V Trst«., 30. marca 1895.
Letnik YIII.
Štev. 13.
Bismarck pa Slovanstvo.
V dan 1. letošnjega aprila praznuje Bismarck svoj god in sicer SOletnico svojega rojstva. Nemci novega cesarstva, Nemci avstro-ogerski in Nemci, kjer koli raztreseni po zemeljnem površju, so v duhu jedini, da se s hvaležnostjo spominjajo tega dne, in kjer ni zunanjih zaprek, hočejo izraziti tudi na zunaj, kar jih prešinja v srcu. Bismarck s strani Nemcev pa tako obče priznanje zaslug za nemška plemena, za celotni nemški narod tudi popolnoma zasluži. Saj je on zvršil odločilen del politiške zgodovine, ki bode v prošpeh nemške narodnosti tudi v poznejših dobah. Bismarck ni samo delal zgodovine v smislu politiške jednote nemškega naroda, ampak je spravil tudi občo evropsko politiko v tak tir, da bode delovala iio Bismarckovih načrtih, ko njega uže davno ne bode več med živimi.
Bismarck« kot nemškemu zgodovinskemu junaku ne bode čisto nič škodovalo, da je vprizoril na znotraj mnogokaj reakcionarnega ali tudi glede na obliko novega cesarstva kaj takega, kar spominja na politiško romantiko. On ostane v obči zgodovini kot velik nemški politik, tudi če z moralnega stališča mora zrelša kritika uže sedaj obsojevati njegova različna sredstva.
Cesar Viljem II. je k NO letnemu godu Bismarcku čestital osebno in mu podaril zlat meč kot simbol tistega orodja, katero je rabil Bismarck pri snovanju novega nemškega cesarstva. V resnici kaže simbol meča najzna-čilniše na zgodovino, katero je vstvaril Bismarck, in katera hoče morda stoletja delovati v njegovem smislu. Ta zgodovina pa je v tesni zvezi tudi s Slovanstvom. Bismarck je sukal meč vojaški in meč obče politike ter diplomacije izključno v korist Nemštva in sicer Vsenemštva, a istodobno je sekal rane skupnemu Slovanstvu. Da, kolikor je Bismarck povzdignil nemški narod in Vsenemštvo, zvršilo se je in se v posledicah vrši še dalje na škodo Slovan-stva. Rana, ki jo je Bismarck zarezal Franciji, se niti primerjati ne da z nepreračunljivo škodo Slovanstvu. Tudi njegove znane spletke proti Avstro-Ogerski niso nikakor tolikega pomena, kakoršen je v politiki, ki jo je obračal Bismarck proti skupnemu Slovanstvu.
Kakor Nemci visoko cenijo Bismarckove zasluge v prospeh Vsenemštva, takisto Slovani nikdar ne precenijo škod. ki jih je on provzrOčil Slovanstvu v skupnosti. Pri Slovanih je doslej le to jasno, da Bismarcka niso uineli dovolj, da njegovih dalekosezajočih ciljev niso spoznali do
današnjega dne. Le tu pa tam se dani, drugače pa je še mračno na obzorju spoznanja Bismarckove politike v celoti.
Bismarck je gojil in goji kot jedino in glavno načelo princip narodnosti, in to načelo je povdarjal še sedaj, ko se mu je predstavilo kakih 400 članov raznih nemških zbornic. Temu principu je moralo služiti vse drugo kot sredstvo, izključno kot sredstvo za namen.
Ta princip kot politiško vodilo je zahteval zjedinjenje nemškega naroda pod politiško jednoto, ki je dosegla svojo obliko v sedanjem prusko-nemškem ali protestantovskem cesarstvu.
