77
Pomlad v naravi
L            L«||w-|L omladno  življenje  vstaja.   Veselo  plava  na  obzorju  solnce  in
r              ^ilBir P°šilja svoje žarke po bregovih in dolinah. Vsa narava je pre-
*«^s||r   novljcna. Vrti so zazeleneli, gaji zacvcteli in drevje je zašumelo
S&sSHSL   v gozdu. Res, ni lepšega časa kot je rožna pomlad. Tuintam se
pojavi na pomladnem nebu oblaček, pa se zopet izgubi na daljnem obloku.
Ozračje je čisto in sveže. Hladna sapica zapihlja včasih po dolini in se
zapodi proti smrekovim gričem.
Gozd je novozelen. Po rebru žubori potok in hiti z nemirnimi valčki v dolino. Ob bregu potočka stoji grmovje. Z vsake vejice visi sto in sto dišečih cvctov. Rože bele in rdeče, modrc in rumene, cveto tam in se smehljajo v prijetnem solncu. Po bregovih proti solncu obrnjenih gozdov so zacveteli zvončki, belobojni kralji nove vesne. Malo više pa pomladan-ski žefrani in najlepše pomladanske cvetice dvigajo tam svoje glavice. Globoko v travo so se skrile ponižne vijolice. A razširjajo svoj prijetni duh daleč naokrog. Drevesa so zazelenela in zacvctela. Njihove vrhove ziblje piš, ki vleče zdaj od te, zdaj od one strani.
Tudi živali so začutile pomlad. Zbudile so se iz zimskega spanja in hite na delo. Debeli čmrlji šume, drobne čebele brenčc in poletavajo k rožnim cvetovom po med, Črni murni pojo pred svojimi domi. Zajec v gozdu je že obiskal sočnato deteljo, svojo najljubšo jed. Lisica pod grmom preži na kuretino. Dolga zima jo je izstradala. Veverice veselo plezajo po drevju.
Človeške prijateljicc in razveseljevalke — ptičice, so se vrnile iz daljnih krajev. Poiskale so si gnezda iz prejšnjih let. Mlajše pa stavijo novo domačijo. Pri tem pa veselo drobe svoje pesmice. Tam nad zelenim travnikom švigajo lahkokrile lastovice ter si lovijo v zraku muh, mušic in drugih žuželk. Sredi polja se čuje »ped pedi« drobne prcpelice. Daleč v zraku se oglaša veseli škrjanček. V tihih nočeh se pa oglasi slavček z ljub-kjm petjem po dolgi, dolgi zimi.
Tudi k človeškim prebivališčem je prišla pomlad. Veselo hodi kmetič na polje in ga zopet obdelava. Na ozeleneli trati se igrajo otroci in love drug drugega. Po vasi zadoni poldanski zvon, iz vaške šole prihite »mladi učenjaki«. Solnce ogreva njihova zdrava lica. Govore o novi pomladi, o kateri jim je pravil danes gospod učitelj, Pred vaško hišo sedi postaraa ženica. Vso zimo je želela, da bi ji dal Bog učakati pomladi. In učakala jo je. Dobro ji de mlado zelenje, in solnce ji pregreva premrle ude. Toda na njenem licu se bere skrb, žalost. Kruta vojska je prihrula v deželo in ji vzela ljubljenega sina in vnuka.   Skrb za prihodnost jo tlači.
Na kraju gozda se pase živina,   Pastir piska na piščalko, ki si jo je
izvil iz vrbove šibe.   Njen glas pa ne doni tako milo kot prejšnja leta.
,    Deček je žalosten.  Solze mu zalivajo oči, ko misli na ljubljenega ateja, ki
je odšel daleč v Rusijo, borit se za domovino.  Rad bi šel tudi on z njim,
toda premajhen je še.
Tam kra; polja stoji lesen križ. Pod njim kleči mlada deklica. Pri-nesla je božjemu Zveličarju zvončkov in vijolic ter drugih pomladnih cvetic. Zaupno se ozira na Križanega in ga prosi, naj ji obvaruje brata, ki je šel v daljno tujino, pomagat ljubemu cesarju.
Nehote se vzbuja tudi v meni pomlad. Ob lepih dneh nastopajoče pomladi zahrepenim po delu in po vzvišenih ciljih, ki se bleste pred menoj v megleni dalji...                                                               Ina Polhograjska   .