Lov na Vidro. Spisal Ivan Stukelj ¦ odni svetovalec gospod Častislavič v Celju vam je strasten ribič. Tesnica pa je krasen potok na Frankolovem ob državni cesti dve in pol ure hoda od Celja. To je bistra voda, ki se drvi in peni zdaj po strraih pečinah, zdaj zopet mirno pretaka po belopeščeni strugi, dela tupatam pod visokimi skalami Bvnostno šumeče tolmune ter pada s hruščem z visokih jezov. Ob bre-lih rasto vrbe, jelše, akacije in topoli. Po vodi se preganjajo čile postrvi. ito je ta bodra voda zvabila lansko leto gospoda svetovalca, da si je Frankolovo izbral za letovišče ter se meseca avgusta preselil tjakaj z vso družino. Ah, s kolikim veseljem so otroci zadihali zlato svobodo na kmetihl Bilo jih je šestero: Mirko, Stanko, Leon, Ivo, Milena in Marica — v sta-rosti od petnajst do treh let. lgrač so si le malo vzeli s seboj, saj jim je tukaj nudil vsak kotiček dovolj zabave in razvedrila. Najstarejša hčerka Milena pa le ni niogla hišniku v raestu prepustiti v oskrbo svoje muce; morala je tudi z njo na letovišče. Bila vam je res prekrasna iival ta muca, jako velika, črna kakor oglje, blesteča in mehka kakor žamet, z mogočnimi brki ob rdečem nosku. Kako veličastveno modro se je držala, kadar je sedela pokonci! Dolgi in debeli rep si je privihala ob hrbtu na kvišku, velike zelenkastorumene oči pa so samozavestno strmele v svet. Jako lepo se je črni barvt prilegala rdeča ovratnica. Tu je treba povedati, da lepi Karo ni bil samo ljubljenec Milenin, ampak da so ga vsi Ijubili. Častislavičevi so se vsi kmalu privadili novemu bivališču, dasi so morali marsikaj pogrešati, česar so imeli v mestu dovolj. Najljubša zabava gospodu Častislaviču je bil seveda ribji lov. Po ure in ure je stopal ob potoku ali pa posedal ob šumečih tolmunih in jezovih. Z občudovanja vredno hladnokrvnostjo, kakor jo itiore imeti le trnski ribič, je zasledoval svoj plen. Na obrazu pa se mu je čitala tiha zadovoljnost _ _ -» 250 >*- __^_________ Izkraja je imel dokaj sreffe, a pozneje je kak večer vlovil komaj po troje ali petero rib. Da bi bilo v tej bistri vodi tako malo postrvi, se mu je zdelo nedoumno. Zaman so mu zatrjevali, da jih najemnik lova sam mnogo polovi. »Glejte, tu vam je tak prostorček, kjer mora biti postrv — tu zopet — ali pa tukaj — kako krasno skrivališče!" je hitel govoriti, begajoč doli ob potoku. »Čudno, mislim, tu mora živeti ena ali več vider, ki ukončavajo postrvi." Baš pride nasproti Andrejček, stari občinski sel, in tega takoj vpraša, ni li v tem potoku nič vider. ,,Seveda, stari Jereb jih je časih lovil, veste gospod, z gnojnimi vilami. Ob jezovih jih je pričakoval in — čap! — pa ji je potisnil vile za vrat ali kar skozi glavo Pa drago so mu jih plačevali, po osem ali deset goldinarjev je dobival za eno." 0 prvi priliki povpraša gospod Castislavič starega Jereba, ki je bil žc močno gluh. JVlh, vidra pa vidra, to vam je huda žival; nekoč mi je pregrizla celo roko. Kmalu bi bil ob njo, tako mi je otekla. Ta .hardek' ima stru-pene zobe. A vendar sem marsikateri upognil vrat" Tako bi bil še dalje govoril in na dolgo in široko opisoval svoje dogodke na vidrinem lovu, ako bi ga ne bil prekinil gospod svetovalec z vprašanjem: nAH je pa še