Obseg tega cesarstva po Bismarckovih besedah ni še završen, ali tudi sedaj je on ponavljal besede, da je to najboljše, kar se je dalo doseči doslej. Motili bi se. ko bi menili, da je Bismarck zadovoljen s sedanjo velikostjo nemškega cesarstva; ali on je videl zapreke, katere se ne dajo nakrat premagati v večem obsegu. Znano je, da 011 Franciji ni hotel vzeti niti toliko zemlje, kolikor je obšeza sedanje Alzaško-Lotarinsko ali tako zvane „Reiclis-lande"/ Leta 18G6. se je tudi zadovoljil, da na severu ni Pruska pridobila niti pedi avstrijske zemlje.
Bismarck je pošteval evropsko položenje in le radi tega se je krotil; s tem pa ni zanemaril drugih mrež, drugih sredstev za svoj glavni cilj. Radi tega je nastavil evropski politiki različne mreže, v katere se do današnjega dne jako lepo love razne velike in male ribe. Vse-nemštvu so na poti razni slovanski narodi; kolikor so ti naseljeni v Avstro-Ogerski, je vseneinškim načrtom Bis-marekovim na poti tudi naša monarhija. Ker ni šlo drugače in neposredno, hotel je Bismarck posredno dosezati svoje namere, in to v našem cesarstvu ravno tako, kakor pozneje na Balkanu ali prej in poznej nasproti Rusiji. Z Bismarckovim vplivom se je vstvaril avstro-ogerski du-valizem, in Bismarck sam je najdosledniši podpornik te razkrojitve cesarstva na dve polovini. Ta zaščita ma-djarskega gospodstva v kvar jednotnega cesarstva pa je le začasna, namreč dotlej, dokler bi se ne oslabili Slovani v obeh polovinah cesarstva.
To oslabljevanje je glavna namera pri velikem cilju pospeševanja vsenemške politike, in odtod je treba umeti popolnoma nasprotno ^ postopanje velikonemške politike glede na Madjare in Čehe. Tako zvano, uže zapravljeno historiško državno pravo madjarsko .je Bismarck pomagal oživiti ali prav za prav vstvariti po madjarskem vkusu, v tem ko je istodobno in pozneje z vso doslednostjo od-
ločno protivil se oživljenju historiškega državnega prava Čehoslovanov, ki tega prava niso nikdar izgubili vsled kakih prekucij. Kolikor hode mogla Velikonemčija vplivati na avstro-ogerske državnike, ne privoli nikdar ne v češko, ne v kako drugo historiško pravo avstro-ogerskih Slovanov. Ko hi Hrvati ne vedeli ali poštevali tega dovolj, naj si zapomnijo tudi to točko.
Husko-turška vojna ni slovanskim junakom porodila tistega sadu, ki bi bil zares utrdil balkanske Slovane in dal ruski politiki to, kar je zaslužila s krvjo in žulji ruskega naroda. Tu je zopet Bismarckov vpliv za-prečil pogodbo Sanstefansko in po ovinkih in tudi neposredno dosegel znani Berolinski traktat. Bismarck je kot politik in diplomat mnogokrat nalagal tudi modre državnike, a nikdar ni ponavljal lažij za politiške otroke vse Evrope, kakor s trditvijo, da za balkanske Slovane ne pošlje 011 niti jednega pruskega vojaka v boj. Tega Pru-siji v resnici tudi treba ni, ker za velikonemško politiko v Bismarckovem smislu so se lotili dela drugi, katere je znal Bismarck vpreči za svoje cilje. Sicer pa se za Balkan nihče bolj ne briga, nego velikonemška politika, kakor jej je bilo do tega, da bi se utrdil Hohenzollernski prestol v sedanji Romuniji. Velikonemški politiki more le ugajati, da se je Nemec Koburg vsilil Bolgarom, in da se v Bolgariji in v Srbiji uganja taka politika, v ka-koršni sta mojstra Stambulov in Milan. No velikonemška politika se tudi ne more pritoževati nad sedanjo politiko v Bosni in Hercegovini, ne glede na to, da se širijo po teh deželah naselbine iz dežel novega nemškega cesarstva.
