Spominske slike iz svetovne razstave I. 1873. Načertuje Jos. Levičnik, učenik. UlottO : nČlovek 80 nči (Dalje.)Dokler živi." Narodska prislovica. Dozdaj omenjal sem onih deržav, ki so na svetovni razstavi kazale v bolj obširni meri svoj napredek pri šolstvu. Tudi Švicarska razpostavila je bila precej učnih stvari, toda, tudi ona Nemčiji enako ne v posebni sgradi, ampak v poslopju, ki nam je kazal navadni švicarski dom (Schweizerhaus). Pa še ondi niso bile učne stvari vse skupaj v eni sobi združene, ampak raztresene po raznih prostorih zelo ličnega in snažnega poslopja. Da to ni delalo na obiskovalce vgodnega vtisa, je lahko razumljivo. Videti so bile ondi dobro vredjene zbirke metuljev in kebrov, mnogo mineralij, semen, zemljevidov, velikih stenskih tabel za muzični in pevski poduk, in sicer z glaskami na peterih in tudi le na treh čertah (Notensystem mit 5 und 3 Linien), izverstna ročna dela Genevske šole, mnogo lesenih rezljin (Schnitz\vaaren) raznih šol, kar je kazalo, da se po švicarskem pri otrocih že v zgodni mladosti prične gojiti uk, ki daje lesene igrače menda mladini, malo da ne vse znane zemlje. (Kaj tacega, — al vsaj spodbuda in navodi za take in enake uke — bi bilo pač marsikje priporočati in poskušati. Tudi druzih navadnih učnih pripomočkov se ni manjkalo; zlasti naj omenim posebne sobice z raznoverstnimi flzikalnimi aparati. Šolska klop razpostavljena je bila le ena s sedežem za dva otroka, in kar je bilo posebnega na nji, bilo je to, da je imela na srednji strani pod berilnjakom priredjeno primerno - visoko pručico (Fussschemel) za noge. Stikoval sem sicer še po drugih prostorijah obširne razstave, kje bi bil najdel še kaj šolskega blaga; pa razun bvalevrednih ročnih izdelkov Škofjeloške nunske šole, ki so se nahajali v ,,Pavillon der additionalen Ausstellung", nisem zamogel nikjer nič vrajmati. Morebiti so bili drugi moji sobratje v tej zadevi bolj srečni. — Zanesel me je bil veter tudi v ^Pavillon des Kindes". ,,Kaj si nek tam stikoval, ali ti morda že gre na otroško?" bi vtegnil kdo reči. Res je, da nahajalo se je ondi izpostavljenih igrač na zasipe, pri katerih bi bili le otroci v svojem pravem elementu; pa ni bilo tudi brez tacib svtari, ki bi bile v šoli za kazavni poduk ,,non plus ultra". Da! videl sem ondi celo kipe, kateri bi se, ko bi bil jaz minister poduka (šmenc ! ali ne, da danes visoko gor gledam ?) morali nahajati v vsaki pripravnišnici. Kaj je neki to moralo biti? Natančno po naravi posneti kipi otrok, ravno kakovo naj bo njihovo telesno postavljenje (Stellung), ako stoje, sede, leže, lete, se pestujejo itd., da je za njihovo rast, razvitek in zdravje koristno in pospešno; — in zopet nasprotno: kako naj ne stoje, sede, leže, lete; se pestujejo itd., da si zdravja ne kvarijo, razvitka ne ovirajo in napačno ne vzrastejo. Ako bi bili pa taki kipi v oziru na ccno morebiti predragi, naj se bi pa vsaj v slikah podali odgojiteljem mladine. Zlasti pri telovadbi z začetniki, menim, da bi bili taki in enaki navodi ter vaje na pravem mestu. Ker so gg. učiteljem godbena orodja več ali manj zanimiva, naj par besedi spregovorim tudi še o tem. Koliko je bilo sploh v razstavi nakupičenih takih reči: orgelj, glasovirov, harmonij itd. itd., bi bilo v resnici težavno pošteti in povedati, le škoda, da je bilo tudi to preveč raztreseno. (Tudi volja za skazovanje svoje umetnosti v igranji na raznoterih orodjih se je prav pogosto razodevala. Bilo je virtuozov dost; detto tudi poslušalcev.) Specielno hočem toraj omeniti le ,,Musik-Pavillon-a", kjer so se posebno odlikovala preurnetna mehanična godbena orodja (Spielwerke) Heller-a iz Berna na Švicarskem. Kakor je znano, se taka orodja uri enako navijo, in potem sama igrajo. Skoraj neštevilno reči: knjig za fotografije (Fotografie-Album), tobačnic, omaric, hišic, mizic, stolov, otročjih igrač vsake verste, celo tičjih kletek in enacih stvari stalo je drugo poleg druzega, in vsaka še tako drobna stvarica zmed njih hranila je v svojem osredku mehanično godbo. Tudi po zunajnosti so bile te reči neskončno lično in raično zgotovljene. Pa niso bile razpostavljene le take drobne stvari, ampak manjkalo se tudi ni večjih muzičnih orodij. Posebno zanimal me je glasovir, ki je po električni moči gnan, sam igral (elektrisches, selbstspielendes Klavier); še bolj mikale pa so me veli- kanske mebanične orglje, za katere bi bilo pa treba šteti 10 gl., zapiši: deset goldinarjev, ako bi bil kdo hotel slišati njihovo godbo. (Tako stalo je namreč z debelimi čerkami zapisano na omari.) Slišal jih bil sicer marsikdo rad, — tudi moja malenkost se tega kratko malo ne bila branila; — al 10 forintov šteti, zoper to se je kerčil g. finančni minister menda do malega pri vseh obiskovalcih razstave. — Ker govorim ravno o muzičnih orodjih, naj omenim tudi še nekaterih starfn te stroke, ki so se nahajale razpostavljene v nPavillon der additionellen Ausstellung." Komu zmed godbenikov pač niso znana imena slavnoznanih skladateljev: Beethoven-a, Mozart-a, Schubert-a i. t. d. ? Glasovire njihove, katerim so imenovani sloveči mojstri izmikavali berž kot ne vpervič glasove one, katere zapisati jim je narekoval duh živahne fantazije, videl sem razpostavljene v tem oddelku. (Se ve, da bi tacega glasovira zdaj kak ošabni gizdalin ne postavil rad v svojo sobo; al ljudem, ki znajo ceniti slavne sprednike, so taka orodja kot svetinje, in ne dali bi jih iz rok za težke novce.) Pa tudi še drugih starinskih glasovirov, ter raznega muzičnega orodja: lajn (Leier), gosel, basov, klarinetov, pljunk (Harfe) itd., je bilo dokaj videti. Zlasti pozorno ogledoval sem starinske cimbale (Cymbalen), na katera orodja so igrali, kakor iz zgodovine vemo, že v stari zavezi. Ginjen od spoštovanja do slavnih muzikalnih sprednikov zapustil sem kraj, ki mi je pokazal toliko častitih spominkov njihovih. (Dalje prih.)