domačih cvetlic.

R IJ A T E LJKIVl f,  O R E ■>

/

poklonil

JANKO PAJK.

V Mariboru 1875.

Tisek in zaloga J. M. Pajk’a.

Posveta.

^^slovenskem gaju cvetje smo nabrali,
Na žrtvenik modric je položili,

In z njimi zdrnženi ta venček zvili
Ter Zori ga na dično glavo d’jali.

In kakor mi smo skromno darovali,
Navdušeni ga Zori posvetili:

Podaja zopet ona, narod mili,
Pesniških cvetov Tebi venček mali.

Iz njenih rok podeljeno darilo
Da blagohotno bilo bi sprejeto,
Pospešilo omiko in prosveto!

Da vsem čitateljem bi ugodilo,
Prineslo zabave jim in veselja!
Izpolnjena bo ondaj njena želja.

l*

_ 5  —

Moj zaklad.

«Jaz ljubim te, slovenska domovina,

Kot morem ljubiti najdražjo stvar,

V ljubezni za-te, draga in jedina,

Ne bom omahovala nikedar;

Zvestoba moja za-te bo ostala
Nerazrušljiva, kakor siva skala.

Jaz ljubim te, Slavjanska mati mila,

Kot ljubi mater svojo zvest otrdk;

Jaz srca nikdar ti ne bom ranila,

:Zbog  mene tvoj ne bo glasil se jok.

Prej srce moje biti bo nehalo,

Ko tebe, slavna mati, kdaj izdalo.

Slovenski rod, jaz ljubim te iskreno,
Globoko štujem tč, ker si ubog;

Srce mi vedno je v bridkdst vtopljeno,
Ker čuti s toboj težo vseh nadlog.

Da sceliti jaz morem rane tvoje,

Živenje ti žrtvujem rada svoje.

Ljubezen ta združuje vse le v eno,
Zaklad, ponos, si ti jedin za-me,

Naj svet pozabi me, naj zapušččno
Srce zato razjeda mi gorje:

Jaz ne zamenim svetne prazne sreče
Za slast ljubezni moje te goreče.

Pavlina Poljakova.

— 6  —

Na morskem bregu.

Ko šumeči morski val
Od štrlečih, ostrih skal
Naglo se odbija,

Iz prs žalostnih
Meni se izvija

Močno težek vzdih r
Tebe hrepenim objeti,
Neprijatelju oteti,

Milodraga domačija!

Solnca kadar slednji žar,

Kot nadzemski, divni čar
Morje osvetljuje:

Meni z žalostjo
Srce se polnjuje;

Kajti nič za njo,

Ki je mene odgojila,

Nij storiti meni sila;

Rob sem tukaj vlasti tuje.

B. Flegerič.

— 7

Na grobu

doktorja Antona Klemenčiča.

(Nov. 1873.)

„Beati m ort ni, qui in Domino
moriuntur u . Apocalyps. c. 14.

Kaj li nas tira tija k nedavno nasutemu grobu?

Kaj li nas sili, nad njim bridke točiti solze?
Debla, bratje, slovenskega va-nj položena je veja,
Čvrsta in sveža poprej, suha in vela sedaj.

V njem počiva možak, goreči čestitelj slovenstva,
Včrnim blagi pastir, vsmiljeni oča sirOt.

Čast, učenost ste imč Ti lepšali, dragi pokojnik,
Kakor dve rozgi v jesčn, grozdija polni, svoj trs.
Tvojega uma je luč glavč jasnila mladini,

Vrlost Tvoja pa njej v srca sadila krepčst.

Tvoje blago sreč dobrčte je vedno kipelo,

Slast prijatčljske vezi mččno ceniti si znal.

Posel izvrstno končal si bivši učitelj na tujem,
Vnet za domačo si reč vrnol v domači se kraj.
Tu si buditi začčl rojake, murske poljance,

Cčpiti v srca jim jel ljubav ponosno za dom.
Cerkvi stčber mogčč in včri čvrsta podpdra
V boju za narodno stvar stal si ko prvi junak.
Zdaj pa že tukaj ležiš! — Počivanje tu Ti je lahko.
Ognol rčvam si se; zbegnol težavam sveta;

— 8  —

Ognol groznej, brat, se ino pogubnej neslogi,

Koja krtici na lik rije Slovenija drob.

Mirno v zemlji spočij se; nič Ti pokoja ne drami:

Ti si skončal svoj tek; Idvora venec je Tvoj.
Dokler pa mursko polje krasila bo zlata pšenica,
Mura drvila kroz nje srebvopeneči svoj val,
Dokler medeni svoj sad slovenske gorice rodile,
Dokler iz šumice pev slavca se bode glasil,
Dokler po dolih, po gričih bo vedno vesela Slovenka
Pevala pesnice tod, ktere si ljubil nad vse:

Dčtlej Te bode tvoj rod hvaležno ohranil v spominu,
Ddtlej sijalo nad njim Tvoje bo slavno ime.

B. Flegerič.

— 9  —

Rojakom.

P rasam vas, o bratje mili,

Ki ste vnuki majke Slave:

Kdaj pak boste se vmirili?

Kdaj napoči dan nam sprave?

Oh kedaj neha med nami
Rasprtija, dušno klanje,

Ki vse bega, davi, mami ?

Kdaj se vzboljša naše stanje ? —

Narod naš kot konj je vprežen,
Ki navzdol ga breme tira;

Mnogo vtrujen, nič postrežen,
čudo nij, da ves ne hira. —

Složno, složno, bratje dragi!

Dajte revežu živeti,

Da nas ne požrejo vragi,
Prežajoei po vsem sveti!

Ne vrzite njim nas v žrelo,

Nego dajte tiam odloga!

Dvignol spet naš rod bo celo,

Ko bo jaeila ga sloga.

Bedenek.

— 10  —

Slava rodoljubom!

Večna slava vsem Slavjanom,
Ki S;i zvesti Slave sini,

Hrabri stebri domovini,

Za-njo grejo v ljuti boj!

Ona bo jih poplatila,

Lovor venec jim ovila,

Brisala jim s čela znoj!

Večna slava vsem Slavjanom
Za vse trude, žrtve, čine,

Ktere v blagost domovine
Njej so deli na oltar.

Poznim vnukom pokazala
Nje bo, poznim vnukom d’jala:
„Ta je moj bil oratar!“

Večna slava vsem Slavjanom,
Ki so verni majki Slavi,

No od včeraj le do davi,
Temveč ves življenja tek!
Slavo takim zagrmimo,

Ko jih v zemljo položimo!
Slava, slava jim na vek !

Bedenek.

11  —

Belovaška nevesta.

(Povest.)

Spisal Anton Koder.

—a«—

I.

dan, rekla je mati Potokariea, stara že-
* niča upognenega hrbtišča, stopivši na vežni
prag. A njena zunanjost je pričala, da nekedaj
nij bila neprijetnega lica in njena obleka, da
gospodinji dobro, premožno hišo. Potokarjevi so
bili bogati, zelo bogati. „Uže zopet menda sa¬
njari in tiči v knjigah", pravi potem ženica ugle-
davši v kolibi pod košato lipo Anico, svojo osem¬
najstletno edino hčer. Da bi se prepričala, je-li
to res, koraka črez dvorišče proti kolibi in ko¬
maj odganja celo krdelo kuretine s petelinom na
čelu, ki jo pozdravlja, spoznavši svojo dobrotnico
ter spremlja in se zaganja v njeno krilo. Dva
pota mora mati Potokariea strašiti s svojim belim
predpasnikom, predno se reši nadležne živali,

— 12  —

ki tako milo pogleduje v njo: češ, zastonj menda
ne bode, omečila se bo.

Potokarica prišedši v kolibo, vsede se svoji
hčeri nasproti in molči. Anica, lepa, nežna
deklica, črnih, zaljubljenih očij, in duhovitega čela,
nekoliko zarudi in urno zapre knjigo, katero je
brala in jame zopet vesti; kajti med branjem je
pozabila na vezenje, ki jej je mirno počivalo v
naročji.

„Kaj imaš ondi?“ pravi mati. „Ta knjiga
gotovo nij sveta; kaj druzega se ne spodobi
brati, posebno v nedeljo ne“.

„„Prav lepa in zanimiva je““, odgovarja
bojazljivo Anica in hoče potisniti knjigo v žep,
da bi bilo mir besedij.

„Mladini je mnogo tega zanimivo in pri¬
jetno, kar jej škoduje; zapomni si to, dekle, in
ubogaj me. Pokaži vendar, kaj si brala lepega
in pobožnega; tudi jaz bi rada kaj vedela!" Anica
je še v hujši zadregi. Sama ne ve, kako bi se
rešila tega neprijetnega pokazanja; kajti v knjigi
so same pesni, zaljubljene pesni in — njegova
podoba je skrita notri. S strahom in trepetom
poda deklica materi knjigo, boje se, da bi le
podobe ne videli; vse bi bilo še dobro.

Potokarica prevrača nekaj listov, poskuša
brati, a bila je vsa drugačna pisava kot v njenej
dobi. Nekako čudno doneče besede! Ker nij bila
posebno omikana in samo dve leti v mesijanski

— 13  —

šoli in se potem nij pečala s knjigami, bilo je
naravno, da se je skoro sramovala pred svojo
hčerjo, še le izstopivšo iz viših dekliških šol; torej
se nij hotela izdati sama sebe, in je zaprla
knjigo.

„Ne beri tacili rečij, jej reče potem. Pesni
so lepe za uho, a škodljive za srce. Boljši je,
če se seznaniš natanje z življenjem svetnikov
ali s Tomažem Kempčanom. Obe knjigi ležite
na moji polici in vesela bi bila, če bi ne čakale
vedno mene in bi tudi ti kedaj ozrla se v nje“.

„Bodem“ pravi Anica in potisne knjigo,
zbirko slovenskih pesnij, v žep in je vesela, da
nij izdan nje največji zaklad: drobna podobica
v njenih listih.

Nekoliko pozneje je deklica zopet sama.
Naslonila si je glavo v belo dlan, pustila vezenje,
pustila branje in mislila mnogo, mislila in san¬
jarila prve sladke, najlepše sanje nedolžne, brez¬
skrbne ljubezni.

Naravno je tedaj, da nij opazila nekoga, ki
je prišel po vrtu, ozrl se skrivno, prav skrivno
v kolibo, ter se jej približal in jej nenadoma
stisnil desnico.

Anica se zgane. „ Zakaj si me tako vstra-
šil, Fortunat'? “ pravi potem, nasmeje se mladenču,
ki stoji kakor zamaknen pred njeno osebo.

„„Vedeti sem hotel, koga si imela ravno
kar v mislih. Da ti je tako ljub, tega sem se

14  —

prepričal, ker sicer bi me bila gotovo opazila"
Anica zarudi, a reče potem: „Veš kaj, tega nisem
zaslužila, da se norčuješ z menoj; ravnokar sem
bila v veliki zadregi — in — zaradi tebe". Iz-
govorivši povabi mladenča k sebi na klopico in
dolgotrajno šepetanje se prične.

„„Zakaj si bila v zadregi"", povprašuje
Fortunat in gladi z belo desnico Aničine kodre,
ki so se vsuli prosto po njenem tilniku ter jej
dajali nekako posebno čarobnost.

Anica pripoveduje potem, kako se je zbala
stroge matere zaradi branja njegove knjige in
zaradi njegove podobe, da je mati ne bi zapazila.
Konec temu pogovoru je sladek poljub, ki združi
ljubljenca.

„Se nekaj, ljubi Fortunat, kmalu bi bila
pozabila, povzame zopet čez nekoliko časa deklica
in vpre v mladenča svoje žarne oči.

Veš kaj, to nij lepo od tebe, da me nisi
danes dopoldne v cerkvi nič pogledal, po družili
se pa oziral. Tega ti ne odpustim, veš. Tudi
na poti proti domu, ko sem se peljala mimo
tebe, bil si tako ponosen, kakor bi ti jaz bila
čisto neznana. Povej, ali sem zaslužila kaj
tacega ? “

„„Ne zameri, storil sem, kar sem storiti
moral. Anica, ti si bogata, ti si najlepša deklica
v fari, jaz zdaj še nisem nič, jaz moram še le
čakati prihodnosti, ti jo uže imaš. „Glej, ljudje

— 15  —

pazijo povsod na naju; tvoji starši še ne vedo o
najini ljubezni; ne zameri torej, zdaj mora tako
biti. Ko se vrnem iz višjih šol in dobim stalno
službo, potem stopim pred tvojega očeta in mu
razodenem svoje misli odkritosrčno 1111 .

„Ne govori tako, ljubi Fortunat 11 , pravi
deklica boječa in se oklene mladenčevega vratu.
Kdor govori tako, ta ne ljubi. Glej, jaz nikedar
še nisem mislila na kaj taeega, da nismo vsi enaki
na svetu, da je bogatejši več vreden ko ubogi,
in sramovala bi se, ko bi bilo drugače. Pozabi
tudi ti na to in bodi vesel, korajžen. Akoravno
na ženitev ne moreva misliti še sedaj, vendar
prepričan bodi, da te ne pozabim nikedar, ko
bivaš v dalnem tujem kraju, da sem ti zvesta,
da kedar se vrneš in dosežeš svoj cilj, tudi
mene ne pustiš same 11 . Mladeneč je bil ginen
teh besedij. Odgovoriti skoraj ne more na blage
globokočutne besede. Da! toliko razuma, toliko
resnih mislij pri tako mladem neizkušenem de¬
kletu nij pričakoval. Odgovoriti ne more z besedo;
le strastno poljubiti more deklico, katera njega
in katero on tako neizmerno ljubi, katera je ves
njegov up, vsa njegova prihodnost. V tem sve¬
tem trenotku pozabi, da je rojen v leseni bajti,
da je berač, da nima druzega ko ubogo staro
mater, ki ne more storiti zanj nič ko moliti, da
vse bridkosti dolzih bridkih let svojega učenja
v glavnem mestu pozabi, bogatega se misli, mo-

— 14

prepričal, ker sicer bi me bila gotovo opazila"
Anica zaradi, a reče potem: „Veš kaj, tega nisem
zaslužila, da se norčuješ z menoj; ravnokar sem
bila v veliki zadregi — in — zaradi tebe“. Iz-
govorivši povabi mladenča k sebi na klopico in
dolgotrajno šepetanje se prične.

„„Zakaj si bila v zadregi"povprašuje
Fortunat in gladi z belo desnico Aničine kodre,
ki so se vsuli prosto po njenem tilniku ter jej
dajali nekako posebno čarobnost.

Anica pripoveduje potem, kako se je zbala
stroge matere zaradi branja njegove knjige in
zaradi njegove podobe, da je mati ne bi zapazila.
Konec temu pogovoru je sladek poljub, ki združi
ljubljenca.

„Se nekaj, ljubi Fortunat, kmalu bi bila
pozabila, povzame zopet čez nekoliko časa deklica
in vpre v mladenča svoje žarne oči.

Veš kaj, to nij lepo od tebe, da me nisi
danes dopoldne v cerkvi nič pogledal, po druzih
se pa oziral. Tega ti ne odpustim, veš. Tudi
na poti proti domu, ko sem se peljala mimo
tebe, bil si tako ponosen, kakor bi ti jaz bila
čisto neznana. Povej, ali sem zaslužila kaj
tacega ? “

„„Ne zameri, storil sem, kar sem storiti
moral. Anica, ti si bogata, ti si najlepša deklica
v fari, jaz zdaj še nisem nič, jaz moram še le
čakati prihodnosti, ti jo uže imaš. „Glej, ljudje

— 15  —

pazijo povsod na najn; tvoji starši še ne vedo o
najini ljubezni; ne zameri torej, zdaj mora tako
biti. Ko se vrnem iz višjih šol in dobim stalno
službo, potem stopim pred tvojega očeta in mu
razodenem svoje misli odkritosrčno 1111 .

„Ne govori tako, ljubi Fortunat", pravi
deklica boječa in se oklene mladenčevega vratu.
Kdor govori tako, ta ne ljubi. Glej, jaz nikedar
še nisem mislila na kaj taeega, da nismo vsi enaki
na svetu, da je bogatejši več vreden ko ubogi,
in sramovala bi se, ko bi bilo drugače. Pozabi
tudi ti na to in bodi vesel, korajžen. Akoravno
na ženitev ne moreva misliti še sedaj, vendar
prepričan bodi, da te ne pozabim nikedar, ko
bivaš v dalnem tujem kraju, da sem ti zvesta,
da kedar se vrneš in dosežeš svoj cilj, tudi
mene ne pustiš same 11 . Mladeneč je bil ginen
teh besedij. Odgovoriti skoraj ne more na blage
globokočutne besede. Da! toliko razuma, toliko
resnih mislij pri tako mladem neizkušenem de¬
kletu nij pričakoval. Odgovoriti ne more z besedo;
le strastno poljubiti more deklico, katera njega
in katero on tako neizmerno ljubi, katera je ves
njegov up, vsa njegova prihodnost. Y tem sve¬
tem trenotku pozabi, da je rojen v leseni bajti,
da je berač, da nima druzega ko ubogo staro
mater, ki ne more storiti zanj nič ko moliti, da
vse bridkosti dolzih bridkih let svojega učenja
v glavnem mestu pozabi, bogatega se misli, mo-

— 16

gočnega ko nikedor; kajti s kralji in cesarji ne
bi menjal, ako bi mu ti ponujali krone za njegovo
Anico. —

Sim od dvorišča čuje se stopanje in nekov
glas. Gotovo se nekdo bliža. Da Fortunat ne
izda sebe, Anice, svoje ljubezni, izgine hitro za
vrtnim drevjem, poljubivši še enkrat Anico.

II.

Bela vas, h katerej je spadalo posestvo Po¬
tokarjevo, imela jele kakih deset hišnih številk. Hiše
so bile pol zidane pol lesene. Med prvimi je
bila največja, najlepša Potokarjeva. Sosedje niso
bili ravno revni, a dejali so vendar, kedar so
govorili v krčmi, o poljih, o gozdih, o travnikih
in o novcih: Potokar ta uže ta, mi pa smo be¬
rači proti njemu.

Na severni strani Bele vasi se sprostirajo
gozdi, nad katerimi se blišče beli snežniki. Na
levi strani leže vrti in polja, proti jugu pa se
vije mali potok in moči lepe ravne travnike.

Naš povestničar Valvazor pripoveduje, da
je bil v obližju Bele vasi hud boj s Turki, ki so
požgali vso okolico in razrušili tudi tedanji grad
na Holmu, ki se imenuje „Straža“ še dan danes.
Temne razvaline vidijo se zdaj tu, katere zakriva

— 17  —

le polovično precej lepo poslopje novejše stavbe,
kateremu poslopju vaščani tudi pravijo „ Straža",
po davni navadi.

Naselil se je tu pred kakimi dvajsetimi leti,
tako pripovedujejo starejši ljudje, neki tujec, na¬
kupil posestvo in jel kupčevati z lesom.

Gospod Muren, tako se je namreč imenoval
posestnik Straže, bil je še le star kakih štirdeset
let, a uže mu je jela siveti brada in izpadati mu
lasje. Vaščani so rekli, da to nij dobro znamenje
in to so bili tisti, ki so mu bili dolžni in ktere
je ostro iztirjeval. Drugi so trdili, da gospod
Muren nij naopačen človek, da je celo dobrega
srca, akoravno je petičen, in to so bili oni, ki
so jemali še na posodo pri njem — se ve da
na visoke obresti.

Bodi temu kakor hoče, Muren je bil bogat,
štirdeset let star, a neoženjen, kar je najzani¬
miveje pri njem. Zakaj se nij oženil prej, ne
ve se. Morda nij našel primerne neveste, morda
pa tudi nikedar nij imel resne volje; samo to je
znano, da mu je v štirdesetem letu prišla ženitev
v glavo in sicer ne slaba, kajti taka bi bila zoper
njegovo glavno načelo: denar stori človeka.

Tisto popoldne je sedel v spodnji sobi ne¬
kako ponosnega obraza, dobro rejen in pol kmečko
pol meščansko opravljen, gospodar Potokar. Star
je bil kacih petdeset let, a mnogoteri bi bil rekel,
da dosti manj, kajti kakor je znano, Potokar je

2

— 18  —

bil petičen. Nij mu bilo potrebe prijemati vsako
delo, niti prisedati k družinski mizi. Zrl je tisto
popoldne v neko pisanje, zmajeval z glavo in
puhal tobak.

Ker je bil Potokar tudi župan svoji srenji,
bilo je naravno, da se je moral pečati dostikrat
s pisanji, kar mu pa nij bilo posebno po godu,
kajti ta kaneelijska nemščina bila je trda, silo
trda a njegova glava precej neokretna. In kako
bi bilo drugače? Stara šola, star denar in stara
vera so še vedno najbolje, dejal je Potokar v takem
slučaju, ter odložil pisanje. Bode uže gospod
Muren enkrat raztolmačil, kaj zopet veleva ta
sitna cesarska komisija; meni se nij treba ubijati
z gospodo, živel bodem tudi brez nje, dejal je
na posled.

Nekoliko pozneje je stal na Potokarjevi mizi
polič vina, dve kupici in njemu nasproti je sedel
gospod Muren in razkladal županu komisijska
povelja. „Tega vsega nekedaj nij bilo in bolje
je bilo na svetu 11 , meni Potokar, ko njegov tovariš
odloži pisanje in si prižge smodko.

„„To je potrebno 11  “, odgovarja oni, „kajti
svet napreduje in mi moramo ž njim, ali hočemo
ali nočemo 11 .

Tako se zaplete važna govorica o gospodski,
o novih postavah, o gospodarstvu itd. Potokar
plitve znanosti zagovarja trdovratno svoja načela,
posebno o gospodarstvu, tovariš pa vzrejen v glav-

— 19

nem mestu in izšolan trudi se dokazati nasprotno.
Posled se zedinita v tem. da pijeta še nekaj
poličev vina, več ko je bila sicer navada, in nove
misli, novi pogovori se zapleto.

„Kje je Anica danes ?“ vpraša naposled
Muren in postavi prazno kupico na mizo. „Lepo
je uže dorastla in dobra gospodinja bode; kateri
jo bode dobil, srečen bode z njo.“

Potokarja razvesele te besede. Ponosen je;
v znamenje tega pokliče kakor navlašč svojo hčer
v sobo.

„„Kes je, gospod Muren", pravi potem.
Jaz se, hvala bogu, nisem trudil zastonj svoje
dni. Vendar za Anico ne vem, kako bode. Sej
veste, vsakemu beraču je ne dam, premožnih pa
nij v okolici. Se ve da, zahtevam tudi, da ta,
ki jo dobo, tudi kaj ume, da ne zapravi tega,
kar najde v moji hiši in da se jej v moji hiši ne
bode trebalo truditi z vsakim delom, kajti v šolah
je izučena. Precej stotakov me je stalo njeno
učenje v mestu" “.

„To se ume, Potokar", pravi Muren in —
vidi se mu, da ima še nekaj na jeziku, a izgo¬
voriti skoraj ne more, tesno mu je.

Zdaj pride Anica. Zagledavši tega gospod-
skega gosta, zarudi kot pireh, boječe Murena
pozdravi in pravi: »Klicali ste me, oče". „Da,
prisedi k nama. Glej, gospod Muren so pri nas;
govoriš tudi lehko kako nemško besedo, ker sta

2 *

— 20  —

študirana". Deklica je še v hujši zadregi; naj¬
rajši bi zbežala, ko bi ne bilo nespodobno. Vsesti
se mora.

Med poznejim razgovorom z očetom zapazi
Anica, da jej Muren pogleduje globoko v oči,
bolj nego se spodobi, da je posebno prijazen ž
njo in — vse to jej je nestrpljivo. Lice jej
gori, tesno, prav tesno jej je pri srcu v tej dru¬
ščini. Da se reši, najde primeren izgovor ter
zapusti sobo. A nekaj kakor težek kamen se jej
vleže na prsi; zdi se jej, kot bi jo pričakovalo
neko nepoznano, nenadejano gorje.

Ko sta pivca zopet sama, napelje Muren
govorico zopet na prejšnje reči. „Ko bi se jaz
kedaj ženil, oče Potokar, iskal bi tako' nevesto,
kot je ta le Vaša Anica. Krotka, ponižna, tiha
bi morala biti. To so najlepše ženske lastnosti.
A kaj, ne da bi dejal; jaz sem se precej postaral,
nij da bi govoril o takej ženitvi".

„„Lehko jo še dobite tako"", meni Potokar.
„Vi ste v najlepših možkih letih, ste učeni, imate
ženo in otroke s čem prerediti. Pomislite si, to
je glavna stvar! Vsaka, ki ima količkaj uma,
bode se Vas oklenila in Vas ne izpusti več".
Poslednje besede Murna jako ohrabrijo. V svoji
navdušenosti se tako daleč spozabi, da jame
pripovedovati o svojem premoženju, o posestvih,
koliko tisoč ima tu, koliko izposojenega tam, ko¬
liko bode še enkrat podedoval po stari teti itd.

— 21

Iz vsega tega posnel je Potokar, da je njegov
tovariš bogat, neizmerno bogat, še bolj ko si je
domišljeval preje kedaj. V sebičnosti se mu vzbudi
strastna, nelepa misel: kaj, ko bi njegova Anica
dobila Murena za ženina; lepo bi bilo to in čast
njemu in sreča za njegovo hčer. Kakor bi bil
videl in poznal misli svojega tovariša, drzne
se in reče: „Oče Potokar, ker uže govoriva

o teh zadevah, kaj bi Vi rekli postavim, —
ko bi jaz kedaj prišel snubit Vašo hčer, seveda
ko bi me ta hotela ?“

Potokar molči, ves je iznenadjen. Veseli
ga, a neprikladnost ustraši ga. Ne ve, kaj bi rekel.

„„Poskusite!“ pravi potem. Jaz nimam nič
zoper to, če je zadovoljna Anica. Ce je pametna,
ne bode se Vas branila, menim. ““

Muren bi bil samega veselja kmalu planil
kvišku in objel starega tovariša; kajti misel,
da je mlada, lepa deklica še lehko kedaj njegova,
polasti se ga z nepopisljivo oblastjo. Da! dobiti
jo mora, naj ga velja, kar koli hoče. Vse moram
poskusiti, da se jej priljubim. —

Koliko nasprotje! Muren skop bogatin in za¬
ljubljenec. Dve reči, redko najdene, redko mogoče,
še bolj dvomljive pa, da kedaj združene. Bila je
uže noč, ko se poslovi Muren od Potokarja.

Prišedši domu, ne more iti k počitku, ne
more zaspati. Še pozno v noč hodi po svoji
sobi sim in tam, da se jezi hišna družina pod

— 22  —

njim, češ : Cel dan kriči nad nami, po noči pa
še nij mini.

III.

Tisti večer, ko odide Anica in družina k
počitku, pokliče Potokar svojo ženo, si da pri¬
nesti še eno kupico vina in pravi: ,,Na dekle

pazi, to ti povem. Glej da se ne zaplete v kake
brezpametne zaveze; kajti ženina jej hočem iz¬
brati jaz, kedar pride njeni čas. In to bo
menda kmalu, jaz nisem več pri istej moči kod
nekdaj. Počil bi si rad in odložil gospodarstveno
breme na druge rame. To se razume, pošten
petičen ženin bi se moral oglasiti pri nas —
drugače ne. Nekaj takega pa menim, v  da sem
uže našel in vesel sem zaradi tega". Zenica je
osupnena in ne more umeti, kako da govori njen
mož tako nenadoma o možu — in to o bogatem
ženinu, sej tacih Anici primernih v obližju nij.
„Sama ne vem, kaj ti je danes", pravi potem,
„da imaš Aničino možitev v mislih, sej je iz¬
polnila stoprv osemnajsto leto. Ne prenagli se;
pri tacih rečeh naglica nikdar nij dobra".

„Zato mene pusti skrbeti", pravi nekoliko
razžaljen mož, da se mu upa ženica ugovarjati
in dvomiti o njegovih načelih. „Kar sem rekel,

— 23  —

to sem rekel. Besede ne prekličem za ves svet.
Da si nisem izbral kaj slabega, lehko verjameš."

„„Ti si kakor voda; kar ti pride na misel,
pa bi moralo takoj biti. Ne prašaš ne mene, ne
nje, kakor da bi midve ne imele čisto nič pri¬
govarjati. ““

„Jaz ne- pravim, da se ima to jutre ali čez
noč zgoditi. Spoznata naj se prej in pred ad¬
ventom, ali vsaj pred pustom je lehko uže vse v
redu. Take lepe prilike se ne smejo odlašati;
če se, potem je prepozno."

„„In kedo je ta lepa prilika, ljubi moj
mož?““

„To menda lehko uganeš, če si imela dnes
kaj uma v glavi. Ta, ki je bil danes pri meni.
Možko besedo sva govorila in njemu tudi ne
kaže drugače. Vesela bodi, da je tako."

„»Gospod Muren!““ vzdahne ženica, druge
besede pa jej utičijo v grlu.

„Da da", pravi Potokar. „Kaj se čudiš?
Ali imaš morda kaj ugovarjati? Bogat je, učen,
čislan; kaj hočeš še več? Povem ti: vsaka bi
se ga kar z obema rokama oklenila, in zakaj
Anica ne ?“

„ „Ali pa si tudi pomislil njegovo starost
in njena leta? Ali pa tudi veš, kedo je prav za
prav ta Muren? V cerkev nikdar ne hodi, tudi
doma bržko ne ne moli. Oj, ti ljubi Bog, in ta
bi naš ženin bil! “ “

24  —

„Molči!" zakriči možak. „Kaj ne? ti bi
rada mladega, prijaznega, lačnega, berača, ki bi
zapravil, kar sem si pridobil po tolikoletnem
trudu? To ti povem danes in jutre: ali njega
ali nikogar. Eajši vidim, da sem sam, kakor da
si pripravim kaeega druzega na glavo, ki bi mi
na stare dni ne imel dati niti neslanega soka."

„„To je prav, ljubi mož, a vendar gledati
moraš, da vstreza tudi dekletu. Denar še nij
vse, on sam še ne prinese sreče. Tudi ljubezni
je treba, odkritosrčne, blage."“

„Tako govore neizkušenci. Midva si nisva
šepetala nikedar tacih neumnostij na uho, in
sva v miru živela vse dosedanje dni in še dan
danes nama ne primanjkuje. Ce je 'ona pametna,
posnema naj naju; kesala se tega ne bode ni¬
kedar".

„„A pomisli vendar! Ona se je izučila
nekaj v svojem življenju. Videla je mestni svet.
Ko bi se jej pa vendar primerilo kaj boljšega?
Vsaj zamujenega nij nič; časa je še dovolj."“
„Kaj —? O nespametnost! Boljšega?"
kriči razjarjen mož in dirja po sobi gor in dol.
„ Hvaležna naj bode, da jo hoče, da jo še pogleda.
Muren je bogatejši kot mi, kot vsa fara. In tacega
človeka odbijati, odvračati? Ha, ha, ha!“

Ženica se prestraši, tako razjarjenega še
nij videla svojega moža. Ves nje trud, preveriti
ga, da Muren nij primeren za Anico, bil je

- 25

zastonj. Misli sama pri sebi: počasi si bode uže
premislil in spregledal, odide spat in pusti moža
samega.

Potokar je oni večer še precej časa sedel
pri goreči sveči, se jezil, robantil na neumno
ženstvo in V odškodbo zato pil še nekaj meric
vina. Po njegovih mislih je on imel vselej prav.
Mož je glava; njega naj se posluša in uboga,
pa je.

Mati Potokarica ne more dolgo zaspati, čez
dolgo let se prepriča še le, da nje mož nima
mnogo srca, da je trd, okoren kakor čok, da
mu nij sreča edinega svojega otroka dovolj na
mislih, da ne ravna nežno z njo, kakor bi se
spodobilo.

Se le pozno potem jo pregrne spanjec sredi
molitvice.

Drugo jutro je bilo nekako megleno, deževno
vreme.

Mati Potokarica je zgibala v sobi perilo in
Anica nekaj šivala pri mizici.

Po stezi čez Potokarjev vrt pride gospodsko
oblečen, mlad mož. Ko gre mimo oken, ozre
se bolj skrivaj v nje in gre dalje po vasi.

Potokarica pogleda pri tej priči ravno na
vas, položi dlan na čelo, hoteč se prepričati, ali
se bode zvedrilo ali ne.

„Glej, glej! kak gospod je postal ta For-
tunat“, pravi potem kazaje na cesto.

— 26  —

Deklica se ozre, zaradi v lice, povesi oči
in šiva dalje. A skrivaj, prav skrivaj se vendar
bolj čez ramo še kaka dva pota ozre na vas in
vesela je sama sebe, vesela tega pogleda.

„Kdaj je prišel Fortunat domu?“ vpraša
potem mati. „Jaz ga še nisem videla".

„„Ne vem prav““, reče Anica, in še bolj
zaradi v znamenje, da jej morda to vendar nij
tako neznano.

„Lej, kako je vzrastel ta Fortunat. Kako
majhen je bil pred kakimi osmimi leti, ko je
hodil še k nam, ko sta vidva hodila še k fari
v šolo in se skupaj igrala. Nihče se ne zaveda,
kako minevajo leta. In uže veliko šol je doštu¬
diral ta Fortunat, hudo učen je' boje“.

„„Yse šole glavnega mesta je dovršil",
povzame spozabivši se nekoliko Anica, „in zdaj
misli iti še na Dunaj".

„Nij mogoče", se začudi mati. „Kaj bi ne
bilo bolje za-nj in za njegovo mater, da bi postal
duhoven ? Kaj lep gospod bi bil to. Kedo bode
plačeval v dalnjem mestu za-nj ? Premoženja
nima, mati ne more prislužiti nič".

Te besede Anico nemilo ganejo. Fortunat
duhoven; o strašna misel za njo. O ne! tega
ne bode on storil.

„Če prav ne bo duhoven gospod", pristavi
Anica, „ali na vsak način bo on enkrat delal
čast naši fari in vsej rodbini".

— ? 7  —

Potokarica skoraj ne more razumeti, kako
da Anica govori danes s takim prepričanjem
o rečeh, ki so še neznane. Precej ostro opre
potem pogled v svojo hčer ter reče:

„Duhovski stan je prvi. To si zapomni,
deklič! S tem vendar ne mislim žaliti Fortunata.
Lep, pohleven mladeneč je, meni prav povšeč.
Vesela sem in želim mu, da bode enkrat srečen
in zadovoljen s svojim stanom. Nas se tako
ne bode spominal potem, uže zdaj se nekako
umika, akoravno smo mu uže kaj dobrega kedaj
storili 11 .

Enako temnemu oblaku, ki zakrije v tre-
notku s svojim skrivnostnim ogrinalom samotno
zvezdo na nebu, tako je bilo Anici pri srcu. Vsi
sladkpupi, vse vesele nade so se omračile pri spo¬
minu, da bi bilo, da je lehko res, kar je rekla
mati.

Da! bog ve, ako se ne bode sramoval, ko
postane časten gospod, svoje priproste deklice
v daljni vasi, ali se ne bode posmehoval svojim
sedanjim obljubam in besedam. Da, to bi bilo
preveč, to bi bila njena smrt. A vendar, sej
je tako v  dober, tako ljubeznjiv in polnočutnega
srca. Ge so vsi taki, on ne sme, on ne more
tak biti, sej ljubiti ne more nobena ženska na
svetu tako vroče, tako zvesto kakor ona.

Poslednje misli Anico zopet nekoliko raz-

28  —

vedro in kaže se vesela, akoravno bi se rajši
zjokala kot petleten otrok.

„Ne sodite tako ostro ljuba mati 11 , pravi s
prosečim glasom potem deklica. „Ce je Fortunat
resnoben, prav ima, kaj bi vsakemu na nos obešal,
kar pri sebi misli'? Prepričana sem, da ga imajo
ljudje radi, in da se jih on ne ogiblje, in je
prijazen človek".

„„Prav je tako“ , pravi mati. Ce pride
k nam, bode gotovo dobro sprejet. Naš oče se
rad peča z učenimi ljudmi in to je tudi čast za
nas“ “.

Nekoliko pozneje odide mati v kuhinjo po
opravkih. Anica pa sloni še vedno pri oknu in
se ozira precej pogosto tija 'na belo vas, na
belo cesto, kajti tod mora priti, tod se vrniti in
ozreti v njeno okence. Oj kaka sreča! Prišel je
res, videl jo on, videla ga ona. Srce jej trepeče,
rahlo se dvigujejo nje prsi, šivanje zaostaja in
ne gre od rok. O ve nesrečne, zaljubljene san¬
jarije!

IV.

Potokar je tisto dopoldne z žagico in vrtnim
nožem hodil po vrtu. Tu je potresal mlado
drevesce, čistil ga mahu in dejal: Le lepo rasi,
da bode kaj sadu nekedaj. Zopet temu je od¬
žagal suho vejo, zmajeval z glavo, da pojemlje

— 29  —

njegova rast in plodnost. Zopet dragemu je
dejal: Spomladi se mora tebi pognojiti in zrahljati
zemlja. Tako je hodil med drevjem kot vaški učitelj
med svojo mladino, hvalil, grajal, popravljal,uredoval.

Pri tem delu mu pride nehote neka misel,
lepa misel, kako bode potem, če dobi zeta k hiši
bogatega, gospodskega. Prijetno bode to. Le
tako bolj lehka dela bode opravljal, gledal na
blagoslov prestanega truda in srečen bode.

V resnici lepa, nebeška misel.

Sim po stezi gre Fortunah Ugledavši
Potokarja, mu je tesno in ognil bi se rad, ko bi
bilo mogoče. A to nij mogoče.

„Pustite oče, pustite delo, Tam se nij treba
truditi 11 , ogovori študent gospodarja.

Potokar se ozre in zagledavši Fortunata,
spusti žagico na tla, mu gre nasproti ter uže od
daleč moli svojo roko.

Fortunat je zavzet in vesel te velike pri¬
jaznosti.

„To je prav to, da nas zopet obiščete en¬
krat, gospod Fortunat. Zdaj vas ne smem več
tikati, kakor nekdaj “.

„„Kaj bodete to, vsi smo enaki, časti ne
potrebujem “ “, pravi študent.

