Ocene in poročila
BRANKO RUD0LF: ŽVEGLA POTEPUHOVA
Rudolfova pesniška zbirka* je nekoliko ijresenetila, saj je v scxiobni slovenski poeziji vsaj dvakrat »nemoderna«. Prvič zato, ker je spesnjena v narečju, drugič pa se ne uvršča med moderno poezijo zato, ker ta postavlja v ospredje izpovedujoče se osebnosit, Rudolf pa je pesnil iz neosebne, zgodovinske snovi. Toda samo presenetila je lahko ta zbirka, ne pa tudi razočarala. Po literarni vrednosti stoji namreč visoko nad vsem, kar se je v obdobju izoblikovanega slovenskega knjižnega jezika »iimetno«
* Branko Rudolf, Zvegla potepuhova. Založba Obzorja, Maribor 1960.
21
spesnilo v narečju oziroma v narečno-knjižni, pomešani jezikovni obliki. Drugi pomen te zbirke pa je v tem, da vsebuje najmočnejšo pesnišiko epiko po Aškercu. Toda Ru-doLfova epska pesem, ki se ponekod tematično stika z Aškerčevo (tema in motivi iz kmečkih uporov), se po doživljajskem izhodišču bistveno razlikuje od njegove. Aškerc je oblikoval zgodovinske motive iz kmečkih uporov v obliki dramatične balade in hkrati pod vidikom sodobnega nacionalno-političnega položaja, Rudolf pa si je izbral za pripovedni obrazec veselo ljudsko balado, s čimer se je odločil, da mračna ozadja zgodovine presije z vedrino in obešenjaškim humorjem epskih likov in tako minulemu življenju pomaga, da se samo interpretira z dovtipom, posmehom, satiro in sarkazmom, poleg tega pa ga tudi noče obremenjevati s kako sodobno tendenco.
Upesnil je vrsto individualnih usod v časovnem razponu od šestnajstega do devetnajstega stoletja. Toda njegovi epski liki niso »zgodovinski junaki« —od znanih zgodovinskih osebnosti je izoblikoval samo spomin na Popoviča, svojega rojaka po krajini — pač pa sociatoo in duhovno najširše predstavljajo slovenskega človeka teh stoletij oziroma, kot sam pravi v naslovu, so »muzika tega gmajn folka, plajšarjov, komediantov, godcov, mamežov, sejmskih pevoov, želarov, težakov, študentov, hro-makov no sromakov vsake sorte«. Zato je zbirka vsebinsko zelo pestra: V preštevainl igri otrok (Tlačanska deca šteje) otroško-naivno zaživi ves bedni položaj slovenskega tlačana. Njegova stiska govori tudi iz socialnih satir, razredno uporniške pesmi in iz pesmi •izkoriščanih težakov (Šafarova smrt. Tri vitezi. Rdeče nebo. Nezadovoljni težaki), v tožbi nekdanjega svobodnega kovača (Kovač sem bil) pa že odmevajo razmere iz druge polovice devetnajstega stoletja, ko si je razvijajoča se industrija podrejala oziroma je uničevala privatno obrt. Tam se zvija v molitvi za ohranitev osebnega molka in previdnosti diih zatrtega, absolutizmu služečega avstrijskega uradnika (Avstrijski uradnik moli), tu se rahlo ironično ogleduje v beraške cunje odeta učenost (Student potepuh. Žalovanje za zvezdogledom). Zvezdogled oznanja enakost in minljivost vseh ljudi, vsem revnim pa obeta novo, svobodno in široko življenje. Ljudje, ki jih je zajela kuga, se drzno rogajo smrti (Malopridna napitnica), zvonar pa se sprašuje o človeški minljivosti in se prepričuje, da ne more ves umreti, ker se tudi njemu oglašajo mrtvi, kadar zvoni (Star zvonar grunta nekaj o minljivosti). V zbirki je nekaj variacij na erotično (Čarovnica kliče, Sereneda zaljubljenega študenta lepi sobarici) in pesniško-stanovsko temo... Skratka: Rudolf je dokaj široko razklenil socialne razmere in duhovni svet v slovstvu skopo ohranjenega slovenskega človeka od šestnajstega do srede osemnajstega stoletja.
Res je, da motivno ni vselej izviren, da ponekod parafrazira znane misli (Kmet se punta. Od obešenca). Toda to ne zmanjšuje vrednosti pesmi, saj izvirnost ali neizvirnost motiva ne vpliva na literarno kakovost pesmi. Važnejše je, da mu je v splošnem uspelo ustvariti iluzijo o človeku teh stoletij in to v nič manjši meri kot Aškercu. Mogoče celo še bolj. Izbral si je namreč pesniško masko ljudskega lajnarja, sejmskega »godca«, pesnika potepuha (Godčova povest o zmaji, Godec no mlad fant, Sejmska pesem od tih tolovajev) in je po tej lastnosti sodrug Cankarjevega Kurenta, Krleževega Kerempuha in drugih pavlih, ki prisluškujejo duhovni, nravni m socialni stiski tega in onega ljudskega kolektiva in jo oznanjajo z rahlo porogljivim in tudi žalostnim nasmehom. Posmeh samemu sebi in sočloveku, obešenjaški humor in drzna šala so uporniška sredstva, s katerimi prenaša Rudolfov človek socialne in druge stiske. Tako je pognal njegov pesniški svet iz takegale nasprotja: družbeno ozadje, ki ga beremo v njem, je največkrat mračno, duševna posledica pa je »veselo žalovanje«, kakor pesnik sam posrečeno označuje poglavitni razpoloženjski ton svoje zbirke. V tem nasprotju je uveljavil torej tisto psihično prvino, s katero tak ali drugačen tlačan vseh časov uspešno kljubuje svoji vklenjenosti in se sprošča v svobodno osebnost. Seveda pa razmere tega ali onega Rudolfovega »jimaka« tudi brezobzirno stro in vržejo v nič.
