GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE • ŠT. 9. % 21. FEBRUARJA 1958. • LETO XVII. ® CENA 20 DIN
PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!
-----------------------------!
karl 'Mark
V KROGU SVOJIH SODELAVCEV IZ ZVEZE KOMUNISTOV
ST« DESET LET
»KOMUNISTIČNEGA
MANIFESTA«
Te dni bo minilo sto deset let, odkar so v Londonu prvič natisnili »Manifest Komunistične partije«, v katerem sta Marx in Engels obrazložila komunistični pogled na svet, na razvoj družbe, in ga spojila z revolucionarnim gibanjem proletariata.
»Manifest« je rezultat dolgoletne znanstvene in praktične dejavnosti Marxa in Engelsa v delavskem gibanju prve polovice minulega stoletja.' Drugi kongres Zveze komunistov novembra 1847, na katerem so zmagale ideje Marxa in Engelsa, jima je naročil, naj »sestavita za javnost obširen teoretični in praktični program Partije« (Engels). Tako je nastal »Manifest Komunistične partije«, ki so ga objavili v Londonu zadnje dni februarja 1848.
V letih, ki so minila od tedaj, se je na svetu marsikaj spremenilo. Socialistična ideja je postala materialna sila, socializem ni več stvar nekaj ozkih skupin, niti ne po-sameznih držav, temveč vsakdanja praksa milijonov in mi ijonov delovnih ljudi po vsem svetu. »Manifest« je v em času vzgojil številne zavestne revolucionarne borce . elavskega razreda in še danes je živ v proletariatu sveta, v njegovem prizadevanju za zmago socializma. Živa je njegova osnovna misel, »da je ekonomska proizvodnja in iz nje nujno izhajajoča družbena struktura vsake zgodovinske epohe osnqva politične in intelektualne zgodovine te epohe; da je zato (od razpada prastare skupne lastnine zemlje) vsa zgodovina bila zgodovina razrednih bojev, bojev med izkoriščanimi in izkoriščevalskimi, podrejenimi in vladajočimi razredi na različnih stopnjah družbenega razvoja; toda, da je ta boj dosegel sedaj takšno stopnjo, v kateri se izkoriščani in zatirani razred (proletariat.) ne more več, osvoboditi od razreda, ki ga izkorišča in zatira (od buržoazije), ne da bi obenem tudi za vedno osvobodil vso družbo od izkoriščanja, zatiranja in razrednih bojev.« (Engels v Predgovoru nemški izdaji »Manifesta«, 1883). Se vedno je živo in aktualno njegovo osnovno načelo »Proletarci vseh dežel, združite sel«, morebiti danes — ko se je človeštvo znašlo v vrtincu priprav na novo strahotno vojno, ki jo lahko prepreči le združen boj vsega proletariata — bolj kot kdaj koli poprej.
Ena nalog sodobnih zavestnih socialističnih sil pa je tudi, da dopolnijo »Komunistični manifest« z izkušnjami, ki si jih je proletariat pridobil v svojem boju za socializem v minulih sto desetih letih, in znanstvenimi analizami sodobne družbe ter s tem izpolnijo svojo dolžnost do sedanjih in bodočih rodov.
pogoj za uspešen razvoj delavskega samoupravljanja
GOVOR PREDSEDNIKA REPUBLIŠKEGA SVETA TOVARIŠA STANETA KAVČIČA NA POSVETOVANJU SINDIKALNIH ODBORNIKOV
PREB VOLITVAMI DELAVSKIH SVETOV
V	SREDO, DNE 19. FEBRUARJA, JE BILO V DOMU SINDIKATOV V LJUBLJANI POSVETOVANJE ODBORNIKOV OBČINSKIH IN OKRAJNIH SINDIKALNIH SVETOV IN REPUBLIŠKIH ODBOROV STROKOVNIH SINDIKATOV O NALOGAH V ZVEZI Z VOLITVAMI DELAVSKIH SVETOV.
V	ZAČETKU POSVETOVANJA JE GOVORIL PREDSEDNIK REPUBLIŠKEGA SVETA TOVARIŠ STANE KAVClC. NJEGOV
GOVOR OBJAVLJAMO:
Obstajajo določeni razlogi, ki nam vzbujajo misel, da bi lahko te volitve razmeroma slabo uspele, če ne bi zlasti s pomočjo sindikalnih organizacij nekaterih stvari postavili na pravo mesto. Predvsem bi bilo nepravilno izhajati iz nekakšnih popolnoma oddvo,lenih družbe-no-političnih problemov in nalog pri volitvah v delavske svete glede na splošne državne volitve. Te volitve je treba, nasprotno, čimbolj povezati s splošno državnimi volitvami. Ni treba voditi posebne akcije, ker bi take akcije lahko duplirale obravnavanje nekaterih proble. mov, hkrati pustile mnoge probleme neosvetljene, neob-ravnavane.
Prvič - konkretna ekonomska analiza ...
Ce govorimo s stališča kolektivov, delavstva, potem bi bilo treba stvari tako postaviti, da bi najprej videli, katera vprašanja se bodo obravnavala že v splošni volilni akciji, predvsem v oikviru komun in terenov, katera vprašanja pa je treba ob-ravnati še posebej v zvezi z volitvami v delavske svete. In če bomo tako gledali, potem se mi dozdeva, da obstajata dve skupini problemov, ki spadata v predvolilno obravnavo v zvezi z volitvami v delavske svete. Prva skupina problemov je ti-' sta, ki naj bi bila v okviru kolektivov vezana na obravnavo našega splošnega, državnega razvoja, njegovega napredka in uspehov. Jasno je, da bo treba v splošni volilni agitaciji govoriti nasploh o tem, koliko smo povečali proizvodnjo, koliko smo povečali narodni dohodek, koliko so Je v celoti povečal plačni sklad, povečalo število zaposlenih, kakšni so doseženi uspehi na področju socialnega zavarovanja, zdrav.
stva Itd. Vendarle bi bilo potrebno, da bi se v okviru kolektivov te stvari konkretizirale, da bi namreč v pripravah na volitve v delavske svete napravili s tega stališča jasne analize, ki bi jih morali predvsem delavski sveti in upravno-operativni organi v podjetjih dati celotnemu kolektivu. Napraviti je namreč treba ekonomsko analizo doseženih uspehov posameznega kolektiva, pokazati, kako so rasli plačni sklad, število zaposlenih, storilnost, kakšen je napredek, dosežen s tehničnimi Izboljšavami, skratka, povedati, kaj ie bilo napravljenega. Nastopiti je treba s konkretnimi podatki. Vsi skupaj preveč živimo samo pod vtisom tega, kaj še potrebujemo in premalo pod vtisom tistega, kar je že napravljenega. To je sicer prav in razumljivo, ker nas to sili naprej, nam odpira perspektivo, toda toliko le moramo hiti pametni, da vsaj ob taki priložnosti,’ kuj so volitve, ko je treba dajati obračun svojim volivcem, bodisi v splošno državnem merilu bodisi v. okviru kolektiva za leto dni, da vsa) takrat nastopimo s konkretnimi uspehi. Te konkretne uspehe bi bilo treba vzeti Iz kolektiva In jih postaviti kot platformo ter reči: to smo storili, to dosegli, naši načrti za naprej pa so na tem področju taki in taki. To bi morala biti prva akcija in ena osnov, ki bi na njej počivala razprava in priprave na volitve delavske samouprave.
... drugič - kritična politična ocena razmer v kolektivu
Druga osnova pa bi morala biti politična, kritična analiza stanja v podjetju. Dati je treba kritično analizo obstoječih razmer. Ne govoriti samo o soci-
alizmu nasploh in o socialističnih odnosih in to spreminjati v neko splošno parolo. Treba je izhajati iz razmer v kolektivu in reči: pri nas je tako in tako, ti in ti problemi so živi med delavci, taki in taki komentarji so, te in te razprave med njimi, taka In taka stališča je mogoče najti v kolektivu, ta so pravilna, ta niso pravilna, povedati, zakaj so ta pravilna in droga nepravilna. To bi morala biti politična platforma za predvolilni obračun ob vo. litvah v delavske svete. Iz take politične analize odnosov bi moral potem slediti program
je pa treba tudi temeljito obračunati z nekaterimi napačnimi gledanji na odnose med sindikati in organi delavskega samoupravljanja. Tu sta predvsem dve napačni mnenji. Prvo, da se organi delavskega samoupravljanja preveč idealizirajo. Nesporno je, da so organi delavskega samoupravljanja velikanska pridobitev in da so v celoti zadovoljili vsa pričakovanja, izpolnili . tudi najbolj optimistične napovedi. Toda daleč smo od tega, da bi jih lahko idealizirali, da bi lahko rekli: vse, kar se pod firmo organov delavskega samoupravljanja de.
pač biti ne more, kajti kakor hitro se sindikat izdvoji iz tega mehanizma, ga mora železna lo* gika pahniti na slepi tir, ker izven tega mehanizma resnih problemov v kolektivu ni. Ce gre proč od resnih problemov, mora obviseti nekje v zraku. To je pa danes za sindikalno organizacijo »bankrot«.
To so posledice takega zmotnega gledanja na sindikalno organizacijo.
Ima pa to zmotno gledanje še hujše posledice v organih delavskega samoupravljanja. Brž ko organ delavskega samoupravljanja izgubi svojo poll-
dela, perspektiva za naprej, za novoizvoljene organe. In to bi bil končno tudi kriterij, ki bi se po njem ljudje pri volitvah odločili za tega ali onega člana kolektiva, to naj bi dalo tudi vsebino in usmerjenost bodočemu delu delavskih svetov.
Napačni pogledi na delavsko upravljanje..
Ce pa hočemo to stvar predvsem politično dobro postaviti,
SPET JE ZAPADEL SNEG — IN OSREČIL NEKATERE, RAZŽALOSTIL DRUGE, VSEM NAM PA ZAGOTOVIL, DA BO SPOMLADI DOVOLJ ELEKTRIČNE ENERGIJE
NE ZAPRAVIMO ZAUPANJA
v nagrajevanje po učinku, ki smo si ga lani znova pridobili
Lani januarja je bilo v 445 gospodarskih organizacijah obračunanih po učinku 46,9% opravljenih ur, junija 48.4%, v septembru pa že 49%. Leta 1956 pa so obračunavali v teh podjetjih po učinku le 42.7% ur
Predsedstvo republiškega svete sindikatov Slovenije in pred-šedistva posameznih strokovnih Bindikiatov so minule dni med orugim razpravljala o nagrajevanju, bolje rečeno nagrajevanju po učinku, to je po nprmah «n akordih. Razprava o tej stva-1,1 ni bila slučajna. V posamez-teh gospodarskih organizacijah namreč trdijo, da sredstva, do-točena za izplačevanja aikontacij ha osebne dohodke delavcev, ne z,adošč:ajo za redno izplačevanje tekočih obveznosti (zaslužek po terifni postavki, delo po učinku, irpfečiLa za nadure, premije
ted.	) iz teh trditev, ki pa niso Podprte s točnimi izračuni, se te v nekaterih gospodarskih
organizacijah porodila težnja, v
ooloti odpraviti nagrajevanje po hčinku, ali pa spreminjajo nor-
tee,	vendar brez sodelovanja delavcev, ki delajo po učinku, Urejanje norm pa povezujejo z določi^ zakona o sredstvih go-*P0diarskih organizacij.
Na republiškem odboru sindi-•terta lesnih delavcev Slovenije Pravijo na primer tole:
»Zadnje dni januarja je bila J« strokovnem združenju lesna *d natri,jo konferenca računo-
vodij. Računovodje so se menili o izračunavanju dohodka v zvezi s sedanjimi predpisi. Ko pa so se le-ti vrnili v tovarno, so nekateri zatrjevali, da v lesni industriji v sedanjem položaju ne bo mogoče izplačevati presežkov norm, to je nagrajevati po učinku. Nobeden seveda tega ni podkrepil z izračuni. Razumljivo je, da se delavci zaradi takšnih govoric razburjajo. O teh trditvah posameznih računovodij so nas opozorili sindikalni odborniki in delavci iz podjetij. ..«
In na republiškem odboru sindikata kovinarjev pravijo tole:
»Rog je nova tovarna s še ne povsem utečeno proizvodnjo. Proces dela vsak dan izpopolnjujejo. Glede na to imajo v tej tovarni izkustvene norme. V posameznih oddelkih so zaeeh norme znova urejati že lani oktobra. Uredili so jih povsod, samo ne še v montažnem oddelku, kjer znaša povprečno preseganje norm okoli 65%. Upravni odbor podjetja je minuli teden naročil normircem, naj v tem oddelku spremenijo norme. Pred tem pa delavcem v mon-
tažnem oddelku ni upravni odbor, niti izvršni odbor sindikalne podružnice pojasnil, zakaj je potrebno norme urediti, kajti norme v tem oddelku že zaostajajo za razvojem procesa dela, to je, so nerealne. Takšno spreminjanje norm, ne da bi se o tem vodstvo podjetja pomenilo z delavci, je med njimi seveda vzbudilo določeno negodovanje. ..«
Iz teh dveh primerov lahko razberemo, kako škodljivo je zatrjevanje, da so v sedanjem položaju slabše možnosti za nagrajevanje po učinku, zatrjevanje, ki še nima nobene realne podlage, niti ne za posamezne primere, in drugič, kako škodljivo je urejanje norm brez sodelovanja kolektiva.
Takšno ravnanje vzbuja nezaupanje v novo delitev dohodka, nezaupanje v nagrajevanje po učinku. Ta zaupanje pa velja krepiti, kajti ne smemo pozabiti, da je od vseh prejemkov, izplačanih v gospodarstvu, izplačanih v merilu vse države !e okoli 40 °/o po učinku,60% sredstev pa je izplačanih iz rednega delovnega razmerja, to je izplačanih za delo po času-
Zaupanje v nagrajevanje po učinku moramo krepiti, saj smo si ga lani komaj znova pridobili. Reči je treba, da so proizvajalci dobili zaupanje v norme in akorde im delo po učinku narašča. Lani januarja je bilo v 445 gospodarskih organizacijah obračunanih po učinku 46.9% opravljenih ur, junija lani 48,4%, v septembru pa je bilo od vseh delovnih ur, opravi j er nih po učinku obračunanih že 49°/o. Leta 1956 pa so obračunali v teh podjetjih po učinku le 42.7% opravljenih delovnih ur.
Kot rečeno, trditve o premajhnih sredstvih za tekoče izplačilo akontacij niso obrazložene z izračuni. Značilno je, da širijo te govorice posamezni računovodje im tehnokratski strokovnjaki, ki bi morali predpise najbolje poznati. Čudno je to, da vsi tisti, ki trde te stvari niso prebrali »Odredbe o izpla-čevanjm aikontacij na osebne dohodke delavcev gospodarskih organizacij in o plačevanju akontacij na prispevke iz teh dohodkov za prvo tromesečje 1958. lete«, ki je bila objavljena v Uradnem listu štev. 5/58. Kratko rečeno, s tem predpisom je uzakonjeno, da se dohodki delavcev v prvem kvartetu v celoti obračunavajo po starem načinu delitve dohodka. Za takšno delitev dohodlka, kot
je sedaj uveljavljena, še nobeden nima izračunov, kajti nobeden še ni delil dohodka po novih načelih. Zato je posplošeno zatrjevanje, češ da so letos manjše možnosti za nagrajevanje po učinku, škodljivo, vzbuja nezaupanje v nagrajevanje po učinku, nezaupanje v merila dela. Zaupanje v merila dela pa moramo krepiti, kajti norme so ena izmed osnov vsega napredka v storilnosti.
Res pa je, da obstajajo v podjetjih določene rezerve, da izplačujejo veliko denarja za stvari,, ki niso nujno potrebne-Ena izmed rezerv je na primer dokajšnje izplačevanje za nadurno delo, ki ga je marsikje veliko, nedvomno tudi zato, ker delo ni smotrno organizirano. Poglejmo samo mimogrede, kako je z nadurnim delom v posameznih panogah. V premogovništvu je 8% nadurnega dela, v črni metalurgiji 7.3%, v industriji papirja 6.5,% v živilski industriji '6.1% (po učinku pa v tej panogi obračunavajo le 27.2% opravljenih ur). Zaradi tega, ker opravljajo .ponekod veliko nadurnega dela, izplačujejo za to tudi precej sredstev, ki so -ponekod postranski zaslužek, postranski seveda za posameznike in zavoljo tega, ker delo ni najbolje urejeno. Ce bi iNaaa-.jevaoje na 4. s ironij
la. Je prav in organi delavskega samoupravljanja rešujejo vse probleme. To, tovariši, preprosto ni res. Ob taki priložnosti, kot so volitve, je treba tudi kritično pogledati na te samoupravne organe in poskušati slabosti odpraviti. Tu je preveč idealiziranja. Mnogi mislijo, da bo mehanizem družbenega upravljanja, brž ko je postavljen, tekel že kar sam od sebe. To ni res. Mnogokrat teče, mnogokrat pa tudi zaškriplje. Mnogokrat teče v pravilni smeri, a kdaj pa kdaj tudi ne in mnogokrat se prepočasi vrti.
... in posledica - sindikat na slepem tiru
Obstaja še drugo napačno mnenje: da je delavsko samoupravljanje nekakšna avtonomna, neposredna delavska demokracija, ki je zaprta v svoj lasten okvir in kamor se sindikati pravzaprav nimajo niti pravice vmešavati. Od takega zmotnega mnenja do zaključka, da je sindikat spričo delavskega samoupravljanja nepotreben, je seveda zelo majhen korak in v marsikateri glavi je bil napravljen, seveda nepravilno in mnogo prehitro. Tako zmotno gledanje ima seveda vrsto precej hudih posledic. Predvsem tako gledanje nujno škodi sami sindikalni organizaciji, kajti brž ko se organizacija ne smatra za sestavni del celotnega družbenega, delavskega mehanizma in misli, da je le-ta nekaj zase, ona pa zopet nekaj zase, tedaj nujno samo sebe peha v »sindikalizem«. V političnem smislu se mora spremeniti v splošnega pridigarja o socializmu nasploh, o borbi za socialistične odnose nasploh, v konkretni akciji se pa naposled sindikat degradira na posle gospodinjske pomočnice, da nabavlja krompir, priredi kako pustno veselico in tako životari od danes do jutri in ne najde svojega mesta. Ker pa čuti, da ga ne najde, od časa do časa poskrbi za kak referat o načelnih vprašanjih, o mestu in vlogi sindikatov nasploh. Drugače
tično osnovo, svoj studenec, Iz katerega mora neprestano črpati nove in sveže delavske, demokratične, revolucionarne sile in ideje, potem je popolnoma jasno, da mora organ delavskega samoupravljanja postati prej ali slej le prispevek operativnega vodstva v, podjetju, privesek, ki da za vse tiste stvari, ki jih vodstvo podjetja samo po sebi napravi, od časa do časa svoj blagoslov, ne da bi vedel, za kaj ga daje- In še’ naprej: nujno se mora začeti ukvarjati predvsem s stvarmi, ne pa z ljudmi. V takem podjetju se potem dogaja, da hkrati, ko je v kolektivu zelo mnogo perečih družbeno političnih problemov, zaseda delavski svet, da pa leta razpravlja samo o tem, ali bodo dali ta stroj sem ali tja, ali pa da posluša zelo strokoven ali načelen referat. To mora ubiti revolucionarno plebejsko dušo organov družbenega samoupravljanja. Kakor hitro pa oni to dušo izgube, je konec. Potem nujno postanejo demokratična, delavska fasada za kar koli hočete, za najrazličnejše stvari, ki si jih lahko izmisli kdor koli. In kjer je takšno stanje, tam ni zadovoljstva v kolektivu.
Tak kolektiv, ne glede na to, ali je, objektivno gledano, v dobrem ali slabem položaju, (lahko je celo v zelo dobrem, lahko je dvignil proizvodnjo, plačni sklad in izboljšal materialni položaj svojih članov), tak kolektiv je po neki notranji logiki kljub vsemu temu vendarle notranje slab, razbit, razdvojen: prepiri so stalno na dnevnem redu, polno je najrazličnejših stališč, vsak ima neverjetno mnogo kritičnih pripomb, akcije pa ni nobene. To pa so seveda objektivno ugodna tla za najrazličnejšo demagogijo, za najrazličnejše problematične, kvazisocialne uravnilovske parole itd.
Vse to kaže, kako nesmiselno je pričakovati, da bodo organi delavskega samoupravljanja kosami, po neki notranji Inerciji pravilno in dobro delovali. 0|v.
(-N i-va , c-. v i v , ,i, . vi.a-iii).
vnekfl.i

SKOZI TAM. To je glatilo Tovarne avtomobilov v Mariboru. Na nedavnem plenumu sindikalne podružnice te tovarne so ugotovili, da vedno več delavcev dopisuje v tovarniško glasilo. Menili so, naj bi list Skozi TAM izhajal dvakrat na mesec. — S. F.
NA RAZŠIRJENI SEJI sindikalne organizacije v Tovarni avtomobilov so razpravljali tudi o novem zakonu o delovnem razmerju. Sklenili so, da bodo ,za sindikalne delavce in za člane delavskega sveta in upravnega odbora priredili seminar, na katerem bodo proučili novi zakon o delovnih razmerjih. — G. D.
V	TOVARNI DEKORATIVNIH TKANIN V LJUB-
LJANI so priredili predavanje »Rak na maternici«. Članom sindikalne organizacije je o zanimivi temi govoril dr. Bonač. — Z. A.	,
V	TEZENSKI OBČINI so lepo proslavili obletnico Prešernove smrti. Osrednja proslava je bila v kulturnem domu na Teznem. Nastopili pa so mladi godbeniki, pevci in recitatorji. — D. G.
V	SlSKI je bila pred kratkim v okviru občinskega sindikalnega sveta ustanovna konferenca dopisniške komisije Delavske enotnosti, ki šteje 6 članov. — I. V.
V	KONJIŠKI OBČINI si bodo nabavili avtobus. (Precej sredstev so prispevala konjiška podjetja.) Avtobus bodo v glavnem uporabljali delavci na progi Konjice—Poljčane. Ti so imeli zlasti do sedaj popoldne in ponoči po končani drugi izmeni zelo neugodne prometne zveze, saj so morali tudi po več ur čakati, da so se lahko odpeljali domov. — L. V.
V	SVOBODI na Teznem je precej sekcij. V kratkem bodo tu odprli novo čitalnico. Na zadnji seji upravnega odbora pa so nekateri predlagali, naj bi kupili tudi televizijski sprejemnik in magnetofon. Oba aparata naj bi namestili v društvenih prostorih. — G. D.
ČLANI PREDSEDSTVA občinskega sindikalnega sveta Ljubljana-Siška bodo povabili na razgovor zastopnike podjetij iz te občine, da bi jih seznanili z bližnjimi volitvami in kandidati v zvezno in republiško ljudsko skupščino. Na tej skupni seji pa se bodo tudi pogovorili o stvareh, o katerih so razpravljali na zborih volivcev. — I. V.
NEKATERE KOMISIJE pri občinskem sindikalnem svetu v Slpvenskih Konjicah so že pričele z deli. Komisija za splošno in strokovno izobraževanje bo poskrbela, da se bodo delavci čimbolje seznanili z novimi gospodarskimi in drugimi predpisi. Komisija za gospodarstvo in nagrajevanje pa bo zbrala podatke o premijskih pravilnikih in nagradah. Sodijo, da bodo lahko na podlagi teh podatkov ugotovili, v katerem podjetju naj bi spremenili oziroma popravili premijski pravilnik. — L. V.
NA GOSPODARSKEM POSVETOVANJU, ki je
bilo pred kratkim v Kranju, so med drugim razpravljali o novi delitvi dohodka in o'Zakonu o delovnih razmerjih. — I. V.
OB STOLETNICI SMRTI velikega slovenskega pesnika doktorja Franceta Prešerna so imeli učenci industrijske šole tovarne »Iskra« v sindikalni dvorani podjetja svečano akademijo. Po akademiji so obiskali pesnikov grob. — M. Dj.
V	ŠTORAH je bilo pred kratkim zanimivo predavanje »Od ognja do reaktivnega letala«. — J. M.
V	KRANJU so te dni odprli razstavo »Zagrebški sejem v sliki«. Razstavljenih je več kot 50 fotografij v barvah, ki kažejo razvoj zagrebškega sejma in paviljone inozemskih držav, ki so jih nedavno dogradili. — M. Dj.
STRELSKA DRUŽINA tovarne »Iskra« v Kranju je organizirala troboj v streljanju. V tekmovanju so sodelovale ekipe iz »Iskre«, »Planike« (Kranj) in Komende. Zmagala je ekipa »Iskre« z 812 krogi pred »Planiko« in Komendo, ki je dosegla 765 krogov. — M. Dj.
REPUBLIŠKI ŠTAB MLADINSKIH DELOVNIH BRIGAD Slovenije je organiziral seminar v domu Srednje glasbene šole v Ljubljani. Na seminarju so razpravljali o pripravah na letošnje mladinske delovne akcije. — I. V.	,
NA OBČNEM ZBORU telovadnega društva »Partizan« v Spodnji Šiški so razpravljali o delih in uspehih tega društva v preteklem letu. Med drugim so ugotovili, da je bilo v tem društvu leta 1956 — 571 telovadcev ter 130 aktivnih in podpornih članov. Zdaj pa ima društvo 589 telovadcev in telovadk ter 140 aktivnih in podpornih članov. Od tega je 415 moških in 340 žensk. Sodijo, da bo treba v letošnjem letu posvetiti precejšnjo skrb delovni mladini, tako da bo čimveč mladih delavcev in delavk redno prihajalo na vaje. — L. I.
NA ZBORIH VOLIVCEV v okolici Kranja, v krajih Planina, Zlato polje, Gorenja Sava je bilo precej živahno. Volivci so veliko razpravljali o komunalnih problemih, gradnji cest itd. Prav tako je bilo izrečene precej ostre kritike na račun tega, ker v kranjski občini do sedaj marsikdaj niso izpolnili tistega, kar so odborniki večkrat obljubili na zborih volivcev. — M. Dj.
V	TOVARNI DEKORATIVNIH TKANIN v Ljubljani so na zborih volivcev-proizvajalcev razpravljali o uspešnem delu tega podjetja. Tovarna dekorativnih tkanin je lani dosegla lepe proizvodne uspehe. Na zboru volivcev sb govorili tudi o sindikalnem delu in o vzgoji mladih delavcev, saj je tu zaposlene precej mladine. — A. Z.
VZAJEMNO DRUŠTVO sindikalne podružnice Železarne v Štorah ima 367 članov ali žlVo zaposlenih. Vloge članov so znašale na dan 31. decembra 1957. leta 2,043.400 dinarjev. Upravni odbor društva je v letu 1957 izplačal 1,328.776 dinarjev brezobrestnih posojil. — J. M.
V	ŠTORAH so prejšnjo sredo svečano proslavili obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna. Lep kultur-no-umetniški program je pripravila domača Svoboda. Nekaj pesmi je zapel moški pevski zbor, recitirali pa so člani dramske sekcije domače Svobode. Ob zaključku proslave so si ogledali še film o Prešernu.
Podobne proslave z lepimi programi in številnim obiskom so te dni bile tudi v osemletki in na metalurški industrijski šoli v Štorah, osnovni šoli na Teharjih in Kompolah. — J. M.
OBČINSKI SINDIKALNI SVET V DOBREPO-LJAH je razpravljal o ustanovitvi sindikalne podružnice v Strugah, kjer je zaposleno večje število ljudi, ki nimajo svoje sindikalne podružnice. Ker je kraj oddaljen od središča občine, bodo sklep izvedli čimprej. — V.
V	VIDMU-DOBREPOLJU že več let pogrešajo prostore za trgovsko stavbo; da pa bi bila ta prostor in stavba bolj izkoriščena, je občinski ljudski odbor sklenil, da bodo pričeli še letošnje leto v Vidmu graditi trgovsko in hkrati stanovanjsko hišo iz sredstev stanovanjskega sklada. — V. D.
V	ŠOŠTANJU je bilo pred kratkim zanimivo predavanje o umetnem satelitu in možnostih poleta v vsemirje.
V	ŠENTJURSKI OBČINI so v letošnjem letu pri trgovskem podjetju »Resevna« uredili potrošniški kredit, tako da lahko dobijo potrošniki na obroke vse, kar si želijo, v vseh njenih poslovalnicah, ne pa tako kot prej, ko je bilo treba urejevati potrošniške kredite v Celju. — J. M.
DELAVSKA ENOTNOST
Glastlo sindikaiov 4tove1n.lt. izdaja HepubliSk« svet	sin
dlkatov za Slovenijo. — Odgovorni urednik Ivo Tavčar. — Tisk Časopisno založniškega podjetja •Slovenski poročevalec* v Ljubljani. - Naslov uredništva In uprave: Ljubljana, Čufarjeva ulica 3, poštni predal 2*4. - Telefon uredništva 32-538. uprave 30-04fi skupni za uredništvo In upravo 32-031. — Račun pri Mestni hranilnici v Ljubljani «01-«06-1-221. - List izhaja vsak petek. - Rokopisov ne vračamo - Posamezna številka stane 20 din. — Naročnina
TOVARIŠ JOVO GALIC 0 PREMIRANJU V TEKSTILNI IN USNJARSKI INDUSTRIJI
Plan m merilo za deloianie. gremij
Na zadnji seji predsedstva Republiškega sveta sindikatov Slovenije ste sodelovali pri razpravi o premiranju. Ali je Republiški odbor sindikata tekstilnih in usnjarskih delavcev proučeval premi ranje v posameznih podjetjih in kaj ste ugotovili?
Po dveletnih izkušnjah lahko rečemo tole; premije kot oblika nagrajevanja so se zelo uveljavile. Seveda so še določene slabosti. Z gotovostjo pa lahko trdimo, da se sindikalne podružnice s premijskim sistemom nagrajevanja niso veliko ukvarjale.
Osnovna slabost premijskih pravilnikov je v tem, da določene premijske osnove za posamezne premijske upravičence ne temelje na določenih nalogah, temveč je za posameznike že vnaprej določen ključ za izračunavanje premije brez konkretno doseženega rezultata dela.
V premijskih pravilnikih so določene premijske osnove za dela, ki spadajo v redno službeno dolžnost: na primer za ažurnost v knjigovodstvu, premije sekretarju podjetja za preseganje proizvodnih planov, administratorkam za preseganje finančnega plana itd. Takšne premijske osnove niso v skladu z namenom premiranja in izpremi-njajo premije v dopolnilne plače.
Republiški odbor je sestavil analizo premijskih pravilnikov iz 53 podjetij tekstilne industrije. V devetih mesecih lani je bilo v teh podjetjih premirano skupno 45.185 delavcev in uslužbencev (vsak premijski upravičenec je štet devetkrat — torej za vsak mesec). V teh podjetjih je okoli 5.300 premijskih upravičencev. Od prejšnjega števila je prejelo premije 41.749 delav-
cev in 3.436 uslužbencev. V devetih mesecih lani je bilo izplačano na račun premij 72 mi. lijonov 512 tisoč dinarjev, od tega 53 milijonov 531 tisoč delavcem in 19 milijonov 215 tisoč dinarjev premij uslužbencem. Delavci — premijski upravičenci so torej prejeli povprečno 539 dinarjev premije, uslužbenci pa 781 dinarjev.
Razen tega je republiški odbor sestavil analizo premij iz 23 podjetij usnjarske in usnjarsko predelovalne industrije. V teh podjetjih je bilo premiranih 5.407 upravičencev, od tega 3.954 delavcev in 1.443 uslužbencev. Za premije je bilo izplačano skupno 11,636.000 dinarjev. Povprečna premija delavcev — premijskih upravičencev je znašala 1.529 dinarjev, uslužbencev pa 3.859 dinarjev.
Razen tega smo opazili, da so premijske osnove ostrejše za delavce, milejše pa za uslužbence. Seveda je pri uslužbencih višina premij še drugačna, če bi analizirali vsako posamezno podjetje posebej.
Nadaljnja slabost, ki smo jo opazili ob tem je, kot rečeno, da so premirana določena dela, ki spadajo v redno službeno dolžnost. Resno se vprašujemo, ali je plan podjetij in preseganje plana objektivno merilo za določanje premij. V zadnjem času opažamo pri nekaterih odgovornih ljudeh v podjetjih težnjo proti povečanju proizvodnih planov. Pravijo, da planov ne morejo povečati, ker je
iztrošen strojni park, ker manjka surovin itd. Razumljivo je, da daje nizek plan precej večjo možnost za njegovo preseganje, s tem pa je tudi dana večja možnost za izpolnitev pogojev, kj naj posamezniku omogočijo, izplačilo premij.
V podjetjih je bil premijski sistem preveč prepuščen le posameznim komisijam. Praksa je pokazala, da se bodo morali sindikalni odborniki bolj zavzeti za pravilno nagrajevanje, torej tudi izreči svoje misli o premijskem sistemu, kajti pre-miranje je sestavni del nagrajevanja.
¥seui naročnikom in zaupnikom
se zahvaljujemo na poslani naročnini za leto 1958 In obenem pričakujemo, da to store še ostali, saj so nam sredstva za redno izhajanje nujno potrebna.
Glede na stroške izdajanja in večji obseg lista smo bili prisiljeni povečati naročnino, kar smo vsem organizacijam pismeno sporočili, obenem pa to povišanje objavil nekajkrat v samem listu.
Naročnina na »DELAVSKO ENOTNOST« znaša v letu 1958: MESEČNA 80 din, ČETRTLETNA 240 din, POLLETNA 460 din in CELOLETNA 900 din.
Nekateri naročniki in zaupniki so to, tudi za nas neljubo, toda nujno spremembo, prezrli in so nam nakazali kot celoletno naročnino le znesek 480 din.
Naročnikom in zaupnikom vljudno sporočamo, da bomo ta znesek vodili kot akontacijo, v pričakovanju, da bo razlika do polne naročnine skoraj poravnana.
Prav lepo in tovariško Vas pozdravljamo!
UPRAVA
MLADI KEMIČNI DELAVCI SO ZBOROVALI
NALOGE SO VELIKE
Na posvetovanju v Radečah so se pogovarjali o nekaterih vprašanjih slovenske kemične industrije. — Precejšnje so naloge klubov mladih proizvajalcev. — Kaj pa mladi delavci — člani delavskih svetov?
Nedavno tega se je v Radečah zbralo nad 100 mladih delavcev kemične influstrije Slovenije. To posvetovanje so Organizirali zaradi tega, »la |bi se pogovorili o nekaterih vprašanjih slovenske kemične industrije in da bi Razpravljali o nalogah mladinskih organizacij v podjetjih in komuni.
Na tem posvetovanju so veliko govorili o delu klubov mladih proizvajalcev. Menili so, da je njihova osnovna naloga, da se vedno bolj ukvarjajo s pre-
govorili o mladih delavcih, članih delavskih svetov. Nekateri delegati so se pritoževali, da ne najdejo dovolj razumevanja pri vodstvih podjetij in drugih or-
ganih, drugi so spet dejali, da imajo vso pomoč itd.
Zelo živahno so razpravljali tudi o nagrajevanju, premiranju in o strokovni vzgoji mladih delavcev. (Poudarili so, da starejši strokovnjaki včasih ljubosumno čuvajo svoje znanje, namesto da bi ga posredovali mlajšim delavcem.) F. P.
IZ SOSTANJSKE OBČINE
MLADINA BO GRADILA DOMA
HtttttMttttA*»«»**»**^***»*»A**»**»A*A*»*»*******,******4*>—Mot*********M*4**
VSEM OKRAJNIM SINDIKALNIM SVETOM, OBČINSKIM SINDIKALNIM SVETOM, SINDIKALNIM PODRUŽNICAM
in vsem onim, ki dobivajo naše glasilo brezplačno -in je bil plačnik naročnine REPUBLIŠKI SVET ZA SLOVENIJO sporočamo, da v bodoče REPUBLIŠKI SVET ZA SLOVENIJO ne bo več plačeval naročnine in jo mora zato poravnati vsaka organizacija sama iz lastnih za to predvidenih sredstev v proračunu za 1. 1958.
Naročnina za leto 1958 znaša: četrtletno 240 din, polletno 460 din, letno pa 900 din.
Ker so nam sredstva za redno izhajanje lista nujno potrebna, naprošamo za čimprejšnje nakazalo naročnine.
UPRAVA
Na razširjeni seji občinskega da bo Paka še letos tekla po komiteja Ljudske mladine v novi strugj do Šoštanja-izvodnjo, delavskim upravlja- Šoštanju so te dni obširno raz- Na tej seji so se tudi dogo-njem,	nagrajevanjem,	prouče-	pravijali o	te-m, koliko mladine	voriti, da bodo skupaj	z osnov-
vanjem	raznih zakonov	ter	da	bo odšlo gradit cesto Ljubljajia	nilmi organizacijami	Ljudske
klubi	mladih proizvajalcev	po-	— Zagreb.	(Prvega marca bo	mladine po tovarnah	in vaseh
odšlo iz te	občine 15 mladincev	pripravili javne oddaje v Radiu
Celje.^Prav gotovo je v šoštanj-ski občini precej mladih talentov, ki bodo z uspehom nasto-
roke dela tud- doma. V Šoštanju bodo letos začeli graditi kopališče, v Velenju telovadnico, nadaljevali pa bodo tudi z regulacijo Pake od Šoštanja do Velenja. Sodijo, da bodo precej dela opravili prostovoljno, tako
magajo delavskim svetom s koristnimi predlogi. Veliko so tudi v celjsko brigado.)
----------------------------- Mladina pa bo imela polne
Preklic sindikalne knjižnice
Sindikalno knjižico štev. 36.542 je izgubila in jo proglaša za neveljavno Cvahte Ljudmila,
Ljufcljana
pili v tej oddaji
Mytk,
. ****************
ŽIVAHNE PREDVOLILNE PRIPRAVE V TEZNU
»VEČKRAT NAS OBIŠČITE...«
publiški zbor proizvajalcev pa Stefan Pavšič, direktor mariborske Metalne, in Mara Fras, komercialna uslužbenka Tovarne sukanca na Teznem-
Zbori volivcev na terenu so bili dobro obiskani. Volivci so največ razpravljali o komunalnih vprašanjih, predvsem o cestni razsvetljavi na Teznem in o dograditvi osemletke na Pobrežju. Volivci so predlagali, naj se tem vprašanjem v bodoče posveti več pozornosti, in hkrati izrazili željo, naj bi jih izvoljeni poslanci - češče obiskali.	G- O’
S SEJE PREDSEDSTVA REPUBLIŠKEGA ZBORA SINDIKATA KEMIČNIH DELAVCEV SLOVENIJE
PRED VOLITVAMI
V industrijskih središčih bodo sklicali sektorske konference, na katerih bodo govorili tudi o tem, v kolikšni meri so v delovnih kolektivih izpolnili sklepe kongresa delavskih svetov