„t)a! da! kaj bomo mi kmetje, ki ne vemo
mnogo, ali nič. Vendar povej no, ker uže nij
drugače, kaj je kaj novega v mestu in v šolah
in v cesarskih kancelijah. Dolgo uže nisem čul

— 30  —

ilič posebnega; tebe tudi nij bilo celo leto nič
na spregled 11 .

Fortunat je primoran povedati simtertija
kako novico o politiki, o novih postavah, o katerih
nij umel možak mnogo, kajti bral je v edinem
malem časniku, ki ga je dobival, le bolj priproste
reči, kar se tiče gospodarstva. Politikar nij
bil, in kako tudi?

Nij čudo torej, da se nij vjemal tedaj po
vsem s Fortunatovim pripovedovanjem in dejal
posled: V vse te nove naredbe in postave ne
verjamem mnogo. Davki le vedno rastejo in
žulijo kmeta. Gospoda ima čas pisati take reči,
ki le v kancelijah poseda in postave dela, o
kmetstvu pa nima ni pojma 11 .

Fortunat se je smejal in videzno pritrjeval,
a v resnici je bil kot prihodni cesarski dohtar
drugačnih mislij. Kteri obeh je imel prav, ne
vem. Naš kmet pravijo, da tudi nij zabit in brez
glave.

„Pa vendar ne boš takov, da bi nas kedaj
ne obiskal 11 , meni posled Potokar, ko se poslavlja
od Fortunata.

„Ne da bi dejal, da je Bog ve kaj pri
nas, a polič vina je vedno za dobre znance. Ce
prideš, uganemo v druščini z gospodom Murnom
še kakovo. Le o teh novih postavah ti ne bodem
pritrdil nikedar".

Izgovorivši gre Potokar dalje po svojem

— 31  —

opravku in je vesel, da je ugnal učenega go¬
spoda v kozji rog s svojo priprosto glavo.

Fortunatu pa gredočemu proti domu ne gre
Murnovo ime po nobenej ceni iz glave. Kaj
ima on opraviti pri Potokarju? Ponosen, samoten
je bil, vedno ogibal se ljudij. Da! to mora kaj
pomeniti!

Ne da bi — . . . Popolno si ne upa iz¬
govoriti tega mračnega suma, boječ se, da bi se
še laglje vresničil. Vendar Murnova oseba
mu ne gre iz glave. Sovraži ga od tega trenotka,
in še ne ve zakaj; žalosten je, a ne ve zakaj.

Ko sta govorila oče in Fortunat na vrtu,
slonela je pri vežnih vratih ženska podoba in
zrla tija, in veselje jej je sijalo v očeh; vedela
je, zakaj. Stara ženica pa je prišla mimo in
dejala :

„Glej Anica, kako se pogovarjata oče in
Fortunat!" In ženica nij vedela, zakaj je rekla
to, nij vedela, zakaj zre Potokarjeva hči tija.

Tisto opoldne je sedelo pri Potokarju okoli
belo pogrnene mize četvero oseb: Gospodar,

njegova žena, Anica in starejši hlapee Vrban,
kajti poslednji je bil Potokarjevim nekaj v rodu,
torej se je ločil v jedi in pitju od druge, mnogo-
brojne družine.

Potokar je bil danes nekaj posebno dobre
volje. Obilo si je privoščil obeda, tudi obilo je
govoril, kar je bila sicer redka navada. Pripo-

— 32  —

vedoval je tudi, da sta govorila s Fortunatom,
da ga je povabil v hišo, da je lep, umen gospod
postal in da bode za cesarskega dohtarja študiral
in uboge kmetiče stiskal in pestil po kancelijah.

Mati in Vrban sta verno poslušala in pri¬
trjevala gospodarju. Prvi sicer izvoljeni stan
nij bil prav po godu; kajti mlad „gospod“ je le
še najlepši gospod, a Vrban je pristavil: „Prav
ima, bodemo vsaj znanega dohtarja imeli, ko bi
nam bilo treba kedaj hoditi okoli gospode; —
ne da bi dejal, da je to prijetno. Kaj menite?
lepo bi to bilo!“

Le Anica je sedela ves čas tiha in zamiš-
ljiva. Imela je mnogo opraviti z robcem, prtom, —
da bi nekoliko zakrila svoja sladka čutja, svojo
tesnobo, da bi se ne izdala, kako jo to zanima.
V srcu pa se jej je budilo nepopisljivo hrepenenje.
Neka pogumna želja se jo je polastila, da! na¬
slonila bi se tja na roditelja, razodela mu vse
skrivnosti, povedala mu, da vse te časti, ki ča¬
kajo Fortunata, so odmenjene tudi njej, kajti le
njemu hoče živeti, pri njem je prav srečna. In
ko bi se dragi oče nasmehnil, ko bi dejal edino
besedico „da!“ in ko bi dovolil ....

O presladke so bile te domišljije — in zopet
preresne. —

— 33  —

V.

Dragarjeva hiša, zložena iz na pol črvivih
tramov, se je komaj videla iz gostega sadnega
drevja, ki jo je obdajalo krog in krog. Stala je bolj
na samoti, zunaj vasi in se naslanjala proti severu
na bukov in kostanjev gozd. Kar se tiče njenih
vrstnikov gospodarjev, ne moremo jih našteti
mnogo in tudi zgodovina jih je pozabila. Mati
Dragarica se je primožila sim iz sosednje vasi
pred kakimi petindvajsetimi leti. Iz tega zakona
je bil Fortunat, edini otrok in še v nizih šolah,
ko jej je Bog ranjnega k sebi poklical.

V tej hiši je slonel Fortunat ono popoldne
pred celo skladnieo knjig, katere je jemal zapored
v roke in je prebiral. A videlo se je, da mu
danes niso iste tovarišice kot sicer; vsaj kedar je
človek lastnih mislij poln, ne more spremljati
tujih. In tako je bilo pri Fortunatu.

Danes je tako rekoč prvič videl ta svet v
drugej luči pred seboj. In ta svetloba nij bila
najlepša. Ideali in visoke misli, katere je gojil
o njem, dozdevale so se mu bojujoče s prazno
vsakdanjo naravo, z okoliščinami, na katere še
nikdar mislil nij, in to je bilo krivo njegovemu
ostrejšemu sodu o svetu, samemu sebi na kvar.

„ Zakaj nismo vsi enaki na svetu ?“ pravi
potem. „ Zakaj žive eni v obilosti in časti, drugi
v solzah? In kaj če to? Zakaj se sodi človek

3

— 34

samo po tem, kar ima, ne po njegovih slabih ali
dobrih lastnostih?"

Iz tega se je prepričal ravno danes v po¬
govoru s Potokarjem, kako veselo je omenjal
Murna, a zakaj? Le zaradi denarja ga čisla;
sicer nij mogoče biti njemu prijatelj, kajti ponosen
in oduren je, ljudi in družbe se ogiblje kakor jež.

A to bi še ne bilo tako zlo. Vendar on nij
tako kratkoviden, da bi ne videl uže od daleč,
kam meri ta prijaznost.

Gotovo nikamor drugam, ko na zvezo z
Anico. — O! zblaznel bi, kedar pomisli na vse
to. Denar z denarjem, bogastvo z bogastvom in
glad z gladom, to je skladnost, to bi bil zakon
človeškega uma?

Vendar, ko bi se motil, ko bi ne bilo vse
resnica?

Tudi njega je vabil, in to je prav. Danes
gre — kedo ve, če ne prvič in slednjič tija? Pre¬
pričati se barem hoče.

En trenotek pozneje vstane in zapusti sobo.

Lep večer je bil. Solnee je zahajalo za
dalne, daine gore in na vzhodu se je videlo pol
mesečnega srpa.

V njegovem srcu pa je bilo nekaj tako
milega, tako tesnega. Prišla mu je v spomin
pesem, katero tolikrat zapojo fantje na vasi
pod lipo in tudi on jo je peval nekdaj ž njimi:

„Nocoj, le še nocoj
Naj mesec bo svetel,

Ko k meni ljubi moj
Bo zadnjikrat prišel!"

Nekoliko pozneje je bila v Potokarjevi spodnji
sobi okoli belega omizja živahna govorica.

Polni kozarci vina so stali pred pivci in
lepo odsevali prišlecu nasproti.

Tamkaj na koncu mize je sedel gospodar
Potokar in kadil iz dolge pipe, vzraven njega je
sedel gospodsk posestnik in kupec Muren, potem
hlapec Vrban, Anica, Fortunat in mati Potokarica,
ki pa je pogostoma zapuščala druščino in le v
časih prisedala. Potokar je bil nocoj posebno
dobre volje; Muren tudi in hlapec Vrban se tudi
nij kujal, kedar je imel kaj rudečega v kupici
pred seboj, kajti po njegovih načelih je vino
največe blago na svetu.

Ko je prisedel Fortunat k pivcem, je Anica
vidno zarudela in povesila oči, tako se je nam¬
reč vsaj njemu zdelo. To je bilo krivo, da je
bil sam več potov v zadregi v pogovoru z družbo;
kajti premalo je pazil na občno govorico in ene-
krati dajal naopačne odgovore, da se je Potokar
nasmejal in rekel: „Fortunat, danes se boje hudo
dolgočasiš z nami. Ne zameri nam, sej veš,,
kako je pri kmetijstvu; človek nima priložnosti
tičati v knjigah in prebirati novic vsega sveta!"

Fortunat se izgovarja in dela poklone. A

3 *

— 3fi

dober opazovalec, in ta je bil menda gospod
Muren, je videl, da nij vse res, kar pravi. In on
je bil vesel tega iz znanib vzrokov. Seveda, ko
bi bil videl globlje v srce in misli, sodil bi bil
drugače.

Pozneje se razname nekaj živejša govorica
o novejših dogodljajih v politiki, iz katere je
Fortunat posnel, da ima njegov tovariš Muren
več razuma, kakor bi mu kedo prisojal, akoravno
se nij strinjal z njegovimi načeli, ki so bila živa priča
precej ponosnega aristokrata.

Anica je imela, kakor je razvidno, malo
priložnosti utikati se v pogovore, akoravno niso
bile govorice njej tuje in nerazumljive. Njej je
bila lepa misel pred očmi: ženski se ne podaje
politikovanje.

Tako je imela mnogo priložnosti študirati
svoje tovariše, seveda posebno dve osebi. In
našla je tudi velikanske razločke med njima, kar
je zunanje pokazala s tem, da se je nekoliko
bliže pomaknila k Fortunatu, skterimsosenjeneoči
mnogo potov srečevale, kar je brž opazil Muren
in potem hitreje kadil cigaro in globlje pogledoval
v kupico.

Precej pozno je bilo, ko vstaneta gosta od

mize.

Potokar ju spremi na dvorišče in posebno
prijazno pozdravlja in vabi v drugo gospoda
Murna, ter mu stiska roko. Ko so stopali skozi

— 37  —

vežna vrata, pa se je približala Aniea For-
tunatu in mu skrivaj stisnila roko, meneč, da ju
nihče ne vidi. A mati, katerej se je uže ves
večer čudno dozdevalo, da nocoj Anica nima
spanja, da tako dolgo ostaja pri mizi, obračala
je posebno pri odhodu oko na njo in opazila
skrivnostno, ljubeznjivo slovo.

Torej je spremila po molitvi svojo hčer v
njeno spalnico, sedla k njej na posteljo in
dejala:

„Dekle, pazi in varuj se nepotrebnega
znanja; jaz sem videla vse. Nocoj ti odpustim,
če se poboljšaš, ako ne, povem očetu in njegova
jeza ti je znana.“

Anico oblije rdečica. Osupnena skoraj ne
more spregovoriti in le kratko besedico izreče: „Jaz
ne vem nič, vi se morda motite. “

Dobro, daje sveča gorela z velikim utrinkom
in da mati nij imela najboljših očij, kajti videla
bi bila nepopisljivo tesnobo svojega otroka.

„Le zaspi, angelju varuhu pomoli in pusti
take misli 11 , pravi mati posled in zapusti sobo.

Tisti večer niso mogle zaspati dolgo, prav
dolgo tri osebe.

Gospod Muren je prišel slabe, silno slabe
volje domu. Trdno je stopal po stopnjicah in klel
ter vzbudil pol družine in si dal prinesti še
pijače.

„Sam hudič vedi, kako da se imata ta dva

38  —

rada in kako si upa ta berač pogledati za prvim
dekletom vse fare“, pravi potem in upihne luč,
a zaspati ne more.

Fortunat pa je bil nocoj, če ne zadovoljnejši,
vsaj pak mirnejši ko sicer. Videl je, da mu
je ona naklonjena, da ga ljubi odkritosrčno,
akoravno je opazil, da ima mogočnega tekmeca,
da nje oče le z njim govori najrajši. Neugodna
ta misel!

Anica pa je jokala tisto noč še dolgo skri¬
vaj v postelji, in kako bi ne bila?

Prepričala se je Murnovih namer, in očetove
prijaznosti ž njim. Videla je, da je sama, čisto
osamljena v strašnem boju, ki je gotovo pričakuje.
Da! celo mati jej je protivna! Samo njega ima
še na vsem širnem svetu, na katerega v se opira,
a če bi jo zapustil on, kaj pa potem?! Se gosteje
se ji udero solze pri tem iz očij. Uže se čuje
petelinov pev, ko se skleneta njeni očesci.

VI.

Drugo nedeljo bilo je pri fari v Belej vasi
cerkveno blagoslovljenje. Velika množica ljudij
je od vseh stranij vrela vkupe. Mladina bolj iz
radovednosti in prepričanja, da se ondi vidi
marsikaj zanimivega, možakarji pa iz starodavne
navade, kajti tamkaj izvedo mnogo o kupčiji, o
letini iz drugih krajev, kajti kramarji in proda-

39  —

jalei prihajajo iz dalekih krajev. Tudi za domače
potrebe se mora simtertija kaj nakupiti; kajti
ženice gospodinje potrebujejo mnogo mnogo.

Pred Potokarjevo hišo na dvorišču stal je
ono jutro ob osmi uri naprežen voziček pogrnen
z lepim zelenim kocem.

Hlapec Urban je držal mlado kobilico za
vajeti, jo dobrovoljno ogovarjal in gladil po
grivi, če je preveč bila s kopiti ob tla in ne-
strpljivo pričakovala urnega dira. Nekoliko
pozneje stopi Potokar iz veže in za njim Anica,
vsede se na voz poleg hčere, prime za vajeti in
napravi z bičem pol križa čez dvorišče, da bi
srečno vozil.

„Ali Vi ne greste z nama?“ pravi deklica
hlapcu, kije v praznični obleki in z višnjevim pred¬
pasnikom stal poleg voza.

„Danes ne morem, nekdo možkih mora pri
domu za varuha ostati; boš mi pa ti odpustkov
kupila, če ne pozabiš. “

„Ne bom“, pravi Anica in voz zdrči iz dvo¬
rišča.

Mati Potokarica pa še iz daleka kliče za
vozom, naj se prekasno ne vrneta, in dekletu,
naj tudi za njo kaj pomoli v cerkvi, in pozdravlja
s hišnega praga, dokler ne izgine voz za vrtnim
drevjem.

Se le potem se vrne v hišo misleč: lepo

— 40  —

je porastla ta deklica; da bi le vedno umno ravnala
sama s saboj, sreča jej ne more uiti.

Srečna mamka, kedo bi ti ne zavidal
tvoje materine sreče? Ali bode enkrat tako, to
pokaže edina prihodnost, temna nerazumljiva
prihodnost!

Po cesti, kjer je drčal Potokarjev voz, delale
so cele kopice ljudij prostor in se izogibale na
stran.

Navadno gaje vse prijazno pozdravljalo in mu
vošilo dobro jutro, kajti Potokar je bil zaradi
svojega bogatstva obče znan. Zopet drugi so
godrnjali in dejali: „čemu hodimo mi peš, za¬

kaj tudi on ne bi?“

Potokar pa se nij zmenil mnogo niti za te
niti za one. Ponosno je simtertija pokimaval in
vihtil bič, ne po kobilici, temveč po komatu, a ta
je dirjala kot ptica pod nebom.

Ko sta se peljala naša znanca tam mimo
prvih vrst vaških fantinov, pogledal je marsikateri
zavidljivo na voz misleč si: Da! ko bi jaz mogel
sedeti takole poleg Anice, ki bo najlepšo doto
imela! Vendar kaj pomaga, ona se nosi po meščan¬
sko, izneverila se je svojim vrstnicam v vasi.
Da bi se maščeval nad njo, pomakne si klobuček
bolj na oko in niti ne pozdravi ne Potokarja ne
njegove Anice.

Nekoliko 'oddaljen, stopal je tudi Fortunat.
Da bi se varoval neprijetne druščine, vzel je

— 41

knjigo s saboj, posvetno, o katerej je mati mislila,
da je prav pobožna in vesela ga je bila zaradi
tega.

Akoravno je Fortunat zrl v knjigo, videl
je vendar uže od daleč, eegav voz ropoče za njim in
kedo je na njem. kajti Anica mu je povedala oni
večer skrivaj, da se bode peljala v cerkev v ne¬
deljo z očetom, kam da mora priti tudi on.

Ko doide voz Fortunata, ogne se ta nekoliko
v stran in zre nepremakljivo v knjigo, kakor bi
nič ne opazil.

n Ceve]j te bode ožulil, če bodeš hodil tako
daleč peš in vroče bode danes “, kliče Potokar
Fortunatu nasproti in pristavi: „gospoda je

mehka in slaba za hojo!“

Fortunat ze ozre in vesel je, kajti ondi
sedi Anica, ki mu migne skrivaj, naj prisede na
voz in se mu smeji nasproti.

„Jaz sem vajen voziti se po dveh kolesih “,
meni Fortunat in odzdravi Potokarju.

„Ne hodi, ne hodi“, pravi Potokar. „Tu
je še prostor za enega, če nas hočeš počastiti,
prisedi, prisedi, da kakovo uganeva!“

Fortunat se ne da prositi dva pota. Kakor
bi trenil, sedi že na vozu poleg Anice in voz
drdra zopet kot ptica dalje in razgovor o tem in
onem se prične.

Prišedši k fari zapelje Potokar v  v prvo in
največo krčmo. Fortunatu pa pravi: „Ce se ti po

— 42

maši ne mudi preveč k domu, najdeš naju lehko
tu. Midva ostaneva pri kosilu v kremi, potem
pa se lehko zopet vkupno peljemo domu."

Fortunat skoraj nij vedel, kaj bi rekel k tem
prijaznim besedam. Koliko očij ga je videlo,
koliko opravljivih ženic bode neslo to novico čez
grm in strm! In ali je prezgodnja javnost na
korist njegovej ljubezni? Prepriča se, da ne.
Zahvalil bi se bil torej rad, šel bil sam domu,
od daleč se veselil sreče, katera mu še nij gotova
in se pripravljal za oni praznični dan, ko more
prosto kot mož govoriti z očetom.

V tem trenotku se srečata njegov in Aničin
pogled; povedal mu je, naj se z očetom nazaj
vozi.

Torej tudi Fortunat pritrdi, da se vidijo po
poludne in izgine med praznično množico na vasi.

Krog in krog so imeli prodajalci iz trgov
in bližnjih mest razpostavljeno mikalno blago.
Množica pa se je pehala mej njimi gor in dol
in kupovala, odhajala in se prepirala zaradi pre¬
visoke cene.

Tamkaj po sredi pa je hodil Fortunat sam
in videl vse to in resne misli so se mu budile
v tem metežu človeških želja in nenasitnih
nad in nezadovoljnega siromaštva.

Le sim ter tam se je ozrl bolj skrivaj tja
na desno, kjer je stopala na strani svojega očeta
Anica in radovedno gledala različna vabila.

— 43  —

Možakarji in ženice, fantje in dekleta pa
so se ozirali za njo in mrmrali: ta lehko hodi
tako, ta je Potokarjeva.

Iz visoke line se oglasi zvon in trženje je
prenehalo.

Orgije zapojo in cerkev se polni do naj¬
manjšega prostorčka.

Po cerkvenem opravilu je bilo zopet pred
cerkvijo in po trgu vse živo. Posebno pa so se
polnile krčme veselih pivcev, kajti danes je praznik
blagoslovljenja. Se danes nekaj popijmo in se
poveselimo; večno tako ne živimo, je dejal mar¬
sikateri in si privošil kako kapljico vina.

V glavni krčmi pri Petrovcu je bilo posebno
živahno. Tam se je zbirala tako rekoč elita vse
fare, sploh oni, ki veljajo kaj, kedar je govorica
o bankovcih in enacih rečeh.

Tija se je namenil tudi Fortunat, kakor je
obljubil, seveda, imel je tehtne vzroke za to,
kateri se lehko uganejo.

Prišedši tija zapazi v glavni sobi veliko
druščino; sredi Potokarja, Anico in poleg nje —
gospoda Murna.

Kakor bi ga bila kača vjela, zadene ga ta pogled.
Urno se obrne in se vsede med starikove moža¬
karje v sobi nasproti v kot, pokliče pijače, po¬
makne klobuk na oči in sloni tu in misli in
misli, Bog sam vedi, kaj.

Med tem je bilo pri glavni druščini vedno

— 44  —

bolj živahno. Potokarjev glas se je jasno razlegal
in njegove besede so veljale navadno le Murnu
in se sukale o kupčiji in premoženju — po For-
tunatovej misli najpustnejši stvari na svetu.

Ta zgovornost je bila posebno Anici po
godu, kajti kaka dva pota se je nagnila bolj
skrivaj k rdečelični spehani natakarici in jej
pešepetala: ali še nij prišel oni in oni v krčmo
in naročala, naj mu pove, da ga pričakujejo,
akoravno poslednje o njenej druščini nij bila
resnica, posebno ob enem ne.

To je bilo krivo, da je z boječim glasom
natakarica sporočila Fortunatu naročilo, a za od¬
govor dobila resen pogled, da je boječe odšla in
nij mogla razumeti, kako je to zaslužila.

Trenotek pozneje je hotel Potokar pogledati
po vozu in konju in se medpotoma pomudil
tudi v stranski sobi, kamor ga je mnogo moža¬
karjev klicalo pit.

Tako zapazi tudi Fortunata in poslednji
mora hote ali nehote preseliti se potem k nje-
govej mizi.

Prejšnja govorica se je zaplela z nova.
Murnu se je poznalo, da mu zdaj ne teče tako
beseda iz ust, da podpira glavo in mu pijača ne
diši. Pozneje pridejo godci, fantje in dekleta
sosednjih miz ter začno plesati.

Tudi Anico poprosi marsikateri, a ona redno
pravi, da ne pleše. In kakor v nagajivosti jo

45  —

pozove tudi Fortunat, a ona mu privoli. Ko
zapleše gospodski par, Muren obledi pri tej priči
kot zid, podpre glavo, sloni še nekaj časa in vrže
na posled petak po mizi in zapusti druščino, niti
nje pozdravivši.

Potokar nekoliko vinjen s početka tega niti
ne zapazi. A ko vidi, da se ne vrne, gre za
njim. Prišedši na dvorišče vidi že Murnov
koleselj naprežen, a Muren je ravno menil od¬
voziti se.

„Kaj pomeni to, gospod Muren?“ pravi
Potokar in hoče zadržavati koleselj. —

„To vprašanje je nepotrebno. V druščini,
kjer igra pred vašimi očmi oni le mladoletni
fantalin komedije z vašo hčerjo, noče sedeti
Muren. “

Izgovorivši udari po konju in izgine za
oglom hiše.

Potokar stoji kakor od strele zadet in spre¬
vidi brž, kam merijo Murnove besede. S početka
ne ve, kaj bi storil. Na posled ga zgrabi jeza,
da hiti v sobo. Ondi sta slonela v sladkem po¬
govoru Fortunat in Anica nič hudega sluteč.
Videvši to Potokar se mu strasti zabliskajo oči,
ves divji plane kvišku, potegne hčer s silo od
mladenča in pravi: „0e misliš, da je moje dekle
tako za kratek čas, in za slepe miši loviti, motiš
se. Do zdaj sem te imel rad, a od zdaj se ogiblji

— 46  —

mojega praga. In kedartebe, deklina vidim govoriti
ž njim, gorje ti; tri palice zlomim nad tatooj!“

Fortunat je kakor panj osolpnel; tema mu
se stori pred očmi, deklica pa pade na mizo na
obraz in glasno zaihti.

Krog in krog po mizah pa nastane tihota,
in vse zija v razjarjenega Potokarja.

Fortunat pa vstane pri priči, dene nekaj
desetic za pijačo na mizo in odide.

Potokar zgrabi denar, ga zatoči po tleh,
robanti in kolne in polno kupo vina na eden
dušek izpije, da bi si jezico ohladil, uničil nečast
in sramoto, kojo si je na glavo nakopal.

„Ali vam je v škodo hodil ta-le škric in
slepe miši lovil z vašo hčerjo ?“ pravi neki fant
pri sosednji mizi, da bi se maščeval nad Anico,
ki nij hotela plesati ž njim.

„Leskovica je za take najbolja“, pristavi
drugi in se posmehne. Potokar je še huje raz¬
jarjen.

„Jaz delam, kar hočem, to nikomur nima
mar biti“, kriči srdito, potem pak še reče:
„Glavo mu razbijem, kedor mi še zine o tem
besedo."

Izgovorivši prime hčer za roko, veli napreči
in se odpelje urno domu. In ta ubogi konj, še
on mora čutiti ves pot gospodarjevo jezo.

Ko odide Potokar, naravno je, da se vname
med pivci živa govorica o njem in o tej dogodbi.

- — 47  —

„ Potokar je vendar preveč jezičen 11 , pravi
marsikedo. „Tu se vendar ne spodobi, da žali v
druščini tega mladega gospoda, če morda nekoliko
rad pogleda za njegovo hčerjo. “

„Prav je imel“, pravi drugi. „Muren menda
tudi postopa za to Anico in on je petičen; on
godi staremu, torej se je maščeval.“

Tako se vrti govorica dalje v noč. In ko
odidejo pivci na razne strani, vzemo novico tudi
s saboj, in drugi dan je polna tega vsa fara.

VII.

Potokar ves pot proti domu s svojo hčerjo
nič nij govoril niti je pogledal.

Mati Potokarica je moža in hčer pričakovala
uže precej dolgo na vežnem pragu. „Kje sta pa
hodila tako dolgo ?“ kliče njima nasproti, ko pri-
drdra voz na dvorišče.

A niti odgovora v  niti pogleda ne dobi za to
od svojega moža. Čudeč se hiti k vozu. da
pomaga Anici z voza. Potokar pa jo nevoljen
sune na stran in zakriči: „Palico jej daj, palico,
druzega ne zasluži!“

„Ljubi Bog, kaj pa je to?“ zaupije mati
opazivši Anice bledi in objokani obraz ? —
„Nič“, pravi mož, „samo to vama povem, da,
dokler mi miga ta-le mazinec na roki, ne dam

— 48  —

se voditi za nos. Vedeti hočem, ali sem jaz
gospodar pri hiši ali pa babe.“

Izgovorivši vrže vajeti hlapcu, odide iz
dvorišča na cesto in po vasi — v krčmo.

Tisti večer je bil pri Potokarjevih žalosten,
da uže dolgo ne tako ali nikedar. Družina je
sama večerjala, manjša miza je bila prazna. Go¬
spodinja je stala pred ognjiščem s prekrižanimi
rokami ter z mokrimi očmi zrla v ogenj, ki je
plamtel, se širil in odseval, kakor druge navadne
večere. Anice pa nij bilo videti ves večer. Rekla
je, da jo glava boli in da gre k počitku, ter
odide v svojo sobo.

A stara dekla Mreta, ki jo je hitela klicat
k večerji, videla je skoz ključavnico, da sloni pri
mizi in ima roke na obrazu, kakor bi se jokala.

Po večerji in molitvi vpraša stari Vrban
precej radovedno mlajšega hlapca, ki je bil tudi
na blagoslovljenju, kaj sta imela stari in Anica,
da se vse tako kisa in kremži nocoj.

Hlapec, ki se je bal govoriti na glas, da
bi ga ne čula gospodinja, pokaže s svojimi žula-
vimi rokami, kakor da bi lovil slepe miši ter
poseže za peč, kjer je ležala njegova ljuknasta
kamižola, jo ogrne in odide na vas — in še
dalje.

Yrban pa. je razumel skrivnostno znamenje
svojega mlajšega tovariša tako, da je gospodar
danes pogledal pregloboko v kozarec in se razjezil

49  —

potem nad svojo hčerjo. In še po noči se mu
sanja od velikanskega vinskega soda, iz katerega
je pil tako dolgo, dokler je bilo kaj kaplje v
njem. In ko naposled hoče še bolj nagniti
posodo, prebudi se v slamnatih svislih in se v
svojo žalost prepriča, da je prevrnil v spanju
celi koš rezanice in da mu gorje, ko zve to
jezična kravja dekla. Potem naj pa še kedo
ugovarja, da sanje nijso resnične!

Potokar je drugo jutro delj spal, kot je
bila sicer njegova navada. Zaspanega lica si je
pipo tlačil, ko mu prinese dekla zajutrek na
mizo. Videvši, da se danes ne prikaže žena,
pravi: „Kje so mati? Eecijim, naj pridejo notri!“
Dekla boječe odide, kajti ta glas je bil
resen, zapovedljiv, a čez nekoliko časa pride gospo¬
dinja in se vsede na klop k peči, ne pogledavši
moža in vpraša: „Kaj hočeš že zopet danes in
čemu je bilo treba včeraj prepira in sramote?
Dekle se danes vedno joče in nič ne je.“

„Še rada bo jela, če bo le imela kaj, ako
se ne poboljša. Zdaj naj pa sim k meni pride,
da se razgovorimo, kako in kaj. Urno jo pokliči,
če ne, grem sam po njo“, pravi Potokar in meri
s širokimi koraki sobo.

Žena vedeč, da je mož osoren in da ne
bi pomagal noben ugovor, gre po stopnjicah v
hčerino sobo in jej reče:

„K očetu pojdi doli: imeti te hoče. Nič

4

— 50

se ne boj, tudi jaz grem s taboj in tepsti te ne
pustim, vse drugo pa potrpive obe; vse bode
minolo 11 . Deklica se izgovarja in pravi, da ne
more priti. A na posled prime jo mati za roko
in jo pelja k očetu.

„Zakaj me goljufaš? 11  je ogovori Potokar.
Dekle molči nekoliko časa, povesi oči, a posled
reče: „Oče, jaz vas nisem še nikedar goljufala, in
ne vem, zakaj sem zaslužila tako ime od vas.“

„0h!“ pravi Potokar, in stisne pest. „Ali
se ne pravi to goljufati očeta, če ga vodiš za
nos in sklepaš zveze z onim beraškim fantalinom,
ki zdaj še nij nič in če bi tudi kaj bil, mu tudi
ne dovolim. 11

„ Povabili ste ga vi k mizi, oče, in v hišo,
potem ga pa osramujete, sami ne veste zakaj.
Nihče mi ne more kaj oporekati 11 , ihti deklica in
,se oklene matere, ki zre pred se in še ne ve,
kaj bi dejala.

„Jaz sem ga vabil, ti spaka! Rad sem ga
imel res, ali to imam v zahvalo, da me zdaj
obirajo jeziki po krčmah, da so se mi smejali
včeraj na cesti in povsod in kazali za menoj
mene: Ctlejte ga Potokarja, ki mu je tisti študent
hčer izpeljal in lovi slepe miši ž njo!“

„Tega pa ne trpim jaz 11 , oglasi se zdaj
mati in se srdito razkorači pred možem.

„0 Fortunatu mi govori bolj spoštljivo!
Pošten fant je, ki bode imel še kedaj dosti

— 51

oblasti, če je prijazen z Ano, to nič ne pomeni.
Seveda kaj več jej nij treba pečati se ž njim, ker
on si poišče lehko mestno gospodično, kedar
pride njegov čas.“

„ Molčite mi babnice!“ zakriči Potokar.
»Vreden ali nevreden, vse eno. Jaz sem besedo
dal, katere ne prekličem, če vse pogine. Gospod
Muren bode tvoj mož, deklina! Njega se bodeš
držala, vse drugo pusti v nemar, če ne, pokažem
ti jaz, kako morajo otroci poslušati svoje re¬
ditelje. “

„Muren!“ kriči mati. „Ta brezvernež, ta
plešasti priklatjenec? Nikedar ne bo imel moje
hčere, dokler še živim jaz. Eajši jo dam vsakemu
hlapcu, katerega poznam in vem, kakov je!“

„Videli bomo“, pravi na to Potokar. Zdaj
še le pride materina govorica prav v tek. Ni¬
kakor jej ne pohajajo besede, in mož jej nij kos.
Videč, da danes nič ne opravi, zbeži iz sobe in
pravi: „Če nij za vaju, pa pojdite obe, kamor

hočete; jaz sem gospodar, moja bode veljala, če
se postavite obe na glavo. “

vin.

Da je ta svet velika mešanica dobrega in
zlega, upov in prevar, sladko smehljajočih se želj
in goljufivih sklepov, uganil je uže mnogi modrijan

4 *

in si ubijal glavo trudeč se, kako bi temu v okom
prišel.

Ne vemo, če je vže iznašel do sedaj kedo
kak občnoveljaven pomoček zoper to svetovno
gorje; kajti razširja se vedno bolj in bolj in tudi
najsvetlejše glave se ukanjajo.

Takih rnislij je bil Fortunat nekega dne,
namreč po zadnji nedelji. Posedal je tih po
vrtu in po sobi, malo govoreč z ljudmi. Ge ga
je mati popraševala, kaj mu je, dejal je: nič; če
ga je svarila, naj se varuje bolezni, dejal je, da
še nikedar nij bil tako zdrav kot sedaj.

Starka tega nij verjela, temveč bila žalostna;
kajti nekaj mora sinu vendar le biti, nekaj težiti
mu srce.

Necega popoldne, ko ga mati zopetnadleguje
s takimi vprašanji, sname Fortunat zarujovelo
puško, spomin rajnega očeta in deda, s stene in
odide proti gozdu. Mati je sicer branila in ugo¬
varjala, a bilo je zastonj; sin nij poslušal.

Ko pride Fortunat na piano in vidi od daleč
moleti izmed nizkih ponižnih stanovanij belo
Potokarjevo poslopje, užali se mu prav milo
srce.

Vsi nekdanji lepi časi pridejo mu v spomin,
a zdaj čuti, da je samec, zapuščen od vseh.
Upanje, misel na Anico je brezumna, ker ne¬
mogoča.

Da bi zakril žalost, hiti dalje v gozd med

stoletne grčave hraste in melanholične mecesne,
pozabi na videzni lov in se globoko zamisli.

V prijetnem zatišju, kjer je izviral čudodejen,
zdravilen studenec, stala je starinska napol raz¬
rušena kapelica in poleg nje lesena klop.

Tija so zahajali zdravja upajoči bolniki, če
so jim dopuščale telesne moči. Ker sta vera in
upanje mnogo pot najboljše zdravilo za človeka,
primerilo se je sim ter tam, da je marsikateri v
resnici prej ozdravel, nego je bilo pričakovati, če
je pil iz studenca in molil en par očenašev pri
starinskej kapelici.

Tija se napoti tudi Fortunat, vsede se na
klop in podpre glavo v komolec.

„Kaj, ko bi tudi jaz se mogel iz tega-le
studenca zdravja napiti 11 , misli sam pri sebi,
„ne zdravja, ne, zdrav sem dovolj; a pozabljivosti
vseh prijetnih spominov bi se rad napil, da bi vse
pozabil. Potem bi te Anice ne ljubil več in
srečen bi bil.“

Mnogo še misli in misli in zre v mali vr-
tinček, ki ga dela studenčnica. A prepriča se,
da njegovej bolezni nij leka; pregloboko mu je
vkoreninjena nje podoba v dušo.

Tako zamišljen ne zapazi, da je prišla od
nasprotne strani mlada ženska podoba, katera
tudi njega ne vidi, ker klopica je bila nekoliko
bolj v zatišju gostega vrbovja.

„Bog ve, kaj dela on zdaj“, pravi deklica

— 54

in zre v studenec. „Da, cula sem, da se tu notri
v vodi bere tudi človeška prihodnost in sreča.
Oj! kaj bi dala, ko bi bilo to res! Vendar ne!
boljši je, da to nij mogoče, ker, o gorje! ko bi
jaz zvedela, da me on ne ljubi več, ko bi videla,
da je najina ljubezen brezupna — to bi bila
moja smrt.“

Izgovorivši, utrga nekaj cvetlic ob robu
studenca, je povije z rudečem trakom in vrže v
vrtinček mene: „Morda pride tudi on še kedaj

sim in ko vidi ta venec, ta trak, s katerim sem
mu tolikokrat povila šopek, domisli se mene in se
prepriča, da je moja ljubezen za-nj neugasljiva,
nespremenjena, akoravno mi preti strašno gorje
od mojega očeta, baš zaradi te ljubezni.“

Fortunat si nij upal skoraj dihati, zasli-
šavši te besede deklice, katera je bila Anica, da
je ne splaši in da bi ga ona ne zapazila.

A pri zadnjih njenih besedah se ne more
premagovati več. Ves svet se mu zavrti pred
očmi, radosten skoči kvišku in strastno objame
tožečo deklico.

Boječi jek se čuje pri tej priči, kajti Anica
se skoraj ne zave nenadejane prikazni in lice
jej še bolj obledi.

„ Zakaj si me tako vstrašil, ljubi Fortunat'?“
pravi potem, ko se vsedeta z roko v roči na klop
in nobenemu ne pride skoraj beseda iz ust.

— 55

„Prepričati sem se hote], če me res ljubiš,
Anica, ter te poslušal."

Deklica zarudi nekoliko, kakor bi se sra¬
movala svoje ljubezni, ter se boječe oklene mla-
denča.

Tihota nastane krog in krog. Le skrivni
studenček šumi in žubori v gozdno tišino. V
brinjev grm pa je priletel prav tiho samski
pevec, zlatokljuni kos in jel ubirati polagoma
svojo neumrjočo pesen ljubezni, se zibal na veji
in morda tudi sanjal, sladko sanjal o zvesti ljubezni
daleč tam za gorami, o srečnem svojem rodu.

