojo legitimnost v odločitvi ljudi in ima posledično tudi večjo avtoriteto: »Rada bi poudarila, da bo po mojem mnenju ta nova avtoriteta spodbudila Parlament, da okrepi svoje delovanje na dveh frontah; prvič, da bo bolj demokratično izvajal nadzorno funkcijo, in drugič, da bo deloval kot učinkovitejša gonilna sila evropskega povezovanja.« Čeprav so se pravila volitev v Evropski parlament skozi čas do določene mere spreminjala, pa je bistveno, da ta pravila zagotavljajo, da poslanci predstavljajo državljane Evropske unije in da so izvoljeni proporcionalno, s splošnimi neposrednimi volitvami ter s svobodnim in tajnim glasovanjem. Države EU urejajo, kako te volitve potekajo, v skladu s svojimi zakoni in volilno tradicijo, in sicer pod pogojem, da to počnejo na način, ki je združljiv s temi splošnimi zakoni in načeli EU (Evropska komisija, 2022). 39 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Državljani EU, ki živijo v drugi državi EU, imajo tudi pravico voliti in kandidirati na lokalnih ali občinskih volitvah v državi, v kateri živijo, spet pod enakimi pogoji kot državljani te države. Pravica naslavljati peticije na Evropski parlament in vlagati pritožbe pri Evropskem varuhu človekovih pravic Peticije imajo kot demokratično orodje že zelo dolgo zgodovino in spadajo med pomembne prepoznane svoboščine in možnosti vplivanja ter naslavljanja oblasti. Tudi v Sloveniji je peticija prepoznana pravica državljana ali skupine državljanov. S peticijo lahko na primer naslovijo Državni zbor kot zakonodajno vejo oblasti, ki mu lahko pošljejo pisno vlogo o vprašanjih, ki imajo širši politični ali javni značaj. Peticija se lahko vloži v obliki predloga, prošnje, pobude, pritožbe, ugovora ali druge vloge (Državni zbor, 2022). Na ravni EU je naslavljanje peticij tudi možnost, ki jo imamo vsi, ki prebivamo v EU. Od začetka veljavnosti Maastrichtske pogodbe imajo vsi državljani Evropske unije ter vsi, ki v njej zakonito bivajo, pravico, da na Evropski parlament naslovijo peticijo v obliki pritožbe ali zahteve glede zadeve, ki spada na področje delovanja Evropske unije. Odbor za peticije Evropskega parlamenta peticije pregleda, odloči o njihovi dopustnosti in je zadolžen za njihovo obravnavo (Marzocchi, 2022). Poleg peticij pa je pomembna pravica državljanov EU tudi zaščita prek varuha človekovih pravic. Tudi to institucijo poznamo v Sloveniji in je zdaj že izjemno prepoznana ter široko sprejeta, saj bdi nad morebitnimi kršitvami z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin ter lahko tudi ukrepa ob ugotovljenih kršitvah nosilcev oblasti oziroma njihovih posegih v pravice posameznikov. Na ravni Evropske unije ima evropski varuh, sicer s sedežem v Strasbourgu, podobno vlogo kot varuh v Sloveniji. Njegova osrednja naloga je namreč izboljševanje varstva državljanov in prebivalcev (EU) v primeru nepravilnosti pri delovanju institucij, organov, uradov ali agencij Evropske unije. S tem tudi krepi demokratično odgovornost pri odločanju in upravljanju institucij EU. In kako se je mogoče obrniti na Evropskega varuha človekovih pravic ter v kakšnih primerih? Če državljani niso zadovoljni z delom institucije, organa ali agencije EU, se morajo najprej obrniti na tisto institucijo, in če gre res za nepravilnost ali diskriminacijo s strani določene institucije EU, mora ta institucija nepravilnost 40 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE Evropski varuh človekovih l. yur pravic je pomembna institucija, ki omogoča in krepi oziroma varuje demokratičnost e: https://tin Evropske unije, prek nje pa lahko aktivno delujejo tudi z; vir slikzp državljani EU. Med drugim varuh obravnava nepravično l.com/2p98r obravnavo, diskriminacijo, yur zlorabo pooblastil, pomanjkanje informacij ali zavrnitev dostopa tm) do informacij, neupravičeno vjuja: https://tiner zavlačevanje in nepravilne postopke. Trenutno je na mestu (Vir int com/tm38bc Emily O‘Reilly je trenutna varuhinje Emily O‘Reilly, Evropska varuhinja človekovih ki je v enem od intervjujev pravic. razložila, zakaj je z vidika državljanov EU pomembno, da so institucije do njih odprte in transparentne: »Administracijo EU je treba gledati v kontekstu višjih pričakovanj ljudi glede transparentnosti delovanja institucij EU. Odrašča cela generacija, ki pozna le družbena omrežja in internet. Pričakujejo hiter dostop do informacij, dokumentov in odločitev. To predstavlja temeljno spremembo tudi za institucije EU. Poleg tega je dejstvo, da državljani običajno dojemajo, da je EU daleč od njihovega vsakdanjega življenja, zato mora EU postaviti zlati standard, ko gre za pregledno in odgovorno administracijo«. odpraviti. Če pri tem niso uspešni in institucija nadaljuje nepravilno prakso, se lahko državljani EU pritožijo Evropskemu varuhu človekovih pravic (Evropska unija, 2022). Pritožbo je treba vložiti v dveh letih od trenutka, ko je bila nepravilnost ugotovljena. Pri tem mora prijavitelj navesti svoje podatke, proti kateri instituciji ali organu želi vložiti pritožbo in razlog za pritožbo. Mogoče je zaprositi tudi za zaupnost pritožbe. Če varuh človekovih pravic ne more obravnavati vaše pritožbe, bo svetoval, kateri drugi organ lahko pomaga razrešiti težavo, s katero se oseba sooča. 41 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Evropska državljanska pobuda Tako kot predhodno omenjene peticije so tudi državljanske pobude pomemben element demokratičnih ureditev in jih pozna večina evropskih držav. Pomembne so zato, ker državljanom omogočajo neposredno vez z oblastjo in neposredno naslavljanje oblasti s konkretnimi problemi pa tudi rešitvami. V Sloveniji to demokratično orodje poznamo pod imenom ljudska iniciativa, ki je oblika neposredne demokracije, ima pa lahko dve obliki, in sicer zakonska ljudska iniciativa ter ustavnorevizijska ljudska iniciativa. Ljudsko iniciativo za sprejetje ali spremembo zakona mora podpreti najmanj pet tisoč volivcev. Iniciativo za spremembo ustave lahko predlaga trideset tisoč volivcev. Na EU ravni pa je uveljavljena t. i. evropska državljanska pobuda, ki ima zanimivo zgodovino. Leta 1996 sta avstrijski in italijanski zunanji minister med pripravami na medvladno konferenco v Amsterdamu predlagala, da bi poleg pravice do naslovitve peticije na Evropski parlament uvedli tudi pravico do predložitve državljanskih pobud, vendar predlog na konferenci ni bil sprejet. Kasneje je bila ideja ponovno oživljena in predlagana za vključitev v osnutek Lizbonske pogodbe. Danes je pravica do vložitve državljanske pobude zapisana v naslovu II Pogodbe o Evropski uniji (določbe o demokratičnih načelih) (Davoli, 2022). Evropska državljanska pobuda je pomemben instrument participativne demokracije v EU, saj milijonu evropskih državljanov iz četrtine držav članic EU omogoča, da Komisijo pozovejo, naj predlaga pravni akt za izvajanje pogodb o EU. Odkar se uporablja uredba iz leta 2011, v kateri so podrobno določeni postopki za evropsko državljansko pobudo, je bilo Komisiji uspešno predloženih šest pobud. Od januarja 2020 veljajo nova pravila, s katerimi je evropska državljanska pobuda še dostopnejša (Evropski parlament, 2022) oziroma poenostavljena. Med drugim je časovnica procedure fleksibilnejša, kar pomeni, da lahko organizatorji pobude namenijo več časa pripravam na kampanjo, poenostavljeno je tudi zbiranje podpore in odstranjene so administrativne ovire pri registraciji pobude (Evropska komisija, 2020b). 42 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE l.com/5n7vts4x) yur (Vir: https://tin Evropska državljanska pobuda je sicer organizacijsko zajeten in zahteven zalogaj, vendar s konkretnimi učinki. Sploh prva pobuda, ki je bila uspešna in se je pod njo podpisalo dovolj ljudi, da jo je obravnavala Evropska komisija, je bila Right2Water (Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago!). Pobuda je bila Komisiji predložena decembra 2013, kasneje je bila predstavljena tudi Evropskemu parlamentu. Ker je bila iniciativa uspešna, se je Komisija morala nanjo odzvati, kar je storila tako, da je sprejela sporočilo in kasneje tudi revidirala direktivo EU o pitni vodi. Evropski parlament in Svet sta decembra 2020 sprejela revidirano direktivo, ki je začela veljati januarja 2021. Nova direktiva o pitni vodi uvaja obveznost držav članic, da izboljšajo ali ohranijo dostop do pitne vode, s poudarkom na varovanju zdravja ljudi in izboljšanju dostopa do vode za vse segmente prebivalstva. Iniciativa je pomembna, ker pokaže, da državljani EU lahko neposredno vplivajo na zakonodajo EU in prispevajo k napredku na različnih področjih. Čeprav je bila Komisija deležna kritik, da je ukrepe kot odgovor na pobudo pripravljala prepočasi in jo je moral na to opozarjati tudi Evropski parlament, je na koncu vendarle ukrepala in sprožila spremembe na področju zagotavljanja čiste pitne vode, tudi za najranljivejše skupnosti v evropskih družbah. 