SEBOO
Volivci tezenske občine se marljivo pripravljajo na bližnje volitve. Sredi januarja so bili prvi zbori volivcev, na katerih so le-ti predlagali kandidate za kandidacijsko konferenco. Ti zbori so bili v vsej občini dobro obiskani.
Drugi zbori volivcev v tezenski občini ®o bil; pred kratkim zaključeni. Posebno" živahni so bili v TAM, Metalni. Elektro-kovini in v Svili. Na vseh zborih volivcev industrijske skupine so se zedinili, da kandidira v zvezni zbor proizvajalcev Srečko Ješovnik, predsednik delavskega sveta TAM, v re-
Na drugi seji republiškega odbora sindikata kemičnih delavcev Slovenije so razen o premijah in normah govorili tudi
nih organizacij. Na teh konferencah bodo med drugim razpravljali tudi o tem, v kolikšni meri eo v delovnih kolektivih
o pripravah na volitve delav- izpolnili sklepe kongresa delavskih svetov. (Kakor je znano, skih svetov.
morajo biti redne volitve zaključene do 30. aprila.)
V gospodarskih organizacijah naj bi člani delavskih svetov sestavili poslovna poročila In napravili analize o delu delavskega sveta in upravnega odbora.
Na seji republiškega odbora so tudi sklenili, da bodo v industrijskih središčih naše republike priredili sektorske konference, ki se jih bodo udeležili
Kaj so razpravljali na zboru volivcev v Štorah
Letos bodo v Štorah in okolici začeli graditi 26 stanovanj in nadaljevali gradnjo ceste Store — Svetina. Popravili bodo več občinskih cest, uredili trgovski lokal, začeli graditi železniško postajo, osemletko,
predsedniki in tajniki sindijcal- učilnic0 na Svetini itd'
F.	V., Sen vid: prejeli smo oba Vaša članka. Prvega, o premijah, ki je prenačelen, ne moremo objaviti, ker smo v prejšnji številki posvetili precej prostora temu vprašanju in so danes osnovna stališča tudi že pojasnjena. Drugi sestavek bomo nekoliko skrajšali in ga objavili.
G.	D., Maribor: Zal Je dogodek že precej za nami, zato ne moremo objaviti Vaše slike in vesti o obisku sovjetske sindikalne delegacije. Sliko Vam bomo vrnili. Toda pošljite nam še kdaj kakšne slike. Zadnjič ste pripisali, da pošiljate sliko tezenske šole, ki pa ni bila priložena k članku.
V. S., Celje:	Prejeli	smo
oba dopisa in drugega objavili Prvi z naslovom »Dobro je. da vemo«, je malce preveč •poetičen« in ga v našem listu ne moremo objavita.
J. M., Store: V treh dneh ste nam poslali dva prispevka o tisti zadevi (razgovor o vprašanjih zaposlenih žena). Medtem ko smo prvega uporabili, mora drugi v koš. Zato Vas še enkrat prosim, da nam pišete o vsem le enkrat, ker sicer popolnoma odveč obre-meoijujete sebe In nas.
Trdna politična podpora sindikatov
pogoj za uspešen razvoj delavskega samoupravljanja
▼ predplačilu Je mespčnn 80 din. četrtletna In celoletna uno din.
240 din. polletna 460 dir
(Nadaljevanje 5 1. strani) gani delavskega samoupravljanja lahko delujejo dobro samo tam, kjer je kolektiv politično razgiban, kjer je visoka politična zavest in kjer imajo podporo kolektiva in so z njim tesno povezani. Takega stanja pa si v kolektivu ni mogoče zamisliti brez dela sindikalne organizacije. To se pravi: ne le da ni sindikat nepotreben zato, ker so tu organi delavskega samoupravljanja, .ampak je treba reči prav nasprotno: organi delavskega samoupravljanja ne morejo delati kot je treba in se morajo prej ali slej spremeniti v navaden prirepek najrazličnejših problematičnih teženj, če nimajo krepke in trdne politične podpore, kontrole in pomoči-To politično kontrolo, podporo in pomoč pa ne more dati nihče drug kot politične organizacije, v prvi vrsti Zveza komunistov in sindikat. Tega bi se morali zavedati, ko postavljamo na dnevni red v sindikalnih organizacijah volitve v delavske svete.
Ce iz te splošne načelne ugotovitve gremo na konkretno, praktično analizo posameznih primerov, tedaj bi rekel naslednje: nesporno je, da Je v naših kolektivih zelo različen položaj in da bi bilo zelo napačno, posamezne primere posploševati, bodisi pozitivne bodisi negativne. Naš demokratični razvoj je danes dosegel tako stopnjo, da vpliva na stanje v posameznem kolektivu že zelo mnogo činiteljev, od splošno državnih pa do tistih neposrednih, ki so
v podjetju, včasih celo od najmanjših odločitev in korakov. In zmeraj j« treba videti konkretne vzroke. To govorim zaradi tega, ker se bom v svojem nadaljnjem izvajanju predvsem dotaknil nekaterih negativnih pojavov, ki se opažajo v delovnih kolektivih, ne da bi — ponovno poudarjam — želel kar koli posploševati in risati bodi-sd vsesplošno črno bodisi vsesplošno belo sliko, ker niti ena niti druga ne bi ustrezala dejanskemu stanju.
Kje so osnovni vzroki za probleme v kolektivu
Ce pogledamo, kje so osnovni vzroki za določene probleme v delovnih kolektivih, bi bilo seveda nesmiselno tajiti dejstvo, da imajo splošne objektivne težave, ki se z njimi borimo in splošni materialni položaj, ki se v njem nahajamo in ki bi ga vsi skupaj želeli čimprej izboljšati, da bi lahko hitreje dvigali življenjsko raven, da imajo torej vse te težave svoj določen političen odmev. Razumljivo, da ta odmev ni vedno najboljši, toda razlogi za določene probleme v delovnih kolektivih izvirajo mnogokrat tudi iz neposrednih razmer ih odnosov v kolektivu oziroma v komuni. V zvezi s tem se ustvarja politično nerazpoloženje in negodovanje predvsem v takih primerih:
Sklepi za pisalno mize
Prvič, predvsem tam, kjer se ravna nepolitično, kjer se ravna
zgolj po upravni poti, kjer nismo dosegli, da bi bili ukrepi operativnega vodstva dovolj pojasnjeni, tudi tedaj, ko so ti ukrepi pravilni. Splošna socialistična zavest našega človeka je prišla danes že tako daleč in razvoj njegove osebnosti je tolikšen, da preprosto ne prenese da šele po naključju zve, se nekaj dela, pa četudi se dobro dela. Naš človek smatra to že za neke vrste degradacijo, za neke vrste zapostavljanje in je v nekem smislu tudi užaljen. Naposled je tudi prav, če je užaljen. Delavec v podjetju hoče, da se mu vnaprej pove. kaj se misli napraviti, ne pa da lepega dne mimogrede na cesti zve, da je upravno vodstvo sklenilo napraviti to in to. ker je pač to pametno. Tega je v naših kolektivih dosti. Namreč da se sklepov ne tolmači, interes delavcev je razum, in moramo ga vzdrževati, ne pa ga zavračati, češ. kaj boš ti, to smo sklenili in čemu bi vam kaj razlagali, če je pa stvar, ki smo se zanjo odločili, pametna. V resnici pa ni tako. Ravno ia interes, ki ga delavci kažejo, moramo razvijati, kajti le-ta je zelo pozitivna stvar. Primer: očitno je na primer, da so nekje norme nepravilne in' določen krog ljudi smatra, norme nepravilne, mislijo, da se jih dš revidirati kar z nekim sklepom. Tovariši, to se danes ne da več. Danes je treba iti pred kolektiv, treba je povedati argumente, treba je poslušati protiargumente in po-
tega,
da
tega,
Ta
Ijiv
ker da so
tem ukrepati. Danes se kolektiva z administrativnimi in suhimi upravnimi akti, pa čeprav so pravilni, da ne govorim o tistih, ki so nepravilni, ne da več voditi. Kjer se tako dela, so povsod problemi in norme niso najboljše.
Neurejena materialna vprašanja
Drugič so problemi v poslovanju, problemi, ki imajo materialni značaj. Tu so stvari, ki izzivajo mnogo pripomb: tarifni pravilniki, tarifne postavke, delovna mesta, analiza delovnih mest, premije, razni materialni privilegiji, uporaba skladov, delitev stanovanj, nor. me, nadure, razne nagrade itd. Okrog tega, tovariši, je v naših kolektivih izredno mnogo razprav. Tu je zelo živo in polno je komentarjev. Ne mislim, da so vse pripombe upravičene, da so vsi predlogi dobri, da je vsa kritika, ki se včasih sliši s tem v zvezi, na mestu in pravilna. Ne mislim tega, tovariši. Mislim pa, da je te stvari treba razčiščevati, da mora imeti sindikalna organizacija v tem pogledu svoje stališče, ali je treba stvari napasti ali braniti ali pojasnjevati. Ce je nekje premijski sistem slab, naj sindikalna organizacija postavi to vprašanje na dnevni red in naj se razčisti, zakaj je slab. Ce je dober, ga bomo vsi zagovarjali, če pa ni, naj ga sindikalna organizacija prva napade in najbolj
glasno kritizira. Sindikalna organizacija bi morala taka vprašanja/postaviti na svoj dnevni red, sklicati kolektiv in doseči neko skupno stališče. Ta mate. rialna vprašanja, tovariši, niso urejena. To, da niso povsem urejena, še ni najslabše, kajti stvari se stalno menjajo. Tudi naslednja leta ne bodo še čisto urejena, ker gre tu za živ mehanizem, ki se razvija skupno z našim gospodarstvom in se jih ne da urediti enkrat za vselej. Ampak najslabše je to, če politične organizacije pri reševanju teh vprašanj ne sodelujejo in predvsem, če sindikalna organizacija ne deluje kot tista sila, ki mora ta vprašanja razčiščevati in postaviti na pravo mesto.
Dušitev kritike
Tretjič: neposredni demokratični odnosi v kolektivih, strah pred kritiko oziroma strah pred represalijami v primeru kritike, kar se v kolektivih tudi še dogaja.^ Glede tega še nismo napravili dokončnega preloma. Se se dogaja, da se delavci boje kritizirati, še se dogodi, ko govoriš z delavcem, da le-ta pra. vi: konec koncev imam družino in štiri otroke, naj se kdo drug zaletava v te reči, zakaj bi se moral’ ravno jaz. Dokler bodo člani sindikata še tako govorili, bo treba, tovariši, še dosti delati In krepko zavihati rokave. Ni treba misliti, da se s splošnimi slavospevi demokraciji in samoupravljanju da te stvari urediti. Te stvari se dajo samo tako urediti, da konkretno podpremo tistega, ki se boji, ali P» zagrabimo tistega, katerega se boji. S splošnimi pridigami * socialističnih odnosih se stvar he bo spremenila niti za dlako. Tukaj je potrebna konkreta* borba »za Janeza proti Jožet««*
Kdaj bom prišel na vrsto, morda letos, morda naslednje leto, to je vprašanje, ki tare mnoge izmed nas, ki potrpežljivo čakamo na stanovanje. Stanovanjska stiska je zares huda in je zato iisto naravno, da se tolikokrat pogovarjamo o njej.
Vendar doslej le nismo takn malo napravili, kot si danes misli marsikdo, ki čaka na stanor Vanje. Od leta 1945 do leta 1957 smo v vsej Jugoslaviji zgradili 270.000 stanovanj. To je veliko, če pomislimo, da je bila ta čas gradnja stanovanj pravzaprav zapostavljena, ker je bila kapitalna izgradnja na prvem mestu. V stari Jugoslaviji so v 20 letih zgradili 350.000 stanovanj, po osvoboditvi pa smo jih zgradili v desetih letih 250.000. Vzroki, da je stanovanjska stiska še hujša kot pred vojno, pa so še drugje.
Tik pred vojno je bilo zaposlenih v Sloveniji približno 190 tisoč ljudi. Danes se ta številka giblje že okrog 400.000 in živita dve tretjini ljudi od zaslužka v delovnem razmerju. Pred vojno je bilo prav obratno: tretjina ljudi je živela od zaslužka, dve tretjini pa od kmetijstva. Razen tega je tudi proizvodnja po voj-hi sila porasla. Ce predstavlja Indeks proizvodnje leta 1939 — 100, se bližamo danes že številki 400, kar pomeni, da proizvajamo
Delež gradnje stanovanj v naši republiki je znašal:
vseh
gradbenih del
vseh investicij
9 Zgrajenih stanovanj na 1000 prebivalcev
• 1953 1954 1955 1956
1952	ll,l«/o
1953	12,9%
1954	12,8%
1955	14,1%
1956	15,8o/o
22,4%
26,0%
25,80/o
27,5%
31,6%
To pomeni, da zavzema gradnja stanovanj danes že tretjino vseh gradbenih del in da ta odstotek nenehno narašča.
O pospešeni gradnji stanovanj priča še nekaj zelo zanimivih podatkov za našo republiko. Ce primerjamo namreč število novozgrajenih stanovanj s številom novih gospodinjstev, dobimo naslednjo podobo, ki kaže, za kolikšen odstotek novih gospodinj-
FLRJ
Slovenija
Srbija
Hrvatska
BiH
Makedonija Črna gora
2.4 3,0
1.9 2,3
3.9
1.5
2,8
2,0
2,7
1.4
2,0
3.4
1.5
2,1
1.7 2,1 1,2 1,6
2.8 1,7 1,5
2,1
2.7 1.6 2,3 2,9 1,2
2.8
štev smo	zgradili	nova stano-
vanja.	FLRJ	LRS
1953	60,2»/o	. 82,4%
1954	47,9%	84,S"/,
1955	47,2%	71,7%
1956	60,8«/, •	103,7%
Iz teh številk je razvidno, da smo v naši republiki daleč nad jugoslovanskim povprečjem in da smo predlanskim zgradili celo več stanovanj kot pa je bilo po približnih računih ustanov-
TA SLIKA *KAŽE, KAKO HUDA JE Se STANOVANJSKA STISKA IN KAKO JE, CE OBSEGA STANOVANJE ZGOLJ KUHINJO. IN SOBO; V TEH PROSTORIH PA SE STISKA VELIKA DRUŽINA.
F Jugoslaviji že štirikrat več kot pred vojno. Vsi ti delovni ljudje so se zaposlili v mestih in industrijskih središčih in je priliv z vasi stanovanjsko stisko močno povečal. Seveda je to nujna posledica vsake pospešene industrializacije, zlasti še pri nas, Ho smo morali vse napraviti pravzaprav iz nič.
V Sloveniji se je gradnja stanovanj zadnja leta gibala takole:
^953	4.213	stanovanj
*®e4	3.888	stanovanj
1®55	3.310	stanovanj
1956	4.150	stanovanj
1 jenih novih gospodinjstev. Vendar je ta leta nastal v Sloveniji primanjkljaj 2700 stanovanj, v vsej državi pa 119.000 stanovanj. Ce pa primerjamo, koliko stanovanj smo zgradili pri nas na 1000 prebivalcev, bomo ugotovili, da smo v naši republiki razen Bosne in Hercegovine precej na boljšem kot drugod. Povsem razumljivo je, da v Bosni prednjačijo, saj je tam skoraj povsem nova industrija in da je bila gradnja stanovanj eden izmed temeljnih pogojev sploh za njeno obratovanje.
Razen tega kaže opozoriti še na to, da j? odpadlo v Jugoslaviji leta 1955: 4,9, leta 1956 pa 3,7 novih prebivalcev na eno novozgrajeno sobo, v Sloveniji pa 2,5 in 2,6.
Kljub vsem dosedanjim naporom pa smo bili leta 1956 še daleč izza evropskega povprečja gradnje stanovanj na 1000 prebivalcev. Medtem ko je prišlo pri nas 2,1 stanovanja na 1000 prebivalcev, so jih zgradili v Avstriji 6, Belgiji in CSR po 4,8, na Danskem 4,5, na Finskem 7,5, na Irskem 3,8, v Italiji 4,8, v Franciji 5,5, v Sovjetski zvezi 8,2, v Zahodni Nemčiji celo 11. Za nami so še Vzhodna Nemčij i z 1,7, Madžarska z 1,6 itd. V perspektivnem planu predvidevamo, da jih bomo do konca 1961. leta zgradili 200.000, za kar je predvidenih približno 74,3 milijarde dinarjev letno. Samo v Ljubljani predvidevajo, da bodo ta čas zgradili čez 7000 stanovanj.
Po vsem tem sodeč, se v naši republiki kljub nekaterim črno-gledom z velikimi koraki približujemo' časori, ko stanovanjska stiska ne bo več predmet tako pogostih razgovorov. Premislimo namreč, da ne moremo računati le s tistim, kar imamo danes, da bodo v naslednjih letih gradbena in obrtna podjetja napredovala, da bodo končno le prešli na industrijski način gradnje, s čimer se bo gradnja stanovanj pocenila in čas gradenj močno skrajšal.
• Ozka grla stanovanjske izgradnje
Vsa ta leta po osvoboditvi bili naši napori osredotočeni na kapitalno graditev in njej je bila tudi prilagojena gradbena operativa in proizvodnja gradbenega materiala. Po gradnji tovarniških objektov smo n. pr. potrebovali sorazmerno malo opeke. Zato se je sedaj močno povečalo povpraševanje po opeki in predstavlja pomanjkanje opeke precejšnjo oviro pri gradnji stanovanj. Opekarniški obrati so skoraj docela zastareli, z nizko produktivnostjo, zato vozijo opeko od daleč, celo iz Vojvodine, kar gradnjo močno podraži.
Opekarne že pripravljajo načrte za rekonstrukcijo, polovica opekarn jih že ima. To bo stalo približno milijardo dinarjev. Lani so dobile opekarne 170 milijonov dinarjev na zveznem natečaju in se sedem opekarn v naši republiki že rekonstruira. V Ljubljani bo manjkalo letos pri-
bližno 3 milijone zidakov, saj plan proizvodnje opeke letos še ni nič večji. Zagotovljena so že sredstva za izgradnjo nove opekarne bodi na Golovcu ali pri Rašici, ker prevoz opeke dlje kot 50 km ni več ekonomičen. No, letos so si pomagali tako, da so se gradbena podjetja dogovorila, da bo vsak sorazmerno enak delež opeke nakupilo v oddaljenejših krajih in bodo tako lahko gradila s sorazmerno enakimi stroški.
Opeka je danes torej eden izmed največjih problemov stanovanjske izgradnje, manjka pa še nekaterih vrst materiala, n. pr. Bergmanovih cevi. Te cevi izdelujejo v Jugoslaviji tri podjetja, ozko grlo pa je posvinčeval-nica v jeseniški železarni, ki pa bo odpravljena že naslednje leto.
• 20:80
Veliko teže rešljivo je vprašanje gradbene obrti od inštalaterjev, pleskarjev do parketar-jev, stavbnih mizarjev itd. Danes traja izgradnja stanovanja približno poldrugo leto. Petino tega časa potrebuje gradbeno podjetje, da spravi stavbo pod streho, ves ostali čas pa zavzamejo ostala dela. Tu je pravzaprav največje ozko grlo stanovanjske izgradnje, ker so kapacitete obrtnih podjetij dosti premajhne, da bi pokrile rastoče potrebe. Zaradi velikega povpraševanja so tudi cene nenormalno visoke, produktivnost majhna in kvaliteta dokaj slaba, ker mo-
URBANISTlCNA UREDITEV MANJŠEGA STANOVANJSKEGA NASELJA Z VELIKIMI ZELENIMI POVRŠINAMI.
tipizirali posamezne gradbene elemente (vrata, stopnice, okna, predelne stene, preklade, ograje* se odločili Za enotne tipe notranje opreme in razdelitve stanovanjskih prostorov itd.). Vendar je pot do tega bržčas še precej dolga. Standardi morajo biti enotni za vso državo in vsa stvar precej počasi napreduje. Ljubljanski zavod za stanovanjsko izgradnjo si je sam pomagal ter je za stavbe, ki jih on gradi, določil standarde za stopnice, vrata, skupno z Zavodom za napredek gospodinjstva se je odločil za enotne tipe kuhinj itd. Z nekaterimi podjetji je stopil v kooperacijo, da proizvajajo posamezne elemente na industrijski način in niso zanje več odvisni od obrtnih podjetij. Tako bo lesni obrat v Borovnici te dni začel s serijsko proizvodnjo vrat ter bodo vsak dan napravili po sto
sebni in zadružni gradnji precej večja. Seveda pa kaže pri tem upoštevati tudi to, da imamo tudi velike družine, za katere je treba graditi velika stanovanja, ki pa morajo biti še bolj kot ostala cenejša, ker sp dohodki take družine na družinskega člana nižji kot ostalih.
Glede ureditve in notranje opreme stanovanj, kakor tudi glede zunanjega izgleda stavb si je ljubljanski Zavod za stanovanjsko izgradnjo nabral precej izkušenj in zaslug, ker ne dopušča projektantom in investitorjem odstopanja od normativov, ki jih je določil Mestni svet, če je gradnja kreditirana iz družbenih sredstev. Sploh kaže poslovanje tega zavoda, kako koristna in gospodarsko rentabilna je taka ustanova. Naj mimogrede povemo še to, da nameravajo v bodoče zavod reor-
PREMALO SAMSKIH SOB
Ko sem v »Dnevniku« bral poročilo Sveta za stanovanjske zadeve OLO Ljubljana, sem se prepričal, da je Ljubljana glede gradnje stanovanj zadnja leta precej napredovala. Nedvomno imata za organizirano gradnjo stanovanj največ zaslug Svet za stanovanjsko izgradnjo OLO in Zavod za stanovanjsko izgradnjo v Ljubljani.
Zdi se mi pa, da zidamo premalo samskih sob in garsonjer. Nekaj čez 115 samskih sob, kolikor jih je bilo zgrajenih v enem letu v Ljubljani, je občutno premalo. Prepričan sem, da bi občinski in okrajni sindikalni forumi v Ljubljani morali temu vprašanju posvetiti več pozornosti. Morda ne bi bilo napak, če bi ta sindikalna vodstva začela široko akcijo za gradnjo samskih sob. Vsekakor bi ne bila tako neizvedljiva akcija za zidavo velikega samskega doma, ki naj bi bil začetek večjega naselja v te namene. Sčasoma bi se stanovanjskim stavbam pridružili objekti družbene
prehrane in za kulturno življenje, nekaj takega, kot je študentsko naselje.
Glede denarja pa naj bi stvar uredili takole. Menda ni v Ljubljani nobenega podjetja, ki bi lahko samo postavilo samski dom z n. pr. 80 sobami. In ker takega podjetja ni, v blokih pa grade zelo malo samskih sob, naj bi tako stavbo gradili kolektivno. Prav gotovo bi našli podjetja, 1:1 bi bila pripravljena odkupiti samske sobe ali prispevati k gradnji take stavbe, če bi jim dali potem na razpolage) nekaj sob za njihove člane. Tako bi spravili skupaj vsako leto najmanj sto sob in sem tudi prepričan, da pravna vprašanja ne bi ovirala take pobude. Kot investitorji naj bi ne nastopala zgolj podjetja, marveč tudi ustanove, ki jih tare ta problem.
Morda si vso zadevo predstavljam preveč preprosto; toda vprašanje samcev brez stanovanj je le zelo resno vprašanje.
F. M.
raš biti konec koncev zadovoljen s tem, kar dobiš. Sicer pa tudi nič kaj ne kaže, da bo kmalu bolje. Kadra ni in tudi pripravljenost posameznih občin, da bi ustanovile take obrate, dosti ne zaleže. Tudi vajencev je sila malo v takih poklicih.
Ze dolgo časa govorimo, da bi bila gradnja stanovanj dosti cenejša, če bi standardizirali in
Tu je mesto sindikatov!
V takem primeru se mora po-»aviti sindikalna organizacija in PSstaviti stvar na svoje mesto. Dlefle teh odnosov, tovariši, ne smemo sami sebi zapirati oči. Seveda ni treba delati preplaha, “IM plat zvona ali pa misliti, “a se dajo ta vprašanja urediti * nekim govorom ali pa s tri--pdensko kampanjo. Ne, govo-rhn o teh stvareh z namenom, 6a bi sindikalne organizacije in Predvsem sindikalna vodstva orientirali h konkretnim, živim, Vsakodnevnim problemom, da 86 ne bi Izgubljala v nekem Pridiganju o socializmu na-sPloh, na konkretne in najbolj drastične pojave pa ne bi reagi-rala. o teh stvareh govorim z hatnenom, da pokažem, koliko dela nas še tu čaka, da bi imeli Pravilno perspektivo in da bi dela tudi sistematično lotili, rso to problematiko pa bi bilo ‘reba vnesti tudi v delavske svete in v organe družbenega
Upravljanja.
^di se mi, da so organi delavskega samoupravljanja nasploh Preveč enostransko, operativno Gospodarsko orientirani. Tako So orientirani predvsem zato. k®r se s prav te strani — gospodarske operative — neprestano *zvaja določen pritisk, na pribor na njihov dnevni red, za-radi česar se organi delavskc-8a samoupravljanja preveč1 ukvarjajo samo s stvarmi, prema-
0	Pa z ljudmi, preveč rešujejo Probleme in odnose, ki se porajajo zaradi stvari, premalo pa opsujejo, vidlijo in čutijo pro-
onie in odnose, ki se porajajo d nastajajo zaradi ljudi. Orga-
1	družbenega upravljanja, de-avski sveti, upravni odbori,
upno z direktorji in upravno-dPcrativnimi vodstvi, so prema-® Pod demokratičnim delavskim diskom, čeprav tak demokra-o*1* delavski pritisk v kolekti-h obstaja, je celo zelo živ hi sakodneven, toda marsikdaj ni
nikogar, ki bi ta pritisk, to razpoloženje, ta mnenja znal zbrati, analizirati, organizirati, pravilno usmeriti in postaviti stvari na svoje mesto.
Zbori proizvajalcev naj bodo tribuna sindikatov
Poglejmo na primer občinske zbore proizvajalcev. Občinski zbori proizvajalcev se bodo, če ne bomo energično stvari politično drugače postavili, spremenili v dolgočasne domove, ki se bodo sestajali na sestanke z dolgimi in suhimi dnevnimi redi- Sestali se bodo samo takrat, kadar bodo v tajništvu občinskega ljudskega odbora ali v predsedstvu smatrali to za potrebno, ker je pač tak predpis in je treba te in te stvari izglasovati, potrditi. To pa je seveda premalo. To jc nekaj, to marsikaj pomeni, ampak to je premalo. Sindikalne organizacije bi morale iz občinskih zborov proizvajalcev in sploh iz zborov proizvajalcev napravili eno svojih najglasnejših in najbolj avtoritativnih tribun, na katerih bi se stvari tudi politično postavljale, ne pa samo glasovalo o upravnih aktih.
Vzemimo primer odnosov med kolektivi, ki so tudi vir različnih komentarjev in marsikje tudi nezadovoljstva, mnogokrat upravičenega. Imamo kolektiv, ki dobro dela, pa morda komaj spravi skup eno dobro Plačo preko tarifnega pravilnika. Njemu nasproti, čez cesto, pa imamo slab ali povprečen kolektiv, a tj spravi skupaj štiri ali pet plač in si jih seveda tudi razdeli. Nesporno je, da nastane zaradi tega hrup po vsej občini in še izven nje. Kako je to mogoče? Vsi mislijo, da bi bilo treba take reči od vrha navzdol preprečiti. Dobro, to je administrativno gospodarstvo. Mogoče je treba tudi sistem spremeniti oziroma Izpopolniti.
Če pa bi se sestal občni zbor proizvajalcev, če bi dal občinski sindikalni svet pobudo, da se to postavi na njegov dnevni red, pokličejo predstavniki tega kolektiva in še drugi prizadeti ljudje, in če bi na tem sestanku postavili, da date denar za izboljšanje trgovine ali za druge komunalne potrebe, tako da bo imela vsa komuna od tega koristi, bi bila to koristna politična intervencija, pred katero bi moral vsak kapitulirata Za to so občinski zbori proizvajalcev, za to so delavski sveti, in ne čakati samo rešitve z vrha. Ponovno poudarjam: mislim, da je važen zakon In da bo treba v našem sistemu še marsikaj spremeniti. Sem daleč od tega, da bi trdil, da je v našem sistemu že vse do kraja dodelano. Toda ne smemo se samSi odreči orožju, ki ga imamo v ''okah. Konkretna politična, delavska akcija v tej smeri bi lahko zelo dosti napravila. Zlasti v okviru komun bi si morali prizadevati, da bi se čutil v njih politični pritisk delavcev, da bi tekle razprave z stališča enotnih interesov delavskega razreda.
Pripombe o zaključnih računih
In še vprašanje zaključnih računov. Zaključni računi gredo skozi delavske svete in občinske zbore proizvajalcev. Tam se često samo glasuje, namesto da bi sindikalna organizacija dala iniciativo, da se razpravlja o zaključnih računih, a čisto drugače kot sedaj; da se namreč jasno reče, tu šo ti in ti skladi, ki bodo šli v te in te namene, ne pa da se pred delavce vrže kup papirja, češ sedaj pa glasuj, ali je »konto 020« pravilen ali je nepravilen. Jaz, tovariši, ne bi mogel glasovati, ker se ne bi znašel v
vseh teh kontih, aji so pravilni ali niso. In to zahtevamo od ročnega delavca. Tako je, če se stvari nepolitično postavljajo, če pustimo, da stvari tečejo po svoji upravni poti in po svoji notranji upravni inerciji, namesto, da bi v vse te probleme vnašali plebejsko delavsko dušo In preprosto delavsko logiko. S to pa imamo na koncu koncev vendarle še zmeraj opravka, ker se nje ne da preskočiti, ker je ona tu in hvala bogu, da je tu, da je treba z njo vsaj v končni instanci računati.
Predvolilni shodi kolektivov
Tovariši, skušal sem pokazati na nekaj problemov, ki se mi zdi, da so sedaj pereči in bodo važni In aktualni še precej časa, še nekaj let in na katere bi se morale sindikalne organizacije predvsem orientirati ter s teh vidikov iti v volilno akcijo za volitve v delavske svete. Predlagal bi še konkreten organizacijski ukrep, da bi namreč sindikalne podružnice dale pobudo, da bi v predvolilnem času povsod sklicali množični sestanek kolektiva, na katerem naj bi dosedanji delavski svet podal konkretno poročilo o delovanju delavskega sveta in upravnega odbora. To poročilo pa bi moralo biti stvarno in bi moralo temeljiti na tistih problemih, ki delavce zanimajo. Moralo bi biti politično ekonomsko poročilo o delu, o odnosih v kolektivu Itd. Za te sestanke naj bi sindikalne organizacije pripravile tudi diskutante, če je treba tudi v naprej, ali pa naj bi obrazložila svoje stališče, ki bi bilo za osnovo razprave o vseh problemih, ki so za kolektiv najbolj pereči. Razprava na tem sestanku naj bi bila osnova za izbiro kandidatov in za splošno usmeritev bodočih organov delavske-ga samoupravljanja.
vrat enotnega tipa. Brž ko se je zvedela ta novica, so obrtna podjetja že znižala cene ...
Le tako bo moč odpraviti tudi ta ozka grla stanovanjske izgradnje, seveda pa bo parketar moral položiti parket, pleskarji bodo morali na stavbi pleskati Itd.
• Veliko majhnih in ne malo velikih stanovanj
Danes so namreč že mnogokje prišli do spoznanja, da je spričo take stanovanjske stiske smotrneje graditi manjša in cenejša stanovanja kot pa velika in draga. V tej smeri je že tudi močan pritisk delavskih svetov podjetij, ker si prizadevajo, da bi z denarjem, ki ga dajo za gradnjo stanovanj, zgradili čimveč in se čimprej rešili stanovanjske stiske, ki je zanje ne le socialni marveč tudi proizvodni problem.
O tem pričajo tudi statistični podatki, saj se iz leta v leto dviga odstotek v glavnem dvosobnih stanovanj. Tako so predstavljala leta 1955 tri ali večsobna stanovanja skoraj tretjino novozgrajenih stanovanj, leta 1956 pa le petino, kolikor so jih zgradili v družbenem sektorju, medtem ko so bila stanovanja v za-
'mmmmk
■iiiii
ganizirati v združenje graditeljev stanovanj s sistemom družbenega upravljanja vseh včlanjenih graditeljev.
Za delavske svete, ki odločajo, kakšna naj bodo stanovanja, je vedno najvažnejše, katera stanovanja bodo najcenejša, a vendarle ob tem tudi primerna. Izkušnje kažejo, da je najsmotrnejša gradnja štiri do petnadstropnih blokov. Nosilne stene takih stavb so v celoti iz opeke, razen tega pa je moč tudi stanovanja najsmotrneje razporediti. Kljub težnji, naj bo stanovanje čim cenejše, se le ne moremo odreči sodobnemu stanovanjskemu standardu, da je namreč v vsakem stanovanju razen sob in kuhinje še predsoba, shramba, stranišče in kopalnica, četudi samo prha. Seveda so v modernih stanovanjih še druge zadeve, vendar naj bo stanovanje tako zasnovano, da si lahko najemnik stanovanje po možnostih sam izpopolnjuje.
•Stanovanje samo pa le še ni vse. V ljubljanskem okraju n. pr. zahtevajo, da je treba v ceno stanovanja vkalkulirati še stroške za zgraditev prostorov za razne servise, skupne mehanizirane pralnice, menze, prostore
za igro in razvedrilo otrok, za družbeno življenje, ureditev razsvetljave, nasadov Itd. S temi sredstvi naj bi razpolagala stanovanjska skupnost, lahko pa se troši tudi pri gradnji bloka, če so v njem predvideni taki prostori.
® Denarja v bodoče ne bo manjkalo
Z zakonom o stanovanj skerd prispevku, ki ga je prejela Zvezna ljudska skupščina ob koncu 1955. leta, so zagotovljena sredstva za pospešeno stanovanjsko graditev. Ta kreditna sredstva se vsako leto večajo in bo čez čas veliko bolj vprašanje, kako denar koristno porabiti, kot pa da ga bo premalo. Danes je še tudi to problem in se bomo kmalu izkopali iz težav le, če bomo v gospodarskih organizacijah videli malo dlje kot do nosa ter iz razpoložljivih sredstev dali čimveč za gradnjo stanovanj.
Ob tem se odpira še drugo vprašanje. Pravijo, da si večja podjetja lahko grade stanovanja, ker imajo dosti denarja. Ce pa premislimo, da je to, če neko podjetje n. pr. z 2000 zaposlenimi zgradi sto stanovanj, prav toliko, kot če podjetje z, 20 zaposlenimi zgradi eno stanovanje, spoznamo, da je to prav isto. Manjša podjetja (trgovska, gostinska, obrtna itd.) naj združujejo svoje napore pri gradnji stanovanj, še bolj pa so zainteresirana za ustanavljanje stanovanjskih zadrug, s čimer angažirajo tudi sredstva interesentov na stanovanja. Vsak je pripravljen plačati tudi nekaj višjo najemnino, v kateri je vsebovano tudi odplačilo dolga, samo da bi dobil stanovanje. Sicer pa to ni nič novega, saj je že precej podjetij pri nas, ki dajejo zadružnikom poseben kredit na dolgoročno odplačilo s tem, da se zaveže, da bo toliko in toliko časa delal v podjetju. Občine pa naj bi predvsem skrbele za stanovanja svojih uslužbencev in javnih delavcev ter invalidov.
Vprašanje zase je še prodajanje novih stanovanj. Res je to za občino najhitrejši način obračanja vloženih sredstev. Vendar menimo, da bi ftiorali veljati za take gospodarske in družbene organizacije, ki stanovanja kupujejo, isti pogoji kot za tiste, ki grade stanovanja z delom svojih lastnih sredstev. Tudi njim naj prodajajo stanovanje na obročno dolgoročno odplačilo, kakor velja to za investitorja. Tako bi omogočili dosti širšemu krogu interesentov, da bi dobili stanovanje in končno tudi oni plačujejo stanovanjski prispevek, iz katerega se kreditira stanovanjska izgradnja.
Vse to je le nekaj vprašanj stanovanjske izgradnje, na katera smo hoteli opozoriti. Toda kmalu se stanovanjske stiske res še ne bomo rešili, smo pa na najboljši poti, da jo korenito rešimo, predvsem z razumevanjem delavskih organov upravljanja in ne zgolj občin, da bodo razpoložljiva sredstva namenili za gradnjo stanovanj, saj predstavlja stanovanje tudi del — in to velik del — življenjskega standarda. Potem bomo lahko govorili že tudi o »krizi stanovanjske krize«.	V. J.
V VELENJU JE ZRASLO MODERNO UREJENO MESTO, KAKRŠNEGA BI TEŽKO SE KJE NAŠLI V NAŠI DOMOVINI. NA SLIKI STA DVA BLOKA S PO 55 ENOSOBNIMI STANOVANJI. .
Delavska, enotnost # glasilo sindikatov Slovenije -h- leto xvii cena 20 din # 21. februarja 1953.
Ste v. 9.	•& stran a
OBČINSKI LJUDSKI ODBOR PIRAN JE RAZPUSTIL DELAVSKI SVET PODJETJA »PRIMORJE«
Jitace piaeane i$kuln)e
Dobili smo dvoje pisem, ki. razkrivajo razmere v avto-podjetju »Primorje«, Piran. Iz obeh je mogoče razbrati iste stvari: nemogoč odnos do delovnega človeka, slabo gospodarjenje, dušenje kritike, samopašnost direktorja, nedopustljiva slabost organov gospodarjenja in družbenih organizacij v podjetju itd. Toda preberimo si jih, da bo stvar jasnejša, in se potlej pomenimo o tem kaj več.
Tovariš Mirko Kos, nekdaj čof prometne službe avtomobilskega podjetja »Primorje«, nam je pisal tole:
»Preobširno bi bilo opisovati vse primere nepravilnih odpovedi in nečloveškega odnosa direktorja podjetja »Primorje«, Piran, do članov delovnega kolektiva. Kdorkoli se je zameril direktorju ali njegovim bližnjim, je odšel iz podjetja po določenem sistemu, tako kot Jaz.
Na delovnem mestu šefa pro. metne službe sem bil nekaj več kot leto dni. Dokler nisem grajal določenih pomanjkljivosti, je bilo dobro. Toda ko sem začel grajati razne nepravilnosti, sem postal kršilec reda v podjetju, tako kot vsi pred menoj, ki so si dovolili kaj podobnega. Direktor me je za ta prekršek — to je za kritiko slabosti — kmalu opozoril na ta način, da mi je mesečno plačo zmanjšal za 1500 dinarjev in delovno mesto vodilnega uslužbenca, ki sem ga zasedal (mimogrede povedano, opravljal sem posle v prometnem oddelku, 'ki bi jih morali predvidoma opravljati trije uslužbenci) spremenil v delovno mesto navadnega uslužbenca. To je storil tedaj, ko so v podjetju sestavljali nov tarifni pravilnik. Pri sestavljanju pravilnika je v popolnosti uveljavil svojo besedo, saj člani delovnega kolektiva niso vedeli za njegovo vsebino. Pristojni forumi so pravilnik pozneje razveljavili.
Zavoljo tega se nisem razburjal. Toda direktorju se je zdela kazen premajhna. Sklical je sestanek upravnega odbora, me poklical na sestanek in razložil članom vse moje »škodljivo« delo. Izrekel mi je zadnji opomin pred odpovedjo. To je bila obenem tudi prva kazen. Ker je bil to opomin upravnega odbora, sem se zavoljo njega pritožil na delavski svet podjetja. Ta pritožba pa je bila za direktorja In njegove najbližje nekako preveč obremenilna, ker je razen drugega vsebovala tudi podatke, kot na primer, kako je stal tovorni avtomobil dva meseca v garaži samo zato, da ga ne bi vozil šofer, ki se je direktorju zameril, drugega pa ni bilo. Tisti dan, ko sem izročil delavskemu svetu pritožbo, mi je direktor že priskrbel službo pri drugem podjetju, seveda pod pogojem, da le-to umaknem. Ker nato nisem pristal, me je poslal na delo v avtomehanično delavnico za avtomehanika. To je storil z namenom, da bi me prisilil, naj bi sam zapustil podjetje. Sem namreč 40-odstotni vojni invalid, imam pokvarjeno roko in ne morem opravljati avtomehaničnih del, čeprav Imam za to potrebno kvalifikacijo. Direktor podjetja Zivkovič Je za to dobro vedel, ko sem nastopil službo. S to premestit-
vijo mi. je seveda zmanjšal mesečne prejemke za okoli 5000 dinarjev. Pozneje je to premestitev razveljavila okrajna inšpekcija za delo v Kopru, znova pa jo je uveljavila Republiška inšpekcija za delo, in sicer na podlagi podatkov, ki jih Je poslala uprava podjetja (ti podatki so bili pomanjkljivi ter neresnični). Takrat, ko je direktor, poslal pritožbo na Republiško inšpekcijo dela, mi je tudi odpovedal delovno razmerje. Ker na to ni pristala arbitražna komisija pri občinskem sindikalnem svetu, je moral pritožbo umakniti. V prometnem oddelku je uprava podjetja nastavila novega šefa, mene pa so odpustili z obrazložitvijo, da se nisem prijavil na delo, ki mi je bilo dodeljeno (v avtomehanično delavnico). V avtomehanični delavnici, kot rečeno, nisem mogel delati zaradi invalidnosti ...
Iz pojasnil tovariša Kosa smo razbrali, da gre za več kot samo za obračun z enim čla-
IMg
OCI SO DRAGOCENE, VENDAR VČASIH NE MISLIMO NA TO. POGLEJTE TOLE DELAVKO. STRUŽI, TODA Ni-
nom kolektiva. Zato smo prosili Občinski sindikalni svet v Piranu, naj nam obširneje obrazloži . razmere v podjetju »Primorje«. Zal smo morali precej dolgo čakati na odgovor. Te dni pa smo ga prejeli. Tovariš Milan Cirk, predsednik komisije za družbeno upravljanje pri Socialistični zvezi v Piranu nam v dogovoru z Občinskim sindikalnim svetom v Piranu sporoča tole:
»V gospodarski organizaciji »Primorje«, Piran, je v času njenega obstoja, posebno pa v zadnjem času, vzniklo dvoje vprašanj: Odnos do delovnega človeka in do vodenja gospodarske organizacije, v zvezi s tem pa odnos do splošne ljudske imovine in pravilnega gospodarjenja.
Uprava omenjenega podjetja je dušila kritiko in zato ljudje niso več upali povedati svojega mnenja o tej ali oni stvari, 'pa čeprav bi bilo to koristno za ves kolektiv. Vratar podjetja je dejal takole: »Direktor mi je od časa do časa naročil, da ta in ta delavec ne sme več priti v podjetje in da sem jaz odgovoren za to.« V podjetju ljudje niso več razpravljali o storilnosti, grupirali so se, direktor je nekaj časa držal z eno grupo, drugič z drugo. Seveda se je to odražalo tudi na uspehu podjetja. Administratorka Zdenka je na primer povedala, da je morala zapisnike sindikata, osnovne organizacije ZK, upravnega odbora in delavskega sveta izročiti v cenzuro direktorju, ki je zahteval določeno dopolnitev. Najbolj konkreten primer pa je letno poročilo osnovne organizacije Zveze komunistov, ki nekaterim ni bilo všeč zaradi tega, ker ni bilo v njem zapisano, da je za slab položaj v podjetju kriv določen krog ljudi, in zato je bilo treba poročilo sestaviti znova. Za slabo stanje v podjetju pa so obdolžili sekretarja organizacije Mirka Kosa,
Tedaj ko je delavski svet razpravljal o predlogu za združitev podjetja »Primorje« s podjetjem »Slavnik«, je delavski svet pooblastil pet članov delovnega kolektiva, med drugim tudi direktorja, naj se pomenijo z vodstvom »Slavnika« o pogojih združitve dn o rentabilnosti. Direktor »Primorja« Zivkovič se je že tedaj dogovoril pri podjetju »Slavnik« za službo v primeru, če se bosta podjetji združili. To je storil mimo kolektiva in delavskega sveta. V podjetju pa je govoril drugače. Delovni kolektiv je na osnovi govora direktorja Zivkoviča odklonil združitev, predsednika delavskega sveta Emila Vončino in sekretarja podjetja pa je ožigosal kot izdajalca podjetja, češ da sta hotela podjetje »prodati«. Emilu Vončini so protipravno in proti vsem socialističnim načelom odvzeli pravico predsednika delavskega sveta in so ga hoteli tudi odpoklicati kot odbornika občinskega ljudskega odbora. Kolektivi, ki »o ga volili v zbor proizvajalcev, tega niso dopustili. Uprava podjetja, beri direktor Zivkovič, pa je Emila Vončino odpustila in v odpovedi navedla, da je nezaželen ter da mu bodo mesečne prejemke nakazali prek pošte za ves čas odpovednega roka.
MA OČAL. GRČAV DROBEC Tako se je zgodilo tudi s Ko-
KAJ LAHKO POŠKODUJE
OKO IW
som, Kendo in še nekaterimi drugimi uslužbenci dn delavci.
Toda ne gre samo za ta odnos do delovnih ljudi, gre tudi za gospodarske prekrške, za druge nepravilhosti. Vodstvo podjetja je kupilo delovne obleke za člane kolektiva na osnovi lažnega računa, ki jim ga je izstavilo podjetje »Jadro« v, Piranu, in sicer v znesku 103.000 dinarjev. Direktor podjetja je bil lani 122 dni na potovanju, nabavljač podjetja pa je potoval še več. Podjetje je imelo dva osebna avtomobila, s katerima pa so se posamezniki neupravičeno vozili. Vodstvo podjetja ni vodilo evidence o posameznem avtomobilu in kamionu, tako da sedaj ni mogoče ugotoviti, kdo je kriv za določeno izgubo. V prvih devetih mesecih lani imajo v tovornem prometu 769.000 dinarjev izgube. Izgubo izkazujejo tudi v lokalnem prometu. Računovodja podjetja je spremenil način obračunavanja in izkazal višji dohodek na osnovi ponovnega obračuna uporabe gum. Zaradi slabega odnosa šoferjev do nekega prevzetega dela Je moralo podjetje trpeti 300.000 din stroškov. Sodni stroški In kazni zaradi nepravilnih odpustov znašajo do 21. novembra lani 447.488 din. Zaradi tega, ker podjetje še nima tarifnega pravilnika, dobiva kolektiv le 75V« plače...
Občinski ljudski odbor — oba zbora — je o razmerah v podjetju »Primorje« Piran razpravljal več ur in po daljši raz-pravj sklenil odstaviti direktorja Zivkoviča, razpustiti delavski svet in postaviti prisilnega upravitelja...«
Iz obeh pisem je mogoče razbrati to, kar smo zapisali že uvodoma. Oba zbora občinskega ljudskega odbora sta torej sklenila odstaviti direktorja, razpustiti delavski svet in postaviti prisilno upravo. Občinski ljudski odbor ima pravico razpustiti organe upravljanja in določiti prisilno upravo. Vendar je to zadnji, skrajni ukrep. Ob podobnih odločitvah oblastnih organov se namreč človek upravičeno vprašuje, ali so vsi pristojni oblastveni člnitelji — to je občinski ljudski odbor in naposled tudi okrajni ljudski odbor — in politični činitelji — družbene organizacije v kraju, t0 je sindikalni svet, Socialistična zveza itd. — že prej res storili vse, da bi se položaj znotraj kolektiva izboljšal. Podjetje ni v določenem kraju izoliran organizem. Nad slehernim poslovanjem podjetja, nad razmerami znotraj podjetja morajo bdeti vsi ti činitelji. Razmere, kakor sta jih opisala tovariš Kos in tovariš Cirk, pa so dolgotrajnejšega značaja, nepravilnih odpustov je bilo že več. Vse to bi lahko že zdavnaj opozorilo pristojne činitclje, tako oblastvene kot činitelje v družbenih organizacijah, da v podjetju nekaj ni v redu. Torej že prej bj veljalo izreči ostro grajo posameznikom, opozoriti organe upravljanja in družbene organizacije v podjetju, da bi se uprli samopašništvu in se postavili na lastne noge in popravili krivico, ki so jo trpeli ljudje, ki so opozarjali na določene nepravilnosti.
Mogoče se bo zdelu komu, da smo posvetili preveč prostora samo temu primeru. To smo storili namenoma. Storili smo zato, da lahko iz tega, nekoliko daljšega sestavka bralec raz-
bere, kako drago je treba plačati določene izkušnje, kako škodljivo Je dušenje kritike in kako hudo se maščuje mlačnost organov delavskega upravljanja, mlačnost sindikalne organizacije.
Ce bi denimo delavski svet in upravni odbor podjetja »Primorje« večkrat med letom pretehtala, kako izpolnjujejo plan, ali so potrebna vsa potovanja direktorja in nabavljača, ali so upravičeni odpasti itd., potem bi naJbrže direktor Zivkovič ravnal drugače. Ce bi sindikalna organizacija in organizacija Zveze komunistov’ tehtneje razpravljali o vzrokih odpustov, o samovolji direktorja, 0 slabem gospodarjenju itd., če bi za vse to zahtevala energičnejših ukre. piov od delavskega sveta, potem bi bilo v podjetju že zdavnaj drugače. V tem podjetju gre torej tudi za družbeno odgovornost delavskega sveta in upravnega odbora ter za odgovornost družbenih organizacij v podjetju, da je lahko ©n sam človek spreminjal poročila, dušil kritiko, odpuščal ljudi, jih premeščal itd. Ne samo direktor, ta najbolj, vendar tudi vsi drugi organi se morajo čutit! krive za to, da so bila tu grobo kršena načela socialistične demokracije.
P. D.
ZA RAZVOJ GRADBENIŠTVA BOMO PORABILI DO 1961. LETA 69 MILIJARD DINARJEV DRUŽBENIH INVESTICIJ, KI NAJ POSPEŠIJO IN POCENIJO GRADBENA
DELA.
ZAPISEK IZ DELOVNEGA KOLEKTIVA »TEOL«
Rešite« v kooperaciji
!§g®p
■ Slavko Marjanovič ; PROUCeVAN3€ OflA ,
Delovni kolektiv tovarne Teol — tekstilnih in usnjarskih pomožnih sredstev v Ljubljani — se že vrsto let bori, da bi kljub težkim delovnim pogojem v polni meri opravičil zaupanje, ki mu ga je dala družba. Kako je do zdaj opravil kolektiv svoje naloge?
Leta 1952 je kolektiv, katerega obratni prostori so močno stisnjeni med Ljubljanico in Zaloško cesto v Mostah, izdelal 806 ton raznih izdelkov, slaba štiri leta pozneje pa že 1680 ton. če primerjamo proizvodnjo na enega zaposlenega leta 1952, vidimo, da je tedaj odpadlo nanj 16.450 kilogramov, leta 1956 pa je ta številka že narasla na 23.251 kilograim. To pomeni, da je v tem času narasla storilnost za dobrih 45 odstotkov.
Lani pa je bil ta vzpon še višji. Delovni kolektiv Teola je dosegel uspehe, na katere je lahko upravičeno ponosen. Ce te primerjamo z letom 1956, potem vidimo, da je dosegel pro-izvodnjio s 144 odstotki, prodajo pa celo s 151 odstotki. Vzrok, da je odstotek prodaje, ki so jo dosegli, večji od odstotka proizvodnje, je v tem, ker so prodajali redne zaloge. Proizvodnje pa niso mogli zvišati, nasprotno, lani so jo morali celo ustaviti za 10 dnd, ko so popravljali parni kotel. Tudi pomanjkanje surovin je zadajalo kolektivu precejšnje težave.
Storilnost se je lani povečala za 22l)/o, kar pomeni, da je sleherni delavec napravil lani 29.344 kg izdelkov. Uspelo jim je tudi znižati proizvodne stroš-
IA	/
Metoda proučevanje dela
Splošno — analiza
Razčlenjevanje je osnovna metoda vsakega proučevanja in torej tudi proučevanje dela. Toda pri proučevanju dela ni potrebno vedno razčlenjevati činiteljev do vseh podrobnosti. Ce obsega analiza več podrobnosti, potem je težja in dolgotrajnejša in torej' tudi dražja. Zato je treba pri proučevanju dela poprej določiti kakšna analiza je potrebna in ali je ta koristna za sestavljanje boljšega načina dela.
' Analitičar mora imeti smisel za analiziranje. Analitičar ne sme biti konservativen, ne sme imeti predsodkov — duh analitičarja je realen.
Analizo je treba opraviti zato, Ja pridemo do podatkov in pogojev, na temelju katerih b6 moč predvideti pojave, tako da se izognemo presenečenjem in nepredvidenim dogodkom. Organiziranje dela se sestoji v predvidevanju postopkov in aktivnosti, ki jo je treba opraviti zato, da lahko opravimo določen posel. Zato, da bi lahko predvideli vsako podrobnost posla, in . sicer, kdaj, kje, kdo in kako ga mora opraviti, zato, da bo delo opravljeno, je treb* z analizo določiti vse pogoje, od katerih je vse to odvisno.
Organiziranje dela je predpogoj za to, da dosežemo rezultate, analiziranje dela pa je pogoj za organiziranje dela.
Analizo je moč univerzalno uporabiti. Ta je koristna pri proučevanju vsakega dela, ne glede na strokovnost in
trajanje, ne glede na to, ali gre za oranje njive ali za delo s strojem v industriji ali pa za prodajanje bencina na bencinski postaji.	A
Analiza obsega vse potencialne fiini-telje dela: človeka, material, stroj (orodje) in metode.
Sistematičnost
Vsako proučevanje mora biti sistematično. To pomeni, da je treba problem proučevati po določenem, vnaprej začrtanem planu, s katerim je treba predvideti, kaj in kako naj bi raziskovali zato, da bi prišli do zaželenih rezultatov.
Pri proučevanju dela je sistematičnost zelo pomembna, kajti uspeh pri delu je odvisen od velikega števila činiteljev z različnimi vplivi. V industrijski proizvodnji je uspeh dela posameznika na delovnem mestu odvisen od človeka (kvalifikacije, spretnosti, utrujenosti), potem od orodja (pripravnega, slabega, nevarnega), od materiala (standardiziranega, materiala, ki ga je lahko obdelati, dobrega), od delovnih pogojev (osvetlitve, ogrevanja, ropota, vlage, prahu itd.
Sistematičnost nam mora zagotoviti, da pri proučevanju dela ne izpustimo katerega od vplivnih činiteljev, od katerih je odvisen uspeh pri delu.
Stalno izpopolnjevanje načina dela In pojavi novih del pa zahtevajo, da se tudi sam sistem proučevanja dela menja in izpopolnjuje.
Ciklus
Vsako proučevanje začenjamo z razčlenjevanjem — analiziranjem. Z analizo dela raziskujemo vse štiri elemente dela skupno s spremembami, ki jih doživljajo le-ti med procesom dela.
To, kar je značilno za proučevanje dela, pa je ciklus analiziranja. Tedaj namreč, ko na temelju rezultatov analize določimo način dela, analiziramo tudi tega, zato da bi spet našli nove možnosti za izpopolnitev dela.
Proučevanje dela obsega tele faze:
1.	snemanje obstoječega načina dela,
2.	analizo dobljenih — posnetih — podatkov,
3.	sestavljanje izboljšanega načina dela,
4.	poučevanje Izvajalcev o Izboljšanem načinu dela,
5.	določanje standardnega časa — norme.
Ciklus proučevanja dela je v tem, da po peti fazi ponavljamo prvo, to je, da je potem ko uvedemo izboljšan način dela in tudi zanj določimo norme, tega znova snemamo in analiziramo zato, da bi ga še izboljšali, kajti kot je dejal Ford, ni dela, ki ga ni mogoče bolje opravljati, kot'se opravlja danes.
Tedaj, ko najdemo najboljšo rešitev za obstoječe pogoje, je treba to predpisati kot standard, ki je obvezen vse dotlej, dokler se pogoji ne spremene. Ne smemo pa pozabiti, da je prepogosto analiziranje in spreminjanje metod lahko bolj škodljivo kot koristno. Ustvarja namreč nervoznost, negotovost in brezperspektivnost izvajalcev.
Snemanje obstoječega načina dela
Snemanje obsega ves posel: od tega, da nekdo vzame v roke material ali orodje, pa dotlej, da preda gotov predmet.
Delo lahko opravljamo na različne načine, vsak način dela pa imenujemo proces dela. Slika vsega procesa dela daje posnetek posla — sliko načina dela.
Proces dela Je sestavljen iz postopka. Osnovni postopek je operacija. Ta predstavlja delo, ko se v določenem nepretrganem času na materialu dogajajo spremembe glede kakovosti ali dimenzij. Razen operacije pa vsebuje proces dela še druge postopke: prenos, kontrolo, čakanje tedaj ko se dogajajo spremembe stanja materiala.
Postopek izvajamo z gibi, navadno z gibi rok.
Skupino ponavljajočih se gibov, ki jih lahko organizacijsko združimo, imenujemo prijem. Gibi so sestavljeni iz mikrogibov. Mikrogibi se nanašajo na elementarne gibe — ter-blige.
Snemanje se začne s tem, da najprej izberemo posel (v določeni proizvodnji), ki ga hočemo posneti. Potem ta posel razčlenimo na postopke. Postopke popisujemo po vrstnem redu v obliki pregleda.
(Nadaljevanje prihodnjič)
ke in stroške uprave za 6%, kar gre deloma na račun dosežene storilnosti, deloma pa na račun znižanja drugih materialnih stroškov. Za letošnje leto pa si je kolektiv postavil še večje naloge, kot jih je dosegel lani; tako glede količinske proizvodnje kakor tudi glede uvedbe novih izdelkov.
In kje naj iščemo vzroke za uspehe, ki jih je ta kolektiv dosegel v razmeroma kratkem času? Med prvimi je prav gotovo prenos pravic upravljanja podjetja na delovni kolektiv. Delavski svet tovarne Teol redno vsak mesec podnobno analizira obračun proizvodnje in prodaje ter tako lahko sproti odkriva vse slabosti, ki tu in tam ovirajo delo. Na osnovi tega dobijo organi delavskega upraivljar](ja in seveda operativno vodstvo jasno sliko, kaj je treba ukreniti, da se odpravijo ugotovljene napake in pospeši proizvodnja.
Tudi nenehna skrb za izpopolnjevanje organizacije in za večjo strokovno usposobljenost slehernega posameznika, s prirejanjem raznih tečajev in seminarjev, v tovarni, je važen činitelj pri hitrem in odločnem reševanju problematike podjetja. Skrb za disciplino in pravilne medsebojne odnose spodbuja kolektiv k večjemu delovnemu poletu. Vsa važnejša vprašanja rešuje delavski svet v najtesnejšem sodelovanju s člani kolektiva. Jasno določeni cilji in upoštevanje slehernega dobrega predloga vplivajo na kolektiv ter ga silijo k zavestnemu izpolnjevanju danih nalog.
Pri vsem tem pa seveda ne zanemarjajo tudi stočbi m delovnega človeka. Za oddal: je kolektiv odprl lani v Piranu počitniški dom. Da bi v okviru danih možnosti priskrbeli najbolj potrebnim udobne domove, je kolektiv nedavno kupil tudi
trinajst stanovanj. To pa je šele začetek.
Na koncu naj omenimo še nek posebno pereč problem:
Delovni kolektiv Teola je na sedanjem prostoru v glavnem že izkoristil vse dane možnosti in nima več pogojev za nadaljnji razvoj. Da ne bi zaostal v proizvodnji, bo potrebno vsekakor nekaj ukreniti. Delavski svet in ves kolektiv je že večkrat razpravljal o tem vprašanju in s temi težavami seznanil tudi ljudski odbor. Menijo pa, da bi bila najboljša rešitev za nadaljnjo rast proizvodnje kooperacija s kakim sorodnim podjetjem. Tako bi ustvarili nove pogoje za nadaljnji razvoj industrije. Seveda pa bodo morali o vsem tem reči besedo tudi drugi činitelji, saj to vprašanje presega možnosti in pristojnost kolektiva. S. K.
PRED 8. MARCEM
RAZGOVORI Z DELAVKAM
Pred dnevi se je v Železarni Store prvič sestala komisija za ženska vprašanja pri sindikalni podružnici. Razpravljali so o nalogah in delovnem programu komisije za leto 1958. Sklenili so zahtevati, da vodstvo podjetja v šamotarni čimprej zgradi kopalnice in garderobe. Komisija bo skušala pritegniti k aktivnemu sodelovanju vse zaposlene žene. Sklicevala bo redna posvetovanja, na katerih se bodo pogovorili o delu, zlasti pa o problemih žena. Že sedaj se pripravljajo na proslavo 8. marca.
Predstavnice občinskega in okrajnega odbora Ženskih društev so imele te dni po končanem delu prvi takšen razgovor z ženami, zaposlenimi v šamotarni Železarne Store. V razgovoru je sodelovala tudi poslanka Zvezne ljudske skupščina tovarišica Helena Borovšak.
M ZAPRAVIMO ZAUPANJA
v nagrajevanje po učinku, ki smo si ga lani znova pridobili
jo naj, da iz raizpoložljivih sredstev gospodarskih organizacij za akontacije na osebne dohodka najprej izplačajo tarifne postavke, takoj za njim norme, nočno delo in šele potem vse ostala obveznosti, koit je nadurno delo, premije itd. To pomeni, da sa morajo odgovorni činitelji V
(Nadaljevanje s 1. strani)
delo bolje uredili, bi lahko tudi ta sredstva zmanjšali. Ce bi bila merila za premije drugačna, bi ostalo še več denarja za nagrajevanje p© učinku, premije pa bi temeljile na realni osnovi.
Naloge sindikatov so potem- podjetjih lotiti proučevanja no-
takem zelo jasne: da za vsako ceno preprečijo kakršnokoli ukinjanje nonm dn sploh nagrajevanje po učinki*. V tem pogledu naj sindikalne organizacije nudijo delavcem vso podporo, kajti znano je, da so delavci nerazpoloženi do tega, da bi v podjetju ukinili norme. V izjemnih primerih pa, ko bi morda kdiaj pozneje — ne sedaj, kajti prvo četrtletje lahko izplačujejo kot doslej — razpoložljiva sredstva za izplačevanje akontacij ne zadoščala, pa naj sindikati zahtevajo od pristojnih organov gospodarskih organizacij, da le-ti zbero potrebno dokumentacijo, jo predložijo pristojnim državnim organom, ki so pooblaščeni zvišati odstotek akontacij na osebne dohodka Sindikati naj za tako stališča pridobe delavske svete, vztraja-
tranjih rezerv, ki se ponekod kažejo v preobsežnem nadurnem delu, v nepravilnem premiranju itd. Prav tako naj sindikalna organizacije odločno nasprotujejo slehernemu povezovanju potreb po reviziji norm s sedanjim zakonom o delitvi dohodka. Urejanje norm je namreč stvar urejanja notranjih odnosov v gospodarskih organizaJ, cijah. Kjer so norme nerealne, tam zaposleni, ki prejemajo svojo nagrado na račun nerealnih norm, odvzemajo del sredstev ostalim, ki delajo ali P° realnejših normah ,ali ki delajo po času. Seveda pa velja za vsako spreminjanje norm obvestiti tistega, ki se ga to tiče, skratka, norme je treba spreminjati v soglasju z delavci, s kolektivom in jim pojasniti zakaj so dol«” čene spremembe potrebne.
DELAVSKA ENOTNOST * GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE * LETO XVII & CENA 20 DIN *	21. FEBRUARJA 1958.
ŠTEV. 9.	& STRAN 4
Kako otrok gleda film
*	n
film nanj vpliva
Preden spregovorimo o otroku, ki se znajde pred Ulmskim platnom, moramo na kratko povedati nekaj bistvenih misii, kako film sploh deluje na gledalca.
Danes je film narejen iz številnih sestavin, toda bistvena je kljub zvoku, barvam, različnim novim oblikam slike in zvoka — vendarle slika. Film posreduje gledalcu misel, sporočilo, pripoved. Vzbuja torej v njem čisto določen vtis. Vsaka filmska sličica — v zvočnem filmu se jih v sekundi 21 zvrsti pred našim očesom — je delček in nosilec tega vtisa, te misli in mi te drobne delčke, ki jih naše oko in naša zavest ločeno ne dojemata, sestavljamo v celoto. Film je fotografija, predvsem fotografija — toda ne tista statična fotografija, ki jo poznamo pod tem pojmom, temveč »oživljena fotografija«. Leta podaja in posreduje v trenutku (morebiti v tisočinski sekunde) ujeto podobo resničnosti, kakor jo je videlo izredno občutljivo oko' fotografske kamere, ki so ga vodili razpoloženje, miselnost in odnos človeka-fotografa do resničnosti.
Film na je sestavljen iz tisočev drobnih sličic. v vsaki izmed njih je tisti trenutek ujeta podoba resničnosti, kakor jo je videl ustvarjalec filma. Toda vse te drobne sličice spregovore šele takrat, ko so med seboj povezane v takšno zaporedje, da človekovo oko ni več sposobno ujeti ločeno teh drobnih sestavnih delčkov, temveč se mu prelijejo v živo podobo, ki šele ustvaja vtis, posreduje misel In gledalcu govori. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da prav zato, ker film na vsem lepem v gledalcu ustvari vtis resničnosti, pogosto celo potencirane resničnosti, obstoji
—	nevarnost, da resničnost spremeni,
—	možnost, da posreduje podrobnosti te resničnosti tako, da jih gledalec, ki bi jih sicer v vsakdanjem življenju sprejel brez nevšečno-nih vtisov, sprejema z neprijetnostnim občutkom,
—	možnost, da gledalcu (posebno mlademu) odpre oči za stvari, ki ga v vsakdanjem življenju niso zanimale, pa jih zdaj ta vtis, ki ga posreduje film, postavi na vsem lepem v središče zanimanja,
-	možnost, da približa gledalcu nopet v novi luči stvari, ki se jih je v vsakdanjem življenju že naveličal in nekam' otopel zanje.
Ce upoštevamo vse to, nam ne ho težko spo-znati, da ima film velike prednosti tudi ugod-hosti, če hočete) pa tudi pomanjkljivosti (nevarnosti v nekem smislu). Gledalca vleče v kino — vsaj za pretežno večino velja ta ugotovitev — nekaj drugega, kot v gledališče — namreč priložnost, da si brez truda (!) in pravzaprav z večjim ali manjšim užitkom ogleda drobec »življenja«, ki ga film — tokrat odvisen od številnih činiteljev — po svoje(!) oblikuje v »resničnost«. Prav po odnosu gledalca do podobe življenja, ki jo čara film s svojo sliko na filmsko platno, je mogoče gledalce razdeliti v tri glavne skupine. Prvo skupino sestavljajo tako imenovani »realistični gledalci«. Ti opazujejo film kritično, kakor da bi motrili življenje okoli sebe. I>«javnost teh gledalcev in njihov odnos do vsega, kar vidijo na platnu, ostaneta ves čas filmske predstave .in po njej nedotaknjena in zavestna — skratka pri njih ne prihaja do tistega, kar smo v prejšnjem sestavku kratko imenovali »poistovetenje«. Drugo skupino sestavljajo tisti gledalci, katerih samokontrola in aktivnost se med predstavo občutno zmanjšata, a vendarle ne zamreta popolnoma. Kljub temu, da jih je film, ki ga gledajo, pritegnil, ne izgubijo povsem stika z okoljem, v katerem so, in reagirajo skupaj z njim. To so gledalci, ki se prav tako ne vživijo popolnoma v dogajanje na filmskem platnu. V tretjo skupino štejemo tiste gledalce, ki se med filmsko predstavo popolnoma ločijo od prvih dveh. Pri teh gledalcih popolnoma zamre !n izgine zavest, da dogajanje na filmskem platnu ni resničnost, temveč »stvarnost«, kakršno je oblikoval filmski ustvarjalec po svoji želji, miselnosti itd. Takšen gledalec v trenutku, ko se vživi v dogajanje na filmskem platnu, postane popolnoma nekritičen, podzavestno se odpove lastnemu jazu, vse dogajanje — tudi povsem nemogoče stvari — sprejema kot golo in dejansko resničnost.
Razumljivo je, da meje med temi tremi skupinami niso strogo začrtane in da poznamo gledalce, ki med filmsko predstavo nihajo med enim in drugim tipom gledalca.
Ne pozabimo, da ima vsak film namen čimbolj vplivati na gledalca. Za filmske ustvarjalce in proizvajalce bi seveda bilo najbolj idealno, da bi imeli opravka samo z gledalci tretje skupine. 2al, je teh v — različnih inačicah seveda
»■Življenje« je novo delo zelo NADARJENEGA FRANCOSKEGA REŽISERJA ALEKANDRA AS-TRUCA, KI GA BOMO SPOZNALI PO NJEGOVEM PRVEM FILMU »ZLA SREČANJA«. NA SLIKI SO OD LEVE PROTI DESNI CHRISTIAN MARQUAND, ALEKANDER ASTRUC IN MARIA SCHELL.
-= največ med filmsko publiko (za njih so In Se izdelujejo n. pr. v Hollywopfiu na tekočem traku proizvode »tovarne sanj«). Ce bi pa imeli priložnost podrobneje analizirati te gledalce, bi videli, da imajo mnogo pomanjkljive ali sploh nobene filmske kulture.
Samo po sebi se seveda postavlja vprašanje, zakaj film tako raznoliko vpliva na človeka. Odgovor na vprašanje je kratek: film deluje na človekov čustveni svet. Čustveni vpliv filma je mnogo večji, kakor samo psihičen. Nekateri filmologi celo zatrjujejo — in praksa potrjuje njihove trditve — da je čustveni vpliv filma mnogo večji kakor vpliv katerekoli druge umetnosti, To svojo trditev utemeljujejo takole; gibanje vpliva na človeka bolj kot mirovanje, iluzija resničnosti ni nikjer tako močna kot v filmu, film prestavlja gledalca vedno v filmsko »sedanjost«, gledalec se poistoveti z očesom filmske kamere, saj mora dogajanje na filmskem platnu gledati z njenimi očmi.
Zdi se mi zelo potrebno zapisati vsa ta dognanja in misli, ker so nam ključ za razmišljanje o vprašanju, ki smo si ga zastavili.
Otrok dojema film podobno kot primitiven človek. Govorim predvsem o otroku pred puberteto, ker se mi zdi, da je treba o tem filmskem gledalcu posebej spregovoriti, saj smo videli, da jih med filmsko publiko ni ravno malo. Primitiven, s tem mislim filmsko neizobražen, kulturno slabo razgledan človek gleda le slike in jim še ne pripisuje določenega pomena, v njih tudi in išče podobne ralnosti. Otroke priteguje predvsem gibanje, le gibanje vzbudi njihovo pozornost in samo to ohranijo v spominu. V dobi nekako od tretjega do šestega leta pa si otrok zapomni od celega filma le posamezne sličice, ki se kakorkoli vežejo na njegove trenutne želje in spomine. To ugotovitev mi je potrdila gospa Sonika Bo, ena izmed najzaslužnejših delavk na tem področju, ko me je povabila na filmsko predstavo kluba Cen-drillon, ki je bila namenjena otrokom te starosti. Že vnaprej mi je povedala za kateri film jo bodo otroci prosili, naj jim ga še enkrat pokaže. Bil je to kratek filmček o dveh medvedkih, ki sta se igrala, podila in zabavala po borovem gozdičku. Mislim, da so ga posneli Poljaki. Otroci so prosili za ta film, ker je prikazoval njihovega ljubljenca — medvedka, ki ga poznajo od doma, saj se z njim prebudijo, preživljajo z njim najlepše urice in z njim zvečer tudi zaspijo. Otrok te starosti ne more slediti filmskemu dogajanju, zato je zgrešeno, ko ga jemljejo starši s seboj na predstavo filma za odrasle.
Med sedmimi in dvanajstim letom — torej v predpuberteti — se kaže vedno močnejša dojemljivost otrok za dejanje. Seveda pa bi bilo zgrešeno misliti, da je tedaj otrok že sposoben objektivno razločevati vrednosti posamezne stvari, osebnosti in dejanja. Ze tempo filma, ki je posnet za odrasle gledalce, je takšen, da bi ne ustrezal otrokovim sposobnostim dojemanja. Znanstveniki, ki so raziskovali duševne in telesne vplive filma na otroka v tej starostni dobi, so dokazali, da film. ki je namenjen odraslim. lahko odraslim, lahko otroka v tej star rosti	poškoduje, da ga fizično izmuči
in da že v tej rani mladosti negativno oblikuje njegov okus in s tem odnos do filma, kajti v njem se podzavestno nalagajo vtisi, ki jih ne more doumeti in vskladiti, toda vtisi ostajajo in se pozneje negativno uveljavijo.
Sele v nuberteti začenja otrok sprejemati film v glavnem tako kot odrasli gledalec. Šele v tej starosti začne filmsko dogajanje in ga tudi razume. Film je pubertetnikom vrata v svet odraslih. Tu je skrivnost visokega odstotka pubertetnikov med filmsko publiko ne samo pri nas, temveč po vsem svetu. Žal, vse preradi pozabljamo na otrokovo željo, da bi pobliže spoznal svet odraslih. Mladi gledalec-pubertet-nik in v času neposredno po puberteti išče v filmu življenjsko resničnost. V tem iskanju vrat v svet odraslih ga večkrat prevarajo proizvodi »tovarn sanj« in speljejo na pot zlaganosti in Izumetničenosti. Mladega človeka pelje v kino prava žeja po doživetjih, fantazija, ki se ravno v tem času prebuja tako močno v našem otroku, hoče dobiti v kinematografu odgovore, pobude in snov za sanjarjenje. To je čas, ko vsak mlad človek doživlja obdobje junaŠkosti.
Ce upoštevamo razpoloženje otrok v tej starosti, nam bodo podatki o najpriljubljenejših filmskih zvrsteh, ki sem jih navedel v prvem sestavku, razumljivi, dobili dobo svojo psihološko utemeljitev. Nekateri celo menijo, da mladina zato v tem starostnem obdobju tako ljubi dinamične, akcijske filme, ker je v njih zbrano bogastvo dejanj, gibanja in doživetij, ker ta ritem ustreza razgibanosti, ritmu mladega Človeka.
Erotična plat filma zdravega otroka v tej starosti vabi samo zaradi njegove prirodne radovednosti. V. Angliji so se prav posebej posvetili raziskovanju vpliva erotičnih filmov na mladino, posebno med puberteto in v letih neposredno pred njo ter po njej, a njihove zelo natančne študije so potrdile samo to, da vabi mladino k takšnim filmom le radovednost, ki je utemeljena v splošni težnji pri tej slabosti — odpreti si vrata v svet odraslih. Zelo verjetno pa je — iz svojih skromnih pogovorov z mladimi ob taksnih filmih imam nekaj zgovornih primerov — da bi erotični filmi oziroma erotični prizori v filmih mladtine ne mikali tako, če bi poprej dobila v družini zdravo, pretehtano in primerno spolno vzgojo.
Govorili bi lahko precej podrobno še o ostalih motivih, ki vodijo mladino v kino, kakor so želja po razgledu v svetu, po spoznavanlu dežel, ljudi, načinov življenja in drugih stvari, ki jih ne pozna. Toda na koncu bi vendarle lahko spravili vse te motive na isti Imenovalec — namreč na že omenjeno željo po spoznavanju sveta odraslih.
Povedati moramo še nekaj kratkih misli o odmevih filmov, ki jih mladi ljudje gledajo, v njihovi duševnosti. Filmi oblikujejo okus in tudi značaj (!) mladega človeka. Vplivi filma so, žal, prepogosto negativni, kajti slabih ali vsaj podpovprečnih filmov je več kot dobrih. Ne smemo pozabiti, da si mladina mnogo filmov ogleda dvakrat, trikrat ali celo večkrat. Isti motivi se pojavljajo v različnih variantah, vtisi in z njimi vplivi se neprestano množijo. Ob ponavi^nčem doživljati iu filmskih zgodb pa se nalagajo v duševnosti in značaju mladega človeka toliko časa vtisi, da se iz- njih razvije izkustvo, ki ga skuša mladi človek pogosto uporabljati tudi v svojem vsakdanjem življenju. Stvar gre včasih celo tako daleč, da si pubertetnik gradi pogled na svet in življenje iz kamenčkov, ki jih je zbral po raznih filmih. Mlad, duševno in nazorsko še ne popolnoma oblikovan človek namreč sprejema iz filmov le tisto, kar more s svojim miselnim svetom in znanjem razumeti, posebno pa tisto, kar njegovemu razpoloženju in splošni uresničitvi ugaja.
In še nekaj za konec tega poglavja. V luči teh spoznanj o vplivih filma na otroka je odgovornost tistih, ki pri nas nabavljajo filme, izredno velika. Mar se je vsi zavedajo? Pa še to! Pri nas nimamo preventivne filmske cen-z’.xre, ki bi prepovedala mladini v določenih starostnih obdobjih obiskovati nekatere filme. Osebno tudi ne verjamem mnogo v takšno cenzuro, ker vem iz Lastnih izkušenj, da je bil v mojem času film, ki ga je spremljalo opozorilo »prepovedano mladini do 18. leta« najmikavnejši in smo si ga zanesljivo ogledali. Toda organi, ki ocenjujejo in dovoljujejo predvajanje filmov —- mislim, da so to predvsem zvezna komisija za pregled filmov in republiški sveti za izbor filmov — bi bili dolžni opozoriti starše, vzgojitelje in na koncu tudi upravnike kinematografov na filme, ki jih mladini v različnih starostnih obdobjih ne kaže priporočati. Pripombo bi bilo treba objaviti skupaj z repertoarjem, tako bi starši, ki jim ni vseeno, kod hodi njihov otrok in kakšne filme gleda, dobili vsaj skromno napotilo.
VITKO MUSEK
m
<§
m
9
®
m