Na vršičkih starikovih hrastov in visokih
mecesnov pa je sijalo z zadnjimi žarki večerno
solnce. Skrivnostni pevec pa je zapustil tožni
grm in zletel tija na vrtove in zažvižgal novo
pesen, tako pogumno, tako visoko, srce tajajočo,
pesen o gloriji — srca.

Fortunat in Anica se vzdramita iz sladkega
zamaknenja in deklica povzame: „0 ko bi ti

vedel, ljubi Fortunat, koliko sem prestala, kar se
nisva videla; smilila bi se tebi in obžaloval
bi me.“

„0 vem, vem in še predobro, da si trpela
vse to le zaradi mene, ki nisem vreden tvoje
ljubezni, ki sem ti ostrupil najlepše dni tvoje
mladosti. Ko bi bil to prej vedel, verjemi
mi, ne bil bi si upal povzdigniti svojih očij na
tvojo blago podobo. “7  /<-/,

— 56  —

„0, ne govori tako, ljubi Fortunat, ne teži
mi še bolj srca. Da nisi kriv ti niti jaz, to je
gotovo; krivi so le moj oče, ki sodijo človeka le
po zunanjem, ne po notranjosti, in duševni veljavi. “

„ Priprosti ljudje so vsi enaki, torej sem
prepričan, da je moje upanje na te zastonj, da!
najmanjša misel brezumna. Cul sem tudi, da
imaš uže izbranega ženina in ta je bogati Muren. “

Anica se zgane pri tej besedi. Obraz si
zakrije z rokami, da bi ne videl nje ljubljenec
onih svitlih solz, ki so se jej utrnile v tem tre-
notku.

„Ali je to res, Anica? O, le brez skrbi mi
povej, ne boj se za-me, jaz sem pripravljen na
vse.“

Dekle molči in omahuje.

„Res je torej, res“, pravi Fortunat. „In
tudi kaj češ storiti ? Okleni se sreče, ki se ti
ponuja, izpolni voljo očetu, in Bog te bode bla¬
goslovil! Ysaj, ko se bodeš sprehajala v bogatstvu
in časti, pozabila bodeš lahko in kmalu na mla-
denča, ki nij še nič, ki ti ne more podariti ni¬
česar, razve svoje nesrečne, prepovedane ljubezni. “

Tihota zopet nastane, le Anica vedno huje
ihti in krčevito objemlje mladenča, pa kakor
nema, brez besedij.

„Ne boj se“, pravi Fortunat dalje. „Jaz
ti grem v malo dneh s pota. Ne bodem motil
te v tvojej sreči in tudi hudobnim jezikom se

— 57  —

umaknem, ki se trudijo krog in krog osmešiti
najsvetejša čutila, za katera nimajo srca niti
razuma. “

„0, gorje mi“, vzdihne deklica. „Fortunat,
Bog mi je priča, tega nisem zaslužila od tebe.
Ce me sovraži vse, vsaj ti me ljubi, ti mi bodi
zvest; če me zapustiš še ti, izgubljena sem za
vselej. Glej, čakati hočem na-te leta in leta,
spremljati te kamor hočeš, za taboj grem križem
sveta, samo ne zapusti me, ne daj me strašnemu
obupu. In očeta hočem prositi še enkrat, prositi
ga na kolenih, morda se omeči, morda ima še
kaj srca za svojega otroka. Ako ne, čuj me,
rajši umrem, nego bi bila Murnova žena. Pri¬
segam ti to danes pri Bogu, ki naju gleda!“

„Ne ne, ne govori tako, ljubo dete! To je
pregrešno, to nij pristojno. Osoda se ne da pre¬
prositi; kar je zapisano v nje knjigo, to je neiz¬
brisljivo. Pozabi me, prosim te, odpusti mi. Ako
pa ne, ako ti tudi to nij mogoče, vsaj ne zaničuj
me, kajti tvoj Fortunat je imel vedno najsvetejše
namene v svojih prsih za tebe!"

Izgovorivši to iztrga se jej mladeneč iz rok,
kajti mračiti se je jelo, in od daleč se je
culo pastirsko petje. Deklica se ga še bolj oklene,
izpustiti ga noče. A posled jo zapuste moči, da
otrpne in pade na zemljo in se skoraj ne zave.

— 58

Ko se predrami, nij bilo krog in krog žive
duše in mrak je ležal nad gozdom in dolino.

Anico prešine strah, da kakor blazna zdirja
dalje, sama ne vede kam.

IX.

Nekaj dnij pozneje je korakal gospodar
Potokar ob strmini proti Murnovemu poslopju
in imenitne reči so mu rojile po glavi. Konec
bi bil rad storil tej dolgočasnosti, tej tišini, ki
biva zadnji čas na njegovem domu in težek kamen
bi si rad odvalil s prs, neprijetno misel, da
svojega edinega otroka nij izročil človeku, ki bi
jo ne mogel rediti morda tako brezskrbno kot
on, in bi jo s časoma morda ne spoštoval dovolj.
„Udala se bode ta deklina 11 , pravi potem, „samo
hitre pomoči je treba in ta je možitev. Kakor se
brani in kisa prej, tako spozna potem, da nij
drugače. “

Trenotek pozneje sta sedela Potokar in
kupec Muren v lepi sobi v prvem nadstropju
pri kapljici dobrega vina.

„Le verjemite mi, gospod Muren, da še
nij vse izgubljeno", pravi Potokar in se smeji
zamišljenemu, resnemu tovarišu.

„Dekle je mlado, in ta fantalin jo je nekaj
premotil in stara jej daje tudi potuho. A tudi

— 59  —

to mine, ko zapusti Fortunat čez kratko časa zopet
dom. Dekle ga pozabi in on njo, moja stara
sprevidi, da enkrat se mora vendar le poiskati
zet, in vse bode v redu.“

Murnu se zažari zopet lice pri tej besedi,
in nekoliko utopljenega upa se mu vzbudi z
nova.

„Jaz imam še vedno iste misli 11 , pravi
potem, „a vsiljevati se nečem. Naj stori ona, kar
misli. “

„Za to skrbim že jaz, verjemite mi“, pravi
Potokar in poda tovarišu desno roko. „Prikajajte le
k nam, kakor sicer. Ne ogibljite se nas, pola¬
goma se vse pomiri, pred pustom pa napravimo
ženitvovanje, če Bog da!“

Odslej postaja Muren vedno veselejši, go¬
vorica se oživlja; dobro vince razveže jezike.

Pozneje razkazuje Muren Potokarju bolj na
tanko lepe sobe, prodajalnico, živino i. t. d. ter
govori še o marsičem, kar mu sedaj še ne more
pokazati. Skopemu, čestilakomnemu Potokarju
se smeji srce, videčemu toliko bogatstvo in mi¬
slečemu, da je to vse lehko enkrat še njegovega
otroka in nekaj tudi njegovega.

„Sam vrag vedi“, pravi potem, ko stopa
proti domu, „ da se babnice morejo braniti takega
človeka. Oklenile naj bi se ga raji z obema
rokama, da jima ne uide; kajti taka sreča ne
prihaja vsako jutro. Kaj bode gospoda po kan-

— 60

celijah in mestih? kaj visoko ime? To ima kaj
veljave, če človek more reči: to jemoje“, — in
pokaže. z žulavo pestjo, kako se denar šteje —
„vse drugo je neumnost. “

Pri Potokarjevih se je zadnji čas mnogo
spremenilo. Prejšnja radost in zadovoljnost je
izginila popolnoma.

Ge so bili pri jedi ali molitvi skupaj, molčali
so vsi,' nihče nij pregovoril, razve, kar je bilo
najpotrebnejšega.

Videvši družina svoje gospodarje takove,
molčala je tudi ona v njeni priči, sicer pa za¬
bavljala meneč: čemu je neki treba te napetosti
zaradi one dogodbice? Več ko imajo ljudje, bolj
so sitni. Nihče nij zadovoljen na svetu.

Najbolj pa je peklo to molčanje Potokarja
samega. Mnogokrat je iskal vzrokov k pomir-
jenju, a nihče se nij zmenil za-nj. Vsak je hodil
svoja pota, vse je ostalo pri starem.

Mati Potokarica se je trudila pogostoma in
nagovarjala hčer, naj bo vesela in prijazna, kakor
prej, naj si misel na Fortunata izbije iz glave:
Murna jej tako ne more vsiljevati nihče; tudi
oče bode spregledal s časoma, da v takih zadevah
sila nij prida.

Anica pa je vselej trdila, da jej nič nij in
skušala obračati govor na čisto druge reči. Mati
je videla, da to nij resnica, molčala je potem in
si mislila: s časoma vse preide.

— 61  —

Tudi jaz sem bila enkrat taka, ko sem bila
mlada, a leta človeka zmodrijo in izučijo. —

Po vasi in okolici se je raznesla novica, da
Fortunat nij več Murnu in Potokarju na poti,
ker je zaradi zadnjih dogodeb hitro zapustil dom
in odšel v oddaljeno mesto, kjer hoče postati za
cesarskega ali kakovega dohtarja.

Nikomur nij bilo to ljubše nego Potokarju,
kajti dejal je: zdaj se bode vse presukalo na
bolje.

Anica se je vedla, kakor bi ne vedela nič
za to. Samo da je še bolj bledela in zaklepala
se v sobo.

Ko jej mati nekega dne z največjo skriv¬
nostjo pripoveduje o tem in meni, da jo bode
sedaj Fortunat gotovo kmalu pozabil, ter si poiskal
mestno nevesto in da je misel na-nj brezumna,
brez koristi, dejala je Anica: stori naj kakor
ve, da je prav in mu veli srce. Jaz slaba deklina
ne morem zapovedovati tacemu gospodu. V tem
trenotku se spomni tudi onega zadnjega večera,
ko je prišel po slovo, ko je slonel v mesečini
pod njenim oknom, podal jej roko, a ta roka se
je tresla, oziral se v njo z ljubeznjivim očesom,
a to oko je bilo mokro. Ne ne! pozabiti me ne
more, če mu ostanem zvesta. Prišel bode čez
dolga leta in našel mene ali v svatovski beli
obleki — ali morda — tam-le kje med grobovjem.

— 62  —

X.

Po teh dogodbah jo minolo nekaj tednov.

Gospod Muren je jel zopet polagoma pri¬
bliževati se Potokarjevim in postajal s časoma
njihov vsakdanji gost. Da so imeli ljudje o tem
zopet mnogo govoriti, je naravno. Vendar bomo
imeli ženitvovanje enkrat, so dejali in še lepo,
kajti bogme s tako bogatim se združiti, kaj tacega
nij vsak dan. Potokar se je pomladil najmanj
za kakih pet let od zadnjega časa. Ponosno je
hodil okoli poslopja z dolgo pipo v ustih in pri¬
jazno ravnal z družino in z vsakim, kedar je
videl, da sedi Muren poleg Anice v sobi ali v
vrtni kolibi, akoravno dekle malo govori in glavo
poveša. A pride čas in s časom marsikaj
drugega.

Anica sprevidevši, da je vse eno, ali
ugovarja očetu ali ne, da mu ne omeči ledenega
srca, molčala je na posled, če jej je omenjal
ženitve in ženina in se nij umikala, če jo je za¬
sačil Muren ravno v sobi. A kedar je videla,
da pride, ostajala je v svoji sobi, da so jo morali
večkrat klicati, naj pride doli in naj bode vesela
in prijazna.

Tako je ginila dolgočasna zimska doba in
napočil veseli predpust, ta težko pričakovani čas
mladim srcem.

Pričele so se ženitve, pričelo veselje in

63  —

marsikateri sivi ded in starikava babica videla
sta novega gospodarja ali novo gospodinjo na
svojem domu. Tako se spreminja svet. Mladike
izpodrivajo suho listje, mlajši rod zastopa sive
prednjike.

To so večno utrjene, nespremenljive postave
nature.

Tudi o Potokarjevi Anici se je govorilo
vedno bolj in bolj, da bode še ta predpust po¬
stala Murnova, da bode potem ponosno kot
gospa hodila okrog in se sramovala sedanjih
svojih priprostih znancev in tovarišic.

Tej govorici pa so bili v resnici tudi tehtni
vzroki.

Vže tedne in tedne je zbadala v Potokarjevi
hiši neutrujeno igla in izvrševala kot sneg belo
perilo za bodočo nevesto. In v bližnjem trgu so bile
v delu bogate svilene in mnogotere druge obleke.
Mnogo rok se je trudilo, da bode oni dau poroka,
krasna, veličastna poroka!

Kedo ve, koliko src je zavidalo, ali vsaj
občudovalo te velikanske priprave in si želelo le
deseti del tega, in srečno bi bilo, neizmerno
srečno!

A Anica se nij spremenila niti za eden
las. Kakor preje, posedala je tiho, gledala z mrtvim
očesom ves ta kinč in trud, ničemur nij oporekala.
Včasih je njena mati razgrinala po beli mizi drago
blago, tipala izvrstno delo in dejala: „Glej Anica,

- 64  —

kaj taeega nima nobena letošnja nevesta v vsej
fari kod ti. Tudi jaz nisem imela polovico tega,
akoravno sem prišla iz premožne hiše!“

Anica je o takih prilikah prikimavala, de¬
jala, da je še prelepo in preveč za-njo in odšla
po svojih opravkih ali govorila o drugih rečeh.

Mater je to vedenje na tihoma neizmerno
jezilo, a kaj je hotela? Tudi Muren je za že-
nitnino uredoval velikanske priprave. Zvabil je
mnogo bližnjih in daljnih prijateljev, vse kar je
bilo imenitnejšega v okolici.

In — cele večere je slonel pri Potokarjevih,
Anici nosil v darilo mnogo najdražjega kinča,
zlatnino in srebernino. A v svojo neizmerno
žalost vendar nij mogel izvabiti Anici niti enega
ljubeznjivega prijaznega nasmeha, niti enega
veselega pogleda.

Anica je sedela sicer poleg njega, odgo¬
varjala njegovim vprašanjem, a nepopisljivo mlačno
se zahvaljevala za darila meneč: da je to vse
preveč, da tega ona ne zasluši. Uboga deklica!
Prepričala se je, da Muren nij brez srca, da je
morda najboljši človek, a njej je bil vsakdansk:
ljubiti ga nij mogla, akoravno srčno omilovala
ves njegov trud in vso njegovo prijaznost.

Da, mnogokrat je utihnil Muren v takem
kritičnem položaju, zrl pred se, in Anina mati
je opazila, da ima rosno oko, ter ga urno prišla
tolažit in oznanjevat: „Le potrpi, vse bode drugače

— 65  —

po poroki.“ In to tolažilo je bilo edino, ki ga
je imel Muren, ker sicer bi bil moral biti pravi
otrok, da bi ne bil sprevidel, da misel na Aničino
ljubezen je brezpametna.

Mogoče, da ga je k temu napeljevalo tudi
veliko Aničino bogatstvo, katero bode imela nek¬
daj. Ljubezen do novcev, pravijo, je zvestejši
in močnejši ko redka, dandanes uže preprosta,
idealna, brezkoristna, srčna ljubezen.

Prišel je dan Aničine in Murnove poroke.

Pred Potokarjevo hišo je stala cela vrsta
lepih svetlih kočij, koleseljnov in vozičkov. Voz¬
niki z velikimi šopki na klobukih so sloneli poleg
vozov ali prijazno ogovarjali dobro rejene konje
v najlepši leskeči opravi, ki so kakor bi si bili
svesti današnjega častnega posla, da bodo vozili naj¬
lepšo deklico iz fare k poroki, ponosno z glavami
kimali in bili ledena tla s svojimi kopiti.

Tamkaj bolj od daleč pa so stali zmrzujoči
simtertja tudi bosi vaški paglavci, ter zijali v lepe
vozove in gospodske kočije, na katerih se jim
je zdelo vse čisto zlato, kar se tako prijetno
leskeče.

„Ko bi se vsaj enkrat mogel peljati v takem
vozu, to mora biti lepo“, je rekel marsikateri,
„ srečen bi bil. “

Tudi vaške matere in stare ženice so gle¬
dale tam izza ograj s prekrižanimi rokami in
uganjale, kako obleko bo imela danes Anica,

5

— 66  —

ali se bode kaj jokala in mnogo enacih rečij, iz
katerih bodo potem sklepale na srečni ali nesrečni
zakon.

Tudi marsikak sivi ded je zrl bolj od daleč
izza na pol prislonjenih dveri j ali malega okenca
tija na cesto in čakal, kedaj pridejo mimo svatje.

„Zdaj le“, pravijo ženske. In iz veže se
vije cela vrsta lepo oblečenih svatov in družic
in za njimi Muren s Potokarjem.

„Kje je nevesta?“ pravi ženin in se ozira.
„Menda še nij gotova z opravo", meni nekoliko
ustrašena Potokarica in steče po stopnjieah v
hčerino sobo.

Tamjo najdenapol oblečeno ležati, zobrazcem
na divanu in glasno ihtečo.

„Oh, kaj ti pa je, preljuba moja hči",
vzdihne mati. „Hiti, hiti; svatje vže čakajo,
ženin tudi, vse je uže pripravljeno!"

Ona je tiho, nič ne odgovori.

Zdaj jo objame starka z obema rokama,
dvigne jo kvišku, opre oči v njo in pravi: „Anica,
če sem kedaj tvoja mati, če si me kedaj ljubila
in ubogala, stori mi zdaj voljo. Pojdi doli, vse
bode prav, zdaj ne moremo pustiti svatov tako!"

„Oh mati, ko bi Vi videli meni v srce,
odpustili bi mi, da sem Vam danes prvikrat
nepokorna", pravi deklica in omahne materi na
prsi. —

„0 ljubi moj Bog, pomagaj mi, ne sodi

— 67  —

otroka, ki ne ve, kaj zdaj dela in govori 11 , vzdihne
potem mati, solze se ji udero po suhem, velem
licu, upogne se jej koleno do tal — pred njeno
lastno hčerjo: „Glej Anica 11 , pravi, „prosim, rotim
te na kolenih, z dvignenimi rokami, kakor se
Bog moli, ubogaj, ubogaj me, ako sploh hočeš,
da živim še nekaj časa in ne umrem od žalosti
in sramote zavoljo tebe . 11  Solze polijo se jej z
nova; potem pa ne more dalje govoriti.

„Sej bom 11 , pravi urno potem Anica, pre-
dramivši se ter se iztrga materi iz rok in jame
urno oblačiti svatovsko belo obleko.

Svatje so uže mrmrali pred hišo; Potokar
je uže bledel od jeze, da se nevesta obotavlja
tako dolgo.

Zdaj pride pričakovana nevesta z materjo, ki
jo mora prijeti za pazuho, da ne omahne.

Trenotek pozneje zdirjajo vozovi proti fari.
Stara Potokariea pa še gleda dolgo s praga za
njimi in pravi: „Sam Bog ve, kaj pomeni vse to,
da se tako brani; težko bo kaj dobrega iz tega . 11

Vaške ženice pa so se pogovarjale potem
še dolgo in menile, da je bila Anica zelo bleda
in objokana, da jej je noga zdrsnila stopajoč v
kočijo, in da to nij dobro znamenje za njo.

Sivi ded pa je preštudiral potem za gorko
pečjo po svojih različnih znamenjih, ki jih je
opazil pri tej ženitvi, da bi bilo dobro staviti:

5 *

— 68  —

trojko, šestico in sedeminšestdeseto in da bode
zadel gotovo terno in potem — o ti srečni očak!

Med tem se približa svatovska vrsta farni
cerkvi.

Nevesta je ves pot tiho slonela v kočiji
poleg svojega druga in nepremakljivo zrla pred
se. Nje drug pa mlad kupec iz bljižnjega
trga, se je spočetka trudil zaplesti kak pogovor
z nevesto, a ker je dobival le polovične odgovore,
utihnol je tudi on in nij mogel razumeti to ne¬
naravno nevestino vedenje.

Zdaj zapojo zvonovi. Nevesta se nagne in
ozre na prosto, kjer je cela vrsta ljudstva ob
hišah, kakor za častni špalir.

Globok vzdih se čuje potem iz njenih prsij,
ko omahne zopet na naslonjalo.

Zdaj se ustavijo vozovi. Svatje poskačejo
s sedežev ter se razvrste pred nevestino kočijo,
ki je še zaprta.

Ali čuj! Nevestni družnih kliče na pomoč!
Osupnenje prešine gledalce in svate — Anico
dvignejo nezavestno iz kočije, oči ima zaprte in
bleda je kot mrlič,

„ Mrtva je nevesta", nastane šum in krik.
Vse se gnjete, vse rije, da vidi ta čudni prizor.
„Slabo jej je“, kriči drugi, „močite jo z vodo,
peljite jo v kako hišo!“ Prihiti tudi ženin.
Videč nevesto v nezavesti, obledi in se oklene
njenega vratu.

— 69

„Kaj je to“, pravi zopet Potokar in škriplje
z zobmi od jeze in žalosti. „Zadovoljna nij z
ženinom in prisiljena 11 , pravi bolj skrivaj tretji.
„Prav je staremu, če mu zboli sedaj.“

Še veči šum nastane potem. Ženin izgine
med ljudstvom. Anico neso v bližnjo hišo, mo¬
čijo jo z vodo in dramijo. Polagoma se zave,
odpre svoje velike, lepe oči, ter zopet zameži.
Potokar divja kakor zblaznel okrog, ukazuje, vije
roke in ko vidi, da ne pomaga vse nič, jame
kleti in se hudovati.

Svatje čakajo precej dolgo pred cerkvijo,
a ko vidijo, da nevesti nič bolje nij, posedejo na
vozove, ter se odpeljejo, eni domu, drugi v krčme,
kjer si hote z vinom nadomestiti pričakovano
ženitev.

„Kaj pomeni to“, pravi tovariš tovarišu.
„Jaz pravim, dekle se hoče s tem le ubraniti
ženinu, ker je prisiljena." „Morda res“, pravi
drugi, „prav imaš, tudi meni ta Muren nij po
všeči.“

Tako se raznese v malo trenotkih novica
o razdrti ženitvi krog in krog. Eni obžalujejo
nesrečo, drugi se posmehujejo, tretji zmajejo
z glavami meneč, ta mu je pa vendar upihala.
Zdaj jo vsaj ne bodo silili več v možitev. Ge
noče, pa noče, tako je. Kateri teh so zadeli
pravo, nij težko uganiti.

Tisti večer so se zastonj napotili fantje iz

70  —

dalnjih vasij, ki še niso culi v razdrti ženitvi,
na piv k Potokarjevim.

Tudi marsikatera skrivna ljubica se je
ukanila meneč, plesati na ženitnini prvič s svojim
ljubim in bila je žalostna. A nikedar nij nesreče
brez sreče, pravi pregovor star, a resničen.

To so pritrdili tudi prosjaki in siromaki
od daleč in blizu, kajti praznovali so oni pri
Potokarju veselje, da še ne tacega. Mati Poto-
karica je vila roke in plakala rekoč: „Nate

reveži, vse vam dam, le molite, molite, samo da
mi bči ozdravi. Nič druzega ne pričakujem več
na svetu. “

Da se ti potem niso pustili dolgo prositi,
je naravno; če so kaj molili iz srca, ne vem.

Se eden je bil oni večer vesel in dobre
volje, da še nikedar tako, hlapec Vrban, ki je
stregel revežem in se pri tem poslu preveč glo¬
boko ozrl v kupico.

„Mene naj bi bili vprašali za svet, pa bi
bilo vse dobro“, meni posled, ko mu uže oma¬
gujejo noge. „Jaz sem davno vedel, da iz te
možitve ne bode nikdar nič, kajti tisti študent
Fortunat jej je naredil tako, da jej ne more biti
nihče drugi po godu, kot on sam. In slabo bi
bilo, ko bi ne mogel v kaj tacega storiti; vsaj je
študiral črno šolo. Se meni, ki sem neumen,
mi je nekdanja moja Urška, Bog jej daj dobro,
rekla, da sem jej moral zacoprati, da me tako

— 71  —

ljubi. In Bog ve, če nij tudi iz same ljubezni
do mene umrla, — ne da bi dejal, da sem jaz
Bog ve kakov fant še — tega ne.“

Tako modruje lezel je vedno globlje v
kupico ter kmalu zazibal se v sanje svoje nepo¬
zabljive mlade ljubezni.

XI.

Starikave, otožne vrbe okoli Bele vasi so
jele zeleneti in vaški paglavci so si vili iz njenih
vej piščalke in piskali na-nje, da se je čulo daleč
na okrog, kakor bi hoteli trobiti veselemu svetu,
da se je vrnila zopet radostna pomlad.

In res, marsikateri se je predramil iz
zimskega mišljenja, stopil na vežni prag, položil
dlan na čelo in meril nebo in plan, kakor bi
hotel preštudirati, ali bo to leto kaj prida, ali
bode dobra letina, ali ka-li.

Tudi Potokarjeva Anica je zapustila danes
čez toliko tednov prvič svojo sobo in bolniško
posteljo, šla čez dvorišče na vrt in sedla v
kolibo, kamor je sijalo tako prijazno vabeče
pomladno solnce.

Oče Potokar, ki je hodil zopet z žagico in
škarjami po vrtu, opazil je urno to, se več potov
ozrl bolj skrivaj izpod krajcev klobuka tija v
kolibo in vesel bil samega sebe, vesel svojega
otroka.

— 72

In kako ne bi? Koliko je prestal zadnjo
zimo, koliko pretrpel, ko je ležala na smrtni
postelji edina njegova hči, ko so vsi obupali nad
njo in jej uže prižigali blagoslovljeno svečo. Da,
zblaznel bi bil tedaj, akoravno nij kazal očito
svoje tuge.

In ta strašna misel, te grozovite besede,
katere je cul krog in krog, da je kriv on, da je
kriva posiljena možitev tega gorja, to mu je bilo
najhuje.

In zdaj je hvala Bogu vse na boljšem.
Misel na bogatega Murna si je iz glave izbil,
posebno kar je zapustil poslednji iz jeze in sra¬
mote vas in se naselil v dalnjem mestu. Hči
mu živi, žena ga ne pika več in jeziki ga po¬
zabljajo.

Stara mati pa, kedo bi cenil njeno srečo?
Kakor punčieo svojega očesa varuje in
pestuje svojega otroka. Vsako željo in misel jej
bere v očeh in dozdeva se jej, da se je sama
pomladila zadnji čas za leta in leta.

Tako je minola pomlad, zelenela pšenica,
zorelo in priklanjalo se zlatorumeno klasje. In za
pšenico sledila je druga strn. Ajda je cvetela,
bučele so šumele po njej in kmalu je prišla zopet
dolgočasna jesen.

Anica je živela ves čas tiho in samotno in
znamenja prestane bolezni in notranjega nemira
niso hotela izginiti popolno iz njenega lica.

— 73

Mati je opazila sicer to, da ne bi žalila
svojega otroka, omenjala jej nij tega, niti minolili
dogodeb, temveč le po tihem molila za najvišo,
najblažo pomoč.

Anica se je seznanila med tem s čudno,
tujo prijateljico, ki se je naselila še le v kratkem
na zapuščeno Murnovo posestvo, z mestno Ciljo,
kakor so jo imenovali po vasi stari in mladi.
Trdili so eni, da je Murnova mati, drugi da je
njegova teta, a vedel nij nihče nič gotovega; torej
so jej dali priprosto ime: mestna Cilja.

Več potov je Anica po cele dneve ostajala pri
Cilji in se še le zvečer vračala domu. Ce jo je
skrbna mati popraševala, kje je bila tako dolgo,
kaj je delala ves čas ondi, pripovedovala je o
prijaznosti in še mnogih drugih lepih lastnostih
svoje stare prijateljice, ki živi, akoravno vajena
šumečega mestnega življenja tu v samoti srečna
in zadovoljna. Mati jej potem nij več branila
obiskavati mestno Ciljo in še vesela je bila, da
ima njena hči vendar kakega človeka, ki z veseljem
občuje z njo in toliko prej pozabi neprijetne
dogodbe nekdanjih dnij.

Ljudje pa, ki so zvedeli o prijateljstvu
Aničinem in Ciljinem in so zapazili njeno po¬
gostno obiskovanje, zmajevali so z glavami, niso
mogli skoraj temu verjeti in dejali posled: „ Čudno
dekle je to, gospoda se je branila, z babnico pa
se rada peča.“

— 74

Anica se nij menila niti za te, niti za one,
niti popraševala, kaj govore o njej, ali jo hvalijo
ali grajajo. Hodila je svoja pota, kedar in kakor
jej je bilo po všeči.

XII.

Minola so tega kaka tri leta. Mnogo se
je spremenilo v Belej vasi, marsikateri se je pre¬
selil tija — med grobovje, kjer počiva strast in
tuga, kjer kraljuje sveti mir. In med zadnjimi
sta bila tudi Aničina roditelja, ki sta
odpotovala minolo spomlad urno eden za drugim
nad zvezde, njene telesi pa pod zeleno zemljo.

Kar je Anica zbolela na smrt, njena mati
nij bila nikdar več prav zdrava, akoravno je
čutila, da je krepka in vesela. Toliko prečutih
nočij, toliko prelitih solz, pretrgalo jej je zadnjo
nit mirnega veselega življenja.

Potokar pa videč, da ga je zapustila draga
spremljevalka pri polovici njegovega življenja
tako nenadejano in popolno zapustila pojemajočega
svojega otroka, postal je otožen. Glavo jo povešal,
kakor izgubljen pohajkoval krog poslopja in kmalu
potem zbolel — in šel tja za svojo ranjco ženo.

Pač strašen udarec za neizkušeno slabo
deklico, videčo se na hip samotno na svetu.
Kaj jej pomaga bogatstvo in denar, ko je na
enkrat tako zupuščena?

— 75  —

S početka je gospodaril hlapec Vrban na
Aničinem posestvu, a Ser je uže iz starodavne
navade bolj vino ljubil ko delo in skrb, gospo¬
darstvo nij šlo od rok. Vse je zaostajalo.

Polagoma so se jeli res oglaševati ženini
od blizu in daleč ter pripovedovali Anici,
da jej ne kaže druzega kot možiti se. A ona je
bila gluha takim besedam. Vsakemu je odrekla
in se izgovarjala, tako da počasi vsi obupajo
omečiti jo.

V zadnjem času se je skoraj popolno pre¬
selila k stari Cilji, ter živela vedno v njenej
druščini, iz njenih blagih ust pila edino tolažbo.

Ko se oglasi na posled kupec njenemu po¬
sestvu, proda vse, le nekaj vrta ohrani za-se, na
katerem si da sezidati majheno belo hišico za svoje
stanovanje.

Ljudje so uganjali, da jo je k temu nagnilo
največ, ker je bilo njeno pozvedovanje in pisanje
po nekdanjem Fortunatu brez vspeha, kajti nihče
nij čul nič o njem niti vedel, kje biva in ali je
še živ. Njegova stara mati pa se je tudi pre¬
selila še pred Potokarico v oni svet in nij učakala
vrnitve svojega sina.

Neko popoldne proti večeru sedite zopet
Anica in stara Cilja pred malo hišico na vrtu
pod zeleno lipo in ponavljate v pogovorih mnogo
prijetnih in neprijetnih dogodeb nekdanjih dnij.

— 76  —

A Aniea opazi danes, da je njena tovarišica po¬
sebno otožna.

„Kaj vam pa je nocoj, ljuba Cilja, da ste ne¬
kako spremenjeni in tihi, beseda vam ne gre iz
ust in glas se vam trese", poprašuje mlada to¬
varišica starejo in upre v njo pomilujoč oči.

„Molči, ljubo dete, in ne govori o tem! Ti
si mlada, ti še ne umeš, kaj je pravo gorje na
svetu, akoravno si izkusila uže precej bridkih ur
za tvoja leta, skoraj preveč,"

„Ne, to nij lepo, ljuba Cilja, da mi ne
zaupate vsega; jaz sem vam odkrila vse na drobno
in dobila največo tolažbo iz vaših besed v temnih
mojih urah. Morda najde tudi brezskušna deklica,
če ne tolažilno vsaj pomilujočo besedo za vaše
srce, in prijateljski občutjeno gorje je polovično
gorje." _

Videvši starka, da nij drugače, da mora
izpolniti prijateljici prošnjo, jame tako-le pripo¬
vedovati :

„Ljubo dete, akoravno sve sklenile v prvem
trenotku goreče prijateljstvo in preživele mnogo
dnij skupaj, vendar ti o mojej minolosti nij mnogo
ali nič znanega. Ljudje pravijo, da sem v rodu
prejšnemu gospodarju mojega posestva, a motijo
se. Jaz ga nijsem poznala nikedar in tudi
on mene ne. Vzrejena sem v glavnem mestu
sosednje dežele, kjer so bili moji stariši, če ne
bogati, vsaj premožni kupci. Na mojo odgojo so

77  —

mnogo potrošili in jaz sem v resnici učila se
morda še preveč, česar ne potrebujem sedaj nič.
Ker so dejali, da nisem bila tudi neprijetnega
lica, je naravno, da sem se možila uže v svojem
osemnajstem letu z nekim visim uradnikom in
nisem obžalovala nikedar tega, ker živela sem
srečno in zadovoljno. A vse trpi le kratek čas.
Tudi mojej sreči je zapel kmalu mrtvaški zvon.
Nenadoma hudo zboli moj mož, umre ter me
zapusti samo s petletno deklico v viharnem
življenju. Žalovala sem dolgo časa, leta in leta.
Otrok mi je bil edino tolažilo. Obračala sem
vso svojo skrb na njegovo odgojo in pozabila
nekoliko med tem na svoje gorje in na novo
možitev. Odslej sve živele s hčerjo tiho in pri-
prosto, a brez skrbi, kajti manjkalo nama nij
druzega nego izgubljenega očeta. Tako je minolo
mnogo let in hči je toliko dorastla, da je potre¬
bovala še više izobraženosti v tujih jezikih, kakor
je navada pri mestnih otrocih. Prišel je v hišo
učitelj mlad, lep z najblažimi lastnostmi obdarjen
in podučeval mojega otroka in govoril tako modro,
tako prijetno, pravil o svojem dalnjem domovju,
o svojih dogodbah, da sve ga čestokrat poslušale
obe z mokrim očesom in se nama je tako priljubil,
da sve se čutile samotne, kadar ga nij bilo pri
nama, štele večere in dni, kedaj pride in se bale
ure, kedar naju zopet zapusti. Jaz sem premišlje¬
vala mnogo potov, da vse to ne bode brez ne-

78  —

navadnih utisov na mojo neizkušeno še le v
življenje stopajočo hčer ostalo. Skušala sem pre¬
trgati naše prijateljstvo, a smililo se mi je neiz¬
kušeno dete in samej mi je bilo tesno videe, da
poseda in sanjari cele ure v samoti. V svoje
gorje nisem se motila. Učitelj je hodil kot po
navadi v hišo, a deklica je bledela vedno bolj
in bolj, od dne do dne, kedar nij bilo njega ;
a ko je zopet prišel, topila se je veselja. Skrbno
materino oko nij moglo gledati dalje tega straš¬
nega stanja svojega otroka. Neki večer sem go¬
vorila resno s svojo hčerjo in ona mi je odkrito¬
srčno razodela, da ljubi neizmerno svojega učitelja
in da umre obupa, če se jej ne izpolnijo njene
želje, njena ljubezen. In govorile sve potem
mnogo o njem. Jaz nisem imela ravno nikakorš-
nega protivja zoper to, ker sem poznala dobro
mladenča in vedela ceniti njegovo učenost in
blage lastnosti. A bala sem se nekaj druzega.
Dozdeval se mi je vedno tako zamišljen, resen.
Tudi hči mi je pritrjevala to, ter se prepričala,
da on gotovo ne čuti polovico tega za njo, kar
ona za-nj. Zaradi tega ga pokličem neko po¬
poldne v svojo sobo, razložim mu resno ljubezen
mojega otroka in njeno boječnost, da si ne upa
sama razodeti mu svojih čutil — ter pravim, da
jaz nimam nobenega ugovora zoper to. Obledel
je pri tej priči, glas se mu je stresel in odgovoril je
nekaj nerazumljivega in se poslovil. Meni pa se

— 79  —

je stemnilo pred očmi, sram in rdečica mi je
polila obraz, kajti stopinja, katero mora storiti le
skrbna mati za svojega otroka, videla se mi je
sramotna, moja čast omadežena. Hčeri nisem po¬
vedala nič tega, a zvedela je sama in še prekmalu.
Drugi dan je prišel zopet učitelj — a ne učit,
temveč poslavljat se, meneč, da mora zaradi
svojih viših izkušenj zapustiti naše mesto in
oditi daleč v stran. Ne sili me pripovedovati
dalje. Edini moj otrok je bil izgubljen od tega
časa. Kakor jesenska vrtnica, je venel, in cvet
njegovega veselja, njene lepote in zdravja se je
osipaval od dne do dne. Nikdar mi nij tožila
ničesar moja hči, a videla sem, koliko trpi, in
krivila skoraj božje sklepe, ki darujejo slabemu
človeku toliko pogubljivih čutov, posebno pogubljivo
ljubezen. Ko je jelo padati v jeseni listje z drevja
in veneti zelenje, klečala sem v obupu poleg svojega
umrlega otroka. “

Beseda zastane zdaj stari ženici. Velo glavo
si nasloni na lipovo deblo in zre z mrklim očesom
tija — daleč, daleč, kjer umira solnce za dalnjimi
gorami in pošilja svoje zadnje žarke dvema po¬
dobama — mladi in stari Cilji — različnima po
zunanjosti, enakima skoraj po gorju.

„In tako sem prišla sem“, povzame čez
nekoliko zopet Cilja, ko se predrami. „Nestrpljivo
mi je bilo mesto, kjer sem zagrebla svoje življenje,
vse, kar mi je bilo najdražega na svetu. Tu v

— 80  —

tihi naravi hočem živeti še kratke dni — in če
prideš nekega jutra k meni, ko bode mrzla ta
desnica, vedi, da je srečna tvoja Cilja."

Anici se užali pri teh besedah srce. Obraz
si zakrije z belim predpasnikom in se tiho joče.

Tako ne opazi, da jej je pala knjiga, njeno
najljubše berilo, iz naročja in nekaj belega je
izletelo iz nje.

