ZGODOVINSKI lili.

* * *

::: SPISAL :::

VLADIMIR VESEL.

* *

V LJUBIJI! 1911.
»NARODNA ZALOŽBA".

TISKALA ..NARODNA TISKARNA" V LJUBLJANI.

Llbera nos o male.

Zgodovinski roman.

Spisal

Vladimir Vesel.

V Ljubljani 1911.

,,Narodna založba".

*

»NARODNA TISKARNA« V LJUBLJANI.

I.

Šteli so leto 1492.

Poslovila se je nenavadno sneže¬
na zima s Cerkniške kotline. Na juž¬
nih parobkih so privreli studenci iz¬
pod skalovja; tresoč se v mrzli sapi
in poskakujoč so se vili potočki po pe¬
ščenih tleh in med ožganim zelenjem,
ki je poredkoma gledalo izza utrgane
skale ali izpod široke lise zaledenele¬
ga umazanega snega. Grgotajoč in
cmokajoč so se izgubljali potočki po
kratkem teku v livastem vrtincu zo¬
pet pod zemljo. Enolično sivo nebo
brez jasnine se je predlo od juga pro¬
ti severu, od vzhoda proti zahodu
med vrhovi gora in gričev, dvigajo¬
čimi se vsenaokrog nad kotlino. Sive
megle so se vlekle po dolini, segale
kakor z dolgimi, čudno se zvijajočimi
prsti v medgorje in lizale navkreber
ob pobočju Slivnice, ovijale se kakor
pajčolan visokih temnih smrek in
plavale, kakor jata razdraženih ča¬
rovnic proti nepredornim lesovom na.
Javorniku. Od daleč sem je prinašal

3

l*

veter s seboj zamolklo umirajoče do¬
nenje cerkniških zvonov, kojim je od¬
govarjal visoki, nestrpno se tresoči
glas od Sv. Elije kraj jezera. Sivo je
bilo vsenakrog in zatopljeno v muč¬
no, obupno molčanje; le glas zvonov
je plaval v gore, kakor bi hotel s svo¬
jo žalobno pesmijo povečati vtisk za¬
puščenosti, ki je odeval vso pokra¬
jino.

Naslonjen ob prepereli nizki zid,
ki je obdajal kapelico pri Sv. Križu,
se je oziral mlad kaplan po enolični
okolici. Nevesele so morale biti nje¬
gove misli, oko mu je gledalo otožno
in mračno je bilo njegovo čelo, če
mu je obvisel pogled na razvalinah
Steberškega gradu. Na nizkem holmu
na južnem koncu Cerkniškega jezera
se je plazilo zidovje razdejane grašči¬
ne do vrha. Okrogli stolpi in visoke
počrnele stene so se črtale na megle¬
no ozadje, vmes pa so štrleli pod nebo
ogorki tramov in zijala v svet črna
prazna okna, kakor strme oči slepca
pred-se brez izraza in brez občutka.

»Tako ginevajo rodovi,« je vzdih¬
nil globoko in se pogladil preko viso¬
kega čela, kakor bi hotel pomiriti
blodne misli, ki so mu kalile duševni
mir. »Rodovi ginevajo, in drugi se
vesele ob njih poginu. Kje ste slavni
Ivani, predniki moji? Tam — vaš
grad, — trden je bil, strah požigajo¬
čemu Turku, zavetje tujcu, bran do-

4

mačinu! Kljuboval je sovražnikom,
kakor malokateri, in zdaj je razvali¬
na! Noe ga je vzela in ogenj in meč
strašnega Erazma Predjamskega.
Nesrečno sovraštvo! Umoril mi je
brata, uničil rod Šteberžanov. Še jaz
naj bi bil poginil v razvalinah. Brez
sledu bi bil izginil. Malo let mi je
bilo takrat, — izginil bi bil, kakor
pena na vodi, par trenutkov bi se bi¬
lo upiralo mlado življenje plamenu,
parkrat bi bila vztrepetala duša v
grozi in končano bi bilo to življenje.
Danes bi bilo vse pogrezneno v nič,
nobenega sledu bi ne bilo več in no¬
benega trpljenja. Pozabljen in neraz¬
umljen, z zoperno krinko svetosti na
obrazu tlačanim, kakor zadnji kmet
svojim gospodarjem. Miloščino uži¬
vam od onih, ki so se vsedli v posest
mojih prednikov!« Klonila mu je gla¬
va v temnih spominih na pretekle
dni in globoka zareza se mu je začr¬
tala med obrvi.

Že izza trinajstega stoletja so po¬
sedovali Šteberžani grad na prilično
visokem hribu, ležečem ob spodnjem
južnem koncu Cerkniškega jezera.
Visoka in ponosna stavba je bila to,
utrjena z močnim obzidjem; branili
so jo trdni okrogli stolpi proti so¬
vražnim navalom in v zadnjih časih
zlasti proti napadom krvoločnih Tur¬
kov, ki so morali neštetokrat pobrati
šila in kopita izpod nepremagljivega

5

zidovja. S krvavimi glavami so se
morali umakniti, ki so prišli z upa¬
njem na bogat plen ropat in požigat
v Cerkniško kotlino.

Daleč naokrog je slovela Šteber-
ška graščina po svoji gostoljubnosti.
Potnik, ki je prišel po široki dolini in
je bil namenjen v temne gozdove
proti Snežniku, se je ustavil redno
pri gostoljubnih Šteberžanili, da si
osveži moči in zaprosi varnega
sprem st' a, ki mu ga dobri gospodarji
nikdar niso odklonili. Bili so gozdovi,
ki so se širili proti jugu, divji in ne¬
dostopni in polni divjih zveri. Zdaj
si slišal, da so napadli volkovi samot¬
nega popotnega človeka, zdaj zopet
se je raznesel glas, da je ugrabil
medved ubogemu kmetu najboljšo ži¬
vino, risi so zalezovali svoj plen in
tolovaji so prežali po soteskah na po¬
potnika. Najhujše od vseh pa so bile
tolpe Turkov, ki so v zadnjih letih
blodile po tej goščavi. Gorje mu, ki
so ga srečale nepripravljenega ali
slabo oboroženega!

Za Ivane so bili krščeni malone
vsi Šteberžani, — stara navada v rod¬
bini, da s . dobivali sinovi ime po
svojih očetih — in vsi so bili dobri
in skrbni gospodarji. Vsa okolica jih
je čislala, vse rodbine v sosednjih
gradovih so jim bile naklonjene v
srčnem prijateljstvu in kmetje so se
ozirali z zaupanjem na nje, zavedajoč

6

se, da nimajo v njih brezobzirnih go¬
spodarjev, ki hočejo bogateti ob njih
žuljih, marveč jim smejo zaupati tu¬
di v časih stiske. Kar so si jemali
drugi graščaki s silo in s trdimi bese¬
dami od kmeta, dobivali so Šteberža-
ni od njega brez ugovora in radevo-
Ije. Dela, ki je je opravljal kmet Šte-
berške graščine za svojega gospodar¬
ja navadno ob torkih in sredah vsa¬
kega tedna, ni občutil kot robote, saj
je živel v zavesti, da je to delo tudi
njemu v blagor in da deli gospodar z
njim, kar je bilo za njega in njegovo
rodbino odveč. Lahko bi se bili povz¬
peli Šteberžani do znatnega boga¬
stva in velike moči, toda njih dobro¬
srčnost in gostoljubnost je dala pre¬
moženju le počasi rast.

Živeli pa so Šteberžani z vsemi
sosedi v najprisrčnejšem prijatelj¬
stvu, samo eden je bil, ki je nosil kru¬
to sovraštvo do njih v svojem srcu.
To je bil znani Erazem Predjamski.
Dvakrat že so bili našli Šteberžani
pred grajskimi vrati na visokem kolu
pribito rokavico strašnega Erazma.
Pil je to znak, da kliče prebivalce
gradu na boj. Po tri dni jim je dal
dvakrat časa, da so se Šteberžani pri¬
pravili na oblegovanje in borbo. In
Šteberžani so dobro izrabili te dni.
Žitnice in kleti, itak vedno dobro pre¬
skrbljene, so napolnili in segnali na
dvorišča živino. Zazidali so vhode z

7

mogočnimi skalami, ki so bile vedno
pripravljene za slučaj sovražnega na¬
pada. Na obzidju in po grajskih oknih
so razpostavili težke puške - ključni¬
ce, za obzidjem pa so hodile dan in
noč straže v jeklenih oklepih s težki¬
mi železnimi čeladami na glavah.
Opirali so se na dolge sulice in pajže,
velike henečanske ščite. — Dvakrat
so odbili Šteberžani napade strašnega
sovražnika in že so upali, da Erazem
Predjamski ne pride več pod obzidje
Šteberškega gradu.

Motili so se. Leta 1482. je prišel
Erazem neke poletne noči zopet pod
grad.-Svojega prihoda ni naznanil,
kakor je bil tedaj običaj, ni se zmenil
za božji mir, ki je bil proglašen po
vsej državi in ki je določal, da mora
vsak vitez, ki si je hotel poiskati pra¬
vico z mečem v roki, naznaniti svoj
prihod vsaj tri dni prej svojemu so¬
vražniku. Šteberžane je Erazmov
prihod presenetil tem bolj, ker je bila
večina posadke odšla v temne gozdo¬
ve proti Snežniku nad rokovnjaške
čete, ki so se klatile tedaj v posebno
velikem številu po gozdovih in se
skrivale po nepredornem lesovju.

Brez odpora je prihrumel Era¬
zem s svojimi hrabrimi konjeniki
skozi glavna vrata na notranje graj¬
sko dvorišče; vratarja, ki se je bil
postavil nepoklicanim gostom v
bran, so pohodila konjska kopita.

Kmetje iz vasi pod Šteberkom, ki so
imeli ta dan opravka v graščini, so
se poskrili po hlevili in kleteh. Dekle
so begale prestrašene po širokih hod¬
nikih. Erazem pa se ni zmenil za nje.
Iskal je svojega sovražnika Ivana
Šteberškega, da obračuni z njim.Kaz-
jalial je konja in za njim so poskakali
raz konje njegovi spremljevalci, da
so zažvenketali težki oklepi na njih
životu. Vzplamenele so baklje - smol-
nice in zaiskrile so se težke viteške
sablje. Udrli so jo v grad in po širo¬
kih kamnitih stopnicah navzgor v
prvo nadstropje. Tu jih je čakal Šte-
bržan z majhnim krdelom svojih bo¬
jevnikov. Vsi so bili le za silo oboro¬
ženi in zavarovani proti težkim udar¬
cem nasprotniških sabelj - plamenic.

Vnel se je 1 jut boj. Erazem je
naskakoval hrabre borilce, kakor be¬
sen, a Šteberžan in njegovi zvesti bo¬
jevniki so se branili z obupnim juna¬
štvom, dobro vedoč, da morajo ali po ¬
giniti, ali pa prepoditi sovražnika.
Malo jih je bilo, vsi sq morali vztra¬
jati vedno v boju, med tem, ko so se
Erazmovi borilci menjavali. Samo
Erazem ni poznal utrujenosti; vedno
v prvi vrsti je naskakoval hrabrega
Ivana. Zdaj je padel na strani Štebr-
žana prvi borilec, drugi je krvavel na
stegnu in onemogel vsled izgube krvi
odbijal nestrpno napadajočega so¬
vražnika. Umakniti so se morali Šte-

9

berški borilci na ožje stopnice, ki so
vodile v drugo nadstropje. Le po dva
in dva sta si mogla stati nasproti, a
Šteberžanom so pohajale moči. Stop¬
nico za stopnico so se umikali, drug
za drugim je podlegel krutim udar¬
cem Erazmovih borilcev. Zadnji so¬
bojevnik Ivana Šteberškega se je
zgrudil. Tedaj se je umaknil Ivan v
podstrešje. Vedel je, da se ne more
rešiti več, a upal je, da se umakne
svojim napadalcem čez visoko spelja¬
ne deske, kamor mu sovražnik ni mo¬
gel slediti v svojih težkih oklepih.
Preveč je zaupal starim strohnelim
deskam. Komaj je stopil na prvo, se
je prelomila in Ivan Šteberški je pa¬
del izpod podstrešja med gradom in
visokim okroglim stolpom v globino,
kjer je obležal z razbito črepinjo.
Tak je bil konec Ivana Šteberškega,
brata našega kaplana, ki so ga klica¬
li, kakor njegovega brata, za Ivana.

Trinajst let je bilo tedaj bratu
nesrečnega Ivana Šteberškega. Bil
je takrat, ko se je zrušila težka stre¬
ha Šteberškega gradu kraj Cerkni¬
škega jezera na pogorišče, v Ljub¬
ljani pri ugledni rodbini Mandlovi,
kjer se je učil za duhovnika. Že do¬
ma na Šteberku, ko je živel še njegov
oče, so ga bili določili za duhovski
stan. Starejši naj prevzame graščino
in premoženje, mlajši pa naj proslavi
ime rodbine s svojo učenostjo in sve-

10

tostjo, tako je bilo načelo v vseh vi¬
teških družinah. Preskrbeli so mlaj¬
šemu potomcu učitelja, kakršnih je
biio na Kranjskem dovelj. Potovali
so od kraja do kraja, ustavljali se po
graščinah in podučevali sinove gra¬
ščakov v začetnih znanostih. Toda ti
popotni učitelji niso nikakor zadosto¬
vali ukaželjnemu mlademu Šteberža-
nu, zadostovali pa tudi niso za pri¬
pravo k poklicii, za katerega je bil
določen. Zato so ga dali starši v Ljub¬
ljano, kjer je bil od leta fSBL sem se- '
dež ljubljanskega škofa Žige Lam¬
bergerja. Pri Mandlovih, nasproti"
stolni cerkvi ob vznožju Grada je ži¬
vel tedaj trinajstletni Ivan in hodil
h kanonikom učit se verskih resnic,
latinskega jezika in vsega, kar je bi¬
lo treba za duhovniški poklic.

Ko je prinesel mestni pisar in
dobri prijatelj Mandlovih, Poš, z ro¬
tovža na Starem trgu novico, da je
zažgal grozni Erazem Šteberško gra¬
ščino in da je brat mladega Ivana
ubit, prijelo je mladega siroto tako
domotožje, da je prejokal cele noči v
svoji sobici in preklečal s solzami po¬
litih lic cele dneve pred glavnim ol¬
tarjem v Avguštinski cerkvi onstran
Ljubljanice, nasproti Špitalskim vra¬
tom. Kadar se je potem oglasil iz
stolpa na Gradu zvon, znamenje, da
se zapro mestna vrata, kar se je zgo¬
dilo od sv. Jurja pa do sv. Mihela ob

I

devetih zvečer, tedaj je prišel re d n  n
mlad avguštinec in poklepal nesreč¬
nega Ivana po ramenih: »Surge, brat
v Kristn, devet je, doma te čakajo!«

»Doma?« se je začudil mali Ivan
in pogledal brata avguštinca s svoji¬
mi velikimi, črnimi in plašnimi opml.
— »Doma?« je vzdihnil, — »saj jaz
nimam doma,« in solze so mu polile
lica. Vstal je, a noge ga niso nesle,
bile so trde in otrple vsled dolgega
klečanja. Zgrudil se je pred velikim
oltarjem. Tedaj si ga je naložil mladi
avguštinec na roki in ga ponesel
M and lovim na dom.

Vsa v solzah ga je sprejela gospa
Mandlova: »Velik svetnik bo še naš
mali Ivan!« je vzklikala, ko mu je
pripravljala skromno večerjo, gospod
Mandelj pa je vzel čepico in palico in
odšel za Ljubljanico k prijatelju
Paplerju, ki je bil tedaj mestni sod¬
nik.

»Zopet j?a dela za svetnika moja
stara, tega Steberškega fanta,« je po¬
tožil stari Mandelj mestnemu sod¬
niku.

»Kaj hočeš, potrpeti moramo
vsi,« ga je tolažil prijatelj Papler.

»Taki otroci naj so ob zapiranju
mestnih vrat doma v postelji, ne raz¬
umem avguštincev, da ga ne spode
ob pravem času iz cerkve!« se je je¬
zil Mandelj.

12

»Božji hram je vsakemu odprt,
nikogar ne smemo goniti iz njega.
»Dajte, da pridejo mali k meni,« je
rekel naš odrešenik, ne godrnjaj, dra¬
gi moj prijatelj,če sili mladega siroto
srce, potožiti se svojemu bogu. Niče¬
sar ne veš, čemu je bog določil tvoje¬
ga varovanca. Svoje srčno veselje
boš še doživel z njim!« In meniti sta
se začela o dnevnih novicah. Na Do¬
lenjskem so se bili zopet pokazaliTur-
ki, a malo jih je bilo, in graščaki so
jih zapodili nazaj. Govor je nanesel
tudi na bisterške kartuzijane, ki so
zopet prevzeli Šteberško graščino.
Šteberško graščino so bili namreč do¬
bili Štcberžani pred dvema stoletje¬
ma od bisterških kartuzijanov proti
malim služnostim v mito in zdaj, ko
je bil Ivan starejši mrtev, so jo kot
izpraznjeno zopet zasedli, ne oziraje
se na to, da je živel še en potomec
Šteberžanov, Ivan mlajši. Pravico se¬
zidati si zopet graščino na nekdanjih
šteberških tleh, so oddali kartuzijam
rodbini Elah, a jim naložili poleg
drugih služnosti tudi dolžnost, da
skrhe- za Ivana Šteberžana mlajšega,
dokler ne dovrši svojih študij in ga
ne posvete v duhovnika. Namenili so
kartuzijami potem mlademu Šteber-
žanu kaplanijo v filijalni cerkvi pri
Sv. Križu ob Cerkniškem jezeru s se¬
dežem v nanovo zgrajeni graščini,
ki jo sezidajo gospodje Elah. Zato pa

13

je moral podpisati Mandelj kot varuh
osirotelega Ivana Šteberžana, ker ta
ni imel nobenih sorodnikov, kartuzi-
janom pismo, s katerim se odreka v
njegovem imenu vsem pravicam do
nekdanjih Šteberških posestev. Težko
je bilo pripraviti trezno preudarjajo¬
čega Mandlja do tega pisma, končno
pa ga je vedel pregovoriti njegov
prijatelj Papler. Brezupno bi bilo
namreč upirati se zahtevam kartuzi-
janov, ker so imeli mogočno zaslom¬
bo pri škofu Lambergarju, v vicedom¬
ski hiši iti pri deželnem glavarju, za¬
služnem grofu Auerspergu in dežel¬
nem sodniku Ivanu Galu.

Tako so sklepali v njegovi zorni
mladosti tuji ljudje o usodi njegove¬
ga življenja, in ostalo je tako, kakor
so sklenili drugi, tudi ko je odraščal.
Brez prave ljubezni pri starih Mand¬
ljevih, ki so samevali v svoji hiši na¬
sproti stolni cerkvi, je preživel Ivan
svojo mladost, ona leta, v katerih je
mlado srce najbolj dovzetno za gorka
čustva. Ko ga je zbudilo zjutraj zvo-
nenje velikega zvona v edinem stol¬
pu Šenkiavše cerkve, zagledalo se je
njegovo oko najprej na široko streho
stolne cerkve in na zidovje, ki je ob¬
dajalo to iz dveh neenakih delov se¬
stavljeno stavbo. Nizek zid, ki bi ne
bil nikdar zadržal sovražnega napa¬
da, je zakrival Ljubljanico, onstran
reke pa se je razprostirala nalahno

— 14

se dvigajoča ravnina. Kar je bilo
sveta na obrežju Ljubljanice, je bil
posajen in zaraščen in majhne hišice
so se svetlikale med zelenjem. Za tem
pasom pa se je razširjala pusta širo¬
ka ravnina, polna dračja in vresja,
neobdelana in neobljudena. Vstajal
je s težkim srcem k enoličnemu neiz-
premenljivemu delu, ki je puščalo
nedotaknjene vse strune njegove du¬
še. Edino njegovo veselje je bilo, če
je mogel poleteti iz Ljubljane skozi
Pisana vrata za cerkvijo sv. Jakoba
na široko ravnino pod Golovcem. Za¬
gledal se je tedaj proti jugu, kjer mu
je zakrival visoki Krim s svojim ši¬
rokim hrbtom pogledproti njegovemu
domu in sanjal je o lepih dneh, ki so
za njega izginili za vedno. Otožnost,
ki inu je polnila srce, si je dala du-
ška v takih trenotkih v vročih sol¬
zah po izgubljenem domu. Sam je stal
na svetu, vsa njegova okolica se je
brigala za njega le toliko, kolikor je
upala imeti dobička od njega. Mand¬
ljevi, gotovo dobri in zg, njegov bla¬
gor skrbeči ljudje, so videli v njem
le pripomoček, da si pridobe hvalo
pri bogaboječih ljudeh. Bili so dobri
ljudje, a brez razumevanja mlade du¬
še. Ni jim bilo dano videti v njegovo
ljubezni žejno srce, videli so v njem
le prihodnjega duhovnika, in zato so
mu ostali tuji kljub temu, da si je
moral pripoznati sam, da store za bo-

15

ro plačo, ki jo dobivajo od gospodov
Elah s posredovanjem bisterških kar-
tuzijanov, več, kakor je bila njih
dolžnost. Zvečer, kadar se je vrnil od
takih izprehodov, se je napotil na¬
vadno s sklonjeno glavo in mračnim
čelom naravnost v svojo sobico, padel
pred svojo posteljo na kolena in ihteč
zagrebel svoja lica v trdo slamnico.
-— Mandljeva pa je občudovala proti
stari dekli njegovo svetost, da ga teže
tako zelo grehi pokvarjenega sveta.
»Velik gospod bodo še!« je pritrjeva¬
la tedaj dekla, ki je pestovala svoje
dni zdaj že priletno Mandljevo.

S smrtjo Žige Lambergarja je iz¬
gubil Ivan dobrohotnega pokrovite¬
lja in očetovsko skrbnega svetovalca.
In ko so položili prvega ljubljanske¬
ga škofa sredi junija v letu 1488. v
stolni cerkvi sv. Nikolaja k večnemu
počitku, je žaloval Ivan po svojem
dobrotniku, kakor žaluje otrok po
svojem očetu. Izgubil je z njim edine¬
ga človeka, ki mu je mogel potožiti
gorje svoje duše.

Jeseni tega leta je dobil tedaj
devetnajstletni Ivan Šteberšld filijal-
no cerkev pri Sv. Križu nad Šteber-
kom prxl pogojem, da doseže do dovr¬
šenega enoindvajsetega leta mašniško
posvečenje. Obenem ga je dodelil te¬
danji vikar, ki je opravljal posle po
umrlem ljubljanskem škofu, župniku
pri Sv. Petru na polju zunaj mestne-

16

ga obzidja kot dijakona. Pod starim
čemernim in vedno zlovoljnim župni¬
kom je izpolnil Ivan pogoje, ki so mu
bili stavljeni. Pomagali so mu pri
tem tudi bisterški kartuzijam s tem,
da so mu izposlovali izpregled nje¬
gove prenedozorele mladosti. Še celo
leto potem je ostal pri Sv. Petru in
bodil mesto nadležnega župnika po
vseli številnih filijalnih cerkvah, ka¬
mor se priletnemu župniku ni ljubi¬
lo. Opravljal pa je poleg vseh teh ne¬
štetih potov tudi malone vse posle*, ki
bi jih bil imel opravljati stari župnik.

Trnjeva je bila pot mladega Iva¬
na, ko je vstopil v življenje. Malo
priznanja je žel za svoje delo in iz
srca se je razveselil poziva, ki mu je
velel zapustiti župnišče pri Sv. Petru
in ga klical na novi Steberški grad.

/

* *

*

Preglasnili so zvonovi v cerk¬
niški cerkvi, kakor vzdih so splavali
zadnji tresoči se zvoki čez široko je¬
zersko plan. Od Sv. Elij?, sem pa je
vsiljivo, nestrpno žgolelo pod sivo
nebo.

Vzdramil se je mladi duhoven iz
svojih sanj. Še en otožen pogled na
žalostne razvaline gradu svojih oče¬
tov in stopil je skozi nizka vrata v
kapelico. To tedaj je bil kraj njegove
poslatve, temu je žrtvoval vse svoje
življenje! Skozi edino okno nad edi-

17

2

nim oltarjem nasproti vhodu je
gledalo sivo nebo na sive neokra-
šene stene. Skoro tema je vladala po
kapelici. Stopil je pred oltar., ki je ves
prašen sameval pod oknom. Iz napol
otesanega kraškega kamenja sezidan
je bil podoben bolj ognjišču. Na steni
nad njim in pod oknom pa je viselo
rjavo pobarvano razpelo z odreše¬
nikom, ki mu je neiprosni čas vzel že
vso barvo, s katero ga je poslikala
neokretna roka. V kotu ob desni stra¬
ni oltarja pa je ležalo nekaj zvito.
Na prvi pogled je spoznal Ivan, da je
človek. Pogledal je natančneje in pri¬
stopil. Bilo je mlado dekle, kmečko
je bilo oblečeno v ohlapno domače ne¬
beljeno platno. Z glave ji je zdrknila
široka in dolga ruta na tla in napol
razpleteni črni lasje so ji valovili črez
čelo. Spala je. Mladi nežni obraz, na-
dahnen z lahno rdečico, je počival na
trdem kamenju, ustnice so ji drgetale
v mrazu in včasih je streslo ihtenje
vse njeno mlado telo. Tedaj se ji je
spačil obraz kakor na jok in roka je
segla krčevito proti srcu.

Zatopljen v ta pogled je stal Ivan
pred njo. Vse mogoče misli so mu ro¬
jile po glavi, kako je prišla neznanka
v to zapuščeno kapelico. Zasmilila se
mu je, ko jo je videl ležati pred seboj
na mrzlih kamenitih tleh. Ali jo hoče
zbuditi, ali ji naj ne krati odpočitka,
ki si ga je prišla morda iskat pod

18

oltar"? Težke so morale biti sanje, ki
so ji razburjale dušo. Zdaj se je
vzpela napol na svojem ležišču. »Ne,
ne tega!« je zakričala vsa obupana
in se zgrudila vznak pred njegove
noge. Tedaj se je sklonil Ivan do nje,
pogladil ji je kuštrave lase s čela in
prijel jo je za roko.

Preplašeno, z groznim strahom v
očeh, je skočilo dekle pokonci. Kakor
brez uma je hotela mimo mladega du¬
hovna proti izhodu. Ivan pa jo je
držal krepko za desnico. Zamahnila
je z levo proti njegovi roki in blazen
strah se je risal v globokih potezah
na njenem licu. Njene temne oči so
begale od Ivana pa do oltarja in zo¬
pet nazaj k njemu. Za del trenutka
so se ustavile na oknu in na razpelu.

»Pomagaj, Rešenik! Pomagaj ti,
tu gori na razpelu!« in padla je na
kolena pred Ivanom. »Pusti me!« je
zakričala s sovražnim, hripavim gla¬
som in mu zasadila zobe v roko, ki je
držala njeno.

Ko je začutil Ivan bolečine na
svoji roki, nagnil ji je s prosto roko
glavo nazaj. »Bodi pametna! Kaj se
bojiš mene, božjega služabnika!« jo
je nagovoril.

Zdrznila se je pri teh Ivanovih
besedah, plašno so mu pogledale nje¬
ne oči v obraz in ihteče se je sklonila,
da poljubi roko, v katero je zasadila
vsa blazna strahu svoje zobe.

19

2 *

»Krvaviš!« ga je opomnila, ko je
videla, kako mn teče kri raz roko,
»kakotimorem to popraviti!« in njene
solze so mu škropile rano in se zli¬
vale s krvjo.

»Kaj do tega!« jo je zavrnil Ivan.
»Kana se zaceli, tvoje srce pa krvavi
mnogo huje. Da bi mogla izprati ta
kri tvoje srčne muke, z veseljem bi
jo žrtvoval!«

»Ti vest« ga je plaho vprašala

ona.

»Vem,« je odgovoril Ivan in ji
pogladil z nekrvavo levico lase, »vem
da te muči nekaj strašnega, kaj pa je
to, mi poveš sama. Duhoven sem, in
vajen, da obdržim skrivnosti v svo¬
jem srcu, ki mi jih razkrijejo ljudje.
Tu sem me je poslala božja roka naj-
brže ob pravem času, da ti rešim za¬
upanje v boga, ki si je že skoro iz¬
gubila.« ,

V glasnem joku je klečala pred
njim in njeno ihtenje je odmevalo iz
vseh kotov male kapelice. Ivan pa je
nadaljeval: »Božja previdnost ine je
pripeljala sem k tebi, da ti rešim du¬
šo, , ti pa se ne smeš ustavljati volji
svojega stvarnika. Glej, s prstom je
pokazal na tebe in prišel sem. Vedel
nisem po kaj hodim, zdaj pa mi je
jasno, kaj je hotel gospod od mene,
ko mi ni dalo miru na Šteberškem
gradu.«

20

»Ti si iz Šteberškega gradu ?« se
je obrnila do njega, in usahnile so ji
kakor ha mah solze. »Ti si Ivan, ti si,
ki ga pričakujemo?«

»Da, jaz sem Ivan Šteberški, ne
graščak, ne posestnik, služabnik Ivan
sem,« in vsa bridkost, ki jo je čutil
v svojem srcu, se je slišala iz nje¬
govih besed.

»Do tebe, da, do tebe imam za¬
upanje, edino do tebe, ker si Šteber-
žan. Veselila sem se že tako, da pri¬
deš, vedela sem, da mi ti pomoreš, ti,
samo ti.« In začela mu je poljubljati
roko. Naenkrat pa se je vzravnala in
pogledala Ivana z resnim, vprašujo¬
čim pogledom. »Ali si pa tudi ti tak,
kakršni so bili vsi SteberŽani 1«

»Sem,« je odvrnil Ivan ves gi¬
njen njene zaupnosti.

»Tedaj ti smem zaupati vse in se
mi ni treba bati, da spravim sebe in
svoje v nesrečo!« je vzkliknilo mlado
dekle in iz njenega glasu se je slišala
zavest, da je konec neznosnega trp¬
ljenja.

Ivan je sedel na stopnice, ki so
vodile k oltarju, zavil se je tesno v
svoj široki plašč, dekle pa mu je pri¬
povedovalo klečeče pod rjavim raz¬
pelom s pobledelim Kristom trpljenje
mladega srca. Prva izpoved je bila
to, ki jo je slišal mladi Ivan na Šte-
berškem posestvu, dolga . izpoved,
polna groznih samoobtožb. Srce se

21

mn je krčilo, kadar je pogledal na
dekle pred seboj in dvomi so razbur¬
jali njegovo dušo, dvomi, ki so bili
v stanu z elementarno silo podreti
vse prepričanje, ki si ga je nabral v
trudapolnih letih svojega priprav¬
ljanja na duhovski stan. Odpirale so
se mu oči, in zrl je pred seboj ne¬
razrešljive zagonetke, ki so majale
ob njegovi veri in ob njegovem za¬
upanju v stvarnika. Videl je zaslep¬
ljenost in z lažmi in vražami pome¬
šano vernost, ki vodi ljudi, katerih
se je prijela, v obup in brezbožnost.
Fazno je poslušal njeno povest, z no¬
benim vprašanjem je ni motil, in ko
je prenehala govoriti, ni imel za njo
tolažilne besede, ni ji mogel reči:
»bog ti bo odpustil.« Obrnil se je v
stran od nje, ker ji ni mogel zreti v
njene Mahe, vprašujoče oči. »Moliti
hočem za te. Pridi pojutrišnjem ob
tem času zopet sem v to kapelico, po¬
govoriva se nadalje, kaj je storiti.«
To je bilo edino, s čemer se je po¬
slovil od nje. Vstal je in umerjenih
korakov odšel iz kapelice. Notri pa se
je zgrudilo dekle pred oltarjem, da
se je dotaknilo čelo mrzlega kamna
— »ni mi nobene pomoči!«

22

II.

V prvem nadstropju visokega
župnišča nasproti šestoglatemu stol¬
pu trdno obzidane cerkniške cerkve
sta sedela pri težki mizi župnik, znan
pod imenom Sveti Jovo, in Kašpar
Rauber, glavar v Trstu in sorodnik
tedaj še mladega Krištofa Rauber ja,
ki pa je bil kljub svoji mladosti do¬
ločen za drugega ljubljanskega ško¬
fa. Dokler ni bil mladi Krištof še po¬
svečen v mašnika, je opravljal ško¬
fovsko dušno pastirstvo v Ljubljani
vikar Žorž Kircbberg, med tem ko je
oskrboval posvetno premoženje Kaš¬
par Rauber. Iz Hasberške graščine,
kjer je ravno tedaj bival, se je napotil
Kašpar Rauber kaj pogosto k Sve¬
temu Jovu v Cerknico. Bil pa je
Kašpar visok, silen in nenavadno
bradat mož, kakor vsi moški iz rodo¬
vine Rauber jev. Kazil ga je edino ne¬
koliko šiljasti nos in pa nizko čelo,
katero so mu pokrivali skoro do
obrvi segajoči, že nekoliko' osiveli,

23

razmršeni lasje. Pravo nasprotje je
bil svojemu prijatelju Svetemu Jovu.
Jovo je bil majhen, okrogloličen in
trebušen, z visoko plešo, ki se mu je
svetila vedno v maščobnem sijaju,
Eauber pa postava pravega junaka
in borilca.

Kavno je odstavil Eauber visoko
cinjasto posodo z vinom in si pogladil
z dlanjo gosto brado. »Kaj praviš,
prijatelj Jovo, da bo treba naznaniti
Paradajzerju? Menda vendar ne bo
tako hudo, stare babnice se rade la¬
žejo!«

»Treba bo na vsak način,« mu je
odgovoril Jovo, »kam pa pridemo, če
se nam razleze ta zalega po deželi!«
vstal je zibaje se, kakor bi imel eno
nogo prekratko, korakal po sobi gor
in dol. »Že predolgo sem molčal, cele
vasi so že okužene, in pomisli, že sem
v Cerknico prihajajo. Kaj bo, če mi
pridejo celo v župnišče, ali se ti na¬
selijo na Hasberškem gradu? Pazi,
pazi, Eauber, če si tudi škofov sorod¬
nik, pred njimi nisi varen, tudi vsa
tvoja silna moč ti ne pomaga nič!«
In nadaljeval je zgovorni Jovo ter se¬
del zopet za mizo: »Kaj pa, če ti na¬
pravijo iz tvojega gradu nad Uncem
drugo Slivnico ...?«

»Kaj praviš, da to morejo?« se je
vznemiril Eauber in zagrabil za svoj
dolgi meče

24

»Le pusti svoj meč, prijatelj, ž
njim ne opraviš nič proti čarov¬
nicam. Verjemi mi, da je treba po¬
dučiti skrbnika Paradajzerja in gla¬
varja Auersperga, da nam pošljejo
sem dol sodnike. Na Bočkovem pod
Šteberkom je malone vsa vas že oku¬
žena, staro in mlado jaha ob nočnem
času na Slivnico na čarovniške se¬
stanke. Dokažem ti to lahko. Po za¬
sneženih presekah in lisah v gozdovih
krog Šteberka, je polno platkov, saj
veš kaj so platki 1 ?«'

»Kako bi, ko se nisem bavil nik¬
dar s čarovnijami 1« je odgovoril
Kaliber.