®
m
9
©
m
m
m
9
m
v
9
9
9
9
9
Razstava . del Moše Pijada
»Kaj bi bil dosegel, ko bi bil delal nepretrgoma vseh dvainštirideset let? Pa to vprašanje je neumno. Mar ni očitno, da bi ne bil tisti človek, kot sem in zato tudi ne ta umetnik kot sem, ko bi se bil ves ta čas ukvarjaj! šemo 's slikarstvom. In v takem času!..«
Tako je dejal o Sebi slikar Moja Pljaide v dneh, ko se mu je želja, ki je tlela v njem, odkar je prvič prijel za čopič, uresničila, ko je v svojem prvem in poslednjem ateljeju pred leti zbral vsa olja in risbe, da bi jih vsaj enkrat videl zbrane — on sam in njegovi prijatelji.
Da, v Moši Pijadu sta bila dva genija. Bil je človek, ki se je vse svoje življenje boril za pravice ponižanih in razžaljenih, ki je za uresničitev svojih načel žrtvoval največ, kar je mogel — svoja najlepša leta. Njegova revolucionarna pot nam je vsem dobro znana. Sedaj pa je zaživel pred nami Moša Pijade kot umetnik, kot slikar, ki je svojo umetnost z realizmom poplemenitil. Njegova olja nam o tem Iskrenem, resnicoljubnem človeku povedo največ. Ni sledil in ni se zgledoval po modnih slikarskih novotarijah, ki so vročično razgibale dobo, ko je, še študiral v Mtinchnu, to je iobo, ki je za mladega človeka največkrat naj-
bolj usodna, če se ji prepusti. Takrat in vse svoje življenje je on ostal iskren do umetnosti in do samega sebe. Njegovi avtoportreti, krajine in tihožitja so dokaz, so izpovedi, v katerih je izpovedal svoje drugo bistvo, bistvo tenkočutnega slikarja.
Na žalost je življenje terjalo od njega preveč. Kajti čimbolj je v njem dozoreval umetnik, toliko mo-čneje se je v njem oglašal revolucionar. Mnoga leta v njegovem življenju so potekla, ko ni imel časa za slikanje, ko je paleta stala suha in platno prazno... In prav temu se čudimo. Ko je zopet prijel za čopič, so bila njegova dela zrelejša.
Leta 1909. je odšel v Pariz, toda že naslednje leto se je vrnil v Beograd. Kot urednik raznih delavskih glasil se je začel aktivno udejstvovati kot borec za pravice proletariata. Le težko si je odtrgal kdaj pa kdaj čas za uresničenje svojih umetniških hotenj. Sele v lepo-glavski kaznilnici, v tistih mračnih in težkih dneh se je zopet oklenil slikarstva. Na strehi električne centrale, kjer je delal skupaj s .tovarišem Titom, so mu sojetniki zgradili majhen atelje. In Moša Pijade je slikal, slikal... Iz teh časov nam je ostala vrsta portretov tovarišev —• rotfoijašev ter številni lepi pejsažd; iz okolice Lepo-glave.
Tudi v narodnoosvobodilni borbi je Moša Pijade svoj« redke proste trenutke izrabljal za slikanje. Po končani vojni pa se je lotil celo velike kompozicije »Vrhovni štab med borbo v Sutjeski«, ki je ostala nedokončana.
Taka je umetniška pot slikarja Moše Pijada, in razstava v Modemi galeriji v Ljubljani je njegov pomemben delež v zakladnico jugoslovanske umetnosti.
Na sli.ki: »Strehe v Čviji-čevi ulici«, motiv iz priljubljenega mesta Beograda, kateremu je ves pripadal, v katerem ja zrasel in žjvel kot slikar Moša Pijade.
UMETNIŠKI FESTIVAL ZA DELAVCE
m
e
i ►
9
9
m
©
9
9
9
9
m
9
O
&
9
9
9
Posredujmo najboljše
Te dni se je rodila nova misel: organizirali naj bi umetniški festival za delavce in zaradi delavcev, in sicer vsako leto v drugem industrijskem središču. V socialistični državi ni nič nairavnajšega kakor to, da prizadevanja za kulturni dvig delavskega razreda dopolnimo ali, bolje rečeno, »krona-
mo« z manifestacijo, ki je zajela in prikazala največje dosežke jugoslovanske kulturne dej avnosti.
Za sedaj težko kaj več povemo o realizaciji te ideje, ki jo je dal Centralni svet Zveze sindikatov Jugoslavije. Pač pa so se predstavniki sindikatov že sestali s predstavniki umetniš-
kih združenj, ki naj bi sodelovala pri organizaciji te-ga festivala in skupno z njimi sestavili osnutek festivalskega programa. Sodelovali naj bi glasbeniki, filmski in gledališki delavci, književniki, slikarji in kiparji. Po nekem predlogu naj bi na festivalu prikazali lozi-roma izvedli v Pulju, Dubrovniku in Sten-ijinem pozorju nagrajena dela in druge vrhunske umetniške dosežke. Književniki naj bi med festivalom vodili razgovore o zanimivih vprašanjih iz domače književnosti, likovni umetniki pa razgovore o slikarstvu ta kiparstvu.
Pobudo Centralnega sveta ZSJ so v Beogradu navdušeno pozdravili. Podrobnosti glede
izvedbe festivala pa bo določil poseben pripravljalni odbor, ki bo po vsej verjetnosti organiziran pri Centralnem svetu ZSJ, sestavljen pa bo iz predstavnikov številnih ustanov in organizacij, katerih člani bodo Izvedli festivalski program.
Posebej naj poudarim, da festival ni zamišljen kot priložnostna in didaktična manifestacija, ampak kot pregled resnično najboljših umetniških stvaritev. Služil, pa naj bi popularizaciji naše umetnosti in približevanju umetnosti našim delovnim ljudem. Prav zato pobuda za organizacijo tega festivala zasluži, da jo vsi podpremo.
Z. Simič
15.100 knjig
so sl lani izposodili bralci v ptujski knjižnici
»S POTNIM LISTOM NE BO NIC, ODBILI SO MI VIZUM,« JE Z UBITIM GLASOM DEJAL POBEGLI BELOGARDISTIČNI KLAVEC 2ANE (VOLODJA PEER), KI SE JE HOTEL Z IZSELITVIJO V ARGENTINO REDITI BREZUPNEGA ŽIVOTARJENJA V VAGONU NA SLEPEM TIRU.
O delu ptujske knjižnice govore naslednje številke, ki pričajo o posredovanju čtiva bralcem ne samo za razvedrilo, temveč tudi za vzgojo, pouk in izobrazbo. Sedaj šteje oddelek za odrasle 5.437 knjig. Lansko le1(o je bilo nabavljenih 440 knjig. Od 4.348 slovenskih knjig je 3.263 leposlovnih, 841 poučnih ta 244 mladinskih, srbskih oziroma brvatsfcih je 307, nemških 749, angleških 31. francoski 2.
V letu 1957 se je vpisalo v knjižnico 246 članov.in jie za več kot 100 •/« presežen prirastek iz leta 1956. Tudi izposiojevanje je bilo živahnejše. 7882 bralcev si je izposodilo 15.101 knjig. Obisk je od prejšnjega leta povečan za 1.994 im izposoj enih knjig je več za 3.459. Od navedenega števila bralcev (7.882) je bilo 2.211 moških, 4.012 žensk, 668 mladincev In 991 mladink. Po poklicih pa se delijo: 6378 delavcev in uslužbencev, 216 kmetov, 1.580 dijakov ta 2.708 ostalih. V zadnjem času se množe bralci de-
»NA SLEPEM TIRU«
(GLEDALIŠKO PRESENEČENJE V CELJU)
Doslej niti jugoslovanskega leposlovja niti dramatike še nihče ni obogatil z delom, kj bi slikalo življenje pobeglih izdajalcev, njihove duševne krize, ki jih povzročata zavest krivde in občutek, da so jim vrata v domovino za zmeraj zaprta. Z e zato je drama »Na slepem tiru« Jura Kislingerja, mladega režiserja slovenskega Ljudskega gledališča v Celju, ki so j'0 prav tam prvič uprizorili, zelo zanimiva in pomeni bogat prispevek v zakladnico slovenske dramatike.
Ta Kisldngerjev odrski prvenec prikazuje skupinico belogardističnih obupancev, k} so zaradi svojih zločinov pobegnili čez mejo in v taborišču za kvl-slinSe čakajo »a svoj konec.
Dejanja skorajda ni — kolikor ga je, je tesno povezano s spomini na vojne dni, na lastne zločine. Avtar se poglablja predvsem v duševnost teh človeških kreatur, ki so ji grabežljivost, karierizem, zaslepljen.; fanatizem in slabištvo pripeljali v nasprotni tabor, jim dali pečat zločincev, ki jim domovina ns more odpustiti pregreh.	1
Nekateri prizori v tej drami so naravnost pretresljivi, medtem ko nas puste drugi hladne, kljub oblikovna brezhibnosti dialogov, kljub svetlobnim ta slušnim efektom itd-, ki se jih avtor — poklicni režiser — poslužuje morda celo v 'nekoliko preveliki meri- Prav ta umetniško različna raven prizorov
ta zlasti v drugem dejanju pre-pogostno oživljanje preteklosti (tema, nato se ponov' rrizor w. vojnih dni, kakor v Millerjevih dramah), nekako cepijo dramsko dogajanje in mas morda celo nekoliko motijo. Kljub omenjenim pomanjkljivostim, ki jih bo avotr nedvomno še popravil, drama zasluži, da bi jo uprizarjali tudi drugi naši poklicni pa tudi amaterski odri, saj je vsebinsko vseskozi napredna, tehnično nezahtevna, zahteva pa veliko Igralske sposobnosti, ki so jo Celjani, zlasti nosilk® ženskih vlog (Angelca . Hlebce tova in Marija Gioršičeva) in glavna junaka Ludvik in Edo (Marjan Bačko in Pavle Jeršin) tudi dokazali.
lavskega porekla bližnjo in daljine okolice. Po knjigo prihaja tudi preprost; haloški čk>" vek ta to celo peš. 150 knjig ja bilo izposoj enih tudi mladinski deilovpi brigadi.
Večina bralcev si želi novitet, toda često ni bralcu s čim postreči. Zaradi neugodnega finančnega stanja se nabavljajo knjige navadno v dveh alii kvečjemu v treh izvodih, potrebno bi pa bilo vsaj po 5 izvodov.
Tipamo, da bodo pristojni či-niteiji to upoštevali in dodelili večjo subvencijo V ta namen.
J. D.
Obetajoč talent
V okviru likovne sekcije DPD Svoboda v Štorah ie devetnajstletni slikar — amater Cvetko Vrečar Ietos od 1. do 9-februarja razstavljal 14 svojih olj in umetniško nadarjenost izpričal z motivi iz starega in novega dela Štor, iz same tovarne in s. krajinami, ki prika-zujejlo celjtsko okolico. Mladi Vrečar je več sto gledalcev Prijetno presenetil.
Cvetko Vrečar je doma iz Štor in dela v kemičnem laboratoriju štoirsfce železarne- Ker tamkajšnja Svoboda do letos mi imela likovne sekcije, se je nekaj let samostojno umetniško razvijal. Že 1956. lete se je udeležil natečaja »Mladina vsega sveta«, ki ga je priredil Radio Beograd, dn je bil ob tej priložnosti nagrajen s štirinajstdnevnim brezplačnim dopustom na Vršiču. Naslednje leto pa se je udeležil natečaja, kd so ga razpisale sarajevska »Mlade novdne«. Tudi tokrat je dobil nagrado.
Tovariš Cvetko je eden tistih mladincev, ki so dali pohudo, da je štorska Svoboda v začetku tega leta ustanovila likovno sekcijo. Le-ta bo s pomočjo akademskega slikar j a Cvetka Ščuke lahko odkrila še marsi-kafc likovni talent, ki se skriva med člani delovnega kolektiva štiorsike železarne ali kije dirugj« v bližnji okolici.	J. M.
Delavska enotnost -m- gl asilo sindikatov Slovenije # leto xvii # cena 20 din # 21. februarja 1958.	-a- štev. 9. #. stran s
GRENKE IZKUŠNJE
Američanov iz korejske vojne
Se v nobeni vojni, kolikor jih 'je zabeležila ameriška zgodovina, ni pomrlo toliko vojnih ujetnikov, kakor v korejski. Skupno je bilo zajetih 1190 vojakov, domov pa se jih je vrnilo samo 4.460. Ostali so pomrli večidel zaradi spremenjenih življenjskih razmer in prehrane ter zaradi malodušja, ki se je pri nekaterih tako stopnjevalo, da niso hoteli več jesti.
Se poraznejše pa so vesti o preživelih ujetnikih. Med njimi jih je postalo 650 veleizdajalcev, 3.300 pa jih je sodelovalo s sovražniki. Polkovnik John Both, ki je objavil dolg članek o vedenju ameriških ujetnikov na Koreji, je pripisal »nečastno vedenje« pomehkuženosti Američanov.
V dokaz, da ujetništvo ni bilo nevzdržno, navaja polkovnik Both, kako disciplinirani šo bili zajeti Turki. Od 229 ujetnikov ni niti eden umrl, čeprav jih je bilo več kot pol ranjenih, ko so jih ujeli. Niti eden ni izdajal, bili so disciplinirani in so se vseskozi vedli kot vojaki.
Polkovnik Both je objavil svoj članek v času, ko so v Sovjetski zvezi izpustili drugi sputnik, Američani pa doživeli neuspeh s svojim »kaputnikom«. Zato zaključuje pisanje takole: »Korejska vojna nam je dala mnogo bolj grenak nauk kakor neuspeh z umetnim satelitom.«
TAKOLE SO KORAKALI AMERIŠKI VOJAKI NA KOREJSKO BOJIŠČE, NE DA BI PRAVZAPRAV VEDELI, ZAKAJ JIH POŠILJAJO V VOJNO
Ali Zt VESTE?