43 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje DRŽAVLJANSTVO EU DANES: KAJ PRAVI POROČILO EVROPSKE KOMISIJE? Evropska komisija se zaveda, da je državljanstvo EU z vidika prebivalcev držav članic morda najotipljivejša pridobitev in da je s tem statusom povezana tudi krepitev evropske identitete med ljudmi. Prav zato zelo natančno spremlja in skuša razumeti, kakšne pomene pripisujejo ljudje državljanstvu EU in kako dobro poznajo ta status. Na podlagi teh ugotovitev skuša tudi uvajati nove ukrepe in politike, ki bi krepili državljanstvo EU ter opolnomočili državljane EU. Eden takšnih strateških dokumentov, ki ga periodično, vsake tri leta, objavlja Evropska komisija in v katerem predstavlja izsledke o uveljavljanju in nadaljnjih usmeritev glede državljanstva EU, je poročilo o državljanstvu EU. Poročilo Evropske komisije o državljanstvu EU nastaja med drugim na podlagi posvetovanj z državljani. V namen priprave zadnjega poročila iz leta 2020 ckj3p6s) je Komisija med julijem in oktobrom l.com/y yur tega leta izvedla javno posvetovanje o pravicah državljanstva EU, (Vir: https://tin poleg teh posvetovanj Poročilo o državljanstvu EU se osredotoča na stanje uresničevanja pravic in svoboščin pa je o javnem mnenju iz naslova državljanstva EU in podaja poizvedovala z raziskavo prihodnje usmeritve. Eurobarometer na tematiko državljanstva EU in demokracije. Pomembno je, da Evropska unija želi pridobivati mnenja ljudi (in njihovo poznavanje) o državljanstvu EU, kar seveda omogoča, da institucije EU na podlagi pridobljenih mnenj in odgovorov državljanov pripravljajo nadaljnje ukrepe. Tudi to lahko razumemo kot napore EU, da svoje državljane posluša in krepi njihovo državljanstvo. 44 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE V poročilu, objavljenem leta 2020, Evropska komisija posebej poudarja, da je pri izvajanju državljanstva in pri zagotavljanju pravic iz naslova tega statusa veliko odvisno od razmer v Evropi in svetu. Tako je na EU in državljanstvo močno vplivala pandemija COVID-19, ki je povzročila, da so mnoge države zaprle svoje meje in državljani EU niso mogli v popolnosti uresničevati svoboščine prostega gibanja v Evropski uniji. Prav ta kriza nam pokaže, da državljanstvo ni samoumeven in nespremenljiv koncept, temveč je njegovo udejanjanje zelo odvisno od zunanjih vplivov in razmer. Kot že rečeno, je Evropska komisija opravila raziskave in posvetovanja, s katerimi je dobila vpogled v mnenje državljanov in njihovo poznavanje pravic EU ter načinov, na katere jih lahko uresničujejo. Pomembno izhodišče pri raziskavah je bilo, da morajo državljani EU svoje pravice najprej poznati, če naj jih tudi uresničujejo. Evropska komisija je ugotovila, da večina pravice pozna, vendar ob tem državljani EU menijo, da mora biti več storjenega na področju zagotavljanja informacij o pravicah iz naslova državljanstva EU. Med ovirami za uresničevanje pa so respondenti izpostavili digitalni razkorak, pomanjkanje spletnih strani z jasnimi informacijami in tudi manko državljanske vzgoje v šolah po vsej EU. Med najbolj znanimi pravicami državljanov EU je pravica svobodnega gibanja znotraj EU. To pravico državljani kar precej uresničujejo, primarni razlog pa so počitnice, nato z delom povezana potovanja in obiski družin. Praktično uživanje čezmejnih pravic, kot so volilna pravica, študij, delo ali življenje v drugih državah članicah EU, vpliva na vsakdanje življenje vseh Evropejcev, zaščita in spodbujanje teh pravic pa sta za Komisijo ključnega pomena. In kakšne so usmeritve za prihodnost? Evropska komisija je od leta 2020 osredotočena predvsem na štiri ključne vidike državljanstva EU: (1) krepitev demokratične participacije, opolnomočenje državljanov in spodbujanje vključevanje državljanov v EU; (2) spodbujanje uresničevanja svoboščine prostega gibanja in poenostavljanje vsakodnevnega življenja; (3) zaščita in promocija državljanstva EU in (4) zaščita državljanov EU v Evropi in tujini v kriznih časih. Med temi usmeritvami je v kontekstu aktivnega državljanstva EU najpomembnejši prvi vidik, zato se ob koncu poglavja posvetimo temu. 45 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Krepitev demokratične participacije, opolnomočenje državljanov in spodbujanje vključevanja državljanov v EU V poglavju smo že predstavili pravico voliti in biti voljen v Evropski parlament ter povedali, da gre za enega najpomembnejših mehanizmov uresničevanja demokratične participacije na ravni EU. Vendar to nikakor ne pomeni, da je vse lepo in prav in da glede volitev v Evropski parlament ni nobenih težav. Ob volitvah v Evropski parlament, kot poudarja tudi poročilo, vedno obstaja zaskrbljenost glede volilne udeležbe, saj je ta v mnogih državah bistveno nižja kot na nacionalnih volitvah. Tudi v Sloveniji je podobno, saj je bila na primer volilna udeležba na zadnjih volitvah v Evropski parlament, leta 2019, 28,89-odstotna, med vsemi članicami EU je nižjo volilno udeležbo imela le Slovaška z 22,74 odstotka. Zato je toliko pomembnejše, da spodbujamo udeležbo. Se pa sicer glede evropskih volitev postavlja tudi vprašanje, kakšne možnosti imajo podreprezentirane skupine volivcev, ki se soočajo z dodatnimi izzivi. Za ljudi z manjšinskim etničnim poreklom, na primer za Rome, je precej težje uresničevati pravico biti izvoljen ali se registrirati za volitve. Prav tako Evropska komisija opozarja, da so člani etničnih manjšin v različnih državah EU podvrženi pritiskom in izkoriščani v volilnih procesih, na primer tako, da z njimi manipulirajo, kupujejo njihove glasove ipd. Države članice morajo zato čim bolj spodbujati participacijo deprivilegiranih skupin in preprečevati manipulacije z njihovimi glasovi (Evropska komisija, 2020a). Naslednji pomemben vidik v sklopu pravice voliti in biti voljen v Evropski parlament je udeležba žensk. Države članice se že dolgo ukvarjajo z vprašanjem, kako spodbujati participacijo žensk v politiki, kar med drugim vključuje tudi uvajanje sistemov kvot in splošno obvezo političnih strank, da imajo spolno uravnoteženo kandidatno listo. Toda kljub temu ostajajo številni izzivi, tudi pri izvedbi volitev v Evropski parlament. Ženske v politiki so namreč še vedno pogosto tarča sovražnega govora, kar vodi v zadržanost žensk glede participacije. 46 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE Skoraj težko verjeti, a problem neenakih možnosti žensk v politiki v sodobnih demokracijah še vedno obstaja in raven EU ni nobena izjema. Evropski parlament opozarja, da se delež žensk med poslanci v Evropskem parlamentu sicer povečuje, vendar je med poslanci še vedno več moških kot žensk (v zadnjem sklicu je bilo 39,3 odstotka žensk. Za primerjavo: v prvem sklicu neposredno izvoljenega Evropskega parlamenta leta 1979 je bilo med poslanci 15,2 odstotka žensk). Kot zanimivost lahko povemo, da je bilo na začetku leta 2022 le med Švedskimi poslanci EU več žensk kot moških in da so imele le Slovenija, Luksemburg, Danska in Latvija toliko poslank kot poslancev. Bistveno je, da je v kontekstu aktivnega državljanstva EU treba krepiti tudi zavedanje o nujnosti odpravljanja neenakosti med spoli glede možnosti aktivne in pasivne politične participacije. Še eden od konkretnih ukrepov za spodbujanje aktivnega demokratičnega življenja v Evropski uniji, ki ga namerava uresničevati Evropska komisija, je tudi zagotavljanje čim bolj poštenih, transparentnih in inkluzivnih volitev, in sicer z opazovanjem volitev. Opazovanje volitev je dober način za vključevanje državljanov v volilni proces in za izboljšanje zaupanja javnosti v svobodne in poštene volitve. Na podlagi sedanjih uspešnih praks namerava Komisija financirati projekte, ki spodbujajo neodvisno opazovanje volitev, pri katerem sodelujejo tudi državljani (Evropska komisija, 2020a). 47 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Didaktični primer: KAKO URESNIČEVATI AKTIVNO DRŽAVLJANSTVO EU? Uvod Svet, v katerem živimo, smo ustvarili ljudje, od nas v skupnosti pa je odvisno, kaj bomo z njim naredili. Zaradi vse večje medsebojne povezanosti in odvisnosti je informirano politično odločanje in delovanje še posebej pomembno. Evropsko državljanstvo, ki dopolnjuje nacionalno, prinaša številne pravice. Z aktivnim državljanstvom EU so še posebej povezane politične pravice, ki jih spoznavajo dijaki. Dijaki prek reševanja avtentičnih problemov razumejo, da so številne odločitve, ki vplivajo na njihova vsakdanja življenja, sprejete na ravni EU in da imajo kot državljani EU možnosti in priložnosti vplivati na obravnavo in sprejemanje odločitev, ki so povezane z njihovim življenjem in življenjem skupnosti, katere del so. Reševanje avtentičnih problemov in izzivov se nanaša predvsem na postopke iskanja mogočih rešitev na kompleksna vprašanja. Dijaki se skozi proces učijo tudi pogajalskih veščin, ki so ključnega pomena za pripravo na življenje po zaključku šolanja in na pripravo zagovorništva za namen naloge. Pogajanja so posebna oblika »državljanstva kot prakse« in so osredotočena na skupino ter ne na posameznika. So ključni element miroljubnega reševanja konfliktov, saj predpostavljajo sodelovanje, odprtost, inovativnost in vključevanje, s katerimi se doseže sporazum oziroma kompromis. Uspešno pogajanje dijaku omogoča gradnjo močnejših odnosov z drugimi, saj kljub različnim interesom dijake učijo spoštovanja interesov vseh strani. Poleg tega učenje pogajalskih veščin mladim omogoča, da razmišljajo hitro in se v težavnih situacijah odzovejo mirno in konstruktivno (Bron, 2018). Ključna vloga (metode) zagovorništva je zastopati glas in interese predvsem tistih, ki so neenakovredno zastopani v primerjavi z drugimi člani družbe. Temelji na strokovnosti in etični drži, saj vključuje načela enakih možnosti, pravičnosti, človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Vloga zagovorništva izhaja iz tradicije boja za družbeno emancipacijo deprivilegiranih skupin (Urek, 2013). Zagovorniška vloga je za mlade v sodobnem svetu ključnega pomena, saj se ti močno zavedajo krivic okoli sebe. Kampanja zagovorništva je organiziran niz ukrepov, ki so namenjeni ozaveščanju o vprašanjih in vplivanju na spremembe. Pogosto jih vodi 48 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE skupina voditeljev, npr. dijakov, ki mobilizirajo prostovoljce, da podprejo določeno vprašanje ali