»No, platki, to so odpadki gnoja,
smeti in slame, ki so jih zmetale ča¬
rovnice iz zraka na zemljo,« ga je po¬
dučil Rauber.

»Nič drugače, ko bi bili prišli ti
odpadki naravnim potom na kraj,
kjer leže, bi moral biti sneg pohojen,
pa ga ne najdeš po celi cerkniški kot¬
lini takega celca, kakor ravno v
obližju onih platkov.

»Ne vem, kaj bi mislil o tem,« je
zmajeval z glavo Rauber, »zdi se mi,
da to še ni nikak dokaz.«

»No, kaj pa praviš k temu,-

zadnjič je prišla iz Grahovega k meni
ženica in je pripovedovala, da je sli¬
šala zvečer strašen piš po zraku. Mi¬
slila je, da je burja in šla gledat na
prag. Mirna noč je bila zunaj, brez

25

vetra, od Šteberka sem pa je videla,
kako so se dvigali v noči plameni,
kakor iskre sq plesali po zraku
majhni in veliki, zdaj podobni zvez¬
dam, zdaj jeziku in skovikalo je po
zraku, kakor bi se podile sove. Sled¬
njič so izginili plameni proti Sliv¬
nici. «,

»Ženica je sanjala,« je pripomnil
Rauber.

V tem trenutku so se zaeuli zunaj
v veži težki koraki. Po stopnišču in
širokem hodniku se je razlegalo,
kako je otepal prišlec sneg, ki se je
bil nabral na njegovih težkih čevljih.
Težki koraki so se bližali sobi, kjer
sta se pogovarjala Rauber in Jovo,
in odprla so se vrata, v sobo pa je
stopil Ivan Šteberški. Ostal je pod
vrati in se ozrl po sobi.

»Dobrodošel, brat Ivan,« ga je
pozdravil Jovo.

»Pozdrav v Kristu!« je odzdravil
Šteberžan in dostavil, »prišel sem k
vam, kakor prihaja učenec k svo¬
jemu učeniku, prišel sem po svet v
zagonetni zadevi.«

»Tri dni šele si na Šteberku in že
prihajaš z zagonetnimi stvarmi. Iz
Bočkovega prinašaš novice in v Gra¬
hovem si izvedel grozote. Nisi še iz-
progovoril besede in že vem, kaj pri¬
našaš. Vidiš, prijatelj Rauber, kako
prav sem imel!« Med tem je prinesel
Jovo še eno veliko cinjasto posodo z

26

vinom iz kota pri oknu in jo postavil
pred Ivana na mizo.

PrikioniJ se je Ivan mogočnemu
Rauberju in sedel za mizo. 2e iz
Ljubljane mu je bil znan tržaški gla¬
var in prav nič čudno se mu ni zdelo,
da se sreča ž njim pri cerkniškem
župniku, tem bolj pa se je čudil Jo-
vovim besedam, ki je tako natančuo
vedel, kaj se mu je zgodilo med potjo.
V Grahovem mu je namreč prišla na¬
sproti stara ženica in mu pripove¬
dovala, kaj je vse videla nad Boč-
kovim in proti Slivnici. Dasiravno
se je upiralo vse njegovo notranje,
vendar se ni mogel popolnoma otresti
suma, da je navsezadnje vendar ne¬
kaj resnice v govoričenju stare žene.
Čim bliže je prihajal Cerknici, tem
lažje mu je postajalo srce, zdelo se
mu je, da gre pripravit v nesrečo
svojega najboljšega prijatelja, podlo
in nemožato se mu je zdelo njegovo
početje in že se je hotel vrniti, ne da
bi bil stopil pred župnika Jova. Da
se je končno vendar odločil vstopiti
v župnišče, temu je bil kriv glas sve¬
tosti, ki se je širil po deželi o župniku
Jovu.

Sedel je tedaj med župnikom in
Rauberjem in pripovedoval, kaj je
slišal v Grahovem, niti z besedico pa
se ni dotaknil doživljaja v kapelici
pri svetem Križu, skrbno se je va-

27

roval tudi pokazati svojo desnico, na
kateri so se poznali s krastami po¬
kriti sledovi zob. Ko je končal Ivan
svojo povest, je z napetostjo priča¬
koval, kaj poreče k temu župnik.

»No, kaj sem rekel?« se je obrnil
ta k Rauberju. »Cele vasi so že oku-'
žene. Tu imate zopet pričo!«

»Nisem videl sam,« je ugovarjal
Ivan, »in odkrito rečeno, mi stvar
tudi ni umevna.«

»Jako enostavno je to,« se je
oglasil zopet župnik, »vse, kar delajo
ti ljudje, če jim smemo dati še to
častno ime, store s pomočjo hudiča.
Naravno je in vsak pameten človek
mora to pripoznati, da človeku ni
dano letati po zraku. Oe se pa zvežejo
nekateri zaslepljenci s hudičem, da
jih uči takih čarovniških znanosti, je
to, kakor imenujemo vsako tako po¬
godbo s hudičem, pactum expressum.
Razločevati moramo pri tem ali store
to ljudje hote, potem je tb pactum
expressum dolosum posebno tedaj, če
jih uči takih vraž peklenšček sam, si¬
cer pa, če samo privolijo, da uganja
kdo drugi, ki je sklenil s hudičem
pactum expres»um dolosum, ž njimi
take čarovnije, to je pactum impli¬
citnim Že sv. Avguštin je to dobro
vedel in vsa naša znanost ne more
najti kaj boljšega. Očividno pa je, da
-so ti ljudje v zvezi s hudičem. Le po-

28

mislita, po zraku letajo v nočnem
času in se menijo z nečloveškimi gla¬
sovi. Na Slivnici se shajajo, in Sliv¬
nica je vendar znana daleč naokrog
kot zbirališče vešč!«

»Vsa čast tvoji učenosti,« se je
oglasil Rauber, »kljub tvojim iz¬
vajanjem pa mi še ni jasno, kako bi
mogli stopiti ravno ti preprosti
ljudje, ki so vendar skozinskoz verni,
v zvezo s hudičem. Prej bi to verjel
o učenih ljudeh kakor pa o našem ne¬
vednem ljudstvu.«

»To je ravno znamenje časa,« je
odgovoril Jovo, »prej se je spravljal
vrag na učenjake, in ko je videl, kako
mu gre pri njih njegova vražja uče¬
nost v klasje, si je zaželel še več duš
in spravil se je na kmeta. Ravno v
teh zadnjih Letih se množe čarovnije
z neverjetno hitrostjo. Ali se spomi¬
njaš še, prijatelj Rauber, kaj je pisal
naš sveti oče papež Inocencij VITI.
v svoji buli »Summis desiderantes
affectibus« 1 Čakaj, preberem ti jo!«
Vstal je župnik Jovo in pristopil k
veliki omari, napolnjeni z vsakovrst¬
nimi papirji.

»Dobro mi je znano papeževo la¬
sanje. ni ti treba iskati,« mu je branil
Rauber.

»No, potem moraš priznati tudi,
da imamo v naših krajih kar na dlani
dokaze, da se uganja pri nas čarov¬
nija. Ali ni znano nam vsem, da se

29

kvari žito na polju, da cepa najboljša
živina, da rode dekleta, ne da bi ve¬
dela od koga so spočele 1 Se ne dogaja
dan na dan, da nreče čarovnica
otroku 1 In če priznamo vse to, mo¬
ramo priznati tudi, da so med nami
čarovnice in čarovniki in vešče.

»Vse je res,« se je oglasil mladi
Ivan, »toda ...«

»Nič toda!« mu je segel v besedo
Sveti Jovo, »poznati moraš zname¬
nito Sprengerjevo delo »Malleus ma-
leficarum«, to je kladivo, s katerim
moramo pobiti brezbožno čai-ovni-
štvo, to je meč božji, s katerim mo¬
ramo posekati korenine hudičevim
znanostim.«

»Vendar pa bi se osmelil vpra¬
šati, učeni mojster,« ga je prekinil
Ivan Šteberški malodušno, »ali bi se
ne dalo ogniti vsem grozotam, ki jih
zapoveduje ravno ta Sprengerjev
»Malleus«.«

»Kako neki?« je vprašal Jovo
osorno, »svarim te, ne zavzemaj se za
vešče, ki jih je bog zaznamenoval!
Kaj pa porečeš k temu, da živi ravno
na Bočkovem cela kmečka rodbina, v
kateri imajo vse ženske eno oko
rjavo, drugo pa rdečkasto? Poslal
sem tja človeka., ki ga tam nikdo ne
pozna, in potrdil mi je to! Ali ni
očito, da so vse te ženske vešče? Ali
se upaš tajiti? Ni to jasen dokaz ča-

30

rovništva?« In ker Ivan na ta nje¬
gova izvajanja ni odgovoril, je nada¬
ljeval župnik Jovo po kratkem mol¬
ku : »Brez obzira in brez prizanašanja
moramo zatirati te satanove zavez¬
nike, z ognjem jih moramo pokon¬
čati, da ne oškropi njih kri zemlje in
je ne ponesnaži in zastrupi, zakaj
rastline, ki bi vzrasle iz zemlje,
oškropljene s krvjo vešč, bi bile zopet
hudičeva last in izvor novega gorja.«

»Pa kaj, ko bi se poskusilo a
eksorcizmom,« ga je prekinil Ivan,
»morda pa bi bilo mogoče izgnati
hudiča iz njih?«

»Kaj še,« ga je zavrnil Jovo, ki
mu je žarelo že vse lice svete jeze in
od težkega, obilo zaužitega vina. »Ti
ljudje so sami že napolhudiči na tem
svetu, to niso obsedenci, ki jim je
vrag omračil u m. Le proti obseden¬
cem zaleže eksorcizem, nikakor pa ne
proti veščam in čarovnikom.«

»Meni pa to tudi ni popolnoma
jasno,« se je oglasil zopet Rauber,
»kako bi ne zaleglo izganjanje hu¬
diča; odkrito rečeno, mi tudi seži¬
ganje vešč ni nič kaj posebno sim¬
patično!«

»Bog te varuj, Kauber!« je za¬
kričal Sveti Jovo. »Jaz te nisem sli¬
šal in Ivan tudi ne. Tvoje besede so
bile uporne, škodljive obstoju svete
cerkve! Boga zahvali, da imaš tako

31

imenitne sorodnike in da te je slišal
prijatelj, ki ne mara vedeti, da je
slišal tvoje besede!« Oprl se je Sveti
Jovo s pestmi na mizo, glava se mu
je zibala, med rameni in rdeče, iz¬
buljene oči so se mu svetile.

»Pojdiva,« je zašepetal Rauber
Ivanu, »pijan je dobri Jovo,« in ' >
vstala sta in se poslovila od župnika.

Ko sta bila Rauber in Ivan Šte-
bcrški zunaj župnišča, prijel je Rau¬
ber Ivana za ramena. »Le poskusite,
mladi prijatelj, z eksoreizmom, in po¬
ročajte mi o uspehih na Hasberško
graščino. Ce bo pa Sveti Jovo vendar
pisal Paradajzerju, bom že jaz izpo¬
sloval pri glavarju in škofijskem
vikarju, da se stvar zavleče, dokler
mi ne sporočite o svojih uspehih. Na
vsak način pa le poskusite z eksor-
cizmom!«

Tako sta se ločila Ivan Šteberški
in glavar Kašpar Rauber, še enkrat
je stisnil Rauber Ivanu roko, da se
je temu delala od bolečin tema pred
očmi, potem pa je zabrlizgnil na prste
svojemu hlapcu, ki je stregel konju
v župnijskem hlevu. Ivan pa je stopil
na most čez Cerkniški potok, preko
katerega vodi cesta na Grahovo in
naprej v nepredorne gozdove. Težke
misli so bile njegove spremljevalke,
in vendar niso bile brezupne. Rau-
berjeve besede so mu podžgale iznova

32

pogum za boj proti nevidnim in ne¬
znanim sovražnikom. Pogrkujoči stu¬
denčki, izgubljajoči se po kratkem te¬
ku v goltanjah, so naznanjali prihod
pomladi. Na zahodu za Cerkniškimi
gorami se je poslavljalo solnce. Tem¬
ne sence so plavale po Cerkniški kot¬
lini.

33

*

III.

Tretji dan je vstajal izza Grmade,
ki obroblja proti vzhodu nebo, če po¬
gledaš iz nove Šteberške graščine
proti Križni gori. Na oknu sloneč se
je oziral Ivan po golem pobrdju, ki
mu je zapiralo razgled proti Graho¬
vem in proti Cerknici. Doli pod gra¬
dom na vasi se je že zbudilo življenje.
Tenak dim se je valil po strehah in se
spuščal kakor prozoren prt na rjava
mokra tla. Tuintam je stopila na
prag kmetica in se ozirala proti nebu.
Tiho je bilo vsenaokrog in vendar
preveto življenja, hrepenečega po
solncu in toploti. Iz starikavih, na¬
grbančenih obrazov si bral, kako
slutijo trde kmečke duše vstajenje,
kako čakajo na trenutek', ko vdahne
probujajoča se narava življenje
mrtvoležečim poljem in travnikom.
Tudi Ivana se je dotaknila ta slutnja,
tudi njemu je zaigrala pesem o vse¬
mogočnem stvarjenju. Slonel je ob
oknu in strmel pred se in nepremag¬
ljivo pričakovanje mu je polnilo du¬
šo, vendar pa si niti sam ni vedel od¬
govora, kaj bi bilo ono neznano in
veliko, kar sluti. Gladko in nespre¬
menljivo ravno je bila začrtana pot

34

njegovega življenja; od prvega ko¬
raka pa do zadnjega so bili vsi enaki,
složni in neprenagljeni, preračunjeni
že tisoč in tisočkrat od drugih, njemu
odmerjeni in nakazani od tujih ljudi
in le par kor alkov na desno in na levo
mu je bilo dovoljenih. Kako ozek
delokrog in kako kratkogledno ob¬
zorje, ko so ga silile mladeniške moči
v boj in v življenje! Nejasna in brez¬
obzirna bridkost je ležala na njego¬
vem duhu in ga težila. Z nevoljo je
odganjal vsiljive spomine, ki so mu
vstajali ob pogledu na ta napol pre¬
bujena brda, sram ga je oblival, ka¬
dar so se mu ustavile misli na nje¬
govi službi v hiši onih, k;i so sedli v
posest njegovih prednikov. In vedno
so hodili njegovi spomini in njegove
misli po teh. prepovedanih potih in
niso hotele ostati na oni ravno in ne¬
spremenljivo začrtani poti, ki so jo
bili odkazali drugi. Zdaj se je spom¬
nil svoje obljube, dane kmečkemu
dekletu v kapelici pri sv. Križu. To
je bila prva postojanka na njegovi
poti, kjer lahko poskusi svojo moč,
prva preizkušnja njegove poslat***-.
Sto in stokrat so se v pmeklih dveh
dneh že ustavile njegove misli pri ne¬
znanki od sv. Križa, sto in sto načr¬
tov je že izdelal in zavrgel in jih
vedno zopet pobiral in premislil. Iz¬
hoda ni našel, a najti ga je hotel, to
je bila vodilna misel vsemu njegove-

35

3 *

mu premišljevanju. Zavedal se je v
tem trenutku, da se mu posreči pro¬
dreti temo, ki mu ni dala jasno vide¬
ti, takoj nato pa se mu je dozdevalo,
da se podira vsa stavba njegovih na¬
klepov pod neznano silo nevidnih in
nepojmljivih moči.

»Dobro jutro!« se je oglasil pod
njim grmeči glas gospoda Elaha.

»Dal ga bog!« je odzdravil Ivan
in se priklonil svojemu gospodarju.

»Malo vabljivo vreme danes za
izprehode. Pa nič ne pomaga,« je na¬
daljeval Elah s svojim gromovitim
glasom, »hočeš, nočeš, moram danes
na Snežniško graščino k svojemu ta¬
stu. Ta zver rokovnjaška se je zopet
prikazala v naših gozdovih. To bo zo¬
pet ples s tolovaji! Vrag -  naj me vza¬
me pri ti priči, če jih ne ubijem naj¬
manj pet!«

»To niso krščanske želje, gospod
Elah,« je ugovarjal Ivan, »polovite
jih rajši in oddajte jih gosposki, kaz¬
ni ne odidejo!«

»Ušesa jim postrižem!« se je je¬
zil Henrik Elah, »to hi bilo pametno,
jih še rediti pri gosposki! Sploh pa je
vsa naša pravda od muh! Sami ste
okusili! Tu, tu je pravda!« in udaril
se je po nadlehteh. »Prokleti capin,
Jože!« je zarjul proti dragemu kon¬
cu preddvora, kjer je stal hlev. »Ta
svojat, žrla hi, kadar jih pa rabim,
ni nikogar blizu. Jaz jim že posve-

36

tim!« in urnih korakov se je okrnil
proti hlevu. Rjoveč in preklinjajoč je
s sunkom odprl vrata v hlev, da so
zahreščala in zapela, kakor da hočejo
počiti črez sredo, in robantil je po
hlevu gor in dol, da so konji prestra¬
šeni trgali ob remenik. Jožeta ni bilo
v hlevu, ravno je prižvižgal črez
preddvor iz kuhinje in ko je slišal
preklinjanje svojega gospodarja,se je
hotel umakniti na pod, ki je stal ne¬
kako v sredi med gradom in hlevom.
Pa že ga je zasledilo bistro gospodar¬
jevo oko. »Jože, sem greš!« je zaroh¬
nel nad njim in ko je prilezel nesreč¬
ni sluga do njega, je švrknil šibki
konjski bičevnik po njegovem hrbtu
na desno in levo. Potuhnil se je Jože
in zastokal pri vsakem udarcu in ko
je privzdignil kruti Henrik v tretjič
roko, se je vrgel Jože pred njim na
zemljo in izbruhnil v glasen plač, da
se je slišalo do okna, v katerem je slo¬
nel Ivan, kakor tuljenje in cviljenje
psa, ki ga je pograbil gladen med¬
ved.

»Neusmiljenež!« je zagodrnjal
Ivan in se obrni] v sobo. Poiskal si je
na visoki polici zapiske, ki jih je bil
prinesel s seboj iz Ljubljane in se za¬
mislil v beležke, ki si jih je bil na¬
pravil kot učenec po razlagah svojih
učenikov, deloma pa tudi po svojem
preudarku. Tu in tam je popravil ka¬
ko črko, ali pa, če so se mu ustavi-

37

le misli pri kaki točki, je risala nje¬
gova roka skoro nevede na raskavi
norimberški papir zveri žene črte v
začetnice odstavkov. Precej časa mn
je poteklo tako samemu, ni se zave¬
dal, kako beže trenutki in kako se
vozi solnce vedno više in više na ob¬
zorju. Sklonjen nad svoje zapiske, h
katerim se je zatekal vsakikrat, ka¬
dar mu je bilo srce težko, je skušal
prepoditi neljube vtiske in vsiljive
spomine in misli, ki so mu razburjale
dušo.

Iz premišljevanja ga je vzbudil
šele težki korak, ki se je ustavil pred
vrati njegove sobe. Trenutek pozneje
so se odprla vrata in vstopil je slu¬
žabnik, visok, čvrst mladenič s cve¬
točimi lici. Kljub cvetoči barvi obra¬
za pa ni bilo na njem nič mladeniške¬
ga, nič privlačnega. Lice je bilo ka¬
kor okamenelo, nobena mišica ni
igrala v njem, ustni stisneni in ozki,
oči kakor bi zrle nekam v prazno, ka¬
kor da ne vidijo kamor gledajo, vsa
postava, dasiravno močna, vendar le¬
sena, vse kretnje, kakor da jih mora
provzročiti šele osorno povelje. Ne¬
hote se spomnimo ob pogledu na ta¬
kega človeka skopljencev, ljudi, ki
naj bodo le orodje volje svojih gospo¬
darjev. Tipičen izraz je to za ljudi, ki
so vajeni že od mladih nog videti v
sebi samih sužnja in slepo orodje.
Hlapčevstvo se jim je vsesalo tako

38

globoko v dušo, da je ta vtisnila svoj
pečat zasužnjen ja tudi telesu im kret¬
njam.

»Gospa žele, da jim pridete de¬
lat druščino« je spregovoril počasi in
brez naglasa. En trenutek je še po¬
stal in ko je videl, da pospravlja Ivan
svoje liste, se je okrenil in zapustil
sobo z enakomernimi, neprenagleni-
mi koraki. Ivan pa je pospravil svoje
zapiske na polico in odšel v pritličje
h gospe Elah.

* *

*

Velika, dvorani podobna soba,
kjer je bivala gospa Elah čez dan, je
ležala v pritličju novega gradu. Tež¬
ki leseni strop z mogočnimi tramovi
je bil v sredi podprt z lesenim ste¬
brom na katerem so bili pritrjeni že¬
lezni obročki za derenice, ki so raz¬
svetljevale ob večernem času sobano.
Troje neenako velikih oken se je od¬
piralo proti jezeru in pred vsakim
oknom, ki je ležalo v vdrtih nečkali
v zidu je bila stopnica s širokjm
odrom, na njem pa so stali težki lese¬
ni naslonjači z izrezljanimi, pod¬
kvam podobnimi naslonili. Zraven
vhoda je stalo ob steni masivno kle¬
čalo pod visoko, v kričcčeh barvah
naslikano sliko, predstavljajočo trp¬
ljenje Eristovo na križu. Na policah
in stojalih ob nasprotni steni so bile
razvrščene kovinaste posode in krož-

39

ruki, deloma iz rdeče medenine, delo¬
ma iz cina, vse okrašene z zvezdiča-
stimi okraski. V širokem, neokraše-
nem kornnu je gorel velik ogenj iz
debelili bukovih drv, ki so ležala tudi
vsenaokrog po podu v dvorani. Pri¬
jetna toplota se je širila po dvorani.

Pred zadnjim oknom je sedela
gospa Elah. Težke kostanjeve kite je
imela ovite v dveh zavojih nad čelom
in prevezane s črnim, zlato obšitim
širokim trakom. Goli vrat in nad-
prsje ji je pokrivala prozorna tan¬
čica, beli, v goste gube nabrani spod¬
nji jopič, ki sta ga nosila široka, tem¬
nordeča nosilca črez ramena, je bil
pokrit s temnordečim kratkim .jopi¬
čem s širokimi gubastimi rokavi,
prevezanimi na nadlehteh z belimi,
/.lato obšitimi prevezami; dolgo, go¬
sto zgubano v čisti beloti se sveteče
krilo je bilo obrobljeno s širokim
rdečim trakom, prepasano krog sre¬
de z ozkim, zlato obšitim pasom.Ljub-
ki mladi obraz je gledal nekako dol¬
gočasno na prišleca, ki se ji je pribli¬
žal spoštljivo se priklanjajoč:

»Veseli me, da Vam resni vaš po¬
klic ne zabranjuje posvetiti par tre¬
nutkov tudi samotni ženi!« je po¬
zdravila gospa Elali Ivana, in z žen¬
sko zgovornostjo ga je začela izpraše¬
vati po njegovi preteklosti in o nje¬
govih naklepih za prihodnjost. Ni bi¬
lo treba Ivanu mnogo odgovarjati,

40

odgovarjala je kar sama na svoja ne¬
šteta vprašanja. Sedela sta tako go¬
spa. Elah in Ivan vse dopoldne sku¬
paj in se menila o najrazličnejših
vprašanjih, zdaj o njegovem, zdaj o
njenem življenju, potem o Turkih in
o roparjih, nad katere je šel davi
njen soprog, o čarovnicah, o pokoj¬
nem škofu Lambergu in slednjič je
nanesla govorica tudi na Celestina,
mladega služabnika z okamenelim iz¬
razom v obrazu.

»Sklenila sem dobro ž njim,« se
je nasmehnila gospa Elah. »Oženiti
ga hočem z dobrim dekletom, z Kezi-
ko iz Bočkovega. Urna je kakor veve¬
rica in pridna, dobra opora mi bo,
kadar pride za vedno na grad. Za¬
dnje čase pa sem opazila, da poveša
glavo in da hodi tako nekako zami¬
šljena in otožna okrog. Moža ji
manjka, trdne opore, ali pa jo je
urekla kaka zlovoljna vešča. Ne mo¬
rem si tolmačiti drugače njene iz-
premembe. »No, Celestin,« se je obr¬
nila k služabniku, ki je stopil ravno v
soho, »kdaj Ikhuo napravili poroko?«

»Kadar zapove častita gospa,« je
odgovoril Celestin in nobena mišica
se ni zganila v njegovem obrazu.

»Se že veseliš na svojo mlado že¬
no?« ga je vprašala gospa.

»Veselim se,« je bil njegov odgo¬
vor, a lice ni govorilo o nikakem ve-

41

selju in oči so gledale kakor prej ne¬
kam v prazno.

»Resen človek je ta Celestin,« se
je obrnila gospa Elah proti Ivanu in
zopet je preskočil govor na druge
stvari.

Ivanu pa je postajalo mučno, te¬
žilo ga je nekaj nepoznanega in želel
si je ven na prosto, v naravo. Poslo¬
vil se je od gospe Elah pod pretvezo,
da ima nujno pot in odšel je proti
Križni gori.

Pred tremi dnevi oh tem času je
bilo, ko se je srečal v kapelici z ne¬
znanko. Vse njegove misli ves ta čas
so bile pri njej in pri njeni usodi.
Danes ji naj prinese odločitev o nje¬
nem duševnem miru, in sam je bil ta¬
ko malodušen. Vedno in vedno mu je
stopal pred oči okameneli obraz Ce¬
lestinov kakor živa uganka in mrzlo
ga je spreletavalo, kadar je mislil, da
je njegov pogled obrnjen na njega.
Neizpremenljiva, kakor okamenela,
se mu je zdela usoda dekleta, ki mu
naj prinese tolažbe; vse njegovo pri¬
zadevanje se mu je dozdevalo ničevo,
brezupno. V vse njegove misli pa se
je vsiljeval vedno enako resni obraz
Celestinov s svojim suženjskim izra¬
zom.

Vroče mu je prihajalo, ko je sto¬
pal po skalnati stezi proti kapelici;
sedel je na široko skalo, da si oddah¬
ne in začel je zbirati svoje misli, kaj

42

naj poreče ubogemu dekletu in kako
naj jo tolaži.

* *

*

»Usliši me, rešenik! Usmili se
svoje dekle!« je klicalo dekle klečeče
pod visokim razpelom na kameniti
stopnici pred oltarjem. »Zakaj poši¬
ljaš izkušnjave onim, ki te v svojem
življenju niso žalili nikdar? Srečo in
zadovoljnost deliš nevrednim, nas pa,
ubogo paro tepeš s svojim bičem!
Kdaj je slišalo uho, da si udaril one,
ki so zaslužili? Le po dobrih in ne¬
dolžnih izlivaš vse gorje! Kako naj si
zbiramo zasluge za večnost, ko nam
trgaš iz srca, kar si zasejal tja noter
dobrega in blagega!« Tako se je pre¬
rekalo mlado dekle v njegovem hra¬
mu s svojim bogom. Globoka vernost
in obupanje nad božjo milostjo sta se
zrcalila v njenih mislih. »Postavil si
me v svet za deklo, — dekla hočem
ostati po tvoji volji, ne uhajajo mi
misli v zabranjene dežele, ne tava
želja po prepovedanih sadovih; vse’,"
kar si zapovedal, sem storila in ni¬
sem se upirala, iz veselega srca sem
ti služila, in zdaj znašaš svojo jezo
nad menoj! S čim sem se pregrešila,
s čim sem te žalila? Razsvetli svojo
deklo, ki kleči obupana pred teboj!
Pokaži mi, s čim morem potolažiti
tvojo jezo! Na kolenih hočem drsati
od tu pa do božje poti, ki mi jo poka-

43

žeš, samo reši me teli nečloveških
muk!« Ihteč je lomila roke in se pri¬
klanjala do tal, da se je dotikalo čelo
mrzlega kamna.

Mrzel veter je potegnil skozi ka¬
pelico. Vstopil je Ivan. Zaslutilo ga
je dekle za seboj, a ni se ganilo. Ne¬
premično je klečala pred oltarjem,
sklonjena do tal, še dihniti si ni upa¬
la, sram jo je bilo pred Ivanom, ki
mu je bila odkrila svoje srce. Da bi
jo potrkal po ramenih, da bi jo pogla¬
dil po laseh, potem bi se mogla
vzravnati, pogledati bi mu mogla
potem v obraz in v oči. Da bi pa sa¬
ma vstala, mu s tem pokazala, da je
zaslutila njegovo bližino, in da ga je
pričakovala že tako hrepeneče, tega
ni mogla. Sram jo je bilo. Nepre¬
mično je klečala pod razpelom s če¬
lom na mrzlem kamnu, usahnile so ji
solze, a ganiti se ni mogla, kakor
otrpli so ji odpovedali vsi udi, —
klečala je in čakala kdaj pretrga
Ivan vezi, ki so jo priklepale s tako
silo na kamen, da si ni upala niti dih¬
niti. Dolgo, dolgo je klečala tako in
sram ji je rdečil lica.

»Vstani, ubožica!« se je oglasil
Ivanov glas, da je pošepetavalo po
vseh mračnih kotih zapuščene kape¬
lice, kakor bi se bili prebudili tam
speči duhovi. »Vstani in pojdi z me¬
noj!« jo je poklical Ivan in jo prijel
za roko.

44

Globoko je vzdihnilo tedaj dekle
in se vzravnalo na kolena. »Nočem
več dvomiti o božji milosti, poslal te
mi je, da me rešiš.« In prijela je Iva¬
na za obe roki in jih začela polju-
bovati.

»Pojdi, da greva na prosto; go¬
voriti moram s teboj o vsakdanjih
stvareh, ki ne sodijo v božji hram,« ji
je prigovarjal Ivan.

Pokorno ga je slnšalo dekle. Za¬
pustila sta kapelico roko v roki in
stopila v svetli dan, Ivan zamišljen
in z globoko resnostjo v obrazu, ona
plaho zroč v tla z očrni rdeče obrob¬
ljenimi od grenkih solza. Ustavila
sta se za trenotek pred cerkvijo, po¬
tem pa je posadil Ivan svojo sprem¬
ljevalko na skalo in sam sedel poleg
nje. Še nekaj trenutkov sta sedela
drug zraven drugega molče in zrla v
zameglene daljave nad Cerkniško kot¬
lino, potem je izpregovoril prvi Ivan.

»Odkrito mi poglej v oči, dolgo
in globoko, da dobiš zaupanje v mojo
dobro voljo!«

Zaupljivo in hvaležno, obenem
pa tudi sramežljivo se je obrnila pro¬
ti njemu. Dolge goste trepalnice so
osenčevale njene pol zaprte, poveše¬
ne oči. Vztrepetala ji je roka, ležeča
v Ivanovi in vzdrgetala so ji nedri-
ja v resnem vzdihu, ko se je ozrla
Ivami v oči. Zaupen in vdan, obenem
oduševljen je bil pogled njenih tem-

45

no rjavih oči. Iz oči v oči jima je go¬
vorila govorica, ki ji v besedah išče¬
mo zaman pravega izraza. Brez be¬
sed je bilo njih čuvstvovanje, nepri¬
znano in še nerazločno, globoko in
vendar obema še zakrito. Poglobil se
je njegov pogled v njeno dušo, naen¬
krat pa, kakor bi bil zazrl nekaj
strašnega, so se razširile Ivanu oči
v grozi, skočil je po konci, izpustil je
njeno roko, in stopil dva koraka v
stran. Kakor pa, da ne more verjeti
svojim očem, se ji je zopet približal,
prijel jo je z obema rokama za lice
in se sklonil nad njo, da se ji ozre še
enkrat v oči.

»Poglej me s polnim pogledom!«
ji je velel z zamolklim, od razburje¬
nosti se tresočim glasom in ko se mu
je ozrla zopet s plahim pogledom v
oči, presenečena od njegovega ji ne¬
razumljivega vedenja, se mu je ne¬
hote izvilo izza stisnjenih ustnic:
»Ne, ne, to ni rdeče! Nesrečnica! To
ni rdeče! Lažejo, vsi lažejo! To je
rjavo, kakor ono drugo!« Na nje¬
nem levem, sicer temnorjavem oče¬
su je namreč opazil svetel, skoro
rdeč rob in spomnil se je v tem hipu
besed, ki jih je bil včeraj slišal v
Cerknici iz ust župnika Svetega Jova.

»Bdeče je, da, rdeč rob ima moje
levo oko,« je ugovarjala ona, »vsi v
naši hiši imamo po eno rdeče oko ali
pa vsaj rdeč rob okrog zenice!«

46

»Kdo si, dekle božje?« jo je vpra¬
šal tedaj Ivan, ki se je zdaj šele do¬
mislil, da je niti še po imenu ni
vprašal.

»Ribičeva sem, mene pa kličejo
povsod Rezika iz Bočkovega.«

»Rezika iz Bočkovega?« se je za¬
čudil Ivan, »slišal sem že to ime, —
samo ne vem kdaj in kje, — čakaj
malo, da se domislim —.«

»Pri gospe Elah morda,« mu je
pomagalo dekle, »večkrat pridem v
graščino pomagat.«

»Rezika!« je vzkliknil Ivan bo¬
lestno. ko se je domislil, kaj mu je
pravila gospa Elah pred odhodom.
Ta Rezika tedaj je bila določena oka-
menelemu Celestinu! »Ti tedaj si
Celestinova nevesta?« je nadaljeval
po kratkem molku.

»Nevesta? Ne, njegova nevesta
nisem še,« mu je odgovorila Rezika,
»pač pa so naju menda določili v
graščini. Vdala bi se nazadnje v
božjo voljo, a Celestin je tako oduren
človek in tako surov. Svariti sem te
že hotela pred njim in prositi sem te
mislila, da pregovoriš gospo, naj mu
izbere drugo. Jaz nisem za njega, vse
svoje življenje bi bila nesrečna!«
Temna rdečica ji je pobarvala med
temi besedami lica in vsa v zadregi
je trgala s svojimi drobnimi prstki
ožgano travo za robom skale.