Koliko prirodnih lepot je še pri nas doma, za katere še nismo nikoli slišali in ne vedeli! In koliko jih je skritih na vsem našem planetu! Poglejte, to je posnetek neznane pokrajine Iz daljne Kitajske. Priroda je tukaj ustvarila čudovite oblike: z ravnega sveta se dvigajo strmi skalnati osamelci in kot čuvarji bde nad mirom divje in hkrati skrivnostno prijazne doline, po kateri se pretaka po dolžini četrta reka sveta, ki je s svojo močjo pomagala drugim naravnim silam izoblikovati to pokrajino. Naša slika kaže obalo reke Jangcekiang ali kot jo imenujejo Kitajci Jangsu — v njenem gornjem toku blizu velikega mesta Likiang. To je v jugozahodnem delu Kitajske, v pokrajini Jinan, ki obsega visoko planoto, znano po rudnikih svinca, cinka, kositra in volframa, na meji »strehe sveta« — Tibeta na zahodni strani in gorskega venca na jugu, ki se nadaljuje na polotok Indokino. Sicer je svet, čeprav na nadmorski višini čez 1000 metrov, precej suh, s skromnim, ob reki nekoliko bujnejšim rastlinstvom. Ta reka je skupaj z drugimi kitajskimi rekami (predvsem z Rumeno reko) včasih prinašala vse bogastvo in revščino kitajski deželi in njenemu človeku.
PRISPEVEK NAŠIH GEOLOGOV
Nova rudna ležišča
Naša zemlja skriva v svojih nedrih ogromno rudnih bogastev. Zato ker uporabljamo modeme naprave, ker si naši geologi in geofiziki stalno prizadevajo odkriti nova ležišča surovin, je naša surovinska baza, da talko rečemo, vse večja V zadnjih desetih letih so rezerve premoga pri nas večje za 6OV0, železnih rud imamo odkritih • več za SSOVo, svinčenih rud za 65%, boksita za 300<l/oi magnezita za 80% dn bakra za SSO’1/«. Pred vojno tako rekoč nismo niti ve-
deli, da imamo velika ležišča ognjevarnih glin. Sedaj pa nam geologi zatrjujejo, da lahko ta ležišča izkoriščamo 50 let. Prav tako so odkrita velika ležišča plemenitih surovin, kot molibdena, titana, volframa, bizmuita, nikla, grafita itd.
gotovo kmalu dosegli ugled in priznanje.
velik
M.N.
Avstralci bodo zgradili prvo avtomatično meteorološko postajo na svetu. Ta postaja bo tri leta redno vsake tri ure dajala vremenska poročila z Antarktike.
Strokovnjaki beograjskega observatorija so z adaptacijo aparatov napravili več uspelih fotografskih posnetkov sovjetskega umetnega satelita.
Od 30 milijonov otrok, kolikor se jih letno rodi na Kitajskem, jih polovica ali 15 milijonov pomre, preden dožl-ve eno leto starosti.
Na severni polobli Zemlje živi devetkrat toliko ljudi kakor na južni. Južno od ekvatorja jih živi okoli 276 milijonov, severno pa več ko dve milijardi 93 milijonov.
Morje narašča
Znanstvenika dr. Kurz in dr. Kenneth ki sta proučevala
rastlinstvo v Mehiškem zalivu. trdita, da se je morska v zadnjem stoletju
gladina
dvignila za okoli trideset centimetrov dn da se zadnje čase hitreje dviga kakor nekdaj. Baje je od 1940. leta morje naraslo za deset centimetrov. — Ugotovitve omenjenih znanstvenikov so vzbudile veliko zanimanje zlasti med oceanografi. ker govore v prid hipotezi, da se začenja razdobje toplejše klime. Morska gladina naj bi se dvignila zaradi tega, ker še topi polarni led.
SONČNI HLADILNIK
Dolžnike so včasih trdo kaznovali
Z oibnavljaimjem del v Srebrnici, s pnoiučevanjem zemljišč v Kišnici in z odkritjem novih rezerv v rudniifeiu Leče in Blagio-dati se Jugoslavija uvršča med naj večje proizvajalce svin.ca v Evropi. Eden Izmed, največjih vulkanskih področij na Balkanu je timočikli eruptivni masiv v vzhodni Srbiji. To je tudi eno izmed največjih ležišč bakra. V okolici .Majdanpeka je odkrUlto novo veliko ležišče bakra. Dinarsko področje pa je z.nano kot naj večje področje boksita na kontinentu.
Nekdaj so dolžnike, ki niso pravočasno poravnali dolga, trdo kaznovali. Najkrutejši so bili Rimljani, saj so smeli po »Zakonu dvanajstih tablic« dolžnika prodati kot sužnja ali pa ga odpeljati v klavnico, kjer so ga sesekah na kosce. Upniki so dobili namesto denarja — kos čio. veškega mesa; velikost kosa so odmerjali po višini dolga.
V srednjeveški Rusiji je moral dolžnik po razpravi ostati pri sodnem slugi. Ce do določenega roka ni povrni! dolga, so ga zadrli v »stolp dolžnikov«, ga sleherni dan vodili po trgu in ga šibah po nogah. Iznajdljivejši dolžniki so si tako olaj-
šali bolečine, da so si občutij.'-veješ kosti zavarovali z usnjenimi ali s pločevinastimi ščitniki.
Pri Indijancih je smel upnik dolžniku odsekati roko ah rnu iztakniti oko, če ni pravočasno povrnil dolga. Podobno so rav_ nali tudi Feničani, medtem ko v Grčiji dolžniki niso smel: hoditi po javnih kraljih. Upniki so jih lahko privezovali na sramotni steber in jih bičali. Če je kak dolžnik umrl, ga svojci niso smeli pokopati v družinski grobnici.
V srednjeveškem Hamburgu so morali dolžniki toliko let
presedeti v ječi, kolikor tisoč
lubiških mark so dolgovali, v Indiji pa je upnik zarisal okoli dolžnika krog, iz katerega ni smel, dokler ni plačal dolga. Svojci so mu prinašali tja hrano in se trudili, da bi čimprej zbrali ustrezno vsoto za poravnavo dolga. Če dolžnik ni imel nikogar, ki bi mu pomagal, ja v tistem krogu umrl od lakote.
Na Ceylonu je vlada nekdaj določila svojevrstno kazen za dolžnike. Če je vladni predstavnik srečal dolžnika, ki ni državi povrnil izposojenega denarja, mu je naložil na hrbet velik kamen, vrhu tega se ni smel ganiti z mesta, kjer mu ga je naložil. Če ni Dilo niko-
gar, ki bi namesto njega porav. nai dolg, se mu je nabralo na plečih toliko kamnov, da je umrl pod težo neprijetnega bremena
Dosedanje vztrajno delo naših geologov je torej kronamo z uspehi. S tem pa so st tudi omogočili delo na Bližnjem in Srednjem vzhodu, kjer bodo prav
V francoskih Pirenejih znanstvenik Trombe s svojo delovno skupino že več let lovi in izkorišča sončno energijo. Zadnje čase, odkar je skonstruiral sončni hladilnik, jo uporablja tudi za hlajenje.
Na poseben način postavljena ogledala usmerjajo sončne toplotne žarke na zapleteni sestav cevi, ki so napolnjene z amonijakom. Pri topljenju amo-nijaka nastaja tak hlad, da dnevno strdi 35 kg vode v led.
Za zdaj šele preizkušajo sončni hladilnik, predvidevajo pa, da bo v bodoče mogoče serijsko proizvajati take aparate, ki bodo zlasti dobrodošli tropskim krajem.
Antibiotiki v čebelnjakih
Skorajda ne mane teden, da ne bi znanstveniki odkrili kak nov antibiotik. Iščejo in najdejo jih tudi na kaj čudnih mestih. Tako so na primer v Franciji ugotovili, da je čebelnjak pravcati rudnik antibiotikov. V cvetnem prahu, ki ga zbirajo čebele, je baje neki antibiotik, ki. zatira povzročitelje doslej neozdravljivih drisk. Ugotovili so tudi, da čebele pokriva plast antibiotikov. ki ščitijo te živalic« pred raznimi boleznimi.
Vreme vpliva na plin v rudnikih
Znanstveniki so ugotovili da so eksplozije v premogovnikih tesno povezane z vremenskimi razmerami. Ob spremembi zračnega pritiska se namreč plin metan, ki povzroča eksplozije, širi ali krči. Prav to raztezanje ali krčenje plina pa povzroča eksplozije.
Vsak deseti itmeričan se še ni vozil z vlakom
..*?
M Podmornica za mir
Letos poleti bo odplula iz Sovjetske zveze podmornica, ki jo je vojna mornarica odstopila v znanstvene raziskovalne namene.
Podmornico bodo opremili z vso potrebno aparaturo in napravami za fotografiranje morskega dna in morskega živalstva ter rastlinstva. Mimo tega bodo povsod analizirali vodo in zemljo, merili temperaturo,- ugotavljali odstotek soli in kisika v morski vodi ter smer in hitrost morskih tokov.
V ta premični laboratorij bodo vgradili tudi nekaj novoizumljenih instrumentov^ Količino soli in temperaturo vode bodo na primer merili z elektronskim indikatorjem, ki v trenutku pokaže odstotek soli in temperaturo vode v poljubni globini In ob poljubni hitrosti podmornice.
Ameriški inštitut za proučevanje javnega mnenja je objavil zanimive podatke o Američanih.
Na splošno menimo, da Američani ' mnogo potujejo, statistike pa kažejo, da jih potuje le majhen odstotek, vsak deseti pa se sploh še ni vozil z vlakom.
Od treh Američanov nosita kar dva očala, vsak peti je naglušen, polovica jih trpi zaradi nespečnosti, ki jo povzroča živčnost.
Američani so dobri sosedje. Tri četrtine ameriških družin prevzame skrb za sosedovo hišo in živali, kadar je sosed na dopustu, polovica pa jih hedi celo nakupovat za sosede, kadar ti nimajo časa.
Po statistikah sodeč bi dejali, da so Američani dobri zakonski možje in družinski očetje (vemo pa tudi, da ni nikjer na svetu toliko zakonskih razvez kakor pra/v v Ameriki!), 62 odstotkov
zakonskih mož pomaga v gospodinjstvu, skoraj tretjina jih redno pomiva posodo, dva od treh pomagata celo pri kuhi. Intelektualci kažejo veliko več razumevanja za delitev gospodinjskega dela kakor drugi. Isti statistični urad pa je anketiral tudi mladino, ki je to družinsko »idiliko« prikazala v drugačni luči. Mladina namreč trdi, da ne dobi niti pri očetih niti pri) materah dovolj podpore in da je mladinskih prestopkov kriva predvsem slaba družinska vzgoja-
GOSPODINJE!
ZADOVOLJSTVO JE ČISTITI Z
1501.
Čistilo za *ovi\e i\ steklo
DNE 24. SEPTEMBRA LANI JE ZAČEL V INSTITUTU ZA NUKLEARNO FIZIKO V RŽEZU NA ČEŠKOSLOVAŠKEM OBRATOVATI PRVI ATOMSKI REAKTOR V TEJ DRŽAVI