pozovejo k novim politikam (Rights of naturePH, 2022). Pomembno je, da se vloga dijakov zagovornikov zato, ker jim je izkušenjsko bližje, osredotoči na postopke, ki so dijakom dosegljivi in uresničljivi, npr. na spremembe v lokalnem okolju. Cilji Dijaki: • razumejo koncept političnih pravic državljanov EU; • opredelijo in raziščejo družbena vprašanja in izzive ter možnosti, ki jih imamo državljani EU pri njihovi obravnavi; • skozi načrt zagovorništva raziščejo, pripravijo in predstavijo mogoče rešitve na avtentično problemsko vprašanje; • skozi načrt priprave zagovorništva vključujejo priložnosti za družbene spremembe za večjo pravičnost, enakost, dostojanstvo, človekove pravice, pravno državo in demokracijo; • reflektirajo svoj proces učenja, ki se nanaša na vrednote, stališča, veščine in pridobivanje znanja. Trajanje Najmanj osem šolskih ur Potrebščine (E-)listovnik, računalniki, dostop do interneta, druga digitalna orodja Priprave Priprava prostora, ki omogoča sodelovalno učenje dijakov, dostop do računalnikov in spleta, stiki z okoljem Potek izvedbe – metoda 1. Ogrevanje: Vpliv EU na naša življenja (30 minut) Navodila: • Dijaki se razporedijo v skupine po omizjih (4–5 dijakov). • Učitelj pripravi iztočnice (npr. aktualne novice, bloge, forume, videoposnetke), 49 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje ki prikazujejo vpliv odločitev, sprejetih na ravni EU, na naša življenja. • Dijaki v manjših skupinah razmišljajo, kje vse zaznavajo vpliv odločitev na ravni EU na svoja življenja. Svoje ugotovitve razporedijo po področjih (npr. kultura, šolanje, gospodarstvo ipd.) in jih zapišejo. • Razmislijo o področjih in temah, ki so jih izpostavili, in odgovorijo na vprašanje: Katere teme bi bilo po vašem mnenju treba obravnavati, če želimo kaj spremeniti, in zakaj? 2. Politične pravice državljanov EU (90 minut) V uvodnem delu učitelj z dijaki obravnava politične pravice državljanov EU. V tem koraku je pomembno, da dijaki razumejo osnovne koncepte in pridobijo ključne informacije o možnostih aktivne participacije na ravni EU prek spletnih strani (npr. evropska državljanska pobuda: kaj je, katerim pogojem mora poziv zadostovati, postopek priprave pobude, primeri vloženih pobud ipd.), saj s trem krepijo tudi digitalno demokratično državljanstvo. 3. Opredelitev in reševanje avtentičnega problema (npr. projektni dan) Dejavnost temelji na metodi problemskega učenja oziroma reševanja problemov. V tem primeru je uporabljen t. i. inženirski pristop, ki vključuje opredelitev problema, iskanje idej in rešitev, preučevanje in načrtovanje ter ustvarjanje, izdelavo in predstavitev izdelka (Moravec idr., 2022). Osrednji problem dijaki opredelijo kot izziv, kot izhodiščno točko učenja in raziskovanja. Temo oziroma problemsko vprašanje dijaki izberejo sami, lahko pa jo/ga nakaže tudi učitelj. Pomembno je, da učitelj izhaja iz izkušenj dijakov, njihovega konteksta in umeščenosti v reševanje problema oziroma da so pri izboru vprašanja vključeni predlogi dijakov. Učitelj usmerja dijake, da pri naslavljanju tem/vprašanj izhajajo iz temeljnih demokratičnih vrednot EU (človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država, človekove pravice) in da pri iskanju rešitev ter vpeljevanju sprememb upoštevajo večje blagostanje skupine oziroma skupnosti državljanov, ki jih njihovo vprašanje zadeva. Koraki reševanja avtentičnega problema • Dijaki v manjših skupinah (4–5) oblikujejo seznam vprašanj, ki temeljijo na izhodiščni temi. Glede na svoj interes raziskovanja lahko članstvo v skupinah zamenjajo. • Vsaka skupina izbere eno vprašanje, ki ga bo podrobneje proučila. • Dijaki o izbranem vprašanju iz različnih virov zbirajo informacije, vključno z lokalnimi nosilci oblasti, državljani, ki jih vprašanje zadeva, eksperti, predstavniki civilne družbe, prek spleta ipd. 50 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE • Dijaki organizirajo pridobljene informacije in definirajo ter analizirajo mogoče rešitve. • Njihov izdelek ima lahko različne oblike (npr. poster, video, podkast, plakat, publikacija, listovnik, besedilo, nastop ali dogodek). • Izdelek in predstavitev je predstavljena iz štirih delov (Council of Europe, 2008): - opis vprašanja in razlaga, zakaj je pomembno (npr. za večje blagostanje določene družbene skupine, pravičnost, enakost, demokracijo) in kdo je odgovoren, da se to vprašanje naslovi; - analiza mogočih rešitev z izpostavitvijo prednosti in pomanjkljivosti;* - opis predlagane politike, njen pričakovani učinek, stroški, procedura sprejemanja – pomembno je, da predlogi upoštevajo človekove pravice, nacionalni okvir in ovir EU; - načrt zagovorništva,** ki pojasnjuje, kaj lahko državljani storijo, da bi prepričali pristojne organe, da sprejmejo predlagano politiko. • Predstavitev rezultatov. • Refleksija procesa učenja: vrednot, stališč, veščin, znanja in kritičnega razumevanja, ki se je razvijala skozi celoten učni proces. * Analiza SWOT Dijaki lahko pri opredeljevanju rešitev uporabijo različna orodja. Med njimi je npr. t. i. analiza SWOT, ki pomeni analizo: • prednosti ( Strengths), • slabosti ( Weaknesses), • priložnosti ( Opportunities) in • nevarnosti ( Threats). Z analizo SWOT lahko dijaki skozi načrt zagovorništva bolje opredeljujejo tako prednosti in priložnosti kot tudi slabosti in nevarnosti težave ter kje bodo morda potrebovali pomoč. Nekaterim dijakom lahko določeno vprašanje predstavlja slabost, drugim pa priložnost. Dijaki lahko, z namenom opredelitve strategije, ki projekt obogati, kombinirajo različne kvadrante: močna področja in priložnosti, močna področja in nevarnosti (Bacigalupo idr., 2022). Priložnosti Nevarnosti Močna področja Šibka področja 51 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje ** Načrt zagovorništva Ključno je, da učitelj z dijaki osmisli idejo zagovorništva. K dejavnosti jih lahko spodbudi z različnimi primeri (npr. »Petki za prihodnost« Grete Thunberg, Malala Yousafzai, Martin Luther King ipd.) Zagovorništvo pomeni, da: • se ljudem omogoči glas o vprašanjih, ki jih zadevajo; • se pridobivajo dokazi o tem, kaj je treba spremeniti in kako to storiti; • se uveljavljajo pozitivne spremembe v družbi za večjo družbeno pravičnost in enakost; • se vpliva na ljudi, ki imajo moč, z namenom spreminjanja njihovega razmišljanja in delovanja (Edleston idr., 2014). Osnovni koraki zagovorniške kampanje (glej Edleston idr., 2014) V našem primeru (glej zgoraj) so dijaki pri pripravi izdelka že izvedli določene korake zagovorniške kampanje. Naslednji koraki se nanašajo na nadaljnje načrtovanje in samo izvedbo. Uvid v problem in razumevanje problema: • opredelitev področja zagovorništva (izbira vprašanja, osnutek načrta); • določitev ciljev in ciljna skupina (kaj se mora spremeniti, kaj je cilj našega zagovorništva, koga vse je treba nagovoriti); • proučitev interesov, potreb in stališč različnih strani (zbiranje informacij). 1. Načrtovanje: • oblikovanje ekipe; • oblikovanje močnega sporočila; • na koga želimo vplivati, kateri so mogoči načini in oblike vpliva, katera akcija oz. dejavnost je za naše zagovorništvo najprimernejša; • določiti orodje za spremljanje kampanje (katera so morebitna tveganja). 2. Izvedba: • uresničevanje načrta (vplivanje na politiko in odločevalce, kampanja, mobilizacija drugih, mediji). 52 2. DRŽAVLJANSTVO EVROPSKE UNIJE VIRI Bacigalupo, M., Weikert García, L., Mansoori, Y. in W. O’Keeffe. (2022). Priročnik za razvijanje podjetnosti EntreComp. Podjetno učenje v učilnici in izven nje. Zavod RS za šolstvo. Dostopno na: https://www. zrss.si/pdf/Prirocnik_za_razvijanje_podjetnosti_EntreComp.pdf, 15. 9. 2022. Bron, J. (2018). Student voice in curriculum development. Explorations of curriculum negotiation in secondary education classrooms. Dostopno na: https://research.uvh.nl/ws/portalfiles/ portal/14764783/Full+Text.pdf, 15. 9. 2022 Council of Europe. (2008). Teaching democracy. A collection of models for democratic citizenship and human rights education. Vol VI. Council of Europe Publishing. Davoli, A. (2022). Evropska državljanska pobuda. Dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/ factsheets/sl/sheet/149/evropska-drzavljanska-pobuda, 15. 6. 2022. Državni zbor RS. (2022). Peticije. Dostopno na: https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/drugo/ Peticije/!ut/p/z1/jY9NC4JAFEV_iwu3vpdD9rGbkCRNwlS02YTGNArqyGgJ_fqEVkKFb3cv51x4w-CAF1mTPUmR9KZusGvOFWVd341HXcxaIZmRjEJ32xHIOBP0VJFPAMc9LDGxz54dIMAwJsDk-_ jiK8_w_APs_7wITlcw_r9ImJ2sBTPE7V1wZDzXWRd-33VZHHYdhMISUouLGTdY6flMK2fWQTk-lo6zhOX0eeUE17A38DPeU!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/#!, 15. 6. 2022. Edleston, J., Smith, D., Saluja, S., Crone, D., Bah, C in E. Laurie. (2015 ). An advocacy toolkit: The education we want. Plan International, A World at School and the Youth Advocacy Group of the Global Education First Initiative. Dostopno na: https://plan-international.org/publications/advocacy-toolkit/, 17. 9. 2022. Evropska komisija. (2020a). EU Citizenship Report 2020 – Empowering citizens and protecting their rights. European Commission. Evropska komisija. (2020b). The European Citizens’ Initiative as of 2020: Flexible Timeline, Simplified Registration, Straightforward Signature Collection and a New, User-Friendly Forum. Dostopno na: https://europa.eu/citizens-initiative-forum/blog/european-citizens-initiative-2020-flexible- timeline-simplified-registration-straightforward_en, 15. 6. 2022. Evropska komisija. (2022). Reinforcing democracy and integrity of elections. Dostopno na: https:// ec.europa.eu/info/policies/justice-and-fundamental-rights/eu-citizenship/democracy-and- electoral-rights_en, 15. 