47

»Ti ga ne maraš?« jo je vprašal
Ivan in sedel zopet k njej na skalo.

»Ne maram ga in ga nikdar ne
bom, njegova pa tudi ne bom nikdar,
ker me prej ugonobi moja srena
bol.«

»In imaš morda izbranega že
drugega?« je nadaljeval Ivan in jo
prijel za roko.

»Ne, tudi drugega ne,« se je gla¬
sil njen odgovor, »sploh pa se ne
maram možiti,« je pristavila bolj
tiho.

»In zakaj ne?«

Še globlje je povesila Rezika
glavico in ni odgovorila.

»Povej, Rezika,« ji je pri¬
govarjal Ivan, »zakaj hočeš ostati
sama?«

»Zakaj si ti sam?« ga je vpra¬
šala ona in ga pogledala z nedolžnimi
velikimi očmi.

»To je kaj drugega, draga
moja!« se je nasmehnil Ivan, a ne¬
skončna bridkost je bila v njegovem
srcu.

»Nič drugega,« je ugovarjala
Rezika, »ali nisem tudi jaz človek
kakor ti? Zakaj bi smel biti ti sam,
jaz pa bi morala vzeti prvega, ki mi
ga odločijo drugi? Zakaj bi ne smela
odločati jaz sama?«

»In kako bi odločila?«

»O, jaz že vem kako, tako ne¬
kako, kakor ti, bi hotela biti. Hodila

— 48  -

bi potem po svetu, in kjer najdem
koga, ki trpi, bi mu pomagala. Vse
bi hotela znati, kakor ti, in dobra in
ljubezniva bi hotela biti kakor ti.«
Razvnela se je ob svojih besedah in
nadaljevala. »Šla bi tudi lahko
skupaj, jaz bi ti bila dekla in srečna,
če ti morem pomagati v tvojem
trdem delu. Samo to strašno vzemi
od mene!« je prosila in sklenila roke
ter pogledala Ivana vdano proseče s
težkimi solzami v očeh.

»Tudi to ti bo odvzeto!« ji je za¬
gotovil Ivan.

»In če sem prosta teh svojih srč¬
nih muk, kaj ne, potem me vzameš
k sebi, da ti služim in ti pomagam?«

»Otrok nedolžni!« je vzkipelo
Ivanu iz srca, »kako rad bi te imel
ob svoji strani, a ti ne smeš in jaz
ne smem. — Tudi o moji usodi so od¬
ločali tuji ljudje in niso vprašali,
kaj porečem k temu jaz.«

Umolknil je Ivan in njegovi po¬
gledi so tavali mrki in sovražni tja,„
čez jezersko plan, kjer se je risal
temni Javornik na modrikasto belem
obnebju.

»Stopiva v kapelico!« je odločil
po dolgem molku.

Drgetala je njena roka v njegovi,
ko sta prestopila prag in jo je spre¬
vodi! Ivan pred oltar.

49

4

IV.

»U kreši luč, Gekon, da vidimo
kdo je med nami!« se je oglasil hri¬
pavi glas iz neprodorne tmine.

»Lahko vidijo svit ognja,« se je
oglasil drug glas.

»Naj vidijo,« mu je odgovoril
prvi, »sem gor se ne upajo, križali
se bodo in molili, da jim prizaneso
vešče.«

»Ne igraj se z usodo, ne govori
takih besed ob takem času,« se je
oglasil zopet isti glas.

»Ukreši, sem rekel, ali pa daj
sem, če se bojiš,« je nestrpno zaro¬
bantil hripavi glas neznanca v gosti
temi, a zdaj že nekoliko glasneje in
odločno, da se je culo na glasu, da je
vodja ponočne družbe, ki se je zbrala
na Šteberških razvalinah, znotraj v
mogočnem okroglem stolpu, v kate¬
rega je bilo moč priti le po vseh
štirih skozi ozko odprtino ob tleh,
zunaj zakrito od gostega grmičevja.

»Kam naj nas privede to po¬
nočno zbiranje,« se je oglasil zopet
oni, ki ga je bil glavar ponočne
družbe poklical s Gekonom.

50

»Požiraj ti sline, če se ti ljubi,«
je bil osorni odgovor, »mi drugi smo
siti stradanja!«

»Konec storimo!« se je oglasilo
v velikem krogu.

»Poslušaj! Nekdo se bliža!« se je
oglasilo od vboda sem in utihnili so
kakor na povelje vsi glasovi v
stolpu. Le visoko nad glavami je-tulil
veter skozi prazna okna in požviž¬
gaval po golih robeh zidu. Zdaj in
zdaj se je utrgal gori kak kamenček
in zdrknil ob zidu navzdol ali pa se
je odkrušil omet in poprašil po zbo¬
rovalcih. Tiho je bilo vsenaokrog.
Zdaj se je začulo drsanje in sopenje
ob vhodu, takoj nato je padlo nekaj
težko na tla.

»Kdo si?« je siknil eden s pona¬
rejenim glasom skozi zobe.

»Dobravee,« je odgovoril drugi

tiho.

»Dobro je,« se je oglasil zopet
hripavi glas vodje. »Zdaj smo vsi!«

»Drugič pa me ne boš tako ne¬
usmiljeno podrl, Drganc, povem ti;
tudi jaz imam pesti!« se je jezil na¬
novo prišli Dobravec.

»Prehiter si bil, ne boš zameril,«
je bil odgovor, »saj veš, da ne sme
nobeden med nas, predno ga ne otip¬
ljemo.«

Med tem je bil ukresal Gekon luč
in prižgal ozko trsko. Kakih dvajset
temnih postav je čepelo po skalah, ki

51

4«

jih je bil odtrgal požar ali pa po¬
zneje tekom let vihar iz zidu in za¬
gnal v to, vodnjaku podobno globino.
Dolg in suh se je pregibal Cekon
med temi ljudmi in njegov koščeni
obraz, razbrazdan in ostrižen, je bil
videti v medli luči trske kakor mrt¬
vaška glava.

•Grčasta postava voditelja te
nočne družbe se je risala v orjaški
senci na zidovju in rasla tja noter v
višine, koder se je zlila v nedoločno
megleno temo. Gosto zaraščeni obraz
z živimi, ostro pogledujočimi očmi in
dolgimi neostriženimi lasmi, ki so
padali skoro do oči, vse to je dajalo
celi postavi poseben izraz odločne
krvoločnosti in lokavosti. Sicer pa je
bil j)o postavi komaj srednje velikosti.
Vsaka njegova kretnja in posebno
težke pesti pa so govorile o njegovi
silni moči. Za Ribiča so ga klicali
njegovi tovariši, in bil je v resnici
ribič vsaj toliko, kakor večina kmeto¬
valcev v okolici Cerkniškega jezera.

Kadar se je odtekala voda iz je¬
zera, je bil on med prvimi, ki je šel
na delo. S svojim težkim čolnom si
ga videl tedaj, kako se je vozil po je¬
zeru k svoji jami. Izza davnih časov
je že ribarila njegova hiša vedno na
istem kraju in ponor, ki je bil tako-
rekoč prvotna last njegove hiše, so
nazivali po vsi okolici Ribiško jamo.
Tik zraven Rešeta se pogreza Ribiška

52

jama v lijašto izmito zemljo, na dnu
pa se odpira, širok žleb, ki vodi v pod¬
zemske prostore. Kakor rečeno, je bil
ta prostor izprva gotovo last kmečke
hiše, pri kateri se je reklo pri Ribiču,
kakor pa je izgubil kmet s svojo pro¬
stostjo tudi svojo zemljo in svoje
pravice, tako si je prisvojila tudi
Hasberška graščina pravico do ribo¬
lova v tem ponoru, kakor v večini
drugih livakov in jam Cerkniškega
jezera. Od svojega plena, ki ga je
potegnil Ribič iz Ribiške jame, je
moral prinesti vsakokrat eno tret¬
jino na Hasberški grad kot priznanje
vrhovne oblasti hasberškib posest¬
nikov nad ribolovom v Cerkniškem
jezeru. Od ostalih dveb. tretjin je
moral oddati eno petino v župnišče v
Cerknici in od ostalega so zahtevali
gospodje Šteberški zopet eno tretjino,
če se jim ni ravno zljubilo vzeti kar
celo polovico ali še več njegovega
plena. To pa ni bilo vedno tako. Ko
so živeli še Ivani, prejšnji lastniki
Steberške graščine, so oddajali Ri¬
bičevi samo tretjino Hasberški gra¬
ščini in pa desetino ostalega plena
Šteberžanom, drugo je ostalo vse
kmečki družini na Bočkovem. Bili
so to boljši časi za ribiče. A ti časi
so zatonili in huda stiska je prišla
med kmete krog jezera.

Ko sta obšla s Gekonom ves krog
zbranih kmetov, udaril je Gekon s

53

trsko ob zid, da so letele iskre na vse
strani. Tema se je zopet napravila,
da nisi videl roke pred očmi, samo
na tleh so še tlele iskre in umirale
druga za drugo.

»Zbrali smo se,« Se je oglasil
Ribič, »da se posvetujemo, kako se
postavimo v tem letu proti našim
gospodom. Mislim, da ga ni med na¬
mi, ki bi ne uvidel, kako krvavo po¬
trebno je, da že enkrat za vselej spre¬
govorimo odločno besedo z našimi
gospodarji. Vse, kar je prav, ne bra¬
nimo se desetine in ne tlake, a
krščansko naj delajo z nami. Zdaj
pa orjemo in žanjemo, ribarimo in
nastavljamo zanjke le za druge. Po
graščinah se maste od naših žuljev,
mi pa stradamo! Povsod ti stoje za
hrbtom graščinski hlapci in gorje ti,
če se ne trudiš in mučiš kakor črna
živina! Zraven pa te še zasmehujejo
in brijejo norce z božjimi darovi, ki
si jih v potu svojega obraza in s
krvavimi žulji zaslužil.« Pritrjujoče
mrmranje se je začulo iz teme, Ribič
pa je nadaljeval: »Vsi se še spomi¬
njate starih Šteberžanov. Tudi njim
smo morali odrajtovati desetino pri¬
delkov od polja in desetino od ribo¬
lova. Storili smo to radevolje, saj
vemo, da so oni naši gospodarji in
da morajo tudi živeti, ta novo prite-
pena gospoda pa, ki nam jo je poslal
sam peklenšček, pa zahteva tretjino,

54

včasih celo polovico in več in še tepe
nas in nas zapira ta vamp pritepeni,
če se sklicujemo na svojo staro
pravdo. V cerkniško župnišče mo¬
ramo kar naenkrat tudi nositi svoje
dajatve. Od kod to, vas vprašam,
ljudje božji? Cerkniška župnija stoji
pod bisterškimi kartuzijam, jezero
pa je pod vrhovno oblastjo Hasberške
graščine. Od kod tedaj pravica, ki jo
zahteva župnišče zase? Oe se hočejo
hasberšlti gospodje oddolžiti cerkniš¬
kemu župniku, — nam to nič mar,
mi jim nismo dolžni dajati nobenih
davščin. Tako je pri ribah in tako je
pri žitu in pri senu, ki ga dobivamo
na jezerskih tleh. In zdaj naenkrat
naj bo tako tudi pri žitu in pri pri¬
delkih, ki jih dobivamo na naših
njivah zunaj jezerskih tal. Lani so
poskusili, pa se jim ni dobro obneslo,
ker je bila letina tako slaba, letos
bodo storili to zopet. Vsi od prvega
pa do zadnjega smo že izstradani,
naše babe hodijo v raztrganih cu¬
nj ali, da se vidi do golega, da je člo¬
veka sram, če jih pogleda, ker gre
vsa preja v graščino in mi moramo
hoditi že celo pozimi bosi, ker ni¬
mamo kož, da bi si napravili mestve
in zaplete. Mislili smo, da bo trajalo
to odiranje do tedaj, da se utrdi novi
gospodar v svojem posestvu, pa smo
se motili, čedalje hujše je. In zato

55

smo se zbrali, da se danes posvetu¬
jemo, kaj nam je storiti.«

»Upremo se, nič več in nikomur
ne damo,« se je oglasil glas iz teme.

»Ubijmo jib, pa bo konec stra¬
danja!« je pripomnil drugi.

»Vse to ne bo veljalo,« je ugo¬
varjal Ribič mirno. »Hasberška gra¬
ščina ima pravico, da dobi svojo tret¬
jino, ravno tako imajo pravico Šte-
berški gospodje do desetine. Vse dru¬
go pa je krivično odiranje!«

»Elahovim nič,« se je ujezil
Oekon.

»Le tiho bodi, Cekon, ti si prvi,
ki jim ležeš, če ti le pokažejo gor¬
jačo,« ga je zavrnil Drganec.

»Nobenih prepirov!« je segel
vmes Ribič.

»Eiabovim nič!« je ponovil
Uekon, »dobili so že do zdaj najmanj
za deset let!«

»To ne gre,« jih je podučil Ribič.
Pravico imajo do desetine, to je uko¬
reninjena stara pravda graščine; da
pa ne damo več kot desetino, to je
pa naša stara pravda. Desetino jim
moramo odrajtovati.«

»Vzeli so si jo že naprej,« je ugo¬
varjalo nekaj glasov.

»Kar je bilo, za to ne da nobeden
nič!« je bil Ribičev odgovor. »Od zdaj
naprej pa se hočemo držati naše sta¬
re pravde, pa nam bo že pripomogel
Rauber, kar se tiče ribolova in cerk-

56

niškega župnišča, zaradi teh prite¬
pencev pa se bomo obrnili na bi-
sterško gospodo.«

»Do rib nimajo na Šteberku no¬
bene pravice,« je ugovarjal Drganec,
»ribe so last druge graščine. Naj
dado hasberški gospodje Elaliovim
kako odškodnino za to, da jim lovimo
mi, Steberški podaniki.«

»To ni tako, premlad si še,
Drganec,« ga je podučil Dobravec,
»mi, naše delo in vsak prirastek k
našemu imetku, vse to je pravzaprav
last Šteberške gospode.«

»Kdo pa bo šel k Rauberju in pa
v bisterški samostan?« je vprašal
Čekom

»Eibič! Kdo drugi!« se je oglasilo
kakor en glas v krogu kmetov.

»Ne vem, kako bi opravil,« se je
branil Ribič, »z vami še lahko go¬
vorim, z gospodo pa ne znam; še ra¬
zumeli me ne bodo, kaj hočem.«

»V bisterškem samostanu te že
razumejo,« je ugovarjal Dobravec.

»Ce hočejo,« se je oglasil Ri¬
bičev odgovor.

»Pa bi šel prosit Svetega ,Tova
samega!« je menil Čekon.

»Ta bi bila lepa!« se je zasmejal
Drganec. »Ravno taka bi bila ta,
kakor da prosi tele medveda, naj ga
ne raztrga.«

»Kdo bo šel?« se je glasilo malo-
dušno skozi vrste kmetov.

57

»Že imam,« se je oglasil po krat¬
kem molku glas kmeta, ki do tedaj
še ni bil spregovoril besedice. »Ivanu
Šteberškemu bi razložili naše želje in
ga naprosili, da pojde on okrog go¬
spode. Ti, Ribič, pa pojdeš ž njim, da
mu daš pojasnila,, če jih potrebuje.«

»Samo če bo hotel,« je dvomil
čekon.

»Stara šteberška korenina je in
dober človek skoz in skoz,« je po¬
hvalil Ribič Ivana. »Vse naše bab¬
nice so kar zaljubljene v njega in ga
ne morejo prehvaliti, kako je pri¬
ljuden in nič visok. Prav si pogodil,
Ivan* bomo naprosili, in to pre¬
vzamem nase, da ga pregovorim.
Prepričan sem, da nam to stori. Še
jutri pojdem k njemu in mu po¬
vem vse.«

»Za pot vama pa že preskrbimo
vse, da ne bosta imela škode od vaji¬
nega posredovanja.«

Sklenili so še, kdo da konje za
pot in koliko odpade na vsakega, da
mora prispevati v jestvinah im dru¬
gem, kar je potrebno za tako pot.

Razšli so se potem kmetje vsak
na svoj dom. Kakor sence so tavali
skozi gosto grmičje, suhljad je poka¬
la pod njihovimi težkimi ltoi*aki. Noč
jih je zagrnila in pokrila. Tilm je bilo
v razpadlem stolpu, samo veter je
požvižgoval čez razpadajoče mirje
starega Šteberškega gradu in se za-

58

pletal v suho vejevje starih bukev.
Na zgornjem strešnem robu okrogle¬
ga stolpa se je utrgal zdaj pa zdaj
kamenček in zdrknil ob zidu navzdol
ali pa se je odkrušila plast ometa in
se zaprašila v globino. Skovir se je
režal v temno noč in škripal svojo
vedno enako otožno pesem. Zavrazila
so na vasi pod holmom vrata zdaj tu,
zdaj tam in utihnila je vsa narava
vsenaokrog.

* *

*

»Jaz jim zakurim, da bodo po¬
mnili, kdaj so se pritoževali o svojem
župniku,« se je jezil Sveti Jovo in
rogovilil po sobi gor in dol, od okna
pa do vrat in nazaj. Včasih se je usta¬
vil pred široko mizo in pristavil mo¬
gočni vrč z vinom, edinim tolažni-
kom v njegovih skrbeh. »Pokažem
jim, kaj se pravi prerekati se z žup¬
nikom o stari pravdi! Mar mislijo, da
naj zagrabim jaz sam za mrežo in
grem v mrzlo vodo? Motite se, para
stekla, če mislite, da vam ostane ta
vaš korak nekaznovan!« In zopet se
je zibal od vrat pa do okna iz kota v
kot. »In ta mlečezobec, ta Ivan Šte-
borški mora imeti tudi svoje kremp¬
lje vmes. No, le počakaj me griža!
Plesal boš, kakor ti bom godel jaz!«

Sedel je k mizi in podprl si je
rdečo glavo. Premišljeval je, kaj mu
je storiti.

59

I

Ravnokar sta bila odšla Ivan Šte-
berški in kmet Ribič iz Bočkovega
pod Šteberkom. Prišla sta ga bila
prosit, da se odpove prostovoljno svo¬
ji pravici do petine ujetih rib, da
jima ni treba hoditi do Rauberja na
Hasberško graščino. »Se grozi mi to
mlade, meni, svojemu predstojniku!
Ali je svet že slišal o taki predrzno¬
sti? To je upor proti cerkvenim od¬
redbam, nepokorščina proti cerkvi!
O jaz ti že pokažem, da ti bodo poka¬
le kosti! Za staro kmečko pravdo gre,
praviš? In za pravice svojega župni¬
ka, za pravice cerkve, se ne zme¬
niš!«

Zopet se je zamislil župnik Jovo
in napravil dolg, globok požirek iz
vrča. »K Rauberju gredo, kakor bi
mi imel ta kaj zapovedovati; radove¬
den sem, kako bodo naleteli pri njem.
No, vse je mogoče pri njem, tudi da
napravi največjo neumnost,« je pri¬
stavil po kratkem preudarku. »Dobro
pa je vseeno, da se pripravim za vsak
slučaj!«

Vstal je župnik Jovo in se zazi¬
bal k polici, naloženi z najraznovrst-
nejšimi papirji in najrazličnejšo ša¬
ro. Razmetal je po polici vse navzkriž
in končno privlekel velik omot, ki ga
je položil na mizo. Iskal je potem na¬
prej po polici in privlekel iz enega
kota zveženj gosjih peres iz drugega
pa s črnim barvilom napolnjen lon-

60

ček. Zalil ga je z vodo in pomešal
s trščico, na njegovem obrazu pa se
je zrcalila zlobna smehljajoča zado¬
voljnost.

»Čakajte me!« je hihitalo v njem,
»čakajte, jaz vam že zakurim, da bo
veselje!« In razvil je omot in razgr¬
nil po mizi papir. Od njega je odrezal
precejšen kos, kakršen se mu je do¬
zdeval zadosti velik za njegov na¬
men. Smejalo se mn je celo lice ob
tem njegovem delu in pridno je zali¬
val svojim mislim iz vrča. Sedel je
potem za mizo in začel pisati z veli¬
kimi črkami, postavljajoč vsako čr¬
ko zase na raskavi papir, ki se je zvi¬
jal vsak čas kakor je bil zavit v omo¬
tu, dokler ga ni obtežil na zgornjem
koncu s težkim vrčem in tako napel
na mizi.

Pisal je ovadbo na visoko go¬
sposko na gradu v Ljubljani v roke
visokorodnemu milostljivemu grofu
Viljemu Auerspergu, deželnemu gla¬
varju.

Dolgo je pisal župnik Jovo ih' že
se je mračilo, ko je odložil pero. Po¬
leg ovadbe na deželnega glavarja, je
sestavil in končal tudi pismo na ško¬
fijskega vikarja v Ljubljano in na
patra priorja v Bistri.

Zadovoljen s svojim delom je od¬
ložil pero in storil globok požirek iz
vrča.

61

v.

Mrzlično so pričakovali kmetje
in ribiči krog jezera, kdaj se oglasi
pri Škocjanu v bližini seiišča, ki so je
imenovali na Jezeru, znamenje, da se
odtekajo vode. Na Bočkovem in v
podgrajski vasi pri Šteberku, pa so se
vršile po kmečkih kočah še vse dru¬
ge priprave. Nič tako kakor druga
leta se niso pripravljali na lov. Mre¬
že so sicer visele razpete na dolgih
količili krog hiš, tudi zeleno mladje
je bilo zloženo na kupe ob kamenitih
stenah, vse kakor druga leta, kadar
so se pripravljali na lov, in vendar je
ležalo nad vasjo nekaj novega, kar ni
bilo do tedaj še nobeno leto. Veselo
petje deklet in ukanje mladeničev je
umrlo, zbegane so hodile ženice od
hiše do hiše in vsaki je stala zapisa¬
na skrb na licu. Pač so se ozirala de¬
kleta izza vrat na mimoidoče, a njih
pogledi so bili plahi in vprašujoči.
Stari so hodili z resnimi obrazi pred
hiše ogledovat nebo, ki je bilo raz¬
peto nad vso cerkniško kotlino jasno
in čisto, kakor ribje oko. Povsodi je
vladala napetost in pričakovanje.

62

Pred svojo kočo na Bočkovem
je sedel Ribič in zrl črez jezero proti
Javorniku, a njegov pogled je bil ka¬
kor okamenel in pod zgrbančenim če¬
lom so se mu podile nemirne misli.
Zganil se ni niti tedaj, ko je stopil
pred njega Ivan, kaplan na Šteberku.

»Dobro jutro, oče!« ga je nago¬
voril Ivan.

»Da bi bilo dobro!« se je vzdra¬
mil Ribič in se vzravnal.

Začela sta pogovor o lovu, ki se
brezdvomno začne jutri, če ne že da¬
nes.

Znamenja od Škocjanske cerkve
sicer še ni bilo, vendar pa se zbira ob
jezeru že staro in mlado in čaka z
mrežami, kdaj sme v vodo.

»Ne bom se prenaglil to pot,« je
menil stari Ribič, »tudi vzamem se¬
boj samo oba svoja sinova, Reziko in
malo Franico pustim doma, ne ma¬
ram, da bi videle vse, kar se bo zgo¬
dilo.« Jezno je pljunil pred se, kakor
bi hotel izvreči nekaj grdega.

»Preudaren mož si, oče Ribič,
dobro si sklenil,« se je razveselil
Ivan, »ni vse za dekleta, kar se godi
pri lovu!«

»Ni, ne, — danes ne!« je pritrdil
Ribič.

»Veseli me, da si to uvidel sam,
bil sem ravno namenjen k tebi, da te
opozorim na to.«

63

»Ti veš?« se je začudil Ribič in
pogledal Ivana po strani

»Kaj bi ne vedel, saj sem z va¬
mi zrasel tu do svojega desetega le¬
ta!« se je glasil njegov odgovor. »Ka¬
ko bi ne vedel kaj se godi pri lovu!
Povem ti, da me je navdajala že več
dni sem skrb, da poženeš vso svojo
hišo v jezero.«

»Ovirali bi me, in ne mogel bi
nastopati tako kakor se spodobi.«

»Na poti je res mladina in nič
kaj prav se mi ne zdi, da so skupaj
moški in ženske, stari in mladi in vsi
popolnoma nagi. Ni to spodobno in ni
zdravo za mlada nepokvarjena de¬
kleta.«

»To ni nič, prav nič, da ti re¬
čem,« je podučil Ribič Ivana, in do¬
mislil se je, da je to morda ona skrb,
ki je prignala Ivana k njemu in da
ne ve ničesar o njegovem in drugih
kmetov tajnem naklepu, zato ga je
previdno vprašal: »To tedaj'je bila
tvoja skrb, nič drugega?«

»To seveda,« mu je pritrdil Ivan,
»ali ni to zadosti?«

»To ni nič!« je ponovil Ribič in
se nasmehnil. »Ne rečem, če bi hodili
nagi pod svetlim solneem in brez de¬
la, utegnilo bi nastati iz tega pohuj¬
šanje. Tedaj že, — gotovo; nezdravo
bi bilo to za mlade ljudi in greha bi
se storilo še stokrat več kakor sedaj.
Nič pa ni, če gredo taki, kakor jih je

64

rodila mati na ribe. Lahko mi verja¬
meš, da drug drugega ne vidi, in če
ga vidi, se ne zaveda, da ga vidi. Pa¬
ziti moraš pri lovu in zbrati vse čute,
da se ne ponesrečiš, ali pa ne pokva¬
riš lova. Le poglej doli na jezero, rja¬
vo je in blatno, in kar je v njem, je
zakrito očem. Prazna je bila tvoja
skrb, tega ne razumeš kljub svoji uče¬
nosti. In potem pomisli, da. ima vsaka
roka, in naj bo še tako šibka, svoje
delo, ne misli pa, da je to delo samo
z rokami, tudi misliti je treba pri tem
delu, da napneš vse svoje sile kadar
potegnejo mrežo na to ali ono stran,
paziti moraš, da ne stopiš v ponor,
težko bi bilo te izvleči iz vrtinca in
ves lov lahko pokvariš s svojo nepaz¬
ljivostjo. Saj ti je znano, da smeš po¬
tegniti z mrežo skozi nekatere pono¬
re samo enkrat, kadar ima tvoj go¬
spodar pravico. V drugo potegnejo
mrežo drugi ribiči drugega gospo¬
darja. To so stare pravice in teh se
moramo držati.«

»A drugi, ki tedaj niso na vrsti,
gledajo in se naslajajo in zbijajo svo¬
je sirove šale,« je ugovarjal Ivan.

»Naj gledajo, ali ni človek enak
človeku, in daleč na bregu so, da ne
razločajo obrazov, in ko bi jih, voda
jim zakriva telesa. Sicer pa le posku¬
si enkrat in pojdi se kopat zdajle v
to vodo. To ni nič prijetnega in re¬
čem ti, da se mi vsak smili, ki ga vi-

65

5

dim na lovu v vodi. Kakor kuhan rak
so ti telesa rdeča v tej snežnici.«

»Prav iz srca sem vesel,« ga je
prekinil Ivan, »da si ukrenil tako, če
pa nisi mislil na sramežljivost, ko si
določil, da ostanejo ženske doma, ka¬
ki oziri so bili potem, da si tako skle¬
nil 1 ?«

»Vidiš, tega pa ti ne morem po¬
vedati; kakor ti tudi zaupam, to je
moja skrivnost in skrivnost nekate¬
rih drugih. Nevarno bi bilo tudi za
teh , ko bi vedel, zato pa te prosim
tudi, ne hodi danes in jutri na jeze¬
ro!«

»Kake skrivnosti imaš, Bibič?
Poznam te, da si preudaren človek,
in vendar me navdaja zla slutnja in
skrb za tebe!«

»Ne skrbi zame, kar so sodile ro¬
jenice, to se zgodi!«

»O rojenicah mi nikar ne govo¬
ri« ga je zavrnil Ivan resno in neko¬
liko ozlovoljen, »sto in stokrat sem
vam že dokazoval, da je to le vaša
prazna vera. in pa morda hudičevo
preslepilo, pa vi imate trde glave in
si ne daste izbiti, kar so vam pravile
stare babe. Varuj se takih vragovih
vraž in take vere, to je prvi korak
v krivoverstvo! Varuj svojo, dušo
pred človekovim sovražnikom!« Še
dolgo je hotel govoriti Ivan z Bibi¬
čem, rad je govoril z njim, ker je bil

66

nenavadno bistre glave in ker ga je
vzljubil na skupni poti v Hasberško
graščino in k bisterškim kartuzija-
nom.

Tenko, kakor vrezan v sinje ne¬
beško obloeje je zapel glas čez jezer¬
sko plan, visoko, kakor bi •se hotel
povzpeti v sinje višave. Trikrat je za¬
pelo, trikrat preglasnilo in potem v
enakomernih udarcih plulo v gore in
v medgorja. V škocjanski kapelici se
je naznanjalo, da padajo vode v jeze¬
ru. In za Škocjanom se je oglasil sv.
Prikt in sv. Felicijan na Otoku, sle¬
dil je sv. Križ in sv. Štefan, vmes pa
je pogrmevalo iz zvonika pri sv. Mar¬
ku v Grahovem. In kakor valovi vo¬
de, če vržeš v njo kamen, tako se je
širil po vsi Cerkniški dolini glas, da
pada jezero.Oglasila se je Devica Ma¬
rija v Grahovem, za njo sv. Pavel in
sv. Elija s svojim nestrpnim glasom,
sv. Vid ob Martinovem potoku je
naznanil novico Mariji Magdaleni in
sv. Petro na jezeru. Razlili so zvono¬
vi svečanost nad kotlino in nad vode.

Vstal je Ribič s svojega sedeža,
globoko se je priklonil proti jezeru in
s težkim vzdihom in rosnimi očmi
pokleknil na kamnita tla. Pristopila
sta k njemu iz hiše oba sinova, čvr¬
sta, neustrašena junaka, vsak na eni
strani sta popadla na kolena. Še
Ivan, ki mu je bila ta svečanost tuja,
in ki se ni vedel spominjati, da bi bil

67

5 ’

videl ta običaj v svoji mladosti, je
upognil kolena in vroče molitve so
plavale z zvoki zvonov vseh cerkva
in kapelic pod sinje nebo.

Mrgolelo je vse obrežje Cerkni¬
škega jezera ljudi, mladih in starih,
moških in ženskih, ki so se prerivali
po tenmorjavi brozgi. Glasno klica¬
nje in vpitje se je mešalo z glasovi
zvonov in priplulo sem gor h gruči
v pobožno molitev zatopljene druži¬
ne. Vse obrežje je bilo živo, samo pod
Šteberško graščino je bilo obrežje
zapuščeno, kakor izumrto.

Skozi okno v pritlični dvorani
novega Šteberškega gradu se je ozi¬
rala gospa Elah na jezero, ko je za¬
donel zvon v Škocjanski kapelici.
Vzdolgočasena se je obrnila proti
svojemu soprogu, ki je sedel pri dru¬
gi mizi v sobi i*n brez dela strmel v
strop. »Tako dolgčas je danes, še lju¬
di ni nič ob jezeru.«

»Bodo že prišli, Kunigunda!« je
bil kratki odgovor in zopet sta se za¬
topila v molk. Čez nekaj časa pa je
vzdihnila Kunigunda, kakor da so jo
ogoljufali za kratkočasen prizor,
ozlovoljena: »Še jih ni! Ne bi šel po¬
gledat, Henrik, kaj je to.«

»Jaz?« je zarohnel Elah, »jaz po¬
gledat za kmečko drhaljo? Kam pa

68

misliš 1 ? če jih ni, so šli morda po dru¬
gi poti. Pa, da boš pomirjena, poš¬
ljem Celestina pogledat!« Vstal je in
odpahnil vrata ter zaklical v hodnik
Celestina s tako grmečim glasom, da
si je tiščala gospa Elah prestrašena
ušesa še ko je zopet sedel na svoj pro¬
stor. Kakor ibi ga bil prinesel veter,
se je pokazal Celestin na vratih in
obstal kakor pribit, pričakujoč na-
daljna povelja.

»Ali so šli naši* kmetje že na je¬
zero?« ga je vprašala gospa Elah.

»Niso še, preblagorodna gospa«
je odgovoril Celestin.

»Kaj, niso šli?« je zatulil Elah.
»In tega nisi mogel že prej povedati?
Pazi se, bratec, saj poznaš moje tem¬
nice!«' Vstal je gospod Elah in se
približal Celestinu, da je ta pobledel
do ustnic, meneč, da ga zdaj pa zdaj
zadene trda gospodarjeva pest; pre¬
bledel je, a ni se zganil niti za ped in
poteze v njegovem obrazu so ostale
brezbrižne in neizpremenjene kakor
poprej. »Stopi doli k čuvaju in reci
mu, da mu zaukažem, da požene to
prokleto kmečko paro takoj v je¬
zero!«

»Kavno prihajajo!« se je oglasi¬
la v tem trenotku Kunigunda.

»Celestin!« je zaklical gospodar
za brzo odhajajočim služabnikom,
»čakaj še malo!« mu je zapovedal,
ko je stopil zopet v sobo, sam pa se je

69


sklonil skozi okno, da opazuje pod
gradom mimo idoče ribiče.

Pa kaj je bilo tol Oblečeni in s
težkimi mestvami na nogah so kora-
kali počasi drug za drugim proti je¬
zeru, kakor da se jim prav nič ne mu¬
di. In žensk ni bilo videti nikjer, ko
so vzbujale vendar druga leta največ
smeha pri njem in njegovi soprogi,
kadar so le napol oblečene tekle za
moškimi in nosile globoke vreče in
dolge mreže, da so se vlekle za njimi
po tleh. Danes pa so korakali moški
sami na lov in sami so si naprtili
mreže in vreče. Vsi so bili oblečeni,
kakor da se odpravljajo na pot čez
deželo, zdaj je stopil eden izza meje
s koso na rami, tam eden s sekiro, —
kaj je neki to.

»Znoreli so« se je obrnil proti
svoji ženi.

»Puntajo se« je plaho omenila

ona.

»To bi se puntalo, ta svojat 1 ?« se
je razjezil Elah.

»Ali veš ti, Celestin, kaj name¬
ravajo kmetje?« je vprašala gospa
Kunigunda služabnika.

»Ne vem, preblagorodna gospa,
samo znano mi je, da so kmetje zelo
nezadovoljni.«

»Vidiš, Henrik,« se je obrnila go¬
spa Elah po tem odgovoru proti svo¬
jemu soprogu, »vedela sem, da se
puntajo. Sanjalo se mi je, da sem vi-

70

dela veliko kačo, ne kačo, pravega
zmaja. -—«

»Pusti me s svojimi sanjami,« jo
je prekinil soprog in zapovedal po¬
tem Celestinu, naj mu prinese meč in
naj pokliče čuvaja, da ga spremi z
dvema oboroženima hlapcema, ki ju
je privedel s seboj iz nemških dežela
v novo domovino, h kmetom na je¬
zero.