Hilli! !ll!lll
lili
mi
ll|||!ll!ll^=
F. KUZNECOV
$ K® M IM t li
V BOTANIČNEM VRTU, KI SO GA PO VOJNI UREDILI KAKE TRI KILOMETRE OD BRATISLAVE, GOJIJO V CVETLIČNJAKIH RAZNE EKSOTIČNE VODNE IN SUHOZEMSKE RASTLINE, MED NJIMI CELO BANANE IN ANANAS. NA SLIKI VIDITE LETOŠNJE PRVE PLODOVE (ZGORAJ BANANE, SPODAJ ANANAS)
Ivan Ivanovič je stopil v poštni urad in se napotil k okencu za p-otšnd ležeča pisma.
Ko je prišel na vrsto, se je znašel pred uradnico, lepim dekletom rdečih las.
»Osebno izkaznico, prosim,« je reklo dekle in mu vrnilo tovarniško propustnico, ki ji jo je izročil.
Ivan Ivanovič se je vznemiril.
»Veste ... Stvar je taka ... Prišel sem zaradi prvomajskih praznikov... na pismo od doma čakam.«
»No, imate osebno izkaznico ali ne?!«
»Seveda jo imam.«
»Potem mi jo dajte.«
»Ne morem.«
Ivan Ivanovič je vtaknil glavo v okence, se nagnil k dekletu in mu zašepetal:
»Skril sem jo v škorenj.«
»Kaj me pa to briga? Pisma ne smem izročiti, če ne vidim osebne izkaznice.«
»No ... bodite dobri... za enkrat ...«
»Ne morem. Taka so pravila.«
»Prav. Potem si moram sezuti škorenj.«
Ivan Ivanovič se je odstranil od okenca in se ozrl okrog sebe. V veliki dvorani ni bilo niti enega praznega stola. Slekel si je plašč in ga položil na tla. Nato je sedel nanj, postavil torbo po-- leg sebe in si začel sezuvata škorenj.
Takoj se je zbrala okrog njčga gruča ljudi. Vsevprek so spraševali :
»Kaj se je pa zgodilo? Zakaj sl sezuva škorenj?«
»Nogo si je zvil pa jo skuša zravnati.«
»Neumnosti!« je dejal nekdo z žalostnim obrazom. »Kurje oko ima.«
Rdečelasa uradnica je pomolila glavo skozi okence in radovedno pogledala Krutddkina.
Ivan Ivanovič je bil ves poten. Ni in ni mogel sezuti škornja.
Ko je spoznal, da ne bo šlo, če mu ne bo kdo pomagal, je proseče pogledal okrog sebe in vzkliknil:
»Državljani, tovarišil... Pomagajte mi!«
Iz gruče je stopil neki možak
t ogromnimi rokami, zagrabil škorenj in ga začel vleči.
Ljudje so tiho gledali. Bili so prepričani, da bo zdaj šlo. Pa so se motili.
Možak je dolgo vlačil Ivana Ivanoviča po dvorani, ne da bi mu uspel sezuti škorenj.
»Brez primeža ne bo nič ...« je rekel naposled in si brisal potno čelo.
»Zdaj bo pa šlo!« je vzkipel možak, zagrabil škorenj in potegnil. Vrsta se je pomaknila na-
na Ivanoviča, so se pridružili še trije. Možak ga je spet zagrabil, potegnil in padel vznak s škornjem v roki.
Ivan Ivanovič je vstal in vtaknil roko v škorenj. Nato ga je obrnil in stresel: ničesar ni bilo v njem.
»Ni ta pravi, ni ta pravi!« je vzdihnil.
»Kaj ni ta pravi? Kaj je zdaj?« je vprašal mišičasti mož.
»Sezuli ste mi napačni škorenj.«
Ivan Ivanovič je spet sedel na tla. Bil je tako utrujen, da se še ganiti ni mogel.
Rdečelasa uradnica se je začela norčevati iz ljudi, ki so še vedno stali okrog njega z odprtimi usili.
»Kaj pa delate? Zakaj mu ne . pomagate?«
Tedaj je stopil k Ivanu Ivanoviču majčken človek, si zavihal rokave in zagrabil levi škorenj. Ljudje so ga pazljivo gledali. Možiček je potegnil in zlahka sezul škorenj. Navzoči so osupnili. Pritlikavec je zaničljivo pogledal okrog sebe in se brez besede zmagoslavno napotil proti izhodu.
»Kakšna moč!« je nekdo dejal Ivanu Ivanoviču. »Rad bi vedel, zakaj je bilo treba desni škorenj toliko vleči, medtem ko je tale možiček levega takoj sezul.«
»Zato, ker je desni manjši, številke 39, medtem ko je levi številke 41.«
prej. Potegnil je še enkrat in zgodilo se je isto.
»Še dva fanta sem!« je zarjovel velikan.
Iz gruče je stopilo pet ljudi in zagrabilo Ivana Ivanoviča,
Petim ljudem, ki so držali Iva-
morate
Mož je prebledel.
»Kaj hočete reči?«
»Hočem reči, da mi sezuti drugega ...«
»Drugega? Drugi škorenj? ...« je zajecljal Golij at in zbežal iz urada, kar so ga nesle noge.
»Kako pa to?«
»Pomotoma sem kupil različne.« •
S škornji pod pazduho je šel k okencu in pokazal osebno izkaznico.
»Pismo...«
Rdečelaso dekle je najprej pogledalo izkaznico, nato v predal, končno pa je brezbrižno odgovorilo:
»Nič za Krutdlkin*...«
1
il!!llll!l!l!llllll

DELAVSKA ENOTNOST ■& GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE * LETO XVII # CENA 20 DIN #	21. FEBRUARJA 1958.
ŠTEV. 9.	# STRAN 8
*
CE je stanovanje neurejeno, Ce ni prostora,
POTEM JE TO VČASIH TUDI RAZLOG ZA DRUŽINSKE RAZPRTIJE.
Zastrupljeno ozračje v družini
Zadnjic smo govorili o tem, da je treba medsebojne odnose v družini zavestno negovati in da se ne smemo zanašati na to, dia se bodo dobro razvijali sami od sebe. Rekli smo, da je sožitje dveh ljudi neproblematično — vsaj po njunem občutku
—	dotlej, dokler sta drug od drugega popolnoma prevzeta, dokler drug drugega popolnoma izpolnjujeta, dokler jima njune lastnosti, navade, prepričanja in vrednotenja niso v breme, ampak v radost, ki ima na sebi še ves čar novosti. Neizbežno pa pride čas, ko se drug drugemu privadita, ko jima vse, kar je bilo do sedaj novo, postane znano, nato vsakdanje; od tod je sa>mo 'korak do tja, ko si postaneta dolgočasna, nato nadležna in končno zoprna. Toda ne moreta iti vsaksebi tako enostavno, kakor gredo vsaksebi tuji ljudje, ki so si nadležni ali zoprni. Poročena sta in sta si po tem dejstvu uredila življenje; skupno imovino imata; morda so se rodili že otroci. Zato ne moreta pograbiti vsak svojega kovčka in oditi drugam. C e naj se izkaže, da ni sredstva, ki bi njuno skupnost zlepilo v znosno, če že ne dobro sožitje, je treba sredstva preizkusiti. K tem sredstvom spada v prvi vrsti zavest, na nega medsebojnih odnosov. Seveda ta nega ni potrebna le mlademu sožitju, ki je prišlo do kritične življenjske točke, ampak vsakemu sožitju ljudi, zlasti še intimnemu sožitju v družinski skupnosti, če naj se morda sicer doibro družinsko življenje ne skrha na nepazljivosti in lahkomišljenosti njegovih članov.
Mislim, da sta v glavnem dve smeri, v katerih poteka to negovanje. Prva izmed njiju je razumno in aktivno urejanje vnanjih okoliščin družinskega življenja, druga pa človekovo zavestno kultiviranje samega sebe.
Večkrat že sem videla živeti, družine v težkem, nervoznem, neprijaznem, celo histeričnem ozračju, iz katerega ni bilo videti nobenega izhoda, ker Je bilo zastrupljeno s težavami od zunaj in so se člani družine predajali tem težavam brez borbe, brez upanja, da bi jih bilo mogoče omiliti, brez trmastega prizadevanja spoprijeti se z njimi, zlasti pa brez znanja o tem, kako bi se jih bilo treba lotiti.
Ena takih zunanjih težav je neprimerno stanovanje. Pri nas je življenje premnogih družin zastrupljeno z nervoznostjo in iz nje izvirajočimi vsakodnevnimi spori, s histeričnimi reakcijami, s kroničnim občutkom tesnobe, z neznosnim nemirom
—	vse to iz preprostega, pa na svoj način strašnega razloga, da je stanovanje neprimerno. V mnogih primerih so to družine, katerih člani so sicer ljubeznivi, prilagodljivi, dovolj skultivi-rani ljudje, pa jih silna tesnoba ali kaka druga neugodnost sta. novanja iz dneva v dan muči in jih izmuči in razkroji do toke mere, da se spremenijo do nespoznavnosti: postanejo neprijazni, razdražljivi, zadirčni, sovražno razpoloženi do drugih članov družine.
Čuditi se temu ne moremo. Pohištvo je v stanovanju nagrmadeno kakor v kakem skladišču, človek nima kam stopiti; nima kam sesti, ker že povsod nekdo sedi;, stanovanje je vlažno, vsa obleka ima zadah, vsaka stvar splesni; stanovanje je poleti neznosno vroče ali se pozimi sploh ne da prekuriti; v njem ,je treba imeti vso hrano, ker ni ne shrambe, ne kleti; Prostora za kurjavo ni; stranišče je nekje daleč, na spodnjem hodniku ali na dvorišču, včasih celo odprtem; vsako kapljo vode je treba v kuhinjo prinesti in zjutraj se mora 5 ali 6 članov zvrstiti pri umivanju v enem samem prostoru, v ka. terem stoji eno vedro čiste vode in eno vedro za porabljeno vodo za vse, ker ni prostora za več kakor za dve vedri. Kako družina spi, kako živi, kadar je v Wši bolezen, kakšno življenje ima član družine, ki* ga boli zob ®l'i naj o teh stvareh govorim?
(Piše dr. Iva Šegula)
Ali ima prebavo v neredu. — Strašno so nelepe in prozaične, toda za družino so resničnost, čeprav še tako nelepa in gola.*
V	tej resničnosti se morajo zmrcvariti blaga čustva, doživetja, razpoloženja in hotenja v -odurno spako nestrpnosti, zadušljive tesnobe in neprijaznih odnosov. Ne čudim se očetom, če uhajajo od doma: vrišč otrok in nervozno tarnanje utrujene žene pač ni ozračje, v katerem bi se razcvetala njihova očetovska ali moška čustva. Ne čudim se materam, da jim postanejo možje in otroci breme: one ne morejo nikamor uiti; zasipava jih delo, ki praktično sploh nima konca, ker se tak dom sploh ne da dokončno spraviti v red. Končno se tudi otrokom ne čudim, če so neprijazni, jezljivi, neurejeni. Koli-.kokrat doživijo, da sede mati nasmejana mednje in se z njimi pogovori? Kolikokrat se zbero okrog prijaznega in umirjenega očeta? Kolikokrat doživijo, da se očetov in materin pogled ujameta in zaiskrita?
Taka družina nima prostora za dihanje in si ga v težkih stanovanjskih prilikah, v katerih smo, tudi ne more priboriti. Nima smisla filozofirati, da bi ga morala dobiti, če ga ne dobi, ker ga ni kje vzeti, bmisel ima Vprašati se: ali lahko družina kaj stori, da si v težkih pogojih življenje olajša? Mislim, da lahko, če' zavestno in pametno mobilizira svoje notranje sile. Navedla bi nekaj takih možnih ukrepov: stanovanje, ki je po. dobno skladišču pohištva, se da včasih po pametnem premisleku vendarle spremeniti v znosno bivališče, če premagamo v sebi romantiko tradicije in nekoliko velikopotezneje izločimo vse tisto iz stanovanja, na čemer visimo, a nam dela hudo napoto in se brez haska iz leta v leto zadevamo obenj — nerodna omara, ki so jo uporabljali že naši starši, pa je nič moč ekonomsko izrabiti, ker so je sami okraski; zaboji in skrinje s staro kramo, ki leta leži nedotaknjena in čaka na tisto sedmo leto, v katerem vse prav pride. Ce izločimo vse take, rekla bi, mrtve predmete, ki nam žro prostor in živce, se stanovanje poenostavi, v njem je več prostora in zraka. Res je sicer, da grozi stanovanju nered, če so v njem samo predmeti, ki jih dužina dejansko neprestano uporablja. A zoper nered se je laže boriti kakor zoper živčnost: vsi člani družine naj se navadijo, da postavijo ali polo-že vsak predmet, ko so ga uporabili, na njegovo mesto, pa bo življenje v družini enostavno in umirjeno.
V	tesnem stanovanju, ki v njem živi številna družina, je treba gojiti disciplino gibanja. Prav nič ni potrebno in razvoju otrok -prav nič koristno, če si posvojijo stanovanje do pretirane meje, če se večno motajo med nogami odraslih, vlačijo svoje igrače po vsem stanova, nju, lezejo po vseh stolih, se obešajo na vse mize, divjajo iz kota v kot. Oče in mati naj ne postaneta sužnja svojih otrok, ne mlajših, ne starejših. Uredita naj problem prostora v stanovanju tako, da bosta imela svoj stol, kamor bosta sedla in si oddahnila in imela mir, kadar si ga lahko privoščita, brez otroškega vpitja in letanja in brez neusmiljene otroške brezobzirnosti. Otrok ne bo umrl, če se mora disciplinirati, se gibati na odrejenem prostoru, kdaj molčati. Naj se kdaj v miru in molče igra v svojem kotu ali be-re na svojem koncu mize, namesto da - ves dan razsaja in brezozbirno uveljavlja svoje neurejene potrebe.
Med vnanje okoliščine ali pogoje družinskega življenja spada tudi družinski proračun. Tudi to je stvar, iz katere se da s pametjo, uvidevnostjo in blago strpnostjo za srečo in mir družine marsikaj izbiti. Majhen družinski proračun je strahoten vir okužbe družinskega ozračja. Mnoga nerazpoloženja y družini, prerekanja, srditi prepiri,

mi


AL
G' »* \r*,\ i

* ^

sr.,.