6. 2022. Evropska unija. (2022). Evropski varuh človekovih pravic. Dostopno na: https://european-union.europa. eu/institutions-law-budget/institutions-and-bodies/institutions-and-bodies-profiles/european- ombudsman_sl, 15. 6. 2022. Evropski parlament. (2017). Briefing: EU citizenship rights. Dostopno na: https://www.europarl.europa. eu/RegData/etudes/BRIE/2017/599361/EPRS_BRI(2017)599361_EN.pdf, 15. 6. 2022. Evropski parlament. (2022). Evropski parlament: volilni postopki. Dostopno na: https://www.europarl. europa.eu/factsheets/sl/sheet/21/evropski-parlament-volilni-postopki, 15. 6. 2022. Maas, W. (2014). European Union Citizenship in Retrospect and Prospect. V E. Isin in P. Nyers (ur.), Routledge Handbook of Global Citizenship Studies (str. 409–417). Routledge. Marzocchi, O. (2022). Pravica do peticije. Dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/factsheets/sl/ sheet/148/pravica-do-peticije, 15. 6. 2022. Mindus, P. (2017). European Citizenship after Brexit. Springer. Moravec, B., Slavič Kumer, S., Čampelj, B in Erčulj, J. (2022). Reševanje avtentičnih problemov in razvijanje prečnih veščin po konceptu projekta ATS STEM. Priročnik za učitelje. Zavod RS za šolstvo. Dostopno na: https://www.zrss.si/pdf/Razvijanje_precnih_vescin_STEM.pdf, 15. 9. 2022. Pušnik, T. (2016). Mobilna Evropska unija. Založba FDV. Rights of nature PH. (2022). Advocacy Campaign Examples For Students. Dostopno na: https:// rightsofnature.org.ph/advocacy-campaign-examples-for-students/, 15. 9. 2022. Svet EU. (2022). How Maastricht changed Europe. Dostopno na: https://www.consilium.europa.eu/en/ maastricht-treaty/, 15. 6. 2022. Urek, M. (2013). Uvod v zagovorništvo. Dostopno na: https://www.fsd.uni-lj.si/mma/praksa_3__ zagovornistvo/2012031911465205/, 15. 9. 2022. 53 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje 3. DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE UVOD Ko postavimo vprašanje, zakaj je nastala Evropska unija, največkrat dobimo odgovor, da se je njena zgodba začela po drugi svetovni vojni, ko se je v Zahodni Evropi zasidralo prepričanje, da se grozote obeh svetovnih vojn ne smejo nikdar več ponoviti. Posledično je kot eden največjih dosežkov tega zdaj že več desetletij trajajočega povezovanja na stari celini vedno znova izpostavljen mir. Mir med evropskimi državami, za katere je danes nepredstavljivo, da bi se med seboj vojskovale. Poleg miru pa je kot pomemben dosežek evropskega povezovanja praktično venomer izpostavljena tudi utemeljenost Evropske unije na demokraciji. Toda ta proces formiranja demokratične Evrope ni bil ne enostaven ne hipen, temveč postopen. Po drugi svetovni vojni, ko se je oblikovalo prvo povezovanje evropskih držav, so bili v ospredju predvsem ekonomsko povezovanje in gospodarski interesi sodelujočih držav in podjetij v teh državah. Prevladovala je, kot bi temu lahko rekli, ekonomska in tehnokratska logika, katere predstavnik je bil Jean Monnet, sicer znan kot oče evropskih integracijskih povezav. Daleč od tega, da bi Monnet nadnacionalno povezovanje evropskih držav videl primarno kot krepitev demokracije (Marquardt, 1993). Njegova in ideja somišljenikov je bila, da je treba najprej splesti gosto mrežo evropskih povezav in institucij, ki bodo primarno služile ekonomskim interesom, (demokratična) legitimnost pa bo temu sledila. Šele čez čas se je izkazalo, da ni tako in da je krepitev demokracije in demokratičnih vrednot na evropski ravni vse prej kot sekundarnega pomena, saj je postajalo vedno jasnejše, da je nelagodje glede manka demokratičnosti razvijajočih se evropskih institucij med ljudmi vse večje. Sploh na koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo vse bolj jasno, da morajo evropske institucije opraviti konkreten premislek o nadaljnji poti in krepitvi svoje demokratičnosti ter o aktivni participaciji prebivalstva Evrope. Ni čudno, da se je v zvezi z demokratičnostjo evropskih institucij in povezovanja ravno takrat prvič pojavil tudi izraz demokratični primanjkljaj (o prvi uporabi izraza demokratični primanjkljaj glej Matjašič, 2010). Slednji pomeni, 54 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE ekjn) l.com/bdfx yur (Vir: https://tin Podpisniki Pariške pogodbe iz leta 1951 so verjeli, da bo že zgolj gospodarsko sodelovanje prineslo napredek, demokracijo in poglobljeno evropsko skupnost. Kako prevladujoča je bila po drugi svetovni vojni logika, da je treba najprej in primarno zagotoviti gospodarsko sodelovanje med evropskimi državami in da bo šele na tej podlagi mogoča (združena) evropska družba, je vidno tudi v Pariški pogodbi iz leta 1951, s katero so podpisnice Francija, Zahodna Nemčija, Italija in tri države Beneluksa ustanovile Evropsko skupnost za premog in jeklo, ki je pozneje postala del Evropske unije. V njej so se podpisniki zavezali, da bodo »zgodovinska rivalstva nadomestili z združitvijo njihovih bistvenih interesov in da bodo z vzpostavitvijo ekonomske skupnosti vzpostavili temelj široke in neodvisne skupnosti med narodi, ki so jih dolgo delili krvavi spopadi«. v splošnem, pojav, ko se zdi, da navidezno demokratične organizacije ali institucije ne izpolnjujejo načel (predstavniške) demokracije v svojih praksah ali delovanju. Je torej Evropska unija demokratična ali ne? Kaj je tisto, kar morebiti krni ali postavlja pod vprašaj njeno demokratičnost? Nadalje, ali imamo državljani EU dovolj moči in dovolj glasu, da vplivamo na njene odločitve in delovanje? Na vse to bomo skušali odgovoriti v tem poglavju. V ta namen se zato poglavje najprej 55 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje osredotoči na razlago, kaj sploh je demokracija in kako razumeti demokratičnost neke politične tvorbe oziroma skupnosti. Na tej osnovi sledi pojasnjevanje različnih dimenzij demokratičnega primanjkljaja v Evropski uniji. Nato pa se poglavje usmeri še v razlago, s kakšnimi ukrepi in strategijami Evropska unija odgovarja na kritike svoje demokratičnosti, s čimer želi okrepiti svojo podobo demokratične politične tvorbe in državljanom Evropske unije omogočiti več vpliva na svoje odločitve. S tem se seveda državljanom odpirajo možnosti aktivne participacije tudi na ravni EU. O DEMOKRACIJI Če želimo čim celoviteje razumeti vprašanje demokracije v Evropski uniji in njene demokratičnosti, potem moramo vsaj na kratko najprej premisliti, kaj sploh je demokracija. V sodobnih družbah se, ko govorimo o demokraciji, vse prevečkrat osredotočimo le na volitve. Čeprav so te seveda pomemben mehanizem demokratičnega odločanja, pa je demokracija vendarle več kot le volitve, ki so velikokrat označene kot praznik demokracije. Najbrž praktično vsakdo ve, da pomeni demokracija vladavino ljudstva; v določeni demokratični družbi imajo torej oblast ljudje. Toda kaj je pravzaprav v ozadju tega? V najbolj elementarnem smislu smo posamezniki seveda družbena bitja; združujemo se v skupine in skupnosti in v njih je treba neprestano sprejemati odločitve, ki se tičejo pravzaprav vseh. Kot skupine ali skupnosti odločamo o ciljih, pravilih, po katerih delujemo, ipd. Takšne odločitve, ki jih sprejemamo kot pripadniki skupine ali skupnosti, so kolektivne odločitve. Demokracija spada v sfero kolektivnega odločanja. V njej je zajet ideal, da morajo pri odločitvah, ki zadevajo vse člane določene skupine ali skupnosti, sodelovati vsi. Kot vidimo, demokracija niso le volitve, demokracija v najširšem pomenu predstavlja načelo, da imajo vsi člani enake možnosti odločanja in sodelovanja pri zadevah, ki vplivajo tako na skupino ali skupnost kot tudi na posameznike v njej (Beetham in Boyle, 2009). Takšnemu demokratičnemu odločanju, kjer bi vsi člani neke družbe odločali o vseh (vsaj) pomembnih odločitvah, pravimo neposredna demokracija. To je seveda mogoče v majhnih skupinah ali skupnostih, v velikih pa je to praktično neizvedljivo. Zato v sodobnih družbah, tudi v Sloveniji, poznamo institut referenduma (in še nekatere druge oblike; med njimi tudi peticije – te smo omenjali že v prejšnjem poglavju), na katerem ljudje odločajo le redko in o posebej pomembnih zadevah oziroma vprašanjih. 56 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE Sicer pa je osrednji način izvajanja demokracije prek predstavniških institucij, kamor ljudstvo izvoli svoje predstavnike. Večina demokratičnih držav primarno deluje po načelu predstavništva v osrednja predstavniška telesa, tako na lokalni ravni kot tudi na državni ravni. Vseeno obstaja veliko kritik predstavniške demokracije, med drugim ji je nasprotoval sloviti mislec Jean Jacques Rousseau, ki je, sicer v svojem času, trdil, da suverenosti ljudstva ne more nihče predstavljati, niti posamezniki, izvoljeni v predstavniška telesa. Danes so volitve kot ključni mehanizem predstavniške demokracije prav tako velikokrat označene kot predstava za ljudstvo vsake toliko xn) ysp l.com/bdz yur (Vir: https://tin Evropska unija skuša krepiti svojo demokratičnost z uvajanjem raznolikih mehanizmov in orodij, s katerimi lahko državljani EU aktivno sodelujejo v političnih procesih na ravni EU. Evropska unija se zaveda, da demokracija ni le predstavniška demokracija in da glede slednje obstajajo številne kritike. Prav zato, da demokracija na ravni Evropske unije ne bi bila omejena zgolj na volitve v Evropski parlament (glej poglavje 2), je uvedla nekatere oblike neposrednega sodelovanja državljanov EU, med drugim pravico do peticij, pravico do pritožbe evropskemu varuhu in evropsko državljansko pobudo (glej poglavje 2). Poleg teh Evropska unija organizira tudi javna posvetovanja in dialoge z državljani (o slednjih dveh demokratičnih orodjih oziroma mehanizmih bomo govorili v nadaljevanju tega poglavja). 