Stara Cilja videvši to, sklone se hoteč
pobrati listič. A zgane se, — zamolkel glas se
čuje iz njenih ust: „0 Fortunat, nesrečni For-

tunat, ali si tu, ali je to tvoja ljubezen?!"

Anica se vzdrami, ozre in iztrga krčevito
podobo, ki je pala iz knjige, starki iz rok ter
hoče zbežati odtod, kajti svet se jej vrti pred
očmi; sama ne ve, kaj se godi krog in krog.
Njegovo ime je čula od tuje ženske. Kaj je to?
To nekaj pomeni, to je strašno gorje, kajti po¬
zabiti jo je moral, prelomil je najsvetejšo prisego.

Ko se vzdrami stara Cilja, sloni Anica bleda
poleg nje in se ne zave. Le njegovo ime iz¬
govarja, kakor v strašnih sanjah.

Starka kliče na pomoč. In ljudje prihite
in neso Anico v njeno sobo ter jo polože v belo
posteljo.

*

* *

— 81

„Kako se vse menja na svetu je dejal
sivolasi Potokarjev sosed, ko je korakal nekaj
dnij pozneje mimo hišice, v katerej je stanovala
Anica. Pred enimi leti je bilo vse drugače.
Stari je gospodaril, mati je živela in ta Anica je
bila še otrok. Zdaj pa menda tudi ona ne bode
dolgo. Vsaj pravim, ko udari enkrat ena nesreča
v hišo, sledi jej druga in tretja.

In v resnici! Anica od zadnje dogodbe
nij bila več zdrava. Moči so jo zapuščale od
dne do dne in semtertija je čudno bledla in
govorila, dejali so, da se jej meša. Stara
Cilja se nij ganila od njene postelje, kajti bilo
jej je, kakor da bi sedela poleg svojega izgublje¬
nega otroka, in v resnici! kakova podobnost med
njinima osodama!

Eo je Anici semtertija nekoliko poleglo,
bila je zopet mirna in krotka. In tedaj jej je
morala pripovedovati stara Cilja o nekdanjem
Fortunatu. In kako je slikala tudi lepo vse nje¬
govo življenje. Kako se je seznanila ž njim, kako
je govoril modro, da ona ne ve, če je bil vzrok
on prevroče ljubezni njenega otroka do njega,
sej se mu je bralo na obrazu in v vsem, da ima
težek kamen na srcu, skrivnosti, ki mu grene
najlepša leta njegovega mladega življenja.

Kakor zamaknena je zrla v takih trenotjili
Anica v staro ženo, skoraj dihati si nij upala in
samo semtertija pogledala z mokrim očesom —

— 82

na njegovo podobo, kije visela na zidu pri njenem
vzglavju.

Neeega popoldne, ko je bilo bolnici posebno
slabo, da so se vsi bali, da jej zdaj in zdaj ugasne
oko, pridrži v vas lepa kočija in mlad gospod
stopi pred Potokarjevo hišo iz nje in hiti naravnost
v vežo. A kako se čudi. Zdi se mu vse nekako
tuje. Tuji obrazi ga srečavajo in mu ne vedo
odgovoriti mnogo na njegova vprašanja. „Tam
le v onej hišici stanuje prejšnja hči“, mu pravi
starikava ženica in pokaže na vrtu na ono belo
poslopje.

Trenotek pozneje odpro se nenadoma Aničina
yrata. Bolnica odpre svoje mrkle oči — in
vzklikne nekako nepopisljivo, kolikor jej pri¬
puščajo moči — ter objame z velimi rokami —
nekdanjega ljubimca Fortunata in ga strastno
stiska na svoje prsi.

„0 sej sem dejala, da prideš, da prideš po
slovo, če so mi tudi vsi zatrjevali, da si me po¬
zabil", šepeče bolnica. „Zdaj pa grem tudi jaz
s taboj; sej si mi obetal zvestobo; kaj ne, da
si jo? — Tja potujeva daleč, daleč iz tega žalost¬
nega kraja — tija — tija —Dalje  ne more
govoriti. Beseda jej zamre na ustnicah, mrzel
potjo oblije, onemogla pade nazaj na bele blazine.

Po Aničinem vzkliku prihiti prestrašena
Cilja, a kako obledi, kako se strese in zre zagle-
davši tujega gospoda pri postelji!

— 83  —

Se le črez nekaj trenotkov pogleda na bol¬
nico in obupljivo zakriči: ..Gospod pomagajte,

zdaj le umira. “

In v resnici, še enkrat trene bolnica z
mrtvim očesom. Fortunat se sklone, poljubi jo
na bledi obraz in — nje blagi duh odplava,
zemeljske teže prost, — daleč — daleč od tod.

Še le pozneje spozna obupana stara Cilja
nekdanjega učitelja, nekdanjega Fortunata in
spomin, grenek spomin minolosti se jej povrne.
Opisovati poznejše pripovedovanje med starima
znancema, bilo bi preveč in pregrenko. Fortunat
migne starej ženici, naj ne oznani nikomur nje¬
govega imena, kajti ljudje ga nijso spoznali, ako-
ravno se uganja mnogo, da bi bil morda nekdanji
Fortunat.

Crez dva dni je bil na malem pokopališču
v Belej vasi pogreb, da še nikedar tak.

Od blizu in daleč so privreli ljudje in spre¬
mili nekdanjo nevesto — k pravi poroki.

Tuji gospod pa je odšel urno, kakor so
pravili tija, od koder je prišel, in njegov obraz
je bil bled, njegovo oko rosno in temno.

Aničino precejšnje premoženje se je raz¬
delilo kmalu potem z večine srenjskim ubogim
in dobrodelnim napravam.

Lep dragocen kamen pa jekazalpotemin kaže
še dan danes na tihem pokopališču kraj, kjer počiva
Belovaška nevesta.

6 *

Minolo je tega zopet mnogo, mnogo let.

Y Belej vasi se je marsikaj spremenilo.
Tedanji gospodarji in gospodinje so postali sivi
dedje, starikave ženice.

In uže mladina se ubija dolgo z gospo-
darstvenimi žulji. Nekdanje Murnovo posestvo
je prišlo uže v tretje roke.

Sivolas mestni gospod prebiva zdaj na njem
in je imenuje svoje.

Preselil se je sim še le pred nekaj leti,
ker hoče preživeti kot pokojni viši cesarski urad¬
nik svoje zadnje dni v miru in pokoju.

Prijazen dober gospod je to vsem, ki sveta
ali pomoči potrebujejo. Najbolj pa so ga veseli
vaški otroci. Kedar stopa sključen ob palici skoz
vas, spremlja ga cela vrsta fantičev in 'kriči:
„gospod, gospod krajcarja!“ In starček največi
prijatelj otrok poseza vselej v svoj žep in razdeljuje
med druhal krajcarje, včasih tudi sladkarije. Od
tod njegovo ime: krajcarski gospod.

Stareji vašani pa občujejo kakor prijatelji
z njim; povprašujejo ga za svete v mnogih za¬
devah, kajti uže od mladosti poznajo tega go¬
spoda. In kako ga ne bi? Nekdanji naš znanec,
Fortunat, spremenil se je s sivimi lasmi — v
„ kraj carskega gospoda. “

— 85  —

Prvo snidenje.

Spominjaš »e dčklica onega dne,

Ko jaz razodel sem ti svoje sred?

Oj takrat sem plaval v radosti,

V ljubezni sladkosti!

Jaz vprašal sem tebe: me ljubiš dekle?

In ti za odgovor objela si me.

Oj takrat sem plaval v radosti,

V ljubezni sladkbsti!

Na srce sem tebe pritisnil potem;

Kar čutil sem takrat, še dobro zdaj vem.
Oj takrat sem plaval v raddsti,

V ljubezni sladkbsti!

Zavezo sva takrat sklenila trdnb;

Oj da bi se vedno ljubila zvesto,

In plavala vedno v radbsti,

V ljubezni sladkosti!

J. C—le.

86  —

Uje tolaženje.

Poguma, praviš mi, nikar ne gubi,

Sej lepši dnevi bodo ti sijali!

Le misli na-njo, ki te srčno ljubi,
Trenotki tuge bodo koj zbežali!

Se parkrat zavrti se val kolesa,

In čas nastopi, ki ga pričakuješ;

Ha svetu z manoj vžival boš nebesa,

Po kterih, dragi, davno že vzdihuješ.

Naj v srcu svitla zvezda ti ne vgasne,
Ki upanje v bodočnost  se jej pravi,
Ki bo odkrila dneve nama jasne,

Ki tudi mene s taboj vred ozdravi.

Bedčnek.

— 87  -

Moje sreče vrt.

Moje sreče vrt,
Žalosten, razd’jan,
Prazen, suh, razdrt,
Pust, ves pomandran,

Vendar si začel
Zeleneti spet?

Morda boš imel
Kdaj dišeči cvet,

Morda se razvil
V tebi bode plod,

Ki bo veselil
Še poznejši rod.

B. Flegerič*

— 83  —

Prazna žolja.

Ko bi jaz l>il fant bogat,

Dal bi Tčbi prstan zlat,
Zraven še nauhvic par,

Kot ljubezni svoje dar,
ln Tvoj beli vrat vesel
Bi s koraldami objel,

Dokler prosil bi ljubč
Tebe v zakon za ženč,

In če Ti in oča Tvoj
Predlog bi sprejela moj,

Bi predpustni bližnji čas
Š61 k poroki s Tabo jaz.

Sanje, sanje presladkč,

Kaj slepite mi sreč?

Jaz nikdar ne bom Tvoj mož,
Žčna moja Ti ne boš,

Snnbec bogat, lčp, brdak
Bode Tvoj postal možak,

Meni dala pa slovč
Za ljubezen boš zvesto!

— 89  —

Vendar, srečna bodi Ti,
Ljubica, vse svoje dni!

Če življenja breme jaz
N6sil bom prihodnji čas
Sam spet, kakor sem je prej:
V mislih včasi me imčj;
če odlččeno za-me
Tvoje blago nij sreč:

Na-te mi ostal spomin
Bo v tešilo bolečin!

Jos. Cimperman,

— 90

Izpčvei

Več nijsi moja ljuba, vendar mčni
Si draga, in vse svoje Ti življenje
Bom skazoval najnčžnejše češčenje,
Kakor deklčt, kar jih poznam, nobeni.

Ljubezni najine so pogašeni

Vže ognji, sladko njeno je trpenje
Minilo, kakor strastno poželenje,

In srci najini sta pomirjeni.

Moj nekedanji ideal ljubezni
Bila si Ti, najlepša mej dekleti;

Zdaj so postali mi občutki trezni.

Za Tč ne morem več se jaz uneti,

Vešči sem, dk sem prost sladkč bolezni,
In mirno srce moje sme živeti! —

Jos. Cimperman,

91  ~

Sonet.

Minila je pomlad, uže ocvčle

V gredah cvetice so sladkč dišeče,
Ostalo trnje je samo bodčče

Od druščine prijazne in vesčle.

Bil mlad sem; v srci mojem so razpele
Se upne rože; da česti in sreče
Delčžno ljudstvo naše bo trpeče,

Sem upal; — moje rčže zdaj so včle.

Cveticam zčmskim spet pomlad poplati,
Kar jim vročina je odvzčla, slana,

V lepoti novi vidimo jih vstati:

Prihodnjost mojih rož je pokončana,

In čas začel je pridno jih ruvati,

Sreč bo kmalu greda razkopana.

Jos. Cimperman.

— 92  —

Mrtve ljubice kita.

Od Tebe, deva ljubezniva,

Udana meni od srca,

Ko smrt Te vzela nečutljiva,
Ostala kita je le-ta.

Darilo Tvoje prosto, drago,
Probiija mi spomin boleč

Na Te, oj, dekle krasno, blago,
Kedar poljubljam je solzčč.

Bila spoml&d je — rčže cvele
Prijazne v pčlji so sladkb,

V vršičih drevja ptice pele
Njej svoje himne so glasnb,

In tudi v srci spdmlad mojem
Razsipala je cvet in kras, —

Slončč na blazem srci Tvojem,
Kak6 sem srečen bil tačas!

V spomin takrat sem Tebe prosil,
Ljubezni srčne za-Te vžgan,

Las Tvojih, da jih bodem nbsil
Na prsih, kakor talizman.

Nasmehnila se Ti ljubo si,
Poljubek dala mi gorak,

In izpdlnila mi željo si
V ljubezni zveste svoje znak.

— 93  —

Prišla jesen potem je tožna,

Cvet zvenel je, k6r vmdlknil ptic,
Priroda kakor mati vbožna,

Zaprla raj je veselic
In angelj smrti jokajoči
Zapustil je takrat nebo,

A Tebi, dčklici cvetoči,

Je jšsno vgasnilo ok6.

V grdb hladen so Te potler deli,

Vso srečo s Tabo, up ves moj,
Ljubezni moje čas veseli
Da oznanuje dar mi Tvoj,

Ki ndsim ga povsod pri sebi,

Kot drag spomin, kot talizman,

In kedar priti čas bo k Tčbi,

Naj z mano bode v grdb dejan. —

Jos. Cimperman.

— 94  —

— 95  —

Ko v svetnem plesu zemlja se obrne,
Zasledovaje večno svojo tir,
Poljubom solnca svoj obraz odvrne,
Se v lastne sence pajčolan zagrne:

Nastane krog in krog otožen mir,
ln vse stvari obide smrtno spanje
Tor v grozno-mične je zaziblje sanje.

A ko iz neba jasne visočine
V ponočnem mraku tvoj zasveti žar,

In zemlji Žale, lastnosenčne tmine
Z božanskim svojim svitom spet prošine:

Vzbudi se iz mrtvila vsaka stvar
In beli dan z navdušenjem pozdravi
Veseli glas radčsti po naravi.

Po tebi vse stvarjenje kopernova,
Po tvojih žarkih žeja vsaka zel;
Po tebi vsako bitje v temi zeva;
Ko zlati zor svitlobe ga obseva,
Vesvoijni svet krasdte ostrmel

V čarobnožarnej luči lesketuje,

V razkošju božje dike se raduje.

— 96  —

In ti, nebeški žar sritlobe,

Zasijaj v dušno človečanstva noč!
Preženi vse pošasti črne zlobe;

Prižgi nam luč jasnejše nove dobe
In vlij v mehkužni rod krepdsti moč;
Prošini z ognjem ljubavi roddve, —

Obudi iz mrtvila vse duhove! —

Vatroslav.

--

Povest.

Spisal Andrej čekov Jože.*)

—a«—

I. Na sveti večer.

ijzel yeter pihal je po dolini in sem ter tja
tudi nekoliko sneg naletaval. Ivje viselo
je v gručah po drevesnih vejah, po kterih so se
zibale vrane in kavke spravljaje se k pokoju, ter
neprijetno kričale. Megla, ki se je prej po dnevi
nekoliko razvlekla, pokrila je zopet vso okolico
s svojim sivim ogrinjalom, da človek nij nikamor
drugam videl, nego ravno pred se.

Po cesti prek ljubljanskega polja ropotal je
voziček, v kterem je bil vprežen majhen, lepo rejen
konjič, ki je neprenehoma dirjal, čeravno ga nij
nihče priganjal. V vozu ste sedeli dve osebi, skrbno
zaviti v zeleno dlačno plahto. Prva na levej
strani bil je voznik sam, ki se je v dve gubi

*) Ta precej dolga povest mi je izročena bila kot eden
del zapuščine rajnega pisatelja. V njej so bolj, nego
v kterej drugej, prednosti in pomankljivosti Jožkove
pisave razvidne. Naj velja ona rajnemu za literarni
spomenik, kterega si je sam postavil. J. P.

— 98  —

tiščal pod odejo in redno skrival svoj obraz v
kožuhov koljir, ki mu je štrlel skoraj črez glavo.
Vajeti obesil je na ročico, ker se mu je nepo¬
trebno zdelo držati jih v rokah, dobro vede, da
konj nij tako muhast, da bi jo krenil s tira v
kak cestni jarek, ter nepriljudno poveznil voz
v mlako, — bič pa je vtaknil med koleni po-
dolgoma, in tako užival blago gorkoto, kolikor
sta mu je mogla dajati plahta in kožuh. Zraven
njega sedel je napol naslonjen mlad človek vitke
rasti. Izpod majhnega klobučka segali so mu
gosti črni lasje, zimsko suknjo imel je tesno za¬
peto do vratu, po majhnih brkicah pa se mu
je naredilo ivje, da so bile mesto črne, vse bele.

Molče sta sedela obadva, in le mladeneč
je povzdignil včasih glavo in pogledal krog sebe,
kakor da bi se hotel prepričati, ali sta še kaj
daleč od doma.

Bila je že trda noč, ko se pripeljeta vrh
klanjca, od koder se je potem zavila cesta v
hribovje; krog in krog po hišah brlele so lučice
in tu pa tam prilezel je kak fant izza skednja
in sprožil svoj samokres, v znamenje, da je nocoj
sv. večer.

„lš!bcoj pa je mraz, kot sam hudir“, prične
voznik po kratkem molčanju, „črevlje imam raz¬
trgane na palcu, mi je pa podnevi mokro prišlo
noter, sedaj pa skoraj nobene noge ne čutim,
tako ste mi otrpnele od mraza. Francelj, le

— 99  —

dobro se zavij krog ušes, sej kmalu bo pa bolje,
da le med hribe prideva. “

„Mene nič ne zebe“, odvrne ta, „ dobro
sem oblečen. “ —

„ Zakaj pa nisi včeraj prišel domu ? Mi smo
te vedno pričakovali in oče so še navlašč naročili
Lukovemu Janezu, ki je peljal drva v Šiško, naj
te poišče, da se ž njim pripelješ, pa te nij mogel
nikjer dobiti. Kaj bi neki počel v Ljubljani ta
čas, ko nij šole? Bil bi ti predolg čas, doma
pa je prijetnejše o praznikih. Te dni smo pre-
šiča zaklali, mojruha! cent in petindvajset imel
je Špeha, tacega nismo še nikdar vzredili. Hvala
bogu, krme za rejo imamo letos dosti, posebno
pa korenja je še toliko, da ga ne pojedo trije
prešiči.“

Mladi učenec, kterega so te kmečke poezije
jako malo mikale, praša črez nekaj časa: „Kaj

pa je po vasi kaj novega?"

„1 nič posebnega. Učitelja smo dobili no¬
vega, kakor sem ti že pravil, mlad je še, neo-
ženjen in kaj prijazen človek, ljudje ga imajo
povsod radi. Umrl še nij nobeden od jeseni,
samo Breznik v Breteljah se je bil one dni v
Strmem bregu nekaj pobil, ko je kamen lomil
za hišo, in morali so ga prevideti, sedaj pa mu
je že bolje. Z očetom sva prodala na sv. Andreja
dan na Yačih kravo sivko; preveč lišpava je bila,
še poparjene rezanice jesti nij hotela. Dvainpet-

7 *

— 100  —

deset sva dobila za njo, teleta pa sem že prej
prodal od nje za enajst goldinarjev. Kravica bila
je res lepa, tako vime je imela, da je bilo kaj,
ko je pripuščala, pa za našo hišo nij bila pri¬
pravna. Sedaj sva pa telico kupila od Martinca,
tisto rdečko, če si jo videl, ki jo je pri Kroharju
z juncem zamenil. — Danes nisem mislil iti v
Ljubljano, pa oče so me vedno silili. „Moraš ga
pripeljati domu“, dejali so, „kaj bo delal v
Ljubljani, sej je sploh vedno ondi, menda je bo
že enkrat sit, sedaj o praznikih se spodobi, da¬
je doma, fajmošter so me že one dni vprašali,
če bo prišel Francelj domu. Učitelj pa je tudi
naročil, da moraš priti, ker bi te rad poznal. “

„Tudi danes ne bi bil šel s teboj, Lovre“,
pravi učenec, „ko bi mi ne bilo zarad novega
učitelja, rad bi ga poznal, kakov je. Sedaj sem
se privadil mestnega življenja, ondi imam tovariše,
s katerimi se kaj pomenimo, doma pa nij nikogar. “

„Koga nimaš doma? Sej so gospod fajmošter
in pa kaplan. Gospod Tomaž so vendar tako
pripraven človek, z vsakim radi govore. Ne
smeš tako-le biti, kakor nobeden, sicer porečejo,
da si ošaben. Zakaj ne bi šel z gospod kaplanom,
sej grejo tudi oni vedno kam, pri Grčarju so
vsaki dan.“

Mladeneč je molčal in smeje pogledal svo¬
jega tovariša, kakor da bi bil hotel reči: „tako
ti pravišta  pa je pognal konja, ki je že jel

— 101  —

nekako leno stopati ter zažgal natlačeno pipo, ki
mu je med pogovorom ugasnila. —

„ Sedaj sva pa doma", dejal je voznik, ko
je konj obstal pred pregrajo na cesti, kjer je
bila mita. Mitar v kožuh zavit in s kosmato
kapo na glavi prišel je brž s svetilnico ven, ko
je slišal, da je pridrdral voz po cesti. Veriga je
zarožljala in pregraja vzdignila se kvišku.
„Nace, plačal sem že prej za sim in tja. Koliko
bo pa že ura?“ praša voznik.

„Ravno kar je udarila devet; je že dobro;
lahko noč, Lovre!“ pravi mitar in spusti zopet
pregrajo črez cesto, da bi mu ne ušel po noči
kteri voz brez plače.

V Grčarjevej gostilnici bilo je nocoj vse
prazno, le pri peči sedel je učitelj, majhen, čokast
človek kuštravih lasij, ter glasno prebiral neki
časopis. Zraven njega sedel je stari Kopač,
Franceljnov oče in grozno srdito vlekel iz svoje
pipice koroščice. Pred njima na mizi stal pa je
že na pol prazni polič, znamenje, da se ta dva
gosta nista zastonj grela pri krčmarjevej peči.

„Dolgo nij naših dveh iz Ljubljane", pravi
Kopač, „nemara le pripelje fanta domu."

„Sta pa morda pozno odrinila, po poti sta
pa še kaj duškala pri Simenu na Crnovčah, se¬
daj je zunaj mraz, torej je dobro izpiti kak ko¬
zarec vina", pravi učitelj ter izpije vino iz kozarca,
kot bi hotel svoje besede dejanjsko potrditi.

— 102  —

„Kaj pa „cajtenge“ pravijo ?“ pozveduje
Kopač videč učitelja, da preobrača liste, „kaj pa
je novega po svetu ?“

„Nič prida, davek bo boje veči.“

„Kaj, davek bo veči?“ praša Kopač ves
začudjen in samega strahu ušla mu je pipa iz
brezzobih ust. „Kdo ga bo pa plačeval? Jaz ne,
ne morem več, ob vse sem že prišel, še toliko
nimam, da bi si kupil nov kožuh za to zimo.“
„Le počakajte, to bo še vse drugače prišlo
modruje krčmar, „ stari Breznik je bral v Sem-
biljskih bukvah in ondi stoji zapisano, da bo
takrat najhuje na svetu, kedar bo sol na vago,
ko bode kokoš popoldne jajce znesla in duhovni
popoldne mašo bral. Takrat bodo takovi davki,
da bo celo pred mlinom soldat stal in merico
pobiral, potlej se bosta pa neki soldat in mlinar
sprla zavoljo moke ter meh pretrgala in iz tega
bo nastal velik punt, v kterem bodo skoraj vsi
ljudje pobiti, srečen pa tisti, ki ostane živ, kajti
potem bo tako dobro na svetu, da še nij bilo
nikdar tako.“

„Kedaj pa bo to?“ pravi Kopač, Jaz ne
bom doživel, ti tudi ne in nemara še moj sin
ne. Prorokuje se marsikaj, sej tudi pravijo, da
bo svet stal šest tisoč let, potem pa še in še,
sedaj pa ugani, če si umen, koliko je to, še
in še.“

Gotovo bi bili še delj modrovali naši mo-

— 103  —

žaki, ko bi ne bil zunaj na dvorišču zaropotal
voz, in kmalu potem stopil v sobo Francelj.

„Dober večer! Sedaj smo jo primahali iz
Ljubljane. 11

„Bog daj! No si vendar prišel 11 , pravi Kopač
vesel, „menil sem, da te ne bo. Zakaj pa nisi
včeraj prišel? Ti si pravi sin, ti; kar nič več se
ne meniš za-me. — Na! pij tukaj-le, da se
ogreješ. Ali te je prav zeblo po poti, je-li?“ —

Začudjen je gledal Francelj novega učitelja,
ki se mu je približal v zamazanej dolgej suknji
in s starimi opankami na nogah.

„Jako mi je drago, da ste prišli", prične
učitelj in poda učencu roko, „ danes sem še na¬
ročil vašemu bratu Lovretu, da morate priti in
sedaj vas že čakava ves čas z očetom tukaj;
menila sva, da vas ne bo.“

„Tudi mene veseli vas pozdraviti, kot no¬
vega učitelja; menim, da se bova v kratkem po¬
polnoma seznanila; posebno o počitnicah v jeseni
mi bo kaj ljubo, da bom imel vsaj kakošnega
tovariša."

Ljudij je vedno več prihajalo v sobo, ki so
se prišli gret čakaje polunočnic. Kazni pogovori
so se pletli, sedaj o gospodarstvu, sedaj o davkih,
sedaj o vojskah in druzih rečeh. Stare ženice
krog peči so preštevale med seboj, koliko va¬
ščanov in vaščank je poklical že bog od lanskega
sv. večera k sebi, koliko deklet se je pomožilo

— 104  —

in koliko mladega zaroda nadomestilo zamrlo
starino. „Lejte“, dejala je ena, „vlani ta večer
sedeli sve s Kopačevko, Franceljnovo materjo še
skupaj v eerkvi, letos pa že v nebesih boga
gleda; kako naenkrat jo je pobralo! Tako bomo šli
vsi kmalu iz tega sveta. Ona je bila dosti mlajši
od mene, kakor otroče je še bilo, ko sem se jaz
možila!“

...Teza jej je škodovala, — pravijo 11 , oglasi
se njena soseda.

„Bog ve, kaj jej je bilo, da jo je tako
naglo pograbilo. Novega leta dan bila je še v
cerkvi, sv. treh kraljev dan pa so jo že pokapali . 11

Francelj nij preslišal teh besed, in spomin
na mater obudil se je tudi v njem bolj živo.
Nekako otožen sedel je pri mizi in le malo go¬
voril, tem glasneji pa je bil nocoj učitelj, ki je
od Adama in Eve do današnjega časa skoraj vse
na dan izvlekel in o čemer se mu je kedaj kaj
sanjalo.

Prav veselje že bil Francelj, da je zazvonilo
v cerkvi in so se ljudje razšli. Tudi njemu je pripravil
učitelj sedež na koru med pevkinjami, ali Francelj
je rekel, da je truden, ker je bil ves čas na
mrazu, torej je šel raji v učiteljevo stanovanje.
Iz cerkve glasile so se orgije in milo petje, fantje
v zvoniku so potrkovali, na hribu za cerkvijo pa
se je razlegal strel na vse kraje. — Francelj se
je vstopil k oknu gledaje proti cerkvi, kjer se je

— 105  —

videl blišč mnozih lucij skozi visoka okna. Solza
za solzo mu je prikapala iz očij, in večkrat se je
cul nekak stok, kot bi hotel zadušiti globok
vzdihljej ali pa glasen jok. Ali je bil morda
spomin na ranjko mater tako živ, ktero je Francelj
res zelo ljubil in spoštoval, ali pa je bilo morda
nasprotno, da se mu je pred oči stavila osoda,
ki ga je čakala, pri čemur je ravno ranjca mati
mnogo kriva bila, ki nij pustila sinu proste volje
izvoliti si učiteljskega stanu, ki ga je tako zelo
veselil, ter ga silila dalje in dalje se učiti?

Služba božja je minola in učitelj je pri-
mandral domu v svojih opankah s celo butaro
not pod pazuho.

„Zakaj niste šli v cerkev?" pravi Franceljnu,
„slišali bi bili, kako znajo moje pevkinje peti."

„Tudi od tukaj sem dobro slišal", odvrne
Francelj kratko.

„Kaj pa hočeva sedaj početi? Pojdiva vsak
še na en masliček k Grčarju; ne vem, danes
imam cel dan tako strašno žejo ; bolj ko pijem,
bolj sem žejen. Vsak en masliček, pa bo. Ali
greste?"

„Pojdiva se raji sprehajat po vasi in za¬
žgiva vsak eno smodko."

„Vi ste kaj čuden človek; prej vas je zeblo,
da niste mogli v cerkev, sedaj pa bi radi po vasi
hodili; jaz imam črevlje preslabe, ne grem."

106  —

„V gostilnico pa jaz ne grem rad ; če vas
je volja, pa si dajva domu prinesti. “

To je bilo žejnemu učitelju po volji. Brž
je haeal po cerkovnika ter mu ukazal prinesti
celi bokal, da ne bi prehitro zmanjkalo.

„Kako pa vam je kaj všeč tukaj naš kraj,
ali ste zadovoljni s faro in farmani ? “ povpraša
Francelj svojega tovariša, ki je ravno velik dušek
potegnil iz kozarca, „med hribovjem je.“

„0 lepa hvala, prav zadovoljen sem. Ljudje
so dobri in zelo prijazni, plača pa tudi nij pičla,
lehko bom shajal. “

„Kje pa imate hrano?"

„V farovžu, pozneje pa bom vzel sestro
k sebi."

„Zakaj pa žene ne; nebi  bilo bolje?" pravi
smeje se Francelj.

„Sedaj že še ne, pozneje morda, ali pa
nikoli, mi nij nič dosti mar za ženitev. Najbolje
je, da je človek sam, bolj brez skrbi živi."

„Jaz bi to reč drugače sodil. Kedar ima
človek stalno službo, je najbolje, da si izbere
vredno tovarišico, potem gre gospodarstvo vse
bolj po sreči od rok; na druzega se nij nikogar
zanašati, celo na lastnega brata ali sestro ne.
Zena podpira tri oglje pri hiši, pravi prigovor."

„Kaj pa, če žena spusti, se pa vsa bajta
podere in mož je ob tla", smeje se učitelj.

„To je tudi res; ali prava, zvesta žena ne

— 107  —

izpusti tako brž, vedno dobro drži. — Pa pustiva
ženitev, da ne zajdeva predaleč; s kom pa imate
kaj tovarištva tukaj?“

„Po pravici vam povem, da ne grem prav
nikamor. S kaplanom, gospodom Tomažem, se
včasih kaj pomeniva, pa ž njimi tudi nij dosti,
ker so bolj prijatelj aristokracije; to pa boje zato.
ker imajo znanje v nekej premožnej hiši, ki ima
mnogo veljave pri tistej gospodi, kjer je treba
potrkati, ako se hoče dobiti dobra fara. To pa
veste, kako je; za svoje se vsak rad ukvarja. Ali
ste vi kaj znani ž njimi? Tedaj vas že nij bilo
doma, ko so prišli. “

„Ime mi je znano, sicer pa še nisem bil
tako srečen, da bi ga bil videl. Kakor mi je
pravil eden prijateljev, je celo nasprotnik slo¬
venščine.“

„To baš ne, že zavoljo gospod fajmoštra
ne, ki so z dušo in telesom Slovenec, dosti se
pa ne menijo za materinščino, malokedaj vzamejo
v roke kakov slovenski list ali kako slovensko
knjigo. “

Marsikaj sta se še pomenila in učitelj je
jel slednjič tako filozofirati, ko mu je vdihnilo
vino dar modrosti, da so bile vse njegove besede
Franceljnu še bolj nerazumljive, nego sv. Janeza
skrivno razodetje. Naš učitelj namreč imel je to
slabost, da je bil mnogo čital, pa malo mislil, in
večkrat še sam nij vedel, kaj bere, pa vendar,

108  —

ko bi mu bil kdo rekel: razloži mi ta odstavek,
modroval bi bil na take prečudne načine, da bi
bil slednjič celo prebrisani poslušalec mislil, da
ga vodi po zračnih krogih.

Slednjič se je zaspanec polastil obeh in šla
sta k pokoju.

Francelj je bil vesel, da je imel kacega
človeka te dni, dokler je bil doma, s kterim se
je mogel zabavljati. Obiskoval ga je vsaki dan,
ker doma se mu je zdelo predolg čas, sledDjič
pa mu je tudi učitelj skazal čast. Pri odhodu
spremil ga je uro daleč in ondi sam plačal dva
bokala vina, da sta pila še bratovščino. —

2. Kmečka ženitvina.

Bile so jesenske vakaneije.

Kopačev Francelj ležal je za hišo na vrtu
pod jablano in pušil iz dolge pipe. Obraz si je
pokril z belim slamnikom, da ne bi mu svetili
solnčni žarki v obraz, ki so sim ter tja segali
skozi jablanove veje, in gosti dim spuščal je po¬
časi kvišku gledaje za njim, kako se lepo izgublja
v kolobarih v zrak. Zraven njega ležala je od¬
prta knjiga, ki jo je ravno prej prebiral. Bil je
zelo zamišljen nekam, zatorej ni zapazil učitelja,
ki je prekobalil plot in jo mahal sim po vrtu.

— 109

„Kam si tako vtopljen", ogovori ga prišlec,
„ ali večnost premišljuješ ?“

„Kaj si ti Janez", pravi Francelj sklonivši
se kvišku, „gledal sem sedaj-le tobakov dim,
kako se lepo izgublja v oblake, enak mislim,
ki se snujejo včasih človeku v glavi in se potem
zaporedoma razkade, kot lahne meglice, kedar
potegne veter, človek se povsod lehko kaj nauči,
celo pri tobaku. “

„Pojdi, pojdi, ti in tvoja pipa, ves si zate-
leban va-njo, kot bi bila tvoja ljubica, — zakaj
pa nisi danes k meni prišel? Celo dopoldne sem
te pričakoval in Lovretu sem še navlašč naročil,
naj ti pove. Pa s teboj nij nič, vedno nekaj tuh¬
taš, nazadnje nam boš še ušel. Knjige so te
vsega neumnega storile, zakaj toliko čitaš ? Jaz pa
ne vzamem druzega v roke, nego časnike, da kaj
pozvem. Kdo bode neki vedno toliko bral?"

„Tega ti ne umeš prav, ljubi moj Janez.
Knjige požlahtnujejo človeku srce in mu bistrijo um;
kdor nič ne čita, ostane vse žive dni nevednež;
razve tega pa me tudi dolgčas priganja, da se
zabavljam nekoliko z berilom. — Ravno danes
sem dobil Gothejev „Werther’s Leiden", večkrat
sem že želel čitati to delo, pa mi nij nikdar prišlo
v roke; ali si ti že kaj bral Gotheja?"

Komaj da sem slišal o njem. Kdo bo neki
prebrodil vso starino, sej še tega ne morem s

110  —

poti spraviti, kar mi fajmošter nanosijo. „čbelice“
imam že tri dele skupaj, sam ne vem, kedaj jih
bom pregledal. Gospod Tomaž so mi posodili
sedaj nemško povest „Perpetua“, dejali so, daje
prav podučna in zanimiva knjiga, ne vem, če je
res, ali ne. Dejali so, da je neka gospa v Ljub¬
ljani solze točila, ko jo je brala, jaz pa sem sinoč
komaj dve strani pregledal, pa sem koj zadremal
pri njej; ljubljanske gospe morajo biti zelo meh-
kosrčne.“

Francelj se je smejal tej učiteljevej šaljivosti,
ki je bila pri njem sploh navadna. Svaril ga
je, da ne sme prehitro sodili Ljubljančank, ki so
vsega spoštovanja vredne, morda je knjiga res
ginljiva, sej je nij še sam čital; gospod kaplan
gotovo niso nežnemu spolu kaj slabega naklonili,
ker oni gotovo skrbe, da dobe v svetni hrum
preveč zamešane gospe in gospodične tudi kaj
dušne hrane. In tako je prav. —

„E pustiva knjige sedaj“, pravi potem uči¬
telj, „imam ti nekaj važnejšega povedati. Sirov-
čeva Micika prišla je danes vabit k meni, da bi
šel na ženitovanje. Eekla je, da moraš tudi ti
priti, sej ste pri vas nekaj v rodu s Sirovčevimi,
ne ? Sirovka in tvoja ranjea mati bili ste menda
sestričini. Godba bo tudi ondi, lehko se neko¬
liko zasučeva. Ge te je volja, greva sedaj-le koj
na Selo. Jaz sem že pripravljen, samo pražnjo
suknjo moram še obleči; tej-le je mesarjev pes

111  —

škric odtrgal; ta nemarast je tako poredna, kar
vsacega v  popade, ki ima dolgo suknjo . 11

„Ce si ti pri volji, jaz sem tudi 11 , pravi
Francelj, „samo po dnevi ne grem, ljudje preveč
zijajo v človeka; počakajva, da se stemni, naple¬
sala se bova še dovolj, sej zvečer prične se še-le
prava veselica. Jaz sem že zdavna želel biti na
kakej kmečkej ženitvini, ker ondi se marsikaj
zve in vidi. pa dosedaj še nisem imel nikdar
prilike . 11  —

Temna noč ulegla se je že na zemljo; kar
nobene zvezdice nij bilo videti na nebu, sicer
pa je bila noč prijetna, tiha in le lahna sapica
šumljala je v drevesnih listih. Po travnikih proti
Selu koračila sta Francelj in učitelj Janez. Pot
nij bila ravno kaj prijetna, kajti od prejšnje po¬
vodnji bilo je povsod polno mlakuž, in Janez je
mnogokrat pregloboko stopil ter podolgem padel
črez prekope, ki so bili navzkriž napeljani po
travnikih.

„Sedaj pa pojde bolje 11 , pravi Francelj
pomogši svojemu tovarišu, „le potrpljenja je treba,
sej je še tisti trpel, ki je s črešnje padel . 11

„Tisti je pa moral 11 , smejal se je učitelj.