kaj vider v Tesnici?" BNe dobite je več, če bi jo plačali s pravim suhim beneškim zlatom." »Andrejček pa trdi, da so še!" ,Kaj Andrejček? — On ni vidre še nikdar videl, morda kako podlasico!" S tem je bilo izpraševanje za vidrami pri kraju. Pretekli so zatera trije tedni, in črez deset dni je bilo gospodu Časti-slaviču odpotovati nazaj v mesto. Neko jutro pa Andrejček skrivnostno poprime gospoda svetovalca za rokav kakor vselej, kadar je imel povedati kaj posebnega. »Vidro sem videl sinoči!" ,Kje?" vpraša gospod, veselo iznenaden. »Precej tu doli, pri mlinskem jezu." ,Ali res?" ^Res, res — pa kako dolga in zleknjena je ta grdogleda grdoba." Takoj drugi večer — bil je mesečen — je vzel gospod ČastislaviL puško in hajdi z Andrejčkom nad vidro! Toda o vidri ni bilo ne duha ne sluha. Baš tako v naslednjih večerih. Oospod svetnik je jel dvomiti o Andrejčkovi lovski vednosti in vero-dostojnosti ter pristal Jerebovi trditvi, da Tesnica nima nobene vidre več in je nima. Kadar pa je zopet letal s trnkom ob potoku gorindol ter se mu je ribiška sreča slabo izkazala, tedaj pa se je jezil zopet nad vidro, nad to požeruho, in lovska strast in vesela misel, da ji bo s svincem poplačal to njeno ropaželjnost, mu je prešinjala srce. -* 251 -*- Zgodilo pa se je, da se je gospod Častislavič vračal domov iz bližnje vasi nekako ob desetih zvečer. Btla je svetla noč, dasi se luna še ni pri-kazala. Misel na vidro rau je zopet šinila v glavo. Postal je ob mlinskem jezu, potem pa oprezno postopil parkrat gorindol. Bil je utrujen, zato je sedel na skaio ter opazoval obrežje in strugo. Vse mirno, samo voda je ljubko žuborela in šumela. Gospod svetovalec zdajci dvigne glavo in se napol vzpne s svojega sedeža, a vendar tako, da ga je predstoječe grmovje še zakrivalo. Tam na nasprotni strani struge, kjer se voda zaganja najhuje, je breg zavarovan z debelimi hlodi, ki so po dolžini položeni in pritrjeni drug vrhu drugega. Tja upre, kaj pravim, zasadi svoje oko gospod tasti-slavič. Zagibalo se je nekaj temnega, se potegnilo nekaj črnega od srednjih debel na zgornje deblo. — ^Vidra!" je vzdihnil gospod svetovalec. — ,,ln človek nima puške!" — Zabolelo ga je pri srcu, in ta bolest mu je zaplula dol do prstov v nogah. Zatrepetal je. Skočil bi po puško domov, saj m daleč, pa danes ne bi zadel nič, prav nič, preveč je razburjen. Olej, dviga se istinita vidrina glava, širokočela, ploščata! Kako se giblje na dolgem, iztegnjenem vratu semtertja! Nekaj skrivnostnega, vražjega je v vidrinem bitju. Nje lokavost — kako ji gleda iz oči, nje drznost in pogum se pojavljata v kretanju, potuhnjenost razodeva tedaj, ko se prihuljeno oprijemlje predmetov, po katerih pleza in se plazi. In ti dolgi, zakrivljeni kremplji s plavno kožo med prsti! Ta čudni, skrivnostni polutan, pa tako grozno, roparsko orožje! Četudi je šumelavoda, je menil gospod svetovalec, da sliši, kako vidrini kremplji praskajo po lesu, oklepajoč se hlodov. To je bila paša za njegove lovske oči. Kakor se je skrivnostno pokazala, tako je tudi izginila . . . ,,Andrejček pa le ve, ta pa le ve, da je vidra v Tesnici. Najsi je star, pa jo je vendar izvohal," je govoril gospod Častislavič polglasno s seboj, vračajoč se