57 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje časa, spremenijo pa v resnici ničesar (Axford idr., 2005). V osnovi gre torej za kritiko, da je predstavniški sistem neučinkovit in brez legitimnosti. Kljub tem in podobnim kritikam predstavniške demokracije pa še vedno v veliki meri prevladuje prepričanje, da je predstavniški sistem v okoliščinah, kjer imamo veliko populacijo ljudi in kjer slednji nimajo časa, volje ali možnosti, da bi neprestano sodelovali v političnih procesih, še vedno smiselna rešitev, kako zagotoviti, da ljudje vplivajo na politične odločitve (Blockmans in Russack, 2019). Ena od ključnih idej predstavniške demokracije je, da ljudje nadzorujejo oblast tako, da izvolijo vodilne osebe (na primer predsednika države ali predsednika vlade) izvršilne veje oblasti in izberejo člane zakonodajnega telesa (na primer parlamenta), ki lahko v imenu ljudi izvajajo stalen nadzor nad vlado. Ta ljudski nadzor pa je učinkovit le, če so volitve svobodne in poštene, če vlada deluje transparentno, parlament pa ima v praksi zadostna pooblastila za vpogled in nadzor nad njenim delovanjem (Beetham in Boyle, 2009). Pomembno je torej prepoznati, da sodobne demokracije niso le volitve, temveč tudi celota svoboščin, ki jih imamo posamezniki. V tej luči je velikokrat poudarjeno, da je demokracijo treba ceniti, ker zagotavlja ali si vsaj prizadeva za enakost, dovoljuje pluralnost mnenj, pogledov, omogoča iskanje kompromisov in tudi zagotavlja ali si vsaj prizadeva za varovanje človekovih pravic. Vidimo lahko, da demokratična ureditev kljub težavam in realnim problemom, kot so nizka volilna udeležba v nekaterih evropskih državah, nezanimanje in apatičnost ljudi v zvezi s politiko, prinaša marsikaj pozitivnega, med drugim poleg prej naštetega tudi to, da je oblast v demokratičnih sistemih ves čas nadzorovana in omejena. Omejena je tudi tako, da jo imajo ljudje možnost, če z njo (večinsko) niso zadovoljni, zamenjati (in sicer na volitvah). To z drugimi besedami pomeni, da mora imeti v demokratičnih družbah oblast ves čas legitimnost – ljudje jo morajo prepoznavati kot primerno in skladno z njihovimi interesi, izhajati pa mora iz ljudske volje, ki jo ljudje izrazijo na volitvah. 58 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE Prav legitimnost pa je tesno povezana tudi z vprašanjem demokratičnosti Evropske unije, sploh zato, ker EU pomembno vpliva na vsakdanje življenje vseh svojih državljanov. Dandanes so članice močno vpete v zakonodajni okvir Evropske unije in številni nacionalni zakoni izvirajo iz EU, saj je obseg področij, na katerih lahko EU sprejema zakone, velik. V zvezi s tem ima zakonodaja, ki jo je sprejela EU, (na področjih, kjer ima to pristojnost) prednost pred nacionalnimi zakoni. V tej luči je predpostavka, da bi državljani EU morali biti vključeni v proces odločanja, s čimer bi bila EU demokratična entiteta (CIVITAS, 2016). Prav v tem kontekstu se že več desetletij odpirajo vprašanja, kako demokratična je Evropska unija in kaj oziroma kdo ji daje legitimnost, da odloča in postavlja pravila in zakone ter tako močno vpliva na življenja ne le svojih državljanov, temveč vseh, ki živijo na njenem območju. JE EVROPSKA UNIJA DEMOKRATIČNA? Tudi voditelji in zaposleni v institucijah EU se zavedajo, da obstajajo razprave o njeni demokratičnosti in z njimi povezanim terminom »demokratični primanjkljaj«. Tako je mogoče najti osnovno opredelitev (Evropska unija, 2022), da gre za izraz, ki ga uporabljajo tisti, ki trdijo, da je pri delovanju institucij EU in v okviru njihovih postopkov odločanja mogoče zaslediti pomanjkanje demokracije. Obenem demokratični primanjkljaj pomeni tudi, da se navadnemu državljanu zdijo ti politični oziroma odločevalski postopki na ravni EU nedostopni zaradi svoje zapletenosti. V povezavi s tem naj bi volivci v EU menili, da nimajo vzvodov ali učinkovitega načina za zavrnitev »oblasti«, ki je ne želijo, ali za spremembo politike in ukrepov, s katerimi se (večinsko) ne strinjajo. Seveda oblasti dejansko ne morejo zavrniti, saj Evropska unija nima »tipične« izvršne veje oblasti (čeprav je temu najbolj podobna Evropska komisija). Vidimo lahko, da je, kot prepoznava tudi Evropska unija, razprava glede demokratičnega primanjkljaja prav vprašanje legitimnosti oblasti, ki smo ga načeli že v prejšnjem podpoglavju. Podrobno poglejmo, od kod izvira vprašanje demokratičnega primanjkljaja Evropske unije in katere dileme se glede tega odpirajo. Razsežnosti demokratičnega primanjkljaja EU V veliki meri demokratični primanjkljaj izhaja iz same zasnove povojnega evropskega sodelovanja in povezovanja. Na začetku integracijskega procesa je bila njegova legitimacija v pristojnosti držav podpisnic, ki so v obliki mednarodnih pogodb, ratificiranih v skladu s pravnimi okviri teh držav, privolile v ustanovitev takratne Evropske skupnosti. Sporazumna in prostovoljna narava procesa je bila in 59 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje ostaja ključnega pomena za njegovo legitimnost. Legitimnost je bila vezana tudi na podobo Skupnosti kot mirovnika v Evropi (Laffan, 2016). Nacionalni akterji na prizorišču Skupnosti so s seboj prinesli avtoriteto in legitimnost iz svojih nacionalnih okvirov. Nadalje je demokratični primanjkljaj tesno povezan s samo formalnopravno ureditvijo Evropske unije (in njenih prehodnic). Pravni temelji in arhitektura Unije so se razvili iz vrste pogodb, o katerih so se dogovorile »visoke pogodbenice«, torej države članice. V osnovi so te pogodbe države članice ratificirale v skladu s svojimi ustavnimi določbami in formalnopravnimi okviri, vendar pri tem niso prejele neposrednega soglasja državljanov na nacionalnih ravneh, razen v tistih nekaj državah članicah s tradicijo neposredne demokracije (Laffan, 2016). Demokratični primanjkljaj je mogoče prepoznati v sami institucionalni zasnovi in formaciji Evropske unije. Evropska unija je na podlagi predhodnega evropskega integracijskega procesa in tudi v okviru lastnega razvoja utemeljila skupine institucije EU, ki so v jedru evropskega političnega delovanja in vodenja. Institucije EU, kot so Evropska komisija, Svet in Evropski parlament, so sicer ključne za delovanje Evropske unije, vendar njihovo delovanje ni povsem v skladu s sicer običajno oziroma tradicionalno delitvijo oblasti, kot jo poznamo v liberalnih demokracijah na ravni držav. Unija v tem institucionalnem okviru in sistemu nima osrednje institucije, iz katere bi izhajala politična avtoriteta, kot so to na nacionalnih ravneh vlade ali na primer predsedniki držav. Evropska komisija, na primer, ni oblikovana na podlagi volitev in nima demokratičnega mandata, temveč je delegirana. Z drugimi besedami, Evropska komisija je v celoti imenovana institucija, ki ni demokratično izvoljena in ima monopol pri predlaganju zakonov: ni konkurence glede tega, kdo ima politično oblast in določa dnevni red na evropski ravni. Državljani EU nimajo izbire, kdo je del tega močnega telesa, Komisija pa je v določeni meri odgovorna le Evropskemu parlamentu: posameznih komisarjev, ki delajo slabo, praktično ni mogoče odpustiti. Tako so prisotne kritike, da Komisija nima legitimnosti: je premočna za institucijo, ki ne predstavlja državljanov EU, in jim ni odgovorna. Komisija je v tem smislu bolj tehnokratsko telo kot pa veja oblasti, ki ima legitimnost ljudstva. Posledično imajo prebivalci Evropske unije nemalo težav pri razumevanju, kdo pravzaprav vlada v Evropski uniji. 60 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE l.com/5cmez66u) yur (Vir: https://tin Trenutna predsednica Komisije z ekipo komisarjev. Evropska komisija je eno od ključnih, če ne najpomembnejše politično telo na ravni Evropske unije. Proces njene sestave se je skozi čas spreminjal, sedaj pa legitimnost njenega delovanja vsaj deloma izhaja iz Evropskega parlamenta. Namreč, takoj po volitvah je ena prvih nalog parlamenta izvoliti novega predsednika Evropske komisije. Pri tem ni nujno, da kandidat prihaja iz vrst zmagovalne stranke (kot je to običajno na nacionalnih volitvah), temveč kandidata oziroma kandidatko za to mesto predlagajo države članice, vendar morajo pri tem upoštevati rezultate evropskih volitev. Poleg tega mora Parlament potrditi novega predsednika Komisije z absolutno večino (polovica obstoječih poslancev Evropskega parlamenta plus eden). Člane Komisije – komisarji za različna področja – nominira Evropski svet v dogovoru z novoizvoljenim predsednikom Komisije. Evropski svet torej sprejme seznam kandidatov za komisarje, po enega za vsako državo članico. Ti kandidati za komisarje nastopajo pred parlamentarnimi odbori na svojih prihodnjih področjih odgovornosti. Potem ko predsednika in komisarje potrdi Parlament, jih uradno imenuje Evropski svet s kvalificirano večino. 