„Kaj bo pa Eezika rekla ? 11  prične Fran¬
celj, „kedar zve, da si šel na ženitovanje, in jej
nisi nič povedal? Ali ne bo huda ? 11

„Kdo pa se meni kaj za to ? Huda bi bila,
huda, ima že takovo navado; ne vem kaj, da so

— 112  —

ženske tako navezane na možke, — koj me grdo
gleda, če le s ktero drugo prijazno spregovorim.
Oni dan sem se peljal z Lovračevo Maričko k
Gregu, naju je pa videla skozi okno, potem pa
celi teden nij spregovorila besedice z menoj, še
pit nij šla, ko sem jo klical. No pa kaj, to nič
ne de, to se godi samo iz ljubezni. Ti ne veš,
kako me ima ta dekle rada. Ko bi jej stari kaj
vredno doto dal, hotel bi jo vzeti; prebrisana
glava je in dobra gospodinja bo, ali brez nič
nij nič in jaz je tako ne bi mogel vzeti. Moja
službica, veš, je precej dobra in upam, da po¬
zneje še kaj boljšega dobom. Pri ženskih imam
srečo, to je že res.“

„Kaj se boš ti pri denarjih ženil!“ opo¬
minja ga Francelj, „to nij lepo. Kaj ti pomaga
denar, ako žena nij po volji božjej, ako nij
razumna, ako nij prave ljubezni in hišnega miru,
lehko več škoduje, nego hasni z vsem svojim
premoženjem. “

„E ljubezen, ljubezen, ti si pa že zopet
zaljubljen; ne vem, da ste nekteri ljudje tako
abotni, da druzega ne iščete pri ženskih, kot
ljubezen. Ljubezen sama ne siti . 11

„To je že res, pa ljubezen je vendar glavna
reč, ki jo zahtevamo pri ženski; brez ljubezni nij
si misliti prave zakonske sreče, in marsikternik
dostikrat prepozno spozna, kako se je ogoljufal."

Med takovimi pogovori prišla sta do vasi.

— 113  —

Zvunaj so vriskali fantje, ki so prišli ogljarit, v
hiši pa so jo rezali godci, da je vse prek letelo.
— Janezu je koj srce v hlače zlezlo, ko je slišal
fante vriskati, kajti tu in tam čul je že kako
besedico, da ga bodo enkrat pretepli, ko ga dobe
na samem, ker jim zbrojo dela pri dekletih; za¬
torej je koj Franceljna naprej porinil, rekoč, da
je preozka pot za obadva. —

Vesel vrišč nastal je med svatovi, ko sto¬
pita naša prišleca v sobo. Vsi ju pozdravljajo
in kličejo pit, posebno učitelja, ki je bil že v
vsaki koči znan po treh farah okrog. Naredili
so jima prostor zraven družice ter jima koj na¬
sadili šopke za klobuke.

Francelj je skrbno ogledoval to veselo kmečko
druhal. Njemu nasproti sedel je ženin, ves pobit
in skesan, kot bi ga bil s križa snel, ter vedno
zrl na velik kos kruha pred seboj, kot bi pre¬
mišljeval, bi ga li spravil pod streho, ali bi ga
prihranil za huda leta. Zraven njega sedela je
tovarišica njegovega življenja, ravno danes za
vselej zvezana ž njim. Njeno obličje je kazalo,
da je že zdavnaj izginila cvetoča nje mladost in
solzne srage po licu so naznanjevale, da se je
pred poroko jokala, — upajmo, da samo iz
zgol navade, ker je tudi druge večkrat tako
videla, sicer pa je bila gotovo zadovoljna, da ima
tako korenjaškega ženina. V kotu sedeli so oče
starešina in neprenehoma rezali velike kose ter

— 114

je delili svojim podložnikom, kr jg peči in za
pečjo pa je bil mladi vaški zarod, ves pohleven
ter gledal kako se maste svatje s klobasami in
drugo mesnino. —

Sedaj pricitra stara Spela, ki je bila danes
kuharica, ter prinese novima gostoma dva lesena
okrožnika in dvoje lesenih žlic, še le na novo izde¬
lanih. Najbližnjejši sosed porinil je veliko skledo
kislega zelja pred učitelja in dejal: „Nujte go¬
spod, nekoliko boste pa le vendar zajeli, kiselo
je, prav dobro zabeljeno, danes so ga še le iz
kadi vzeli. 11  — Učitelj je pri tej ponudbi še bolj
kisel obraz storil, ter se zahvalil svojemu dobrot¬
niku, rekoč, da je že doma večerjal. ,,Bosta pa
nekoliko kruha prigriznila 1 ', pravi kmetič dalje
in položi dva velika ajdova kosa pred učitelja,
„sedaj se je večerja že potresla, ker ste daleč
prišli; le vzemite, pa še vašemu prijatelju dajte.
Poslužimo se božjih darov, dokler jih imamo,
zato so pa preskrbeli Sirovčevi toliko, da ne bo
nihče trpel pomanjkanja."

„Križ božji! z zeljem me silijo", pravi Ja¬
nez potihoma Franceljnu, „ko bi bil včeraj kaj
preveč pil, bi že šlo danes, na tešče pa ne gre."
Sedaj se je prisvetil na mizo bokal in obličje
učiteljevo se je koj zvedrilo. „ Pil bom, pil, strašno
sem že žejen", pravi drugu, ki mu je natočil
kozarec. „Za žejo bo ravno pripravno", odvrne
ta, „je precej kiselo." Čeravno so Janezu lasje

115  —

vstajali, kot ščetine, ko se je ubijal s to božjo
pijačo, vendar je hvalil vino. Francelj se je ko¬
maj vzdrževal glasnega smehu, vide, kakove muke
trpi njegov tovariš; a kakor tolaže ga mu je še-
petnil: „Le počakaj, h koncu pride še le naj¬
boljše . 11  Godci, ki so sedeli pri posebnej mizi
za dvermi, uganjali so svoje burke, ki pa so bile
precej robate. Posebno Koprivec je natanko raz¬
krival vse dobre in slabe lastnosti svoje ljubez¬
nive ženke, ki je bila menda svedrasta, grbasta
in ne vem kaj še vse, pri vsem tem pa vendar
tako dobra gospodinja, da mu je neki cunjar že
šestnajst vatlov trakov in tri škatlje žveplenek za
pridavo ponujal, ako bi hotel menjati ž njegovo.
Pa Koprivec je rekel, da je najbolje, da taka žena
pri hiši ostane.

„Majee! zgrabi brž svojo rumeneo, gremo
na pod“, dejal je Koprivec svojemu tovarišu,
majhnemu, suhemu možičku v zelenej kamižoli,
ki je imel grozno velik bas, na kterega je menda
že njegov oče drgal po ženitvinah. „Hoj, oče
starešina! dajte mi še kozarec vina 11 , obrne se
potem k starešini, „piščal se mi je razsušila,
potlej bom pa na metlo piskal, boste videli, kako
prijeten glas ima, samo namočena mora biti do¬
bro. Teste, pa vsakemu ne zapoje, se mora na
pravi kraj potipati. Moja babnica me je naučila
to umetnost, prej nisem znal . 11

Stari Eožekar, ki je bil danes hišni varuh,

8 *

116  —

napravil je luč v velikej svetilnici, koje šipe so
bile že sim ter tja zataknene s trščicami in
razpoke zamašene s papirjem, — ter opomnil
mladino, da se bo pričel na podu ples.

Učitelj Janez si je bil že prej izbral svojo
plesalko. Blizo njega sedela je mlada dekle pol
gosposko oblečena. Lase je imela umetno sple¬
tene in dobro pomazane, za vratom je imela
rdečo rutico, rokavci pri kratki jopiei pa so bili
zvihani do podpazuhe. Francelj nij na vse to
koj porajtal, ker je bolj ogledoval kmetiške svate
ter poslušal njih bistroumne pogovore, Janez pa,
v takovih rečeh bolj izurjen, zapazil je koj mlado
tujko ter se jej približal.

Ko so prišli na pod, drgnil je že Majce
svoj bas, da je neznano renčal, Koprivec pa je
piskal na klarinet, da mu je kri v glavo silila.

Pod je bil ves natlačen mladine. Fantje,
ki so ogljarili, prihrumeli so gori slišat godbo
ter jeli tako neusmiljeno pritrkavati s petami,
da so tla drgetala. Janez je plesal s svojo meščanko
ter jej vedno ljubeznivo govoril na srce. Pa da¬
nes bila mu je sreča nemila. Tla na podu bila
so zarad mnoge mlatve oglajene in sim ter tja
izboknena, ubogi učitelj pa je ravno danes na¬
tegnil nove črevlje. Kakor blisek pridrvi se po
podu med drugimi plesalci, ali zdaj mu spoddrsne
in neprijetno položi svojo izvoljeno po tleh, ka¬
mor se zvrneta še dva druga plesalca, spodtak-

117  —

nivši se ob nju. Kmalu je nastala živa kopica;
občni smeh nastal je med navzočnimi.

Smrtne težave obšle so Janeza ta trenutek
in tudi njegova milodraga bila je rdeča, kot
pirh. Skobacal je nesrečnež kvišku, obrisal si
pot s čela ter jo pobral neutegoma na prosto.
Kaj tacega se mu še nij pripetilo, kot ravno da¬
nes, ko je mislil vse vaške fante osramotiti.

Tudi mlada Krakovčanka, njegova plesalka,
izginila je izmed druščine ter jo pobrala na vrt,
da bi se odtegnila sramoti, ki jej jo je naklonil
štramasti učitelj. —

Francelj je že precej dolgo čakal, pa uči¬
telja le nij bilo nazaj. Menil je, da jo je nemara
sam poplaknil domu, zatorej hoče iti v hišo po-
prašat, če ne bi bil ondi. Komaj pa pride pred
hlev, kar sliši na vrtu neki šunder. Dva žen-
darja stala sta pri debelej hruški in med njima
Janez. „Sčinkovec! Sčinkovec!" klical je učitelj.
— „Kaj hočete Sčinkovcu?" zarohni stareji žen-
dar dolzih brk, „njega danes nij tukaj, ostal je
doma.“ „Moj znanec je“, odvrne učitelj bojaz¬
ljivo, „rekel mi je, da pride sim.“ —

„Kaj pa je hudega ?“ vpraša Francelj pri-
bližavši se, vide svojega tovariša v zadregi.

„Nič“, odvrne žendar, „ta človek lazi že
dolgo todi-le po vrtu, ne vem kaj namerja; pra¬
vice nima nobene." Po kratkem razgovoru se

je pokazalo, da je učitelj klical vodnika Ščin-
kovea, znanca, ki pa nij bil pri patrolji.

„Sedaj pa pojdiva kar naravnost domu“,
pravi Francelj, „da se še kaj ne pripeti; nocoj
imam že dovolj te prebite svatovščine. Sem že
vedel, da ne bo nič prida, ko so mi koj prinesli
kislega zelja; to je bilo kaj slabo znamenje."

Francelj se je hotel še pri svatih posloviti,
a učitelj nij tega hotel.

Urno v  sta jo mahnila po vrtu, od koder sta
prišla. — Že sta bila skoraj zvunaj vasi, ko pri¬
teče za njima družica Micika. „ Zakaj sta pa že
šla, počakajta no“, pravi, „vsi so že vpraševali
po vama, pa vaju nij nikjer. Tukaj-le nata ne¬
koliko kolača; teta so rekli, da vama moram dati."

„Ne maram", pravi učitelj in hiti dalje opi¬
raje se na svojo zakrivljeno palico. „ Francelj,
brž pojdi!“ —

„ Nikar se ne brani božjih darov, ki ti jih
ponujajo, boš vsaj jutre imel kaj pokazati, da si
bil na svatovščini. Stare navade ne smeš zame¬
tovati. Tudi še lehko sporočiš zadnji pozdrav
svojej izvoljenej po Miciki, da bo potem mirneje
spala.“

Pa učitelj se nij zmenil za vsa prigovar¬
janja in opominjevanja; bil je že vrh griča pri
lesenem znamenju, ko ga dohiti Francelj. Ko
prideta do ceste, razšla sta se vsak proti svo¬
jemu domu.

— 119  —

3. Seznanje v farovžu.

Po stnnej poti proti Javorju koračili so
kvaterni ponedeljek štirje možje. Prva dva bila
sta farovški hlapec in cerkovnik Jaka z vrečami
na ramah, nekoliko zadi pa sta stopala počasi
oče Kopač in njegov sin Francelj. Sli so pobirat
pšenico za gospod fajmoštra, ki so imeli še po
starej pravici biro razun domače fare, še po treh
družili lokalijah.

„ Ljubi moj Francelj!“ prične Kopač med
potoma, ko si predene vrečo na drugo ramo,
„ povej mi vendar, kaj misliš biti. Kolikokrat
sem te že vprašal, pa mi nič ne poveš; ne vem,
da si tako nezaupljiv proti meni, sej sem vendar
največ skrbel za-te in sem tvoj oče. Sole si
dokončal; jaz te prav nikamor ne silim; kar ho¬
češ, si izvoli, najraji bi pa se ve da videl, ko bi
postal gospod. Trdinova Jera je že oni dan dejala:
„Nič druzega si ne želim, kakor da bi še Fran-
celjna slišala enkrat pridigovati.“ — Lepo te
prosim, komu pa se godi bolje, nego gospodom?
Ti boš danes opoldne v farovžu pečenko jedel,
nam bodo pa dali kacega krompirja, kakor je
vsako leto navada, in še tistega bo zabelila ku¬
harica samo s sv. križem. Težavnega dela ni¬
majo ti ljudje, preskrbljeni so pa tudi do smrti.
— Stori pa, kakor hočeš; samo glej, da boš do¬
bro storil, da ne bo moj in tvoj trud zastonj.“

— 120  —

Francelj se je smehljal tem očetovim pri-
prostim mislim ter dejal: „Ali ne veste, da člo-
ček ne živi samo ob kruhu, ampak tudi od božje
besede; tako slišite večkrat v pridigi/

„Se ve da mora tudi božja beseda biti, pa
kruh je tudi le potreben. Zato pa tudi prosimo
v očenašu: daj nam naš vsakdanji kruli!“

„Oče, po pravici vam povem, da še nisem
prav nič sklenil pravi potem Francelj, za ta
stan pa, čeravno ga spoštujem, ne čutim se spo¬
sobnega. Eaji bi bil kaj druzega, ko bi bilo
mogoče. “

Stari je molčal, in na obrazu bilo mu je
brati, da mu niso všeč sinove besede.

Prišli so do prve hiše.

„Hej, Katrež! ali si doma?! pojdi no, boš
pšenico dal, koledniki smo tu!“ kričal je cerkov¬
nik Jaka, ki je bil pri tem poslu vedno najbolj
šaljiv.

„Ali ste že zopet tukaj ?“ oglasi se majhen
možek v pokvečenem slamniku in prtenih hlačah,
ki je ravno pred hlevom smrečje drobil, „kako
bom dal pšenico, sej je nimam. Komaj sem
omlatil, pa je že kašča prazna. Davek je vzel vse.“
„Kdo pa jo bo imel, če ti ne? Sej nočemo
veliko, da le to-le mero napolniš. “

„Kje pa gospod fajmoštra imate? Ce go¬
spoda ne pokažete, pa pšenice ne dobote/

„V cerkev pridi, jih boš pa videl; gori ne

121  —

gredo, je preveč navkreber, pota pa je voda
odrla. “

„Tonček! Mieika! pojdita sim, oni-le gospod
bodo podobice dali“, klicala je žena otroke, ki
je ravno prišla z veliko skledo v kaščo, da bi
merila žito, ter je pokazala na Franceljnu, ki je
sedel na hrastovem tnalu z velikimi odprtimi
bukvami v naročju, v kterih je bila zapisana bira
od več nego trideset let. — „Podobice morajo
biti, pa prav lepe — meni tudi eno, da jo bodo
dejali v v  trugo, kedar umrem. “

„ čemu bo že neki tebi?“ pravi cerkovnik
šaljivo ter nastavi vrečo, da bi stresel gospodar
pšenico va-nj, — „ti si že prestara; tu-le imaš
živo podobo — moža.“

„Tega nočem, tega imam že sploh vsaki dan.“
Otroka sta se približala ter zakrivala svoj
progasti obraz z zamazanimi rokavi, a Francelj
jima je delil podobe: temu sv. Andreja, onemu
sv. Barbaro i. t. d. Prijetno se mu je zdelo to
priprosto življenje na kmetih, in mislil si je, da
bi bil morda tudi on najsrečnejši, ko bi se bil
poprijel tega stanu. —

„Sedaj boš pa še predivo dal — pa pet
krajcarjev, potlej pa koj gremo, in ne pridemo
prej, kot drugo leto ob tem času, če nam Bog
še življenje da“, poročal je Jaka ter zadel vrečo
na ramo.

„Prediva ne bom dal, še nismo otrli . 11

122  —

„No, no, boš pa drugo leto dal, ali pa ga
v farovž prineseš, kedar boš kaj doli bodil.“

„Cemu ti bode pa pet krajcarjev? — Ni¬
mam jih.“

„ Cernu? Zapili jih bodemo opoldne pri Ja¬
kovcu. Meniš, da bomo tešči hodili? Gejih pa
nimaš, pa ne bo nič. — Pa nekoliko češpelj
daj, saj imaš polne, da si žejo ugasim.“

„Le potresi tam-le, kolikor hočeš 1 *, veli
Katrež, ki je bil že vesel, da se ie odkriža teh
nadležnih kolednikov, ki nimajo nikoli zadosti.

Celo dopoldne so hodili od vasi do vasi,
od hiše do hiše, in Francelj je vedno kaj novega
slišal, ter se učil spoznavati kmečke običaje. —
Ees je, kakor nam je že neki znani pisatelj
pravil, da so narodne šege in navade najzanimi¬
vejše, ki se prikupujejo po svojej priprostosti
vsakemu človeku. Med današnjim omikanim sve¬
tom bi vsega tega zastonj iskal. Ondi je vse
vsakdanje; nova noša, nove napake, prisiljena
etiketa, galanterija i. t. d., to so predmeti, o kte-
rih bi vedel kaj povedati, sicer pa je vse pona¬
rejeno in človeškemu srcu se ne prikupi več
tako; kajti ono išče naravnega, takovi obrazi pa
so popravljeni, prenarejeni, umetno sestavljeni,
kakor tudi umetno zasajen gozdič nima več one
mikavnosti, nego temni les, ki ga je vstvarila
narava. Tega bil je tudi naš učenec popolnoma
prepričan, zatorej mu je bilo jako drago, ko so

— 123  —

ga naprosili gospod fajmošter, da bi šel mesto
njih po hribih. —

O poldne prišli so do majhne cerkve, kjer
je bila lokalija. Pred farovškim hlevom stal je
voz, na kterega so naložili prineseno žito.

Na pragu čakali so že ondotni fajmošter,
ali lokalist, — ne vem, kako bi jih prav imeno¬
val, — že sivi mož v rjavej suknji, ter gledali,
s kako srditostjo vzdiguje stari Kopač Žaklje in
pretresa pšenico. — „ Sedaj pojte pa noter, boste
kosili“, reče nosačem, ko so dokončali delo, ku¬
harica vam bo dala, sem jej že naročil. Kako
pa kaj bira gre? ali je Zobejček kaj dal?“

„Nič, nima nič“, pravi hlapec Tine, „pravi,
da bo drugo leto dal.“

„Kaj pa Koritnik ?“

„Tudi nič. Nij bilo nikogar doma, samo
za pečjo je stari kozel lan obiral.“

„Kozel je lan obiral ?“ prašajo fajmošter
začudjeni.

„Je, jedel ga je, pa nij bilo nobenega, da
bi ga bil zapodil, potlej sem pa jaz odgnal ne-
marast.“

„Hm, ljudje so čudni, meni že tudi nij tri
leta nič dal, letos ga bom tožil.“

„Kako bo dal, ker nima nič, stara mu bo
grunt prodala 11 , odvrne Kopač, „to je grda baba;
še sin se jej ne smili.“

„Vi ste pa studiosus“, obrnejo se potem k

— 124  —

Franceljnu, ki je imel pod pazuho oguljen za¬
pisnik, „vi pojdite pa z menoj, boste dobili ko¬
zarec vina, vem, da vas je že pot utrudila. Ali
ste po hribih dobili kaj pijače?“

„Nič ne, častiti gospod župnik, gori nimajo
vina“, odvrne Francelj.

Fajmošter so zapahnili vežne dveri, da ne
bi prišel kaki sitni berač noter, potem pa sta
jo mencala po ozkih stopnicah v gornjo sobo.

Tu je bilo že zbranih nekaj gostov pri ko¬
silu. Na lesenej zofi sedel je debel, star go¬
spod v črnem fraku, ki pa mu je bil menda že
zdavnaj umerjen, ker sedaj nij več obsegal obil¬
nega života, in zraven njega dve gospodični.
Na gornjej strani sedela je že bolj postarana žen¬
ska, črnih las in grozno ostrega pogleda, ki si
je neprenehoma zobe trebila. Imela je širok
opasnik in na rokah jantarove zapestnice, zna¬
menje, da jo še vedno mika svetni lišp; njej na¬
sproti pa je sedel farni kaplan gospod Tomaž,
mož srednje starosti in precej čednega obličja,
čeravno mu je manjkalo že mnogo las na glavi.

Gospod fajmošter, ki so danes sami stregli
svojim gostom, ter niso tega veselja privošili
svojej kuharici, napolnili so brž Franceljnov
okrožnik z juho, potem pa mu natočili kozarec
vina, kterega so vedno redno donašali, da nij
nihče pomanjkanja trpel.

Francelj je pazno ogledoval pričujoči de-

— 125

klici, ena bila je posebno zala. Crnkaste lase
imela je lepo spletene, život krila je kratka jo¬
pica, za pestjo lepo nabrana, obraz pa je imel
tudi vso krasoto, ki jo tirja današnji mladi svet.
Ne toliko obdarovana s temi prednostmi bila je
njena tovarišica. —

„Julika, poglej, ta gospod imajo tudi surko",
pravi črez nekaj časa ona krasotica svojej družici.

„Yeš Berta, ta obleka meni nij všeč", od¬
vrne ona ter nekako zaničljivo pogleda Fran-
celjna, „preveč žnorasta je; tako se oblačijo
Hrvatje. “

„Zakaj ne? Meni se pa lepa zdi; kako do¬
bro se jim podaje. “

Franceljna je oblila rdečica pri tem ne¬
nadnem napadu, pa bil je tih. Mislil si je go¬
tovo: Bog jim odpusti grehe, sej ne vedo, kaj
govore.

„Gospod so Slovenec", oglasi se kaplan in
položi roki križema v naročje, kakor je bila sploh
njegova navada, kedar je govoril. „ Dandanaš¬
nji je mladina prenapeta, to ne hasni, človek se
mora ravnati, kakor ve, da kaže. Jaz sem pa
neutralen in to je najbolje; človek nima nobenih
sitno,stij.“

„Naša sv. dolžnost je: svoj narod ljubiti",
pravi Francelj vide, da lete od vseh krajev
puščice na-nj, „kdor ga zaničuje, je nevreden sin
matere domovine. Zavoljo tega pa ne mislite,

— 126  —

da obleka stori narodnjaka. Jaz sem si napravil
surko, ker mi je všeč, a ne zarad tega, da bi
kazal svetu, da sem Slovenec. Ljubezen do
domovine stanuje v srcu, ne v obleki."

„Yi ste že šole dovršili, kam pa se boste
sedaj obrnili?" prašajo fajmošter.

„Ne morem vam povedati; prav nič še ni¬
sem sklenil."

„Se sedaj niste nič sklenili? Jaz pa sem
že v petej šoli izvolil svoj prihodnji stan."

„Ste bili že bolj srečni, nego jaz, ker ste
bili koj zadovoljni; meni je bilo še dosedaj ne¬
mogoče."

Nekaj časa nastal je splošni molk. Fran¬
celj je ogledoval sobo, kjer nij bilo razun velike
omare, nekaj stolov, postelje in velike slike Ma¬
rije Magdalene, kakoršna se vidi v Draždanskej
galeriji, nič posebnega najti. Pri peči na maj-
hnej mizici ležalo je nekaj oprašenih knjig, krstne
bukve in farni zapisnik, sicer pa je bilo težko
kako berilo še pri hiši.

„Gospod fajmošter so tedaj bolni, da ne
pridejo gori?" pravijo slednjič gospod fajmošter.

„Noga jih boli, zatorej sem jih moral jaz
nadomestiti; prav žal jim je bilo, da niso mogli
od doma", odvrne kaplan.

„ Človek kmalu kaj stakne; mene je tudi
črevelj obtiščal oni dan, ko sem šel starega

Medveda obhajat; dva dni nisem mogel ere vij a
obuti. “

Fajmošter so še mnogo pripovedovali in
razveseljevali svoje goste. Povedali so, da imajo
zvunaj v nekem predalu še Ciceronove govore,
kterik pa že nekaj manjka in tudi njegovo po¬
dobo spredaj odtrgal jim je nekdo. Bili so nam¬
reč posebni častitelj latinščine in so tudi najraji
latinski govorili, če je bila priložnost, in iz spo¬
štovanja do latinskega jezika omislili so si že
pred davnimi časi Cieerona. Razložili so na
tanko, zakaj je imel slavni rimski govornik Mark
Tulij še ime Cieeron, namreč, ker je imel na licu
bradovico, podobno leči. Potlej so pravili, kako
se jim je godilo, ko so bili še učenee, da so v
nekem samostanu nekdaj morali brez kosila biti,
ker niso imeli žlice pri sebi, da bi bili z dru¬
gimi tovariši vred zajeli. Kupili so si koj potem
leseno žlico same jeze, in jo še sedaj imajo ad
sempiternam memoriam.

Franceljnu jelo se je že dolgočasiti, a ven¬
dar ga je nekaj zadrževalo, da nij prej odšel.
Nežna deklica Berta, ki ga je prej zagovarjala
zarad surke, utisnila se mu je v srce in večkrat
je zapazil, da so se njune oči vjele. Slednjič pa
se je le poslovil, rekoč, da mora zopet v hribe,
da še pred nočjo opravijo.

Zvunaj je ravno srečal Kopača, ki je hudo
robantil.

— 128  —

„Kaj pa je oče, da ste tako hudi?“ pr asa
Francelj.

„E kaj, ta grdogleda baba dala nam nij
nič druzega, nego skledo stročjega fižola, neko¬
liko okisanega z repnico, pili smo pa tudi tako
vino, pod čegar trto je menda sam zlodej spal.
Boltetov lesnikovee je desetkrat boljši, človeka
kar za ušesi zaskeli, ko ga pije, potlej naj pa
nosi kdo cel dan težko po takovem čmerikovcu!“

..Sedaj pojdemo zopet v hribe; kje pa sta
ona dva?“

„Tine je šel k Dolinarju, Jaka pa proti
Samogljarju. Ti počakaj pri Jakovcu; čemu boš
črevlje trgal tja gori, sej vem, da ne bomo nič
dobili, kozolec mu je veter podrl, samo na svi¬
slih ima nekaj rži. Nekaj podobic mi daj tu-le
v klobuk, da je dam otrokom; ima jih kot polhov."

Koledniki so se razšli, Francelj pa jo je
mahnil v Jakovčevo krčmo, da bi ondi počakal.

„Ali ste bili v farovžu? Danes je nekaj
gospode gori, kuharica je pravila zjutraj, ko je
prišla po piščeta", pravi krčmar, ko prinese
maslee vina.

„Kdo pa so ti ljudje? Meni so popolnomo
neznani?“

„Iz Zaloške graščine."

„Tedaj tisti, ki so prišli iz Ljubljane na
počitnice? Slišal sem že o njih. — Je-li oni debeli
gospod oče mladih gospodičen?"

- 129  —

„Strijc je menda, kakor je pravila kuha¬
rica; jaz ne vem. Bogat, pravijo, daje, kot sam
zlomek. “

Francelj je dolgo čakal, ker pa nosačev le
nij bilo, zapustil je krčmo ter šel sprehajat se
po cesti.

Sedaj pridete od farovža gori Berta in Ju-
lika drže se pod pazuhama.

„0, kaj niste šli v hribe ?“ pravi Berta
Franceljnu, ko se srečajo, „le počakajte pored-
než, dolg čas vam je bilo pri nas, pa ste ušli.“
„Ne zamerite gospodična, prav rad bi še
bil ostal, pa mislil sem, da bom moral z onimi,
sedaj pa so mi povedali, da nij treba.“

„Prav, se bomo nekoliko skupaj sprehajali,
pojdimo gori-le za cerkev; Julika, greš?“

„Sej nij nikjer nič prijetno tukaj, pojdimo,
kamor hočeš", odvrne ta nekako osorno. Fran¬
celj je koj na prvi mah spoznal, da Julika nima
prav nič tistih lastnostij, ko Berta.

Prišli so onkraj cerkve in Francelj se je
prav dobro zabavljal z deklicama; posebno Berta,
bolj živa, nagajala mu je vedno, da se bo ktera
vjela na njegovo surko, ker je tako preprežena.
Francelj je danes prvikrat čutil, da nij popol¬
noma sam svoj; rad bi bil marsikaj povedal,
pa nij mogel nikakor pripraviti besedo na je¬
zik; vedno je mislil: prezgodaj je še. Sedaj pa
pridejo tudi fajmošter z ostalo družbo iz farovža

9

— 330  —

in mladeneč je videl, da se danes ne da več
kaj pomeniti z ljubeznivo Berto, čeravno je imel
toliko povedati.

„Pridite nas kaj obiskat 11 , dejala je Berta
pri odhodu ter mu podala nežno ročico, ktero
je Francelj strastno držal nekaj časa, „sej ni¬
mate daleč; prav veselilo nas bode, ker ondi nij
skoraj nobene druščine; veste, pa gotovo. Sedaj
pridejo strije, gotovo bodemo že odrinili. Srečno ! 11

„Prisrčno rad 11 , odvrne Francelj, „ako vam
bo ljubo. Vaša druščina me je zelo osrečila,
vedno mi bo ostal ta trenotek v spominu . 11  Pri
teh besedah sta obadva zarudela; potem pa ste
zbežali deklici gredočim naproti, Francelj pa je
šel zopet proti krčmi, kjer so imeli koledniki že
voz naložen. Kako nagla sprememba! Pred nek-
terimi urami bil je še prost, vesel mladeneč,
sedaj pa se mu je zavalil težek kamen na srce.
Bil je to prvi čut, čut ljubezni, ktere prej še
nij poznal.

Ko so pripeljali zvečer žito domu, nij šel
k učitelju, kakor je bila prej njegova navada;
odpravil se je domu v svojo .spalnico ; kajti po¬
treboval je samote, da bi se razmislil, da bi
upokojil srce, ki mu je tako močno bilo. —

— 131  —

4. Mihel] Kavka.

Pri farovškem hlevu je majhen vrtec in ondi
v osenčju šesterooglata lopa z zelenimi šaluzinami.
Za lopo na mehkej trati ležal je slikar Mihelj
Kavka, ves udan v previdnost božjo, ki tudi naj¬
manjšega črvička ne zanemari, ter trdno spal.
Duh žganjske pijače ga je tako omamil, da je
pozabil popolnoma vse svetne težave ter se sladko
zazibal v Morfejevem naročju.

Mihelj Kavka bil je še precej dober slikar,
samo to hudo strast je imel, da nij mogel videti
žganja. Zdela se mu je ono potrebna reč k oživljenju
fantazije, da mu je predstavljala potem kras-
nejše podobe, kterih njegova tresoča roka še
naslikati nij mogla. Marsiktero znamenje ob
cesti kazalo je njegovo delo in pri vsakej sliki se
je tudi poznalo, je-li Mihelj kaj dovolj žganja
pil, ali ne, kajti podobe, ki jih je naredil v pi¬
janosti, bile so vse vegaste in vsaka je imela
glavo po strani, kot bi milovale svojega stvaritelja,
da jim je vdihnil tako malo življenja.

Mnogokrat bil je že napol kvišku, pa težavni
život silil je le k tlom, kakor da bi vedel, da se
mora povrniti zopet v zemljo, od koder je prišel;
slednjič pa je premagala vse težave Miheljnova
trdna volja. Stal je po konci. „Kaj bo pa sedaj?
— nekoliko pijan sem menda, pa sej nisem nič
pil, samo frakelj žganja. Nič, sedaj gremo v

— 132  —

Bakitovje, gori v hribe, kjer žganje kuhajo. Jaz
sem gospod! Kdo mi pa kaj more — kaj? —
nobeden nič, jeli? — Jaz gospod, no potlej pa
le tiho, le počasi; — tiho! pravim, jaz gospod —
Mihelj Kavka. Gospod fajmošter me bodo danes
kregali, ker nisem nič delal, pa jaz ne morem
pomagati, ne gre pa ne gre, bolan sem.“ Tako
je govoril sam s seboj, ko je švedral ob zidu proti
farovžu ter se vedno opiral, da ne bi ga zmagale
težave.

Ko bi bil kdo v tem trenotku opazoval
Miheljna Kavko, imel bi bil pred seboj najlepši
original človeškega bitja na svetu. Visoki cilinder
čepel mu je po strani na glavi ter obetal zdaj
zdaj zvrniti se na tla; izpod njega pa so mu
mahali dolgi, razmršeni lasje, po kterih so se
držale pleve, rese in druga šara. Na črnej,
oguljenej suknji poznale so se še vse barve, ki
jih je Mihelj rabil, odkar jo je prvikrat oblekel,
in zadnji gumb, ki jo je še spenjal pod vratom,
omahoval je že tudi premišljevaje, ali bi še držal,
ali bi tudi on spustil, ker so se že vsi tovariši
poslovili. Bjave hlače imel je zatlačene za
štebale gosposkih črevljev, ki pa so že zdavnaj
izgubili podplate in opetje, in radovedni palec na
levej nogi odeloval je toliko časa, da je pogledal
na beli dan, kakor črv spomladanske dni, ko
prileze na zemljo uživat solnčno gorkoto.

* „Za božjo voljo, kam pa greste!“ ustavi ga

— 133  —

kuharica v veži in sklene roke nevede, ali bi se
hudovala, ali smejala, „h kosilu hočete takoviti?
Za božji čas! kaj bodo pa gospod rekli? Popra¬
vite se vsaj nekoliko!“

„Jaz sem gospod — nič bat’, vse naše.
Pustite me, jaz moram iti sv. Andreja popravit,
vaš petelin mu je desno nogo okljuval.“ In ne
mene se za kuharičino hudovanje, kobacal je po
stopnjah v prvo nastropje.

Fajmošter so stali na mostovžu in pregle¬
dovali veliko platneno tablo, na kterej je bilo že
nekaj raznobojnih potez.

„Ti kajon ti, le počakaj, jaz ti bom že dal.
Pojdi sim in poglej, kaj si naredil“, zarohneli
so ostri mož nad ubogim Miheljnom, ki je stal
pri zidu ves pobit, kot grešna duša. „Sej pravim,
ne smem se ganiti od doma. Kar spodil te bom
in druzega dobil, če boš tako ravnal. Poglej
sim, kacega sv. Andreja si naredil; tako glavo
ima, kot mlado mače, čisto okroglo. Kar tri
proge si potegnil sim ter tja, kakor otroci risajo
možiceljne na zid e. In sv. Juriju si naredil pisane
hlače! Komu se to spodobi, ali nij škoda barv,
ki so drage? Cerkev nij tako bogata, da bi troh-
njala z blagom. Zakaj si pa sv. Kozina in Da¬
mijana lepo naredil? Ker nisi bil pijan, je-li?“

Kavka je grozno bolestno pogledoval zdaj
podobo, ki je bila res prav staro-egiptovskega
načina, zdaj gospod fajmoštra, ki so se grozno

— 134  —

hudo držali. Na obrazu bilo mu je brati, da
mu je iz srca žal, ker se je tako zelo pregrešil,
pa obtožiti se le nij hotel. Oslinil je prst in
potegnil po črnej progi, ki je delila nos sv.
Andreja v dve precepi, kot bi hotel s to malen¬
kostjo popraviti vse napake na sliki.

„ Grdoba, sedaj pa še to zamaži s svojimi
črnimi prsti, kar si načečkal. Pusti pri miru“,
hudovali so se gospod fajmošter, ko je Mihelj
s prstom popravljal sv. Andreja. „ Obleci se
kakor se spodobi, potlej pa pridi h kosilu. Po¬
poldne te bom pa zaprl v sobo in ti dal polič
vina, druzega pa nič, da boš vedel. Le glej, da
popraviš, kar si skazil, sicer ti ne dam nobenega
plačila. “ —

Po dvorišču pred šolo sprehajala sta se
Janez in Francelj ter pregledovala ravno pri¬
nesene časnike.

„Praviš, da te je ona gospodična iz Zaloga
povabila obiskat jo?“, pravi čez nekaj časa učitelj
svojemu tovarišu.

„Da, pa vedno odlašam, ne vem, kedaj
pojdem. “

„Dobro, jaz bi tudi šel, doma mi je že dolg
čas, pojdiva jutre skupaj. Sej menim, da ti ne
bom delal spodtike, če sta si kaj tako-le.“

Sedaj pride po brvi sem Kavka, pazno se
oziraje proti farovžu, če nihče ne gleda za njim.

„Kam pa že vi koračite, Mihelj?" ustavi

— 135  —

ga učitelj, „ali vas niso gospod fajmošter zaprli,
ker ste podobo sv. Andreja skazili? Greste pa
že zopet žganja pit. čakajte, čakajte, jaz vas
bom že zatožil. Nič ne boste dobili pijače, koj
grem prepovedat Grčarjevej materi. “

„Tiho, tiho, gospod učitelj, nič ne bodite
hudi; gospod fajmošter bero na vrtu, sem jo pa
tiho poplaknil ven; ne morem delati, če nič ne
pijem, tako suho mi je po grlu. Podobo sem
že p opravil. “ Tako je prosil Kavka z milim gla¬
som in se zraven tako bolestno kremžil, da bi
se moralo najtrje srce omečiti.

„Kako pa ste sim prišli, ker ste bili zaklje-
neni?" praša učitelj dalje.

„ Skozi okno sem zlezel, pa po drvarnici
dol. Vidite, tu-le sem se še opraskal od nekega
žreblja; kri mi teče."

„Kako boste pa pili, ali imate kaj denarja?"

„Cerkovnik je dejal, da bo dal za frakelj
češpljevea, ker sem mu boga v znamenju po¬
barval."

»Cerkovnik ne bo nič dal, ga nij doma,
poslal sem ga k uradu. Le domu pojdite, pa
delajte, ne veste, da je že zadnji čas? Drugo
nedeljo bodo altarje blagoslavljali."

