Okrog naših dnevnih problemov. Kaj pa naš Učiteljski dom? ... Vcdno scm vesel, kadar zapazim v dnev* nikih podobe domov raznih organizacij, po= leg pa mamljivc naslovc: Ob otvoritvi grafičnega doma v Ljub= ljani — ali pa: Trgovski dom — otvorjen!... ali pa: Služkinje si grade svoj dom, ali pa: Delavska strokovrta organizacija pod lastno streho. Vedno sem takrat vesel, saj so take otvoritvc dokaz podjetnosti našega naroda. dokaz velike zavednosti naših stanov. Vsak stan pač hrepeni, da si zgradi lastno streho, koder dobc ognjišče strokovne organizacije za lepši napredek članstva in stanu. Res! Ob čitanju takih člankov sem ved= no vesel, zelo vesel, pa obenem tudi — žalosten. 2alosten zato, ker se spomnim ob sle= hernih takih prilikah lastnega stanu in našega učiteljskega doma, ki ga gradimo v besedah že desetletja, po novčičih zbiramo zanj že menda v drugi generaciji... a njcga, doma pa le od nikoder ni... Nemalokrat sem slišal od neučitcljev: vaša učiteljska organizacija je ena najbolj delavnih organizacij, v vzor je lahko vsem ostalim, do podrobnosti imate razprcden delovni program ne samo »za koristi lastnega stanu, temveč tudi za dobrobit splošnosti, zlasti pa še za kulturni podvig vsega naroda. Številčho pa ste tako močni. kakor noben drug stan, in ni ga kraja, kjer ni vašega člana. Takih ponovnih poklonov sem bil deležen nu samo enkrat. In so mi dela taka priznanja tako dobro, kakor bi me kdo božal... Ob dokazu delavnosti drugih stanov, ob otvarjanju strokovnih domov, pa sem se vedno domislil takih izjav o naši sijajni or= ganizaciji, pa sem videl, da ne drži vse tako močno. Ne bom preveč smel, če bom zapisal, da nas mnogo tišči dvoje: teorija in praksa. Naša strokovna organizacija je vsekakor teoretično zelo, zelo dobro fundirana, ima prav čedne uspehe, deluje prosvetno. kultur* no, od učiteljskega dela ima korist v glav= nem ves narod praktičnih dobrin od lastne« ga dela-pa ima Tavno učiteljski stan kot strokovni delavec — najmanj. Zakaj pa? Ali ne delamo prav? Kako pa ravnajo drugi? Glejmo: kmet je stopil v življenje in se je postavil na lastne noge, noče bivati pod streho soseda. Da, pač! A le v skrajni sili. Morda preko zime. Ko pa pride pomlad, pa že začne siliti v zemljo, planira svet, ki si ga jc kupil za prihranke od ust, v samokolnici vozi na kup pesek, vreče cementa si kupuje na obroke, les pa je vzel na kredo in je obljubil zanj pomagati petičnemu so sedu prav pri vseh poljskih delih. In preden pride zima, je kmetič že pod lastno streho. Hiša sicer še ni ometana, poleg hiše še ni drvarnice, niti ni tega, niti onega, pa kar še ni letos, pa bo gotovo drugo leto. Podjeten možak je začel in bo kmalu na svojem. Takole pride naš preprost človek do.potrebne strehe. In mi sl često domišljamo, da smo bolj podjetni kakor kmet, da smo za delo zmožnejši kakor pa.-oni, ki ni pogkdal prav nikamor v šole. To le menimo«, dokazov zato, kar si domišljamo, pa nimamo, imajo jih pa drugi. Teorija! Praksa!.... Sodite sami; ali je to ugotovitev ali samo domneva: Učiteljske sile so preveč razkropljene, naše delo ni dovolj koncentrirano, izgubljamo se često na potih, po katerih drugi ne hodijo. Ali pa so jih drugi stanovi žc opustili. Naš stan pa nima v praktičncm oziiu dovolj markiranih ciljev. Toliko nas je, ve< lika in mogočna armad,a, pa nimamo pravih ukazov, zapovesti in naredb, kam .naj marširamo, kaj naj izvojujemo. Vse premalo sti^ kov imamo med seboj, vse premilo načrtov. Ali pa morda preveč — in v oblakih ... Ni* mamo pa morda glavncga načrta, kakor ga ima in ga mora imeti vsaka armada, ki hoče postati zmagovalka. Ena naših glavnih nalog (razen tega bi lahko navedel še druge, pa se bojim, da bo za to pot preveč) pa je Učiteljski dom moramo zgraditi! Treba bo od besed do dejanj! Ljubljana naj stopi načelo s polno silo! Ljubljana kot središče učiteljskega gibanja ga nujno potre* buje. D'rugi kraji ga že imajo, spomnimo se samo na nedavno otvorjeni Djački dom JUU v Beogradu, in ta ni prvi in edini učiteljski dom v Beogradu. Vem, da bo marsikdo rekel — noberia umetnost ni postavljati dom, ako imaš denar. V tem, tovarišice in tovariši, ,pa leži glavna zapreka Denar! Denar! in zopet: Denar! KadaT smatra dobro poveljstvo, da grozi onim, ki sc mu zaupajo, na neki gotovi točki nevarnost, kpnpentrira tja vse sile vso pozornost, vse.prizadevanje, da pomanjkljivost odstrani. In naše ovire leže v premajhnem skladu za postavitev našega lastnega doma. Imamp sicer nekaj stotisočakov, pa še premalO', da zgradimo tisto, kar nujno potrebujemo, kar moramo imeti. Za zadevo naše časti, za dokaz, da hočemo še enkrat od sive teorije k praksi, bi moral smatrati vsak član našega JUU, da sc posvetuje s tovarišem, s tovari* šico. kako dvigniti sklad za stavbo našega lastnega doma. Sam sem razmišljal o tem, pa si bom pridržal svoj skromen nasvet za drugič. Vsi pa ki se čutite polnovrcdne naše člane, ki imate voljo in pripravljcnost, da se složite pri delu za rešitev perečih naših stanovskih zadev, posvetite navedenemu predmetu malce pozornosti in sodelujte, kako priti čim preje do Učiteljskega doma. To naj bo naša prva, naša glavna, naša najvažnejša zadeva. Ne bo nam ga zidal eden sam, potrebuje ga ves stan, zato naj sodeluje ves stan. Ura je dvanajst, skrajni čas je, da se najdemo pri delu za učiteljski dom — vse! in vsi! —nč—.