61 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Trenutno predsednico Komisije von der Leyen (sicer je bila poslanka Evropske ljudske stranke), na primer, je Evropski svet 3. julija 2019 po tridnevnih pogajanjih med voditelji držav članic izbral in predlagal Evropskemu parlamentu. Von der Leyen se je soočala s številnimi kritikami, zlasti s strani evropskih poslancev, saj je Evropski svet pri izbiri kandidatke za položaj ignoriral tako imenovani sistem vodilnih kandidatov. V zvezi s pravkar opisanim institucionalnim okvirom Evropske unije je demokratični primanjkljaj mogoče identificirati v kontekstu procesov sprejemanja odločitev na ravni Evropske unije. Namreč, zaradi iskanja ustreznega ravnotežja med institucijami EU ter zaradi njihovega medsebojnega nadzorovanja pri sprejemanju odločitev, ki vplivajo na življenje državljanov EU in delovanje EU nasploh, se je v razvoju EU vzpostavil zapleten odločevalski mehanizem, ki je vse prej kot pregleden in razumljiv. Tudi to je eden od vidikov, ki je prispeval, da se državljani čutijo od EU in njenih odločitev oddaljeni. Z drugimi besedami, za državljane so postopki prezapleteni, da bi se želeli vključiti v odločanje na ravni EU, pomanjkanje preglednosti in znanja o EU pa jim preprečuje, da bi razumeli naravo EU in kako lahko nanjo vplivajo. Čeprav je bil namen Lizbonske pogodbe izboljšati preglednost postopkov, ni pričakovati, da bo uvedba državljanske pobude, o kateri smo pisali že v prejšnjem poglavju, dovolj učinkovita za izboljšanje odnosa med EU in njenimi državljani, saj je malo verjetno, da se bo veliko državljanov zavedalo priložnosti, ki jo ponuja (CIVITAS, 2016). V zvezi s pristojnostmi Evropskega parlamenta kot edine neposredno izvoljene institucije EU je demokratični primanjkljaj v tem, da so njegove pristojnosti šibkejše od pristojnosti drugih institucij. Evropski parlament ne more predlagati zakonodaje in ima pooblastila le za predlaganje sprememb zakonov. Volitve v Evropski parlament imajo tudi nizko udeležbo (v Sloveniji se je leta 2019 volitev v Evropski parlament udeležilo le 28,89 odstotka ljudi), kar kaže na to, da mnogi državljani ne sprejemajo možnosti vplivanja na odločanje. Poleg tega tisti, ki volijo, običajno glasujejo bolj na podlagi svojih mnenj o nacionalnih in ne evropskih vprašanjih, deloma zaradi občutka oddaljenosti od delovanja EU. Omeniti velja še en pomemben vidik, ko govorimo o demokratičnem primanjkljaju Evropske unije, in sicer odsotnost evropskega demosa. Ta vidik demokratičnega primanjkljaja je povezan s t. i. maastrichtsko odločitvijo nemškega zveznega ustavnega sodišča, ki je v sodbi ugotovilo, da je demokracija v Evropi strukturirana 62 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE Da je Evropski parlament, kot včasih rečemo, brezzobi tiger, l.com/ yur ne menijo le tisti, ki proučujejo delovanje Evropskega parlamenta, temveč tudi e: https://tin nekateri evropski poslanci. Med njimi je tudi Sophie in Vir slik ‚t Veld, poslanka liberalne skupine Prenovimo Evropo (Renew Europe), ki zagovarja l.com/az8fndhz; stališče, da je Evropski yur parlament prešibek, na drugi strani pa je Evropski svet, ki ga sestavljajo voditelji držav, (Vir: https://tin mtr552dw) Poslanka Sophie in ‚t Veld je premočan in neodgovoren. ena od kritikov razmerij moči Sophie in ‚t Veld celo pravi, da med institucijami EU. bi Evropski svet ukinila, saj je v bistvu nedemokratičen, ker ima dvoumno vlogo, ki ni niti v celoti izvršilna niti zakonodajna. Po drugi strani pa Evropski parlament ne uporablja svojih vzvodov, kot so možnost odpoklica Komisije, saj je do preostalih institucij EU, tudi Komisije, v preveč podrejenem položaju. tako, da ima vsaka država prebivalstvo, ki je organizirano v svoji državi. Ker torej EU nima prebivalstva, nima družbenih struktur za izgradnjo politik, ki bi temeljile na demokraciji, torej vladavini ljudstva (glej Jolly, 2007). Kritiki, ki izpostavljajo neobstoj evropskega ljudstva, trdijo, da EU kot politični sistem ne more biti demokratičen, če ni ljudstva – demosa – ki bi mu to legitimnost dajal. Politični sistem EU je lahko še tako razvit, izpopolnjen in učinkovit, pa to ne bo in ne more nadomestiti manka ljudstva, ki bi nosilo in se identificiralo s političnim sistemom. Tako je demos nujen, da je politični sistem demokratično legitimen. V tem smislu EU potrebuje demos, katerega člani priznavajo svoj kolektivni obstoj, si delijo aktiven interes za upravljanje in svoje demokratične zahteve usmerjajo na osrednje institucije in prek njih (glej Jolly, 2007). Po drugi strani pa nasprotniki teze o neobstoju evropskega demosa trdijo, da je med prebivalci evropskih držav članic EU vse več takih, ki se čutijo tudi Evropejce, ki se zavedajo svojih pravic kot državljani EU in ki se ne nazadnje udeležujejo evropskih volitev. Dvig volilne udeležbe na zadnjih volitvah v Evropski parlament, trdi tudi Evropska unija, je še en dokaz, da lahko vse bolj govorimo o evropski družbi. 63 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje DEMOKRATIČNA PARTICIPACIJA V EVROPSKI UNIJI V predhodnem razdelku smo prikazali, zakaj je Evropska unija večkrat označena kot pomanjkljivo demokratična, kako je demokratični primanjkljaj razumljen in kateri so glavni očitki glede njene demokratičnosti. Seveda se voditelji in zaposleni v institucijah EU teh očitkov zavedajo in vsaj od (poznih) sedemdesetih let 20. stoletja poskušajo marsikaj, da bi okrepili demokratičnost evropske integracije, pri čemer je cilj predvsem krepitev transparentnosti postopkov sprejemanja odločitev in tudi možnosti državljanov EU za politično sodelovanje ter s tem uresničevanje aktivnega državljanstva EU. V tem podpoglavju bomo orisali, (1) kako so se Evropska unija in njene predhodnice v preteklosti z nekaterimi ukrepi odzivale na očitke o premajhni demokratičnosti in (2) kakšni so trenutni aktualni ukrepi ter kakšne posledice imajo za demokratično participacijo državljanov EU. Pokazati želimo, da demokratičnost okolja, v katerem živimo, ni nekaj samoumevnega, temveč se stalno nadgrajuje, tudi na podlagi kritik. Nekateri pretekli poskusi krepitve demokratičnosti na evropski ravni V Evropski gospodarski skupnosti (EGS), ki je v ospredje postavljala predvsem gospodarsko integracijo na stari celini, demokracija ni bila na dnevnem redu do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Eden prvih vidnejših ali vsaj bolj izpostavljenih pozivov h krepitvi zavedanja o pomenu ljudske legitimnosti evropskih integracijskih procesov je prišel leta 1969 z govorom nemškega kanclerja Willyja Brandta, v katerem je pozval k Evropi s »človeškim obrazom«. Proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil prvič uporabljen izraz demokratični primanjkljaj, ki je bil povezan z nezmožnostjo Evropske skupnosti, da bi ukrepala v skladu in na podlagi potreb evropskih državljanov. Kot že povedano v predhodnem poglavju, je v osnovi celotna razprava o demokratičnem primanjkljaju posledica izhodiščne orientacije držav, da se osredotočijo na krepitev ekonomske prosperitete na stari celini, medtem ko je veljalo prepričanje, da bo demokratična legitimnost ob napredku in blagostanju prišla samodejno. Vendar so prav kritike o demokratičnem primanjkljaju izpostavljale ta problem in deloma tudi kot odziv na kritike se je prva velika pobuda za krepitev demokratičnosti evropskih skupnosti 64 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE zgodila z neposrednimi volitvami v Evropski parlament, saj je ta postal edina institucija Skupnosti, ki jo sestavljajo člani, ki zastopajo državljane (glej poglavje 2). Po tem velikem prelomnem obdobju krepitve zavedanja glede političnega sodelovanja ljudi na evropski ravni je med drugim sledil še en ravno tako pomemben proces, in sicer je Evropski svet ustanovil Adonninov odbor (o njem smo že pisali; glej poglavje 2). Poleg tega, da se je Adonninov odbor zavzel za uporabo skupnih simbolov in vzpostavitev posebnih pravic evropskih državljanov, je v kontekstu krepitve demokratične legitimnosti evropskih integracijskih procesov poudarjal tudi pomen raznolikih oblik vseevropskih aktivnosti, ki bi prispevale k evropski zavesti in identiteti (Laffan, 2016). Čeprav je to morda malo manj znano, so Danci na referendumu leta 1992 večinsko (s 50,7 odstotka vseh glasov) zavrnili ratifikacijo Maastrichtskega sporazuma, kar je bil takrat l.com/ym67beu4) velik udarec za evropski yur integracijski proces, a pomemben znanilec nujnih sprememb, da (Vir: https://tin morajo evropski procesi imeti Pascal Lamy je v začetku demokratično legitimnost, torej devetdesetih let kot šef da se morajo z njimi strinjati tudi kabineta predsednika Evropske ljudje v Evropi. Zelo znamenite komisije poudaril, da mora imeti evropski integracijski so beseda Pascala Lamyja, proces zaslombo v ljudeh. takratnega šefa kabineta Jacquesa Delorsa, predsednika Evropske komisije. Dejal je, da je bila »Evropa od začetka zgrajena na saint-simonovski (tehnokratski) način, kar je bil pristop Monneta: ljudje niso bili pripravljeni pristati na integracijo, zato je bilo treba delati na način, da jim ne bi preveč povedali, kaj se dogaja. Zdaj je saint- simonovstvo končano. Ne more delovati, če se moraš soočiti z demokratičnim mnenjem« (citirano v Majone, 2014, str. 49). Pozneje je Danska, ki je med pogajanji dosegla, da je bila izvzeta iz štirih točk Maastrichtske pogodbe, leta 1993 ponovno izvedla referendum in volivci so potrdili ratifikacijo. Maastrichtska pogodba seveda ne bi mogla stopiti v veljavo, če je ne bi takrat ratificirale vse države članice. 