„Bo pa Grčarica na upanje dala", ustavljal
se je Kavka.

„Nič ne bo dala, le domu pojdite, pravim,

— 136  —

če ne, grem pa koj po gospod fajmoštra; kaj
boste postopali tod okrog, hembrani pijanec."

Mihelj je strašno žalostno skremžil obraz,
ko mu učitelj nij pustil v krčmo. Obrnil se je
počasi, šel po stezi proti brvi nazaj, ali ondi jo
je naglo zavil ter šel po drugej strani proti
omenjenej krčmi. Janez in Francelj usedla sta
se na kamenito klop pred šolo, ter dalje raz¬
pletala svoje pogovore. Francelj je razlagal uči¬
telju, kako napačno je pri nas, da je naša lite¬
ratura tako rekoč v kleščah samo nekterih mož,
ki jej stavijo povsod meje, da se ne more raz¬
pletati, kakor bi bilo treba. Da so pisatelji druzih
narodov, postavim Nemci, Franeozje, Angleži itd.,
le s tem povzdignili lepoznanstvo, ker so smeli
prosto pisariti, ker jim nij nihče zaprek stavil.
Kakor se krasna cvetlica nič več tako ne raz¬
rašča, ako jo presadimo iz vrta v ozko posodo,
kjer ne more poganjati svojih korenin, kakor bi
hotela, in slednjič popolnoma usahne, tako je
tudi s pisavo. Ako misli niso proste, da bi se
razpletale, kakor jihstvarja duševna moč, temveč
se morajo sukati po umerjenih krogih, potem ne
more vzrasti nikdar zali cvetlični grm, in razšo-
pirjati svojih vrhov. Gothe je pisal dela, ktera
občuduje ves svet, — ker je pisal prosto in
stavil podobe, kakor mu jih je stvarjala fantazija;
nihče mu nij stavil zaprek. Ko bi mu pa bili
odmerili majhen prostorček, po kterem bi, se bil

— 137  —

moral sukati, ne vem, ali bi bili imeli Nemei
kedaj Gotheja, kakoršen je dan današnji. Kavno
tako je tudi s pisatelji drugih narodov. —

Sedaj nastane na cesti velik šum. Kavka
je tekel od Grčarja gori, kolikor so dopuščale
njegove slabe moči, in nesel v rokah potlačen
cilinder, za njim pa je drla cela čreda otrok, ki
so ga vedno vlekli za škrice pri suknji, da bi
mu jih bili kmalu odtrgali.

„Ti grdoba ti, pijanec, grdoba, vse perilo
mi je prevrnil v mlako. O ti moj Bog! sej
pravim; pa prazne srajce so bile in materine
peče' 1 , kričala je Katra, Grčarjeva dekla, maj¬
hna, široka ženska, ki je vse moči napenjala,
da bi dohitela pijanega Miheljna in mu naložila
s perilnikom, kar je zaslužil. Pa njene, kakor
stope debele noge, bile so prekratke; Kavaa, če
ravno že ves izpit in okoren, bil je vendar daleč
spredaj.

„Ubogi človek! 11  pravi Francelj, ki je tudi
prišel z učiteljem na cesto gledat Kavkin beg.
„ Poglej, kaj že zopet počno ž njim; meni se
revež smili."

„On se kaj meni zato. Pijan je, in ne ve
nič", pravi mu učitelj.

„Ljudje so vendar hudobni, da tako ravnajo
ž njim, morda si pa nij sam kriv te napake.
Človeka marsikdaj v nesrečo pripravi, da se uda

— 138  —

pijančevanju, da bi zatopil s tein žalostne spomine.
— Od kod pa je ta človek, ali ga poznaš ? 11  —
„Iz Dola je, kakor so mi pravili fajmošter",
prične Janez. „V Ljubljani ima bogatega ujca,
ki pa se nič ne meni za-nj. V mladosti že umrla
sta mu oče in mati in strijc ga je potem spodil
od hiše brez vsega usmiljenja. Prišel je potem,
ne vem po kakej naključbi že, v neko grajščino
na Dolenskem, in ker je imel fant bistro glavo
ter posebno veselje do slikarstva, dal ga je on-
dotni grajščak na Dunaj v akademijo, da bi se
popolnoma izuril. Pozneje pa je grajščak umrl
in ubogi Milielj nij imel nobene podpore več.
Dolgo se je klatil po Dunaji; kaj je počel, tega
mi nijso povedali fajmošter; akademijo je najbrž
zapustil. Nekaj let pozneje pa se je priklatil
nakrat v domačo vas ves razcapan, in sedaj se
živi pri ljudeh po svetu s svojo umetnostjo. Ko
ne bi bil pijanec, bil bi precej dober slikar, ali
žganju se je tako udal, da ga kar ne more pu¬
stiti, čeravno so si že nekteri mnogo prizadevali,
da bi ga odvrnili od te škodljive navade. Iz
lastne fantazije sicer ne dela nič prida, ker mu
je duh opešal, posnemati pa zna prav dobro; po
mnozih cerkvah je že napravil podobe v oltarjih. “

„Pa mora že precej star biti“, poprašuje
dalje Francelj, ki bi bil rad še kaj več zvedel
o tem čudnem slikarju.

„Kaj pa da! komaj, če jih ima trideset.

— 139  —

Pijančevanje ga je tako izdelalo. Ko je bil na
Dunaju, pravijo, da je bil prav zal fant; škoda,
da se je tako popačil, na visoko stopinjo bil bi
jo lehko pripravil, ko bi se bil še dalje učil. —
Pravijo, da ima še dve sestri, ki pa ste mlajši,
on je bil najstarejši. Gospod Tomaž so menda
nekaj znani ž njegovim ujcem, kakor sem slišal,
pa Kavki tega ne povedo; ubozega človeka se vse
sramuje. “ —

Solnce je že zdavnaj zašlo za gore in po
travnikih ukali so pastirji spravljaje živino domu.
Francelj je šel z učiteljem v sobo, kjer sta se
še pogovorila za trdno, da pojdeta jutre v Zalog,
posebno učitelj bi bil rad že zopet enkrat videl
svojo „Rozabarbo.“ —

Mesec je svetil skozi drevje Kopačevega
vrta, Francelj pa je slonel na oknu puhaje tobak,
ter poslušal, kako lepo pojo fantje na vasi:

Hod’ po Nemškem, Jiod’ po Kranjskem,

Hod’ po gornjem Stajarskem,

Bodo te ljudje spraševali,

Kje si tak pušeljc dobil.

Zdelo se mu je to petje prijetnejše, nego
najbolj ubrani glasovi po mestnih koncertih.
Dolgo je poslušal, morda si celo želel: „ko bi

bil tudi jaz med onimi pevci!" —

— 140  —

5. Ugodna prilika.

„Berta! obleci se brž, če misliš; kdo bo te
neki čakal; kočija je že pripravljena", priganjala
je Julika svojo sestro, kakor jo je sploh imeno¬
vala, ki je slonela še v jutranjej obleki na oknu
in se ozirala po planjavi, ktero je ravno obsevalo
vzhajajoče solnce.

„Sej sem že sinoči rekla, da ne pojdem;
glava me boli; po poti bi se lehko prehladila",
pravi ta z nežnim glasom, „sej so mi strijc rekli,
da naj doma ostanem, če mi nij dobro, čemu
me boš neki silila?"

„ Ravno danes te glava boli, drugekrati si
bila pa vselej zdrava, kedar smo kam šli; čudno!"
reče Julika z nekim rogljivim posmehom.
Stala je že popolnoma opravljena pred zrcalom
in si popravljala cvetlični šopek na klobučku.
„Le ostani doma, bomo se pa sami peljali na
Brezje; sej ti bo dolg čas, veš! — Mi se bomo
ondi zabavljali."

„Prav me bo veselilo; nemara pride tja

tudi K.“ odvrne šaljivo Berta ter se ozre

po sestri, ki je nekako zarudela.

„Kaj meni mar K., jaz pojdem s

strijcem in gospodično Klementino. Kaj me boš
vedno dražila, sama sebe poglej prej. Kar imaš
sama najraji, s tem pa meni nagajaš. Meniš,
da ne vem, zakaj hočeš danes doma ostati?

141  —

Eaji bi rekla, da te srce boli, mesto glave, bolj
po pravici bi govorila. Tisti mladi človek v surki
bo prišel danes, ki si ga oni dan povabila; pa
reci, če nij res. Tudi strije so zapazili, da si
nekaj časa drugačna; zato res mislijo, da si
bolna. Ko bi bila jaz tako hudobna in bi jim
povedala, ne pustili bi te doma, pa nočem. “ —
„Le povej strijcu, če hočeš, sej sem jim že
sama rekla, da nas bo prišel obiskat pa niso nič
imeli zoper to. Danes pa ga nikakor ne priča¬
kujem, ker je obljubil priti v nedeljo popoldne.
Tudi bi mi ne bilo ljubo, 'ker ne bo strijca doma;
ljudje so poredni, kmalu kaj spleto, razve tega
pa tudi danes nisem za druščino, ker sem bolna. “
„No se veda. — Jaz sem pa dobro videla,
ko ti je roko stisnil. “

„0 jemine, to te tako vznemirja? Sej je
tudi tebi podal roko pri odhodu. Iz tega vendar
ne moreš nič soditi. “

Se bi si bile morda delj časa nagajale, da
ne bi se bil čul v tem trenotku v sosednjej sobi
strijčev gromoviti glas: „Alo, Julika, le brž, čas
je, da odrinemo; kaj neki mečkaš tako dolgo?
Berto pusti, naj ostane doma, če je res bolna. “
Kmalu potem spravili so se v staro, prašno
kočijo, ki je stala spodaj pred vežo. Bile so tri
osebe. Gospod ujec, precej trebušen mož, usedli
so se najprvi prav široko v zadnji del kočije,
boje se menda, da ne bi jim zmanjkalo prostora,

— 142

Julika in gospodična Klementina usedle ste si
vis-a-vis. Stari hlapec Grega počil je z bičem
in kočija je zdrdrala po ozkej cesti proti Brezju.

Gospodična Klementina bila je tako rekoč
gospodinja pri hiši. Kar je ona velevala, moralo
se je zgoditi, in celo gospodar sam si nij upal
oporekati jej. Bila je že precej v letih in njena
podoba nij dosti kazala, da bi bila v svojej mla¬
dosti kaj dosti vnemala mladenških src; velik
nos, črne svitle oči, ki so bolj zbadale, nego
gledale, dajale so tej narobe graciji skor popol¬
noma možko podobo. Razve tega bila je zago¬
rele polti in grozno širocih ust. Iz same srdi¬
tosti, da jej stvarnik nij podelil lepote, ostala je
stara devica ter bila zadovoljna s pridevkom
^gospodična 11 , kterega jej tudi nihče nij kratil. —

Ono popoldne koračil je po ozkej stezi med
gostim bukovjem po precej strmem hribu Francelj.
Puhaje kratko smodko pogledoval je zdaj pa zdaj
v majhno knjižico, ki jo je imel v roči. Videti
mu je bilo, da ga nič kaj ne mika berilo, kajti
komaj je prečital kake dve vrstici, že je zaprl
bukve ter se globoko zamislil. Tako jo je počasi
primahal vrh hriba, od koder se mu je odprl
krasen prizor. Na nasprotnem holmcu stala je
prijazna cerkvica z belim zvonikom, spodaj v
dolini šumljal je bister potok črez travnike, po
kterih se je pasla živina pobiraje zadnje ostanke,
ki so jih pustili kosci pri jesenskej košnji, na

143  —

levej strani pa se je dolina že precej razpro¬
stirala in ob kraju smrekovega gozda zapazil je
Francelj črnkasto zidovje: Zaloško grajščino.

Večkrat je bil že v tem kraju, a vendar se mu
je zdelo danes vse nekako novo. Srce mu je
jelo glasneje utripati pii tem pogledu in nehote
je pospeševal korake, kot bi ga gnala neka ne¬
vidna moč.

Zaloška grajščina bila je sicer že staro zi¬
dovje, precej zanemarjeno, ali lega bila je tako
prijetna, da so jo vedno radi obiskovali meščani.
Stala je na majhnem s sadjem obsajenem hribcu,
pod kterirn je tekla majhna vodica in gnala tri
kolesa ondotnega mlina. S ceste proti grajščini
držala je s peskom posuta cesta po jagnjedovem
drevoredu, za grajščino pa se je širil smrekov
gozd, sredi kterega sta bila dva velika ribnjaka.

Francelj prišedši v dolino na cesto, nij koj
zapazil še starega moža, ki je nesel veliko vrečo
na preramnieah.

„Dobro jutro! kam pa jo mahate, gospod,
tako zgodaj?" ogovori prišlec Franceljnu, „greste
morda v cerkev? Danes bodo bilje po ranjkem
Komarju."

„Bog daj dobro jutro! Ne grem v cerkev,
v Zalog sem se namenil", pravi Francelj, prijazno
se ozrevši, kdo ga ogovarja. „ Kam pa vi greste,
oče? Preveč težko ste naložili."

„E v mlin nesem k Mrvi; pojdeva lehko

144  —

nekaj časa skupaj. Ta presneta vreča me res že
nekoliko pobira; včasih sem nesel po tri mernike
pšenice, pa se še zmenil nisem, sedaj je pa že
mernik preveč. Starost me lomi, starost, počasi
bomo šli vsi v krtovo deželo. Kaj pa čemo?
Umreti moramo, pa je, sej nismo za druzega."

..Ali je še daleč tisti mlin? — Pa ne bi ne¬
koliko počili, ne? Preveč se boste utrudili.“

„ Nij daleč ne, še dobro četrt ure ne. —
Kam ? v Zalog, pravite, da greste ? ali imate koga
znanega ondi?“

„Povabljen sem tja, neki gospod iz Ljubljane
stanuje sedaj tam."

„A, greste nemara k Srakarju, tistemu de¬
belemu gospodu; takisto pa že, takisto," pravi
očanec ter popravi vrečo bolj na pleča, da bi ga
preveč ne težila.

„Kaj ga poznate?" pravi Francelj rado¬
vedno.

„Kaj ga ne bi, sej sem služil pri njem tri
leta za hlapca, ko je imel še posestvo na Do¬
lenskem, potlej je pa prodal nekemu Lahu, ter
se preselil v Trst, jaz pa sem jo pobral zopet
domu. Takrat bil je še siromak, službe nij imel
nič, samo s tem se je živil, kar je pridelal: sedaj
je pa tako premožen; Trst ga je storil bogatega."

„Dve deklici ima tudi pri sebi, menda je
njima strijc."

„Enej je strijc, starejšej, sicer ste blezo obe

— 145  —

en at e starosti. — Krog sv. Mihela je bilo oboje,
kakor so mi pravili; pa Berto kličejo starejo.
Takrat še nij imel nobene pri sebi, ko sem jaz
pri njem služil."

„Pravite, da je Berta starejša, ali vsaj enake
starosti z Juliko? — To nij mogoče, najmanj
pet let je mlajša videti od Julike; tudi ves drug
značaj ima." Francelj je namreč že koj pri
prvem snidenju v farovžu spoznal velik razloček
med tema dvema deklicama. Berta je bila pri¬
jazna, ljubezniva, Julika pa je povsod kazala
nekovo ošabnost, zaničljivost, in imela sploh
grdo navado, da je vsacega obrekovala, ki nij
bil po njenej volji. — „Kako je to", praša dalje,
da je samo Bertin strije; kaj niste sestri?"

Možek se poinuza in nekaj časa molči, kakor
bi se bal besedo povedati, potem pa pravi:
„No povedal vam bom, kako je ta reč; sej menim,
da ne boste naravnost proti njemu tega omenjali.
Bojim se ga ne, pa sitno je. — Jaz sem od neke
zanesljive osebe zvedel, da je Julika njegova hči
s tisto staro gosposko žensko, ki jo ima pri sebi.
Pa molčite, veste, naj bo, kakor hoče; kaj nam
mar? Da bi ljudje preveč jezikov ne brusili,
izdal jo je za Bertino sestro. Tudi bo Julika
brž ko ne vse imela, Berto bo z lehka odpravil
od hiše. Berta ima še enega brata, ki je bil na
Dunaju v šoli, učil se je menda svetnike delati
za oltarje, potlej se je pa nekam izgubil, ne vem

— 146  —

kam; nisem reč slišal o njem. Sedaj na stare
dni nikamor ne grem, pa tudi nič ne zvem;
razve tega pa sem bil že več let pri svojej hčeri,
ki je omožena pol drugo uro od Kranja. “ —
Franeeljnovo obličje se je stemnilo. — „Pa
menda nij zala Berta pijanega Miheljna sestra?
Nič drugače ne more biti, vse se vjema“, tako
je premišljeval. Primerjal je včerašnjo učiteljevo
pripovest in današnjo kmetovo; vse je pričalo,
da bi utegnil ravno ta Srakar Kavkin strijc biti.
Rad bi bil še dalje kaj pozvedel, pa kmetič je
že zavil po stezi v drugo stran, rekoč: „Bog vas
obvaruj! gospod, le kaj dobro opravite. Starej
Klepetini — ali kako jej že pravijo, morate se
prikupiti, potlej bo pa vse dobro.“

Prišedši pred grajščino sreča ravno ono
dekle, ktero je videl na svatovščini; šla je po
vodo.

„0 kaj ste vendar enkrat prišli sim“, ogo¬
vori ga, „kje pa imate svojega tovariša ?“

„Doma je ostal, noge ga bole, ne more iti.
Zelo dolg čas mu je po vas, zakaj ga ne obiščete ?“
pristavi Francelj šaljivo. — „So li gospod doma?“
„Zjutraj že odpeljali so se v Brezje ; samo
gospodična Berta so na vrtu ; tam-le pojdite skozi
ona-le vrata. “

Nekako radost, združeno z bojaznostjo, ki
si je nij mogel prav razložiti, čutil je Francelj,
ko je zvedel, da je krasna deklica sama. Kri*

— 147  —

mu je šinila v glavo in srce mu jame hitreje
biti, ko stopi skozi mala vratca na vrt.

Berta je sedela razoglava, pol naslonjena,
na lesenej klopici pod velikim kostanjem in v
rokah držala nekakov list. Franceljnu se je
zdela danes še mnogo mirnejša, nego prvikrat.

Nedrije kril je majhen jopic, spredaj zapet
s celo vrsto okroglih gumbičev, leva rokica ležala
je prosto v naročju, v desnej pa je držala list. —
Francelj je obstal, nij se je upal motiti jo; zrl je,
kot očaran v zalo devo. — Sedaj položi Berta
list iz rok in zapazivši mladenča, plane kvišku
in veselo zaklikne: „A vi tukaj, gospod Francelj?
Lejte si no, vendar ste mož beseda. Sicer nij
strijca doma, pa nič ne de, vas bom pa jaz za¬
bavljala, kolikor mogoče, sej vem, da niste preveč
izbirčni . . .“

„Prosim gospodična 11 , seže jej Francelj v
besedo, „preveč se skrbite za-me, jaz sem srečen,
ako vas smem tako-le obiskati, samo če nisem
nadležen. Bili ste utopljeni v misli . 11

Deklica ljubeznivo pogleda Franeeljna ter
se nasmeje.

„ Morda pa so bile skrivnosti ? Potlej vas pa
nočem nadlegovati . 11

„Drugim skrivnosti — vam pa niso skriv¬
nosti 11 , to rekši povesi lepe črne oči, — — „brala
sem vaše pismo . 11

„Moje pismo !? 11  praša nekako boječe

10 *

— 148  —

Francelj, ki jej je po skrivnej poti bil pred tremi
dnevi poslal list. „Ne zamerite, gospodična, da
sem se drznil; — sr — srce mi je tako velelo.
— Vas li zanima moje pismo ? 11

„Da, večkrat sem ga že prečitala; tako pri¬
jetno pišete . 11

„Oh, milostljiva gospodična! smem li kaj
upati ?“ praša Francelj z nekakim glasom, ki je
očital bojaznost združeno z nadejanjem.

Berta nič nij odgovorila; povesila je oči,
prsi so se jej valovito dvigale in globok vzdihljaj
se jej j e  izvil iz globočine srca. Francelj je
stal, kakor okamenel; nij se ganil z mesta; niti
besedice nij mogel spregovoriti. Prijel je Berto
za nežno rokico ter jej jo strastno poljubil; —
deklica mu je nij odtegnila.

Se le črez nekaj trenotkov, ko se je polegel
vihar prvih občutkov, reče Francelj z nahripljenim
glasom: „Predraga Berta, vi ste prva, za ktero
je zagorelo moje srce; vi ste edina, ki me more
osrečiti; smem li pričakovati, da boste vsaj neko¬
liko povrnili mojo ljubav?“

„Od moje strani smete se nadejati popolne
ljubezni; sej je prvi trenotek, ko sem vas videla,
moje srce bilo za vas. Mnogo se mi jih je že
prilizovalo, a ljubiti nisem mogla nobenega razve
vas. Boste li tudi vi mene tako zvesto ljubili ? 11
Te besede pristavivši ljubeznivo pogleda Franceljnu
v oči.

— 149  —

Mesto odgovora naznanjal je vroč poljubek
na Bertine ustne Franeeljnovo srečo.

Ne bomo na dolgo opisovali ljubkovanja
teh dveh srečnežev, ki sta si prisegla danes prvo
ljubezen; sej se to da bolje čutiti, nego z bese¬
dami izrekati.

Temniti se je že jelo, ko pravi deklica
Franceljnu: „Tega ne smejo zvedeti atrije, da

ste bili danes tukaj; koj bi ovirali najino ljubezen.
Naročila bomhišinji, naj molči; njej smem zau¬
pati. Obiščete nas lehko večkrat, ce bodo tudi
strijc doma, radi bodo videli, ker tu je le malo
druščine, oni pa se radi pomenijo o svetovnih
novinah. Morda se zopet kedaj najde ugodna
prilika, da se razgovarjava, kakor danes.“

Francelj se poslovi; pri bližnjej cerkvici je
ravno zvonilo k sv. Florijanu, ko je koračil po
cesti proti domu. Na poti pridrdra kočija.
Francelj je vedel, da so skoraj gotovo Zaloški; zatorej
stopi v stran, da ga ne bi videli.

Da bo ravno današnji dan Franceljnu vir
mnozih britkostij, tega ne bi bil danes mislil.
Najkrasnejše podobe slikal si je v svojej domišljiji,
ne pomislivši, da ravno najlepše najleže odpodi
prva najmanjša sapica.

150  —

6. Ženski značaj.

V Nadlogovej krčmi, ne daleč od Zaloške
grajščine, bilo je danes vse živo. Kmečki očanci
pili so ga na vse pretrganje, kot bi si hoteli za
celo leto pogasiti žejo. Oče Nadloga, debel, siv
možiček z zeleno kapico na glavi, bodili so po¬
časi krog svojih ljubljenih gostov, ter jim pridno
prilivali, če je kje kaki kozarec že dno kazal,
sej so dobro vedeli, da imajo možje denar v žepu
in radi dajo kaj izkupiti.

„Hej, oče Nadloga ! 11  kričal je velik mož,
Cucek s Korenjega, ki je bil po vseh krčmah
dobro znan zarad večkratnega prepira, kedar je
imel že mnogo vinskega duha v glavi, „ poglejte,
svetilnica je prazna. Se en bokal, pa še ne
gremo 11 , in lopil je s steklenico ob mizo, da so
kar kozarci zarožljali.

„ Grdoba, ti sipa  že pijan 11 , odvrne krčmar,
„nič več ti ga ne dam, imaš že dovolj. — Sej
ne boš plačal, ker nimaš denarja, dolžan si že
blizo poldrugi goldinar . 11

„Yina gor! pravim; jaz nisem nič dolžan,
danes sem zaslužil pet in štirdeset krajcarjev, ko
sem peljal nekega gosposkega človeka v Zalog . 11

„ Polič ti ga zastonj dam, samo da pojdeš
domu. Zena bo prišla po te, potlej bo pa zopet
prepir. Pameten bodi, pa domu pojdi, dovolj ga
imaš 11 , prigovarjal je krčmar pijanemu Cucku, ki

— 151  —

je bil že res ves v ognju, in nij druzega manjkalo,
nego prilike, da bi se sprijel s kterim svojih
sosedov.

„Kaj baba? kaj pa ima baba z menoj opra¬
viti? Ali je kaj njenega? Vse je moje, moj ruha,
jaz sem gospodar! 11  In jel se je biti s pestjo ob
prsi, kot bi hotel dušo izgnati iz telesa.

Slednjič je bilo gostilničarju in drugim
pivcem preveč; pomaknili so nemirnega Cucka
pod kap, kjer je imel potem dovolj časa pre¬
mišljevati, kako borna oseba je med svojimi
sosedi.

Ta ravs in kavs pa nij motil štirih gostov
v nasprotnej sobici, ki so sedeli pri okrogljej
belo pregrnenej mizi in si kratili čas s kvartarni.
Prvi pri oknu v kratkej suknji in dolzimi rjavimi
brkami pod nosom bil je ondotnji prodajalec, ki
je že dvakrat doslužil vojake in si potem izvolil
mirnejše življenje med svojimi sosedi ter jel pro¬
dajati razno robo na drobno. Druga dva, suhi
osebici, kot bi se bila že celo leto sušila v dim¬
niku, bila sta pisarja bližnje uradnije; slednji pa,
najzgovornejši in vedno vesel v srečnih in ne¬
srečnih urah, bil je naš učitelj Janez, ki je po¬
sebno rad zahajal v druščino dosluženega vojaka,
odkar sta se seznanila nekaj dni sim, — ker je
tudi on nosil cele tri dni — če smo prav brali
na njegovem odpustnem listu — vojaško suknjo
pri sanitetnej kompaniji, potem pa so ga neute-

— 152  —

goma domu poslali, ne ve se zarad kakovih ži¬
votarili napak.

„Po pet krajcarjev mi plačate vsi trije,“
kričal je Janez, ko je pograbil zadnji kupec
kvart in preštel, koliko je napravil.

,,Zakaj pa pet?“ čudi se mustačasti proda¬
jalec. — „Pik - kralja imamo mi, jaz sem ga
domu prinesel s tarokom, pa damo tudi.“

„No le štej: Pagat ultimo, tuli, deset taro¬
kov napovedal, he!“

„A, si deset otrok napovedal, “ norčeval se
je ta, ,,nisem vedel; potlej pa že tvoja obvelja. 11

„Sedaj pa nehajmo,“ pravi učitelj, ko je
pograbil z velikim duševnim naporom pridobljene
krajcarje ter jih spravil v žep, „dovolj je že te
neumnosti."

„Se ve da, sedaj bi nehal, ker si nas
oplahtal, ha, ha, ha“, smejal se je stareji dolgo-
lični pisar in si prižgal pipo tobaka. „Če hočete,
pa nehajmo, sej vem, da Janeza ne uženemo vsi
trije. Izpijmo raji vino, da se nam ne ogreje,
in prej novega dobomo." —

„Skoda, da nij mojega tovariša Pranceljna
tukaj, lehko bi kaj zapeli", oglasi se učitelj, ki
je prvi izpraznil kupico ter si globoko oddehnil,
kot bi mu bil ta požirek strašne težave prizadel.
„Ne vem, kaj mu je; odkar seje  seznanil s tisto
gospodično iz Zaloga, ves se je spremenil. Nič
več ga nij k meni, vedno tiči doma, ali pa leta

103  —

po gozdih, in grmovjih, kot bi bil zdivjal. Tacega
človeka še ne vem, da bi bil tako zaljubljen v
smrečje, bukovje in hrastovje; vrag vedi, kaj je
ondi prijetnega? Kaj hočem reči? Sej pravim,
jaz sem mu vedno dejal, da ga bo ta ženska še
ob pamet spravila, pa nič nij maral. Ne vem,
kako se morejo nekteri ljudje tako zaljubiti.“

„Aha, ta je tisti v hrvaškej suknji; one
dni sem ga že videl tu-le doli na cesti. Prav
zal fant je, krepek vojak bi bil“, pravi proda¬
jalec. — „Za ktero pa gleda, za Juliko, ali za
Berto ? “

„Jaz nobene ne poznam; tisto menda ima
s črnimi lasmi, vsaj blodi vedno o črnih laseh,
črnih očeh; zobe pa že ne vem kakove ima,
menda bele, če nijso kaj škrbasti.“

„Berto tedaj! Ta se je pa spekel ta, če še
nobeden ne. Sej ima druzega: novi adjunkt
Klinar je vsaki dan ondi kuhan in pečen. Jaz
sem dobro znan ž njim, sam mi je pravil, da
mu je Berta zelo všeč, in tudi ona ga neki rada
vidi. Srakar misli sicer Juliko oddati in dekle
tudi samo misli, da jo ljubi adjunkt, ali rekel
mi je, da je preveč ošabna, da si je ne želi za
ženo; Berta je bolj pohlevna, samo navihana je
precej, nemara mu bo delala preglavice."

„Kaj mi praviš!" začudi se učitelj. „Meni
je pravil od začetka, ko je še včasih k meni
prišel, da ga ima rada, da mu je obljubila zvesto

154  —

ljubezen in fant je bil ves v  srečen. Da je pa
taka. bi pa ne bil verjel. Skoda fanta, nemara
ga še to v nesrečo pripravi, ker je tako občutljiv.
Mene, se ve da, bi ne vodila tako brž za nos.“

Sedaj se odpro dveri in v sobo pride
Francelj.

„Lejte! kadar o volku govoriš, pa pride“,
reče učitelj. „Srečne oči, da te še enkrat vidijo,
sej že cel teden nisva bila skupaj. Kaj te je
neki prineslo sim; gotovo si bil v Zalogu, ali pa
še-le misliš tja iti.“

„Nisem bil tam. Doma mi je bilo dolg
čas, sem pa sim prišel, vede, da si tukaj.“

„ Kavno sedaj-le smo se menili o tebi, —
pa ne bodi hud. Ta-le gospod pravijo, da si si
slabo družico izbral. Druge ima rada.“

„Naj jih ima, kaj mene briga. Vsak ravna,
kakor se mu zdi prav“, reče Francelj nekako
nevoljen, da že celo po krčmah govore o njegovej
ljubezni.

Zdaj zahrušči v drugej sobi harmonika, ktero
je neusmiljeno nategoval domači pastir Matija,
da bi si prislužil kake bore. Janezovi trije to¬
variši so brž zbezljali tja, da bi nekoliko brusili
pete, on pa je ostal pri Franceljnu, rekoč, da se
preveč poti, ako pleše.

„Povej mi odkritosrčno", prične učitelj, ko
sta bila sama, „ali res ljubiš Berto?"

Francelj je povesil oči in nekaj časa molčal,

— 155  -

potem pa pravi: „Res. — Ali tebi ne sme človek
nič razodeti, vse raztrobiš."

„Jaz nisem nič raztrobil; tukajšnji kupec
je začel praviti o teb dekletih, kakošni ste, kaj
jaz vem, sej ju še niti ne poznam."

Ali  poznaš novega adjunkta Klinarja?"

„Danes sem prvikrat slišal to ime."

„Od neke strani sem zvedel danes, da ga
ima Berta res rada. Meni je sicer zagotovljala.
da ljubi Juliko, da je sicer najprej za-njo se
trudil, pa ga ne mara, ker je premajhne postave,
kakor je šaljivo rekla. Sam ne vem, pri čem
sem. Ce bi bilo to res, potlej ne verjamem ni¬
komur več na svetu. — Ne, to ne more biti
resnica, taka blaga duša ne more tako prekanjeno
ravnati."

„če pa bi bilo vendar le res?" vpraša učitelj
nekako dvomljivo. „Kaj majhna postava, ta je
bosa."

„ Prepričati se hočem natanko, da si ne
bom pozneje očital: krivično sem sodil." —

Med temi pogovori bližala se je krčmi po
cesti mala karavana gosposkih ljudij. V prvej
vrsti stopal je strijc Srakar in njegova pomočnica
Mis Klementina, ktero je spremljal mladi gospod
v lovskej obleki, Ludvik Klinar. Zadaj ste kora¬
čili Julika in Berta. Zakaj je bil danes mladi
adjunkt tako negalanten, da nij spremljal svojih
krasotic, ampak se poprijel zastarele device in

156  —

njenega tovariša, strijca Srakarja? Vedel je najbrže
sam najbolje; bili so menda politični vzroki,
sicer bi se bil kmalu naveličal Klementinine
druščine, ki je še vedno govorila v prvej osebi
o krasnem ženstvu, kakor bi se tudi ona še
smela prištevati mlademu svetu.

„ Zakaj pa si tajila, da nij bilo oni dan, ko
smo bili mi na Brezju, tvojega ljubeznjivčka
tukaj ? “ pravi Julika svojej tovarišici, ko ste ostale
nekoliko zadej. „Lej, jaz sem ga pa videla, pa
ti nisem koj povedala; doli pri mostu nas je
srečal, ko smo se peljali domu; stopil je v stran,
pa jaz sem ga koj spoznala. Vidiš, kako lažeš? “
Berta vide, da ne more več prikrivati, uda se
ter reče: „Zavoljo strijca nisem hotela povedati,
da ne bi bili kaj mislili. “

„Ne vem, kako da si se ravno temu na
vrat obesila; tako je pust.“

„Bevež se mi smili, da je tako zaljubljen
v me; blago srce ima. Ali kaj, sej vem, da ne
bo nič iz tega; žal mi je že, da sem mu kako
besedico rekla. Morda bi bil pozabil.“

„Ne vem, kaj bo s teboj, ljuba Berta; tega
ljubiš, in Ludvika imaš rada; Ludvik je pa tudi
zaljubljen v te, in ti ravno tako nekoliko va-nj.
Ta še utegne lepa biti! Nazadnje še bode dvoboj
zarad tebe!“

„Beži, beži, sej je tvoj! Čemu ga boš meni
prilastovala? Leimejga; jaz ti nočem napotja delati. 11

„Vidiš, s tem že kažeš, da ga imaš rada“,
pravi Julika z nekakim glasom, ki je naznanjal,
kako zavida svojej tovarišici mladega adjunkta, ki
bi sicer lekko njo srečno storil. —

Ludvik, ki je menda že opravil svoj posel
pri avant-gardi, počakal je deklici, da ne bi jih
bilo strah samih; ter se vstopil k arrier-straži.

Med tem je v sobi godba nehala; oni trije
so se zopet povrnili ter pričeli hvaliti vaška
dekleta, kako znajo dobro plesati; Francelj pa je
strme stal pri oknu in gledal na cesto. Dobro
je videl gredoče in pri Berti mladega gospoda,
a rekel nij nobenemu nič. —

Noč je nastala in naši pivci bili so tako
zatopljeni v pogovore, — menili so se ravno o
nekej vojaškej reči, pri kterej sta imela prodajalec
in Janez prvo besedo, — da niso nič pogrešili
Franceljna, ko se je ta odtegnil ter jo pobral
vun. — Za hišo bila je majhna utica, obraščena
s fižolovimi trtami. Ondi se je vsedel Francelj
in premišljeval — menda ničemurnost tega
sveta ?

Sedaj zasliši blizo sebe neki pogovor; hotel
se je zopet povrniti v sobo, da ga ne bi pogre¬
šili; ali spoznavši Berto in pri njej adjunkta
Ludvika, umaknil se je nemudoma nazaj, bodi
si, ker bi bil res rad slišal nju pogovor, kar mu
nihče ne bo zameril v takovih okolščinah, ali pa,
da ne bi mislila, da ju zalezuje.

— 158  —

„Ah! mila Berta, ali se smem vsaj nekoliko
nadejati vaše ljubezni'?“ govoril je z vso ljubezni¬
vostjo Ludvik Klinar svojej krasotici.

„Sej ljubite Juliko! Lejte si no, kaj bi radi
dve imeli '? 11  pravi Berta s porednim smehom.

„Nikdar nisem nje ljubil; zagotovljam vas ;
njo sem le izbral za sredstvo, da bi lože dosegel
vašo ljubezen."

„Oho! kaj se mora po takovih potih sredstev
iskati? Potlej ste pa porednež."

„Ah, ko bi bil jaz kedaj tako srečen, kot
je vaš ljubljenec, za kterega bije vaše srce!"
vzdihne poluglasno Ludvik ter zre Berti v oči.

„Kdo je moj ljubljenec? Moje srce je še
prosto," reče deklica nekako plaho, kot bi se
bala izustiti te besede.

„ Gotovo?" —

„Da!“ -

„In oni mladeneč, o kterem sem že nekaj
slišal ? “ —

Ko ne bi bilo temno, videl bi bil Ludvik,
kako je pri tem vprašanju Berta zarudela.
„Njega le spoštujem, ker je blag človek",
dejala je.

„In več ne?"

„Ne, čeravno zasluži zvesto ljubezen. Moje

okolščine.“ Teč nij slišal Francelj, ker

sta se že precej oddaljila. Kaj tacega še nij
nikdar doživel; stemnilo se mu je pred očmi, in

— 159  —

sam nij vedel, kje je prav za prav. Zapustil je
vrt in hotel v sobo iti, da bi med hruščečo
druščino zatopil nekoliko srčne bolečine; ali pred
pragom obstane; veseli vriše njegovih tovarišev
mu je še bolj zbadal srce. Po vrtu priteče Berta
sama, Ludvik se je še delj sprehajal proti keglišču
in od ondot povrnil se po drugej strani v hišo.

„Kaj si tudi tukaj, mili moj Francelj?"
pravi deklica mladenču z nekakim otročjim
glasom, ki je razodeval vso ljubeznjivost, „oh
koliko časa te že nisem videla, srček moj! Zakaj
pa ne prideš nič k nam gori? Toliko časa te
že nij bilo. Ali si hud, mili moj?“

Kakor iz globocega spanja vzbudi se .Francelj,
ko ga ogovori Berta. „Kakor vidim, gospodična
Berta," dejal je, „dobro se zabavljate; zalega
spremljevalca imate."