* *

*

Za Otokom proti Stanovniku se
odteče jezero najhitreje. Tja so se na¬
potili vsi oni, ki so imeli od lastni¬
kov ribolova pravico ribariti v po¬
noru, ki ga imenujejo Mali Oberh.
Ob robu jezera so se pomikala krde¬
la ribičev proti vasi Vrh jezera, od
koder vodi širok lesen most čez jezer¬
ski jezik v kotlini, obrobljen od Stra¬
žišča na severovzhodni strani od Go¬
le gorice in Loma na južni in zahod¬
ni strani. Kar leži jezera na južni
strani tega mostu, je prosta last kme¬
tov iz okolice in tam sme loviti ribe,
kdor hoče. Na jezeru samem pa je
dovoljeno loviti le nekaterim gra¬
ščakom in dostojanstvenikom, po¬
sebno pa še v ponorih, v katerih je
pravica razdeljena celo po dnevnih
časih in omejena celo na določeno
število delavcev.

Rauberjev lov je bil v Malem
Oberbu to pot popoldne. Dopoldne je

71

imel pravico do lova deželni glavar
kranjski grof Auersperg. Zato se tu¬
di kmetom, ki so bili ribiči za Rau-
berja, ni nič mudilo. Počasi so priha¬
jali izpod Šteberške graščine, na čelu
jim stari Ribič, najizkušenejši ribič
vse okolice s svojima sinovoma. Za¬
čudeno so jih gledali ljudje, ko so jih
videli prihajati, vse oblečene in brez
žensk, ki bi bile lahko lovile cel dan
med bičevjem na spodnjem koncu je¬
zera. Nikdar se to še ni zgodilo, da bi
bili pustili šteberški kmetje svoje
žene doma, vselej so bili tudi oni
med prvimi, ki so razpoložili svoje
mreže v prostem kraju. Danes pa so
prikorakali drug za drugim v dolgi
vrsti molče in kakor bi bili name¬
njeni v cerkev in bi zbirali med pot¬
jo svoje misli, tako zamišljeno so zrli
pred se na jezero. Ko so stopili na
most, ozrle so se na nje oči vseh onih
kmetov, ki so bili na delu v prostem
kraju in zastal je za hip lov. Še celo
malo bolj dorasli dečki, ki so se po¬
dili med bičevjem, so obstali in zija¬
li z odprtimi usti na to nenavadno
prikazen. Kaj takega ni videlo še oko
ob Cerkniškem jezeru, da bi postopal
kmet, opravičen do lova, brez dela
na bregu, med tem, ko si nabirajo
drugi živo brano v koše in plete¬
nice.

»Ošabni so,« so sodile ženske in
se prerivale skozi blato.

72

»Stradajo rajši, kakor da bi se
trudili 'za krvoloka!« so pogodili
možje.

»Ribič, kje imaš svoje babe 1 ?« je
zaklical eden pod mostom.

Ni mu odgovoril vodja ribiške
čete, zamahnil je samo z roko in ko¬
rakal naprej z umerjenimi koraki,
samo glavo je potegnil še globlje
med ramena in zareza na čelu mu
je bila videti še za spoznanje ostrej¬
ša. Korakali so čez most in prikora¬
kali na drugo stran jezera nasproti
Otoku, ter zavili mimo selišča Laz
ob vznožju Loma proti Zadnjemu
kraju. Na skalovitem obrežju, kjer
se vzdiguje temni Javornik v sinje
nebo, so se ustavili in odložili mreže
in vreče, potem pa so zasedli skale ob
bregu, razložili pred-se kole in seki¬
re, kose in cepce in drugo orodje ter
čakali, kdaj pride na nje vrsta, da
love za gospodarja Rauberja. Zdaj pa
zdaj je hotel pričeti ta ali oni pogo¬
vor, a resni obrazi tovarišev so inu
kmalu zavezali jezik. Molče so sedeli
po skalah in zrli preko Otoka proti
vrhovom krog Steberka in proti dol¬
gi Slivnici.

Pri Sv. Leonu na griču nad La¬
zami se je oglasil zvon, znamenje, da
se menja lov. Zadnjič so se pogrezni¬
le metalnice, na dolgih drogih pritr¬
jene goste mreže, v globino ponora,
nad katerim se je vrtela rjava povr-

73

šina v velikih krogih, zadnjič so se
krčevito oklenili nešteti dolgega vla¬
ka in ga potegnili proti obrežju. Z
mrzlično hitrostjo so segale roke že¬
na, ki so stale v votli med obrežjem
v polkrogu, ki ga je tvoril vlak, v
rjavo brozgo in metale ribo za ribo
v pripravljene koše. Bil je to konec
lova za glavarja Auersperga in za¬
čel se je sedaj lov za pravega posest¬
nika Cerkniškega jezera, za gospo¬
darja Hasberške graščine.

Kmetje so se bili slekli do gole¬
ga in začelo se je delo. Dolgi, gosti
vlak je zdrsnil v blatno jezero. Na
opolzkem mlinu so izpodričavale
noge in do kosti jih je premrazila
rjava jezernica. Otrpli prsti so se kr¬
čevito oprijemali dolge vrvi na
zgornjem robu vlaka, ki so ga nosili
veliki leseni plavalci na površju je¬
zera. Na vrhu je korakal Ribič s
kratkimi koraki stopicajoč in meril
z dolgim drogom pred seboj globino
jezera. Drugi vlak se je bližal od
druge strani in oba sta se strnila v
polumeseeu obrnjenem z rogovi proti
skalovitemu obrežju, kjer sta čuvala
dva kmeta prineseno gospodarsko
orodje, skrito za skalami in po grmi¬
čevju. Počasi sta se jela pomikati
oba vlaka proti bregu in vedno bolj
živo je prihajalo v zamreženem kotu.
Ko so dospeli že skoro popolnoma, do
brega, ni bilo več mogoče zožiti kro-

74

ga. Ker ni bilo žensk, ki bi sproti lo¬
vile in pospravile ribe v koše in vre¬
če, se je napolnil prostor med mre¬
žo in bregom tako z ribami, da se je
bilo bati, da se potrga mrežetina.
Skočila sta tedaj oba mlada Ribiče¬
va v zamreženi kot in zajemala s koši
ribe iz jezera. Enkrat samkrat so bili
potegnili mreže in so se jim napolni¬
lo vse vreče in vsi koši skoro do zad¬
njega. Še majhen krog z vlakom in
opravili so delo, ki je dalo celo vrsto
mernikov gospodarju Rauberju in
dvakrat toliko njim samim.

Veseli so bili svojega plena in
marsikateremu so prihajale skomine
yx) še bogatejšem lovu. Kakor hitro
vidi človek uspeh svojega dela, kaj
lahko se polakomni po še večjem
uspehu, in le naravno je bilo, da je
prihajalo marsikomu na misel, da bi
ime] lahko še mnogo večji dobiček,
ko bi bile šle tudi ženske z njimi na
lov. Marsikak pogled je zadel po
strani starega Ribiča, in ko se je tu¬
di v drugo trlo v mreži rib, so posta¬
li obrazi še resnejši. Temne sovraž¬
ne misli so se zrcalile na obrazih in
oči so govorile, kar so zamolčala
usta. Čutil je Ribič te poglede in ču¬
til misli, ki so se skrivale v njih, —
za hip je bil v izkušnjavi, da bi bil
pritrdil v svojem srcu njihovim mi¬
slim. Polastila se ga je malodušnost,
ko je videl, da so dosegli s primero-

75

ma malim trudom bogat plen, ki je
daleč prekašal plen drugih let in žal
mu je bilo neštetih rib, ki so jih mo¬
rali pustiti, da izginejo v nenasit¬
nem vrtincu ponora pod zemljo. Po¬
trt bolj kaJkor vesel, je preštel vreče
in koše in odločil tretjino za gospo¬
darja Rauberja.

»Ti, Gekon, in moj sin poneseta
te vreče na Hasberški grad,« se je
obrnil Ribič proti kmetom, »pa vr¬
nita se mi o pravem času, jutri ima¬
mo lov že rano v jutru!«

»In drugo ponesete vse na Šte-
berški grad!« je zarohnelo nenadoma
izza skale, ki je zapirala razgled pro¬
ti Lazam. »Tebi, Ribič, pa postrižem
ušesa!« je rjovel gospod Elah nad
presenečenimi kmeti, od katerih niti
eden ni razumel trdega jezika go¬
spodarjevega. »Prestavi jim, Cele¬
stin, tem psom!« je zaukazal svoje¬
mu služabniku.

»Gospod pravijo, da morate po¬
slati vse ribe na grad in da morate
priti vi k njemu, ne vem že za¬
kaj . . .« je prestavljal Celestin v za¬
dregi, da mora tolmačiti svojemu iz¬
branemu tastu Elahove sirovosti.

»Kaj gobezdaš tako dolgo 1« ga
je nahrulil Elah.

»Ničesar ne dobe na gradu,« se
je razljutil Ribič.

»Kaj grozi?« je vprašal Elah
Celestina in zaiskrile so se mu oči,

76

kakor risu v temnih notranjskih goz¬
dovih, kadar misli popasti srno.

»Ne grozi,« je odgovoril Cele¬
stin, »tako le govore v teh krajih;
prosi, da sme obdržati nekaj za kmeč¬
ke družine.«

»Nič, vse v grad!« je zapovedal
Elah in se obrnil.

* *

*

Pred Ribičevo kočo je ostal Ivan
sam in gledal za odhajajočimi kmeti.
Čudno se mu je zdelo obnašanje sta¬
rega Ribiča in še bolj čudno vedenje
kmetov, ko so se odpravljali na lov.
Zdaj so dospeli na greben Bukovega
vrha in izginjali drug za drugim v
svetlem zelenju poganjajočega goz¬
da. Dolgo se je še oziral za njimi in
globoko sočutje se je vzbudilo v
njem s kmeti, ki ne morejo imenovati
niti najmanjše stvari, da niti sa¬
mega sebe, svojo izključno last. Zdaj
gredo na delo za druge, za krute go¬
spodarje, ki jim je mar samo svojega
nenasitnega žrela in ki ne razume¬
vajo in nočejo razumeti trpljenja
uboge pare.

Krenil je proti hiši in stopil na
prag. Ribičev dom se ni odlikoval od
drugih kmečkih hiš v ničemer dru¬
gem, kakor v večji snažnosti in v
tem, da se je videla v vsaki malenko¬
sti skrb gospodarja za red. Zgrajena
je bila napol iz kamenja, napol iz

77

surovo obtesanih težkih debel. Maj¬
hna okna, ki so se odpirala na vrtu po¬
doben, s kamenjem in dračjem zagra¬
jen prostor, so imela lesena vratca iz
tenkih deščic, iz katerih je bilo izrez¬
ljano hišno znamenje, visokolirbta
riba, krog nje pa so se vili okraski,
predstavljajoči srca in štiriperesne
cvetove, vsi pobarvani s kričečimi
barvami. Slamnata streha, ki je leža¬
la nad precej visoko hišo, je bila
skrbno krita in obtežena na severni
strani s težkimi kamni. Znotraj v
hiši je bila, kakor tedaj navadno, ena
sama velika izba, ki je služila ob
enem kot kuhinja, spalnica in deloma
tudi shramba. Zadaj ob steni pod ma¬
lim okencem je bilo ležišče gospodar¬
ja po tleh postlano na senu in pokri¬
to s težko, doma izdelano odejo. Na
desni blizu vhoda je bilo skupno
postlano za oba sinova in blizu ognji¬
šča v drugem kotu izbe, predeljeno
od drugega prostora z iatovjem, po¬
dobnim čelešniku, za obe hčerki, Re¬
ziko in njeno sestro Franico. Na lese¬
nih klinih po steni je viselo najraz¬
ličnejše orodje, gospodarska in ku¬
hinjska oprava in nad gospodarjevo
posteljo metalnice za ribji lov v raz¬
lični velikosti. Ob kamniti steni je
stalo čedno iz velikih in malih kam¬
nov zloženo ognjišče in zraven njega
je bila nakopičena v butaro zvezana
suhljad. Na drugi strani izbe je vodi-

78

la ozka lestvica na visoko pod slam¬
nato streho ležeči peter, to je na
skladnico, kamor so pospravljali polj¬
ske in vrtne pridelke. Posebnega po¬
da namreč ni bilo pri hiši, kakor ni¬
kjer na k raški zemlji. Oder nad izbo
je bil pod in shramba obenem, pod
tem odrom pa, ki so ga imenovali pe-
tra, je bila v zemljo ali bolje med
skalovje izkopana hramba za plen, ki
so ga prinašali ribiči iz jezera.

Napol tema. je vladala po izbi,
samo žareče oglje se je svetilo na
ognjišču in tenek dim se je vzdigal ob
sajasti steni pod streho. Ko je stal
Ivan tako na pragu in motril notra¬
njost hiše, se mu je zdela popolnoma
izumrta. Stopil je naprej in sedel na
klop, ki je bila postavljena pred
ognjišče. Tu tedaj so živeli Ribiči, tu
je živela in delala Rezika. Težko mu
je bilo, ko se je spomnil na njo in si
slikal njeno življenje v tej koči brez
vsake najmanjše udobnosti. Zdelo se
mu je, da se Rezika nikakor ne more
čutiti srečne v tej okolici. Rad, neiz-
rečno rad bi ji pomagal, rad bi delil
z njo vse, kar mu nudi in kar mu
obeta, življenje. Pa kaj, ko mu je pot
njegovega življenja tako ostro začr¬
tana. Drugi seveda tudi ne drže svo¬
jih obljub in svojih priseg, prisege
so 1<> formalnost, za katero se ne zme¬
ni nihče, ki jih ne izpolnuje niti vr¬
hovni poglavar cerkve. Tudi nimajo

79

prisege one misli, ki jo izražajo bese¬
de, samo za javnost so namenjene in
pa častitljive so kot starodavna cere¬
monija. Drugega pomena nimajo.
Nobena kazen ne zadene duhovnika,
ki prelomi prisego, niti pred posvet¬
no, niti pred cerkveno gosposko. —
Dal bi Reziki vse svoje življenje, pa
kaj, ko' je sam odvisen od toliko go¬
spodarjev, da jim ve komaj sam
vsem imena. Ge bi bil na mestu Sve¬
tega Jova, potem bi se dalo že kaj
ukreniti, tako pa, kot odvisen kaplan,
ni upanja in ni izhoda. Zaglobil se je
Ivan v svoje misli tako. da naprej
sklonjen in naslonjen na ognjišče ni
cul lahkih korakov bosih nog, ki so
se bližali izpod petra iz shrambe za
ribe. Pospravljala je bila tam Rezika
in je stopila sedaj v izbo po konča¬
nem delu. Tudi ona ni opazila takoj
gosta; šele ko je bila tik zraven nje¬
ga, je zapazila Ivana, ki je slonel za¬
topljen v svoje misli na ognjišču.
Presenečen vzklik Rezike ga je
vzdramil in pogledal je s široko od¬
prtimi očmi mlado dekle, ki v prvem
hipu prestrašeno ni vedelo kaj naj
stori.

Vsa v zadregi je stala pred Iva¬
nom; razpleteni lasje so ji valovili
preko golih ramen v gostih kodrih
čez nedrija, poteze njenega vitkega
deviškega telesa je le napol zakrivala
lahka srajca iz ohlančnega domačega

80

platna, ki jo je zakrival čez nedrija
ozek prsnjak iz presnega blaga. Bosa
in goloroka in globoko razgaljena
vsled napornega dela, ki ji je razgre¬
lo mlado kri, si je sramežljivo zakri¬
vala v dlani oči in se ni upala ga¬
niti. Temna rdečica ji jc zalila lica
in burno ji je utripalo srce. Še ko je
Ivan vstal in stopil k nji ter ji polo¬
žil drhteč roko na golo ramo, se ka¬
kor omotena ni ganila.

Kakor da nima nič svoje volje
se mu je dala prevesti do klopi, ka¬
mor je sedla na lahen pritisk njego¬
ve roke. Sram jo je bilo pred Iva¬
nom, da jo je videl tako razgaljeno;
pred drugim bi se ne bila sramovala,
samo on, ki se ga je oklenila od pr¬
vega trenutka, ko sta se spoznala, z
vso svojo hrepenečo dušo, samo on
bi je ne smel videti take. Zdelo se ji
je, da ga žali s tem, da je ob njegovi
strani tako malomarno oblečena in
skrbelo jo je kaj si bo mislil on o
njej, da hodi taka po svojih oprav¬
kih. Rada bi bila skočila v kot, kjer
je imela shranjeno v veliki skrinji
praznično obleko, da se preobleče.
Najboljše, kar premore kmečka hiša,
se ji je zdelo komaj dobro dovelj za
njega. Poprosila bi ga, naj potrpi
nekaj trenutkov, a izpregovoriti ni
mogla niti besedice in ganiti se ni
mogla; na ozki klopi je obsedela ka¬
kor priklenjena.

81

6


Ivan pa je stal pred njo, tudi
sam v največji zadregi in neodločen,
kaj naj stori, kaj spregovori k njej.
V očeh in na obrazu pa mu je risala
do dna razburjena duša njegove že¬
lje in njegova čuvstva. Kakor je bil
sicer vajen brzdati svoje občutke, da
niso prekipevali v naglem razpolože¬
nju, tako se je tu zaman upiral ne¬
nadno in z vso silo prodirajočemu
spoznanju. V tem hipu je izpregledal
in videl je, da mu Rezika ni ljuba sa¬
mo vsled svoje nedolžnosti in zauplji¬
ve, skoro otroške odkritosrčnosti.
Spoznal je, da ga ni vleklo sočutje in
hrepenenje storiti kaj dobrega vedno
v njeno bližino. Videl pa je obenem
pred seboj ravno začrtano pot, ki so
mu jo bili odločili drugi in od katere
ni smel niti za korak na na desno in
ne na levo. Spoznal je, da ni izhoda,
da mora ali zatajiti svoja čuvstva
ali pa prelomiti prisego, ki jo je sto¬
ril pred oltarjem, prisego, ki jo je
storil napol nevede, ki mu je bila po
prevari drugih takorekoč vsiljena,
če ni hotel zapasti bedi in pomanjka¬
nju. In zakaj bi zatajeval svoja čuv¬
stva, zakaj bi igral on svetnika, ki si
ni izbral svojega stanu iz proste vo¬
lje, ko se je čutil v svoji duši že ob
sami misli, ki je ni mogel in ni maral
prepoditi, grešnika. Sklonil se je k
Reziki in ji potegnil roko raz lice, da
bi ji videl v njene temne oči.

82

Molče sta si gledala oko v oko in
skoro • slišno sta jima utripali srci.
»Rezika?« je vzkliknil Ivan napol ti-
lio in z zamolklim glasom, ker je ču¬
til, da bi izdal prost vzklik iz polnili
prsi vso njegovo razburjenost. Vpra¬
šujoče jo je poklical z imenom in v to
vprašanje je položil vse, kar je hotel
izvedeti od nje, iz njega pa je zvenel
tudi dvom in bojazen pred odločil¬
nim odgovorom.

Še bolj je zardela Rezika v lice
in roka, ki je ležala v Ivanovi dlani,
je vztrepetala.

»Kar te hočem vprašati, Rezika,
naj te ne prestraši, odgovor pa za¬
htevam od tebe točam in brez pomisle¬
ka.« Negotovost in neodločnost ali
naj razkrije, kar je bilo skrito za nju¬
nim molkom, se je zrcalila v teh nje¬
govih besedah in že mu je hotelo biti
žal, da je poskusil odkriti, po čemer
je hrepenel iz vse duše. Ni še padla
odločilna beseda, še je čas, da ne iz-
pregovori, kar mu je ležalo na jezi¬
ku in kar utegne razrušiti nedolžni
mir najdražjega bitja, ali pa uničiti
z enim hipom vse njegove lepe sanje.
Ni dolgo premišljeval, sklonil se je k
Reziki in počasi, tiho, z glasom, ki se
mu je poznalo, da prihaja iz globine
prsi, ji je stavil usodepolno vpraša¬
nje, vprašanje, ki odloča za življenje
in stoji kakor mejnik, onkraj katere¬
ga se odpira široka neznana poljana.

83

6 »

Slutila je Rezika od prvega tre¬
nutka, da se pripravlja nekaj velike¬
ga in resnega, slutila je to z ono ne¬
gotovostjo, s katero sluti vsaka žen¬
ska, kako se pripravlja oni, ki mu je
zasužnila misli in euvstva, da izgo¬
vori odločilno vprašanje; premlada,
prenedolžna in preveč neizkušena pa
je bila, da bi bila mogla presoditi v
tem hipu z vso resnostjo, kako odgo¬
vornost ji nalaga njen odgovor.

»Kako rada!« je vzkliknila, a
drugo so ji zadušile vstajajoče solze,
»pa ti si duhoven,« je nadaljevala, ko
so jo prenehale dušiti solze.

»Duhoven, da tudi to sem pre¬
mislil,« je odvrnil on z mirnim gla¬
som in ji privzdignil povešeno lice.

»Kako te smem imeti rada 1 ?« so
ga vprašale drgetajoče Rezikine
ustni.

»In rekla si, da poideš z menoj
po svetu!«

»Pojdem, kadarkoli me kličeš,
— nič ljubšega — kot biti ti dekla
in ti pomagati!« je zatrjevala ona z
žarečimi očmi. Dolg, strasti poln po¬
ljub ji je zaprl ustni. Objel jo je Ivan
krog pasu, privzdignil jo od klopi in
privil k sebi tesno kakor bi je ne ho¬
tel spustiti nikdar več. Vdala se je
uživanju prve ljubezenske sreče z
ono gorljivostjo, ki jo najdemo le pri
naravnih ženskah, ki jim ni še dru¬
žabna obzirnost pokvarila naravnega

84

uživanja. Vzdrgetalo je njeno telo v
slasti' njegovih poljubov, z vso močjo
so se ga oklenile njene gole roke in
burno je utripalo njeno srce ob nje¬
govih pršili, ko mu je vračala z zapr¬
timi očmi strastne, goreče poljube. V
tem hipu sta pozabila vse, kar je sta¬
lo med njima, a kmalu sta se vzdra¬
mila.

In kakor se vrsti plima in oseka,
kakor se menjavata dan in noč, tako
je sledil tudi v njunih dušah mir
brezmejni razburjenosti. Sedla sta
na klop ob ognjišču in molče roko v
roki zrla predse.

»Kaj zdaj?« je izpregovorila naj-
prvo ona in sklonila glavo še glob je
na prsi. Začutila je z naravno bi¬
strostjo, da sta prestopila oni mejnik,
za katerim se odpira novo neznano
življenje.

»Kaj zdaj?« je ponovil on in se
ozrl na njo. »Ne skrbi, Rezika, vse se
bo uredilo.« Sam pa ni verjel svojim
besedam več v tem trenutku, ker 'je
videl pred seboj še bolj ostro začrta¬
no pot, ki mu je bila sojena v živ¬
ljenju.

»Tako ne more ostati, tako ne bo
ostalo!« je sodila ona in se naslonila
boječe na Ivana. »Bojim se življenja,
in živeti ne morem več brez tvojih
poljubov in brez tebe.«

»Živela bova tako, kakor do se¬
daj,« je odločil Ivan, »samo vedela

85

bova drug o drugem, kaj sva si pri¬
znala to uro.«

»To ne pojde, Ivan,« je ugovar¬
jala ona, »pomisli, poreče me Cele¬
stinu!« Obupno se ga je oklenila in
skrila svoj obraz na njegovih prsih!«
»A njega ne maram, nikdar — nik¬
dar,« je zatrjevala ihte, »ljubša mi je
smrt pri tej priči.«

»Pusti to skrb!« jo je tolažil
Ivan in ji pogladil žametastomehka
lica. »Pusti to, to uredim že jaz. Pre¬
govoril bom gospo Elah, da opusti
svojo namero.«

»O ti ne poznaš naše gospe, Ivan,
— ne veš kako trdosrčna in sebična
je. Prav taka je proti nam, kakor da
ni nikdar vzrasla v teh krajih. Kaj
ne, naša zemlja ne rodi takih trdo-
srenežev, to je mogoče le tam med tu¬
jimi ljudmi. Naši ljudje ne morejo
biti nikdar taki. Reci, Ivan, da je
tako!« '

»Otrok neizkušeni!« je vzkliknil
on, »kako dobro sodiš o ljudeh!«

»Nisem več otrok, Ivan, odkar
sem tvoja . . .« beseda ji je zastala v
grlu, široko so se ji odprle oči in ka¬
kor bi lovila sapo je odprla za hip
drobna ustka, da je dobil ves njen
obraz izmučen izraz.

»Kaj sem? Ivan, kaj sem?«

Ni ji vedel v tem trenutku odgo¬
vora, njemu samemu je prišlo to nje¬
no vprašanje prenenadno. Molčal je

86

in poyesil oči, ker ni mogel gledati
njenega vprašujočega pogleda, v ka¬
terem je čital skrito, še neizrečeno
očitanje.

»Ivan!« se je izvilo zopet bolest¬
no iz njenih prsi in skočila je plaha
po konci. »Kaji Kaji Govori Ivan!«

»Nevesta si, Rezika, nevesta mo¬
je duše!« je odgovoril Ivan.

»In kaj je tol Imate morda vi,
ki ste učeni, tudi za tako razmerje
svoje postave 1«

»Potolaži se, Rezika, tako raz¬
merje, kakršno je med nama, ne po¬
trebuje svojih postav. Glej, moja du¬
ša je vzljubila tvojo dušo in našla je
odmev v tvojem srcu. Zvezani ste
najini duši za vse veke. Našli sta se
po oni postavi, ki jo je cerkev dolo¬
čila za predpogoj zakona. Sklenjena
je med najinima dušama čista vez, ne-
razrušljiva kakor zakon, ker sta pri¬
volili v to brez vsakega vpliva od zu¬
naj. Da ne moreva stopiti s tem skle¬
pom pred oltar, temu je krivo edino
moje razmerje k svetu. Pred svetom
sem duhoven in sem dolžan storiti to,
kar mi zapovedujejo cerkvene posta¬
ve. Ni pa mogoče svetu in nobena
oblast nima moči, da bi mi vsilila mi¬
sli in čuvstva. Hočeš biti pod temi
pogoji mojal« je zaključil Ivan svo¬
jo razlago, ki ni bila nikakor povsem
napačna in je odgovarjala celo delo¬
ma zahtevam cerkve glede zakona,

87

sklenjenega pred vestjo, pač pa je še¬
pala na enem velikem nedostatku, da
je jemala ozir edinole na duševno
razmerje. Pri tej svoji razlagi pa
Ivan ni imel nikakor namena presle¬
piti neizkušenega dekleta, celo sam
je bil vesel, da je našel način, ki vsaj
deloma opravičuje njegovo ljubezen,
in to njegovo veselje se je razlilo po
vsem njegovem obrazu, tako da je
bila Rezika povsem pomirjena, ko mu
je zopet pogledala v oči. Sicer zelo
bistro dekle vendar ni moglo slediti
njegovim mislim, samo toliko je raz¬
brala iz njegovih besedi, da se to nju¬
no razmerje Ivanu ne zdi niti pre¬
grešno. Zaupala mu je popolnoma in
rada in vsa blažena se je zatopila v
sanje, saj jih je odobraval on, ki ve
ločiti dobro od slabega, on, ki je bila
vsa njena duša njegova last.

»Ne razumem, Ivan, tvojih be¬
sed,« mu je odvrnila ona, »previsoke
so za kmečko dekle, vendar pa vem
zdaj, da se smem vdati z vsem svo¬
jim srcem misli na tebe. Pa reci mi,
— ali se me ne boš naveličal, ker
sem tako priprosta in neumna?«

»Pojdi, Rezika, kakšne skrbi si
delaš!« se je nasmehnil, »komaj sem
te potolažil zaradi ene, že prihajaš z
drugo!«

»Daj, pokaži mi, kako se bere in
piše!«

»Kaj ti bo to, Rezika. To je pre¬
cej težavna stvar in potem tudi nima

- 88  -


za tebe nobenega pomena. Naučiti bi
se morala še nemško ali latinsko,
predno bi ti tvoje znanje kaj koristi¬
lo.« Tako je podučil Ivan zvedavo
Reziko. Njej pa ta razlaga še ni zado¬
stovala, zato se je obrnila iznova do
svojega učitelja.

»Ali se slovensko ne da pisati in
brati'?«

»Težko je to in menda se tudi ne
da nič prav napisati, nisem še posku¬
sil, in kolikor vem, tudi drugi še niso
pisali razen nekaj cerkvenih stvari.«

»Čudno je to, res zelo čudno; pa
veš, latinsko bi se še hotela naučiti,
tako veličastno se glasi, če slišim ka¬
ko molite v cerkvi, zdi se mi, da ni
težko. Ono pa, kar govore doli na
gradu se mi zdi tako trdo, kakor bi
mlatil. Glava bi me menda začela bo¬
leti, ko bi morala dolgo govoriti
nemško.«

Dolgo sta se še pogovarjala Ivan
in Rezika in čas jima je tekel tako hi¬
tro, da sta se ozrla začudena drug na
drugega, ko se je zopet c glasil zvon
pri Škocjanu in je zabrenčalo po> vsej
cerkniški kotlini poldan ter nazna¬
njalo obenem ribičem na jezeru, da se
menjajo opravičenci do lova.

»Lepa gospodinja sem,« se je na¬
smehnila Rezika, »pozablja sem po¬
polnoma na sestrico, ki se igra za hi¬
šo in tudi nič južine nisem pripravi-

89

la. Zadovoljiti se bova morale s kru¬
hom in mlekom!«

»In tega vsega sem kriv jaz,« je
povzel Ivan, »tvoja sestrica bo huda
na mene!«

Z dolgim, vročim poljubom sta
se poslovila. Rezika je spremila Iva¬
na pred hišo, še enkrat sta se ozrla
drug drugemu v oči, še enkrat je
stisnil Ivan deklici roko in stopil po¬
tem na ozko stezo, ki je vodila izpred
Ribičevega doma v dolino. Zakrilo
ga je robidovje in mlado zelenje bu¬
kovja. Počasi in oprezno stopajoč
čez skale v poti se je bližal Šteberku.

Rezika pa je zrla za njim, dokler
ga je mogla še videti in težko ji je bi¬
lo pri srcu, da bi se bila najraje zjo¬
kala. Spomnila se je tudi v onem tre-
notku, ko je zakrilo Ivana temno ro¬
bidovje in ko ji je zamahnil z roko
zadnji pozdrav, kako malo in slabo
je bila oblečena. Zardela je po vsem
obrazu in pohitela v hišo kakor bi se
hotela skriti pred njegovimi pogledi.

* *

*

»Vse v grad!« je zapovedal raz-
Ijučeno Elah in se obrnil v stran od
kmetov, ki so stali vsi stisneni v eno
gručo krog starega Ribiča pri vre¬
čah in koših, polnih rib iz jezera.

»Niti ene plavute!« je jezno za¬
rohnel stari Ribič in zagrabil težko
vrečo, ki je ležala pred njegovimi no-

90

gami. Z naporom jo je vzdignil viso¬
ko nad glavo in v velikem loku jo je
zagnal v jezero. »To je mej delež,« je
siknil skozi zobe, »vi drugi storite ka¬
kor jaz, če nočete imeti poleg škode še
sramoto.«

Sklonila sta se še oba Ribičeva
sinova, in vsak je zagrabil en koš in
stresel vse ribe v vodo. Koše pa sta
vrgla z vso močjo za odhajajočim
gospodarjem, da so odskakovali od
tal in se preobračali po zraku.

»Orodja sem in sekire!« je zapo¬
vedal Ribič v tem hipu in se obrnil
proti kmetom; mislil je, ker je bil
vajen, da so ga drugi vedno poslu¬
šali, da so pometali ves plen v jezero.
Strašno se je motil. Plašno so se stis¬
kali drug k drugemu, kakor čreda
ovac, kadar se bliža požrešni volk in
na obrazih jim je stala zapisana gro¬
za.

Ko je zaslišal Elah lop rib na je¬
zeru, se je ozrl na kmete in se je ko-"
maj ognil košem, ki so prileteli za
njim. Ves zaripljen v obraz in peneč
se jeze je zagrabil za bodalo, ki mu
je viselo ob boku. Oči so mu izstopile
iz jamic, da je bila groza pogledati
mu na lice. Par korakov in bil je pri
kmetih.

»Puntate se?« je zarjovel nad
njimi, oni pa so se strahopetno umak¬
nili za par korakov nazaj.

91

»Mi ne,« se je oglasil Čekon in
pokazal s prstom proti Ribiču in nje¬
govima sinovoma, ki so stali kraj je¬
zera, odločeni od drugih, vsak s tež¬
kim kamnom v roki.

»Ti tedaj! Po njih!« je zapove¬
dal Elah.

Čuvaj in dva težko obložena
hlapca so se postavili proti Ribiču
in mislili z vso silo vdreti na nje.

»V jezero!« je zaklical stari Ri¬
bič svojima sinovoma in vsi trije so
stopili v vodo, najprej stari Ribič, za
njim pa oba mlada. Počasi, vedno se
ozirajoč, so vzeli smer proti Otoku.

Neodločni so postali zasledoval¬
ci na bregu, nobeden se ni upal sto¬
piti v vodo, zavedajoč se, da je to
njegova gotova poguba. Elaha pa je
ujezilo čuvajevo obotavljanje tako,
da je stopil ves se tresoč pred njega
in zavpil nad njim: »Zapovedal sem,
za njimi, mrcina!« in mu pripeljal
tako vročo, da se je čuvaju zmajala
glava.

»Naprej!« je malodušno zaječal
čuvaj in sunil hlapca, ki je stal ob
njegovi desni s tako močjo pod rebra,
da je telebnil kakor je bil dolg in
širok z glavo naprej v jezero, ki pa
je bilo na tem koncu k sreči zelo plit¬
vo. S težavo sicer, pa brez škode se
je hlapec zopet izkobacal iz vode in
vsi trije so stopili nato v rjavo broz¬
go za umikajočimi se Ribiči.