■' V -.	~ T *_ -.




. "9
F
\

Ko bi bil cel, tako si je mislil, bi bil v četi, morda bi bil komisar, poveljnik, a takole ... delaj, kar ti drugi zapovedo. Tiho, a stanovitno notranje trpljenje, občutek, da je pomanjkljivost, ki jo je sam najmanj zakrivil, v vojnem času velik minus,^ da mora v sebi dušiti nagibe in želje, o katerih naprej ve, da se ne bodo nikoli izpolnile, to se je zagrizlo vanj. Ko je katerikrat o tem dalj časa razmišljal, je zapadel v nekakšno čudno stanje molčeče, tope odpovedi, vendar se je vedno varoval, da bi kdorkoli opazil, kaj preživlja v sebi. To je bila njegova osebna, strogo zasebna zadeva, ki mora ostati v njem zakopana^ njegova osebna življenjska nesreča, za katero ne more nikogar kriviti pa .tudi od nikogar pričakovati kakšnega posebnega razumevanja. Zato je brez ugovora sprejemal vse, vse zadeve, vse naloge, pa če so še tako nasprotovale njegovi nravi in nagibom. Le sem pa tja so se mu precej zaostrile blage poteze obličja, dobile so kruti videz resnosti in nekakšne mračne osamljenosti. V odredu so ga le malo cenili, četudi je njegovo delo vedno želo zasluženo priznanje štaba. Nanj so gledali nekako zviška, očividno prepričani, da naloga obveščevalca ne zasluži resnejše pozornosti. Se več, nemalokrat je naletel tudi na pikre pripombe, da je obveščevalni častnik pravzaprav nekakšna zvrst štabnega zabušanta v zaledju.
Takšne, misli so tudi zdaj rojile 'Djuru po glavi, ko sta mu zaupala komisar in poveljnik odreda protivohunsko nalogo. Pomena te naloge ni podcenjeval, vendar je pomišljal, da bi bil kdo drugi morda primernejši za to vlogo. Denimo, Danilo, ki lahko vse zajame s svojim treznim presojanjem in postavi vsako reč na pravi kraj. Danilo ima v odredu največ veljave in .ugleda. Ali pa kdo drugi, samo on ne. Ne le, da ta naloga presega njegove telesne in umske zmožnosti, marveč bo tudi bolj ali manj pristavila piko k njegovim skrivnim sanjam, da bo konec koncev prenehal z obveščevalnimi opravki in dobil kakšno drugo delovho območje. A mar more zavrniti, 'mar more reči, da temu ni kos? Seveda ne more. Komandant in komisar mu zaupata, vanj polagata upe in od njega pričakujeta, da bo uspel v tistem, o čemer sam sodi, da bo le težko uspel. In k temu tisto najtežje: kaj, če bo ves moj trud jalov in bo sovražnik začel ofenziyo, oskrbljen z dragocenimi informacijami vohuna, ki bo še nadalje v osrčju odreda? Posledice — to je tisto, kdo bo zanje odgovoren? Kdo drug kakor jaz, kajti vse, kar bo posledica dejavnosti neodkritega agenta, bo mene obremenilo, pripisali bodo moji nezmožnosti, da bi ga bil odkril. Se to: ali je v odredu en sam vohun ali celo omrežje, kdo bi mogel vedeti? Morda imajo celo radijsko postajo? Morda se lopov krije v podobi enega izmed tistih, o katerih ne 'smeš posumiti? Morda ... morda ...
Čutil je, kako naglo mu je upadala telesna toplota. Hladilo ga je po čelu in tam, kjer leži srce. Vtem je Danilo zaključil razlago, prijel Djura za reko in rekel:
»Zdaj razmisli o vsem, pa napravi načrt za nasprotno akcijo! Slišal si, kaj vse je odvisno od tebe. Časa nimamo niti toliko,« — je končal in pokazal na konec palca, da je tako nakazal strahotno/tisko s časom.
»Počakajta,« se je zganil Djuro. Toplota se mu je povrnila. »Počakajta, predvsem moramo razčistiti nekatere reči.«
»Kaj imaš v mislih?« je vprašal Danilo. »Ali bi rad kaj nasvetoval?«
Djuro ni takoj odgovoril, marveč šele po daljšem napetem premišljevanju. Možgani so mu spet delovali natanko in zanesljivo.
»Poslušajta, kaj mislim. Matilda je napisala v, poročilu, da pričakuje pošiljko 23. maja ponoči. Danes je 17. maj. Se pravi, da je malo verjetno, da bi sovražnik začel ofenzivo pred triindvajsetim, ker pričakuje Matilda pošiljko prav tam kakor doslej, a v primeru ofenzive bi se to moralo spremeniti, ker se bodo naše čite in štabi razgibali. Seveda, to velja samo za primer, da je Matilda obveščena o ofenzivi. Potemtakem moramo do 23. maja ugotoviti, koliko sovražnih vohunov je v odredu. Za zdaj sodim, da je Matilda v tretjem bataljonu. Toda vsekakor moram preveriti tudi prvi in drugi bataljon in dognati, ali so agenti tudi v teh dveh. Četrti bataljon so po porazu na Marinem pobočju umaknili iz prednjih črt, zato bi ga zdaj pustili oh strani. Sicer pa ga niti Matilda ne omenja v poročilu.«
Poveljnik je takoj pritrdil.
»Prav,« je rekel, »ampak kako naj to preverimo?«
»To bosta morala vidva opraviti!« je odgovoril Djuro. »Jaz bom takoj prevzel tretji bataljon, kjer se najverjetneje skriva Matilda. Delati pa moramo vsi trije hkrati.«
Danilo se je namrščil, ker mu zadeva ni bila jasna, Mitar pa si je počasi brisal pot, ki mu je stopal na čelo.
»Prav,« je rekel, »ampak še ne razumem, kako bi mogla midva to dognati.«
Djuro je pomislil. Razvil je zemljevid z odsekom Romirja in pokazal s prstom na postojanke prvega batalj ona.
»Bataljon je razmeščen na odseku med Resiči In Loganjem. Nasproti, onkraj reke, je ustaško oporišče Klanec. Kolikor vem, brani oporišče četa ustašev. Zapovejta prvemu bataljonu, da bo 20. maja zvečer napadel, vzel Klanec in se še tisto noč spet umaknil na svoje postojanke. Povelje odpošljita jutri. Ce bomo od jutri do 20. maja opazili, da dobivajo ustaši na Klancu pomoč, bomo vedeli, da je tudi v prvem bataljonu vohun, ki jih je obvestil o napadu. Takisto bo treba z drugim bataljonom. Ta je na odseku med Kandovim in Dolgim dolom. Tam blizu je železniška proga. Najbližje ustaško gnezdo ob progi je Topuh. Utrdbe so čvrste, brani pa jih ena sama četa ustašev, ne več, to zanesljivo vem. Ce bo naletel bataljon v Topuhu na močnejše sovražne oddelke, bo jasno, kaj se je zgodilo. Organiziral bom, da bodo pri Klancu in Topuhu opazovali, ali bo sovražnik dobil naslednja dva dneva pomoč.«
Mitru in Danilu je bil njegov nasvet povšeči. Saj drugače zlepa ne bi mogli dognati, ali tudi v teh bataljonih deluje sovražna agentura. To pa je Ujo v teh trenutkih poglavitno.
»Še nekaj,« je pristavil Djuro. »Napada na progo pri Malem potoku, ki naj bi ga izvedel tretji bataljon 21. maja zvečer, o čemer je Matilda že obvestila sovražnika, ne bi smeli odgoditi. Ne smemo dopustiti, da bi Matilda zasumila, da smo ji na sledi. Naj le napade tretji bataljon, ampak previdno in z manjšimi močmi.«
»V redu,« je zagodel Mitar, ampak nekako brez volje, očividno nezadovoljen z odgoditvijo akcije, za katero je bil načrt že izdelan.
Djuro je vstal.
»Jutri zarana se bom napotil v štab tretjega bataljona. O vsem, kar bom storil, vaju bom obvestil.«
Danilo je položil Djuru roko na ramo.
»Srečo ti želim. Ne pozabi, da moramo imeti vohuna do triindvajsetega v rokah. Ne smemo čsi-kati na ofenzivo, ne da bi prej opravili z njim.«
Do triindvajsetega. Lepo, je pomislil Djuro. To je lahko reči. Danes je sedemnajsti. Torej v pičlih petih dneh. Pet dni — kako malo je to, strahovito malo!
Ko je stopil na sveži zrak, je začutil, da ni posebno čvrst v kolenih. Majsko sonce je bilo preslabotno, da bi bilo moglo ogreti njegovo shlajeno telo. Gestapo, je pomislil. Prepričan je bil, da je Matilda gestapovski agent. Za hipec se je zamajal. Z ustaši bi še kako, je rekel sam pri sebi.
Nejasno je v njem dozoreval sklep: brž ko bo opravil nalogo v zvezi z Matildo, bo odločno zahteval, da ga premestijo na drugo delovno območje.
Kakšen konj! To sploh ni bilo konju podobno. Žival je sičer res imela vse ude in povrh še celo cele, ampak po lenobi in podobi daleč naokoli ni bilo take. Grdoba, da ji ni para. Griva razredčena, skoraj da je ni več, glava nenormalno dolga, vedno sključena k tlom, tako da jezdecu prej roke odpadle, če bi potegoval za vajeti, preden bi nesrečno kljuse dvignilo vrat? Noge habave, v kolenih nerodne, in ukrivljene navzven, dlaka razmršena, repa skoraj nič. Nihče ga še ni slišal hrzati in nikomur se še tudi ni ponudila priložnost, da bi ga videl teči. Galop — to bi bila že fantazija. Po apetitu pa med konji v odredu ni bilo večjega požeruha. Tu je kazal izredne zmožnosti. Prav za nič drugega ni bil v odredu kakor za posmeh. Djuro je že stokrat sklenil, da ga bo nekomu obesil in zamenjal, pa mu doslej še nikakor ni uspelo.
To jutro mu je s petami odrgnil vsa rebra, toda kljuse se je vztrajno in dosledno držalo svojega ritma, ne za las hitreje ali počasneje, ostalo je ravnodušno in se ni zmenilo za vse nečloveško priganjanje. Ce mu je Djuro prejšnje čase odpuščal tolikšno vztrajnost, ga je to jtitro res dražila, ker. se mu je hudo mudilo v štab tretjega bataljona, zato je naposled zabrundal nekaj grdega na račun Zaima, komisarja tretjega bataljona. Imel je precej vzroka za to, kajti Zaim in nihče drugi je osrečil Djura s tem kljusetom, vsi pa so vedeli, da to Zaim to storil iz same hudobije, ker obveščevalnih častnikov niti vohati ni maral v bližini. Morda bi bil Djuro že kako izplačal Zaima, pa mu ni šlo v račun, ker se je bal, da bi mu to zapisali v greh glede narodnostnega vprašanja, kajti Zaim je bil musliman.
Bil je na poti v Gornje Gorovo, k štabu tretjega bataljona. Popotoval je po slikoviti pokrajini, polni naravnih lepot, in jutro je bilo čudovito vedro in razkošno. Oko kar ni vedelo, kam bi se najprej zagledalo — v skrivnostno gibanje ozelenelega gozda, v pobliskavanje sinjega obzorja skozi trepet-Ijive krošnje jelk, v tiho porajanje življenja v neskončni naravi. A Djuro vsega tega niti opazil ni. Kar naprej je poganjal kljuse, premišljal o stanju v tretjem bataljonu in v glavi koval načrt, kako bi vohuna ujel. Kakor v romanih te zvrsti je spočetka slutil, da mora Matilda biti v tretjem bataljonu. Ta domneva ga je tako prevzela, da je vse drugo vnaprej zavrgel. V dirki s časom, ki mu ga je preosta-

jalo obupno malo, je Djuro sam pri sebi izbiral može, katerim bo zadevo zaupal in z njimi sodeloval. Hkrati je izločeval tiste, ki. jih je najprej osumil. Četudi ni imel stvarnih dokazov, je izbral nekatere, ki jih bo strogo opazoval. Zlasti triindvajsetega zvečer — to noč bo Matilda prejela pošiljko iz neznanega centra. Na to noč se je Djuro pravzaprav najbolj zanašal. Bo že poskrbel, da bodo osumljeni tisto noč kar najbolj nadzorovani. Še na nekaj je pomislil: pri vseh, na katere bo letel sum, bo treba natanko in skrivno preiskati prtljago.
Ko je zbiral v glgvi vse te misli in načrte, Je prišel na koncu do precej klavrnega sklepa: to vse skupaj ni nič, vešč vohun se ne bo dal kar takole ujeti na trnek. Djuro pravzaprav nima še nikakš-nega sledu in tudi ne otipljive indicije, najhuje pa je, da sum ne bo šel niti mimo članov štaba, saj kdo bi pa konec koncev vedel — v njegovih očeh morajo biti vsi sumljivi. Bedasto, nesmiselno in brezciljno, je pomislil, kje pa sem vsemu temu kos?
Pokazale so se prve vaške hiše. Štab je bil sredi vasi. Djuro se je napotil tja. Neka kmetica, ki je gnala kravo na dvorišče, ga je ustavila.
»Tovariš, zaboga, ali nisi iz prvega bataljona?«
»Nisem, tovarišica, a kaj bi?«
»Svojemu Mladenu bi rada poslala pismo, je komandir prve čete, gotovo ga dobro poznaš; ali ga boš kmalu videl, bog te dal?«
Djuro je prvič slišal za Mladena, toda žene ni hotel užaliti.
»Poznam ga,« je rekel, »kaj ga ne bi, ampak ne bom ga kmalu videl. Daj pišmo kurirjem tretjega bataljona, ti ga bodo najurneje odnesli.«
Zena je sklenila roke nad glavo in se zazibala v pasu:
»Kakšni kurirji, da bi jim seme zatrli, ne omenjaj mi jih! Prej se bo vrba razcvetela, preden bomo od njih kaj dobrega učakali.«
Djuro je pognal, ampak ženska se je pokazala bolj zgovorna, kakor bi bil mislil.
»Tovariš,« je kliknila za njim, »kje si pa vzel to pokveko? Pa menda ne jezdiš v svate?«
»Lej si jo!« je zdajci stopila druga ženska s sosednega dvorišča, podbočila roke in se bojevito obrnila k sosedi. »Lej si jo, da bi jo zlodej! Pusti vendar človeka na miru, mar he vidiš, da je pohabljen? Samo o kljusetih besedičiš. Vsak jezdi tisto, kar ima.«
Prva žena je stresla krepki trebuh in takoj dokazala, da nima dlake na jeziku, toda kljuse je že odneslo Djuro. Pred štabom mu je stopil naproti vojak otroških let, komaj nekaj malega višji od puške, ki mu je visela z desnega ramena kar do tal. Poprijel je konja pod njim.
»Zdrayo, tovariš Djuro!« je pozdravil s širokim smehljajem.
Djuro ga je pogledal.
»Lej ga, Radojica! Kje si se pa vzel?«
»Kurir sem. Kurir v štabu.«
Zdaj se je tudi Djuro zasmejal. Ljubo mu je bilo, ker je dečka vnovič srečal. Radojica je lansko poletje zbežal pred ustaši in taval od vasi do vasi, izgubljen in lačen. Djuro ga je našel na terenu, prevzel ga je in ga napotil na partizansko ozemlje. Zdaj je deček za svoja leta, ki jih ni moglo biti več kakor štirinajst, že precej zrasel, postajal je postaven in lica so mu začela rdeti. Kar naprej se je smejal, očitno srečen, ker je vnovič zagledal Djura.
Pomagal je Djuru stopiti s konja in ko je ogledoval kljuse z vseh strani, je porogljivo iztegnil spodnjo čeljust.
»Mar nimaš boljšega konja, kakor je ta? Ej, prečudna mrha!«
»Eh, kaj boš ti!« ga. je podražil Djuro in ga ljubeznivo potegnil za uhlje, kajti Radojica se mu je lani globoko vtisnil v srce. »Kaj se pa ti spoznaš na konje!«
»Kdo, ali jaz?« se je uprl dečko in se takoj izprsil, da je zrasel kar za ped. »Ga ni konja, ki ga ne bi jaz preznojil. Ampak za tole mrhovino, po pravici povem, ne bi dal niti počenega groša.«
»Junak si, Radojica! Res mi je všeč, da si pri štabu. Tu bom ostal nekaj dni pa 'se bova že še pogovorila. Nekaj malega mi boš tudi pomagal, samo za zdaj nikomuf ne črhni o tem. Je kdo v štabu?«
»Komandant in komisar,« je odgovoril Radojica in odgnal konja. »Stopi noter, jaz pa stečem h kuharici. Boš videl, če jo podrezam, — ne boj se, pri nas ne boš lačen. Hej, mrha ... lej, saj se sploh ne premakne... Ježeš, le kje si našel to strašilo!«
Djuro se je povzpel na široki hodnik, ki je vodil naravnost v izbo. Tu je našel poveljnika bataljona Stevana in komisarja Zaima. Stevan, čvrst in postaven kmet, kakor da si ga od gore odčesnil; nasršeni brki so ga krasili kakor resje snopove zrele pšenice. Pozdravil je Djura prijateljsko In prisrčno. Zaim, nekako komandantovih štiridesetih let, samo da precej nižji in šibkega života, pa ni niti skušal prikriti ravnodušnosti in nekakega vzvišenega prezira nasproti Djuru. Roko mu je dal prav medlo, samo zavoljo spodobnosti, in rekel podcenjujoče:
izgovorjeni In neizgovorjeni očitki in fatalna ohladitev top. lega medsebojnega čustvovanja imajo svoje izvore v pomanjkanju denarja, v* starejših družinah prav tako kakor v mladih. Tudi notranje močne dru-žihe shirajo na tem problemu, tudi kulturni in notranje čvrsti ljudje se skrhajo in postanejo za družino problematični, če jih duši pomanjkanje, če je vsaka njihova potreba skoraj nerešljivo vprašanje, ki v živo zadeni potrebe nekoga drugega. V življenju sem videla razpadati močna in topla razmerja v strašnem obroču vsakodnevnih nadležnih skrbi za denar, — in ne enkrat.
Ali je možna v vseh takih primerih kaka druga in drugačna pomoč, če ni mogoče zvišati družinskega proračuna? Mi. slim, da je možna, čeprav seveda problem v vsakem primeru ostane. Omiliti ga je mogoče, narediti ga znosnejšega in včasih dobesedno rešiti družinsko skupnost. V prvi vrsti je to možno s sporazumnim in nekoliko dolgoročnejšim planiranjem izdatkov. Praksa, ki nanjo v naših družinah največkrat naletimo, ni najboljša: mož prinese prvega plačo domov in odšteje ženi denar za gospo dinjstvo Nič se ne pogovorita, ne za mesec naprej, ne za pol leta naprej. Vsak izmed njiju
ima v rokah premalo denarja, vsakega čaka po 20. v mesecu ali morda že prej huda bitka za kovače, vsak izmed njiju bo siten in utrujen, naveličan vsega. Vsak izmed njiju se bo boril sam — ali ne bi bilo bolje, da bi se borila skupaj? Odpadle bi bridke misli in besede, ki za. strupljajo sožitje ljudi:	»Saj
sem ji vendar dal denar, le kaj sitnari in kako gospodinji? Jaz ji ne morem pomagati.« In: »On preveč porabi zase, ne misli na družino, lahko bi se v svojih iizdatklh omejil.« V bistvu sta oba reveža, nobeden od njiju nima dovolj, nobeden morda ni
ničesar kriv, — pa drug $ru-gega obtožujeta, sl grenita življenje in uničujeta lep odnos. Bolde bi bilo, če bi prvega sedla skupaj in se pogovorila: to in to moramo nujno nabaviti, tega ta mesec ne bomo mogli kupiti, v štirih mesecih bomo imeli denar za to; jaz se bom omejil v tem, ti boš potrpela za to. Gotovo tak pogovor, tak bojni načrt ne prispeva družinskemu življenju nobenega kovača, prispeva pa nekaj drugega:	občutek obeh,
da spadata skupaj, da se skupaj borita in da je to življenje njuno. . Konec prihodnjič
mat; spet ponudila žganja ali pa mu namesto steklenice ponuja kos belega kruha?
PRIZNANJE
Da, ženske so klepetave. Toda moški so tisti, ki so iznašli dnevnike in radio.
Da, ženske so sladkosnedne. Toda moški so iznašli vina
In gastronomijo. In ob sprejemih prav moški pojedo največ slaščic.
Da, ženske so otročje.
Toda moški so tisti, ki se igrajo z železnico in »letečimi krožniki« svojih sinov.
Da, ženske so spogledljive.
Toda pred ogledalom ie njihov pogled vseskozi kritičen: ogledala se poslužujejo samo, da se pazljivo pogledajo. Ko pa se moški obleče* stopi pred ogledalo zato, da se občuduj-'"
KIDflR JE DELOVNI TOVARIŠ NI DOPUSTU
€i®'C j&
Sedimo v kupeju: dva starejša 'moška, ženska z otrokom in jaz. Prijetno toplo je in enolična pesem koles nas uspava.
Nasproti mene sedi ženska z otrokom v naročju. Otrok pa ni kot so drugi. Kakor da se je vsega naveličal. Brez leska v očeh,, brez ljubkosti, brez volje, toži materi v naročju.
»Si žejen?« vpraša mati.
»Ja, sem,« odgovori malo uvelo bitje. Ko zagleda steklenico, se predrami iz otopelosti. Oči
mu zagore in . z obema rokama jo poprime.
V kupeju zadiši po žganju.
»Od kod pa ste?« vprašam mater.
»Iz Haloz. Saj mu ne bo škodilo. Pri nas smo tega navajeni,« mi je odgovorila mati in se nasmehnila.
Vlak še vedno drvi po dolini. Sopotniki so zadremali. Tudi mali je zaspal. Osin-ele ustnice so se mu zakrožile v topel smehljaj. Morda je v ' sanjah
KDO JE IZDAJALEC?
»Spet se smukaš okoli nas. Prav pravijo: če pop nipia kaj opraviti...«
Djuro je z enim očesom zamižal.
»Taka je moja služba, tovariš Zaim. Ce bi bil pismen, ko se je začela vstaja, bi bil morda tudi jaz komisar.*
Porog je bil očiten, ker se je vedelo, da je Zaim žele lani poprijel in se naučil abecede. Po naravi nadarjen se je kmalu tako naučil pisati, da je posekal tudi šolane ljudi v bataljonu. Pred vojno je bil dolga leta agitator in praktik, bil je znan kot dober partijski delavec. Djuru je bil drugače všeč, cenil ga je in mu izkazoval dolžno spoštovanje, dokler ni začutil, da se mu Zaim posmehuje in da ga gleda po malem zaničljivo.
Zdaj je sklenil, da mu ne bo popustil, tem manj, ker je pooblaščen, da vzame tudi štab tretjega bataljona malo na muho. Počakaj malo, bratec, je rekel bomo videli, kdo se bo poslednji smejal. Pri tem je pogledal Zaima naglo, nemirno, kar sumno.
Zaim mu ni ostal dolžan.
»Je pač zmerom tako; če pustiš petelina na prag, ti bo tudi v hišo skočil.«
Poveljnik se je zanimal, kakšno je stanje.
»Gjuro, kaj je novega pri vas v odredu? Ali se bomo kmalu zlasali? Slišim, da Nemci kar naprej dovažajo okrepitve.«
Gjuro se je zagonetno smehljal.
»Veliko novih je, a vse kaže da jih bo še več,« je rekel, zatezal besede in si gladil brado. »Ampak, je Milan tu? K njemu sem pravzaprav prišel, z njim sem zgovorjen.«
»Milan je sinoči odšel k prvi četi. Danes se bo vrnil,« je rekel poveljnik.
Gjuro je s pogledom poiskal, kam bi lahko sedel.
»Nič zato, bom počakal nanj. Morda bom pri vas ostal več dni. Z Milanom morava opraviti neko nalogo.«
»Pa menda ne zastran menze?« je zajedljivo švrknil Zaim. »Tistih iz odreda sam Egipt ne bi nahranil.«
Gjuro je preslišal pikre besede in spraševal poveljnika, kako je po posadkah čet.
Zaim pa je bil nestrpen:
»Kaj se boš ti mešal v vojne reči! Ne bi rajši pogledal, kaj počenjajo Nemci v Romirju?«
Poveljniku je bilo neprijetno, vendar se ni upal ukoriti Zaima, ker je bil Zaim intelektualno višji in poveljnik se mu je v vseh vprašanjih, razen samega vojskovanja, molče podrejal. Zato je Stevan, zasukal oči in iskal v mislih kak drug razgovor, tudi Gjuro se znova ni zmenil za Zaimovo zbadanje. Ostal je docela miren, kakor da je preslišal opazko, na tihem pa je mislil: kar otepaj se, dokler te Gjuro ne spodnese. In zoprno mu je bilo gledati v Zaimo-ve vodene, brezbarvne oči, v katerih ni videl nič drugega kakor topoglavo oholost, ni hotel opazovati njegovega obličja, polnega grdih mozoljev in poslušati piskavega glasu, kakor bi prasketala suha drva. Brž se je pokesal — morda grešim, si je rekel, Zaim je komisar, stari kader, preteklost je preverjena, čista, kdo mu more kaj? Razen tega mu bo moral zaupati svojo nalogo, brez njegovega sodelovanja težko da bi mogel karkoli opraviti v bataljonu.
■Ko je Gjuro začutil v sebi omahljivost in negotovost, je sklenil, da se bo držal spočetka zadržano, da bo sodeloval z Zaimom, hkrati pa bo na preži. Se sam ni vedel, od kod se je vzelo, ampak prevzel ga je občutek, čuden občutek, da je Matilda blizu, tu v štabu, da sliši njen pritajeni dih in da vidi v ozračju njene ugasle zenice. Nato se je stresel in skušal prepoditi takšno grdo misel iz glave. Nato je pogledal komandanta. A ne, o komandantu, tejle dobričini Stevanu, mu ni bilo treba niti za las podvomiti. To je možak in pol, njegovemu poštenju in predanosti lahko popolnoma zaupa, ampak v tej zadevi je nekoristen in odveč. Vsa čast njegovemu talentu za gverilsko vojskovanje, ampak zaradi preproste naivnosti in prisrčne odkritosti bi lahko preiskavi bolj škodoval kakor koristil. Vsekakor pa bo tudi njega moral seznaniti z zadevo.
Tile prvi trenutki v štabu so bili za Gjura zelo mučni. In vsak naslednji trenutek je postajal še mučnejši. Ko je prišel sem, je mislil, da bo drugače, da se b<? počutil kakor vedno, kakor med tovariši, med svojimi najbližjimi. Ali kakšen vrag mu je začel vrtati po glavi? Matilda, ožtudna prikazen, mu je nepričakovano zamračila vid in se začela pojavljati pred njim v vseh mogočih znanih potezah in podobah. Kakor nekakšna mračna sila s sto obličji, da bi človek kar ponorel; njeni prividi se mu kažejo tam, kjer je ni ali kjer gotovo ne more biti — med tovariši.
Poveljnik se je pripravljal, da bo obiskal postojanke tretje čete, ko je vstopila strojepiska z radijskimi poročili. Osemnajstletno dekle v temnozeleni italijanski bluzi in dolgem črnem krilu, obuta v grobe vojaške čevlje. Kljub nerodni noši je zbujala pozornost njena vitkost, lepo okroglo obličje z velikimi globokimi očmi takšne barve kakor razburkano morje, nad očmi pa so se kakor prilepljene bočile dolge, pravilno zaokrožene obrvi. Kratko ostriženi lasje, očividno zanemarjeni, so se črnili kakor smola in so razkuštrani imeli svojstven čar. Tisto, kar je bilo na njej najbolj očitno, je bilo ljubko, nekako udržano, gosposko vedenje, brez vsakršne domišljavosti in premišljene narejenosti.
Položila je nekakšne papirje pred Zaima. Njen glas je plaho drhtel: »Tovariš komisar, razmnožila sem poslednja radijska poročila.«