„Kaj si zato nevoljen, Francelj? Pojdi, no,
pojdi; ne morem se tega sitneža odkrižati", odvrne
deklica nekako osupnena. „Sej sem ti rekla, da
ga ne maram. Tebe edinega ljubim, da veš."
„Ne vem, — sej si rekla, da si še prosta."
„Zato, da tebe ne bi izdala; nekoliko že
govore o tem in bojim se, da bi strijc ne zvedeli. —
Kako rada bi ostala sedaj-le pri tebi, pa me bodo
pogrešili, moram gori. Ne bodi tak; veš Francelj,
nikdar ti nisem bila in ti ne bodem nezvesta;
trdno se na-me zanašaj!" —

Francelj bi bil rad še kaj rekel, ali sedaj

— 160  —

je prišel nekdo po veži in nemudoma sta se
razšla.

Mladeneč zopet nij vedel, je-li krop ali
voda. Vse se je tako čudno motalo, da nikakor
nij mogel razvozljati te uganke: ga li ljubi, ali
ne. Vendar je bolj mislil, da se le norčuje ž
njim. —

Ko sta šla pozneje z učiteljem proti domu,
nij mu Francelj nič razodel, da je govoril z
Berto; tiho je stopal dalje, med tem, ko mu je
Janez, vinskega duha napolnjen, cele rešte deklet
našteval, ktere so zale, bogate, ktere bi bile
najbolje žene.

„0 ženstvo, ženstvo!“ tako je vzdihoval nekdaj
Gašper Galeja pod staro vrbo za Badomljo, • ko
ga je zapustila njegova draga, „ti si čudna stvar
na svetu! Bes marsikomu sladiš življenje, ali
marsikterega tudi pahaš v nesrečo, da se ne more
več rešiti. Ko bi natanko presojeval, našel bi
ravno pri tem spolu največkrat začetek mnozih
nesreč. Sej je bila že Helena povod dolgotrajnej
Trojanskej vojski, kjer je padlo toliko pridnih
fantov. Kleopatra bila je Antonijeva nesreča,
ter ga pripravila ob čast in življenje, mene pa
moja Nežka!“

Kdo ve, če niso te besede tudi Franceljnu
prišle na pamet ta večer, samo če je le kaj vedel
o slavnem možu Gašperju Galeji, ki je preživel
svojo starost v razvalinah starega gradu, same

161

žalosti, da mu je ušla žena, nezvesta Nežka, za
ktero se je bil toliko trudil, da jo je dobil! —

7. Na sejemski dan.

Kdo ne ve, kako moč ima majhen listič
papirja, ki nam prinaša po svojih mrtvih črkah
sporočila od znancev, prijateljev, ljubih itd. —
G. P. K. James pravi v enem svojih romanov:
„Pisma! čudna, skrivnostna zb roja starih cunj in
lima, koliko raznih sprememb ste že učinila na
zemlji! Kolikokrat je pretresla tanka, zložena
pola papirja s čudno zakrivljenimi, črnimi hiero¬
glifi, najprostejše in naj veselejše srce, da je
postalo plen nesreče in bolesti! kolikokrat spre¬
menila smehljaje v solze! Kolikokrat ste odpodila
prijetne podobe, ki jih je rodila fantazija, spomine
in upanja, ter zavila preteklost v puščobno temoto
in prihodnjost v grozno brezupnost. — Kolikokrat
pa ste bili nepričakovani oznanovalci sreče in ve¬
selja! Kolikrat ste prinesla v tugepolna prša
svitlobo in mile solnčne žarke! Kolikrat ste raz¬
gnala na mah temne, gromonosne oblake in črno
nevihto sveta! — Da, večkrat ste celo mračni,
viharni dan dolzega, tugepolnega življenja sklenila
po bliskovo z nekako ekstatično svitlobo, ki je
bila prebliščeča in premočna, da bi jo bilo moč
preživeti." —

— 162  —

„To čudovito moč zvedel je danes tudi
Francelj. —

Sv. Martin, ta je mogočen patron, ne le,
da se ta dan krščuje novo vino in odslej še le
dobi vse pravice, M so mu priznane od Noeta
sim, ampak tudi dosti sejmov napravili so Slo¬
venci v čast temu svetniku. In kdo se na kmetih
ne veseli sejma? Gospodar je vesel, ker bo prodal
kravo ali pa par voličev, ktere je doma oporedil,
dekleta so vesela, ker bodo imela na izbiro raz¬
nega blaga, da si lehko omislijo kakoršno obleko
če hočejo, krčmarji pa so še najbolj veseli, ker
vedo, da se nobena telica ne bo prodala, da ne
bi se izpilo na nje zdravje in dobro srečo par
bokalov vina.

Tudi v vasi, kjer smo pričeli našo povest,
bil je danes takošen vesel praznik; bil je sejem.

Krog šole so se naselili kramarji s svojim
blagom in razvesli mnogo pisanih rut, da bi
bolj mamili mladino ter jo vabili k sebi; usnjarji,
manj bahati možje, spravili so se k cerkvi pod
varstvo sv. Martina, ter rezali ondi v eno mer
podplate, urbase in razno drugo usnjarijo, in
Eibničan, kterega nikjer ne manjka, razložil je
svojo leseno robo ob cesti ter plel „rajte, reščajta
in drugo siiho robo“, da ne bi mu zmanjkalo
blaga.

Nekoliko v strani stala je rogata živina:
ovce, koze in prešiči, in tu je bil največi šunder.

Roka ob roko je ploskala, mešetarji so se pridu-
ševali na vse krvave moči, da je ta ali ona krava
breja, koliko ima mleka za vsako molžo, gre li
po plemenu i. t. d., od vsacega repii vedel je
mešetar lastnosti, če ga prej še tudi nikdar
videl nij.

„Kopač! koliko boš hotel imeti za kravo ?“
praša star možiček v višnjevej kamižoli, ki je tudi
vlekel za seboj suho telico ter jo hotel vvrstiti
med drugo živino.

„Petinšestdeset“, odvrne Kopač ter meri z
očmi svojo kravo na dolgo in široko, kot bi se
hotel še enkrat prepričati, je-li res toliko vredna,
ali ne.

„Kraviea je lepa, veliko vime ima, pa danes
je živina hembrano po ceni; nič kupčije nij.“

„Ceneje je ne dam, prevesnica je, spomladi
mi zadene najmanj osemdeset, pa kaj se če?
Klaje mi bo primanjkalo črez zimo, denarja je
pa tudi treba. “

„ Je, je; meni se tudi taka godi, zato bi pa
rad prodal to-le kleše. — Kaj pa? — e e kaj
sem že hotel reči, — kaj pa tvoj mlajši fant
Francelj, ali je še doma? Dolgo ga že nisem
videl.“ v

„Še.“ —

„Sedaj pojde v lemenat, ne? '— Glej, kako
se ti bo na stare dni dobro godilo, ko boš imel
gospoda. Košta res, košta, dobro je pa le.“

11 *

— 164  —

„V Trst pojde sedaj", odvrne Kopač kratko
in nekako nevoljno, kajti nič rad se nij menil
o svojem sinu, odkar mu je naznanil, da lioče
iti v Trst, tako daleč od doma k morju, kjer ga
ne bo mogel nikdar obiskati.

„Y Trst pojde? Kaj bo pa tam delal, ali
so tam tudi kake šole? Pa menda ne bo za je¬
zičnega dohtarja študiral?" —

„Mora že kaj biti; jaz v ne vem te ropotije,
še nisem bil nikdar tam. Že sam ve, kako je
bolj prav; njegova glava, njegov svet. Kakor si
bo postlal, tako bo pa ležal, jaz sem že svoje
storil, on naj pa svoje."

„Tako tedaj ti praviš, da pojde v Trst?
Tam bo pa barke videl, pa morje. Moj Tone je
bil tudi tam, ta, ki je oženjen na Brdih. Pri
pomorskih Soldatih je bil. O, koliko je vedel
povedati. Tam na barkah imajo iz vrvij lestve
in tako urno mora laziti po njih, kot maček po
drevju."

Možek bi bil nemara še delj pripovedoval,
kako je njegov sin po ladjah vrvi vlačil in nate¬
goval, ali sedaj so prišli kupci in oče Kopač so
se zapletli v barantijo.

Franceljnu nij danes nič dosti brigal sejem.
Počasnih korakov hodil je gori in doli po cesti,
in če ga je kaka znana ženica pozdravila, ali pa
kteri njegovih prejšnjih tovarišev iz otročjih let,

— 165  —

odgovarjal je le kratko, kajti njegove misli so se
podile Bog ve, kodi.

Ravno jo je mislil zaviti proti šoli, da bi
obiskal svojega prijatelja Janeza, ko mu pride
nasproti neznan človek, golorok in v starih ir¬
hastih hlačah, ki so že zdavnaj izgubile prvotno
barvo.

„Gospod! tu-le imam neko pismo, menda
bo do vas“, pravi prišlec, ki se mu ponižno pri¬
bliža, in privzdigne star, luknjast klobuk, čehljaje
se za vratom, kot bi hotel izduhtati, je-li zadel
pravo osebo, ali ne.

„Kje ste pa dobili to pismo ?“ praša Francelj,
ogleduje list, kterega vnanji napis nij kazal
ravno izurjene roke.

„Mlada gospa v Zalogu so mi ga dali
skrivaj, rekoč naj ga vam izročim “, pravi ta in
nekako sumljivo skremži obraz, vide, da ga
Francelj ne opazuje.

„Že dobro, hvala!“ pravi mladeneč ter
odide po stezi, ki je držala proti majhnemu
gozdiču, da bi ga ondi nihče ne nadlegoval pri
čitanju, dedec pa je švedral dalje na sejem in
mrmral med potoma: „Hudir, mislil sem, da mi
bo kaj brsnil, ko sem mu prinesel pismo, pa
nij nič, — menda tudi nima okroglega v žepu,
koli jaz; sej že gleda tako žalostno, kot bi ga
bila lakota srečala.“ —

— 166

Francelj obstane v senci starega oreha,
odpečati pismo ter bere:

Dragi gospod!

Z bolestnim srcem Vam moram naznaniti,
da najina ljubezen ne more dalje trajati. Kakor
nerada storim ta korak, tako me okolščine silijo
k temu. Strije mislijo prodati hišo v Ljubljani
ter se preseliti na Štajersko in jaz, kakor veste
moram ž njimi. Kaj bi nama pomagala sama
ljubav, ker ne bi mogla nikdar se združiti? Vi
pojdete svoja pota, in jaz? — Jaz sem popolnoma
v rokah strijčevih; oni so moj dobrotnik, in
ubogati jih moram, če zavoljo druzega ne, že iz
hvaležnosti. Sami lehko sprevidite, da to nikamor
ne kaže — mnogo let boste prebili na tujem;
obrnite se kamor že hočete; leta prineso tudi
druge misli. Nemara bi se pozneje kesali, ko
bi dosegli kako visoko službo, da ste izvolili
bolj prosto deklico. Sedaj se poznava še-le malo
časa; lehko bodeva obadva pozabila, čeravno bo
z začetka bridko. Vedite, jaz sem Vam udana
z dušo in telesom, in čeravno se morava ločiti,
ostali mi boste vedno v spominu; sej ste bili
prvi, kterega sem ljubila. — Tudi sem že tu pa
tam spoznala iz strijčevega obnašanja, da nekaj
slutijo o najinem znanstvu; ko bi se tega za
trdno prepričali, odgnali bi me nemudoma od
hiše. In kaj hočem potlej sirota brez vse po-

— 167  —

moči? To lehko sami previdite. — Naš strijc so
sicer prijazni z vsakim omikanim človekom, ali
o ljubezni nočejo nič vedeti, ako se nij nadejati
koj bogate snubitve. — Menim, da ne boste hudi
na-me; sej nij moja volja. Čeravno je nemila
osoda tako sklenila, da morava pozabiti, kar je
bilo, ostaneva si vendar prijatelja.

Nadejam se, da se ne boste jezili na svojo
ljubljenko, ki Vas zadnji krat v duhu poljubuje.

Berta.

Francelj je še dolgo strmel v pisanje. Ko
je dokončal, sam nij vedel, ali se mu sanja, ali
je resnica. „To nij nikoli Berta pisala 11 , dene
sam pri sebi, „ona, tako blago bitje, ne more
kaj tacega pisati. Ali kdo bi bil drugi to pisal?
Sej nihče v gradu ne ve o najinej ljubezni!

— Ljubezen je življenje, pravijo pisatelji, jaz pa
pravim: ljubezen je trpljenje, ki počasi razjeda
človeške žile. — Nikdar me nij ljubila! To je
bilo le hlinjenje, sicer ne bi mogla napisati be¬
sede: „pozabiva, kar je bilo.“ Prej vedno „ljubi
moj Francelj 11 , a zdaj na krat, „dragi gospod ! 11

— Ne, ne, jaz te ne bom pozabil; nij mogoče;
jaz ne spreminjam ljubezni, kot mestna dama
oblačila . 11

Razburjen vrne se mladeneč nazaj na
sejem, da med hruščečo množico nekoliko utiši
srčno bolest. Ob cesti sreča učitelja, ki je ravno

— 168  —

ogledoval pri nekem prodajalcu prstene pipe, cevi
in drugo blago.

„Lej ga no! Kod pa hodiš?" ogovori ga
Janez, „ravno sem te iskal. Pojdi z menoj v
krčmo; tvoj oče so ondi, ravno sedaj-le so pro¬
dali kravo, pijače bo kot vode.“

„Ne grem; pojdiva raji sama kam.“

„K očetu boš vendar šel? Danes so dobre
volje, tako ga pijejo, da je kaj. Kavno prej so
me vprašali, če sem te kje videl . 11

„Ne grem med pivce; preslabe volje sem;
če hočeš, pojdiva v gornjo izbo . 11

Janez vide, da nij drugače, uda se slednjič
ter gre s Franceljnom v gornjo sobico, ktero je
imel krčmar Grčar navlašč pripravljeno za odličnejše
goste. —

„Tedaj po vsej sili hočeš iti k mornarstvu",
prične učitelj, ko sta sedela sama v izbici in se
krepčala z vinom, „jaz bi ti svetoval, da ne.
Koliko nevarnostij je ondi, pomisli! Druzega
nimaš, kot nad seboj nebo in pod seboj vodo."

„Kavno vode potrebujem, bom se vsaj en¬
krat popolnoma ohladil", odvrne nekako zaničljivo
Francelj. — »Nevarnosti se ne bojim, sej je
človek povsod v nevarnosti. Vsak stan ima svoje
veselje in svoje trpljenje."

„Kaj bo pa tvoja ljubica rekla, ko jo boš
zapustil? Ali seti nič ne smili?" — Francelj je
molčal. Ko ne bi bil učitelj bolj v kozarec

— 169  —

zaljubljen, kot v svetne lepotije ter bi bil le ne¬
koliko opazoval mladenča ta trenotek, lehko bi
bil spoznal, da mu nekaj razjeda srce, da! morda
celo uganil, kaj mu je. Ali on se je za take
norčije — kakor je ljubezen vedno imenoval —
malo brigal, zadovoljen, da je bog le vinsko trto
ustvaril, da si človek nekoliko grlo ohladi. Ker
Francelj nij skoro nič govoril, temveč večidel
molčal, kot kartuzijan, bil je pa Janez toliko bolj
glasen. Vse lastnosti mu je našteval, ktere bo
morala imeti njegova prihodnja žena, kako bo
varčno živel, in vse drugače gospodaril, nego pa
sedaj.

Na sejmu je ponehal šunder, tem veči je
nastal v gostilnici. Naša dva znanca prišla sta
pred vežo, kjer je ležal na kamenitej klopi Kavka
in zraven njega cilinder, ki pa se je danes že
zopet za nekoliko ponižal. Neki hudobni pastir
mu je odrezal oglavje, in Kavka ga je potem
skupaj steknil. Franeeljna so spreletele čudne
misli, ko je zagledal tega moža. Ce se mu je
že prej zdel originalen, zdel mu se je zdaj tem
bolj; pomiloval ga je, ker je skoraj za gotovo
vedel, da je brat Berte, ktera mu je ravno danes
tako odpovedala ljubezen! Kad bi bil razodel
svoje težave Janezu, ali nij si upal, vede, da ga
ta ne razume, da bi se le norčeval ž njim, kakor
je bila sploh njegova navada. —

Ko se vrneta po kratkem sprehodu v uči-

— 170  —

teljevo stanico, pravi Francelj z žalostnim glasom:
„Janez! danes sva ga pila zadnjikrat skupaj, ne
bodeva ga sedaj tako brž; jutre odidem v Trst.“
„Kaj ti v glavo pride? Sej si rekel, da
greš še-le drugi teden. “

„Premislil sem se; čem preje sem ondi, tem
bolje. Ostani zdrav in srečen, pa izberi si pridno
ženico. Hvala ti za tovarišijo; ko bi ne bil ti
tu, ne bil bi imel človeka, s kterim bi se bil
mogel kaj pomeniti. Posebno tvoja veselost raz-
vedrovala me je dostikrat. “ —

Prijatelja sta se ločila. Janez nij jenjal,
dokler sta še za odhodnjo enkrat s kupicama
trčila in jih izpraznila.

Drugo jutro že nij bilo Kopačevega Franceljna
več v vasi. —

8. Črez osem let.

Eden človek, kako malostna stvar! kako
lahko ga pozabi svet, ako nij mogočen vladar
ali posebni velikaš! Tudi o Franceljnu nij več
govoril nikdo, razve starega Kopača, ki je čutil
vedno še stalno očetovsko ljubezen do svojega
sina, čeravno ga ta nij bil ubogal. —

Osem let je bilo preteklo, a v teh osmih
letih se je mnogo spremenilo. Starejši gospo¬
darji so nekaj pomrli, nekaj pa prepustili go¬
spodarstva svojim sinovom; deklice, ki so bile

171  —

takrat še čisto otročje, vzrastle so v zala dekleta,
dečki pa, sedaj čvrsti fantje, pričakovali so od
dne do dne žalostne osode, da jih pobero v
vojake. Gospod fajmošter, dobri mož, umrli so
že pred tremi leti in njih mesto prevzeli so ka¬
plan Tomaž; učitelj pa, ki se je že naveličal
samskega življenja, oženil se je s precej bogato,
čeravno ne posebno zalo deklino kmečkega stanu
ter pričel mirneje življenje.

Francelj je bil eno leto v Trstu pri mor-
narstvu. Na krat pa je izginil; nihče nij vedel
kam. Na vsa pisma, ki so jih pošiljali tja, nij
bilo odgovora, in čeravno se je slednjič stari
Kopač sam napotil v dalnjo mesto, da bi za go¬
tovo zvedel kaj in kako, vendar nij nič opravil.
„Izginil je, in nij ga več!“ dejali so mu ondi,
„morda je utonil, ali pa jo je potegnil iz dežele. 11
— Kopač je sedaj za gotovo mislil, da je njegov
sin mrtev; gospodarstvo se mu je pristudilo, in
še tisto leto oženil je svojega starejega sina Lov-
reta, da bi se iznebil težavne butare ter živel
sam za-se. —

Bilo je na sv. Tomaža dan. Čeravno je
sploh ta čas navadno snežno in pusto, bilo je
to leto vendar nenavadno lepo: snega nij bilo
še nikjer in solnce je prav prijazno sijalo.

Na farovškem dvorišču stala je kočija, in
ženske, ki so neprenehoma tekale sim in tam
po kuhinji, kleteh in drugih shrambah, bile so

— 172  —

danes čisto praznično oblečene; morali so tedaj
biti t farovžu imenitni gostje. In kedor je tako
sodil, nij se motil: bil je danes fajmoštrov god,
kterega so hoteli prav slovesno praznovati.

V tesnej, pa čedno opravljenej sobi zbrana
je bila mala družba pri bogato obloženej mizi.
Na prvem mestu sedel je Srakar ter imel pred
seboj največi kozarec, ki so ga premogli v fa¬
rovžu; poleg njega Miss Klementina s široko
krinolino in svitlimi zapestniki, nasproti njima
pa Julika in Ludvik Klinar; gospod Tomaž pa
so se spravili ponižno na konec mize, da bi urno
pregledovali, kje kdo kaj potrebuje. Berte danes
nij bilo v druščini; — kje je neki bila? —
„Prav veseli me, da ste me danes počastili
prično gospod fajmošter proti debeloličnemu Sra¬
karju, „sej vas že dolgo nij bilo tukaj; sedaj ste
vedno le v Ljubljani.“

„Kaj pa čem? Ne ljubi se mi že več, na
stara leta krog laziti; najraji sem doma. Juliko
sem odpravil od hiše; moža ima; sedaj naj jo
ta vodi krog, jaz sem že storil dovolj. “ In pri
teh besedah ozrl se je z nekakim zadovoljstvom
po svojej rejenki, — ali če po pravici povemo,
hčerki — ki je sedela kraj svojega moža.

„No, gospa Julika", obrnejo se fajmošter
k njej, „kako vam je kaj po volji novi stan?" —
„Hvala! zadovoljna sem.“

„In vi, gospod Ludvik?"

— 173  —

„Tudipopolnoma zadovoljen; sej boljše žene
ne bi bil mogel dobiti."

„Lejte, kako ste prav storili, pa vas kar
nij bilo pregovoriti! Vedno ste tiščali za Berto;
jaz sem pa vedel, da bo Julika bolja za vas. —
Kako pa, gospod Srakar, kje pa je sedaj Berta?
Ali nič več ne slišite o njej?“

„Mč!“ — odvrne ta nekako osorno, kot
ne bi mu bilo ljubo, da ga nadleguje fajmošter
zarad te reči. — „ Jaz sem jej dolgo prigovarjal, pa
zahman! Potlej sem jej pa naštel nekaj denarja
ter jej rekel, naj se pobere, kamor se hoče. Do¬
sti sem storil za-njo, še preveč! Ako bi bila
ubogala, dobro bi se jej bilo godilo; ker pa je
hotela imeti hudo, naj pa je ima.“

„Bog pomagaj! tak je sedaj v svet“, vzdih¬
nejo fajmošter zmajaje z glavo. „Skoda dekleta,
škoda! — Jaz sem jej rekel, naj se ne peča s
tem človekom; prav nič mi nij bil všeč; vere
menda tudi nij dosti imel, — in kjer nij Boga,
nij božjega žegna.“

„Kakor sem slišala, tudi za-nj ne vedo,
kam je prišel", oglasi se gospodična Klementina
in njene okrogle svitle oči razodevale so neka-
kov triumf. „Morda sta skupaj kam pobegnila."

„E ne, ta je najbrž mrtev, kakor se go¬
vori", reko gospod.

„ Potepuh je bil, potebuh bo, naj hodi, ko-

— 174

der hoče; bolje bi bilo, da bi ga nikdar na svetu
ne bilo!“ zagodrnja Srakar.

Sedaj so se presukali pogovori na druge
bolj vsakdanje reči, dokler nij jelo zahajati solnce;
ondaj je Srakar opomnil, da treba odriniti. —

Zapustimo nekoliko pojedino v farovžu in
poglejmo na samotno pot, ki vodi po gozdu v
bližnjo grajščino, kjer je urad.

Stemnilo se je že popolnoma, in po tej sa-
motnej cesti koračila sta dva moža z bisagama
črez ramo. Prvi bil je v kratkem kožuhu in
dolzih platnenih hlačah, drugi pav dolgej suknji
domačega blaga s kosmato kučmo na glavi.

„Kaj si vse nakupil v Kamniku, Yrbanek?“
praša mož v kratkem kožuhu svojega tovariša.

„Usnja za črevlje; vse raztrgane imam; pa
je tako presneto drago. Kaj misliš, za same
podplate sem dal petnajst krajcarjev manj, kot
en goldinar! Pa kaj se če? Moram jih imeti —
nevtegoma sem moral v Kamnik po-nje. — Ko
bi le za denar tako hudo ne bilo, bi človek že
izhajal, ali ta „nemerkaj“ kar nobenega teka
nima.“

„Vrbanek, jaz sem pa danes nekaj zvedel
v Kamniku pri Strugarju, kar še nisem slišal
do danes. Pa se ne smeš norčevati z menoj;
jaz bom tako povedal, kakor sem slišal. “

„ Ali — kako se denar dela?“ praša Vr-
banek hlastno.

— 175  —

„Nij ga treba nič delati, kar po-nj se gre",
pravi ta možko. „Sej pravim, tuji ljudje vedo,
mi pa nič, ki smo sosedje." —

„Kaj pa? povej no brž! morda je kdo. ki
„umare“ pove, da bi potem s loterijo stavil?"

„Tu-le sva sama, in povedal ti bom, če
boš molčal. Veš! da ne boš nikjer nobene be¬
sede zinil!“ pravi mož, ki je kresal gobo, da bi
si zažgal tobak.

„Nikomur, nikomur, — le povej, molčal
bom kot lipov bog."

„Vidiš, to je bilo tako-le: Jaz sem sedel
v Kamniku pri Strugarju in pil polič vina, zra¬
ven mene pa je bila stara Kaznarica iz Kadomlje,
— ti je ne poznaš — ki je prinesla jajca in
piščeta na trg. Sva se pa začela pogovarjati to
in ono, in slednjič mi pove, da je na Znajilem
nek tuj človek, ki je še-le pred nekimi tedni
prišel, pa nobeden ne ve od kod; in ta daje
ljudem denar, ako ga pride prosit. Ne vem,
kje je babnica to zvedela, pa njej verjamem, ker
vse kraje obleze."

„Denar daje?!" začudi se Vrbanek, kterega
so te besede vsega omamile, „pojdi hudirja, kaj
mi praviš!"

„Da, po dvajset, trideset in še več goldi¬
narjev; iz Kadomlje je že eden šel po-nje.“

„E hudirja, denar daje?! — Kakošen člo¬
vek pa je to? Ali ti je kaj povedala?"

— 176

„Dejala je, da je prav prijazen z ljudmi . 11
„Ne, tega pa zopet ne verjamem, — kdo
bo neki dan današnji denar trosil? Vsak gleda,
da bi ga le kaj pograbil. — Kje pa stanuje na
Znajdem, ali v tistej Brglezovej koči, kije prazna ?“
„Je, je, pa je vso popravil / 1
„Ti prikazen ti, kaj mi praviš! Ce je to
res, mora biti ali copernik, ali pa zna denar de¬
lati; drugače nij mogoče. Slišal sem že, da je
v tistej bajti neki gostač, tega pa ne, da je tako
bogat. — Se ve da, ti boš tudi šel po-nje; veš
kaj, skupaj pojdiva; bova vsaj videla, če je res;
jaz še ne verjamem. Ko bi bil tako dober, bili
bi ga ljudje že steknili.“

„Počakaj, da ti povem. Drugače ne da
denarja, kakor če imaš od fajmoštra ali od žu¬
pana ubožni list, da si res reven. Jaz bi šel
koj, pa vem, da mi ne dado fajmošter lista, ker
sem cerkovnik in imam še precej premoženja,
kar sem podedoval po bratu na Hrvaškem; tebi
ga pa bodo nemara dali.“

„Hudimana! ta je pa zopet druga 11 , dejal
je nekako žalostno Vrbanek. „ Fajmošter me nič
kaj radi ne vidijo, ker že nisem tri leta bire dal
in pri cerkvi tlake opravil, župan pa tudi ne,
ker sem ga vlani tožil zavoljo pašnika. Ko bi
jih mogel kako ogoljufati; kaj praviš ? 11

„Reci, da boš prosil pri gosposki, da te
še za davek počakajo . 11

— 177  —

„Ees da! tako bom rekel, tako. Koj jutre
pojdem tja gori; kolikor koli mi da, dobro bo.“

„Pa glej, da boš prav govoril, ko boš pro¬
sil : nij, da bi se režal, kot rjave klešče. Eeci:
prosim, ko bi mi nekoliko pomagali; reven sem;
otrok imam dovolj, jesti pa nič, ker so vedno
slabe letine. — Pa sej ti ne znaš; stal boš in
gledal, kot krava čok; ves avšast si. Nič ti ne
bo dal", ošteval ga je cerkovnik, vede, da je
Vrbanek strahopetec, ki se gosposke suknje tako
prestraši, da nobene besede ne more ziniti.

„Bom, bom, prosil bom, sej vem, kako
se mora.“

„No, kako pa boš rekel'?“

„Prosim, denarja nimam, pa kup otrok.“

„Beven sem, imam malo posestva, moraš

reči.“

Tako je podučeval še dolgo časa cerkovnik
trapastega Vrbanka, ki si je bil že svest, da bo
v kratkem dobil denarja.

Zdaj vidita kraj ceste nekaj črnega ležati.
Ko bi bil Vrbanek sam, skoprnel bi bil od
strahu, misle, da je kaki škrat; ali sedaj je imel
dobrega varuha, cerkovnika, ki je bil ves domač
z duhovi, še bolj, nego Vrbanek s svojo ženo.
Oba stopita bliže, in glej! gosposko opravljen
človek ležal je v blatu, ki je že jelo zmrzovati.

„Bog in sv. križ božji!" zakriči Vrbanek,
„mrtev je, ubil ga je kdo."

12

— 178  —

„Nij mrtev, ne, še diha“, odvrne cerkovnik
in dvigne truplo kvišku, spoznavši pa človeka,
vsklikne: „Za božji čas! Kavka, tisti malar, ki
je pri nas oltarje delal! Gotovo se je preveč na¬
pil. Glejva, da ga spraviva v kako hišo; tukaj
bo zmrznil po noči.“

Skušala sta ga s seboj spraviti, ali mož
se nij nič zavedel. — Sedaj pridrdra kočija po
poti. —

„Hej! počakajte!“ kričal je cerkovnik, „tega-le
človeka vzemite na voz, vsaj do bližnje hiše;
napol mrtev je že.“

Kočijaš ustavi konje in iz kočije stopi mlad
gospod: bil je Ludvik s svojo družino, ki so se
ravno peljali iz farovža. Kot cesarski uradnik
moral je skrbeti, da se spravi ubogi človek pod
streho; zatorej veli kočijašu, naj pomaga onima
dvema, da ga spravijo v samotno kočo bližnje
gostinje, ki je bila kaka dva streljaja ob cesti,
sam pa je počasi vozil dalje.

Ondi so spravili bolnika v hišo in ženski,
ki ste prej samega strahu kričali v vozu, začuvši,
da nekdo umira, upokojili ste se sedaj toliko,
da ste šli s Srakarjem vred v sobo, da bi videli
nesrečneža. Stari strijc je obledel, ko je zagle¬
dal pri slabej luči znan obraz, in nič manj se
je presti-ašila gospodična Klementina. Obadva
sta stala, kot dva kipa, gotovo pa si želela biti
daleč, daleč od tamkaj.

— 179  —

Bolnik je odprl oči in debelo pogledal krog
sebe. — Nij bil pijan, kot sta prej moža menila,
temveč slabosti so ga obhajale; poslednja ura se
mu je bližala.

„Ti, ti, — ti si, se ve da, moj strijc si,
hudoba! beži! — Ti si me ogoljufal, ti si me
pehnil v nesrečo, hudoba! In ti tudi, ti črna
pošast, ti sova, le glej me s svojimi hudobnimi
očmi; ti si ga nagovorila, da me je spodil po
svetu, po beraško; vidva sta pa vzela moje de¬
narje, mojo dedščino. Kaj lepo sta živela —
vidiš — ona-le je tvoja hči, jeli? Tako črna je,
kot ti!“ — Tako je zakričal bolnik in kazal na
Srakarja in njegovo družebnico. Bil je strašen
prizor.

Srakar in Klementina nista mogla prenesti
tega pogleda; brž sta se odpravila iz hiše. Sivo¬
lasi strijc bil je bled, kot smrt ter dejal polu-
glasno: „Pustite ga, — blede“, ter hitel vun.
Ludvik je naročil gostinji in njenemu sinu, naj
strežeta bolniku črez noč, potem pa se je od¬
peljal z drugimi domu. —

Kavka nij ozdravel; drugo jutro še pred
dnem zaspal je za vselej, med tem ko je skoraj
celo noč bledel o strijcu in „črnej sovi“, ter
pravil čudne reči o njima.

12 *

— 180

9. Dve novici.

Drugo jutro po maši sedeli so fajmošter
ravno vhišterni in zajtrkovali, ko vstopi Vrbanek.
Počasno zapre dveri in še dolgo popravlja žvi-
pelj pri zapahu, ki se mu nij hotela koj sprožiti,
potem pa obstane pohlevno za dvermi ter vrti
svojo kučmo v rokah, čakaje, da bi ga fajmošter
najprej ogovorili, ker sam nij vedel kako začeti.

„Kaj pa bi ti rad?“ vprašajo ga fajmošter,
vide, kako drgetajo Vrbančku kolena, kot bi ga
tresla sedem in sedemdeseta mrzliea.

„Prosil bi, ko bi mi hoteli dati ubožni

list.“

„Ubožni list? — Cernu ti bo?“ —

„ Y kancelijo bi ga nesel, da bi me počakali
za davek, ki ga še nisem plačal. “

„Lažeš!“ zarohne gospod srdito, „sedaj se
ne plačuje davek, sej so že zdavnaj minile kvatre ;
razve tega pa tebi ubožni list nič ne pomaga;
gospodje dobro vedo, koliko imaš; ti kaj druzega
namerjavaš; nemara misliš beračit iti ? “

Vrbanek vide, da se po tej poti ne pride
do konca, izmisli si brž zvijačo ter reče: „0e

bi mi pa davka ne odpustili, ali vsaj počakali,
šel bi z listom k nekemu človeku, ki mi je
obljubil posoditi nekaj denarja, ako mu prinesem
od vas ubožni list.“

„Vidiš, kako lažeš! Denar ti bo kdo poso-

— 181  —

jeval! Kaj pa da! da bi pijančeval potem? Ne?
Delaj, delaj raji, potlej ti ne bo treba pri družili
ljudeh pomoči iskati; lepo posestvo imaš. Le
kar poberi se, — nič ne dam — pijancev in
lenuhov ne bom podpiral in s tem še sam greh
delal. “ —

Potuhnen, še bolj nego je prišel, zapustil
je Vrbanek farovško hišterno ter se zmuznil vun.
Marsikaka robata kletvica ušla mu je, ko jo je
praskal po farovškem dvorišču proti drvarnici.
Ondi sreča cerkovnika, ki ga radovedno popraša:
„Kako si kaj opravil? — kaj so rekli gospod!“
„Kaj bo neki rekel? Spodil me je po pasje!
Nič mi nij hotel dati. Ko bi bili ranjki fajmošter
živi, bili bi mi gotovo pomagali; oni so bili ves
drugačen mož; ali Bog jih je prekmalu vzel, s
tem pa nij nič, in nij.“

„Lej si no!“ pravi cerkovnik in zmaje z
glavo, „kaj boš pa sedaj počel ?“

„Kaj bom počel? — Kar tja pojdem brez
lista; prosil ga bom za vse križe in težave, morda
se me usmili in mi kaj da. Poskusil bom, če
ne, pa naj se gredo vsi solit: fajmošter, župan
in še tisti copernik po vrhu; do smrti bom še
že živel; sej še niso nikogar živega spravili v
zemljo."

In res! Vrbanek bil je stoične potrpežlji¬
vosti; nij se dal prestrašiti vsem oviram, kadar

— 182  —

je šlo za denar, ampak mahal jo je kar naravnost
na Znajilo, še tisto jutro.

Proti večeru so že sedeli v cerkovnikovej
bajti, ki je stala tik cerkve, možje in fantje iz
vasi, ter imeli razne pogovore. Po Slovenskem
je še sploh navada, da se vašanje o zimskih ve¬
čerih radi zbirajo v kakej hiši, da jim prej čas
mine; pri cerkovniku pa je bilo še tem priprav-
nejše za-nje, ker je imel opalto, torej je vsak
rad nekoliko posedel, ki je prišel po tobak, da
bi se tudi vdeležil občnega pomenjkovanja.

,,Kavko, tistega malarja je tedaj sinoči Bog
vzel“, prične star možiček pri peči, ki je vlekel
iz majhne turnčkaste pipe, „Bog mu daj večno
luč! Pijanček je bil, kar ga poznam.“

„Jaka, ti si bil zraven, ko je umiral“,
pravi cerkovniku krčmar Grčar, ki je prišel tudi
nekoliko povasovat k svojim sosedom.

„ Umiral še nij takrat, ali bledel je čudne
reči, da me je bilo kar groza. In pa tistega
gosposkega človeka, ki je bil včeraj pri kosilu
v farovžu z grajščinskimi, kako ga je obdeloval!
Kar pobegnil je vun. „Ti hudoba, ti si moj
strijc“, dejal mu je, in njegovej ženi, ali kar je
že, dajal je taka imena, da je bilo groza. Nekaj
posebnega morali so imeti kedaj med seboj.“
„Jaz sem tudi slišal, da je njegov strijc,“
pristavi Grčar.