92

Dočim pa so oni nagi in dobro
poznavajoč vse nevarnosti jezerskih
tal se mogli še dokaj hitro umikati,
so Elahovi hlapci le s težavo prodi¬
rali. Izognili so se Ribiči žrelu Ma¬
lega Oberha v velikem loku in on¬
stran ponora nadaljevali svojo pot,
Elahovi pa so zašli, ker so jo krenili
prehitro zopet naravnost proti Oto¬
ku v vrtinec. Desni hlapec se je začel
potapljati; zdrsnilo mu je in zagrabil
ga je val. Strašno je zarjovel Elah
na bregu, škodeželjno pa je poskako¬
valo kmetom srce. Nič ni pomagalo,
da sta pomolila čuvaj in drugi hlapec
potapljajočemu se tovarišu svoji
dolgi sulici. Dvakrat ga je obrnilo v
vrtincu, še enkrat se je prikazala ro¬
ka nad rjavo brozgo in zagrabila v
zrak, kakor bi se hotela oprijeti, po¬
tem se je vrtelo mirno naprej in ena¬
komerno nad ponorom.

»Nazaj!« je zapovedal Elah osta¬
lima in se obrnil nato zopet proti
kmetom ter jih meril roke v boku od
glave do nog s tako sovražnim pogle¬
dom, da niti eden ni več dvomil, da se
vlije vsa njegova maščevalnost nad
nje.

Ko sta prisopihala čuvaj in osta¬
li hlapec na breg, ni se zmenil go- /
spod Elah več za utanelega, zapove- '
dal je samo s pogledom, ki je obetal
najhujše, da se postavijo kmetje, na¬
gi, kako so stali pred njim, v vrsto,

93

si nalože ostale vreče in koše in od-
neso vse na grad.

»Z onimi pa bom že še obraču-
nil!« je zagrozil proti Otoku, kjer so
si ubežni ravno odpočili.

Sklenil je strašno maščevanje
nad Ribičem in njegovo družino.

* *

*

Prispeli so kmetje iz Bočkovega
pod Šteberkom, vklonjeni pod težkim
bremenom, vsi potni in izmučeni na
dvorišče Šteberške graščine. Mnogim
je krvavelo lice od udarcev, ki so jih
prejeli od razljučenega čuvaja in ne¬
usmiljenega hlapca. Enega je bil
hlapec usekal na poti s svojim me¬
čem, ker je od utrujenosti zaostajal.
Zavalili so ga za skalo kraj pota in
ga prepustili njegovi usodi in na¬
ključju, da se ga morda usmili mimo¬
idoči človek. Njegov tovor so pa po¬
razdelili med najkrepkejše.

Odložili so svoje breme pred
vrati kleti, ki je služila za shrambo
in so hoteli oditi vsi poparjeni in
težko prikrivajoč ihtenje, ki jih je
dušilo v grlu.

»Stojta!« je zapovedal Elah,
»vso sodrgo v zapor! Naučil jih bom!
V najtemnejše ječe z njimi! Jutri
gredo ženske lovit!«

Brez odpora in s sklonjenimi
glavami so poslušali kmetje gospo¬
darjeve besede, a razumeli ga niso,

94

ker je govoril s svojim čuvajem
nemško: Vedeli so sicer, da jih ne ča¬
ka nič dobrega, vendar pa ni priča¬
koval nobeden od gospodarja tolike
krutosti in to že iz tega vzroka, ker
so mislili, da jih potrebuje še za na-
daljni lov. Poznali so njegovo nena¬
sitno blagohlepnost, mislili so, da od¬
loži svoje maščevanje vsaj do konča¬
nega lova ter upali, da se do tedaj
njegova jeza že malo ohladi.

Zarožljal je čuvaj s težkimi,
ogromnimi ključi, dva hlapca sta
pristopila k prvemu kmetu, eden ga
je prijel za desno, drugi za levo roko
in suvala sta ga s težkimi mestva-
mi.

»Milost!« je zakričal kmet, »go¬
spod, milost! Nisem storil ničesar!
Milost!« in vrgel se je na tla i>red
gospodarja.

Sirovo se je zasmejal Elah in ga
sunil z nogo v usta, da se mu je po¬
cedila kri po zmršeni bradi in gosto
porastlih prsih.

»V ječo z njim!« je zapovedal in
vzdignile so ga štiri krepke roke,
pesti so ga suvale v hrbet, da je od-
leta.val zdaj na desno, zdaj na levo
naprej. Izginil je koncem dolgega
hodnika čez stopnice, ki so vodile v
grajsko klet. Tam je bila tudi pro¬
storna ječa, visoko obokana in z enim
samim majhnim oknom, skozi katero
je prihajalo le malo, zelo malo zraka,

95

luči pa skoro nič, ker je bilo zunaj
zaraščeno z gostim grmičevjem in je
gosta, med mogočnimi železnimi dro¬
govi razpeta, zaprašena in s pajčevi¬
no zadelana mreža branila luči pro¬
dreti v to temnico.

Kakor s prvim kmetom, tako se
je zgodilo zapored z vsemi. Dva hlap¬
ca, oborožena do zob, sta čuvala iz¬
hod z dvorišča, čuvaj pa in oni hla¬
pec, ki se je rešil še iz jezera, sta gna¬
la kmete v ječo. Obupani so se nasla¬
njali kmetje na zidovje in čakali,
kdaj pride vrsta na nje. Po enega in
tudi po dva, če se jima nista zdela
premočna in če nista preveč upirala,
sta jih gnala pred sehoj. Ostal je edi¬
nole še Drganec in videlo se mu je
na odločnem obrazu, da ga ne bodo
spravili izlepa v klet. Ko sta se pri¬
kazala čuvaj in hlapec na stopnicah
pred ječo, kamor sta bila ravnokar
spravila predzadnjega kmeta, je pri¬
jel Drganec čuvaja z vso močjo za
jopič in ga treščil z vso silo po stop¬
nicah navzdol, predno je mogel še
ogroženemu tovarišu priskočiti na
pomoč hlapec, ki je ravno porival
težki zapah pred vrata na ječi. Spo¬
daj pod stopnicami je obležal čuvaj
brez zavesti. Zdaj se je obrnil Drga¬
nec zopet nazaj na dvorišče. Na oknu
v prvem nadstropju sta slonela go¬
spod in gospa Elah in gledala ves ta
prizor. Zadovoljen nasmev je ležal

96

gospe okrog usten, videlo se ji je, da
ji ugaja to razburjenje. Kakor obse¬
den je tekel Drganec proti izhodu, a
sulice stražajev so mu zaprle pot, za
petami pa mu je bil hlapec ječar.Dva-
krat sta že obkrožila v diru dvorišče,
parkrat je že mislil hlapec, da mu je
prestrigel pot ,a vselej se mu je Dr¬
ganec umaknil in stekel za njego¬
vim hrbtom na drugo stran. Zdaj se
je ustavil in čakal na svojega prega¬
njalca. Očividno se je hotel spopri¬
jeti z njim, zato je zapovedal Elah iz
prvega nadstropja enemu hlapcu, ki
je stal na straži pred izhodom, naj
gre pomagat ječarju. Komaj pa je
videl Drganec da so vrata zasedena
samo od enega stražarja se je zaka¬
dil kakor hlisk proti izhodu, zagrabil
stražo za dolgo sulico, s katero mu
je ta hotel zabraniti beg, in ga v ve¬
likem loku zasukal na dvorišče, sam
pa pobegnil skozi vežo na piano ter
podrl še dve dekli po tleh, ki sta pre¬
strašeno bežali pred divjim ubežni¬
kom.

Srdito je zaklel Elah, jezno je
pogledala gospa na nerodnega hlapca
in preklinjajoč sta jo mislila ubrati
ječar in oba hlapca za Drgancem.

»Stojte!« jim je zaklical Elah,
»tega danes ne dobite več, nerode
strahopetne!«

Med tem je prišel počasi čez
stopnice iz kleti tudi čuvaj, ki je bil

97

7

tako nemilo izkupil od Drganca. Dr¬
žal se je za glavo in tiščal za obe
senci, kakor bi mu hotelo raznesti
glavo. Stopal je počasi in previdno,
kakor bi se bal, da se preveč ne pre¬
trese in stokal je tako bridko, da se
je smilil celo trdosrčnim hlapcem.

Gospa Elah pa se je zvonko za¬
smejala, ko je zagledala njegovo ža¬
lostno postavo. »Pošteno si jo dobil!«
se mu je rogala, on pa se je samo
ustavil in počasi pokimal z glavo.

Ves ta prizor je opazoval iz dru¬
gega nadstropja tudi Ivan, in parlsrat
že je hotel zaklicati doli na dvorišče,
naj prenehajo s to nečloveško gonjo.
Ko pa je zaslišal Elahov glas in krvo¬
ločni smeh gospe, ki se mu je zdel v
tem hipu zopern, kakor rezgetanje
podivjanega konja, si je premislil,
ker je vedel, da bi s tem le podnetil
odpor in k večjemu zbegal in premo¬
til Drganca, da bi se ne čuval več s
toliko pazljivostjo. Stopil je tedaj od
okna stran na hodnik in od daleč opa¬
zoval, kako se konča ta neenaka bor¬
ba. Pravo zadoščenje mn je bilo, ko je
videl, kako je ušel Drganec svoji uso¬
di. Mislil je, da je končana sedaj tra¬
gedija in že je hotel stopiti h gospo¬
darju, da ga poprosi za Ribiča, o ka¬
terem je mislil, da je tudi med jetni¬
ki. Ni mu bilo namreč še znano, kaj
se je zgodilo na jezeru. Naenkrat pa
se je prikazal na dvorišču gospod

98

Elah sam. Zbral je krog- sebe hlapce,
ki so bili na dvorišču in poslal še po
druge, ki so prihajali drug za drugim
oboroženi skozi velika vrata. Ko jih
je imel zbranih osem, jih je postavil
v vrsto, parkrat je še stopil po dvo¬
rišču gor in dol in se zlobno smejal,
potem pa se je ustavil pred krdelom.
Razkoračil se je na široko in začel
jim je dajati navodila z mogočnim
glasom, da je odmevalo od grajskih
zidov.

Najprvo jim je zapovedal, da
gredo k Drgancu in mu zapalijo kočo,
če ga dobe v svoje pesti naj ga pripe¬
ljejo živega, potem pa naj gredo go¬
ri v reber do Ribičeve koče.

»Tudi Ribečevo kočo mi zapali-
te. In da zadenem tega vraga v živo,
pripeljite mi tu sem na dvorišče nje¬
gove hčerke. Vam jih dam, da storite
ž njimi kar hočete in povrhu vam še
podarim sod vina, da ne ho zabava
predolgočasna.« Zasmejal se je in se"
udaril z dlanjo po okroglem trebuhu,
in zasmejali so se hlapci, da je odme¬
valo po dvorišču.

Ves besen nad toliko zlobnostjo
pa je zaklel v drugem nadstropju
Ivan. Niti trenutek ni premišljal, ka¬
kršen je bil je zdirjal po stopnicah
navzdol in ven iz gradu

»Stojte, prijatelj Ivan!« je zakli¬
cal za njim Elah.

99

7 -

»Vrag stoj tebi, hudič!« mu je
odvrnil Ivan in pljunil pred njega,
uotern pa v urnem teku krenil proti
stezi, M vodi do Ribičevega doma.

»Le čakaj me, tiček!« se je raz¬
jezil maščevalnosti pijani Elah, »tu¬
di s tabo se bo menda -dalo obračuni-
ti!« Obrnil se je potem do hlapcev in
jih napodil iz gradu, izpreminjajoč
svoje povelje v toliko, da naj gredo
najprvo k Ribiču in zažgo šele potem
Drgancu hišo.

* *

*

Podgorelo nebo, kakor razbelje¬
no od poslavljajočega se solnca, je
žarelo skozi bujno zelenje bukovja,
ko se je bližal Ival koči na holmu.
Zdelo se mu je, da vidi, kako liže pla¬
men po strehi in divje kričanje, ki se
je razlegalo od Ribičevega doma mu
je povečalo strah, ki mu je kljuval v
duši. Prehiteli so ga bili Elahovi
hlapci, — prepozno pride njegovo
svarilo. Kolena so se mu ušibila, ko
je na to pomislil. Prepozno! Izgublje
na Rezika, uničeno njegovo življenje.

Z gosto zaraščene steze, ki se je
odpirala, kakor vrata obdana z buj¬
nim zelenjem, je stopil Ivan ves iz¬
mučen na planoto, kjer je stal samot¬
ni dom. Veličastno je rdelo nebo proti
večeru, da se je videlo kakor da vsta¬
jajo izza gora velikanski plameni v
sinje višave. Robovi gora so bili vi¬
deti nedoločni in megleni v mlečno-

100

vi jol častem svitu, v zeleno in rume¬
no se je pretakal visoko na obzorju
svit zahajajočega sobica in izpiavel
v svinčeno modrino.

Gost dim se je valil izpod slam¬
nate strehe Ribičevega doma, culo se
je pokanje in hreščanje tramov in
prečnic od one strani sem, kjer so
imeli Ribičevi shrambnico. Gosto er-
nosivo se je privalilo tudi iz razbitih
vrat in praznih lin. Pa, kakor da ne
more na prosto, se je ustavil dimvmo-
gočnih kepah tik pred vrati in pred
linami in le tenek trak se je vil na
streho, plezal tam po kadeči se slami
do slemena in se šele tam razlezel in
vzdignil proti nebu. Gostejši in tem¬
nejši vedno je bil dim, ki se je sunko¬
ma valil iz vrat in zdaj je buknilo za¬
molklo, a tako silno, da se je stresel
zrak daleč naokrog, razlezel se je dim
po vrtu in vrglo ga je skozi vrata in
line na travnik, obenem pa je zago¬
rela streha z dolgimi sajastimi pla¬
meni. Kakor bi trenil je bila vsa stre¬
ha v živem plamenu.

Zatulili so Elabovi hlapci, kakor
divji in poskočili veselja. Vzgojeni za
moritev in požiganje so občutili naj¬
večjo radost, če se jim je nudila pri¬
lika dati duška svoji podivjanosti. In
tam sredi zbesnele tolpe je zapazil
Ivan Reziko in njeno sestrico, malo
Franico.

101

»Izgubljena!« je zaječal Ivan in
malo da se ni zgrudil pod udarcem
usode. »In naj stane življenje, rešiti
jo moram ali pa umreti ž njo!« —

Tudi Rezika je zagledala Ivana
in vzbudilo se ji je zopet upanje na
rešitev. Zastonj je bila poklekovala
pred temi požigalci in morilci, za¬
stonj jih je prosila s sklenjenima ro¬
kama, naj izpuste njo in njeno sestri¬
co. Prosila je neobčutna srca, bolj tr¬
da kot najtrša kraška skala. Posme¬
hovanje ji je bil odgovor in bolj trdo
so jo prijemale sirove pesti. Niso ra¬
zumeli njenega jezika in ko bi ga bili
tudi razumeli, vse njene prošnje bi
bile zaman, to je razbrala raz spače¬
na lica svojih mučilcev.

Med hlapce je stopil Ivan in se
ozrl na nje s strogim pogledom.

»Izpustite dekleta!« jim je zapo¬
vedal in položil roki Reziki in njeni
sestri na rame.«

»Fdahova last ste, ne smemo jih
izpustiti«, je bil osorni odgovor, ki
ga je dobil od hlapca s kozavim dol¬
gim obrazom.

»Povem vam, da jih izpustite!«
je zarohnel Ivan nad njim. »Zapove¬
di cerkvenih služabnikov gredo pred
zapovedmi posvetnikov.«

»Mi smo v službi posvetnega go¬
spodarja, smo njegova last in izpol¬
njujemo le njegova povelja!« se je
vmešal drug hlapec.

102

»Deklet ne damo!«

»Vesela noč bo to!«

»Skomine ima!« Tako je vršelo
vsevprek med Elahovimi hlapci.

»Daj mu po buči!« se je oglasil
eden za Ivanovim hrbtom.

Ozrl se je Ivan na onega, ki je bil
izpregovoril te besede, sedaj popolno-
jna miren, ko je čutil nevarnost, ki
preti njemu in obema dekletoma. Po¬
gledal ga je strogo in zaničljivo in
vzrasla je navidezno njegova p js bi¬
va. »Kdor se dotakne duhovnega, ga
kaznuje bog pri tej priči!« je za¬
grozil s povzdignjenim glasom v tu¬
jem jeziku, potem pa se je obrnil na¬
zaj proti Reziki in ž njo spregovoril
par besedi, ki jih pa ni razumel nih
če, ker niso znali Elahovi hlapci do¬
mačega jezika in pa ker je prikipelo
nezadovoljno vpitje do vrhunca.

»Edina pomoč je to!« so bile za¬
dnje njegove besede, ki jih je govoril
Reziki in njeni sestri potem pa se je
obrnil nazaj do vedno bolj divje roh¬
nečih hlapčev.

»Cerkvena last ste obe deklici,
in izročiti jih morate meni, da se iz¬
vrši na njih cerkvena sodba!«

Utihnilo je v krogu hlapcev in
napeto pričakovanje se je bralo vsem
na licih. Ivan pa je nadaljeval.

»Obtoženi ste, da ste čarovnici,
in z vidnim znamenjem jih je zazna-
menoval vsemogočni. Rdeče oči so,

103

kakor vam je znano nedvomen do¬
kaz, da so vešče! Prepričajte se sa¬
mi!«

Bojazljivo se je priklonil oni, ki
je držal malo Franico, da ji pogleda
v oči in kakor M ga bil pičil gad, jo
je izpustil in zdirjal v stran.

»Čarovnica!« so zavpili hlapci
in stopili par korakov nazaj.

»Ta nima rdečih oči!« je ugovar¬
jal eden.

»Ima jih!« je mirno odgovoril
Ivan. »Poglej!« in obrnil je Reziko
proti zahodu, kjer je izžarivalo nebo
v zadnjih rdečih pramenih. »Poglej!«
je zapovedal še enkrat in porinil
hlapca, ki je prej na dvorišču zasle¬
doval Drganca, pred Reziko.

»Čarovnica!« je zaklical ta in se
prekrižal.

Rdeči rob v Rezik inem očesu se
je blestel, ko so padali žarki podgo-
relega neba na njeno oko, kakor pla¬
men, in prestrašile so se trde narave
v grehih in zlobnosti vzrasle drhali.
Tudi trde in neusmiljene duše so do¬
stopne babjeverstvu, in so posebne
vrste vraž, ki vplivajo pred vsem na
vse mišljenje in nehanje najbolj za¬
krknjenih grešnikov.

Nepopisen strah pred čarovnica¬
ma se je zrcalil vsem na obrazih, ob¬
enem pa tudi radovednost in nevolja
nad izgubljeno zabavo in strastnim
uživanjem.

104


»V ogenj ž njima!« je odločil ko¬
zavi.

»Na grmado!« so se oglasili za
njim drugi.

»V gorečo hišo!« so vpili zopet
drugi.

Zopet se je prebudila zver v njih
srcih; s penastimi ustmi in stisnjeni¬
mi zobmi so se bližali od vseh strani
ubogima deklicama, počasen in pla¬
zeč je bil njih korak, kakor bi se ho¬
teli naslajati ob trepetu do skrajno¬
sti razburjenih ubožic. Tako se pri
plazi volk k svojemu plenu kadar mu
ne more več uiti. V blaznem obupu je
nadla Rezika na kolena in vzdignila
roke k vroči molitvi proti nebu, toda
hitro jo je prijel Ivan za roko in jo
dvignil od tal.

»Zdaj ne to!« ji je zašepetal in se
ozrl na hlapce.

»Cerkvena last ste deklici, nikdo
se jih ne dotakne!« jim je zapovedal
z žugajočim glasom.

»V ogenj ž njima!« se je glasilo
v krogu, ki je postajal čedalje ožji.

»Gorje onemu, ki se jih dotakne!
Še danes ga doleti zla usoda!« je gro¬
zil Ivan, a že sam je obupaval, da mu
bo mogoče rešiti dekleta.

»V ogenj ž njima!« mu je donelo
za odgovor.

»V Cerknico jih moram pripelja¬
ti k Svetemu Jovu!« se je lagal Ivan
trdovratnim krvoločnikom in težek

105

kamen je priletel mimo Rezike in se
zatrkljal po travniku navzdol.

»Spremimo jih!« so se oglasili
glasovi.

»K Drgancu morate zapalit hi¬
šo. Slabo izpolnjujete zapovedi svoje¬
ga gospodarja. Bojim se, da vas do¬
leti njegova jeza.«

»In dekleta?« so vpraševali eni.

»Recite mu, da sem jih odpeljal
jaz. Recite mu, da ju peljem k Svete¬
mu Jovu, jutri naj pride na sodbo.«

»Spremimo jih!« so se oglašali

eni.

»K Drgancu!« so silili drugi.

»Dajte mi vrvi, da ju zvežem«,
se je obrnil Ivan k najbolj nasilnemu
kozavemu hlapcu.

»Jih zvežem jaz, da bo veselje,«
se je ponudil ta.

»Ne smeš se jih dotakniti, škodi¬
lo bi ti, samo blagoslovljena roka je
vama pred vročenjem.«

Vzel je vrvi, ki mu jih je dal
kozavi in se obrnil proti deklicama,
kakor da ga preširja kruta sveta jeza
je zarohnel nad ubožieama in jima
grozil s pestmi in vrvmi.

»Vpijta, kadar vaju zvežem, ka¬
kor bi vaju bolelo! Padajta po tleh,
kadar vaju odpeljem. Preslepiti mo¬
ramo te zveri!«

Pristopil je k Reziki in ji zavil
roke na hrbet, ona pa se je zgrudila
po tleh in se zvijala krčevito, kakor

106

v neznosnih bolečinah. Zvezal je Re¬
ziko in malo Franico, potem pa se je
mislil posloviti še s primernimi be¬
sedami od Elahovih hlapcev.

Ko je vstal in se ozrl, so izginja¬
li ravno zadnji med gostim robidov¬
jem na spodnjem koncu travnika. Šli
so v vas požigat. Samo kozavi je ostal
še na planoti.

»Škoda jih je, deklet,« se je obr¬
nil proti Ivanu, »škoda noči; — ne
poznate zelišča, ki bi obvarovalo člo¬
veka pred uročen jem!«

»Kaj misliš!« ga je s studom
vprašal Ivan.

»E saj veste, človek s tako spače¬
nim obrazom, kakor jaz ne pride izle-
pa do deklet.«

»Sram te bodi, izpridena zver!«
se je razljutil nad njim Ivan in ga
prijel za vrat, ko se je mislil pribli¬
žati Reziki, ter ga stisnil s tako moč¬
jo za goltanec, da se je kozavi kle¬
steč po zraku s svojimi širokimi ro¬
kami opotekel in zleknil po peščeni
poti.

»Poberi se!« mu je velel Ivan, ko
je dobil kozavi zopet sapo, in obstal z
dekletoma. Hlapec pa se je s težavo
postavil zopet na noge in z ostudni¬
mi kletvami odšel za svojimi tova¬
riši.

»Le do onega gozda še!« je tola¬
žil Ivan Reziko in. njeno sestrico, po¬
tem smo rešeni.

107

In Rezika se je opotekla in padla
po peščeni stezi ravno, ko se je koza¬
vi ustavil na vrhu brda in še enkrat
pogledal za odhajajočimi.

* *

*

Udrla se je streha na goreči hi¬
ši med zidovje, zloženo iz kraških
skal. črn dim, pomešan s pepelom in
sajami je buknil iz pogorišča. Dogo¬
reval je dom Ribičev. — Na zahodu
pa je umiral dan. Kakor s črnimi
prsti se je priplazila od jutra
sem tema po dolinah, spenjala se po
brdih navkreber in ogrinjala vrhove.
Potemnelo je nebo, le proti zahodu
nad gorami se je vlekla svetla lisa.

Tajinstveno so pošumevale buk¬
ve in kakor v sanjah so stresale smre¬
ke svoje igličje. Mir je legel po nara¬
vi, niti petja mladih ljudi ni bilo čuti
na vaseh. — Mir v naravi, nemir v
srcih, obup, kletve in molitve!

Po vsej Cerkniški dolini se jo bi¬
la raznesla novica o kmečkem,puntu
na Šteberku in njegovem žalostnem
koncu. Dospela je celo do samotne
ogljarjeve koče v temnem lesu za
Križno goro.

»Od vraga si, Drganec,« je segel
stari osiveli ogljar nagemu, od napo¬
ra, trudnosti in mraza po celem živo¬
tu drgetajočemu možu v besedo. »Za¬
vij se v moj kožuh, t — tam visi na ste¬
ni, in potem vzemi česna, da se te ne

108

prime mrzlica, saj veš, kje ga dobiš,
star sem in vesel, da mi ni treba vsta¬
jati. Veš, včasih presedim cel večer
tako-le sam pri peči in ne vstanem
niti, da bi si šel kruha iskat.«

Drganc si je poiskal česna in
kruha in se zavil v kožuh, sešit iz ne¬
štetih polhovih kož z nerodno roko
in dolgimi neenakomernimi ševi.

»Hvala bogu, da sem pod Turja¬
ško gospodo«, je kimal naprej stari,
ogljar, »malo se zmenijo za mene, le
vsake svete čase pride kdo pogledat,
če še živim. Malo se pokregajo, da
lenuharim, malo dobrih, malo slabih
besedi mi dado in malo mi vzamejo,
in to je glavna stvar. Za kruh mi ved¬
no še ostaja in več mi treba ni, tu in
tam se vjame kak zajec v zanko, no
in polhi in saj veš kako se živi. Z ma¬
lim mora biti človek zadovoljen, pa
ne da bi se puntal. Bo že, če ne tako,
pa tako, če ne dobro, pa slabo, to je
kakor amen v očenašu. Vi pa mislite,
da boste kar na svojo roko obrnili.
Hudiča boste! Zdaj imaš! Nag se boš
potepal po gozdovih, sram te bo srne,
ki ima svojo suknjo. To imaš od svoje
prevzetnosti. Koreninice boš glodal,
kakor zajec, no — no — rokovnjač
boš. Nimaš prav?« Ni počakal stari
ogljar Drgančevega odgovora, 'mar¬
več se je kregal naprej, kakor store
radi ljudje, ki po cele tedne nimajo
človeka, da bi spregovorili ž njim par

109

besedi. Radi se poslušajo sami govo-
» riti in obesijo potem prvemu, ki jim
pride v pesti vse, kar so ves ta čas
premišljevali, vse svoje malenkostne
skrbi in še bolj malenkostne doživlja¬
je. Tako je tudi stari ogljar Tomažek
razkladal Drgancu, kako se mu je
užgal kup oglja in kako je ogenj le s
trudom pogasil, razkladal mu je svo¬
je sanje, pravil mu je o kaplanu Iva¬
nu, ki ga je že parkrat obiskal, vmes
pa se je kregal nad Drgancem, nad
nepokornostjo kmetov in se zlasti ču¬
dil Ribiču.

»Zmerom je bil pametna glava,
zdaj pa gre počenjat take stvari,
kakor bi ne bil še v svojih letih!« se
je jezil nad Ribičem, »pa rečem ti,
to ni vzraslo na njegovem zelniku,
ni, pa ni, tiste babnice so vsega krive,
saj veš, tista dekleta. Stara je bila
taka, bog ji daj večni mir in pokoj,«
in prekrižal se je, »in mlade so ji
čisto podobne.«

»Kaj gobezdaš!« ga je godr¬
njaje prekinil Drganec.

»Res je res, pravijo celo, da je
v petič porodila kačo.«

»Zdaj je pa dosti,« se je ujezil
Drganec in udaril s plosko roko po
ognjišču, da je odletel pepel na vse
strani. »Moja baba je iz tiste hiše,
kakor stara Ribičevka.«

»Brez zamere,« je nadaljeval
starec ravnodušno, »pa je vendar res;

110

sam na sebi izkušaš, star si že dosti,
pa uganjaš take, kakor bi bil šele
snoči izlezel.«

»Kaj imajo pri tem babe 1«

»E no, kaj imajo? Oe napravi
ona greh, ga imaš tudi ti, kar ona
skuha, moraš pojesti ti, in odgovor
boš dajal na sodni dan od njenega
življenja kakor od svojega lastnega.«

»Imaš prav, pa samo, če sem ji
kaj zapovedal,« je ugovarjal Drganec.

»Ne boš!« ga je poučil ogljar.
»Le pomisli, — ti si se uprl danes
svojemu gospodarju, —• danes še, ali
pa jutri, bo občutila to tudi tvoja
baba.«

»Gospodar in bog sta dva!« se je
odrezal Drganec in naslonil na ko¬
molce.

»Dva sta, pa vendar je podobno,«
je trdovratno trdil starec svojo.

Ni še izgovoril stari ogljar teh
svojih zadnjih besed, ko se prikaže
pri vratih visoka postava oborože¬
nega Elaliovega hlapca. Prebledel
je Drganec in skočil pokonci, da po*
dere zasledovalca na tla, sam pa po¬
begne v gozd. V tem hipu pa se pri¬
kaže v vratih še drugi hlapec. Nikjer
ni bilo več rešitve. Majhno okno je
bilo preozko, da bi ušel skozi nje,
izhod pa sta mu zastavila hlapca, in
bilo je pričakovati, da jih čaka zunaj
še več.

111

»Ujeli smo tička!« se je na¬
smehnil kozavi, ki se je bil prikazal
prvi v vratih, proti svojemu tova¬
rišu.

»Turjaška zemlja je to!« je za¬
klical Drganec vojščakoma, »tu ni¬
majo Šteberžani pravice nikogar
zasledovati!«

Smejala sta se Drgancu oba
hlapca v obraz, nista razumela, kaj
jima ugovarja.

»Turjaki so tu gospodarji,« se je
postavil sedaj stari ogljar, toda ko¬
zavi je le skomiznil z rameni in stopil
k Drgancu ter ga prijel za desnico.

»Turjak, Aušperk !« je hitel
ponavljati stari ogljar in mahal s
pestjo pred nosom kozavega. »Nič
Elah, — - Aušperk!« je silil v voj¬
ščaka, a ni mu mogel dopovedati, da
kršijo pravice njegovega gospodarja.

Kozavemu Elahovemu hlapcu sta
prišla še dva druga na pomoč, ko sta
videla, da on sam ne opravi ničesar
proti Drgancu. Zvezali so mu roke na
hrbet, in da jim bolj gotovo ne uide,
so mu dali še vrv krog vratu.

»Aušperk, Aušperk, nič Šteperk,
nič Elah,« je ponavljal starček in ho¬
dil iz kota v kot, toda Elahovi hlapci
so se njemu in njegovi jezi le smejali.

»Pusti jih, saj te ne razumejo,«
je malodušno opomnil Drganec, a
komaj je izpregovoril te besede, že
mu je priletela težka pest kozavega
v obraz.

112

Umolknil je Drganec in povesil
glavo. Oni trenutek, ko so mu zve¬
zali roke na hrbtu, je bilo, kakor da
ga je zapustila vsa moč. Topo je zrl
pred se v tla in niti poskusil ni, da
bi raztrgal vezi. Z onim trenutkom
je izginila tudi njegova srčnost. Vdal
se je popolnoma svoji usodi in le
težke solze, ki so se mu ulile po licih,
so pričale o njegovi potrtosti. Sunil
ga je hlapec od zadaj pod rebra in
potegnil je kozavi za vrv, ki mu jo
je bil zavezal krog vratu, a Drganec
se ni upiral, stopil je za hlapcem na
prag in se dal brez ugovora od¬
peljati.

»Moj kožuh!« se je domislil
tedaj ogljar in s hitrim korakom
stopil za odhajajočimi.

»Dobiš ga . ..« mu je odgovorilo
iz teme, druge besede pa so zakrile
ostudne kletve odhajajočih hlapcev.

»Moj kožuh!« je tarnal ogljar in
se umaknil zopet v hišo.

Poiskal je iz kota popotno pa¬
lico in veliko torbo iz polhovine ter
položil oboje na ognjišče. »H gospodu
Turjaškemu pojdem se pritožit, kar
so storili meni, so storili njemu. On
jih že nauči! Še kožuh so mi pobrali!
Na Turjak pojdem, ko se napravi
dan!«

Ves razvnet je hodil ogljar po
izbi gor in dol, privlekel zdaj iz tega
kota česna in kruha, zdaj pobrodil v

113

8

drugem kotu po stari šari in se vračal
vedno k ognjišču.

»Ni dobro, če se upre človek go¬
sposki«, je modroval sam pri sebi »od
boga je postavljena, Sveti Jovo to ve
dobro, — in poslušati je treba gospo¬
darje. Ce odločijo slabo zate, — do¬
bro, -— poslal je bog nad tebe to iz-
kušnjavo, samo ne delaj po svoji ne¬
umni glavi.« Premislil je malo, oto¬
pil za ognjišče in se pripognil do tal.
Tam je odvalil velik kamen in izvle¬
kel iz odprtine majčken lonček, do
vrha napolnjen z drobnim peskom.
Smejalo se je starcu po vsem licu, ko
ga je ogledoval od vseh strani. Po¬
veznil ga je na ognjišče in s tresočo
roko zravnal. Kovan denar različne
velikosti se je zasvetil med kamenčki
in odbral ga je ter zložil skupaj na
majhen kup. Poiskal je potem dolg
platnen pas, vanj zavezal svoje boga¬
stvo in se opasal ž njim po golem te¬
lesu. Postavil je potem lonec zopet na
svoje mesto in ga pokril s ploščnatim
kamnom.

»Ne smem ostati tu,« je premi¬
šljeval pri tem svojem delu. »Pridejo
lahko še nazaj in za vselej je po mo¬
jem bogastvu.« Kadarkoli se je od¬
pravljal stari Tomažek na daljšo not,
vedno je jemal s seboj svoj zaklad,
ker se je bal, da ga kdo v njegovi od¬
sotnosti iztakne ali pa celo kaka ve¬
šča začara, da se izpremeni v sam pe-

114

sek. Petkrat po pet velikih belih to¬
larjev si je bil prihranil v svojem
dolg-em življenju in ta denar je hotel
obrniti v prid svoje duše. Sveti Jovo,
ki je vedel edini za njegovo bogastvo
in za skrivališče, kjer je imel shra¬
njen Tomažek denar, je pošiljal več¬
krat v hosto pogledat ali stari ogljar
še živi. Večkrat mu je tudi že prigo¬
varjal, naj izroči svoj zaklad njemu,
pa stari ni hotel vedeti ničesar o tem,
pretežko bi se bil ločil od svojih pri¬
hrankov.

Tudi sedaj, ko se je opravljal na
pot na Turjak, je vzel svoje bogastvo
s seboj in skrbelo ga je edinole to, da
ga kdo na poti napade ali pa, da ga
izslede Elahovi hlapci in mu vzemo
denar. Za svoje življenje se ni tresel
toliko, kakor da izgubi zaklad in se
mu potem ne izpolni njegova srčna
želja, da bi oskrbel svoj dušo po smr¬
ti. Sklenil je tedaj, da gr- na Križno.,
goro v kapelico prenočit. Kapelice in
cerkve so bile namreč zavetišče, ka¬
mor ni smela seči posvetna roka, ka¬
mor so se smeli zateči celo največji
hudodelci in kjer so bili varni pred
svojimi zasledovalci. Tja je bil name¬
njen Tomažek.