Jm
Gjuro, ki je sedel nasproti Zaima in levo od komandanta, je izpod čela ogledoval dekle. Zadržal je pogled na njenem zatilju, ki je bilo prenežno in pretanko za široki ovratnik bluze, a ko se je obrnila, da bi šla, se je Gjuro zganil na stolu in se začel brezskrbno igrati s praznim rokavom svoje bluze. Dekle ga je mimogrede pogledalo. Gjuro je naglo in spretno izpustil rokav in ga spet ujel in skušal skriti. Rahlo zardel je pogledal in rekel:
»Tako, tako, Mirjana, niti starih znancev ne opaziš več? Kako je kaj, si se privadila?«
Dekle je obstalo, hotelo je nekaj odgovoriti, a Zaim jo je prehitel:
»Mirjana, pošlji četam vesti po kurirju,« nato pa se je obrnil h Gjuru: »Zakaj jo tako ogleduješ? Saj je že stara partizanka. Sele tri mesece je tu, pa ti lahko povem, da je postala boljši vojak, kakor si ti.«
Mirjana je še stala. Spet je skušala spregovoriti, tisti mah jo je zbodlo v grlu, ker je opazila, da je Gjuro ne gleda kakor po navadi. To ni bil pogled tovariša in znanca. Res sicer, da pozna Gjura šele od nedavna, zato je tembolj čudno, da se usipa iz njegovega pogleda nekakšen čuden sijaj po njej, kakor da jo proučuje, analizira, skuša prodreti skozi njeno obleko in kožo, globoko vanjo. Hkrati pa je bilo v tem pogledu tudi nekaj zmedene udržanosti, topline, nerazumljivega očitka, strahu. To jo je čisto zmedlo. K sreči se tudi Gjuro ni bolje počutil, venomer se je presedal' in se sukal, da bi prikril svojo levo stran; ni vedel kaj pravzaprav bi bilo treba reči, in da bi pretrgal mučno ■ stanje, je vzkliknil:
»Všeč mi je, da se privajaš našemu življenju,« — na to je Mirjana samo pokimala in odšla.
Zaim ga ni pustil na miru.
»Vi iz odreda,« je rekel, »a zlasti ti, tovariš obveščevalec, venomer buljite v tovarišice; mislim, da so to ostanki starih nazorov o ženskah, posledice pomanjkljive marksistične vzgoje. Zena, borka, stokrat moram ponavljati, ni tisto, kakor nekoč, to je nova, višja stopnja razmerja...«
»Nikar no, Zaim,« je rekel poveljnik, segel po radijskih poročilih, ki jih je bila prinesla Mirijana, in jih začel prebirati naglas, počasi in trudoma. Vesti z vzhodne fronte. Nemci na južnem krilu fronte spet napredujejo. Ruska vojska se načrtno umika.
Nato je huknil, pobliskal z očmi in odrinil poročila daleč od sebe. Obraz mu je zalila temna rdečica. S pestjo je pritegnil desni brk in si ga vtaknil med zobe, nato pa razprostrl roke proti Gjuru.
»Rdeča armada se spet umika. Kako dolgo še?«
Gjuro je skomizgnil z rameni in premišljal, kako bi odgovoril, ko se je Zaim sikaj e vpletel:
»Kako, umika se. Ta že ve, kaj dela. Sovražnika je treba pritegniti in primorati, da bo razmetal svoje sile. V tem je smisel umika!«
Stevan je zaječal kakor bolnik in zgrabil z zobmi še levi 'brk.
»V vojni znanosti se ne spoznam, kmet sem, ‘ampak brate, srce mi poka, kadar slišim, da se Rdeča armada umika pred Nemci. Zakaj se ne zbere na enem kraju?«
»Nikar tako,« je piskavo rekel Zaim. »Razumeti je treba smisel, smoter strateškega umika. Rusi vedo, kaj počno.«
»Salo stran, Zaim,« je vzkipel Stevan. »Smoter razumem, smisel tudi, če že hočeš, ampak brate, boli me, lej... tule me tišči... zakaj se Rusi umikajo, če jih je več kakor Nemcev? Pazi, toda' ne umakni se! Ne daj, da bi ti domove zažigali... Kaj bi napravili mi, če bi nas bilo več ...«
Zaim je dvignil roke in tako zamižal, da je imel čisto majhne oči.
:
»Strategija,«'je rekel. »Ta ima svoja načela, to je treba razumeti.«
Poveljnik je umolknil, toda brke so mu še nadalje sršele v vse smeri, goste obrvi pa so ostale nabrane. Malo je pomolčal, pobrskal po vojaški torbi, nato pa vstal, opasal pištolo, vrgel torbo čez ramo, vzel daljnogled in brzostrelko. Tako postaven, dolgokrak, z rokami, ki bi zid prebile, v uniformi, ki je lahko samo na pol pokrila njegove ude, je spominjal na ukročenega velikana. Ko je odhajal, je rekel, da bo pregledal čete in se vrnil do poldneva, ob času kosila.
Gjuro in Zaim sta ostala sama. Zaim se je takoj poglobil v prebiranje vesti in se ni zmenil za Gju-rovo navzočnost. Gjuro ga'je ogledoval izpod čela. Premišljal je, ali naj mu takoj pove, ne glede na poprejšnjo nestrpnost. Bilo bi brezpomembno, dokler ne pride Milan, ker kdo ve, kako bo Zaim to sprejel. Gjuro se je rahlo prijel za glavo in se krčevito trudil, da ne bi mislil na tisto prečudno domnevo, ki se mu je vsiljevala sama po sebi, iz nekakšne notranje, nedoumljive, napete previdnosti ali morda iz strahu, in je obletavala možgane nadležno in vztrajno kakor čmrlj. To ni bil sum, nikakor ne, a nekaj prav blizu tega. Vstal je in naglo pristopil k oknu, zagledal se je v naravo. Dolgo pa ni zdržal. Moral je obrniti glavo in pogledati Zaima. Sam sebi se je upiral, a moral je tako. Srce mu je močneje bilo. Kakor da spet prihaja tisto, česar se je najbolj bal, tista grozna, pregrešna, bogokletna skušnjava. Dihal je teže in globlje. To še ni sum. Za kaj takega ni imel nikakšne opore, tudi rte kakega sledu; kdo bi vedel, mar ni to strahovita šovinistična obremenitev? Zaim je musliman. Res, član Partije je pa tudi komisar, a bodi kakor hoti, v vojni je vse mogoče, in tole, da je Zaim musliman, se mu venomer plete po glavi, čeprav to nič ni, saj smo konec koncev vsi enaki, saj ne priznavamo življenjskih in narodnostnih pregrad, to je orožje buržoazije. Vnovič se je skušal otresti, zavreči vsako umazano misel, povezano z Zaimovim muslimanskim poreklom, a naj se je še tako trudil in sam sebe prepričeval, bilo je ta trenutek vse zaman, ta misel se mu je venomer vračala pred oči, se vtihotapljala v možgane in ustvarjala nemogoče prizore in privide.
Sad tega neslišnega notranjega boja je bil naposled sklep, da bo Zaimu zaupal, po kaj je prišel, a da bo tudi njega neopazno nadzoroval. Sklenil je, da mu zdajle ne bo ničesar rekel, dokler se ne vrne Milan, obveščevalni častnik bataljona; z njim, s poveljnikom in Zaimom bo prerešetal zadevo in za-počel akcijo, nato pa bo na tihem in na lastno pest izvedel neopazno preiskavo v štabu. Se njemu samemu je bilo nepojmljivo, ampak venomer ga je obsedala misel, da Matilda mora biti tu, v štabu, med njegovimi člani.
Truden od razmišljanja in samopremagovanja, nezadovoljen z začetkom tega dne, osemnajstega maja, ko mu je preostalo samo še malo časa do triindvajsetega, je stopil k visoki kmečki postelji, ki je stala v kotu sobe, pri oknu.
»Malo bom legel, Zaim. Ponoči nisem zatisnil očesa. Ko bo prišel Milan, mu reci, prosim, naj me takoj zbudi.«
»Pazi samo, da se ne boš zaležal,« je rekel Zaim neljubeznivo, ne da bi dvignil glavo.
»Zakaj pa ne? Tebi ne bom napotoval.«
»Boš že še slišal.«
Gjuro se je oblečen zleknil na posteljo. Namesto zglavnika si je dal torbo pod glavo, odločen, da Zaimove osornosti ne bo jemal resno. Tišina, ki je zavladala v izbi in okoli domačije, ga je kar uspavala. V glavi ga je nevšečno tiščalo. Vse je omrtvilo. Ves, kakor da sploh ni dihal. Sonce se je povzpelo poševno v pozlačeni bleščavi. Skoz okno je prihajal v sobo samo ostri vonj orehovega listja.
mm

