Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 8.              V Ljubljani, dne 1. avgusta 1910.           Leto XXX.
Pastuškin:
Šopek z vrta odbeglih sanj.
Poljana.
JtDratje, bratje, naša poljana —
kdo je od vas jo premeril
v rosnih demantih zarana,
v snu, ko se dan je zvečeril,
v belem razkošju poldneva,
v noči, ko mesec nad njenim bogastvom bledeva?
Ljubica, hajdi z menoj  na poljano, ukala, pela boš, jokala z mano ! Žametna še bo perut plahutala, še si oddahne na tvojem rameni kot golobica na jasi zeleni: in če bo žalostna, z njo boš jokala, in če vesela bo, z njo se smejala — sladko, o sladko bo meni!
Zamujena  pomlad,
JJ2
*eniško sama, revščine bogata, je duša sklepala v objemu zime: „Ko dih pomladi prve obleti me, to bo življenje, slast, moči potrata!
^Ljubljanski Zvon"  8. XXX. 1910.                                                                                                  29
450
Pastuškin: Zamujena pomlad. — V ulici sv. Klare.
Na sejmu kupim si ljubezni škrata, po karnevalsko bodo vroče rime v dekleta deževale in maksime zaman zaganjale se v ječe vrata.
In kakor mopsa pestuje princesa, jaz pestovala smeh bom razigrani, da bodo se odzivala nebesa."
Ah da... Kje najde lek naj svoji rani, ko jo samota skozinskoz pretresa, če duša sama sebe ocigani?
V ulici sv. Klare.
vDasnejo nam v hrepenenju oči, prosijo mrkih kostanjev temo: „Usmili se, milostna, mlade krvi, v dušo pogrezni uteho sladko!"
„Rada bi, rada bi", pravi tema, ali tolažbe nikoli ne da.
Znalo bi, dražestna, priti en dan: prvi še v cvetju zasanjal bi smrt, drugi bi v tla se zamaknil bolan, tretjemu dušo zagrenil bi srd.
Kdo pa dajal bi odgovor težak — mari kostanjev bi žametni mrak?
Sedem  volkov.
o stepi gre sedem volkov, čez dušo gre sedem vetrov, in vsi so od severa, vsi so ostri in duša pod njimi ječi.
In prvi meglena mladost, uklenjena drugi prostost, a tretji bohotno cvetoči je dvom, četrti užaljeni dom.
L
Pastuškin: Zmaj. — Ksenij Verin: Jutro.
451
In peti sobratov gorje in šesti samotno srce, a sedmi ljubav je pogažena v prah — in tega me najbolj je strah.
Z m a j.
j^asne mesec, pada za Gorjance, dogoreva medlo, medlo. Tam sedla polnoč si svoje vrance, zdaj se je zagnala v sedlo.
Nad   menoj peketa polnoč in meni zaspati ni moč.
Imel sem ljubico. Bila je mlada
in lepa, v žametasti jopici,
in zvesta, in imela me je rada,
posedala sva tam na klopici
in mehkih sva besed si šepetala,
tako natiho, culo ni uho,
samo srce ...  A zdaj, ti moja mala,
vse to je nekam daleč, daleč šlo.
Nad menoj peketa polnoč in meni zaspati ni moč —
od mladosti. Po možganih  orje s korenino žlahtna trta, tisti lep zakaj svoje razorje, tisti zmaj, in vrta, vrta . . .
Ksenij Verin:
Jutro.
JLotrkali na tvoje okno so in rekli žarki: Ljubezni čas je zdaj, prekrasna, vstani, prinašam vonj vijolic ti, ki so jih polni parki, in himne rož, ki cvetejo v pomladi rani . . .
29*
Pastiiškin: Ponos.
459
In ta pastorale je še razločneje zazvenel dve stoletji pozneje iz Watteaujevih slik. Takrat je bilo vse življenje kakor sen o Arkadiji in Watteau je bil njegov največji poet. Njegove slike so sami koncerti, sam smeh in petje, samo razkošno igranje. In vsepovsod motivi zajeti iz muzike. V zelenih vrtovih, kjer tiho šumijo visoka drevesa, sta sedla na marmorno klop pod Erosovim kipom markiz in markiza, opravljena v svilene pastirske obleke. Smejoč sta se poljubila in z elegantno kretnjo je segel parfumovani pastir po gitaro, ležečo pred njim na stezici, in je zaigral smejočo se pesem . . .
Ali pa se je zbrala družba na trati kraj potoka in se smeje in poje in igra in zabava, ker je vse življenje sam smeh in sam solnčen sijaj. In kakor vesela pesem so tudi barve teh slik in njih smcjoča in igrajoča se harmonija. —
Globoka je ta vez, ki spaja obrazilno umetnost z muziko, a še ožja je vez med muziko in poezijo, ker sta obe v času razdeljeni in razvijajoči se ter hkratu na sluh delujoči umetnosti. Tudi v poeziji prepleta in  blaži ter  spaja  vse   v  soglasje   muzika.    Saj   je  vsaka
v
umetnost odblesk življenja. Življenje pa nam blaži in oslaja ritem, ki je preveva, pesem, godba, ki je včasih ne slišimo, ki pa vendar zveni v naši duši.
V poeziji je primerov milijon. A nihče ni tega menda lepše izrazil nego Shakespeare, ko je ustvaril peti akt „Kupca beneškega". Vsi boji, vse strasti so se pomirile, življenje je priplulo v tih pristan, smeh je okrasil in osladil sleherni korak in vsa bolest je pozabljena. In tedaj se zbere vsa družba v mesečni noči in se smeje in razgo-varja, in zazveni godba in vse je sam pokoj in sama harmonija. Vse se je spojilo v divni muziki in ves sen o življenju je kakor sanjav pastorale.
V Flo renči, konec junija 1910.
-------------*~4------------
Pastiiškin:
Ponos.
Jčvaj togujete, sestre platane,          Kaj umiraš, ti moj orel sivi,
če vam listi padajo k nogam,         moški, donebesni moj ponos?
če vrše nad vami črne vrane           Naj se ona smeje, ti pa živi, kdovekam!                                      albatros!