Nazorski in moralni red pesmi je tak, da presega historični čas posameznih tem (med drugimi pesmimi zlasti Dvom o teh božjih mlinih). Humanistična misel, ki je jasno izražena v pesmih, seveda ne more biti »zgodovinska«, omejena samrO na določen čas, marveč živi v vsakem tranuitku. Tudi veselosti, »veselega žalovanja« v pesmi ne moreš ustvariti zato, ker si si za oblikovni obrazec izbral veselo ljudsko balado. Zato lahko trdimo, da že ta izbor izpričuje tudi Rudolfovo doživljanje sveta in življenja. Svetal življenjski nazor perspektive in zdravega optimizma, ki je osnovna ideja te zbirke, je hkrati tudi pesnikova osebna last in moč. In to je njegov odgovor na življenje, njegova osebna izpoved v teh epskih pesmih.
22
v času, ko se naša poezija večkrat zavija v meglene in mrtve meditacije in se kdaj pa kdaj še sprehaja v prisilnem okrasju mrzlega postekspresionističnega mavričnega leska, tako da ne veš, kam bi zdaj z učenim intelektualizmom oziroma tajnimi modrijami, zdaj z zračnim podobarstvom, je prinesel Rudolf kar se da naravno in realistično pripoved, in kar je enako dragoceno, prinesel je nekaj smeha. Zato se je pesnik po pravici samo navidezno opravičil, da je pesnil v srednjestajer-skem narečju. Kakor pa je Rudolfovo narečje v pesmi nekoliko problematično — sam priznava, da svojega narečja ne obvlada več dobro, iz česar lahko zelo objektivno
sklepamo, da mu narečje pesniško ni moglo pristno zapeti--se na nekaterih mestih
ni mogoče ubraniti vtisa, da mu beseda vendarle elementarno utripa v svojem prvin-skem pomenu in zvoku in da je ni izgladila intelektualistična navada pisca knjižne jezikovne izurjenosti.
V dikciji pesmi se dobro izraža Rudolfovo vsebinsko-oblikovno hotenje, ki ga v komentarju sam označuje za »duha ljudske improvizacije« (Godčeva povest o zmaju. Nezadovoljni težaiki. Stara zeiiščarica klopoče itd.). Dikcija v glavnem ustreza ljudski ^mentaliteti, ki pozna poleg skope, zgoščene pesniške besede tudi močno razvito emfazo in baročno-nabreklo in naturalistično stopnjevanje. Rudolf si je drugo vrsto izražanja izbral v večji meri kakor prvo. Stopnjevanje se mu ponekod kar samo usu j e ' in povzroča zdaj nekakšen naturalistično otipljiv in silaški vtis (no kir je blizi šel, je vmrl —• zmaj ga je stri, no drl, no žrl; za ziomka, črnega, no gromkega, no krvavega), drugič spet se utrgajo sorodno zveneče besede (bo cmok, pok, (Stok, jok) in plaz nezadržnega iklepeta v duhu sejmarskih trgovcev (saj pravi obarek, oparek, pre-vretek —¦ je vsakemu dober na petek no svetek). Prijetno učinkuje ponekod ironija, ki z njo proglaša zlo za vrlino, s čimer ga seveda samo izpostavlja stopnjevani negaciji in ostrejšemu posmehu. Prav tako Rudolf ni obšel krepke ljudske podobe in primere (gospod so napol vun stočen sod; al vino ma tu tak lep duh — kak rame ene lepe dekline). Ritem alpske poskočnice je uporabil tam, kjer ustreza vsebini (Star soldat s čutaro). Tudi rimai je v duhu ljudske pesmi kar najbolj prepvrosto. Tako se loči njegova ipesem od sodobnega modernega pesništva, ki niha med svobodnim verzom in klasično obliko, tudi po tem, da se po celotnem oblikovnem ustroju kar najbolj naslanja na ljudsko pesem.
Ob zbirki najbrž koga spreleta vprašanje, kako da naša zemlja prek Save in Savinje tako skopari z lirskimi pesniškimi darovi. Je tukaj mogoče napoti jezikovni sistem, ki je drugačen od knjižnega in bi zato utegnil ovirati neposredno, v vseh potankostih zvoka in vsebine knjižno dognano intimno pesniško govorico? Ali pa sredi dvajsetega stoletja to ne more več biti jezik, marveč samo še lirska moč ali pa nemoč? Tudi Gradnikov pesniški jezik ne »poje«, pa vendar — kakšno lirsko erupcijo vzdržuje v prvih knjigah. Največ lirske moči sta prinesla iz vzhodnih poikrajin doslej pač Kajuh in Kovic, torej mlajša rpesnika, kar bi deloma govorilo v prid »jezikovni oviri«, ki pa v zadnjih desetletjih slabi. Skratka vprašanje, ki se ga je naša literarna zgodovina že lotila in ki jo ibo najbrž še vznemirjalo. Franc Zadraoec