„čakajte možje, jaz vam bom to reč bolj

— 183  —

natanko razložil", povzame besedo oni stari mož
pri peči. „Kacih petnajst let bo že tega, kar
sem streho delal pri sv. Aleni za Savo, kjer je
takrat ravno pogorelo. Tedaj sem bil še krepek,
sedaj pa že nisem več za rabo. Neko soboto
večer smo sedeli, jaz, dva zidarja pa en mesar
iz Ljubljane, ki je prišel ravno po voli, v Vode-
tovej krčmi pod sv. Aleno doli, sej veste, kje je.
Pri peči ležal je ravno Kavka pijan. — takrat
sem ga prvikrat spoznal. — Menili smo se to
in ono, slednjič pa je prišla govorica tudi na
tega človeka, kterega je mesar dobro poznal. —
Pravil nam je, da je bil Kavkin oče bogat go¬
spodar, čeravno nij imel veliko posestva. Njegove
žene brat dovršil je ravno šole na Dunaju ter
prišel domu, pa nobene službe še nij imel. Tisti
čas umrla sta Miheljnu, ki je bil takrat še-le
kacih trinajst let star, na nagloma oče in mati,
oba v enem letu. Strije je prevzel gospodarstvo
in skrbel za fanta in njegovo sestro, ki je bila
še-le dve leti stara. Mladi gospod, vajen posto¬
panja, naveličal se je kmalu življenja med svo¬
jimi vašani; prodal je posestvo ter si kupil drugo
na Dolenskem, kamor se je preselil z oti-okoma.
Kake dve leti poprej pa, ko so bili še Miheljnovi
stariši živi, seznanil se je na Koroškem nekje z
neko štaeunarico, ki bi se bila grozno rada
možila, ker je njena kupčija že popolnoma pešala,
pa nihče je nij hotel; se ve da, kdo mara samo

— 184  —

za babo, če druzega nij. Ta človek pa, kakor
je sploh mladina vsa nora, zatelebal se je v to
babnico in slednjič prišlo je tako daleč, da bi jo
bil moral vzeti. Ženska je bila grda, torej se
nij upal pokazati jo svetu kot svojo ženo, in jo
je vedno tolažil, naj potrpi, dokler dobi kako

službo. Ead bi se je bil odkrižal, zato jo je

pobral na Dolensko, pa ona ga je steknila, in
sedaj nij bilo druzega pomočka, nego imeti jo
pri sebi. Slednjič se je je pa le privadil; —
živela sta dobro in nobeden njiju nij več mislil
na ženitev. Mihelj je postal že krepek fante in
strijc se je jel bati, da bo treba prepustiti njemu
gospodarstvo, ter jo zopet pobrati s praznimi ro¬
kami po svetu, zraven pa še živiti svojo nad-

ležnico. Kovala sta obadva, kaj je storiti, in

baba je bila tako prebrisana, da je spravila fanta
od hiše, kterega je vzel neki grajščak ter ga
dal na Dunaj v šolo, ker je imel posebno veselje
do slikarstva. — Ondi se je seznanil s hčerjo
nekega imenitnega slikarja, ktero je zelo ljubil.
Ali sedaj je zadela Miheljna huda nesreča: ob

kratu umrl mu je dobrotnik, ki ga je podpiral
in njegova ljuba. Sedaj je bil ob tla. Popustil
je šole, klatil se krog po svetu brez vsega na¬
mena , udal se pijančevanju in slednjič je
prišel v domači kraj nazaj, kjer pa že nij bilo
niti posestva niti strijca več. Klatil se je krog
po svetu in si služil potrebni živež, kar pa je

— 185  —

dobil v denarjih, zapil je na žganju. Njegov
strijc je takrat živel v Trstu, kjer je imel ime¬
nitno službo, ali o Miheljnu nij hotel nič vedeti.
Njegovo sestro imel je pri sebi, in da bi ljudje
ne imeli preveč govoriti, razglasil je tudi svojo
hčer za Bertino sestro. — Tako blizo je pravil
tisti mesar, sedaj pa veste, zakaj se je Kavka
jezil še na smrtnej postelji na svojega ujca, —
kdo bi se ne bi?“ —

Vsi so pomilovali ubozega Miheljna, ki je
moral toliko trpeti, ali on se sedaj nij več zmenil
za njih milovanja; bolje bi bilo, da bi bili v
življenju lepše ravnali ž njim. —

Sedaj se je presukala govorica naVrbanka
in onega čudnega moža, ki ima toliko denarja,
da ga kar siplje; kajti cerkovnik nij bil toliko
možat, da bi bil zamolčal, kar mu je naročila
kokošariea Kaznarica, temveč je povedal svojemu
najbližemu sosedu, ta zopet dalje in zvečer je
vedela že vsa vas.

Ravno so nekteri ugovarjali zoper cerkovni¬
kovo pripovest, ter dejali, da je to sama izmišlija,
da bi kacega lehkovernega prav oplahtali, ko se
nenadoma dveri odpro in v sobo stopi Vrbanek,
vesel, da še nikdar tako. —

„Hej, Vrbanek! kako je, povej no; ali si
bil ondi?“

,,A16, cerkovnik, dajte mi eno cigaro! Kdo
bo danes tobak pušil? — Denarja, kot smeti!“

— 186

pravi Vrbanek možko ter privleče iz žepa celo
reč srebrnega drobiža. — „Kako je bilo ?“ prične,
ko si zasmodi cigaro. — „Moj duha! dobro;
petdeset goldinarjev mi je vrgel, pa je bilo, še
prašal me nij, kako se pišem, samo kako se pri
hiši pravi, moral sem mu povedati. “

„Kakošen človek pa je? Kaj počne, predno
da denar?!“ kričijo vsi in zijajo v Vrbanka.
„Hudiman, če je tako, tedaj pa kar na Znajilo,
nakrat bomo vsi bogati."

„ Vidite, fajmošter so me kar po pasje spo¬
dili; „marš“ so dejali, nič ne dam“, prične
Vrbanek, Jaz pa sem dejal sam pri sebi: „Bog
in sv. križ božji, poskusil bom, naj že bo, kakor
hoče." — Korakal sem proti Znajilemu; še kosil
nisem nič in ob enajstih bil sem že gori. Hiša
je vsa popravljena zvunaj, streha nova, krog in
krog po vrtu pa polno rož. Tiho sem stal nekaj
časa pred vežnimi dvermi, ki so bile samo priprte,
ter premišljeval, ali bi stopil noter, ali ne. Slednjič
pa pravim: „ekaj bi se bal, požrl me ne bo“ in
lahno pritisnem kljuko in pogledam v sobo.
Velik, suh človek z dolgo črno brado, da sem
se ga kar ustrašil, sedel je pri mizi in nekaj
pisal. Zagledavši me reče prijazno: „Oče, le

bliže, le bliže, kaj pa bi radi?" — Koj sem
dobil več poguma; „hembraj“, mislil sem, „ta
že ve, da sem oče, Bog vedi, ali tudi ve, da
imam celi kup otrok, da še vseh imena ne vem."

— 187

— „ Gospod pravim korajžno, — „sej veste, da
se ne bojim za kar bodi; siromak sem, da se
Bogu smili; otrok imam, kot samega mrčesa;
jesti nič, gosposka pa me sili za davek, — z
uma me bodo spravili. Slišal sem, da vi denar
dajete; prav dobro bi mi storili, če bi mi kaj
brsnili, čeravno ne veliko. “

Mož se je nasmejal ter dejal: „Ali imate

kaj pravice?" — Da bi te hudirja, sedaj me je
oblil mrzel pot; sam nisem vedel, kaj bi rekel,
slednjič pa kar naravnost povem: „Z gospodom

fajmoštrom si nisva nič prijatelja, ker jim nisem
že tri leta bire dal; ne morem, ker nič ne pri¬
delam, zato mi pa niso hoteli narediti ubožnega
lista." — „Kako se pa imenujejo fajmošter?"
praša dalje. — „Tomaž so, ne vem kako se pi¬
šejo", pravim jaz. „A tako, že dobro", in naglo
je odprl majhne dveriee ter šel v drugo sobo.
Jaz sem po prstih natihoma zlezel do vrat, ki
so bile samo priprte, ter gledal skozi špranjo.

— V  ustih je držal pero, potem pa segel na
polico, prieitral doli velike črne bukve ter nekaj
zapisal va-nje, potlej jih je pa še enkrat odprl,
in pomisli živa duša! bankovci so se kar vsuli
iz njih, kakor listje. Jaz sem zbežal v stran, da
ne bi vedel, da sem ga opazoval, potem pa pride
vun ter mi našteje petdeset goldinarjev rekoč:
„ Glejte, da jih prav porabite; plačajte davek in
preskrbite, kar vam je treba. Z Bogom!“ —

— 188  —

„0, gospod", dejai sem in mu hotel roko polju¬
biti, pa nij pustil, „vsak krajcar bom prav obrnil,
za vas bom pa molil noč in dan, da bi vam Bog
dal srečo." Mož je prijazno pokimal, jaz pa
sem bil tako vesel, da še steze nisem iskal, kar
naravnost po hosti sem jo udrl domu." —

„To mora biti copernik, drugače nij mogoče 1 ',
ugibali so pričujoči.

..Menda že; kar iz bukev je pricopral denar,
prej nij nikjer nič imel", odvrne Vrbanek.

„Ko bi človek takove bukve imel", pravi
krčmar Grčar, ki je bil tudi željen denarja. „Ko
bi mu jih mogel kakor si bodi izmukniti, vsaj
za nekaj časa; potlej bi mu jih nazaj dal."

„čemu pa bi bile vam?" ugovarja Lovre,
mladi Kopač, „sej ne znate brati na take bukve,
jaz vem. Rdeče so pisane in vse tako čudno
zvite, kakor kače. Kdor jih hoče brati, mora
navlašč na to študirati. Ko bi bil še naš Francelj
živ, ta bi jih pa iztuhtal. „Koloman“ se imenujejo
take bukve. Cijazovčev Luka jih je tudi imel
shranjene v nekem grmovju, so mu jih pa pastirji
sežgali, ki so kurili pri grmovju."

„Potlej pa še tega denarja rabiti ne smeš",
modrovali so nekteri, „obadva bo vzel rogaček,
tebe in njega. Ali si se mu zapisal? ali vsaj
podkrižal? — Pa hudika, v tacih bukvah se res
ne sme podkrižati."

Vrbanek je nekoliko osupnil pri teh besedah

189  —

ter dejal: „Žaluj ne? Sej nisem jaz copral. Kaj
meni mar? Zapisal se mu pa tudi nisem; samo
za hišno ime me je prašal."

„Jaz pa pravim, da nij copernik, nič ne
verjemite", pritrjuje bolj modri cerkovnik, „kako
more takov človek s hudobo v dotiki biti, ki
revnim ljudem dobrote skazuje? Le pomislite,
koliko „očenašev“ in „češčena-si-marij“, bodo
za-nj zmolili, potlej ga bo pa hudoba vzela?
Pojte, pojte! — Ti, Vrbanek, vem, da boš tudi
molil za-nj." —

„Se ve da bom, pa še za mašo bom dal."

„Je že kaki dobri človek, ki nima otrok,
denarja pa dovolj, pa raji ubogim daje, mesto,
da bi ležalo na kupu; sam za-se bo že prihranil."

Dolgo, dolgo so še ugibali to reč in nikomur
nij šlo v glavo, da so v še na svetu ljudje, ki
zastonj dajejo denar. Se-le, ko je cerkovnik
naznanil, da bo zdaj enajsta udarila, ter da mora
v cerkev iti popravit večno luč, razšli so se vašanje.
Gotovo je imel to noč marsikteri čudne sanje. —

10. Čuden mož.

Novica o čudodelnem možu raznesla se je
kmalu po vsej okolici. Marsikteri bi bil rad
imel denar, pa nihče si nij prav upal po-nj, ker
s hudičem, kakor so menili, se nij dobro bratiti.

— 190  —

Tudi učitelj Janez, ki je že mnogo let za¬
dovoljno živel s svojo ženo, zvedel je to reč, in
želja se ga je polastila, da bi tudi on postopil
tja gori na Znajilo in poprosil dobrega moža, ne,
da bi mu podaril, ampak samo posodil za nekaj
časa kakib goldinarjev, dokler ne spravi skupaj,
kar ima tirjati pri ljudeh.

Dota namreč, ki jo je prinesla žena k hiši,
šla je kmalu rakom žvižgat, posebno, ker so bile
zaporedoma slabe letine in mu ljudje niso mogli
vedno odrajtovati, kar mu je bilo spoznanega od
gosposke.

Neko popoldne hodil je Janez posebno
otožen po sobi. Nij se menil ne za klavir, po
kterem je prej vedno brenkal, ne za časopise,
ki so ležali na mizi še nenačeti, temveč jezno
stopal, da so se tla tresla in grozno hudo gledal,
kot bi se bila vsa huda ura zbrala na njegovem
čelu. — Pri oknu je sedela žena na nizkem
stolčeku in pridno šivala, zraven nje pa se je
igrala majhna deklica, prav zalo otroče, še-le
kake dve leti staro. Mož in žena molčala sta,
kot bi se bila neznano hudo skregala, kar pa se
nij godilo nikdar med njima; — nobeden njiju
nij črhnil kar besedice ne.

Sedaj stopi v sobo cerkovnik. — „Gospod
učitelj! stari Kopač je umrl; ali hočem koj zvo¬
niti ? “ praša in postoji nekoliko za dvermi čakaje
odgovora.

— 191  —

„Umrl je?“ pravi nekako prestrašen učitelj,
vzbudivši se iz svojega zamišljenja. „Bog mu
daj mir in pokoj! — Le pojte, Jaka, pa dolgo
zvonite; dober mož je bil.“

Cerkovnik odide in kmalu potem oglase se
zvonovi prav lepo ubrani ter naznanjajo vašanom
smrt poštenega moža, ki se je umaknil za vselej
svetnim težavam. —

„Zefa! jaz bom pa le vendar šel na Znajilo.
Kdo bode neki tako siromašno živel? Tako pri
trdem še nikdar nisem bil; še za tobak skoraj
nimam “, prične učitelj svojej ženi, ki je v eno
mer dalje šivala. „Gredoč pojdem mrliča ogledat,
potlej jo bom pa naglo pobral tja gori; do noči
pridem že nazaj.“

„Ob lepo te prosim, molči mi o tem; jaz
kar slišati ne morem več“, odvrne boječe žena.
„Ne vtikaj se v vsako reč, kjer nij treba. Koliko
je tod okrog revnih ljudij, pa si nobeden ne
upa; tebi pa nij še tako sila; kar potrebujeva za
živež, imava že še dovolj, če prav denarja pri¬
manjkuje. Pomisli, da si kristjan, da imaš dušo,
pa se boš s takimi rečmi pečal! Oh, ko bi bila

to vedela, raji bi bila.“in jok jej je

zatopil besedo.

„Sama ostala, ne? Vrag vas babe, da ste
tako neumne! Kedaj je še neki komu hudič de¬
narje prinesel? pojdi, pojdi! Pa sej nočem zastonj;
samo, da bi mi posodil toliko časa, da kaj od

— 192  —

ljudij dobom; potlej mu bom pa vrnil; zato
menda se mi nij treba hudobi zapisati. Kmetu
ne morem vzeti, če nič nima; ali hoče iz tal
izkopati? Vsakdo bi rad dal, če bi le mogel:
ali kaj, ker nima! Oni tujec gori, vem, da bi
rad vsem pomagal, ko ne bi bili tako abotni;
pa ljudem nij dopovedati! Zakaj je pa Vrbanku
dal?“

„Vrbanek, — se ve da, le po Vrbanku se
ravnaj!" pravi žena, ki se nikakor nij dala pre¬
govoriti od moža, „on nima nobene vesti, da le
denar dobi, ne vpraša kako in kaj. — Pojdi
raji k Mlinarju; gotovo ti bo posodil, če res kaj
potrebuješ; sej je že večkrat rekel, da nij treba
drugam hoditi, ko bi nam bilo kedaj česa treba;
boš vsaj lehko vest imel.“

„K Mlinarju ne grem; poznam ga dobro.
Posodi že, posodi, ali potlej vse oglobuzda krog;
posebno kedar je pijan, hvali se, koliko ima
dolžnikov; tega pa nočem, da bi me po hišah
raznašali."

Žena je molčala, in obrisavši si solzni
obraz, vzela na roče deklico ter jej popravljala
rumenkaste lase, ki so jej viseli po obrazu. Janez
je še dolgo hodil po sobi, ne vede prav, kaj bi
počel, slednjič pa vzame klobuk in palico ter se
odpravi iz hiše.

„Tedaj me ne boš ubogal, Janez?!" kliče
žena za njim.

— 193  —

„Sej ne grem na Znajilo; mrliča grem
gledat; ne bodi tako sitna", in odšel je po stezi
proti Kopaču.

Naglo je ogledal ondi truplo starega Ko¬
pača, zapustil zopet hišo ter jo urno zavil proti
Znajilemu. Hotel je natihoma opraviti svojo pot,
da bi žena ne vedela; zatorej jo je tem hitreje
mahal tija gori.

Pred hišo na klopici sedel je gosposko
oblečen človek in zrl na cvetlice, ki so rastle po
gredicah in ravno razgrinjale svoja pisana krilca.
Mož je bil velike postave, črnih, dolžili vlasij in
dolga brada segala mu je do prs. Bleda lica in
zgrbančeno visoko čelo kazalo je, da je že pre¬
trpel marsikako bridko na svetu; in čeravno je
bilo videti, da so njegove moči že popolnoma
opešale, sijal je vendar še iz njegovega bistrega
pogleda nekak ponos, kterega nijso mogle zamo¬
riti vse težave in bridkosti življenja.

Bil je tako zatopljen sam v se, da nij za¬
pazil učitelja, ki se mu je že popolnoma pri¬
bližal.

„Dober dan! gospod", ogovori ga ta, „ne
zamerite! Morda vas motim v razmišljevanju;
prišel sem vas nekoliko obiskat."

Tujec povzdigne oči in zapazivši gosposkega
človeka pred seboj, odvrne prijazno: „Nič ne

motite, nič; človek, ako je sam, ima vedno dosti
mislij. Prav veseli me, da me obiščete, ker tu

— 194

sim še nij bilo dosedaj kaeega izobraženega člo¬
veka. Ako se ne motim, ste učitelj iz naše
fare.“

„Da, učitelj sem.“

Mož ga opazuje nekaj časa in videti je
bilo, kako ga je prevzel ta pogled, potem pa mu
poda prijazno roko ter mu veli, naj se vsede na
klop k njemu.

„ Gospod, ako se ne motim, niste popolnoma
zdravi", prične učitelj, vide tujca upadli obraz in
težko sopenje, „nemara ste se prišli sim zdravit?
Tukaj je čist zrak, gotovo vam bo kmalu odleglo.
Po mestih je sploh po leti pusto in nezdravo."

„Prijatelj, prišel sem se zdravit za večnost",
dejal je tujec s slabotnim glasom, in lahni
smehljaj zibal se mu je krog ust; „dobro čutim,
da ne bo dolgo trajalo z menoj."

„Nič ne obupajte; mladi ste še, kakor vidim;
mirno življenje v tej samoti vam bo gotovo po¬
magalo; sej narava je najboljša zdravnica." —

„Pustiva to reč", pravi črez nekaj časa
mož, „bode kakor biti mora; smrti se ne smemo
bati; najboljša tolažnica je, ki nas spremi v
boljše kraje. Povejte v mi nekoliko, kaj že kaj
vaši farmani počno? Čeravno ne grem nikamor,
seznanil sem se vendar precej ž njimi; ondi-le
moj sosed mi včasih kaj pove. — Danes sem
slišal mrliču zvoniti; kdo pa je umrl?"

„Starega Kopača je Bog vzel. — Dober

— 195  —

mož je bil, škoda za-nj; midva sva si bila vedno
prijatelja. Odkar mu je sin Francelj izginil, nij
bil več prav zdrav; neduha se ga je polastila, in
danes proti poldnevu zaspal je za vselej. Včeraj,
ko sva bila s fajmoštrom pri njem, dejal je še:
„Ko bi le še Franceljna enkrat videl, potlej bi
pa lehko umrl, pa vem, da ga ne bom več na
tem svetu. “

Tujec je počasi vstal ter se obrnil v stran.
Solze so ga polile in komaj se je vzdržal, da nij
glasno zajokal. Janez tega nij zapazil, in ko se
je mož zopet vsedel in globoko vzdihnil, obrnil
se je k svojemu tovarišu rekoč: „Kako pa Vam?
Ali Vam gre kaj dobro v službi ?“

„Z vsem bi bil zadovoljen, samo denarja
manjka. Slabe letine so; kmetje ne morejo da¬
jati; tako neusmiljen pa ne morem biti, da bi
jih toževal ter jim še več nesreče nakopaval. —
Menim, da ne boste zamerili, ako vam povem,
da sem čul nekje, da včasih kakemu pomagate
iz zadrege. Prav ustregli bi mi, ako bi mi po¬
sodili kake goldinarje; o sv. Mihelu vam jih
zopet gotovo vrnem, ko mi vašanje dado biro.“

„Iz srca rad; zakaj pa niste že prej prišli?
Svojega premoženja ne bom nikdar porabil; raz¬
delil ga bodem med uboge; le kar povejte, koliko-
bi potrebovali; na povračilo nij treba misliti; —
nij mi treba; skazali mi boste raji kako drugo
dobroto.

13 *

„Ne, — tega ne zahtevam, vrnil vam jih
bom; če pa kaj potrebujete, rad vam izpolnim
po moči vaše želje. “

Tujec je lezel v hišo in črez dolgo časa
prišel nazaj ter prinesel učitelju nekaj v papirju
zavitega. „Na-te! vzemite to-le malenkost, in
ako vam bo mogoče, obiščite me še kedaj; prav
veselilo me bode.“

Ker je že solnce jelo zahajati, videl je
učitelj, da bo treba odriniti. Zahvalil se je svo¬
jemu dobrotniku ter mu obljubil, da pride gotovo
še jutre gori, ako more s tem gospodu ustreči,
potem pa jo mahne domu.

Med potoma je odvil listič in notri bilo je
sto goldinarjev. „Za božjo voljo ! 11  čudil se je,
„to je vendar preveč; kje pa jemlje ta človek
denar?“ Ali tujca pošteni obraz zatrjeval mu je
popolnoma, da ta človek ne more biti hudoben;
sej je imel solze v očeh, ko mu je povedal, da
je umrl eden vašanov.

Pa še nekaj druzega belilo mu je glavo.

Ko je sedel zvečer z ženo pri večerji, ter
jej pravil, kakov je tujec in kaj počne, utolažila
se je ona nekoliko ter dejala: „Lehko da, ako

je bolehen ter ima dovolj denarja; kaj pa hoče?
Seboj, to ve, da ne bo nič vzel.“

„Zefa! pa še nekaj druzega sem zapazil 11 ,
pravi Janez, „in še le po poti sem bolj natanko
preudaril. Ta človek je popolnoma podoben

— 197  —

Kopačevemu Franceljnu, črne vlasi, oster pogled
in velika, vitka rast. Stavil bi skoraj, da nij
nihče drugi. Solze je imel v očeh, ko sem mu
pravil, da je umrl Kopač.“

„To nij nič nenavadnega; dobro srce ima.
Od kod bo neki prišel Francelj ? In ko bi bil,
šel bi gotovo obiskat svoje domače. Kakošen
sin moral bi biti, da ne bi šel k očetu ?“

„Bog ve, kako je; se bo že še videlo.
Meni se čudno zdi. Jutre ga pojdem zopet
obiskat, ker me je prosil; morda kaj več pozvem.
Nekteri ljudje.“ Nij še izgovoril, ko za¬

poje zvon.

„Kaj pa to pomeni"? Obhajilo bo, ker je
tako naglo prenehal pravi žena.

„Kam neki pojdejo? Sej nič nij slišati, da
bi bil kdo hudo bolan “, reče učitelj in teče
neutegoma v cerkev.

Pred velikimi vrati stal je gospodar iz
Znajilega.

„Kam pojdejo ?“ vpraša Janez, ki v temi
moža nij koj spoznal.

„K nam. Oni tujec, ki v mojej koči gostuje,
bo umrl. Nocoj mu je prinesla moja žena ve¬
čerjo, pa kar nakrat mu je prišlo slabo in sedaj
komaj še diha; ne zaveda se pa tudi nič ne.
Urno morajo iti, ako ga hočejo še živega
dobiti. “

Zvonček je zapel in duhovni so urno hiteli

— 198  —

proti Zriajileinu, da ne bi zamudili. Učitelj je
šel ž njimi. —

Bolnik je ležal na postelji, obraz je kazal
nekaki blagi pokoj; zavedel se pa nij več. Dejali
so ga samo v sv. olje.

Nekaj minut pozneje vzdihnil je še globoko
in luč življenja ugasnila mu je za vselej.

II. Kaj je učitelj našel.

Tretje jutro, ko je priplavalo solnce izza gor
in krasno obsevalo s svojimi žarki polja in gozde,
zaklenkali so žalostno zvonovi in obila množica
ljudij spremila je dva umrla na pokopališče.
Zraven velicega križa pod kapelo izkopana sta
bila dva groba, v prvega položili so starega
Kopača in zraven njega tujca iz Znajilega.

Popoldne šel je župan z dvema uradnikoma
ondotnega okraja, da bi zapečatili tujčevo imetje
do obravnave. Tudi učitelj Janez se jim je pri¬
družil. kajti nekaj ga je vedno gnalo tja gori,
kjer je prvič in slednjič videl včeraj čudnega
moža, ki mu nij šel iz spomina.

Na klopici, kjer sta včeraj sedela, zagleda
majhno knjižico. „To bo gotovo kaka zanimiva
knjiga 11 , pravi sam pri sebi, „ker jo je mož še
zadnje trenotke svojega življenja prebiral; vzel
jo bom seboj za spomin. “ — Komaj pa jo odpre,
zagleda na prvem listu zapisano: „Spomini iz

— 199

mojega življenja. “ — ,,Kakor nalašč “, pravi

Janez, „ sedaj bom zvedel, kaj in kako ; sem li
prav sodil o tem človeku, ali ne.“ — Da ga ne
bi kdo motil, odpravi se nekoliko v stran, v
gozd. Ondi se vsede pod staro bukev in jame
citati:

„Bilo je v nedeljo popoldne 18 . majnika 18 **,
ko sem se odpravil precej daleč iz tržaškega
mesta proti Opčinam, kamor sem posebno rad
zahajal, kadar je bilo kedaj priložnosti, kajti
ondukaj odpira se očem krasen pogled na ja¬
dransko morje, kjer se ziblje ladja za ladjo, vedno
veča in veča, kolikor bolj se približuje obrežju.
Da bi si ugasil žejo, stopim v bližnjo krčmo in
ukažem prinesti polič vina. — V sobi je bilo
vse prazno; le pri oknu napravljena bila je ne¬
kaka postelj iz desek in stolov, na kterej je le¬
žala ženska, hudo bolna, kar je spričevalo težko,
neredno nje sopenje. — Poprašam krčmarja, kdo
je ta oseba, ki ondi leži, ker čedna, gosposka
obleka, ki je visela na steni, bila mi je izdatni
dokaz, da bolnica nij ktera domačih žensk, temveč
tujka. —

„Sinoci že pozno prišla je k nam prosit
prenočišča, rekoč, da je bolna“, pripoveduje mi
krčmar, „črez noč pa se je bolezen toliko shujšala,
da se je bati nevarnosti, ako jej kmalu ne
odleže. Vročinsko bolezen menda ima.“

„ Ali niste šli po zdravnika ?“ prašam ga.

200  —

„ Hotel sem iti, pa mi je branila, rekoč, da
nijma denarja, tujih ljudij pa noče nadlegovati.
Ko bi bil bolj pri denarjih, šel bi bil vse eno,
ker se mi dekle smili, tako mlada je še; ali ti
ljudje so šembrano dragi. 11  — Tako mi je pravil
gostilničar, potem pa se odpravil vun. — Jaz
vstanem iz-za mize in stopim nekoliko korakov
po sobi. Sedaj pogledam bolj natanko bolnici
v obraz. O, moj Bog! kaj sem zagledal? Kri
se mi je skoraj strdila v žilah, in noge so se
mi pošibile: pred seboj imel sem oni ljubeznivi
obraz, obraz moje prve ljubezni, preljubo —
mojo Berto! Obličje bilo je bledo, kot mramor,
oči so bile zatisnene in prsi so se valovito dvi¬
gale, kot bi hotele razpoči. Bila je prekrasna,
še sedaj v bolezni. Nehote sem glasno vzkliknil
ter zgrudil v se pred njeno posteljo. Moj krik jo
prebudi. Čude se pogleda krog sebe in zapa-
zivši me klečečega pred njeno posteljo, stegne
ročice po meni in pravi s slabim glasom: >8aj ti
si tukaj, Francelj?! Oh sej sem dejala,, da si mi
še vedno zvest, da me še ljubiš. Ah kako sem
srečna, da te še enkrat vidim!“

Oklenila se me je krog vratu in jela šepe¬
tati: „Vidiš Francelj! zarad tebe šla sem po
svetu, ki si me zapustil brez slovesa; šla sem te
iskat. Strijc so me spodili, ko so zvedeli, da te
ljubim; nič več nisem smela v njih hišo. Ne¬
vajena dolge poti, prilezla sem sinoči komaj še do

— 201

te hiše; danes pa me je bolezen popolnoma po¬
ložila na postelj; menim, da bo kmalu bolje.“
Zadnje besede izgovorila je nekako bolestno.

Jaz nisem mogel spregovoriti nijedne be¬
sede ; vzel sem iz listnice zmečkano pismo ter
jej ga molče ponudil. — Naglo ga pregleda, po¬
tem pa pravi: „0, moj Bog! sem li zaslužila to?
To je pisava Klementinina; dobro mi je znana,
— sedaj je izvršila svoje maščevanje, ktero je
vedno gojila iz same nevoščljivosti, ker sem bila
zaljša, nego nje Julika. Vedela je, da tebe lju¬
bim ; zato je skušala to ljubezen razdreti, potem
pa je še tako daleč pripravila, da so me strijc
od hiše spodili. — In ti Francelj, nisi poznal
pisave, dal si se preslepiti!“

„Berta, mila moja Berta!“ jecljal sem, „vse
je poravnano, ti si nedolžna. Ali sej sem te
vedno ljubil od onega prvega trenotka, in ljubim
te še sedaj. Za-te edino klije moja ljubav; ti si
moje edino, upanje! Oh Berta! Francelj ti ostane
zvest na veke!“

Zadovoljni smehljaj zibal se je krog njenih
ustnic; uprla je svoje mile oči v me, kakor bi
hotela reči: „Verjamem ti“, in podala mi je roko.
Bada bi bila še nekaj rekla, pa nij več mogla;
moči so jo zapustile in sklonila se je nazaj na
postelj. — Kmalu potem jela je blesti, jaz pa sem
nemudoma rekel napreči voz in peljal se v mesto
po zdravnika. Ko prideva nazaj, bledla je še

— 202  —

vedno. Prosil sem na vso božjo moč zdravnika,
naj pomaga, ako je še mogoče; ali ta je zmajal
z glavo in dejal: „Težko bo kaj, zamujeno je.“

Zdravnik se je zopet vrnil domu, jaz pa
sem ostal ondi. Po noči je Berti nekolike od¬
leglo in upal sem, da se obrne na bolje. Proti
polnoči se skloni, stisne mi lahno roko in pravi:
„Francelj, sedaj sem srečna!“ Potem pa jo na-
krat obidejo slabosti, vleže se nazaj, še enkrat
se ozre po meni — in nje duša zapustila je
dom svojega telesa.

Jaz nisem točil solz; nisem mogel; klečal
sem pri postelji in strmel v bledi obraz, ki je
bil še v smrti tako krasen, kot kakega angela.
Oh, takrat sem menil, srce mi mora poči. Za¬
grebli so blago Berto, in ž njo zagrebli mojo
srečo, moj svetni mir. — Kakor brezumen hodil
sem okoli, nič ne vede, kaj se z menoj godi.
Čudne pošasti so se mi povsod stavile pred oči:
sedaj sem videl starega Srakarja s spačenim obra¬
zom, sedaj Klementino, ki se mi je krohotala in
grdo raztezala svoja velika usta, potem pa sem
zopet zagledal Berto, kako se mi prijazno smehlja
ter me vabi s seboj. Take prikazni sem imel
in mraz me je tresel, kedar sem se spomnil hu¬
dobne ženske, ki je podkopala Bertino in mojo
srečo. Že prej se mi je vedno studila ona grdo-
gleda sova, ali tako hudobne ne bi si je bil nik¬
dar mislil.

— 203  —

Odpravil sem se zopet v Trst in ondi se
seznanil z nekim angleškim kapitanom, ki me
je pregovoril, naj grem ž njim. Bil sem koj
pri volji; sej nisem imel ničesar na svetu, kar
bi me bilo zadrževalo.

Prejadral sem mnogo mokrega sveta. V
Cadisu na Španjskem stopil sem v službo na ne-
kej franeoskej kupčijskej ladji, ki je imela odriniti
v vzhodno Indijo. Tu sem si prislužil denarja
črez mero, pa kaj, sej ga nisem potreboval! Po¬
zneje sem prejadral tudi atlantsko morje. Po vsem
svetu iskal sem miru, a našel ga nijsem nikjer.
Vrnil sem se v svojo domačijo in si tukaj
izbral samotno stanovanje, da bi v miru prebil
ostala še leta. Premoženja ne potrebujem —
namenil sem ga ubogim svojim rojakom. Moje
življenje je opešalo, duh mi je zaspal, kmalu se
bo približala poslednja ura, ki me bode rešila
zemskih težav in me združila zopet z ono, kte-
rej sem prisegel večno ljubezen.

Tebi pa, mila domovina, izročam svoje kosti;
vzemi jih v svoje naročje, črna zemlja; naj trohne
v domačem grobu!

Na Znajilem 2. aprila 18 . .

Francelj. “

Janezove slutnje so se vresničile: tujec nij
bil drugi, nego Kopačev Francelj. Spomnil se
je nekdanjih dnij, ko sta se skupaj sprehajala,

204  —

skupaj veselila, sedaj pa je že počival njegov to¬
variš v hladnej zemlji! —

Ko so pozneje pregledali njegovo imetje,
našli so ondi oporoko in zraven lepo število de¬
narja. Sporočil je tisoč goldinarjev svojim do¬
mačim, tisoč pa v poboljšanje učiteljske službe
v fari. Drugo je že razdelil prej; kajti zraven
bil je zaznamek, v kterem je bilo zapisano po
dnevnem redu, koliko ubozih se je oglasilo pri
njem. Kazun množili knjig bil je ondi tudi v
malej škatljiei zlat prstan, v kterem je bila vre¬
zana črka D. —

S hvaležnim srcem spominjal se je še mar¬
sikdo dolgo, dolgo svojega dobrotnika, „čarovnika
na Znajilem“, ta pa je počival na pokopališču
tik svojega očeta, ki je ravno tisti dan zapustil
svet, ko njegov sin, o kterem nij nič več vedel.

Srakar pa je umrl še tisto leto, ko so po¬
kopali Kavko; njegova družnica Klementina pa
ga tudi nij dolgo preživela. Ko se je peljala
nekega jutra k svojej hčeri Juliki, splašila sta
se konja in prevrnila kočijo v globok prepad,
kjer je storila ničemurna in hudobna ženska
strašno smrt.

V Komarnu, 8. maja 1868.

--

— 205  —

Pogreb ljubezni.

„ Vidiš Ii v6do globoko, hladnd?
Va-njo potopi ljubezen gorko!

V kovčežek skrbno položi vse ti,
Kar se najdražje na zemlji ti zdi;

Izpred očij ko izgine spomin,

Srce ti vseh ozdravi bolečin."

Materin svet poslušalo zvestd
Mlado je devče, kot lil’ja bledd.

In pokopala vse v kovčežek je,
Kar jej najdražje dozdevalo se :

Pisem gorečih vložila je kup,

Ki so jej bila na zemlji ves up,

Drago podobo jim tudi prida,
Lepo in milo s pogledi neba.

Prej še pritisnila k ustom željno
Zadnjič, oh zadnjič je sinje okd.

Zlato kolajno zdaj prime v roke,

V prsih prebridko jej polje srce.

— 206  —

Z njo pretežak je dekletu razdvoj,
Las je hranila njegovih ovoj.

Snela si s prsta obrdeek svetal,

Bil ga v ljubezni je on jej podal.

S61ze točila pregrenke je na-nj,
Opominjaje minolih se sanj.

Vence prinesla uvele je zdaj,
Sladko vonjali cvetni so nekdaj!

Sreče odbegle so blago povest
Oznanjevali in zdanjo bolčst.

Kovčeg zaprla s trepetno roko,

Vse pogreznila v globoko vodb.

„Z bogom nezveste mi sreče spomin!
Padi mi, padi na dno globočin.

Vzemi ljubezen iz srca s sobbj,

Da se mi vrne še pokoj nocoj!“ —

V hipu zagrebe valovje zvesto,

Kar je dekletu na zemlji drago.

Nema spomina uže pred očmi,
Vendar obup jej raznema še kri;

Kde zaželenega dom je miru?
Tamkaj, le tamkaj na jezerskem dnu,

— 207  —

Kamor jo vabi in kliče glasno,

Kamor prevedno strmi jej ok6,

Tam iznebila ljubezni solzne
Bleda se deva je v breznih vode.

Lujlza Pesjakova.

-

Kazalo.

1.

2 .

3.

4.

5.

6 .

7.

8 .
9.

10 .

11 .

12 .

13.

14.

15.
Ki.

17.

Pesni:

Posveta.

Moj zaklad. Pavline Doljakove
Na morskem bregu. B. Flegerič-a
Na grobu dr. Ant. Klemenčiča. Istega
Rojakom. Bedčnek-a
Slava rodoljubom. Istega
Belovaška nevesta. Povest A. Kodra

Pesni:

Prvo snidenje. J. C—le.

Nje tolaženje. Bedenek-a
Moje sreče vrt. B. Flegeriča
Prazna želja. Jos. Cimperman-a
Izpoved. Istega . . i

Sonet. Istega
Mrtve ljubice kita. Istega
Moč svitlobe. Vatroslav-a
Čarovnik. Povest Andrejčkovega Jožeta
Na sveti večer
Kmečka ženitvina
Seznanje v farovžu
Mihelj Kavka .

Ugodna prilika
Ženski značaj .

Na sejemski dan
črez osem let .

Dve novici
Čuden mož
Kaj je učitelj našel

Pesni:

Pogreb ljubezni. Lujiza Pesjakova

SLI »

3

5

6
7
9

10

11

85

86

87

88

90

91

92
94
97
97

108

119

131

140

150

161

170

180

189

198

205

Pričujoči „Venček“ smo podarili onim gg.
naročnikom ,.Zore“, ki za letošnje leto vso na¬
ročnino poplačajo. Ob enem dajemo na znanje,
da se bodo preostali zvezki pozneje tudi po knji¬
garnah razprodajali.

Ob enem se priporočajo sledeča književna
dela: 1. Pajk-a Izbrani spisi. 1. zv. (brez pošt¬
nine) po —.40 kr.; „Zora“, časopis zabavi i
poduku;  izhaja 1. in 15. dne vsakega meseca;
stoji na leto sploh po 5 for., za učitelje narodnih
šol pa in dijake po 8 for. Novi naročniki lehko
šče vse letošnje liste (z nagrado) dobijo; „Vesf-
nik“, znanstvena priloga ,.Zori“,  izhajajoč
vsaki mesec 15. dne; stoji za 1. 1875 1 for. 20 kr.
Ysa ta dela se naročujejo pod naslovom:

1. M. Pajk v Mariboru (Marburg).