65 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Manko demokratičnosti na evropski ravni je prišel do izraza tudi z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1992, ko so danski volivci izrazili nasprotovanje ratifikaciji pogodbe. S tem so državljani prvič jasno izrazili svoj glas glede (prihodnosti) EU in pokazali, da jih je treba upoštevati pri zasnovi Unije. Tudi v kontekstu dogajanj v času sprejemanja Maastrichtske pogodbe se je krepilo prepoznanje, da mora Evropska unija postati preglednejša, odgovornejša in relevantnejša za narode Evrope. Deloma je to uresničila Amsterdamska pogodba iz leta 1997, ki je institucionalizirala koncept »demokracije« z vključitvijo temeljnih vrednot sistema EU v pogodbo. V 616. členu Pogodbe je bila demokracija navedena kot ena od temeljnih vrednot EU, ki je skupna državam članicam. Lizbonska pogodba – mejnik krepitve demokratičnosti EU Lizbonska pogodba, ki je začela veljati leta 2009 in je bila uveljavljena zaradi predhodnega neuspešnega poskusa sprejetja ustavne pogodbe EU – na ločenih referendumih so jo zavrnili Francozi in Nizozemci – je vplivala na delovanje Evropske unije in ima pomembne posledice tako za njeno delovanje s svojimi določbami o upravljanju in odločanju kot tudi za razvoj Unije. Lizbonska pogodba je bila zasnovana tako, da zagotovi trdne temelje za prihodnost Evropske unije in ima tri glavne cilje, in sicer okrepitev učinkovitosti v procesu odločanja, več demokracije z večjo vlogo Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov ter povečano skladnost delovanja Unije navzven (Gilbert, 2011). Lizbonska pogodba poskuša odpraviti demokratični primanjkljaj z vrsto ukrepov, namenjenih ponovni povezavi EU s svojimi državljani, in spodbuditi, da bi državljani EU imeli več možnosti in priložnosti sodelovati v političnih procesih na ravni EU. Najočitnejša sprememba aktivne vloge državljanov v EU je uvedba evropske državljanske pobude (glej poglavje 2). Kot smo že predstavili, ta pobuda državljanom omogoča, da vložijo peticijo Komisiji za uvedbo zakonodaje o temi, ki jih zadeva, če le-ta spada v eno od področij pristojnosti EU. Omogoča tudi, da se organizatorji srečajo s Komisijo in svojo pobudo predstavijo na javni obravnavi (Laffan, 2016). Aktivno državljanstvo EU ni le neposreden politični angažma ljudi, temveč morajo biti za njegovo udejanjanje zagotovljeni tudi vsi pogoji, kar v demokracijah med drugim pomeni, da mora oblast delovati transparentno. Lizbonska pogodba je korak prav v to smer, saj je bil namen zagotoviti tudi večjo preglednost v institucijah 66 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE Unije. V 15. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je tako na primer navedeno, da so seje Evropskega parlamenta javne, kakor tudi seje Sveta, ko obravnava in glasuje o osnutku zakonodajnega akta. Evropski parlament je kot predstavniška institucija v EU z Lizbonsko pogodbo pridobil bistveno več pristojnosti. Ima večjo vlogo pri odločanju z razširitvijo postopka soodločanja (preimenovanega v »redni zakonodajni postopek«) na nova področja politike. Zdaj ima nadzor nad proračunom in lahko celo preglasi Svet. Parlament ima tudi vlogo pri nadzoru večine tega, kar počne Komisija, in »izvoli« predsednika tega organa pa tudi visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (zaradi njihove vloge podpredsednika Komisije) (Gilbert, 2011). Splošno prepričanje je, da je Lizbonska pogodba na splošno izboljšala demokratične strukture EU. Toda obenem se je treba zavedati, da zgolj formalnopravni dokumenti niso dovolj, da bi lahko vzpostavili ali okrepili zavedanje državljanov EU, da sta nujna njihova aktivna drža in angažma. Tudi zato je EU morala delovati in še naprej deluje v smeri zagotavljanja novih orodij in uvajanja demokratičnih mehanizmov, s katerimi lahko državljani uresničujejo aktivno državljanstvo. V nadaljevanju poglejmo nekaj teh mehanizmov in ukrepov. Javna posvetovanja Javna posvetovanja organizira Evropska komisija, in sicer gre za spletna posvetovanja, na katerih lahko državljani EU podajo povratne informacije o konkretnih predlogih. Izrazijo lahko svoje poglede na predlagane prioritete in pojasnijo, kakšna je dodana vrednost predlaganih ukrepov EU ali novih predlaganih pobud. Prav tako lahko podajo povratno informacijo ali oceno obstoječih politik in zakonov. Ta posvetovanja so organizirana za vse pomembne pobude, ki jih pripravlja Komisija, ne pa za vsak predlog (Russack, 2018). Ta posvetovanja so odprta za vsakogar; vsak zainteresirani državljan EU lahko prispeva svoj pogled ali mnenje oziroma povratno informacijo. Posvetovanja so zasnovana kot spletni vprašalniki, ki so običajno dostopni v vseh uradnih jezikih EU, odgovori pa se lahko predložijo v katerem koli jeziku EU. Zato je zelo vključujoč in Komisija vabi vse posameznike in organizacije, da se odzovejo na posvetovanja (Russack, 2018). Posvetovanja so v veliki meri del ukrepov, ki so bili uresničeni po objavi Bele knjige Komisije o evropskem vladovanju iz leta 2001. Celotna EU je želela s tem dokumentom pospešiti prizadevanja za večjo odprtost in preglednost, pri čemer so v Komisiji želeli uvajati participativne demokratične mehanizme, kar je postal 67 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje model za krepitev demokratične legitimnosti evropske politike. Ta trend je povezan s prihodom Prodijeve komisije leta 1999, ki se je morala po odstopu Santerjeve komisije soočiti s splošnim občutkom krize, ki je dodatno spodbudila razpravo o primanjkljaju legitimnosti EU. Dialog z državljani Ti dialogi so javne razprave, kjer predstavniki Evropske komisije, Evropskega parlamenta, drugih organov EU in nosilci odločanja EU, kot so nacionalni, regionalni in lokalni politiki, razpravljajo z državljani EU. Organiziranje dialogov predvideva tudi Pogodba o Evropski uniji (11. člen), kjer je med demokratičnimi načeli zapisano, da morajo institucije vzdrževati odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo. Dialogi so lahko namenjeni kateri od posebnih tematik politike ali so oblikovani širše, kar omogoča vprašanja o vseh področjih upravljanja EU. Ti dialogi se običajno začnejo z osrednjim govorom predstavnika EU, ki jim sledi seja vprašanj in odgovorov, običajno pa trajajo od 60 do 90 minut (Russack, 2018). Večino teh dialogov organizira Komisija. Novi poskusi krepitve demokracije na ravni EU: »Nova spodbuda za evropsko demokracijo« Ob koncu drugega desetletja 21. stoletja je Evropska komisija – tudi zaradi skrb vzbujajočih globalnih trendov krnitve demokracije – odgovorila z obljubo o novi spodbudi za evropsko demokracijo. Ta zaveza je demokracijo postavila v središče prednostnih nalog Evropske komisije za obdobje 2019–2024, saj je po mnenju Komisije treba okrepiti vlogo Evropejcev v procesu odločanja in jih dejavneje vključiti v določanje naših prednostnih nalog (Evropska komisija, 2022). Konkretno, Komisija je pripravila akcijski načrt za evropsko demokracijo, s katerim želi z naslednjimi ukrepi okrepiti vlogo državljanov in pripomoči k oblikovanju trdnejše demokracije v EU: spodbujanje svobodnih in poštenih volitev, krepitev medijske svobode in boj proti dezinformacijam. Ti ukrepi se bodo izvajali celoten mandat Komisije 2019–2024. Komisija bo leta 2023, leto dni pred naslednjimi volitvami v Evropski parlament, pregledala izvajanje akcijskega načrta. 68 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE l.com/2zujyj78) yur (Vir: https://tin Dialog EU z mladimi je pomemben mehanizem, kjer mladi lahko sodelujejo in vplivajo na politiko EU ter tako uresničujejo aktivno državljanstvo EU. Evropska unija posebno pozornost namenja mladim in zato že precej dolgo, od leta 2011, izvaja dialoge EU z mladimi (prej so bili poimenovani Strukturirani dialogi). Dialog EU z mladimi je mehanizem dialoga med mladimi in nosilci odločanja za zagotavljanje, da se pri opredeljevanju mladinske politike EU upoštevajo mnenja, pogledi in potrebe mladih in mladinskih organizacij. Trenutno so dialogi primarno osredotočeni na povezovanje, sodelovanje in opolnomočenje mladih, hkrati pa se spodbuja sodelovanje med državami EU v zvezi z vsemi vprašanji, ki zadevajo mlade. 69 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje vsh9m)wx l.com/m yur e: https://tin k; Vir slik l.com/2p8r4jr yur (Vir: https://tin Konferenca o prihodnosti Evrope je bil velik vseevropski dogodek, ki so se ga udeležili mnogi prebivalci Evropske unije in med seboj ter s predstavniki EU delili mnenja o nadaljnjih korakih krepitve EU. Konkretna aktivnost v sklopu spodbude za evropsko demokracijo je bila Konferenca o prihodnosti Evrope, velik enoletni dogodek (med aprilom 2021 in majem 2022) s serijo razprav, ki je ljudem iz vse Evrope omogočil, da so izmenjali svoje zamisli in pomagali oblikovati skupno evropsko prihodnost. Razprave med državljani in politiki so privedle do končnega poročila, ki se osredotoča na 49 predlogov, ki vključujejo konkretne cilje in več kot 320 ukrepov za institucije EU, da bodo lahko nadalje ukrepale v zvezi z devetimi temami: podnebne spremembe in okolje; zdravje; močnejše gospodarstvo, socialna pravičnost in delovna mesta; EU v svetu; vrednote in pravice, pravna država, varnost; digitalna preobrazba; evropska demokracija; migracije; izobraževanje, kultura, mladina in šport. Predlogi temeljijo na priporočilih državljank in državljanov, ki so se sestali v okviru evropskih državljanskih forumov in nacionalnih državljanskih forumov ter prispevali svoje zamisli na večjezični digitalni platformi (Evropska unija, 2022). 