PISMO IZ CELJSKE CINKARNE
Big je skrajni čas
■ Zelo sem bil vesel, ko sem zagledal v našem listu rubriko z naslovom »Zdravo telo — zdrav duh«. Bil je že skrajni čas, da smo dali prostor tudi tej dejavnosti sindikatov v našem listu, kajti že tako smo imeli športni delavci v delovnih kolektivih dokaj preglavic in naleteli smo premnogokrat na nerazumevanje talko kolektivov kot vodstev podjetij in ustanov. No, pri nas v Cinkarni je bilo drugače in smo poželi doslej že nekaj lepih uspehov.
Ob tem se mi porajajo še nekatere misli, ki bi jih rad povedal. Na raznih sindikalnih posvetovanjih in zborovanjih se pogovarjamo o proizvodnosti, organizaciji dela in delovni storilnosti. Le malokdo v proizvodnji pa pomisli, kako močno lahko vpliva zdravo športno razvedrilo na delovnega človeka in na njegovo delovno sposobnost. In še na nekaj drugega mislim. Glejte, človek ponavlja v proizvodnji dam za dnem iste gibe in sčasoma se nekateri deli telesa nesorazmerno razvijejo, drugi pa zaostajaj® v rasti, zlasti pri mladem človeku. Skoraj bi po te-
lesnih napakah lahko ugotovili, kaj kdo dela in kakšen je njegov poklic. Včasih pa slišimo v kolektivih tožbe, češ saj se ljudje ne zanimajo, nimajo smisla za take reči, mislim pa, da brez truda in organizacije tudi v tem ne bomo napredovali. Ce smo že govorili o športu, smo se zadovoljili s tem, da smo za to določili posebnega človeka, ki pa sam ni mogel kaj prida storiti, če ni užival podpore kolektiva in vodstva podjetja. Tako ne moremo naprej, marveč se morajo v kolektivih dokopati do spoznanja, da je šport prav tako potreben kot je vsakodnevna hrana. Seveda pa je treba prej proučiti, kakšen šport je primeren za posamezne poklice, duševnim delavcem, menim, je treba takih iger, s katerimi so združeni tudi določeni telesni napori, težkim fizičnim delavcem pa so primerne igre, v katerih se predvsem duševno razvedri. No, nisem strokovnjak in naj o tem sodijo predvsem zdravniki, psihologi in športni strokovnjaki. Opozarjam le na to vprašanje, ker čutim glede tega še precejšnjo vrzel.	S.
PRED SVETOVNIM NOGOMETNIM PRVENSTVOM NA ŠVEDSKEM
Francoske skrbi
Pri žrebanju parov za osmino finala svetovnega nogometnega prvenstva v Stockholmu je prišla Jugoslavila v skotrro, v kateri so še Paragvaj, Škotska in Francija. Za r.iioe moštvo je bil žreb dokaj srečen, saj se lahk® nadejamo, da bodo naši nogometaši prišli d® polfinala. Francozom pa povzročajo srečanja, zlasti z Jugoslavijo, velike skrbi.
Z Jugoslavijo so igrali doslej sedemkrat: trikrat so izgubili, trikrat je bil izid boja neodločen in le enkrat so zmagali (6. februarja 1951. leta). Dva poraza z Jugoslovani so doživeli ■
prav v zaključnih tekmovanjih za dvoje svetovnih prvenstev, v Firenci 1949. leta so izgubili s 3:2, v Lausanni pa z 1:0, 1954- leta. S Škoti so p® vojni doživeli tri poraze in le eno srečanje odločili v svojo korist, medtem ko se s Paragvajem* tako kot Jubgoslovani po vojni niso imeli prilike srečati.
Zato so se prav te dni zbrali vodje francoske reprezentance na bojni posvet, kako bi ugnali Jugoslovane v kozji rog' hkrati pa so že začeli s treningom. Mi smo optimisti, kdo je močnejši, bomo videli pa na t«’"*'"vanjih na Švedskem.
Sličice z zimskega Poborjja
(£ei>ai in kukat
Živel je nekoč silen in nadvse krut cesar. Nekega dne mu je kuhar prinesel kosilo in ko je hotel postaviti jed pred cesarja, je kaplja jedi padla na njegovo roko. f Cesar ga je mrko pogledal in kuhar je pri priči vedel, da ga bo dal usmrtiti. Tedaj je pograbil skledo, vso jed zlil cesarju na glavo, potem pa zbežal, ko da bi mu gorelo pod podplati.
»Primite ga!« je zavpil cesar.
Ko so kuharja pripeljali, mu je cesar rekel:
»Dobro, vem, da mi nisi nalašč kanil tisto kapljo na roko. Ampak povej, zakaj si mi potem zvrnil vso skledo na glavo?«
»Oh, cesar moj,« mu je odgo-ril kuhar, »nisem si mogel dovoliti, da bi mene, tako starega in zvestega služabnika, usmrtil cesar samo zato, ker mu je kanila kaplja jedi na roko. To jem storil, da me imaš vsaj za kaj usmrtiti in ljudje vsaj ne bodo rekli, da si krut.«
»Modri moj starec, izgovor te je rešil smrti. Pri Alahu, nič hudega se ti ne bo zgodilo,« je rekel cesar kuharju in ga pustil, da je odšel.
(Arabska pravljica)
»Tovariš profesor! Veliko odkritje, veliko odkritje —!« '
ZEVS OJ KAČU
Zevs se je ženil in vse živali so mu prinesle darove. Tako se je tudi kača z vrtnico v gobcu povzpela k njemu- Ko jo je Zevs zagledal, je rekel:
»Od vsakogar sprejmem darilo, pa četudi mi! ga izroči z nogo, od tebe pa ga niti iz ust ne maram«.
VPRAŠANJA O AVTOMOBILU
Oce: Koliko «žre« na uro?
Mati:	Kakšne barve pa je
prevleka na sedežih?
Sin: Koliko potegne na uro?
Hči: Ali gre hupa zelo skozi ušesa?
Sosedje: Kako si pa vi lahko kaj takega privoščite?
EDINO ZDRAVILO
Pacientka: »Oh, tovariš ijdrav-nik, bi mi lahko dali kako zdravilo zoper sončne pege?«
Zdravnik: »Zal vam ne morem ustreči, ker takega zdravila sploh ni.«
Pacientka: »Človek bi iz kože skočil!«
Zdravnik: »No, to bi še najbolj zaleglo zoper pege.«
COPATARJA
»Kaj pa sta imela sinoči z ženo, da je bil tak ropot?«
»Oh, nič hudega. Ko sem se zvečer vrnil iz gostilne, me je žena obsula- z rožami.«
»Ampak tega bi ne bilo tako slišati?«
»Kako da ne, ko so bile pa rože v lončkih! Ampak tudi prj tebi je nekaj grmelo?«
. »Eh, nič hudega. Žena je iz-tepala moje hlače.«
»Hm, zakaj potem takšen alarm?«
»Veš, jaz sem bil v njih!«
£Z$£edi
Najsi J« razlika med dobrimi in slabimi zgledi še tako velika, bomo opazili, da ®-o tako eni kat drugi rodili skoraj enako slabe posledice. Ne vem niti, ali nas Tiberijevi ali Neronovi zločini ne oddaljujejo bolj od izprijenosti, kakor nas spoštovanja vredni zgledi naj večjih ljudi približujejo kreposti. Koliko bahačev je .rodila Aleksandrova srčnost! Koliko napadov na domovino je bilo izvršenih v imenu Cezarjeve slave! Kolike-rim okrutnim krepostim sta pela hvalo Rim in Špar ta! Koliko nebodijihtreba modrijanov je povzročil Diogenes, koliko ši-rokoustnežev Ciceron, koliko mlahavih in nedejavnih ljudi Pomiponius Atticus in maščevalcev Sulla in Marius, slado-straistnikov Luoullus, razvrat-, nežev Alkibiades in Antoniu« in trmoglavcev Katon! Vsi ti
Kakor spoznamo velike duhove po tem, da v malo besedah mnogo povedo, tako imajo mali duhovi dar, da mnogo govore, pa nič ne povedo.
*
Ce bi ne bilo bedakov, bi bil pametni večkrat v zadregi.
veliki vizamiki so rodili nešteto slabih posnetkov. Krepost meji na pokvarjenost, zgledi so vodniki, ki nas često speljejo na krivo pot, mi pa smo tako izprijeni, da se jaje poslužujemo takih, ki nas oddaljujejo od kreposti .kot pa takih, ki nas vodijo k njej.
Pri umerjenem smuku čez zasneženo Pohorje doživi smučar pogosto marsika.) iz zimskega življenja pohorske divjadi, za kar s® »zapečkarji« prikrajšani.
Ob hudem snežnem metežu poseda veliki divji petelin tudi na tleh, ker je tu pred viharjem varnejši kot na drevesu. Sede namreč na gozdna tla in je kmalu ves pcknt s snegom. Le značilno oblikovana kupica snega ga izda- Ce smučar tega pravi čas ne zapazi, ga lahko dobesedno povozi.
Divje koze ali gamsi se ob sončnih dneh radi sončijo in tudi pasejo po prisojnih pobočjih golega Jezerskega vrha (1522 m). Ce smučarja ob ugodnem vetru zavohajo, vodnik črede glasno zabrMzgne in koze jo na mah potegnejo v niže ležeči gozd.
Mali divji petelini se pozimi najraje drže obširnega pritličnega ruševja pni Lovrenških jezerih, na -Planinki in okrog Ribniškega jezera pod Jezerskim vrhom. Tu s,o varni pred zimskimi viharju in snežnimi zameti. Skrijejo se namreč pod gosto ruševje, kjer jih ne dosežejo niti mraz, niti sneg, niti vihar. Tu najdejo tudi kaj užitnega- Če zapelje smučar na ruševje, povzroči svojevrsten
JESENIŠKI DRŽAVNI PRVAK V HOKEJU NA LEDU JE V SREČANJU Z LJUBLJANO DOKAZAL, DA MU GA PRI NAS NI PARA.
šum, ki se ga petelini ustrašijo in zlete iz svojih skrivališč.
Na valoviti pohorski planoti med Velikim vrhom in Roglo, kjer izvirajo potoki Bistrica, Oplotnica, Lobnica in Radoljna, naleti izletnik poleti na velika mravljišča, visoka tudi po en meter. Ko jih zagrne pozimi sneg, jih opazi le vajeno oko. Gozdna kura pa jih dobro pozna, -razkoplje sneg in zoblje mravlje. Oprezni smučar že' od daleč opazi premikajočo se piko v snegu.
Na skoraj neskončnih, snežnih poljanah zahodnega Pohorja vlada mir in samota, da postane smučarju, če je sam, kar tesno Pni srcu. Tedaj prekine tišino čudno vreščanje in zamolklo klicanje. Velika jata kričavih krivokljunov se podi in šum; nad njegovo glavo v odsekanem poletu ter se naposled zažene v nižje smrekovje, kjer obirajo semena na storžih.
Največja privlačnost Pohorja pa to rozini' 'n '-"to*1 -gova vzpenjača. Dr. Fr. Mišič
Clneškdote
V Twainovi družbi je nekdo trdil, da so nekatere ženske pravi angeli. ,
»Poznam'samo enega človeka, čigar žena je pravi angel,« se oglasi pisatelj.
»Kdo je to?« vprašajo vsi hkrati.
»Gospod Smith.«
»Gospod Smith? Saj ta je vendar vdovec!«
»Tako je!« pritrdi Twain.
Gorenjci so močno zagledani vase. Neki turist se je ijstavil v gorenjski vasi in je hotel pokaditi tamošnjemu kmetu: »Da, vi ste lahko ponosni, v vaši prekrasni vasi se je rodilo mnogo velikih mož.«
»Tako? se je začudil kmet, »kolikor vem, so naše ženske od zmeraj rodile samo otroke-«
Janez: »Moji živci so čisto na koncu. Že če kdo zakriči, pa skočim.«
Tone: »Krasno, potem pa s« kar takoj vpiši med padalce.«
KRIŽANKA ŠTEV. 6
KLINIKA IPOD J L! IRT©
Svojo potujočo poljsko bolnišnico smo prvič postavili v bližini rečice Beloksu. Po naše bi to pomenilo ribji potok. Vsenaokrog je bila valovita ravan severozahodnega Sinkianga z zasneženimi gorami v ozadju, po katerih poteka kitajsko-sovjet-ska meja. Lesena koča, osemnajst okroglih šotorov iz posebne klobučevine, ki jim pravijo jurte, ter 65 ljudi — to je bila naša odprava. Zdravstvena ekipa je štela dvanajst ljudi, in sicer študentov medicine iz Pekinga ter zdravstvenih delavcev iz Urumchija, glavnega mesta te pokrajine. Bili so različnih narodnosti — Ujguri, Kozaki, Mongoli, Uzbeki in Tatari. Ena izmed naših nalog je bila praktično usposabljati te ljudi in hkrati pripraviti pet novih laboratorijskih tehnikov.
Jurte uporabljajo domačini za bivališča. Narejene so iz debele klobučevine, ki je v obliki harmonike napeta čez ogrodje iz dolgih palic. Te se stikajo obroču na vrhu. Vsa stvar,'je zakoličena v tla, z vrha pa visita v notranjost dve vrvi, ki ju stanovalci ob hudem vetru tiščijo navzdol in tako preprečijo, da bi jim odneslo dom.
Že pred našim prihodom je šla manjša skupina širit med pastirje zdravstveno propagando in prigovarjat, naj bi se prišli vsi družinski člani pregledat, kakor je bilo domenjeno. Akcijo smo izvedli v mrtvi pastirski sezoni, da ne bi nikogar ovirali pri delu.
Prvi smo vstali ob pol sedmih zjutraj, ko je sonce pravkar obsijalo zasnežene gore. Pastirji so že prihajali na konjih z vseh strani. Okrog pol devetih se je zbralo okoli 180 ljudi, mladih in starih, in približno toliko konj. V teh krajih vsi jezdijo, celo dojenčki. Prišlo je po več družin hkrati, pod vodstvom svojih krajevnih poglavarjev. Ljudje so posedli v travo in čakali, da pridejo na vrsto.
Naša šotorska bolnišnica je stala v polkrogu. V prvem šotoru so ljudi popisovali, v drugem pregledovali, v naslednjem specialno zdravili, medtem ko je bilo naslednjih pet šotorov namenjenih splošni preiskavi, zadnji pa je bil opremljen z lekarniškimi rekviziti. Laboratorij je bil v koči. Imeli smo lasten generator, ki je vse jurte oskrboval z elektriko in nam omogočal, da smo delali ponoči in podnevi. Pacienti so vstopali na enem koncu polkroga, izstopali pa na drugem, tako da sb šli »skozi ves obrat«.
Vsak dan se je enako pričel. Najprej so tamburaš (naš kuhar) in dva mandolinista (šoferja) zaigrali uroke. Zatem je vodja našega moštva predaval o zdravstveni zaščiti, o zdravju matere in otroka, o zatiranju bolezni in podobnem. Razdelili smo brošure in razstavili voščene modele. Natančno smo razložili namen zdravstvene preiskave in nato se je pričelo pregledovanje: najprej smo vsakomur vzeli kri in zapisali glavne podatke v diagram. Družine so prihajale skupno na pregled.
Za 99% obiskovalcev je bil ta pregled bržkone prvi v življe-nju. Delegate posameznih čakajočih skupin smo povabili v laboratorij, da so si ogledali naše delo. In ko so se vrnili, so drugim pripovedovali o mikrobih, »velikih kot žrebec« in o tem, kako so morali pregledovanci »skozi tovarno s petimi zdravniki, ki pihajo skozi nekakšne steklene stvari« (pipete).
Medtem so prve družine že opravile pregled, zajahale svoje konje in odšle domov čakat, če bodo morda laboratorijske preiskave pokazale kake prikrite težave. Pregledovali smo jih namreč zaradi splošnih in spolnih bolezni — slednje so zgodovinski bič teh krajev. Vsi tisiti, pri katerih smo odkrili znake spolne bolezni, so se morali čez tri dni vrniti na nadaljnji pregled in preiskavo.
Med bivanjem v teh krajih smo pregledali dnevno dve sto pacientov. Zdravniki so med opravljanjem službenih dolžnosti poučevali študente medicine in jim dajali navodila. Vsak dan ob štirih popoldne so bila tudi predavanja.
Tak je bil v grobem naš delovni dan, vendar je prišlo zmeraj kaj takega vmes, da življenje ni bilo enolično. Nekoč nas le zajela polurna toča. Pokrajina slovi ne le zaradi številnih čred, ampak tudi zavoljo obilnega dežja in toče. Ko se je vsula toča, so vsi pacienti navalili v jurte in celo nekaj konj se je skušalo zateči vanje pred neurjem. Zato smo morali seveda prenehati z delom. V obrambo pred dežjem nosijo domačini poleti in pozimi debele kožuhovinaste klobuke, usnjene hlače in vatirane plašče. Sprva smo se zelo čudili, ko so šli med najhujšim nalivom na prosto in so tam živahno kramljali. Kasneje smo se temu privadili in smo se še mi v dežju sprehajali fcunaj, namesto da bi bežali pred naravno prho. Tako smo se »prekalili«,	*
Drugo pogostno oviro so povzročali domačini sami Nemalokrat so prišli v šotor z velikim Usnjenim vrčem, polnim kumisa (skisano kobilje mleko, približno tako alkoholno kot pivo) in Povabili zdravnike, naj pijejo z njimi. Pač njihova navada; kumis dajejo celo petmesečnim do-
jenčkom. Ce vstopiš v pastirsko jurto, zahteva olika, da na du-šek spiješ štiri vrče kumisa — v vsaki roki držiš dva, politi pa ne smeš niti kapljice. Sprva smo že zaradi vljudnosti poskušali piti, pa nas je pijača tako omamljala, da smo morali po vsakem vrču počivati četrt ure. Zato smo sklenili — nič kumisa med delovnim časom. Po dveh tednih pa se nismo več držali tega pravila, kajti navadili smo se na kumis in ga pili, kadar je naneslo, kot bi pili vodo.
prosvetljevanju tega večidel nomadskega ljudstva. Sedaj, so dejali, so odnosi med manjšinami urejeni. Okrožje Chaosu ima šole tako za Mongole kakor za Kozake, v vseh pa se uče obeh jezikov in se seznanjajo z obema kulturama. Mongolska šola ima avditorij za filmske predstave.
Največja žrebčarna v teh krajih je v Sinkiangu, kjer redijo žrebce plemenitih pasem; tamkajšnji strokovnjaki so res izvrstni. Tam sta še poskusna
JEZDECI IZ CHAOSUJA
Delo se je zataknilo tudi takrat, kadar je kak Kozak prijezdil s pripreženim osedlanim konjem brez jezdeca in prosil zdravnika, naj gre z njim na dom. Ko ga je zdravnik vprašal, kje je to, je Kozak zamahnil z roko in dejal: »Tamle čez,« to pa je pomenilo tri ali štiri ure ježe. V tej travniški pokrajini ni tolikšna ježa nič posebnega. Po navadi je šlo za težje bolezenske primere, na primer za zlom roke, za pljučnico, kačji pik, izpahnjeno ramo ali za nenadno ohromelost. Nekateri naših zdravnikov, ki dotlej še nikoli niso bili na konjskem hrbtu, so postali med Kozaki kar dobri jezdeci.
Prvo nedeljo, ko smo imeli kliniko še ob Beioksuju, nas je prišel obiskat poglavar okrožja s svojim spremstvom. V pokrajini Chaosu, kjer smo taborili, žive večidel Kozaki in Mongoli in je skoraj izključno pastirska, s 40.000 ljudmi in s sto tisoč čredami. Poglavar ali predsednik je bil Kozak, po imenu Sha, poglavar pa je bil Mongolec in se je imenoval Ah. Sha je bil prišlek, medtem ko je bil Ah stara delovna moč — prejšnji konjeniški oficir Ljudske osvobodilne armade, ki je 1950. leta pomagal iztrebljati in potolči bandite in je potem ostal v teh krajih. Vsi so ga imeli radi. S seboj je nosil dve sedelni vreči z dokumenti, pečati in ostalimi potrebščinami. Ko je razjahal, je počenil v travo, si položil eno izmed torb na kolena in njegova pisarna je bila nared! Vladni predstavniki potujejo tu skupaj s pastirji in spotoma opravljajo svoje posle, tako da so zares tesno povezani z ljudstvom. 1
Ta dva sta nas prišla torej obiskat in ugotovila, da sta stara prijatelja našega vodje Mosaje-va, predstojnika Inštituta za pobijanje spolnih bolezni v Sinkiangu. Seveda smo po kozaško-ujgurski navadi žrtvovali jagnje za svoje goste. Priredili smo pravo gostijo.
Kako poteka takale gostija? Po travi razgrnejo dve veliki preprogi. Častni gost sede na zgornji konec, nato mu ponudijo kumis — štiri vrče obvezno, ostalo po želji. Slane štručke kruha, maslo, kislo mleko, čaj in sladkor leže na razprostrtem prtu vrhu preproge. Čez nekaj časa privleče gostitelj — taka je pač navada — jagnje za parklje in ga pokaže gostom. In ti stegnejo dlani in izrazijo svoje zadovoljstvo nad jagnjetom še z vzklikom »Ahmen«. Nato mora žival pod klavčev nož. V presenetljivo kratkem času že kroži med gosti raženj s »šašlikom«. Sledijo mu »sendviči«, narejeni iz jagnječje masti in iz jetrnih rezin, ki nadomeščajo običajni kruh.
Vrčem s kumisom sledi velik bronast pladenj s kuhanimi kosi jagnjeta. Častni gost si vzame glavo in si z nožem odreže ušesa in del goltanca, ostalo pa izroči gostitelju. Zatem si vsakdo odreže kos mesa. Ostanke zrežejo na tanke rezine in jih stresejo v posodo, kamor so že prej zvrnili v ovčji juhi kuhane rezance. Namesto žlice uporablja vsakdo svoje prgišče in si z mesom in rezanci napolni usta ali obraz, odvisno od spretnosti.
Sledijo skodelice ovčje juhe. potem pa močan rdeč čaj — in obed je pri kraju. Gostje morajo tedaj spet stegniti dlani in se zahvaliti z besedo »Rahmat!«
Ko je bila pojedina za nami. smo posedli v krog in se pogovarjali. Obiskovalci so nam pripovedovali o svojih težavah, o sporih med prebivalstvom, o bojih z ostanki protiljudske armade, o težavah, ki jih imajo pri
mlekarniška farma in oplojeval-na postaja z izvrstnimi biki, uvoženimi iz Sovjetske zveze, ter-z rodovniškimi kravami, ki dajejo dnevno povprečno šest galonov in pol mleka in masla. Ta kmetija nas je oskrbovala z mlekom. Po okusu mleko ločijo: eno diši po popru, drugo pa po jagodah. Divjega popra in jagod je namreč na vseh pašnikih zelo dosti.
Od osvoboditve sem je bilo mnogo storjenega, da bi se tem pastirjem izboljšalo življenje. Naš zdravstveni pregled je pokazal, da so ti ljudje zdravi in dobro hranjeni, opazili pa smo tudi, da so bolje oblečeni kot mestni delavci — hodijo v bombaževim in svili. Po vsem okrožju so organizirali zadružne trgovine, ki se bavijo z nakupova-
njem in s prodajo. Nekatere teh trgovin so kar v jurtah, druge v lesenih kočah, nekatere pa potujejo na kamelah in so dobro založene z blagom. Vsa roba je poceni; volno, kože in maslo pa dobro plačujejo. Medtem ko smo se zadrževali v teh krajih, so pastirji z območja Chaosu zborovali zaradi ustanavljanja pastirskih zadrug.
TABORIŠČE OKOLI KLINIKE
Po treh tednih smo ob Beioksuju opravili svoj posel, zložili jurte na vole in kamele, sklicali več shodov, da smo dotnačinom povedali vse potrebno o našem delu, in odpotovali k naslednji postaji Seksenbel (»Osemdeset sotesk in gora«). Naš novi taborni prostor je bil lep, skledi podoben travnik, obdan z zasneženimi gorami in borovimi gozdovi. Kraj nas je spominjal na švicarske gorske predele. Tu smo spet sklicali pokrajinske glavarje ter jim obrazložili namen naše akcije in jih prosili za sodelovanje.
Tokrat nas je doletelo nekaj nepričakovanega. Izbruhnila je epidemija kolere med živino. Pokrajinski veterinarji so si prizadevali, da bi jo zatrli. Toda že dan potem, ko smo odprli kliniko, se je zatekel k nam bolnik s kolero. Pri priči smo prenehali s splošnim pregledovanjem in se lotili zdravljenja kolere. Okrožna zdravstvena služba nam je poslala svoje ljudi na pomoč. Člani naše ekipe so odhajali na vse strani, kjer se je pojavila bolezen, in urejali vse potrebno za karanteno, dajali injekcije in razlagali, kako je ravnati z bolniki. Po desetih dneh trdega dela je bilo vse za nami. Prezrli nismo niti enega bolnika.
V Seksenbelu smo pregledali okoli sto petdeset pacientov na dan. Vest o našem prihodu se je hitro razširila, tako da so se zatekli k nam celo taki bolniki, ki niso mogli sami hoditi. Morali smo prositi okrožne oblastvene organe, naj ljudem odsvetujejo prinašati težje bolnike, ker bi se jim utegnilo med potjo zdravje poslabšati. Hkrati smo seveda obljubili, da bomo take bolnike obiskali na domu. Kljub temu pa so ljudje iz oddaljenih krajev še vedno prinašali svoje bolne sorodnike, prihajali z jurtami in taborili z nami, dokler niso prišli pri pregledu na vrsto. Tako se je število naših »bolniških oddelkov« zelo povečalo. Zame ni bilo to nič novega. Podobna taborišča
sem videl že v avtonomni mongolski pokrajini, kjer je zdravstveno osebje stanovalo v grajenih stavbah, v katerih so bili tudi operacijska soba, laboratorij, lekarna, ambulanta, ni pa bilo bolniških sob. Bolniki so si prinašali šotore s seboj, prignali pa so tudi kravo in nekaj ovac ter se utaborili ob stalnih stavbah. Tako je zrasla »bolnišnica«. Včasih se je nabralo toliko bolnikov, da so jih zdravniki kar na konjih pregledovali.
VRNITEV
Skupno smo pregledali okoli 10.000 ljudi. Ko smo z delom končali, so pripravniki iz pokrajin, ki smo jih obiskali, srečno opravili praktične in ustne izpite. Nato smo napravili obračun svojega dela, se pogovorili o izkušnjah in izbrali rezultate celotne akcije. Najprej so naši študentje povedali, kaj mislijo o takem načinu strokovnega usposabljanja, katere so njegove dobre in slabe strani, potem smo zbrali mnenja pacientov, pri čemer so nam krajevne oblasti zelo pomagale; naposled so nam še predstavniki oblasti povedali svoje mnenje o takih akcijah. Tako smo ob koncu lahko napravili izvleček, napisali poročilo, ga 'prebrali na množičnem sestanku in vse pripombe tudi upoštevali ter jih vnesli v poročilo. Ko je bilo vse to opravljeno, smo poročali okrožnim oblastem in se vrnili v Peking.
Vso pot proti domu sem nosil vezeno • pokrivalo, -kakršnega nosijo v Sinkiangu. Ker so me imeli za Ujgura, Uzbeka ali Tatara, sem naletel pri svojih sopotnikih, pri letalskem osebju in pri vsakomur, ki sem ga srečal, na nenavadno vljudnost. V letalu so mi dali najboljši prostor in mi izkazovali izredno pozornost, ko mi je prišlo slabo, skrbeli so za mojo prtljago in mi v vsakem hotelu postregli, kolikor je bilo v njihovih močeh. Vse je šlo kakor po maslu, edina nevšečnost je bila ta, da so mi povsod postregli z bravino, ker so menili, da je to moja nacionalna jed. Jaz pa sem si glede' na to, da smo tri mesece nate-pali skoraj samo ovčje meso, želel vse kaj drugega. Počutil sem se kot slepar. Vendar sem vesel, da sem nosil tisto vezeno pokrivalo,- Tako sem se namreč najbolje prepričal, kako globoka in vsestranska je zaskrbljenost za kitajske narodne manjšine.
MA - HAI - TEH
K	2	3	k		5	6	L	7	6		9	10	11	
n	-				Vi		15			S	16			J
17				18	Sl	19				20	S	21	%	1
	d	22			23			m	24		25			J
	26	m	27	>			M	25		1		m		c
29		30				IS	31					32	m	33 1
			K	35		36			m	37			38	1
39			40	m	41				42	S	43			H
							n	45						
Vodoravno: 1. dan počitka v tednu, 7. vozilo za otroka, 13. ime piesnifoa Zupančiča, 14. močan človek, športnik, ug. znanost, 17. igra s ksirta.mi. 19. »informiran strežnik, 21. eden Od čutov, 22. kozaška pog-avur, z«, pojedina ob slovesu (na primer: po maturi), 27. grški bog ljubezni, 28. virh glave, 29. zvezda premični ca, 31. gladiti perilo, 34- »kralj« živali, 35. osnovna mera za tekočine, 37. priimek narodnega heroja Lole, k; je bil voditelj jugoslovanske mladina med NOB, 39. pripadnik indijanskega plemena. 4' ha oseba Levstikove povesti (Martin), 43. gole, -»4. m. z.z mesna jed, 45. lito (o Številkah).
Navpično: 1. glasbeno znamenje, 2- grška črka, 3. žensko ime, 4. složen, enovit, 5. ljudska pritrdiilnlca, 6. knjiga z zemljevidi, 7. doba, stoletje, 8. trava, ki se nakosi še po otavi, 9. rimsko število štiri, 10. vojaške edinke, 11. tuje že niško ime, 12. vrsta pokrivala, 15- rastlina, ki daje surovino za tkanje platna, 18. ime partizanskega pisatelja
Grabeljška — Gabra, 20. raziskovalec kraških jam, 23. vrtno orodje (množ.), 25. kmečki pridelek enega leta, 26. brez vida, 28. trinog, nasilnik, 29. načrt, 30. Obar, 31. zal, čeden, 32, večja reka v Srbiji, 33. vrtna nastlana ostrega okusa, 36. karam-bol, nesreča, 38. nekdanji turški veleposestniki. 40. pogojni veznik, 42. , nikalnica.
Rešitev križanke štev. S
Vodoravno: 1. prozaik; 7. čelist; 13. raport; 14- pedamti; 15. idila; 16. koip; 17. skop; 18. meta; 19. Kairol; 21. Ir (Mij); 22. ukd; 23. pomivam; 24. np; 26. so; 27. teleban; 28. pir; 20, nn; 31. teram; 32. Miro; 33. očak; 35. sum; 36. karat; 37. kapitan; 39, kopati; 40. oratar; 41. palatin.
REBUS
MODERNIZIRANI DIVJI ZAHOD
pi$e,-roNE seušKAk : RIŠE* MARJANCA J6^6c
43. Zima pa se je razrasla v pravcato mrzlo in lakotno pošast. Kruha ni bilo, zabele ni bilo, ne mleka, le krompir so otepavali, vse drugo je zgorelo ali pa je sovražnik izropal. Okoli majhne železne pečice so sedeli in včasih se je prav do kovačnice priplazil volk in zatulil, da ga je bilo groza slišati. »Ali je voik hudoben?« je vprašal Tinek. »Le kadar je lačen,« je odgovorila babica. »A ljudje so lahko hudobni tudi, kadar so siti. Vidiš, taki so fašisti!«
44. V postojanki pa so imeli poveljniki sovražnikov velik posvet. Pripeljal se je njihov general in ko so se posvetovali, so imeli na mizi razgrnjen velik zemljevid. »Področje bomo obkolili z velikimi silami,« je razlagal general. »Mar nas ni lahko sram, da ne zmoremo uničiti teh par sto partizanskih razbojnikov? Uničiti do poslednjega moža, tak je ukaz. Ne prizanašajte nikomur!«
45. Spet je bil Martinček tisti, ki je prinesel komisarju brigade zanesljivo poročilo. Neki naš železničar mu je povedal, koliko vojakov, topov in tankov se je zbralo v trgu, da uničijo brigado. Komandant brigade je z daljnogledom opazoval premikanje sovražnih žet v dolini, komisar pa je dejal Martinčku: »To pot bo hudo! Morda se bomo morali prebiti na Gorjance. Boste vzdržali sami v vasi?« — »Brez skrbi, tovariš komisar, saj sem kovačev sin!«
46. Sovražnik je organiziral mogočen pohod na partizane. Martinček, Tinek in Mojčka so z vrha opazovali kolone tankov in nepregledne vrste sovražnikov. Tudi babica je prilezla na vrh. Stisnila je pesti in z njimi zažugaia sovražnikovi vojski. Tudi otroci so s stisnjenimi pestmi zagrozili sovražniku. »Ali nas bodo?« je vprašal Tinek. »Ne bodo nas!« je vzkliknila babica. »Ali ne slišite, kako jih sprejema brigada?«
47. Nove vasi so gorele. Novi grobovi so se odpirali, a za čudo, v Hrastje jih ni bilo. Nekega dne so zagledali skozi okence svoje podrtije, kako se kovačnici približuje majhna kolona partizanov. Strašno so biii utrujeni, nekateri so bili obvezani, nekateri so šepali, na mršavi muli pa je jahala partizanka, ki je bila videti na smrt izmučena. Martinček jim je stekel nasproti.
48. Bilo jih je osem, vsi bolj ali manj ranjeni, a najhuje je bila ranjena partizanka, ki je imela obe nogi prestreljeni. V topli kovačnici so se na smrt utrujeni in lačni borci zgnetli okoli tople pečice, a ranjeno partizanko so položili na posteljo. In babica jim je skuhala velik lonec krompirja. Zunaj pa je padal sneg, O, kako je bilo prijetno v topli izbi!
ŽIVAHNA MEDNARODNA DIPLOMATSKA DEJAVNOST
GENERALNA KONFEDERACIJA DELA ITALIJE PREDLAGA SPREJEM ZAKONA O INTERNIH KOMISIJAH
li iti« v li lipi
PRED DNEVI SO KOMUNISTIČNI IN SOCIALISTIČNI POSLANCI, ČLANI GENERALNE KONFEDERACIJE DELA ITALIJE, PREDLOŽILI ITALIJANSKEMU PARLAMENTU PREDLOG ZAKONA O TAKO IMENOVANIH INTERNIH KOMISIJAH (DELAVSKIH PREDSTAVNIŠKIH ORGANIH V PODJETJIH), KI BRANIJO KOLEKTIVNE IN OSEBNE DELAVSKE PRAVICE PRED SAMOVOLJO DELODAJALCEV.
Glavni namen tega zakonskega predloga je pravno priznanje internih komisij, ki delujejo že vsa povojna leta, vendar doslej še ni uzakonil njihove dejavnosti. Po mnenju voditeljev Generalne konfederacije dela bi moral zakon zagotoviti delavcem v slehernem podjetju, ki ima nad 30 zaposlenih, pravico, da izvolijo interno komisijo, ki jih bo zastopala v okviru podjetja. Interna komisija naj bi skrbela za -normalne odnose med delavci in upravo podjetja«, posredovala bi pri upravi, če le-ta ne bi spoštovala “delovnih pogodb in drugih sindikalnih sporazumov, socialne zakonodaje, uredb o zdravstveni in tehnični zaščiti, ter opozarjala »odgovorne oblastne organe na pojave, nasprotne zakonskim uredbam«. Interne komisije naj bi tudi proučevale delovne spore, vsklajevale pravilnike podjetij, predlagale nove sisteme nagrajevanja in novo razporeditev delovnega časa, izdelovale statute socialnih organov v podjetjih itd. Zakon bi moral zaščititi njihove člane, da jih delodajalci ne bi mogli samovoljno odpuščati z dela; predvideval naj bi tudi kazni za vse tiste, ki bi skušali z zastraševanjem preprečiti dejavnost internih kgmisij.
V Italiji je še precej podjetij, ki nimajo komisij; tam pa, kjer so, nimajo enakih pravic. Delodajalci se z vsemi sredstvi upirajo tem delavskim predstavniškim organom. V podjetjih, kjer jih ni, odpuščajo delavce, ki se zavzemajo za izvolitev internih komisij; drugod, kjer komisije že delujejo, pa jih skušajo razbiti ali vsaj spremeniti v privesek uprav podjetij.
V	takšnih razmerah bi zakon o internih komisijah vsekakor okrepil pozicije delavcev in jim nudil možnost'za izbojevan je večjih pravic.
Generalna konfederacija sodi, da se je v zadnjem letu močno okrepila fronta za zboljšanje življenjskih in delovnih pogojev delavcev in da so lahko interne komisije eno izmed najbolj učinkovitih orožij proletariata. Vendar zaenkrat ne kaže, da bo parlament sprejel omenjeni zakonski predlog. Sile desnice so premočne, sindikalno- gibanje pa preveč neenotno. Predstavniki krščanskih in socialnodemokratskih sindikatov namreč še vedno postavljajo ideološki konkurenčni boj v sindikalnem gibanju pred interese proletariata in v vsakem predlogu Generalne konfederacije iščejo sovražnika.
V	podjetjih pa ta nasprotja niso tako velika. Generalna konfederacija celo trdi, da so vsa mezdna zboljšanja, ki jih je izbojeval italijanski proletariat v drugi polovici lanskega leta, rezultat skupnih bojev osnovnih sindikalnih organizacij. Voditelji Generalne konfederacije so prepričani, da bodo skupni interesi še bolj okrepili solidarnost proletariata v podjetjih in v tem primeru bb tudi boj za uzakonjenje internih komisij bolj množičen in učinkovit.
ZASEDANJE BIROJA SOCIALISTIČNE INTERNACIONALE V LONDONU
I iisislis s miilizaiR
MINULI PETEK SE JE SESTAL V LONDONU BIRO SOCIALISTIČNE INTERNACIONALE IN PRIŠEL DO TAKŠNIH UGOTOVITEV. DA SE MORAMO RESNO VPRAŠATI, KAJ JE ŠE SOCIALISTIČNEGA V VODSTVU SCIALISTICNE INTERNACIONALE.
Biro Socialistične internacionale j« med drugim razpravljal o francoskem napadu na tunizijsko vas Sakiet Sidi Jusef in izjavil: »Biro sicer dobro pozna divjaška dejanja alžirskih upornikov in jih obsoja, vendar pa meni, da je akcija lokalnega francoskega vojaškega poveljstva tako s človečanskega kakor tudi s političnega vidika neopravičljiva.«
Vodstvo Socialistične internacionale torej ne vidi kolonialne vojne v Alžiru in njenih grozot, mučenja in ubijanja svobodoljubnih Alžircev, rušenja alžirskih vasi in pustošenja celih pokrajin; zatiska si oči pred dejstvom, da je Lacoste, eden izmed voditeljev francoskih socialistov, glavni organizator te krvave kolonialne vojne, medtem pa “dobro pozna divjaška dejanja alžirskih upornikov«. Za zločin v Sakiet Sidi Jusefu je po mnenju biroja Socialistične internacionale odgovorno “lokalno vojaško poveljstvo«, ne pa vsa francoska kolonialna gospoda in tudi tisti socialisti, ki tej gospodi pomagajo v krvi dušiti svobodoljubne težnje Alžircev.
Biro Socialistične internacionale je ha londonski seji tudi pozval socialistične stranke, naj se zavzamejo za osvoboditev Pavloviča in Krekiča, ki ju je pred nedavnim obsodilo naše sodišče. Prepričani smo, da voditelji Socialistične internacionale dobro vedo, kdo sta obtožena Pavlovič in Krekič, kakšna je bila njuna »socialistična« kariera, kako sta med Vojno delovala proti svojemu ljudstvu in tudi proti vsemu zavezniškemu boju za uničenje fašizma, vedo, da sta v zadnjem času spet poskušala minirati socialistino Jugoslavijo. In čeprav vse to vedo, vendar se zanju zavzemajo.
Ni slučaj, da se biro Socialistične internacionale v isti ■epi zavzema za protisocialistične, protiljudske elehaente in •bsoja »divjaška dejanja alžirskih upornikov«, medtem ko ne Bajde niti besede, s katero bi obsodil protijugoslovansko
gonjo mednarodne reakcije in zločinsko vojno francoskih kolonialistov v Alžiru.	»
Vsi pošteni delovni ljudje, ki nadvse cenimo socializem in pravico slehernega naroda, da živi svobodno in neodvisno življenje, vsi delavci, ki želimo, da bi proletariat sveta združil svoje sile v boju proti skupnemu sovražniku, z žalostjo in ogorčenjem odklanjamo takšne protisocialistične pozive in ugotovitve biroja Socialistične internacionale.
IZ SINDIKALNEGA GIBANJA.NA MADAGASKARJU
PMI P!it! Muiniu
V SINDIKALNEM GIBANJU NA MADAGASKARJU, OTOKU OB VZHODNI AFRIŠKI OBALI, KI JE POD FRANCOSKO KOLONIALNO UPRAVO, JE V ZADNJIH MESECIH PRIŠLO DO POMEMBNIH SPREMEMB. SINDIKALNE ORGANIZACIJE, KI SO DESETLETJA LOČENO DELOVALE IN IZGUBLJALE SVOJO MOC V MEDSEBOJNEM BOJU, SO PRED NEDAVNIM PRVIČ ENOTNO NASTOPILE PROTI IZKORIŠČANJU IN KOLONIALNI VLADAVINI.
2e leta 1953 je francoski visoki komisar na Madagaskarju prepovedal sleherno zvišanje mezd. Od tedaj so se cene najnujnejših življenjskih predfrietov nekajkrat povečale. Sindikalne centrale so večkrat zahtevale, naj oblasti uravnajo mezde s cenami, toda kolonialna uprava in Združenje delodajalcev sta odločno odklanjala njihove zahteve. Lansko poletje so sindikati spoznali, da svojih zahtev ne bodo mogli uveljaviti, če se ne bodo združili. Zato so predstavniki komunističnih, krščanskih in avtonomih sindikalnih organizacij ustanovili skupni sindikalni odbor (FISEMA), ki je avgusta lani zahteval spremembo minimalnih mezd in zvišanje družinskih dodatkov. Francoski visoki komisar pa je spet enkrat pokazal, kaj zna. Izdal je uredbo, ki ni upoštevala niti najosnovnejših delavskih zahtev in je celo nekoliko znižala minimalne mezde. V takšnih razmerah se je skupni sindikalni odbor odločil za stavko.
Se nikoli poprej niso delavci Madagaskarja tako enotno nastopili, kot med to stavko. Francoske oblasti so se ogorčeno upirale stavki: proglasile so jo za nezakonito, grozile so delavcem, na ulice so poslale vojsko, vendar niso uspele.
Dvodnevna splošna stavka pa ni bila samo navadna mezdna akcija, temveč tudi protest delavcev Madagaskarja proti kolonialnemu izkoriščanju. Na zborovanjih so delavci vzklikali protikolonialna gesla, zahtevali so umik Francozov in proglasitev Madagaskarja za neodvisno državo. V Tana-narivu, glavnem mestu Madagaskarja, so med stavko lepili plakate, na katerih je pisalo; »Na Madagaskarju je kolonializem še živ«,
PRED TREMI MESECI JE BULGANIN POSLAL ZAHODNIM DRŽAVNIKOM PRVA PISMA, V KATERIH JIH JE POZVAL, NAJ PODPRO SOVJETSKO POBUDO ZA SKLICANJE SESTANKA SEFOV DRŽAV VZHODA IN ZAHODA. SKORO VSI DRŽAVNIKI SO ŽE POVEDALI, KAJ MISLIJO O TAKSNEM SESTANKU IN O PROBLEMIH, KI NAJ BI JIH OBRAVNAVAL. CE OCENIMO VSA TA PISMA, MIROVNE POBUDE IN STALISCA DRŽAVNIKOV DO SESTANKA SEFOV DRŽAV IN DO TEMELJNIH VPRAŠANJ, O KATERIH BI NA TEM SESTANKU RAZPRAVLJALI, UGOTOVIMO, DA SO SE
V	ZADNJIH MESECIH VENDARLE NEKOLIKO OKREPILI UPI, DA BO DO POGAJANJ KONČNO LE PRIŠLO, ČEPRAV SE VEDNO OBSTAJAJO ŠTEVILNA NASPROTJA, KI JIH VELESILE VSAJ ZAENKRAT SE NE BODO MOGLE ODPRAVITI.
Nihče ne skriva dejstva, da se je svet znašel v težavnem položaju, kamor ga je pahnila neodgovorna blokovska politika velesil, ki so se v povojnih letih do sob oborožile z najmodernejšimi strahotnimi orožji. Nihče tudi ne trdi, da le alternativa »vojna ali mir« nudi možnost za reševanje problemov sodobnega sveta. Vsi nasprotujejo vojni (vsaj vsi pametni ljudje), vsi državniki se glasno zavzemajo za mir, za iskanje potov in načinov, ki bi okrepili mir. Toda čeprav je ta ideja privlačna in sprejemljiva za vse ljudi dobre volje, vendar je njeno praktično uveljavljanje naletelo na številne težave, ki jih ni lahko premostiti. Kajti svet je razdeljen in nasprotja med Vzhodom in Zahodom so še yedno nevarno velika. Poglejmo samo razorožitev. Državniki velesil že leta in leta govore o njej, obenem pa se oborožujejo, izdajajo ogromne vsote za nova orožja in spet govore o razorožitvi, v isti sapi pa iščejo nasprotnikovo slabo stran, ki bi jo lahko izkoristili za svoj prestiž. Res ne govore o vojni, toda geslo »kdo bo koga« je še vedno veljavno v njihovi praksi.
Medtem je Sovjetska zveza izstrelila v vesolje prva dva umetna satelita, obenem z njima pa se je pojavila ideja o sestanku državnikov Vzhoda in Zahoda. V zahodnih prestolnicah se spočetka za to idejo niso navdušili, ker so v svoji blokovski zaslepljenosti menili, da bi takšen sestanek pomenil priznanje lastnih slabosti in kapitulacijo Zahoda pred sovjetskimi uspehi. Ameriški satelit jim je odvzel te argumente, vendar ljudje, ki ne žele mednarodnega sestanka, ker so svojo politiko zgradili prav na takšnem zaostrenem blokovskem odnosu v svetu (vojaških in ideoloških blokih itd,), že iščejo nove argumente proti sestanku šefov držav.
V	preteklih mesecih pa se je tudi močno okrepil pritisk miroljubnih množic na vlade in državnike, pritisk ljudi, ki ne želijo vojne — in začel odpirati vrata širokim mednarodnim pogajanjem o utrditvi miru. In ta pritisk je omo-gučii, da se polagoma zmanjšuje razdalja med konstruktivnimi težnjami svetovne javnosti in togimi stališči vlad in državnikov, zlasti nekaterih zahodnih velesil, ki se vedno bolj negotovo upirajo ideji o neposrednih razgovorih v prid zmanjšanja napetosti med Vzhodom in Zahodom. Obenem pa je živahna diplomatska dejavnost, ki so jo sprožila Buiganinova pisma, že našla nekaj izhodiščnih točk za dobronamerno razpravo: načrt Rapackega o ustanovitvi brezatomske cone v Evropi, prenehanje poskusov z jedrskim orožjem itd. Glasovi, da bi pogajanja več škodovala kot koristila, ki jih včasih še vedno slišimo z Zahoda, predvsem iz ZDA, niso več argument proti predlagani konferenci, temveč le sredstvo za pritisk, da bi pogajanja usmerili tako, kot sami žele. Zadnja izjava ameriškega zunanjega ministra Duilesa. da sestanek zunanjih ministrov morebiti niti ni nujni pogoj za sklicanje konference šefov držav, odpravlja ie
eno oviro na poti k pogajanjem — čeprav Dullesd ne moremo preveč zaupati, da se iskreno zavzema za pomiritev med Vzhodom in Zahodom, zlasti še po ostavki Stassena, posebnega Eisenho-werjevega svetovalca za probleme razorožitve, ki je edini med ameriškimi državniki odkrito nasprotoval Dullesovi togosti in nepopustljivosti. Kljub Stassenovi ostavki, ki ne obeta veliko dobrega, pa lahko rečemo, da so se tudi ZDA morale vsaj malo ukloniti pritisku svetovne javnosti, ki zahteva pogajanja o utrditvi miru. S tem se je začelo obdobje priprav za konferenco.
Pisma, ki so jih doslej izmenjali vzhodni in zahodni državniki, govore o vseh osnovnih problemih sodobnega sveta, o katerih bi lahko razpravljali na morebitnem sestanku šefov držav. To so stara in najpomembnejša svetovna vprašanja — od razorožitve do združitve Nemčije in razmer na Srednjem vzhodu. Pa tudi stališča do teh vprašanj so zaenkrat še vedno stara. Doslej ni niti ena stran pokazala dovolj pripravljenosti za večje popuščanje. Razprava o teh problemih bi se verjetno končala z neuspehom. So pa tudi takšni problemi, ki ne posegajo v sedanje ravnotežje sil in ki bi jih z malo dobre volje (o kateri vsi trde, da jo imajo dovolj) lahko rešili. To so predvsem: začasno prenehanje poskusov z jedrskim orožjem (o katerem so se skoroda že sporazumeli), ustanovitev brezatomske cone v Evropi, večja trgovinska izmenjava med Vzhodom in Zahodom, kulturno sodelovanje itd. Dejstvo, da je nekaj problemov, o katerih bi se lahko brez težav sporazumeli, samo po sebi opravičuje sklicanje sestanka vodilnih državnikov sveta. Trmasto vztrajanje, da bi bilo treba na konferenci razpravljati samo o najpomembnejših svetovnih vprašanjih, ki jih zaenkrat zaradi velikih razlik v stališčih Vzhoda in Zahoda še ni mogoče rešiti, je skrajno nevarno. Sedaj ni čas za blokovsko trmo in izsiljevanje. Gre za izredno pomembno stvar — in vsakdo, ki sodeluje v pripravah na konferenco, se mora temeljito zavedati svoje odgovornosti, kajti človeštvo ga bo sodilo po tem, kaj bo storil za mednarodno pomiritev. Idejo o cim širšem sestanku šefov držav, ki bi rešil tisto, kar se v sedanjem obdobju rešiti da, je treba vztrajno krepiti. In kolikor več bo pristašev te ideje, toliko manjše bodo tehnične ovire, o katerih danes predvsem na Zahodu veliko govore. V obdobju priprav za konferenco se mora torej utrditi zlasti dobra volja, pripravljenost za sporazumevanje in popuščanje .— saj brez tega bo morebitna konferenca šefov držav povzročila več škode kot koristi. In kdo je danes pripravljen sprejeti odgovornost za neuspeh takšne konference?
POZIV CK KP SOVJETSKE ZVEZE
Centralni komite Komunistične partije Sovjetske zveze je pozval vse volivce, naj na volitvah za Vrhovni sovjet, 18. marca, glasujejo za kandidate enotnega bloka komunistov in nekomunistov. V pozivu je rečeno, da bo Komunistična partija vztrajno krepila sovjetsko državo, razvijala socialistično demokracijo, gospodarstvo, znanost in kulturo. Kot glavno gospodarsko nalogo Sovjetske zveze omenja njeno pripravljenost, da bo dosegla in prehitela najbolj razvite kapitalistične države v proizvodnji na osebo.
Britanski laburisti za ponovno nacionalizacijo
Britanski laburistični poslanec Alfred Ro-bens je izjavil, da bodo laburisti, ko bodo prišli na oblast, ponovno nacionalizirali železarsko in jeklarsko industrijo ter cestni promet. Dejal je, da je splošno lastništvo nad železarsko in jeklarsko industrijo življenjskega pomena za. Veliko Britanijo. Alfred Robens je bil v bivši laburistični vladi minister za gorivo in energetiko.
POZDRAV
NEODVISNOSTI
VESELJE MALAJCEV OB PROGLASITVI NEODVISNOSTI MALAJE JE BILO IZRAZ TEŽENJ, DA BI SVOBODNA DOMOVINA OSVOBODILA TUDI SLEHERNEGA ČLOVEKA OKOV IZKORIŠČANJA, ZAOSTALOSTI IN BEDE (DESNO).
ŽELJA PO ZNANJU
MILIJONI LJUDI, KI SO STOLETJA ŽIVOTARILI V NEZNANJU, REVŠČINI IN BREZPRAVJU, SO NEIZMERNO ZAHREPENELI PO ZNANJU IN IZOBRAZBI, PO BOLJŠEM, ČLOVEKA VREDNEM ŽIVLJENJU. (NA SLIKI LEVO: SOLA V SAUDOVI ARABIJI).
MLADINA GRADI
MLADA DEMOKRATIČNA REPUBLIKA VIETNAM JE MLADINI NA ŠIROKO ODPRLA VRATA V ŽIVLJENJE, ZATO SO MLADI LJUDJE NAJPOŽRTVO-VALNEJSl GRADITELJI SVOJE V DESETLETNI VOJNI OPUSTOSENE DOMOVINE (DESNO).
PRISEGA
BORCI NARODNOOSVOBODILNE ARMADE ALŽI-RA PRISEGAJO, DA PREJ NE BODO ODLOŽILI OROŽJA, DOKLER NE BO NJIHOVA DOMOVINA SVOBODNA IN NEODVISNA REPUBLIKA (LEVO).