proti domu. Od lovske razvnetosti ni mogel dolgo usnuti. Premetaval se je po postelji, ko pa je po dolgih mukah zaspal, se mu je sanjalo o samih vidrah, ki so imele kremplje kakor pralice za pletev, slednjič so dobile celo peruti nalik srednjeveškim zmajem. Divja gonja je vršela vso noč za temi pošastmi. Vidri ob mlinskem jezu pa je bila odločena smrt za jutri tako gotovo kakor zapečačeno . . . Drugi dan je bil gospod svetovalec ves razburjen. A kri si je hotel umiriti, zato je ribaril dopoldan in popoldan. Sreča mu je bila mila: nalovil je mnogo rib. Andrejčka je obvestil, da mora zvečer z njim na lov na vidro. Naročil mu je, da mora prinesti s seboj gnojne vile, da poizkusita tudi po Jerebovem načinu, ako bi tako zahteval slučaj. Sam pa je skrbno pripravil puško. Mrak je zagrnil zemljo. Noč je bila poltemna kakor nalašč za tak lov. i Andrejček je moral leči za grm, gospod Castislavič pa se je postavil na pozor. Dolgo, dolgo — nič in nič: trenutki so tekli kakor težke urebolniku. L -*> 252 **- Andrejček si je hotel zapaliti tobak, da bi lažje prebijal dolgi čas, pa dobil je strog ukor in strogo prepoved; zver bi ju sicer zavohala in šla — po vodi. Kaj je (orej preostajalo Andrejčku? — Zaspal je. Oospod svetovalec pa se je na skali zibal v sladki nadi, da si bo dal iz vidrinega krzna napraviti širok ovratnik svoji novi zimski suknji. Kako zavidno bodo ogledovali lovci-tovariši to znamenje staroslovenskega lova. Saj vider ni več in jih ni, skoro povsod so jih zatrli, samo ta Tesnica, ta prelepa Tesnica jo je še pogoščala. — — — Bogve, ali je Andrejček dolgo užival spanje pravičnega ali ne — puškin strel ga je vrgel kvišku — pa je bilo. Zgrabil je za vile ter skočil na breg, podoben je bil — sam Bog vas varuj, otroci! — pravcatemu — parklju. Čof — čof — čof! — in gospod svetovalec je z vso urnostjo zablodil po vodi, ki je bila tam do kolen globoka. Za njim pa Andrejček. Vidra se je — krasno zadeta — zvalila z debel v vodo, gotovo ni niti zajeknila. Vidra, vidra, tako redka divjačina! Taka lovska sreča! Oospod Častislavič je s tresočo roko dvignil iz vode dragoceni zaklad. Izza hriba pa je zdajci pokazala luna vso svojo debelo glavo, raz-tegnila usta prav na široko ter se zasmejala — seveda zasmejala lovski sreči, taki lovski sreči! Gospodu svetovalcu pa je bušknilo srce, ah, bušknilo s tako silo; prebiti mu je hotelo prsi! Niti besede ni več črhnil. Urno je pobiral korake proti domu. Andrejček je strme gledal za njim. ,Saj pravim, gospoda je časih res malo na noro plat, zlasti pa lovci. — Vidro je ustrelil, pa misli, da si je pridobil ves svet." Tako je modroval in počasno stopal po stezi do ceste. »Vidra, vidra, pač prava reč!" je godrnjal zaničljivo, ko je lezel po lestvi na Mastnjakov kozelc. Pokrižal se je še prav nerodnn, izgovoril začetek kratke, hipne molitve, se zaril v diseče seno, potem izdahnil prav globoko, kakor bi s tem izdihom odložil vso dnevno težavo in skrb. Mirno je zaspal. Sanjalo se mu pa to noč ni nič, tudi o vidri ne. Drugače pa je bilo z gospodom svetovalcem! Hujše kakor prejšnjo noč je bil razburjen, tudi nocoj se je obračal brez spanca na vse strani. Njegova družina pa je sladko spančkala vso noč. Saj prav