70 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE Didaktični primer: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE Uvod Vključevanje državljanov EU oziroma njihova participacija na različnih ravneh je ključnega pomena za zagotavljanje demokratičnih procesov in sprejemanja političnih odločitev, ki vplivajo na naša vsakdanja življenja. Da bi dijaki razumeli pomen participacije, je pomembno, da izhajajo iz lastne izkušnje in reflektirajo ravni participacije v različnih okoliščinah ter kontekstih svojega življenja. Participacija ima namreč različne stopnje, če npr. izhajamo iz Hartove lestvice participacije mladih (Jovanovski, 2020), in vključuje razpon od manipulacije, kjer mlade uporabimo za to, da podprejo naše projekte in jih prikažemo, kot da so rezultat njihovega dela in zavzetosti, prek dekorativne vloge mladih, navideznega sodelovanja in vse do najvišje stopnje participacije, kjer dijaki dajejo pobude, odločitve pa se sprejemajo v sodelovanju z učitelji. Če naredimo še korak naprej, lahko mladi sprejemajo odločitve ne le v partnerstvu z učitelji, temveč tudi z lokalnimi oblastmi in političnimi odločevalci. Cilji Dijaki: • s telesnim izražanjem, opazovanjem in razpravo sklepajo o skupnem prispevku in možnostih vpliva državljanov na delovanje EU; • ovrednotijo participacijo mladih v različnih družbenih okoliščinah in okoljih ter predlagajo mogoče rešitve za njeno krepitev; • raziščejo področja evropskih mladinskih politik; • opredelijo izzive v lokalnem okolju in predlagajo rešitve za njihovo razreševanje, • načrtujejo, izvedejo in reflektirajo svoje izkušnje v procesu učenja. Trajanje Najmanj osem pedagoških ur 71 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje Potrebščine Priprava prostora za skupinsko učenje, računalniki, splet Priprave Priprava prostora za ogrevalno vajo (prostor, ki omogoča gibanje) Potek izvedbe – metoda 1. Ogrevanje: Zamrznjene in gibljive slike (90 minut) Dejavnost je izpeljana iz slikovnega gledališča, ene izmed tehnik gledališča zatiranih, s katero se dijaki najprej vživijo v vsebino določene slike (jo zamrznejo), v naslednjem koraku pa z gibanjem poskušajo spremeniti vsebino slik (gibljive slike). Dejavnost omogoča participacijo in učenje o demokratičnih praksah skozi sodelovalno učenje, opazovanje in pogovor, deljenje znanja in izkušenj pa tudi ustvarjalnost, improvizacijo in izražanje s telesom (Cunk in Tratnik, 2015). Navodila: Dijaki se razdelijo v tri skupine. Vsaka skupina bo s telesi in v tišini prikazala izbran pojem: prva skupina Evropsko unijo, druga demokracijo in tretja participacijo. Dijaki morajo pred postavitvijo zamrznjene slike imeti dovolj časa, da se pogovorijo, kako bodo prikazali pojem. Postavitev predstavi prva skupina, nato druga in nato tretja. Dijaki drugih skupin v tišini pozorno spremljajo in opazujejo postavitev. Ko vse skupine končajo, sledi pogovor. Najbolje je, da sedejo v krog na tla. V pogovoru dijaki postavljajo drug drugemu vprašanja in utemeljujejo svoje slike. Nato učitelj dijake pozove, naj vse tri skupine skupaj oblikujejo sliko, ki pa naj ne bo več zamrznjena, temveč gibljiva, kaže na vplivanje, moč sprememb. Učitelj poda izhodiščno vprašanje: Kako lahko državljani skupaj gradimo EU in vplivamo na njeno delovanje? Postavitev in gibanje poteka v tišini; pomembno je opazovanje. Po določenem času dijaki ponovno sedejo na tla v krog ter reflektirajo dejavnost: kaj so spoznali, kakšna občutja so imeli med in po izvajanju dejavnosti ipd. 2. Hartova lestvica participacije mladih (60 minut) Dijaki uporabijo Hartovo lestvico participacije mladih (glej npr. Jovanovski, 2020). V manjših skupinah (4–5 dijakov) raziščejo, kako se kaže njihova participacija v razredu, šoli, doma, v društvih, klubih, kjer koli so vključeni, tako da: • zapišejo seznam dejavnosti, v katere so vključeni; • opredelijo stopnjo participacije in navedejo dokaze, ki jo podpirajo; 72 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE • podajo predloge za višjo participacijo; • za izbran primer naredijo akcijski načrt oziroma načrt za ukrepanje, s katerim bodo vnesli spremembe za zvišano stopnjo participacije dijakov (npr. v dialog z učitelji, vodstvom šole in/ali oblikovalci mladinskih politik na lokalni, nacionalni, evropski ali mednarodni ravni). 3. Ključni izzivi in problemi mladih v EU (60 minut in čas za pripravo in izvedbo pobude) Namen dejavnosti, ki temelji na metodi sestavljanke med ekipami ( Team jigsaw), je deljenje znanja in učenja med dijaki, hkrati pa omogoča poglobljeno učenje. Dijaki se razporedijo v manjše skupine. Vsaka skupina razišče eno temo, ki se nanaša na položaj in vlogo mladih v EU (npr. mobilnost, participacija, prehrana, okolje ipd.) Vsaka skupina postane »strokovnjak« oziroma »ekspert« na to temo. Po koncu dela se člani skupine razporedijo po drugih ekipah in s preostalimi ekipami delijo svoje pridobljeno znanje. Prva ekipa se razkropi tako, da pošlje člana v vsako od drugih skupin, nato druga to stori na enak način. Dve ekipi lahko raziskujeta tudi isto temo, vendar se morata najprej uskladiti (npr. druga z drugo preverita, ali so potrebne dopolnitve), tako da se sporazumeta, preden delita spoznanja z drugimi skupinami. Dijaki drug drugega seznanijo z izbranim vidikom obravnavane teme in oblikujejo celotno sliko. Skupine predstavijo ključna spoznanja. Potek: • v uvodnem delu izhajamo iz izkušenj in predznanja dijakov, iz njihovega okolja in vprašanj, ki so povezana z mladimi v lokalnem okolju; • dijaki pridobivajo informacije o mladinskih politikah na Evropskem mladinskem portalu2 in drugih spletnih straneh; • raziščejo področja delovanja mladinskih politik, ki vključujejo EU, v svojem lokalnem okolju in poiščejo organizacije in institucije, ki se ukvarjajo s posameznimi področji; • opredelijo svoje potrebe, preverijo, ali obstajajo politike in institucije v lokalnem okolju, na katere se lahko obrnejo ali ki so potrebne spremembe in nove vzpostavitve, • izoblikujejo načrt pobude, ki vključuje tudi ozaveščanje mladih za aktivno vključevanje. Pri oblikovanju načrta za pobude sprememb v lokalnem okolju lahko uporabijo korake avtentičnega reševanja problemov (glej didaktični primer pod poglavjem 2) 2 Glej https://youth.europa.eu/home_sl 73 AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO, priročnik za učitelje ali katerega koli drugega. Ključnega pomena je, da si dijaki za projekt postavijo ustrezne cilje: kaj želijo doseči, kako bodo to dosegli in kako bo to vplivalo na skupnost. Pri tem lahko uporabijo tehniko SMART, ki omogoča, da dijaki za svoj projekt postavijo ustrezne cilje. • SMART je okrajšava za: - posebno (specific): cilji so posebni (specifični) glede na namen, ki ga želimo doseči; - merljivo (measurable): cilji morajo biti merljivi, da lahko preverimo, ali smo jih dosegli; - dosegljivo (attainable): cilji morajo biti dosegljivi; - ustrezno (realistično) (relevant): cilji morajo biti dosegljivi z viri, ki jih imamo ali jih lahko vključimo; - časovno opredeljeno (time-based): v katerem času jih moramo doseči. (Bacigalupo idr., 2022). Dijaki v procesu raziščejo tudi mogoče načine predstavitve svojega predloga političnim odločevalcem, jim ga predstavijo in spremljajo dogovore uresničevanja. Opravijo refleksijo celotnega projekta: Česa sem se naučil? Kako mi to koristi? Kako sem doživel celoten proces učenja? Koliko sem bil dejaven? … 74 3: DEMOKRATIČNA EVROPSKA UNIJA IN MOŽNOSTI PARTICIPACIJE VIRI Axford, B., Browne, V., Huggins in R. Isaacs. (2005). Politics: an introduction. Routledge. Bacigalupo, M., Weikert García, L., Mansoori, Y. in W. O’Keeffe. (2022). Priročnik za razvijanje podjetnosti EntreComp. Podjetno učenje v učilnici in izven nje. Zavod RS za šolstvo. Dostopno na: https://www.zrss.si/pdf/Prirocnik_za_razvijanje_podjetnosti_EntreComp.pdf, 15. 9. 2022. Beetham, D. in C. K. Boyle. (2009). Introducing democracy: 80 questions and answers. UNESCO. Blockmans, S. in S. Russack. (2019). Representative Democracy in the EU: Recovering Legitimacy. Research Paper. Dostopno na: http://aei.pitt.edu/98664, 16. 6. 2022. CIVITAS. (2016). Democracy in the EU. Dostopno na: https://www.civitas.org.uk/content/files/CIT5.- Dem.pdf, 16. 6. 2022. Cunk, K. in V. Tratnik. (2015). Aktivno vključevanje učencev. Priročnik za učitelje. Kulturno izobraževalno društvo Pina. Evropska komisija. (2022). Nova spodbuda za evropsko demokracijo. Spodbujanje, varovanje in krepitev naše demokracije. Dostopno na: https://ec.europa.eu/info/strategy/priorities-2019-2024/new- push-european-democracy_sl, 16. 6. 2022. Evropska unija. (2022). Democratic deficit. Dostopno na: https://eur-lex.europa.eu/legal-content/ EN/TXT/?uri=LEGISSUM:democratic_deficit, 16. 6. 2022. Evropska unija. (2022). Konferenca o prihodnosti Evrope zaključena. Dostopno na: https://ec.europa. eu/commission/presscorner/detail/sl/IP_22_2862, 16. 6. 2022. Gilbert, A. (2011). The Importance of the Lisbon Treaty in the Future Governance of Europe, and the Necessity for Further Revision. Interstate – Journal of International Affairs, (1). Dostopno na: http://www.inquiriesjournal.com/articles/1077/the-importance-of-the-lisbon-treaty-in-the- future-governance-of-europe-and-the-necessity-for-further-revision, 17. 9. 2022. Jolly, M. E. (2007). The European Union and the people. Oxford University Press. Jovanovski, A. (2020). Ladder of Youth Participation. Dostopno na: https://www.trainerslibrary.org/ ladder-of-youth-participation/, 15. 9. 2022. Laffan, B. (2016), Democracy and the European Union. V L. Cram, D. Dinan in N. Nugent (ur), Developments in the European Union (str. 330–352). Macmillan International Higher Education. Majone, G. (2014). Rethinking the Union of Europe post-crisis: Has integration gone too far? Cambridge University Press. Marquardt, P. D. (1993). Deficit reduction: democracy, technocracy, and constitutionalism in the European Union. Duke Journal of Comparative & International Law, 4(2), str. 265–290. Matjašič, P. (2010). Democratic Deficit: A federalist Perspective. Dostopno na: https://www. thenewfederalist.eu/Democratic-deficit-a-federalist-perspective?lang=fr, 16. 6. 2022. Russack, S. (2018). Pathways for citizens to engage in EU policymaking. Direct Democracy in the EU: The Myth of a Citizens’ Union, CEPS Policy Insights, (14). 75 ISBN 978-961-03-0759-4