Ni pa še ^prestopil praga svoje
bajte, ko je zaslišal, da se bližajo ko¬
rald njegovemu domu.

»Hvala bogu, da smo tu!« je sli¬
šal glas skozi temo in spoznal je po

115

8 *

glasu Ivana Šteberškega, kaplana
na Križni gori. Veselo se mu je na¬
smehnil obraz, ko je spoznal, da mu
ne preti nevarnost in stopil je poznim
gostom nasproti. Ni se začudil, ko je
prestopil Ivan njegov prag v sprem¬
stvu Rezike in njene sestre. Znana
mu je bila usoda starega Ribiča, in
ni ga presenetilo, da hoče Ivan obva¬
rovati dekleta pred maščevanjem go¬
spoda Elaha.

»Prosit smo te prišli prenoči¬
šča«, je izpregovoril Ivan, ko pa je
videl starca pripravljenega na pot,
se je nemalo začudil in ga vprašal,
kam je namenjen ob tej pozni uri.

In Tomažek je pravil, kar mu je
bil povedal Drganec. Dolga je tila
njegova povest, kako se je postavil
Ribič s svojima sinovoma proti Eia-
hu, kako je utonil eden Elahovik
hlapcev v jezeru, kako so zaprli kme¬
te in kako jim je ušel Drganec. Na
dolgo in široko je potem opisoval, ka¬
ko so pri njem zasačili in odpeljali
Drganca in razkladal kaj namerava
sam storiti, da dobi zadoščenje on in
njegov gospodar, on sam pa še svoj
kožuh.

»Pojdimo od tod«, je silil in se
plaho oziral po deklicah. Ni jih videl
rad v svoji hiši, kajti prepričan je bil,
da so vešče.

»Pojdimo,« je silila mala Frani¬
ca in se obesila Reziki za krilo.

116

»Kruha nam daj, Tomažek«, ge
je obrnil Ivan do starca potem pa je
odločil tudi sam, da zapuste ta nevar¬
ni kraj.

Po stezah, ki so bile znane samo
staremu ogljarju, so se bližali Križni
gori.

»Gremo iskat očeta in brate 1 ?« je
izpregovorila Rezika proseče in se
prijela še bolj trdno Ivanove roke.

»Pojdemo, pa danes ne več, ju¬
tri na vse zgodaj se odpravimo na
pot,« je tolažil Ivan.

»Vem, kje se skrivata na Javor¬
niku«, je pripomnila Rezika.

»Ne morem več,« se je oglasila
mala Franica in potegnila Reziko za
roko, da se je sklonila. »Tako sem
trudna, da obležim ta trenutek.«

»Še malo potrpi,« ji je prigovar¬
jala sestra, »čakaj, vzamem te na ro¬
ko.« Spustila je Ivanovo roko in se
sklonila, ko pa je videl Ivan, kaj na¬
merava, stopil je sam k mali Franici"
in jo vzdignil na roko, potem pa se je
obrnil proti Tomažku: »tu nekje mo¬
ra biti jama,« ga je vprašal.

»Da, takoj tam za ono skalo, ki se
nam sveti nasproti, na levo,« je bil
ogljarjev odgovor.

»Trudni ste, prenočili bomo v ja¬
mi! Pojdi še ti ž nami!« je prigovar¬
jal Tomažku.

»Ne gre to, gospod, veš, namenil
sem se, da pojdem v kapelico in r re-
ba je to zaradi moje duše.«

- 117  -

»Svojo molitev opraviš lahko
tudi v jami, ali pa morda misliš, da
je tam nevarno?«

»Nevarno ni, saj ve za to jamo
lo malo ljudi, tudi je vhod preveč
skrit, in vendar je za mene ed'no
prav, če grem na Križno goro. Sprav¬
ljam se na težko pot in za to se je tre¬
ba dobro pripraviti. Z gospodo govo¬
riti  ni tako lahko.

»Ne bom te silil,« mu je odgovo¬
ril Ivan. »Dekleta pa so trudna, ma¬
la je že onemogla. Mi ostanemo tul
Pa bog s teboj, Tomažek!«

»In z vami«, je* odvrnil ogljar in
zastavil gorjačo krepko na kamenito
pot.

»Dobro opravi,« je zaklical Ivan
še za odhajajočim, potem je ostal sam
z Reziko in njeno sestrico.

»Daj mi roko, Rezika«, je opozo¬
ril Ivan svojo spremljevalko in sto¬
pil na skalo, »dobro se drži, da te po¬
tegnem sem gor.«

»Ni treba, Ivan«, je odvrnila
ona, »toliko moči še čutim v sebi« in
splezala je za Ivanom na skalo.

Molče sta stopala naprej, Ivan
spredaj z malo Franico na roki, za
njim Rezika naprej sklonjena vsled
nenavadnega napora.

Še par korakov in stali so pred
jamo. Poševna razpoklina v kamenju
se je odpirala pred njimi, široka le to¬
liko, da je mogel človek skozi njo.

118

Ustavil se je Ivan pred jamo in
položil malo Franico, ki mu je bila
zaspala na rokah, oprezno na tla.

»Kako hvaležna sem ti!« je vz¬
kliknila Rezika in se oklenila Ivana.
Par trenutkov sta stala oba v tesnem
objetju, potem je začel znašati Ivan
suho vejevje in listje v jamo, nalagal
vse na kup ter ukresal ogenj. Tako
oprezno, kakor jo je položil pred jamo
na tla, je vzdignil potem malo Frani¬
co in jo ponesel v jamo, kjer jo je po¬
ložil zraven ognja na tla, da ji blago¬
dejna toplota ogreje otrple in pre-
mrazene ude. Enakomerno dihanje je
kmalu pričalo, da je legel mir v du¬
šo male mučenice.

Ivan in Rezika pa sta sedla na
drugo stran ognja in se dolgo razgo-
varjala o dogodkih preteklega dneva.
Povedal je Ivan Reziki, kaj so hoteli
Elahovi hlapci ž njo in zdaj bleda,
kakor bleščeči se kapniki, ki so se
spuščali s stropa in plazili ob stenah
jame, zdaj prepadena vsled groze,
zdaj zopet škrlatno zardela v obraz
sramu, je skrivala svoja lica na Iva¬
novih prsih.

»Rešil si mi življenje, rešil si mi
čast, brez tebe bi bila pogubljena, kaj
naj storim, kako ti poplačam kar si
storil z menoj?!« mu je šepetala na
uho in naslonila svoje lice na nje¬
govo.

119


»O plačilu tu ni govora, Rezika,
ohrani mi samo, kar si mi darovala,
ohrani mi svoje srce in svoja čuvstva.
Reci mi, da si moja, in da hočeš osta¬
ti moja!«

»Ivan!« je vzkliknila Rezika in
se tesno privila k njemu. »Veš, da
sem tvoja za vedno, in ne samo moja
duša, moje misli in moja čuvstva, vsa
hočem biti in ostati tvoja!«

Strastno jo je pritisnil Ivan k se¬
bi, drgetajoč se je ovila njegova roka
krog njenega pasu.

Tišje in tišje so prihajale njune
besede. Ogenj je dogoreval in praske¬
talo je živo oglje, v enakomernih
presledkih je kapalo s stropa v tisoč
in tisočletni delavnici narave. Tajin-
stveno je šumelo v ozadju prostorne
jame. Utihnilo je vsenaokrog, kakor
da pridržuje narava sapo v začude¬
nju nad strastjo dveh mladih src.

120

VI.

V kartuzijanskem samostanu ob
Bistri je vladalo velike razburje¬
nje.

Žalostna poročila so prihajala iz
cerkniške župnije. Strahovito se je
širilo čarovništvo po Cerkniški doli¬
ni zlasti pa na spodnjem kraju. Poro¬
čila so prihajala od cerkniškega žup¬
nika, Svetega Jova, in ljubjanski ško¬
fov vikar je že parkrat odločno za¬
hteval pojasnila, kaj se je ukrenilo
proti razširjenju te strahovite nesre¬
če. Bisterški patri so bili v nemalih
skrbeh. Opetovano že so se bili obr¬
nili do gospoda Rauberja na Hasber-
ški graščini, naj uvede strogo pre¬
iskavo, a gospod Rauber jim je vsa-
kikrat odvrnil, da ne najde povoda
nastopiti proti kmetom, ker ne more
verjeti pravljicam starih bab in bab-
jevernih bojazljivcev. Zdaj pa so se
celo spuntali kmetje, očividno je, da
je bil ta kmečki upor le posledica ča¬
rovništva.

Bil je ravno četrtek, dan, ko so
si smeli očetje in bratje razodeti svoje
misli. Stali so v gručah po ibokanern

121

mostovžu, ki je vodil po celi notranji
strani obširnega samostana in Lele
dopetače, prepasane z dolgimi vrvmi,
so izginjale zdaj v tej zdaj v oni lav-
ri, samotni celici, kjer je preživel
vsak izmed očetov večji del svojega
življenja, zdaj zopet so se zbrali v re-
fektoriju in bradati bratje so tekali
zdaj sem, zdaj tja. Veliko razburjenje
je vladalo povsod, kamor si pogledal.
Se celo brata kuharja se je polastilo,
da ga ni trpelo v kuhinji in je prišel
vsak trenutek pogledat v refektorij.

Od škofovega vikarja v Ljublja¬
ni Žorža Kerchberga je bilo pismo
na očeta priorja, da naj uvede takoj
strogo preiskavo po vseh podrejenih
župnijah zaradi čarovnikov in čarov¬
nic in poroča o uspehu svoje preiska¬
ve škofijstvu in vicedomstvu v Ljub¬
ljani. Težke skrbi je imel pater prior.
Tiho je sedel v svojem visokem na¬
slanjaču v refektoriju in zrl predse
izpod namrdenih obrvi, kakor človek,
ki ne ve, kaj je počel. Poslušal je
zdaj tega, zdaj onega očeta, ki se mu
je približal z dobrim svetom in vedno
globlje mu je klonila glava na prsi.
Nekaj posebnega je moralo biti, kar
je tako potrlo tega sicer tako odločne¬
ga moža. Spogledavali so se očetje in
zmajevali z glavami. Vsem se je zdel
prior za najmanj deset let postaran.

»Kdo bi bil mislil, kdo bi bil mi¬
slil!« je tarnal, če je bil sam in so ga

122

očetje in bratje le od daleč opazovali,,
in sklonil je glavo naprej kakor bi
pričakoval, da ga udari kdo za tilnik.
»Kdo bi bil mislil«, je ponavljal pol-
tiho in vil roke, da so pokali prsti v
sklepih.

»Pojdem jaz pogledat, kaj je,« je
pristopil visok snh pater s šiljastim
nosom in ostrimi očmi in se vzravnal
pred patrom priorjem, kakor bi hotel
pokazati svojo moč. Fanatična goreč¬
nost mu je gorela v licih.

»Kaj bo, kaj bo!« je jadikoval
pater prior, potem pa se je obrnil
proti bratu, ki je stal s ponižno pre¬
križanima rokama zraven njegove¬
ga stola in mu velel: »Skliči vse očete
k posvetovanju sem v refektorij, vi
bratje pa ostanete zunaj.«

Odšel je brat v posamezne lavre,
in koder je dobil očeta, mu je naročil,
naj gre v refektorij na posvetovanje.
Od vseh strani so prihajali patri in se
zbrali krog dolge mize v obedniei.
Pater prior pa je slonel v svojem
stolu s sklonjeno glavo in se plašno
in bojazljivo oziral izpod sivih obrvi
na desno in levo.

»Vsi so zbrani, prečastiti pater
prior!« je javil brat pri vratih, potem
stopil čez prag na dolgi mostovž in
zaprl za seboj visoka vrata, sam pa
sedel na stopnice, da čuva vhod v
refektorij pred nepoklicanimi poslu¬
šalci.

123

Utihnilo je polglasno govorjenje
v refektorju in napeto so pričakovali
zbrani očetje, kaj izvedo groznega iz
priorjevih ust.

Nemirno je mencal pater kletar
na svojem stolu in vlekel čelo v gu¬
be. Prepadel je sedel mladi pater Av¬
guštin na sprednjem koncu mize in
prekladal roke iz naročja na mizo in
zopet v naročje. Debeli pater Ciril si
je otiral z rokavom pot raz čelo in
pomenljivo drezal svojega soseda,
patra Caharija, s komolcem pod
rebra, pater Caharija pa je sedel
kakor skesan grešnik, Amse obrnjen
na svojem stolu in nepremično zrl
predse na tla, kakor da se ne upa
ozreti se po drugih svojih tovariših.
Sedeli so tu še debeli pater Fortunat
in Hilarij, pater Joahim in Bernard,
pater Cefirin in Nikomed in še
Fabjan, Polikarp in najmlajši, pater
Anzelm. Vsi so sedeli nepremično,
kakor priklenjeni krog mize, resni so
bili njih obrazi, a dobro so znali za¬
tajevati svojo radovednost, noben po¬
gled, nobena kretnja ni izdala, da
komaj pričakujejo začetka posveto¬
vanja.

Tiho je molil prior, pater Sil-
verij, kakor bi molil sam zase, za¬
drževali so patra glasovi pri odgo¬
varjanju. Sključeno je sedel na zgor¬
njem koncu mize in počasi je izgo¬
varjal besedo za besedo. Umirale so

124

na njegovih ustnah in le kakor dih so
splavale po dvorani.

»Libera nos a malo,« je vzkliknil
glasno koncem svoje molitve in nje¬
gov tresoči se glas je bil nestrpen in
skoro zapovedujoč.

»Amen,« mu je odgovorilo v
ubranem akordu krog mize.

Začelo se je posvetovanje.

»Znano vam je, kako žalostna
poročila nam je pošiljal župnik Jovo
iz Cerknice.«

»Znano nam je,« je odgovoril de¬
beli pater Fortunat latinsko, kakor
se je vršilo vse posvetovanje v latin¬
skem jeziku.

»Preberi, oče Joahim, zapisnik
onih, ki jih dolži župnik Jovo čarov¬
ništva,« je zaprosil prior Silveiij
patra, ki je sedel na njegovi desni
strani in je bil očividno zapisnikar
ali kancelar samostana.

Razgrnil je pater Joahim pred
seboj po mizi dolg zavitek, ga obtežil
na zgornjem koncu z velikim bro¬
nastim križem, ki je stal na mizi in
začel citati pismo župnika Jova.
Kadar je prišel do kakega imena, se
je ustavil in pogledal z važnim po¬
gledom preko mize, če so ga tudi
prav razumeli.

Bili so v pismu navedni kot
skrajno sumljivi čarovništva: kmet
Cekon iz Sela pod Šteberkom; jahal je
baje na kosišču k čarovniškemu se-

125

stanku na Slivnici. Priče njegovih
izletov so bili Celestin na Šteberku
in neka stara ženica iz Grahovega,
ki je videla, kako je prišel v podobi
plamena izpod strehe svojega doma,
koder se kadi iz hiše dim od ognjišča.
Nadalje je osumil župnik Jovo ča¬
rovništva Ribiča in vso njegovo dru¬
žino, oba sinova in obe hčerki. O teh
je prepričana vsa okolica, zlasti pa
o deklicah, da so vešče. Mati je
umrla, ko je porodila kačo, jasno
znamenje, da jo je kaznoval bog. Za¬
pustila pa je deklicama svoje zna¬
nje s peklenščekom, ki jima je pri¬
tisnil že ob rojstvu svoje znamenje
in jima dal rdeče ali vsaj rdečkaste
oči. Oba dečka pa imata brez dvoma
tako hudičevo znamenje na kakem
diugem delu telesa, saj ni možno mi¬
sliti, da bi rodila mati, ki se je za¬
pisala peklenščeku, bogaboječe otro¬
ke. Ribič sam pa, če ni zapadel tudi
on čarovništvu, česar pa do zdaj z
vso gotovostjo ne more trditi, je
trpel to početje svoje družine, ker ne
ve nobeden njegovih sosedov pove¬
dati, da bi bil kdaj pretepal ali vsaj
ozmerjal svojo ženo zaradi njenega
počenjanja, če že ne dejansko, vsaj s
tem, da ni branil, se je okrivil tudi
on čarovništva.

»čarovnik je!« se je odločno
glasilo krog mize.

126

»Čarovnik je!« je potrdil pater
prior.

»Prinesel pa mi je jahač sel iz
Cerknice snoči še drugo pismo žup¬
nika Jova,« je povzel prior hesedo.
»Jahal je potem naprej v Ljubljano
in danes je oddal tu povelje škofo¬
vega vikarja, prečastitega gospoda
Žorža Kirchberga.«

Grobna tišina je zavladala po
refektoriju, le šumenje trdega pa¬
pirja pod tresočo se priorjevo roko,
se je slišalo po obednici. Razgrnil je
dolgo polo pred patrom Joahimom.

»Beri!« mu je velel in sedel na¬
zaj v svoj stol ter prekrižal z glo¬
bokim vzdihom roki v naročju.

In pater Joahim je bral. Dolgo
je bilo pismo in njega vsebina strašna
obtožba. Celestin, služabnik na Šte-
berku, je videl v noči pred Tiho ne¬
deljo na mirju starega Šteberškega
gradu plamen, ki je izginil v podrtem
stolpu in potem švignil zopet pod
oblake. Drugo jutro je, našel v bli¬
žini starega gradu Ribičevo palico,
jasno in neovrženo znamenje, da se
je vozil Ribič po zraku. S tem pa je
podan tudi dokaz, da je v Cerkniški
kotlini toliko čarovnikov in vešč, da
že nimajo več prostora na Slivniškem
vražjem plesišču in so si nekateri
zlodeji izbrali že nova zbirališča.
Opisoval je potem župnik Jovo še na
doJgo in široko, kako so se uprli

127

kmetje iz Sela svojemu gospodarju,
in kako jim je poveljeval Eibič, ki
je bil v to brez dvoma podučen od
samega peklenščeka. Ko se je umikal
Eibič s svojima sinovoma proti
Otoku v jezeru in je videl, da ne
uidejo zasledujočim Elabovim hlap¬
cem, uporabil je najmlajši njegov
sin hudičevo zvijačo, obrnil se je in
dal hudiču znamenje z rokama, ob¬
enem pa tudi zažvigal in vrtinec, ki
je bil prej daleč na desni strani, se je
zasukal na levo, ponor je premenil
svoj prostor in požrl enega izmed
hlapcev. Videli so to pa gospod Elah
sam, njegov čuvaj in en hlapec, ki sta
stala v jezeru in pa Celestin in
kmetje, ki pa trdovratno taje, da bi
bili kaj videli in slišali, ker se boje
Eibičevega maščevanja.

Završalo je krog mize v refek-
toriju in sodili so patri: »čarov¬

niki so!«

In nadaljeval je pater Joahim.
»Visokorodna gospa Elahova, sorod¬
nica rajnega škofa ljubljanskega, je
videla na svoje oči, ko je ušel
Drganec z dvorišča, zraven njega
nekaj temnega, kar je bilo videti
kakor velika praznota v zraku. Da
bi bila to črna postava peklenščeka,
tega sicer ne more trditi, samo zdelo
se ji je, da je videla, kje se neha
svetloba in kje se začenja nič, pro¬
stor, kamor ne prodre svetloba

128

solnca, velika praznota, v kateri biva
sam hudič. Znano je namreč, da
hudič ne ljubi božjega solnca in raz¬
širja zato krog sebe tak prazen
prostor. *

Kimali so patri z glavami in pri-
trjevalno mrmranje je šlo krog mize.

Ogljar Tomažek, je čital pater
Joahim dalje, se je zapletel v vražo
in veščanstvo s tem, da je sprejel v
svojo hišo ubeglega Drganca. Ko so
prišli Elahovi hlapci nazaj, da od¬
peljejo še njega na Šteberški grad v
ječo, so našli hišo prazno, slišali pa
so popolnoma razločno, kako se jim
je režal ogljar iz višave v zraku.
Razumeli niso, kaj je govoril, ker
Elahovi hlapci ne razumejo govorice
kmetov, vedo pa, da je letal po zraku
nad hišo in se jim čudno posmehoval.

»Čarovnik jel« je zagrmel ubran
akord krog mize

»Čarovnik je!« je potrdil pater
prior.

»Dokaz je to, v koliki nevarnosti
so vsi pošteni ljudje in verno
ljudstvo,« se je obrnil prior Silverij
na zbrane očete.

In zopet je nadaljeval pater
Joahim. Drgančeva žena je sestra
umrle Ribičevke. Tudi ona ima eno
oko rdeče in znana je po vsej okolici,
da kuha iz čudotvornih zelišč različ¬
na mazila in čudežne pijače.

129

9

»Vešča je!« se je glasilo krog
mize.

»Našteli smo jili do sedaj devet,«
je povzel pater Silverij besedo, »de¬
vet, o katerih smo vsi edini, da so
čarovniki. Kolika nevarnost za verol
Koliko pohujšanje! Kako strašna ši¬
ba božja!« — Pomislil je nekoliko in
potem začel zopet: »Predno pa pride¬
mo do glavnega dela pisma, zberimo
svoje misli in pripravimo svojo du¬
šo, da ne omaga pod udarci šibe
božje, ki nam jo je poslal gospod. Mo¬
limo!« In začel je dolgo molitev in
patri so mu odgovarjali v ubranih
akordih. Tih in trepetajoč je bil nje¬
gov glas, patri pa so odgovarjali z
močnimi, samozavesti polnimi akor¬
di. Končali so molitev in prešli na
sklepni očenaš. Počasi vsak zlog iz¬
govarjajoč je molil tiho, napol same¬
mu sebi, pater Silverij, samo ko je
prišel do sklepnega stavka, mu je
glas mogočno narasel.

»Libera nos a malo,« je zapove¬
dal njegov glas.

»Amen,« mu je odgovorilo v
akordu okrog mize.

»Beri!« je zapovedal pater prior
očetu Joahimu in vstal s svojega sto¬
la ter se naslonil z obema rokama na
mizo. Njegovemu vzgledu so sledili
vsi drugi očetje.

In pater Joahim je bral naprej v
pismu Svetega Jova, spočetka mirno

130

in tiho, čedalje pa glasneje in z na¬
glasom, iz katerega se je cula vsa
njegova razburjenost in sveta jeza.
Glasilo pa se je pismo tako :

»Resnica je jed, ki je ne smemo
podati nežnim ušesom niti v ostrem
kisu, niti v grenkem pelinu. Ublažiti
jo moramo s prijaznostjo in zaviti v
blagohotno svarilo, da se prikupi
onemu, ki mu je namenjena, in da je
ne pogoltne z gnusom. Zato tudi ne
maram podati vam, prečastiti prior,
vsega v oni ostudnosti, kakor jo vi¬
dim pred seboj. Zamolčati pa tudi ne
smem, kar sem izvedel po dolgem
trudu in naporu. Ne delamo, da bi iz¬
ginili učinki naših del, marveč, da
koristimo sveti stvari cerkve in s tem.
stvari človeštva. Pohujšanje pa se ne
umakne niti za ped pred onim, ki ho¬
di sam z jezo po svetu, zato sem do¬
bro preudaril predno sem napisal to
pismo vam v svarilo in poučen j e, se¬
bi samemu v uteho vesti. Slab pastir
bi bil, ki bi naprtil izgubljeno ovco
drugemu na ramo, sam pa korakal
prost in neobtežen, za to se ne obra¬
čam do vas. Težko je breme, ki mi je
je naložilo spoznanje, a odvaditi ga ne
maram, samo posvariti vas hočem,
da ne potare tudi vas. Komaj četrt
leta je preteklo odkar je bil poslan
pod moje varstvo na prezentacijo
prečastitega očeta priorja Ivan Šte-
berški na kaplanijo na Križni gori.

131

9 *

Namesto pa, da bi se pobrigal za du¬
ševni blagor nevednega in zabitega
kmeta, se druži z onimi in zagovarja
nje, ki se vežejo s hudičem zoper svo¬
je gospodarje in zoper gospostvo sve¬
te cerkve. Molčal sem dolgo in si pri¬
zadeval z dobrim vzgledom pripelja¬
ti izgubljeno ovco zopet v hlev, zave¬
dal sem se, da je moja naloga težka
in zato nisem štedil niti s svarili niti
z dobrimi vzgledi. Osem Elahovih
hlapcev lahko pritrdi, da jim je od¬
peljal na čudovit način že vjeta‘Ri¬
bičeva dekleta. In sam je vedel, da
ste čarovnici ter to dokazal hlapcem.
S pomočjo peklenščeka pa se mu je
posrečilo preslepiti verne in bogabo¬
ječe Elahove hlapce in izginil je z
dekletoma bog vedi kam na sestanek
vešč in čarovnikov. Še več! S svojim
dejanjem in v besedah, ki jih je govo¬
ril k preblagorodni gospe Elah,je raz¬
odel, da se mu zdi prav, če bi se du¬
hovni ženili, meneč da je prepoved
ženitve antikristovega izvora ter s
tem samega vrhovnega poglavarja
cerkve nazval Antikrista. Očito je te¬
daj, da je zapadel Ivan Šteberški kri¬
voverstvu in po krivoverstvu tudi
čarovništvu in bati se je, da pri zna¬
ni zabitosti, — rekel bi skoro žival¬
ski neumnosti — našega kmečkega
ljudstva dobi precej privržencev, ki
bi slednjič začeli požigati hrame
božje in moriti duhovnike v dar svo¬
jemu maliku.«

132

Dolgo še je čital pater Joahim
in pot mu je stal na obrazu. List za
listom je prekladal, razvijal in zavi¬
jal in polagal pred priorja Silverija,
ki je sedel sključen in s povešeno gla¬
vo v svojem naslonjaču.

»Krivovernik je!« so se culi gla¬
sovi.

»Anathema sit!« je z rezkim gla¬
som vzkliknil pater Cefirin.

»Preiskati je treba zadevo!« so
se oglasili zmernejši očetje.

»Vrhovno sodnijsko oblast je
pred dolgimi leti odstopil samostan
proti desetini Hasberškim gospo¬
dom,« se je oglasil zopet pater prior,
»zdaj jo ima gospod Rauber, a on ne
veruje, da bi bili v njegovem pravd¬
nem okolišu čarovniki in veščo. Ne
preostaja nam drugega, kakor da na¬
znanimo zadevo deželnemu glavarju
in poprosimo vicedoma, da pritisne
na gospoda Rauberja ali pa vzame
zadevo sam v roke.«

»Naznaniti je pa treba tudi de¬
želnemu glavarju samemu glede Iva¬
na Šteberškega,« se je oglasil pater
Joahim. Duhovščina kranjske dežele
je bila namreč dobila že leta 1399 od
nadvojvode Viljema izjemno pravi¬
co, da jo je smel soditi v posvetnih
stvareh samo deželni glavar sam in
ne, kakor je bilo v navadi v drugih
deželah, njegov namestnik ali viee-
dom.

133

»Ali pa je njegova krivda doka¬
zana?« je ugovarjal prior.

»Izkaže se pri preiskavi,« je od¬
govoril eden patrov.

»Na natezalnici,« je vzdihnil pa¬
ter Silverij.

»če treba tudi na natezalnici,« je
bil trdi odgovor patra Joahima.

»In ne pomislite kaka sramota
je to za ves duhovski stan?« je vpra¬
ševal nadalje prior. »Duhoven, ki je
stal pod nami in na natezalnici kot
čarovnik?« Zakril si je oči in nagnil
glavo.

»Pokličimo ga na odgovor sem v
samostan!« je predlagal eden očetov.

»Če pride?« so dvomili drugi in
zmajevali z glavami.

»Poskusiti je treba vse,« je me¬
nil pater prior. »Še danes hočem se¬
staviti poziv, ki naj se prebere na
prižnicah vseh naših cerkva. Oblju¬
bim mu varno pot.«

»V pozivu pa je treba samo ome¬
niti, da zahtevamo pojasnila glede do¬
godkov na Šteberški graščini,« je
svetoval pater Joahim. »Bog ne daj
omeniti, da se bo moral zagovarjati
za svoja lastna dejanja.«

»To bi bila prevara!« se je napol
tiho oglasil pater Anzelm.

»V verskih stvareh se ne more
govoriti o prevari,« ga je zavrnil pa¬
ter Joahim. »On se je izkazal nezve¬
stega napram cerkvi, ali naj jemlje
cerkev obzir na njega? Ali je preva-

134

ra če se 'zamolči, česar človek noče
povedati?«

»In kaj se zgodi z njim, če pri¬
de,« je vprašal pater Anzelm nadalje.

»Poskrbimo, da ne more več raz¬
širjati krive vere med ljudstvom.«

»Z umorom?« je jezno vprašal
zopet najmlajši pater.

»Kam misliš? S krvjo se ne one¬
snaži roka duhovnika!«

»Tem hujše za njega!« je vzdih¬
nil pater Anzelm in se obrnil v stran,
oči patra Joahima pa so visele ne¬
premično na njem s tako srepo
strastjo, kakor bi mu hotel pogleda¬
ti pod v težkih vzdihih se dvigajoče
oprsje.

Končano je bilo posvetovanje,
storjen je bil sklep, ki ga niso hoteli
imenovati z besedami. Težko kakor
mora je ležalo na očetih, samo pater
Joahim je zrl po refektoriju s plame¬
nečimi očmi.

»Molimo!« je vzdihnil prior Sil-
verij in začel je dolgo molitev in pa¬
tri so mu odgovarjali v ubranih
akordih. Tih in trepetajoč je bil nje¬
gov glas in umirali so akordi odgo¬
vora pod visokim stropom refekto-
rija.

»Libera nos a malo!« je vzklik¬
nil pater prior.

»Amen« mu je odgovorilo okrog
mize.

135

VII.

Nevarna so bila pota na Javor¬
niku in na Slivnici. Niso to bila pota
ki si jih je napravil človek, da pride
lažje k svojemu sosedu. Lovec jih je
izhodil zasledujoč brzega jelena, po¬
tok jih je vrazil v zemljo, ko je drvil
spomladi s hudourno močjo proti
Cerkniškemu jezeru. Debele smreke
so trohnele izkoreninjene ali ulom-
Ijene od silne burje med gostim, sko-
ro neprodornim grmičevjem. Solnee
je prodiralo le poredko skozi temno
iglevje. Težka sopara se je vlekla
med omahovljenimi debli in bradiča-
stimi lišaji ki so upogibali dolenje
veje stoletnega hojevja. Divji gozd
se je razprostiral na zahodu in na ju¬
gu Cerkniškega jezera, zavetišče
zverem in od poštene družbe izgna¬
nim ljudem. Neštevilne doline so od¬
pirale za Kozjekom na široki plano¬
ti svoja žrela, visoke skale so se vzpe¬
njale iz temnega zelenja, poraščene z
gostim bršlinom. Globoke razpoke in
črne jame so se odpirale v nedostop¬
nih višavah, zavetišče divjim golo-

136

bom. Visoko nad temnim prepadom
na vrhu navpične skale na Debelem
kamnu se je bil nastanil lovec v niz¬
ki, iz sirovih debel zgrajeni koči. Od
tod je hodil na lov za svojega gospo¬
darja Auersperga. Nastavljal je lisi¬
cam in z risi in divjimi mačkami je
živel v večni vojni. Preganjal je vol¬
ka in izsledoval stopinje medveda.

Tam je našel Ribič s svojima si¬
novoma zavetje. Tja se je napotil
Ivan z Reziko in malo Franico.

Težavna je bila pot, težavna
tem bolj, ker so morali ubežniki tava¬
ti po najgostejšem lesu. Le težko so
se prerili korak za korakom skozi go¬
sto suho vejevje, ki jim je kakor
mreža preprezala pot.

* *

*

Pri lovcu Jurju so se zbirali
ubežniki čez dan. Rezika in mala
Franica sta mu pomagale pri delu v
hiši, oba Ribičeva sinova sta ga
spremljala na lov m Ivan je iskal in
prinašal zelišča. Samo stari Ribič je
posedeval čez dan v solncu na robu
skale in gledal predse v valoveče
oblake. Kadar na se je napravljal ve¬
čer in so se začeli plaziti po dolinah
mrakovi, je vrgel čez ramo veliko
vrečo in zganil obširno mrežo. Brez
slovesa je obhodil ogromno skalo in
izginil v temnem gozdu proti Cerk¬
niškemu jezeru.

137

Tako so se preživljali ubežniki.
Ob nedeljah pa je hodil lovec Juri v
Cerknico k božji službi in poizvedo¬
val, kaj govore ljudje po dolini. Trije
tedni so že bili prešli. Lov na jezeru
je bil končan in pozabljeno je bilo že
skoraj, kar je pred nedavnim časom
še razburjalo vso Cerkniško kotlino.

Tretja nedelja se je bližala že
večeru.

Pred kočo na Debelem kamnu je
sedel stari Ribič in imel je čelo na¬
brano v globoke gube. Skrbelo ga je
to življenje in skrbela ga je prihod-
njost. Z veseljem je bil izpočetka gle¬
dal s kako zaupljivostjo se je Rezika
obračala do Ivana, sedaj mu je to de¬
lalo težke skrbi.

»Nimam več moči nad dekletom,«
take so bile njegove misli. »Kar reče
on, to je prav, kar zapovem jaz, mo¬
ra potrditi on, sicer nima veljave.
Dve nedelji že odlaša, zakaj ne gre k
Rauberju, da reši nas in dobi sebi od¬
puščen je?«

Rezika in Ivan pa sta hodila ro¬
ko v roki pod visokimi smrekami za
kočo. Naslonjena na njegovo ramo
mu je zrla v obličje in pritiskala
svoje drhteče telo k njemu. Čutila je
nerazrušno vez, ki ju je vezala za vse
življenje. Premagan je bil strah pred
prihodnostjo odkar ji je stopil Ivan
tako blizu. Videla je, da čuti on isto
kakor navadni ljudje, in odkar je vi-

138

dela. vse njegovo vsakdanje življenje,
je čutila, da je premosten tudi oni
globoki prepad, ki loči kmeta od go¬
spoda. Včasih se ji je zdelo poniža¬
nje, da je živel z njimi kakor član
družine, potem pa je prevladalo zo¬
pet veselje, da more biti vedno v nje¬
govi bližini in da sme skrbeti za nje¬
ga kakor za svojega. Želje, ki jih mu
ni bilo treba niti izgovoriti, mu je iz¬
polnila vse s srcem poskakujočim ra¬
dosti. Danes pa je zaslutila, da ju ve¬
že še tesnejša vez. Osupla in prestra¬
šena je bila, ko ji je prišlo to spozna¬
nje, strah jo je prešinil, ko se je zmi-
slila svojega očeta in rdečica ji je
stopila v lice. Poiskala je Ivana, da
mu razodene skrivnost. Od njega je
pričakovala tolažbe, — on naj odloči
ali naj se veseli ali naj obupa. Že en¬
krat jo je rešil neusmiljenega očita¬
nja vesti, že enkrat ji je rešil življe¬
nje, še to pot mu boče zaupati vse
svoje skrbi. Stopila je pred Ivana
bleda, s pričakujočim strahom v ši¬
roko odprtih očeh. Mislila je, da ji
mora citati skrivnost raz lice. Težko
sopeč je pričakovala, da izpregovori
on. Ko pa je Ivan le molčal in ji za¬
čuden gledal v oči, je zardela po
vsem licu in solze so ji stopile v oči.
Zaupala mu je svojo skrivnost, raz¬
krila mu svojo bojazen. On pa jo je
tolažil.

»Še jutri pojdem na Hasberško
graščino,« se je odločil končno. »Zdaj

— 139  —

bolj kot kdaj čutim dolžnost, ki mi jo
je naložila usoda! Tako bi itak ne
moglo ostati, to je življenje zavrže¬
nih ljudi, brez pravic.«

»S teboj pojdem, brez tebe bi po¬
ginila koprnenja!« mu je odločno za¬
trdila Rezika.

»To ne gre, draga moja,« je bra¬
nil Ivan, »še za očeta in brate moraš
delati tu, jaz pa se lahko hitreje vr¬
nem, če grem brez tebe, tudi opravim
ložje, če nimam skrbi, kaj je s teboj!«

»Ne vrneš se Ivan!« je obupno
vzkliknila Rezika.

»Vrnem se kakor hitro morem
in prinesem vam vsem srečo!« je za¬
trjeval Ivan in jo strastno poljubil.

»Ne pozabi na mene in na naji¬
nega otroka, Ivan!« se ga je okleni¬
la ona in vsa zardela v glasnem ihte¬
nju skrila svoja lica na njegovih
prsih.

Temna modrina je prilezla izza
smrek na vzhodnem obzorju na ne¬
bo in se pomikala kakor senca vedno
više in više. Mračiti se je začelo.
Utihnilo je življenje po vejah in nad
vrhovi.

»Gospod Ivan!« je zaklical od ko¬
če sem hripavi glas lovca Jur ja. »Go¬
spod Ivan!« je zaklical na drugo
stran stari Ribič.

»Ločiti se je treba, Rezika!« ji je
šepnil Ivan na uho. »Ne .obupavaj,
Rezika!«

140

Še en dolg, strasti in ljubezni
poln poljub, in Ivan je stopil iz gozda
na piano.

Vsa razburjena sta mu prišla
stari Bibič in lovec Juri naproti.

»V Bistro moraš, gospod Ivan!«
mu je zaklical že od daleč lovec .Juri.

»V Bistro!« je vzklikal stari Bi¬
bič in opletal z rokama po zraku.

»V Bistro'?« se je prestrašil Ivan,
med tem ko se je bleščalo na licih Bi¬
biča in Jurja zgolj veselje. »Kaj ho¬
čejo od mene v Bistri, v samostanu?«
je vprašal lovca.

In lovec je začel praviti kaj je
izvedel v dolini in kaj je slišal v
cerkniški cerkvi.

»Bisterški menihi te kličejo, go¬
spod, da izpoveš, kar ti je znanega o
zadnjih dogodkih na Šteberški gra¬
ščini.«

»Naprej, naprej, Juri!« je silil
Ivan.

»To je vse,« je odgovoril lovec.
»Vedeti hočejo kako se je vse godilo,
da ne bodo trpeli nedolžni. Tako, da,
tako je bilo zapisano!«

»Kličejo me na odgovor, kaj
ne?« je vprašal Ivan.

»Kličejo te, to že, — ono od od¬
govora pa ne vem, če je bilo zraven,
čakaj, gospod, še nekaj je bilo, — saj
pravim, kako pozabljiv je človek, če
ni študiran. —- Še nekaj je bilo - «

»O veščah?« je vprašal Ivan bo¬
ječe.

141

»Ne, o veščah ue!« je odgovoril
lovec.

»Kako ime morda 1«

»Ne, tudi to ne. Že imam. Boje
se, da se ti je zgodila kaka nesreča,
če hi te našel kdo mrtvega, naj to
sporoči samostanu, če bi pa živel, jja
ne mogel priti sam, ti pride streč
eden iz samostana.«

»Moraš tja,« se je začel vmeša¬
vati sedaj tudi Ribič, »dobro hočejo
tebi in nam! Saj ne boš pozabil na
nas?«

»Ne bom, oče Ribič« mu je od¬
vrnil Ivan. »Samo ne vem. ali grem
lahko brez skrbi.«

»O, brez skrbi pa že,« je menil
lovec, »ravno tako stoji zapisano,
brez skrbi, naročeno je, da te nikjer
ne zadržujejo.«

»Čudno!« je zmajal Ivan z gla¬
vo. »Dobro je treba premisliti.«

»Ni dobro dolgo premišljati,
Ivan,« se je oglasil zopet Ribič. »Jas¬
no je kot beli dan, da ti hočejo bi-
sterški očetje dobro. Kako svarilo, ki
ti ga dado morda, tudi ne bo nič hu¬
dega, ti pa lahko pomagaš nam, ki
smo v taki stiski.«

»V stiski, to je res,« je potrdil
Juri. »Cekona in Drganca imajo še
vedno zaprte v Šteberškem gradu.
Predsnočnjem so vtaknili pa še stare¬
ga Tomažka izpod Križne gore.«

142

»Tomažiča?« je vprašal Ivan
prestrašen.

»Tomažiča,« je ponovil lovec,
»ponoči so ga prišli iskat Elaliovi
hlapci in odpeljali s seboj v grad. Ži¬
va duša ga ni več videla od tedaj.«

»Pa kaj nam hočejo?« je vprašal
Ribič.

»Sam živ krst ve kaj, dobrega
gotovo nič!«

»Ce je tako, bom moral vendar
iti, že da preprečim krivice, ki se pri¬
pravljajo,« se je odločil Ivan.

»Potrebno je!« je pristavil Ri¬
bič. »Pa ne pozabi na nas, reši nas
tega pasjega življenja brez pravde!«

»Ne bom pozabil, — ne boj se,«
mu je odvrnil Ivan in stopil v kočo,
da se pripravi za pot. Med vrati se je
še obrnil in odločno zagotovil. ».Jutri
na vse zgodaj pojdem.«

Razjasnil se je Ribiču obraz in
mel si je roke kakor človek, ki mu je
prišla presenetljiva vesela novica. Z
nemirnimi koraki je bodil gor in dol
in le na kratko je odgovarjal Jurju,
ki je sedel pred hišo in trgal trske.

*

143

VIII.

V hosti pod Križno goro je bilo
vse tiho in mirno. Tenkega, prczor-
nega dima, ki se je dvigal sicer nad
visoke vrhove smrek, ni bilo več vi¬
deti, utihnilo je petje širočke in tež¬
ke klade so ležale razmetane pred
razdrapanimi kopicami. Stari ogljar
Tomažek je bil na Šteberški grašči¬
ni za težkimi hrastovimi vrati, ob¬
dolžen, da je pomagal delati krivico
gospodu Elahu s strani kmetov. Sto¬
krat težja, obdolžitev pa je visela še
nad njegovo glavo.

Po stezi, ki je vodila mimo Križ¬
ne jame proti ogljarjevemu domu, je
prihajal župnik Jovo iz Cerknice. Ka¬
kih deset korakov za njim je sopihal
cerkovnik s težko, šest palcev globo¬
ko podolgasto tempo, polno žlahtne
kapljice, obešeno na dolgem jermenu
preko ramen. Globoka torba se je bo¬
čila ob njegovem pasu, napolnjena z
jestvinami in iz prostornega pletene¬
ga cekarja je gledal konec orehove¬
ga štruklja. Težko je sopihal cerkov¬
nik r»od svojim bremenom, župnik
Jovo pa se ni zmenil za njega. Oprt

144

na grčavo palico jo krepko racal svo¬
jo pot ne oziraje se ne na desno, ne na
levo in okroglo lice se um je smejalo
zadovoljnosti.

Tam se je svetila oglarjeva ko¬
ča izza redkega grmičevja. Župnik
Jovo se je ustavil in počakal cerkov¬
nika.

»Tu smo,« se je oddahnil Sveti
Jovo in si otrl z rokavom pot raz če¬
lo. »Pripravi tanile na oni skali za
južino«, se je okrnil do cerkovnika,
jaz sam stopim v bajto, da poiščem
sledove Tomažkovega čarovništva.«

»Zgodilo se bo, gospod, kakor sle
zapovedali,« je svečano odgovoril cer¬
kovnik in se priklonil, kakor se je
sicer priklanjal pred oltarjem.

»In zapomni si,« je nadaljeval
župnik, »če bi me dolgo ne bilo, smeš
priti kakih deset korakov do koče, pa
ne delj. In potem me pokličeš. Šele,
ko bi ti ne odgovoril, smeš stopiti na
prag. Ne daj se premagati izkušnja¬
vi, utegnilo bi biti v pogubo tvoji
duši.«

»Vem, prečastiti gospod,« je od¬
vrnil cerkovnik in se zopet globoko
priklonil. Župnik Jovo pa je stopal s
počasnimi, umerjenimi koraki proti
koči. Tedaj se ni niti poznalo, da ima
eno nogo krajšo, ker se je trudil, da
da kolikor možno važnosti svoji ose¬
bi. Počasi je stopal Sveti Jovo proti
koči in mrmral polglasno neko la-

145

10

tinsko molitev. Nekoliko strah ga je
bilo vendar izpeljati svoj naklep, po¬
hlepnost pa mu ni dala več miru. Bli¬
že in bliže je prihajal župnik Javo
oglarjevi koči; zdaj se je obrnil na¬
zaj k cerkovniku, ki je klečal na poti
in si neprestano trkal na prsi, zraven
pa majal z zgornjim telesom zdaj na
desno, zdaj na levo stran.

»Še pozabil bo, kar sem mu na¬
ročil,« se je ozlovoljil župnik Jovo,
potem pa še sam poklekni) na plošč-
nat kamen. »Ne gre drugače, saj ho¬
čejo sami, da se jim nasuje peska v
oči,«je godrnjal in se začel priklanja¬
ti. Nekaj časa je klečal tako Sveti Jo¬
vo, potem pa je vstal in z umerjenimi
koraki prestopil prag, ter izginil v
temni izbi. Zdaj, ko je vedel, da ga
cerkovnik več ne vidi, se mu ni zdelo
več potrebno, da bi se delal pobožne¬
ga. Hitro je premeril s pogledom ves
prostor in stopil potem k ognjišču.

»Tretji kamen na desni strani,«
je mrmral polglasno in oči so se mu
zasvetile. Sklonil se je k tlom in od¬
valil velik kamen. Iz votline pa. ki
se je odprla pod kamnom, je izvlekel
majhen lonček, do vrha napolnjen z
drobnim peskom. Smejalo se mu je
po vsem licu, ko ga je ogledoval od
vseh strani. Poveznil ga je na ognji¬
šče in s tresočo roko zravnal pesek.
Kovan denar različne velikosti se je
zasvetil med kamenčki in odbral ga
.je, ter zložil skupaj na majhen kup.

146

»Dobro si hranil« se je zasmejal
sirovo in pospravil denar v majlmo
torbico, ki jo je izvlekel izpod olilap¬
ne srajce in na kateri je bila vplete¬
na s krvavordečo nitjo velika mor¬
ska noga, znamenje, ki obvaruje s
svojo čudotvorno močjo človeka mo¬
re in urokov. Tako se je družila v
Svetem Jovu vera s hinavstvom in
babjo vero. Povezal je torbico v ve¬
liko ruto in jo shranil potem zopet
za srajco.

»Gospod Jovo, gospod župnik!«
je zakričal v tem hipu cerkovnik pred
kočo, »fiat voluntas tua!«

»Gospod Jovo, gospod župniki«
je zaklical cerkovnik v drugo.

»Že pridem!« se je odzval župnik
in stopil na prag.

Cerkovnik pa je klečal zunaj na
kamnu, kjer je bil prej pokleknil
sv. Jovo, in hitel se je trkati na prsi,
zraven pa v enomer ponavljal: »Li-
bera nos a malo!«

»Sein že opravil!« je rekel sveti
Jovo. »Ali je pripravljena, j ožina'?«

Cerkovnik je vstal, otepel si je
prah raz kolena, vzravnal se je in po¬
tem zopet priklonil, ter zmajal z
zgornjim telesom enkrat na desno,
enkrat na levo.

»Vse je pripravljeno, gospod
župnik, kakor ste naročili.«

In šla sta južinat.

* *

*

147

10 *

Zopet je bil četrtek, tretji, odkar
se je vršilo posvetovanje patrov v
kartuzijanskem samostanu ob Bi¬
stri.

Od ponedeljka pa do četrtka sta
potovala Ivan in lovec Juri izpod
Javornika do samostana. Ivan ni ho¬
tel, da bi ga videli ljudje in izpraše¬
vali o njegovih doživljajih. Ni se ho¬
tel ustavljati po vaseh, ki so prijazno
vabile utrujenega potnika k odpo-
čitku; le če sta prišla do kakega sa¬
motnega selišča, sta se odpočila od
napornega pota in se pokrepčala z
mlekom. Vasi pa sta se ogibala v ve¬
likih ovinkih. Sram je bilo Ivana te
svoje slabosti, da ni hotel stopiti med
ljudi, težila pa ga je misel, da mu
bero ljudje raz obraz razorana nje¬
gova čustva. Več kot enkrat, Če sta
se bila z Jurjem zopet ognila skupi¬
ni hiš, je sklenil sam pri sebi, da se
pri prihodnji vasi ne ogne več zveda¬
vim pogledom in radovednim vpra¬
šanjem. Ko pa sta se približala zopet
kakemu večjemu selišču, ga je ob¬
šla vedno iznova malodušnost in sko¬
raj nevede je krenil v velikem loku
v stran. Tudi njegovega spremljeval¬
ca se je polastila s časom maloduš¬
nost. Ugibal je o Ivanovem čudnem
vedenju in ker si ni vedel prav tol¬
mačiti njegove potrtosti, je upadlo
tudi njemu srce. Zdelo se mu je, da
teži Ivanovo vest nekaj, za kar je za-

148

služil kazen in sklepal je iz njegovih
pritajenih vzdihov, da se boji povra¬
čila za svoj greh.

Tri dni sta rabila izpod Javor¬
nika pa do prostranega Ljubljan¬
skega barja, tri dni sta tavala po
temnih goščah, po stezah, ki jih je
izhodila brzonoga divjačina in njen
neusmiljeni zasledovalec. Nezadostno
oborožena, sta bila vedno v nevar¬
nosti, in večkrat je dajal Juri duška
svoji skrbi, da srečata rjavega kos-
lliatina, medveda, ki bi mu bila le
težko kos. Brez konca se je vila pot,
zašla sta večkrat v neprodorne go¬
ščave in se morala vrniti ter poiskati
zopet pravo pot. Zato je bilo njih
potovanje tudi tako počasno in ope-
tovano že je bil lovec godrnjal, da je
nesmiselno iskati takih potov, ko bi
bila vendar po široki cesarski cesti
prišla mnogo prej in brez vsake ne¬
varnosti na svoj cilj Zato pa je bil
lovec tembolj vesel, ko se je začel
redčiti gozd in se je zasvetila tu pa
tam skozi temno zelenje hoj in smrek
mlečna belina nad barjem valoveče
megle. Kakor razburkano morje, ki
mu je zaklicala Vsemogočnost zapo¬
vedujoči »Stoj!«, je ležalo meglevje
nad globinami. Dvigale so se kepe iz
meglenega morja, bele kakor da so
se skopičile iz svežega snega, in se
prelivale v težke širokogrebenaste
valove, tenke plasti so plavale tam

149

nad ravnino, ki se je svetila modri¬
kasto izpod čada, tam zopet so se
strnile v mogočno steno in oblizavale
temno pobočje starega Krima ali pa
so plavale raztrgane v male cunje
nad čudesnim in v svoji mirnosti ve¬
ličastnim morjem.

»Počakam te v mlinu, da se
vrneš iz samostana,« je prekinil lovec
molk. »Starega znanca imam v
mlinu, pogovorila se bova o starih
časih.«

»Dane'., se najbrže še ne vrnem,«
mu je segel v besedo Ivan.

»Počakam še jutri, ali pa mi
dajte vedeti, kdaj pridete.«

»Pošljem ti brata kartuzijana,
če bi ne mogel priti sam.«

Zopet sta pomolčala in z umerje¬
nimi koraki sta stopala v dolino.
Pred mlinom ob Bistri sta se poslo¬
vila, Juri je šel klicat svojega
znanca, Ivan pa je krenil po široki
poti ob Bistri navzgor proti samo¬
stanu.

V velikem loku se je vila Bistra
krog samostana, deloma utrjenega
proti sovražnim napadom s prilično
visokim obzidjem, deloma z zidovjem
samostanskih gradnic, vendar pa bi
se ne bil mogel ubraniti sovražnega
navala. Zidovje je bilo večidel pre¬
perelo in široke razpoke so pričale o
njegovi slabosti. V osemoglatem zvo¬
niku pri devici Mariji je ravno utih-

150

nil mali zvonec, naznanjajoč, da se
morajo zbrati očetje kartuzijam k
molitvi v koru. Takrat se je bližal
Ivan štirioglatemu stolpiču, skozi
katerega je vodila pot v kartuzi¬
janski samostan.

Zapuščeno je bilo selišče, zdelo
se je izumrlo, da ni pričal dim, ki se
je valil ponekod izpod slamnatih
streh zanemarjenih kmečkih bajt o
življenju; tudi iz širokega dimnika,
ki se je dvigal na strani proti cerkvi
na samostanski strehi izpad desk, je¬
kleno sivo se svetlikajočih, od sta¬
rosti in dežja, se je valil gost dim.
Že je hotel stopiti Ivan v samo¬
stanska vrata, da oglasi svoj prihod,
ko mu zadoni izza napol odprtih cer¬
kvenih vrat mogočen akord nasproti.

»Libera nos a malo!« — —

Vstopil je v cerkev in težke mi¬
sli so legle v njegovo dušo.

Čutil se je zapuščenega in ne¬
srečnega kakor oni dan, ko ga je pri¬
nesel brat Avguštin domov k Mand-
lovim.

Spomin na one čase mu je sto¬
pil zopet živo pred oči in zazdelo se
mu je, da je bilo to pred nedavnim
časom, morda takrat, ko se je po¬
slavljal izpod Javornika. Hotel se je
poglobiti v iskreno molitev, toda
čuvstvo zapuščenosti je bilo tako
močno, da je zadušilo vse njegove
sklepe. Stal je nepremično v temi pod

151

cerkvenimi vrati in topo zrl pred se.
Zdaj je videl pred seboj stari Šteber-
ški grad in resni obraz svojega bra¬
ta, zdaj zopet je bil v mislih pri
Mandlovih v Ljubljani. Mehko mu je
postajalo srce, prevzelo ga je domo¬
tožje, domotožje človeka, ki ni po¬
znal v svojem življenju nikdar doma,
ki je bil svoje žive dni tujec med tuj¬
ci. Spomnil se je tedaj Rezike, ki je
čakala v strahu in upanju na trenu¬
tek, ko se vrne. Edino ona na vsem
širnem svetu je bila, od katere se je
nadejal, da mu stori življenje znosno,
ki je bilo brez nje sivo in pusto in
okamene+o, kakor megla na širnem
barju. Zamislil se je v svoje občeva¬
nje z njo, premislil je vse podrobno¬
sti od prvega trenutka, ko se je bra¬
nila proti njemu v kapelici na Križ¬
ni gori, pa do tedaj, ko se ga je zad¬
njič oklenila okrog vratu in ga s sol¬
zami v očeh prosila, naj ne hodi na to
negotovo in nevarno pot.

Utihnilo je po cerkvi in Ivan je
slonel še vedno ob steni pri vhodu in
topo zrl pred-se.

Po ladji je prišel mlad kartuzi¬
janski brat, začudeno se je ozrl proti
Ivanu in postal, kakor da čaka nago¬
vora. Stopil je h kamnu, v katerem
je bila nekdaj blagoslovljena voda,
prekrižal se je, upognil kolena in
stopil skozi vrata na piano.

152

Ivan pa je slonel še vedno ob zi¬
du in težko mu je bilo srce. Dolžnosti
mu je naložilo razmerje z Keziko, in
nobenega upanja ni imel, da jih more
izpolniti.

Drug brat kartuzijanec je prišel
po ladji in njegove oči so iskale po
temi. Prišel je do vrat, ozrl se je na
Ivana in ga srepo gledal, kakor da
čaka ogovora. Pokrižal se je in izgi¬
nil skozi vrata.

Ivan ni videl niti prvega, niti
drugega. Daleč proč so bile njegove
misli in vsa okolica je bila mrtva za
njega. Tedaj se mu je odkrilo spozna¬
nje greha in prestrašeno se je zave¬
dal, kako se ruši vse njegovo modro¬
vanje, da je kot človek upravičen
živeti kakor drugi. Takrat mu je pri¬
šla jasnost, da je storil neodpustljivo
lahkomišljenost. Trpeti in popraviti
je sklenil v svojem srcu.

Po ladji so se bližali trdi koraki.
Zganil se je Ivan in pogledal v resni
obraz patra Joahima.

»Prišel si, Ivan Šteberški, ua
naš poziv,« ga je ogovoril pater Jo-
ahim v latinskem jeziku.

»Prišel sem,« je odgovoril Ivan
in mu prožil desnico.

Pater Joahim pa se je umaknil
za korak in prezrl je roko, ki um jo
je hotel podati Ivan.

»Pojdi z menoj!« je rekel pater
Joahim mrzlo.

153

Šla sta s težkimi koraki skozi
cerkveno ladjo. Votlo so odmevale
njih stopinje na kamenitem tlaku.
Pred velikim oltarjem je uklonil pa¬
ter Joahim koleno, tudi Ivan se je
priklonil globoko in negotov strah
ga je prešinil. Še je bil čas, da po¬
begne, lahko bi se bil zagovarjal
pismeno! Tako pa je bil izročen pa¬
trom na milost in nemilost. Spomnil
se je v tem hipu vseh onih temnili
pripovedk, ki so krožile med mladi¬
mi duhovni o samostanskih kaznih
in obhajala ga je nedoločna slutnja,
da okusi tudi on vso krutost zaslep¬
ljene nestrpnosti. Že se je hotel obr¬
niti do patra Joahima z vprašanjem;
vzravnal se je in pogledal patru v
obraz. Tudi izraz je bil kakor vkle¬
san v njegove poteze, zapovedujoče
so zrle njegove oči na Ivana, kratko
se je okrenil in šel proti žagradu.
Umrlo je vprašanje Ivanu na ustnih,
šel je za patrom Joahimom. Težko so
se zaprla vrata za njima.

Skozi visoka in široka vrata sta
stopila iz žagrada po širokih mostov-
žih in utihnil je njih pogovor, ko so
spoznali nepričakovanega gosta. Od¬
prl je pater Joahim pred Ivanom ce¬
lico in ga povabil s seboj.

»Tu ostani, da naznanim tvoj
prihod očetu priorju!« je zapovedal
in že so se tudi zaprla vrata za njim
in zaškripal je zunaj težek zapah.

154

Sam je bil Ivan, jetnik kartuzijanov,
pater Joahim pa je hitel čez široki
mostovž povedat priorju Silveriju
novico. Na vsa vprašanja svojih ra¬
dovednih soočetov je molčal s stisnje¬
nimi ustnicami. Potrkal je na vrata
priorjeve celice. Počasni koraki so
se bližali od znotraj vratom.

»Kdo je?« je vprašal pater Sil-
verij.

»Joahim,« mu je odgovorilo zu¬
naj.

Zaškrtal je zapah, zavrazila so
vrata in pater Joahim je vstopil.

V refektoriju so bili zbrani
očetje, sedeli so okrog dolge mize in
napeto pričakovanje se jim je čitalo
raz obraze. Skozi zamrežena okna je
sijalo solnce v širokih pramenih in
risalo po tleh velike štirikotne lise.
Težek, je bil zrak v refektoriju in
dišalo je po vlažnosti.

Prior pater Silverij je sedel
sključen v svojem naslonjaču ,yrh
mize, na njegovi desni strani je sedel
pater Joahim in je imel pred seboj
razvite dolge pole. Sedeli so tu še pa¬
ter Avguštin in Ciril, pater Cahari-
ja in pater Hilarij, Fortunat in Ber¬
nard, pater Cefirin in Nikomed, Fa¬
bijan in Polikarp in najmlajši, pater
Anzelm. Zraven Anzelma in patra
Caharije pa je sedel Ivan Šteberšld.
SIrbi poln je bil njegov pogled in
čelo ubrano v težke gube.

155

»Libera nos a malo,« je zapel
akord pod obokanim stropom.

»Amen,« je odgovorilo zategnje¬
no in svečano.

Začela se je preiskava.

Dolga in grozna je bila obtožba,
ki jo je čital pater Joahim. Bled in
bledejši od trenutka do trenutka je
prihajal Ivanu obraz. Vzbudila se
mu je gotovost, da je za vselej uniče¬
no vse njegovo upanje. Bral-je to raz
obraze zbranih očetov, slišal je svojo
obsodbo iz trdo poudarjanih besed
obtožnice. Obtožen, krivoverstva in
čarovništva pred forom fanatičnih
in babjevernih kartuzijanovl Brez¬
upnost se je polastila Ivana in s širo¬
ko odprtimi očmi je zrl topo pred se
na mizo.

»Ni res, grozna laž je!« je vzklik¬
nil komaj slišno, ko je končal pater
Joahim.

»Kako se drzneš oporekati res¬
nici obtožbe?« ja zagrmel nad njim
pater Joahim.

»Dokaži svojo nedolžnost,« je
pristavil prior Silverij.

»Kdo me dolži teh prekletstva
vrednih dejanj?« je vprašal Ivan in
tresel se mu je glas razburjenosti.

»Dolži te obtožba,« mu je odgo¬
voril pater Joahim.

»A kdo me je ovadil?« je vpra¬
šal Ivan dalje in pritajena jeza se je
cula v njegovih besedah.

156

»Za to ne skrbi, obdolžitev ni
neutemeljena,« se je oglasil zopet
pater Joahim. »Ali nisi želel, da bi se
smeli duhovni poročiti, in da bi za¬
menjali tako nebeško blaženost s po¬
svetno razuzdanostjo?«

»Ni to razuzdanost, če občuje
človek z ljubljeno ženo,« je ugovar¬
jal Ivan odločno. »Bog ni ustvaril
človeka, da bodi sam, ni mu dal čuv-
•stva in poželjenja, da bi jih zatajil.
Ne zahteva, da se bori oni z izkušnja-
vami in trpi peklenske muke, ki jim
ni kos. Kdor se čuti dovolj močnega,
naj zataji svojo človeško naravo, od
slabejših tega ne zahtevajte!«

»Ti nisi zadovoljen z naredbami
cerkve?« je zarohnel pater Joahim.

»Dajte mi posestvo mojega bra¬
ta, ki mi gre po vseh posvetnih m
vseh večnih postavah, in odpovedati
se hočem duhovskemu stanu. Kot ve¬
ren služabnik in branitelj vam ho¬
čem služiti, a odvzemite mi brgme,
ki ga ne morem nositi.«

»Smele so tvoje besede in velik
greh pred bogom. Srečnega bi se mo¬
ral čutiti, da smeš stati v vrstah bož¬
jih služabnikov, a strahopetno je tvo¬
je srce, in na posvetnem vise tvoje
misli! Zamenjal bi nebeško kralje¬
stvo za posvetno blago,« je žalostno
pokaral pater Silverij Ivana.

»Kakor Judež Iškarijot si, tudi
on je bil služabnik božji in je prodal

157

svojega mojstra za trideset srebrni¬
kov. Grozen kakor je bil njegov ko¬
nec, bo tudi tvoj!« je pristavil pater
Joabim.

»Anathema sit!« se je oglasil pa¬
ter Bernard.

»Anathema sit!« je ponovil pater
Joahiin.

»In ne priznavaš sam, da si ugra¬
bil Elakovim hlapcem Bibičeva de¬
kleta?« je nadaljeval pater Joaliim
in brala se mu je sveta jeza raz obraz.

Jezno se je dvignil Ivan s svoje¬
ga sedeža. »Nisem otrok, s katerim
lahko delate po svoje, kakor se vam
zljubi. Zbrali ste se tu, kakor bi ho¬
teli soditi o meni, prisvajate si pra¬
vice, ki vam ne pristojajo in posebno
pater Joahim se vede, kakor bi bil on
postavljen za sodnika mojim deja¬
njem. Tirajte me pred vicedomsko so¬
dišče v Ljubljano ,kateremu edinemu
sem dolžan odgovarjati, vam pa, ka¬
kor ste zbrani tu ne odgovarjam več
ker nimate pravice staviti na mene
vprašanja.«

Ves rdeč v lica je skočil po konci
pater Joahim. »Celo cerkvenim ukre¬
pom se upaš ustavljati?« se je zadrl,
da se mu je glas izprevrgel.

»Ti nisi cerkev!« mu je odvrnil
Ivan.

Preplašen in s tresočo roko se je
dotaknil prior Silverij Joahima.
»Prav ima Ivan Šteberski« mu je za-

158

šepnil na uho »oddati ga moramo vi¬
cedomskemu sodišču.«

»To ne gre, vlačiti cerkvene za¬
deve v javnost!« se je ujezil pater
Joahim.

»Star sem, in razburjenje mi
škodi,« se je obrnil prior Silverij do
patrov, »prepuščam patru Joahimu,
da vodi zborovanje.« Obrnil se je in s
počasnimi koraki se je bližal vratom.

»Tudi jaz nimam ničesar več
opraviti z vami«, je menil Ivan in
krenil proti izhodu.

»Držite ga!« je zapovedal pa!er
Joahim in že sta ga prijela Caharija
in Anzelm vsak na eni strani ter po¬
sadila nazaj na stol.

Prior Silverij je Otopil sključen
skozi vrata na hodnik, v refektoriju
pa je vladalo nepopisno razburjenje.

Nadaljevali so preiskavo.

Tiho je sedel Ivan in ni odgovar¬
jal na nobeno vprašanje.

»Odvežem ti jezik!« je zagrozil
pater Joahim in se zlobno nasmejal.
»Pokliči dva brata, da ga zvežeta in
potem doli ž njim v mučilnico!« je za¬
povedal pater Joahim Anzelmu.

V brezmejni grozi so se razširile
Ivanu oči, skočil je s stola in hotel
pobegniti, a že so ga zagrabile zopet
trde pesti in tiščale nazaj na stol.
»Vragovi ste!« je kriknil v obupu,
Joahim pa se mu je zlobno smehljal.

* *

*

159

Gospodov dan! Po cerkniški kot¬
lini so plavali svečani glasovi nedelj¬
ski]! zvonov. Iztrgal je veter zamolklo
donenje velikega zvona v farni cer¬
kvi iz krnečega valovanja in ponesel
je je gori v temne gozdove v vas div¬
jačini in iz človeške družbe pregna¬
nim.

Pod Javornikom na Debelem
kamnu se je vselilo nestrpno pričako¬
vanje. Zdaj je prišel Ribič, zdaj eden
njegovih sinov pred hišo pogledat na
ozko stezo, ki je vodila iz doline skozi
gosto lesovje k lovčevi bajti.

»Za nobeno rabo ni več«, je zma¬
jeval stari Ribič z glavo in pogledal
čez rob skale. »Odkar je Ivan odšel,
ne prime za nobeno delo več; kakor
začarana je, cele dneve presedeva na
skali. Kaj bo, kaj bo, če se ji ukoreni¬
nijo take neplodne misli? Škoda de¬
kleta«, je modroval naprej, »dobra
gospodinja bi bila, kakor njena rajna
mati , — da bi vsaj Ivan spoznal to
nevarnost. Rad ga imam sicer, kakor
svojega sina, in vendar ga moram
opozoriti, naj ne hodi k nam. Škoda
bi bilo dekleta, da bi se zatelebalo v
njega. Opozoriti ga hočem, duhoven
je in me bo razumel.«

Med tem, ko je modroval stari
Ribič tako sam pri sebi, je sedela Re¬
zika visoko gori nad kočo na skali in
strmela v dolino proti Cerknici.
Presedevala je tu po cele dneve in se

160

ozirala po poti, ki vodi med Cerknico
in Šteberkom. In vselej, če je zagle¬
dala samotnega potnika, ji je začelo
tolči srce hitreje. Kakor drobne piči¬
ce so bili videti popotni ljudje in ven¬
dar si je domišljala Rezika, da ji mo¬
ra razodeti trepet njenega srca pri¬
hod ljubljenega Ivana. Meglilo ji je
pred očmi od napornega gledanja in
zalile so se s solzami. Segli so ji od¬
trgani glasovi cerkniškega zvona v
dušo in vzvalovil je obup. Roke stis-
nene ob prsi v srčni boli,ki jo je obču¬
tila, kakor telesno bolečino, je sedela
nepremično na skali in solze so ji dr-
čale iz temnoobrobljenih oči po licih
na sunkoma se dvigajoča nedrija.
Sedmi dan že je tekel, odkar je vzel
Ivan slovo. Sedmi dan, in še vedno
nobene vesti! Tesno ji je bilo in ne¬
mir ji ni dal počitka, — gor in dol je
začela hoditi na robu skale, izprva
počasi in zamišljeno, čedalje bolj pa
je pospešila korake, kakor da hoče
prehiteti čas, ki se je vlekel tako leno
in počasi.

Na robil gozda pod skalo je stopil
lovec Juri iz temnega igličevja. Po¬
časi je stopal po poti in se ustavljal,
kakor človek, ki se obotavlja iti na¬
prej in ki bi se najraje vrnil od koder
je prišel. Pa že ga je zapazilo oko Re¬
zike. Prestrašena je postala za hip in
se ozirala po poti, potem pa je hitela
prišlecu naproti vsa v strahu, kaj izve

161

11

in vendar tudi polna veselega upanja.
Lovec je bil tu, Ivan ne more biti da¬
leč, morda se je zamudil na poti, mor¬
da urejuje njih zadevo na Šteberškem
gradu.

»Kaj prinašaš, ljubi oče Juri?«
je zaklicala z zvonkim glasom, ko se
je približala lovcu.

Nemo je odkimal lovec z glavo,
ni se mu dalo govoriti, tiščalo ga je
v grlu, težko je požiral sline in z od¬
prtimi ustmi je gledal s povešeno
glavo v tla, kakor bi bil on kriv
strašne novice, ki jo je prinašal.

»Kaj je? Kje je Ivan?« je pono¬
vila Kezika svoje vprašanje.

Le s težavo ji je odgovoril Juri
in hotelo ga je zadušiti, ko je izprego-
voril: »Grozno je, neverjetno groz¬
no!«

- »Ivan?« je vzkliknila Rezika v
obupajočem vprašanju.

Samo pokimal je lovec, odgovo¬
riti ni mogel, težka solza se je utrnila
na njegova razorana lica.

»Govori Juri!« je velela ona zapo¬
vedujoče in oči so se ji svetile sovraž¬
no, kakor da hoče dolžiti Jurja ne¬
sreče, ki se je zgodila Ivanu.

»Kaj je?« se je oglasil sedaj tudi
starejši Rezikin brat, ki je prišel po
poti, obložen s težkim srnjakom.

»Govori!« je zakričala še enkrat
Rezika in potegnila z vso močjo utru¬
jenega lovca na kup kamenja.

162

. Tedaj je premagal Juri svojo sla¬
bost in začel je pripovedovati.

Zmedena je bila njegova povest.
Pripovedoval je zdaj o svojem poto¬
vanju z Ivanom, zdaj kar je slišal
sam v samostanu ob Bistri, zdaj zopet
je pripovedoval, kar mu je pravil nje¬
gov prijatelj mlinar.

Dva dni je čakal na Ivana pri
mlinarju in ker ga le ni bilo, je šel v
samostan vprašat po njem. Pozvonil
je pri očetu vratarju. »Kje je moj go¬
spod?« ga je vprašal. »Tvoj gospod?«
se je začudil debeli vratar. »Kateri
gospod?« »No saj veš, častiti oče, pred
dvema dnevoma je prišel, Ivan Šte-
berški.« Aaa je odprl menih usta in
ga pogledal po strani. »Ivan Štsber-
ški ni bil v samostanu, pravijo, da so
ga videli v cerkvi, v samostan pa ni
prišel.« Pristopil je drug oče kartuzi¬
jam »Po kom sprašuje?« je 'vprašal,
»častiti oče, po Ivanu Šteberškem«,
je ponovil lovec. »Ti si prišel ž
njim?« ga je vprašal pater. »Spremil
sem ga,« je odgovoril Juri. »Aaa« se
je začudil menih in pogledal očeta
vratarja, ta pa je dajal različna zna¬
menja. »Tega ne boš videl več,« je
menil menih. Potem pa sta se začela
oba patra kregati in sta se zmerjala
v latinskem ali nemškem jeziku. Ju¬
ri pa, ki se mu je zdelo to obnašanje
sumljivo, je porabil priliko in izginil.

163

a*

Šel je nazaj k mlinarju in mu pove¬
dal, kar je doživel.

Ni bil še dolgo pri svojem prija¬
telju in je ravno imel nekaj opraviti
med vrečami, ko so vstopili oborože¬
ni samostanski hlapci pod vodstvom
onega patra, s katerim je bil govoril
Juri pri vratarju. »Zapomni si, mli¬
nar,« je dejal njegovemu prijatelju,
»nekdo hodi tu okrog in išče Irana
Šteberškega, ki ga imamo zaprtega
v samostanu, ker je velik čarovnik,«
Tistega kmeta, ki ga je pripeljal tu
sem, pa moramo na vsak način tudi
dobiti. Potem mu bomo že zavezali
jezik, če pride k tebi, zadrži ga in po¬
kliči naše hlapce. Veliko zaslugo si
pridobiš za sveto cerkev!« Zaloputnil
je menih vrata in rožljaje z orožjem
so odšli hlapci.

»Že vem,« je godrnjal mlinar, ko
so odšli, »zadnjič so spravili pri meni
tudi mlado dekle. Prišli so je potem
iskat in čez teden so jo izvlekli iz
Ljubljanice.«

Jurja je skril potem mlinar pod
streho. Popoldne pa je prišel zopet
oni menih s hlapci in odpeljali so mli¬
narja s seboj v samostan.

Pod večer se je vrnil mlinar, pa
kakšen je bil! Pijan, da se je opotekal
od enega konca v drugi in povaljan
in blaten! Napojili so ga v samosta¬
nu. »Veš Juri,« je začel pripovedova¬
ti, »prisegel sem, da ne bom nikoli no-

164

benemu nič povedal. Pa taka prisega
ne velja nič, če držiš z drugo roko fi¬
go. Kaj ne, da ne velja?« »Seveda ne
velja«, mu je odgovoril Juri, »no in
kaj ste imeli v samostanu? »Ne vem,
če ti smem povedati,« se je obotavljal
mlinar, a s časom je vendar prišel z
besedo na dan.

Ko je prišel mlinar v samostan,
je moral najprej priseči, da ne bo
nikdar nikomur pravil, kaj se bo go¬
dilo v samostanu. Potem so ga pelja¬
li menihi v klet. Globoko so vodile
stopnice, zdaj je moral iti na desno,
zdaj na levo, nazadnje so mu zaveza¬
li oči in ga obračali v krogu, tako da
se mu je začelo vrteti v glavi. — V
prostoru, kjer je bilo temno kot v ro¬
gu so mu ukazali, da naj zazida c kno,
ki je vodilo na hodnik in pa vrata do
polovice. Vse je bilo pripravljeno in
lotil se je dela pod nadzorstvom dveh
menihov. »Bog te kaznuje, Če izdaš
najmanjšo malenkost o teni, kar de¬
laš«, mu je grozil eden. »Lep post bo
to,« se je norčeval drugi. »Molči«, ga
je posvaril zopet prvi kartuzijam
Mlinar pa, ki je bil obenem samo¬
stanski zidar, pa je zidal in zidal in
skladal kamen na kamen. Okno je bi¬
lo zazidano, vrata so se ožila. »Le
delaj, delaj!« ga je priganjal prvi
menih. »Plačilo ne izostane,je obljub¬
ljal drugi, »za cerkev delaš in za ve¬
ro. Stotero ti bo povrnjeno tvoje bo-

165

gol.j ubno delo.«Nosili so mu fratri vi¬
na in jedi in začelo se je mlinarju vr¬
teti po glavi. Samo ozka špranja še je
ostala v zidu, kjer so bila prej vrata.
»Nehaj,« so mu ukazali menihi in ga
odpeljali z zavezanimi očmi na drug
konec kleti, kjer je zopet ostal pod
nadzorstvom dveh menihov.

Po širokem hodniku pa se je čez
kratek čas začulo glasno petje, vmes
pa je bilo slišati rožljanje verig in
zdelo se je, kakor hi se kdo prepiral z
menihi. Prišli so na oni konec, kjer
je bil zazidal okno in vrata. Za trenu¬
tek je zavladala grobna tišina po kle¬
ti, potem pa je slišal patra Joahima,
kako je nekaj glasno pripovedoval,
vmes pa mu je nekdo kričeč ugovar¬
jal. Zopet je utihnilo po kleti in po¬
tem se je začulo zmedeno govorjenje
in psovanje, kakor bi se bili menihi
stepli med seboj. Glasno jih je slišal
preklinjati in upirali so se ob nekaj
težkega. »Potegni za verigo!« je vpil'
eden »Izpodnesi mu nogo!« je kričal
drugi. »Grize tudi še, ta hudič!« »Daj
mu po roki!« Tako so klicali vsi
vprek in se ruvali po kleti. Končno
so menda opravili in priklicali so
zopet mlinarja. Zazidati je moral
špranjo, ki jo je bil pustil pri vratih.
Roke so se mu tresle pri njegovem
delu in pot mu je stal na čelu. In ka¬
dar se je zganilo v kleti, je zapel me¬
nihov kor. Vendar pa je razumel mli-

166

nar toliko, da je notri v kleti nekdo
priklenjen in klical je v eno mer Re¬
ziko in preklinjal in psoval menihe,
ki so peli zunaj na hodniku svete
pesmi.

»To je brez dvoma«, je končal
Juri svoje pripovedovanje, »zazidali
so Ivana.« Počasi in boječe se je ozrl
na Reziko in tudi njen brat jo je po¬
gledal.

»Rezika!« je zakričal mladi Ri¬
bič in jo stresel za ramena. »Rezika,
kaj ti je?«

Nemo in topo je zrlaJRezika pred
se v nedoločno daljino. Široko so se
ji odpirale oči in v odprtih ustih so se
ji penile sline. Groza je šinila v lovca,
ko je pogledal v njen obraz.

Strašno je zatulila Rezika in
skočila kvišku, prste je zarila med
črne kite in s kratkim sunkom si jih
je razmršila in napol razpledla, da so
valovili gosti vranji kodri čez njena
ramena. In predno jo je mogel, zagra¬
biti njen brat za roko, je stekla kakor
srna po ozki stezi navzdol in izginila
med temnimi smrekami.

* *

*

Na Šteberškem gradu so imeli
važno posvetovanje.

Zbrali so se tu Rauber s svojim
centenarjem, majhnim možicem s kr¬
mežljavimi očmi, ki je bil na Hasber-
ški graščini za sodnika. S seboj je bil
privedel Rauber še tri gospode. Rila

167

sta to dva brata Palmberga z grašči¬
ne v Lokah blizu Cerknice, tretji pa
je bil župnik Jovo. Sedeli so krog tež¬
ke mize v pritlični dvorani Šteber-
škega gradu.

»Rečem vam, da je najbolj pa¬
metno, če pokličemo dva kmeta, pod¬
ložnika Šteberškega posestva,« je
razlagal Rauber Elahu.

»To bi še manjkalo!« se je jezil
Elah »da mi moji kmeti nasprotuje¬
jo še pri posvetovanju!«

, »Pokličimo koga iz Grahovega,«
je svetoval župnik Jovo.

»Jaz pa pravim, da morata biti
dva kmeta, ki sta podložna Šteberški
graščini«, ga je jezno zavrnil Rau¬
ber. »Treba je bilo te pravde! Ce pa
že mora biti, pa hočem, da sodijo tudi
oni, ki so prizadeti. Ko bi imeli Iva¬
na Šteberškega tu, bi bilo drugače,
tako pa nesrečneži nimajo nobenega
zagovornika.«

»Nesrečneži!« se je nasmehnil
Jovo in pljunil na tla.

»Rad bi vedel, kaj je z Ivanom,«
je nadaljeval Rauber. »Čudne stvari
se govore o samostami ob Bistri.«

»Greh je razširjati take govori¬
ce«, se je razsrdil župnik Jovo. »Naj¬
svetejši ljudje so kartuzijam in vse
govorice, ki gredo o njih, je raztrosil
sam hudič, da bega ljudi in jih pre¬
slepi. Greh je poslušati take govorice
in neodpustljiv greh stori, kdor to

168

verjame, hudiču pa je zapadel, kdor
širi te vesti.«

»Ne razburjaj se, Jovo«, se je
vmešal mlajši Palmberg. »Po mojem
mnenju pa je najbolj pametno, če po¬
kličemo h krvosodni pravdi dva kme¬
ta Šteberške graščine.«

»Večino imamo, gospod Elah«,
se je obrnil Rauber do gospodarja,
»vam pa prepuščam, da izberete ko¬
gar hočete.

* *

*

Sestavilo se je krvosodno sodi¬
šče. Predsedoval mu je Rauber kot
pravdni gospodar vse okolice, njemu
ob strani je sedel njegov centenar kot
izveden sodnik in potem so prišli pri-
sežniki kot prisedniki in presojevalci
'krivde obtožencev. EJah, kot gospo¬
dar je bil prvi, drugi in tretji sta bila
oba Palmberga in potem sta bila pri-
sežnika še dva podložnika Šteberške
graščine, kmeta Andrej in Gorjan, ki
se nista bila udeležila kmetske vstaje.
Župnik Jovo je sedel kot priča med
sodniki. Cerkvena postava mu je bra¬
nila udeleževati se posvetovanja in
sodbe, vendar pa ni hotel zapustiti
sodne sobe, ker se je bal, da se prav¬
da sicer ne konča tako, kakor je hotel
on. Nikdo mu ni branil udeležiti se
zasliševanja, ker so si bili sodni go¬
spodje vsi med seboj prijatelji in ker
je vedel tudi župnik Jovo na zvit na¬
čin utemeljiti svojo prisotnost.

169

»Lahko se zgodi, da potrebujete
duhovnega sveta,« se je obrnil na
Eauberja in sedel k oknu, od koder je
bil razgled po Cerkniški kotlini.

Začelo se je zasliševanje prič.
Drug za drugim so prihajali v dvora¬
no kmetje in hlapci, kmetice in otro¬
ci. Izpraševal jih je Rauberjev cen-
tenar in si delal opazke. Izpraševal
jih je v nemškem jeziku in Celestin,
ki je opravljal tedaj posel tolmača,
jim je prestavljal vprašanja in razlo¬
žil njih odgovore. Redko le je posegel
vmes Rauber sam, ki je edini razu¬
mel nekoliko kmečko govorico.

Dognati je bilo treba, da so ob¬
toženi kmetje čarovniki in nevarni
obstoju svete cerkve. Obtežilno so od¬
govarjali hlapci, razbremenilno so
govorili kmetje. Zmedeni in negotovi,
deloma pa tudi škodljivi za obtožence
so bili odgovori ženic in otrok.

Ko je bilo zasliševanje prič kon¬
čano, se je začelo izpraševanje obdol¬
žencev. Prvi je prišel na vrsto ogljar
Tomažek.

Ves sključen in z rdečimi, globo¬
ko vdrtimi očmi, je pristopical za
hlapci, ki so ga vlekli ukovauega v
močne verige za seboj, pred sodnika.

»Usmili se, gospod,« je prosil
Tomažek obrnjen proti gospodarju
Elahu. »Polovico denarja, ki sem ga
hranil za svojo dušo, vam dam, če me
izpustite,« in hotel je poklekniti pred
graščaka.

170

»Predrznost nesramna!« je za¬
rohnel nad njim gospod Elah in sta¬
rec se je prestrašil tako, da mn je za¬
čela šklepetati spodnja ustnica.

»Pomirite se,« je prigovarjal
Rauber Elahu in dostavil skoraj
osorno, »varovati moramo dostojnost
sodišča.«

»Ali priznaš, da si se shajal s ča¬
rovniki na Slivnici in da si zasmeho¬
val z zraka sem, ko si jezdil na dol¬
gem drogu, Elaliove hlapce, ki so te
prišli iskat,« ga je vprašal centenar
in raztolmačil mu je vprašanje Cele¬
stin.

»Jaz na drogu?« mu je odvrnil
Tomažek, »blede se ti pač, gospod
Celestin.«

»Priznati moraš«, je tolmačil
naprej Celestin, »če nočeš izkusiti
vprašanja na natezalnici.«

»Že tedne me imate tu, in vsak
mi prigovarja, naj priznam, jaz pa
ne vem, kaj hi priznal. Nisem moril,
nisem kradel, še redko sem prekli¬
njal, svojo gosposko sem spoštoval in
sem ji odšteval vedno pošteno deseti¬
no. Ni dobro za nas preproste ljudi,
da 'bi se stavili gosposki po robu, ved¬
no sem bil poslušen, kaj hočete še od
mene? Vem, dobro vem, — denarji
vam dišijo! Polovico vam dam, če me
izpustite, druga polovica bo za mojo
dušo.« V tem hipu je zagledal Svete¬
ga Jova in žarek upanja je prešinil

171

njegova lica.« Priča si mi, častiti go¬
spod župnik, da imam' denar, da se
lahko odkupim.«

»Ne vem nič, sanja se ti najbrže
Tomaž,« je odvrnil Jovo.

»Pri spovedi sem ti povedal.«

»Kar se govori pri spovedi, o
tern kot človek ne vem ničesar,« je
mirno odvrnil Jovo in se naslonil na
okno.

»Nam odgovarjaj!« se je zadrl
nad Tomažkom krmežljavi centenar.
»Ali si hodil na sestanke vešč in ča¬
rovnikov 1 ?«

»Ne bodi bebast, gospod Cele¬
stin,« je odgovoril Tomažek tolmaču,
in Celestin je verno prestavil cente-
narju odgovor.

»Tretjič stavim na - te slovesno
vprašanje, ali si hodil na sestanke
vešč in čarovnikov, kakor to vedo
priče, ki so pod prisego izpovedale.
Tretjič te poživljam, da priznaš svojo
krivdo sicer ...«

»Pričel Kake pričel Lažnjivci in
obrekovalci so!« se je razburjal To¬
mažek.

»Tiho!« je zarjovel gospod Elah:
»Kdo so priče, to tebi nič mar!«

»Tretjič te poživljam«, je nada¬
ljeval centenar mirno, »da priznaš
svojo krivdo, sicer sem primoran sta¬
viti na tebe to vprašanje v mučil¬
nici.«

172

»Kaj je to, gospod Celestin!« je
vprašal Tomažek, »kako naj odgovo¬
rim, da se gospod Elah ne bo drl-tako
nad menoj! Zlagal se nisem še dosti¬
krat v svojem življenju, kako bi mo¬
gel priznati potem nekaj, o čemer niti
ne vem kaj je.«

In Celestin je prestavil ogljarjev
odgovor centenarju.

Slovesno se je dvignil cente nar s
svojega stola.

»Na trikratno opominjanje«, je
dejal, »je ostal trdovraten in si ni ho¬
tel olajšati vesti s priznanjem. Pri¬
moran sem vprašati obdolženca v
mučilnici. Odvedite ga nazaj in pri¬
pravite ga za vprašanje na natezal¬
nici!«

Zagrabili so hlapci Tomažka in
suvajoč ga so ga tirali iz dvorane.

»Zdi se mi,« je povzel besedo
Rauber, »da je ogljar nedolžen, da ce¬
lo bolj nedolžen, kakor nas eden. Mi
vsi vemo, kako more vplivati peklen¬
šček na človeka, Tomažek pa dčivid-
no niti tega ne ve.«

»Ni tako, gospod Rauber«, se je
oglasil sveti Jovo pri oknu, »in greh
je misliti tako. Sicer pa je sam pri¬
znal že napol, da je v zvezi s peklen-
ščekom. Ponudil vam je denarja, in
vi vsi veste dobro, da ogljar ne more
imeti denarja.«

»Ponudil je polovico tega kar
ima,« je ugovarjal Rauber, »mnogo
gotovo ne bo.«

173

»On pa se je delal, kakor bi imel
veliko bogastvo,« je trdovratno trdil
Jovo. »Od kod naj ima Tomažek, ki je
živel svoj živ dan v uboštvu, zdaj na¬
enkrat zlato in srebro, če bi ne upal
na hudičevo pomoč.«

»Tako je«, se je oglasil Elah.

»Meni pa se vendar ne zdi tako«,
je pripomnil zopet Rauber.

»Glasujmo!« je odločil centenar.
In oddali so glasove o vprašanju ali
taji Tomažek s pomočjo' hudiča ali pa
je res, kar trdi.

»Hudič mu je narekoval, kako
naj odgovarja«, se je razvnel župnik
Jovo, »in greh, smrten greh stori,
kdor tega ne verjame.«

»Jaz sem prepričan, da taji s po¬
močjo hudiča«, je odgovoril prvi
Elah, »in moja podložnika morata
glasovati z menoj. Celestin raztolma¬
či to tem zarobljenim ljudem!«

»Reči morate, da je res, kar je
potrdil — gospod!« jih je nahrulil
Celestin.

»Greh je, če ne rečete, da je res!«
je s povzdignjenim glasom zaklical
župnik Jovo, in kmetje so prikimali.

»Res je!« je rekel Andrej.

»Res je!« je strahopetno pritrdil
Gorjan.

»S hudičevo pomočjo!« sta pritr¬
dila tudi oba Palmberga.

»Moj glas potem ne zaleže«, je
menil Rauber, »vendar pa nisem pre-

174

pričan. Sploh pa se mi zdi, da ni
prav, če se vmešavaš ti, župnik Jovo,
v naše glasovanje!«

»Kadar je cerkev in vera v ne¬
varnosti, je to moja sveta dolžnost,
sploh pa si imel tudi ti priliko, da si
povedal svoje mnenje. Zmagala je
cerkev in pravica!«

Ni še končal župnik Jovo in hotel
še na široko razplesti svoje utemelje¬
vanje, da je upravičen vtikati se v
postopanje krvosodne pravde, ko se je
začulo pred vhodom v dvorano kriča¬
nje in prerivanje.

»Celestin, pogledat pojdi, kaj je
že zopet!« je osorno zapovedal gospo¬
dar. V tem trenutku pa so se že od¬
prla vrata in v dvorano sta pridrve¬
la dva hlapca prestrašena in vsa ble¬
da ter se zatekla k župniku Jovu.

»Čarovnica! čarovnica!« sta po¬
navljala v eno mer. »Pomagajte, pre¬
častiti gospod! Vse nas pogubi ve¬
šča!«

»Kakšna vešča?« je vprašal
Rauber mirno. Tedaj pa so se odprla
vrata v drugo na stežaj in pritekla je
v sobo Rezika z odprtimi lasmi in
razgaljenimi prsi. V cunjah je viselo
od nje krilo in obraz je bil ves zama¬
zan in marogast. Strjena kri se je dr¬
žala njenih lic in umazane proge so
črtale pot solza. Zakadila se je vsa
besna v gospoda Elaha, s prsti mu je
segla v goste lase, pljunila mu je v

175

obraz in vlekla ga z vso močjo k se¬
bi. S krepkimi svojimi pestmi se je
branil Elah njenega napada, sunil jo
je s pestjo v prsi, da je odletela na
drugo stran in naravnost pred župni¬
ka J ova.

Zakričala sta oba hlapca, ki sta
se skrivala za Svetim Jovom, in zbe¬
žala sta iz dvorane, župnik JovO' pa
je padel na kolena in razprostrl roke:
»Reši me, gospod! Libera me, domi¬
ne!« je klical na vso moč.

»čarovnica, vešča sem!« je vpi¬
la Rezika: »Ivana mi dajte nazaj! Za¬
zidali ste ga v samostanu! čarovnica
sem!« je vpila in suvala in pljuvala
na klečečega župnika. »Tudi ti si ga
zazidal! Oči ti izkljujem in jezik ti
iztrgam!«

»Libera me, domine!« je kričal
župnik Jovo in se valjal na tleh, zra¬
ven pa je delal z roko križe proti
zbesneli deklici.

Vzravnala se je Rezika in s po¬
vzdignjeno glavo in hreščečim gla¬
som je zakričala med sodnike, ki so
se Dlaho zbrali na drugem koncu
dvorane. »Hudič je moj bog, — boga
ni, — na Slivnici me čaka glavar
vseh peklenščekov, da mu pripeljem
Ivana, ki ste ga vi zazidali, nad vas
pa pošljem lakoto in kugo. čarovni¬
ca sem!« In zopet se je lotila prekli¬
njajoč nesrečnega župnika Jova. Te¬
daj pa je pristopil od zadaj Rauber,

176

prijel jo je kakor medved krog pasu
in položil po tleh. Ni se zmenil za to,
da ga je opraskala in opljuvala, pre¬
križal ji je roke in jih zvezal z vrvjo,
ki mu jo je podal centenar.

»V mučilnico z njo! Na natezni-
co z veščo!« je kričal Sveti Jovo, ko
se je pobral s tal in videl, da je Rau-
ber deklico premagal.

»V mučilnico!« so vpili Elah in
oba Palmberga.

»Zaslišati jo moram prej,« je *
menil Rauber.

»Priznala je, izvedeti pa mora¬
mo vse! V mučilnico!« je vpil Jovo
in prišepal do Rezike. Dva koraka od
nje se je ustavil in ji pljunil v obraz.

»To je podlo!« se je ujezil Rau¬
ber. »Prej si se zvijal in klical boga
in vse svetnike na pomoč in zdaj
pljuješ na zvezano žensko, ki se ne
more braniti in je povrhu najbrže
zblaznela.«

»Čarovnica je in sovražnica
Vsemogočnega!« je odvrnil Jovo.

»Dajte mi Ivana!« je prosila
Rezika.

»V mučilnico z njo!« je vpil Jo¬
vo in »v mučilnico!« so zahtevali
Elah in oba Palmberga.

Obveljalo je, kar je zahteval
župnik Jovo. Dva hlapca sta odvedla
Reziko iz dvorane.

177

12

IX.

Osem križev je bilo postavljenih
ob bregu Cerkniškega jezera na kra¬
ju, kjer se je videlo daleč po Cerkni¬
ški kotlini. Iz neotesanih suhih smre¬
kovih hlodov so bili zbiti, štirje viso¬
ki in močni, štirje pa manjši in iz
šibkih mladih smrek. Krog križev pa
je bilo nastlano suho vejevje in listje
in praprot in zložena so bila ob
vznožju križev velika bukova drva v
mogočne grmade.

Celi dan že je prezvanjalo po
vseh cerkvah in kapelicah, kar jih je
bilo raztresenih ob severnem bregu
jezera. Mnogo odličnih gostov je bilo
tedaj v dolini in na važno opravilo
so se pripravljali.

Plaho so gledali kmetje izza pol-
zaprtih lin na mimo prihajajoče.
Šklepetaje z zobmi so presedevale
stare ženice ob ogmjiščih in s tresočo
roko so si brisale solze, ki so jim sto¬
pale vsak čas v oči. Ves dolgi dan so
se pripravljali gostje na svoje opravi¬
lo po cerkvah in kapelicah, ko se je
pa nagnil popoldan k večeru, so se
zbrali na Šteberški graščini.

Zadnji solnčni žarki so obsevali
vrh Javornika. — Utihnilo je zvone-

178

nje po vsi dolini. Kakor izumrta je
mirov.ala vsa dolina, le pod križi ob
robu jezera je bilo življenje.

Gospod Elah s svojo ženo in od¬
ličnim spremstvom je zasedel klopi,
ki so jih bili postavili krog križev po
travniku. Bil je v njegovem sprem¬
stvu Paradajzer in vicedom Herten-
felser. Prišla sta oba Palmberga in
gospoda iz Loža. Z vsemi pa je prišlo
še veliko spremstvo oboroženih hlap¬
cev, zakaj časi so bili nemirni in
ljudstvo krog Šteberške graščine ne¬
zadovoljno in nezanesljivo.

V kapelici na Križni gori se je
oglasil zvon, iz visokih vrat Šteber¬
ške graščine pa je stopil s počasnim
korakom hlapec Hasberške graščine
z malim banderom gospoda Rauber-
ja, ki je imel krvno pravdo po vsej
okolici. Za njim je stopil iz veže ;nal
oddelek oboroženih hlapcev in sledil
mu je z visokim črno zakritim kri¬
žem cerkovnik cerkniške cerkve. V
dolgem sprevodu s sklonjenimi gla¬
vami, oblečeni v bele kute, so mu
sledili kartuzijam iz Bistre, za njimi
pa so prišli, obkoljeni od vojščakov
obsojenci. Zaključil je sprevod Sveti
.Tovo z mogočnim križem v roki in na
njegovi levi strani je korakal cente-
nar, sodnik iz Hasberga.

Svečano so donele molitve kar-
tuzijanov v večerni mir, s Križne go¬
re sem pa so plavali glasovi malega

179

zvona čez jezersko plan. Oglasili so
se zvonovi na Grahovem in po vsej
dolini. Bližal se je sprevod morišču.

Zgrozili so se obsojenci, ko so
zagledali pred seboj iz grmad groze¬
če križe. Kakor besen je začel trgati
Drganec ob svojih verigah, vrgel se
je obupan po tleh in bil krog sebe z
nogama, da se hlapci niso upali do
njega. Vpil je, da je pretresalo živce
celo krvi vajenim vojščakom. Sled¬
njič so ga vendar obvladali, vtaknili
so mu v usta železno hruško, da ni
mogel več s svojim vpitjem motiti
pobožnih kartuzijanov v njih molit¬
vi. Topo je zrl pred se ogljar Toma-
žek. Na glavi je imel visoko krono iz
trdega platna in na njej je bilo v kri¬
čečih barvah naslikano z neokretno
roko kako odpira hudič žrelo in hoče
požreti od strahu sključenega starca,
ki skuša še v zadnjem trenotku skriti
vrečo denarja. Vedno se je obračal
Tomažek nazaj proti Svetemu Jovu:
»Ne pozabi na mojo dušo,« ga je spo¬
minjal, »denar veš kje leži zakopan.«
Župnik Jovo je molčal in privzdigo¬
val veliki bronasti križ: »Ne pelji

nas v skušnjavo!« »Denar je za mojo
dušo, ali slišiš sveti, dobri, ljubi go¬
spod, za mojo dušo!« je tarnal Toma¬
žek in se opotekel, ker ga je sunil
hlapec pod rebra. »Libera nos a ma¬
lo!« je odgovoril Jovo. Kakor da ga
trese mrzlica, je korakal zraven To-

180

mažka Gekon z napol zaprtimi očmi
in težke solze so se mu utrinjale na
lica. '

Zadnja v sprevodu je bila Rezi¬
ka. Pa to ni bila več Rezika od nek¬
daj. Srepo so gledale njene oči, usta
je imela široko odprta in v dveh cur¬
kih ji je tekla kri na razgaljene prsi.
Odrezali so ji bili jezik na povelje
župnika Jova, da ni mogla izdati, kar
je vedela o Ivanu. Na ostriženi glavi
je imela tudi ona visoko krono iz tr¬
dega platna in na nji so bili naslika¬
ni z neokretno roko nesramni prizori.
Grgrajoči, skoro živalski glasovi in
njen v grozi spačeni obraz je pričal o
njenih nečloveških mukah. Zasmeja¬
la se je, ko je zagledala pred seboj vi¬
soke križe, grozeče iz širokih grmad,
zasmejala se je in nov curek penaste
krvi se ji je ulil iz ust, zasmejala se
je, a njen smeh se je glasil kakor rjo¬
venje na smrt zadete živali in lice se
ji je spačilo v blaznem strahu.

Dospeli so na morišče. Kakor na
povelje so planili hlapci po obsojen¬
cih in jim potrgali obleko raz telesa,
v drugem hipu pa so jih že tudi po¬
stavili pred križe. Drugega za dru¬
gim so vzdignili, roke so jim vpogni-
li nazaj črez prečnice in zvezali na
hrbtu. Še noge so jim privezali ob
pokončno drevo in potem so odsto¬
pili.

Utihnile so molitve kartuzija-
nov, preglasnih so zvonovi po cerkni-

181

ki kotlini, umrli so zadnji glasovi
vsenaokrog, le obupno ihtenje in za¬
molklo grgranje se je glasilo od kri¬
žev sem.

Prvi se je vstopil pred zbrane
centenar s Hasberške graščine ter
prečita! s svečanim glasom obsodbo
nesrečnikov na smrt na grmadi. »Ge¬
kon, Drganeo, ogljar Tomažek in Re¬
zika Ribičeva so očiti čarovniki in
vešče, kar so priznali tudi na vpra¬
šanja v mučilnici. Obsojeni so po
krvni pravdi gospoda Rauberja, da
očisti živi ogenj svet njih grešnega
in bogokletnega početja. Obsojeni pa
so na isto' smrt še stari Ribič, njego¬
va oba sinova in njegova druga
hčer.« Hlapci, ki so stali pod križi, so
pritrdili na vsak manjši, doslej še
prazni križ, po en list z imenom ene¬
ga obsojenca. »Vsak, ki jih sprejme
pod streho,« je nadaljeval centenar,
»zapade isti kazni. Brez pravde so in
prosti, da jih sme nekaznovan ubiti
vsak, ki jih sreča.«

Za centenarjem se je oglasil pa¬
ter Joahim iz Bistre. Prečita! ie naj-
prvo bulo papeža Inocenca VITI., ki
se prične z besedami »Summis desi-
derantes affectibus« in v kateri za¬
poveduje, da morajo duhovniki zasle¬
dovati, preeraniati in uničevati vešče
in čarovnike. Začele so se potem mo¬
litve, klanjali in križali so se kartu¬
zijam, padali so na kolena in zopet

—'"*182

vstajali, hodili na desno in se vračali
n& levo, škropili so z vodo zdaj gr¬
mado', zdaj gledalce, zdaj zopet sami
sebe, obračali so se proti vsem štirim
vetrovom in razprostirali roke ka¬
kor k objemu, zraven pa so peli, go¬
vorili ali mrmrali molitve in reke,
premolknili pač tudi za par trenot-
kov, kakor bi se hoteli poglobiti v
svete misli, potem pa v mogočnih
akordih zastavili zopet s pesmijo, ki
se je končala z gromovitim:

»Libera nos a malo.« -

»Turki!« so_ vpili bežeči kmetje,
ki so drli proti Šteberški graščini.

»Turki prihajajo!« je naznanil
poten jezdec, ki je prisopel med zbo¬
rovalce. »Za petami so mi na brzih
konjih. Od Snežnika sem me že pode.
Takoj morajo priti!« Okrenil je ko¬
nja, zasadil mu ostroge, da se je za¬
čela vzpenjati izmučena žival in v
diru je izginil na poti proti Graho¬
vem.

Umolknile so molitve kartuzija-
nov, plaho so se spogledavali oni, ki
so še pred trenutki hladnokrvno zrli
na muke svojih ubogih žrtev. Vse
misli so bile pri preteči nevarnosti,
pozabljeni so bili čarovniki in strah
jim je bil zapisan na bledih obrazih,
kartuzijam in gospoda, ki so se še pred
trenutkom oblastno šopirili in se na¬
slajali ob mukah kmeta, so bežali
proti gradu, da zasedejo brze konje

183

in odneso vsaj golo življenje pred kr¬
voločnimi Turki.

»Zažgite!« je zapovedal Sveti
Jovo lilapcem in iztrgal enemu gore¬
čo bakljo iz rok ter jo porinil v gr¬
mado. Zloben nasmeh je igral krog
njegovih ustnic ko so zaječali napol
onemogli obsojenci na križih, potem
pa je z brzimi koraki šepal za po¬
beglimi.

* *

*

Krvavo je svetila goreča grma¬
da čez jezero. Utihnilo je ječanje, le
prasketanje ognja je motilo svečani
večerni mir.

Ustavila se je četa turških ko¬
njenikov pred grmado.

»Taki so ti psi!« je zagodrnjal
star sivolas beg in pogladil konja po
vratu. »Nobenega prizanašanja
njim, ki so hujši od zverine!« se je
obrnil proti svojim vojščakom.

»Kakor hočejo sami, tako stori¬
mo mi z njimi,« mu je odgovoril mlad
vojščak in tlesknil ob svojo krivo
sabljo.

»Naprej!« je zapovedal stari beg
in odjahali so jezdeci ob obrežju pro¬
ti Cerknici.