Episoda posebne ironije je to, da je ruska diplomacija izročila začasno začiščanje ruskih interesov v Bolgariji nemški diplomaciji. Drugače pa pozna tudi ruska diplomacija, kako misli Bismarck o ostzejskih provincijah, o ruskih Poljakih in v obče o politiki, ki se dostaje za-padnih in jugozapadnih zemelj ruske države. V Prusiji je imel Bismarck moč, da je skušal sam s posebnimi sredstvi oslabiti ali iztrebiti poljsko naseljenje te države. A tudi teh ukrepov ne bi bil on učinil, da se ni poprej utrdil po srednjeevropskih zvezah in sosebno proti Rusiji. Iz postopanja Bismarckovega proti nemškim Poljakov pa morejo Slovani posneti, kako bi jo zasukal ta državnik, ko bi imel takisto proste roke drugod, kjer so naseljeni Slovani. Povsod so mu Slovani v zapreko, in kjer jih ni mogel oslabiti sam, je pa z diplomatiškimi sredstvi dosezal, da jih izpodkopujejo in uničujejo drugi. Nemški narod ima uže sedaj premalo zemlje; ko bi Slovani odločili se, v smislu velikonemške politike umakniti se ter n. pr. izseliti se proti vstoku in v Azijo, bi Bismarck ne imel nič proti Slovanstvu ter bi je skušal po največ izkoriščati v smislu nemške državnogospodarske politike. Na to stran je tudi vedno vplival vsporedno z drugimi namerami tako na Balkanu, kakor v Rusiji.
No pri tej točki moremo od . obče politike prestopiti uže k drugim sredstvom Bismarckovega delovanja v smislu jednega in istega narodnostnega principa. Bismarck je hotel utrditi nemški narod tudi s kulturnimi pomočki, kolikor jedinijo in krepijo jeden in isti narod. Tu se je pokazal zopet pravega mojstra na korist nemškemu narodu in dosledno na škodo slovanskim narodom, in ravno ta točka je taka, ki svedoči o slepoti in pritlikovstvu vodstva zlasti zapadnega Slovanstva. Vredno je torej, da sosebno slovanske latinizatorje, literaturne separatiste in oportuniste opozarjamo na Bismarckovo modrost, ki je dijametralna s postopanjem teh kratkovidnežev.
Kakor znano, je hotel Bismarck takoj po zasnovi novega protestantskega cesarstva oslabiti tudi katoličan-stvo Velikonemčije. Ta namera je bila popolnoma v soglasju z Bismarckovimi občepolitiškimi načrti. Hotel je doseči v nacijonalno jednotni državi tudi pristno nemško nacijonalno cerkev. Da se je prenaglil v svojih računih, je psihologiški umevno, ker je konečno tudi on človek in je bil preveč omamljen od nepričakovanih vspehov in neizmerne sreče. A kaže zopet o njegovi politiški modrosti, da je ustavil v pravi čas takozvani „kulturkampf". Drugače pa naj se katoliki ne varajo: kolikor ostane velikonemška politika na tiru, ki ga jej je nakazal Bismarck, protestantska Hohenzollernska monarhija bode se katoliškim interesom udajala le toliko, kolikor bode prisiljena po občem položenju.
Drugod pa je Bismarck ostal pri jednotnih nacijo-nalno-kulturnih sredstvih. On se je odločno uprl uvajanju takozvane latinice ali okroglih črk in smatra oglate nemške črke kot nacijonalno svojstvo, dasi je to svojstvo proizšlo iz latinice. Jednako je Bismarck strogo potegnil se za jednotno nemško pravopisanje in ni napravil nikdar koncesij niti geografski jako obsežnemu in po notranjem razvoju jako utrjenemu niženemškemu (Plattdeutsch) narečju, oziroma literaturnemu jeziku tega narečja.
Ko je Bismarck ob ženitvi svojega sina mudil se nekoliko na Dunaju, je nasproti nemškim, pozdravljajo-čim ga dijakom, hvalil nemško narodno pesem kot znamenito kulturno svojstvo nemškega naroda. Jednako je ob raznih prilikah priporočal nadaljnje razvijanje nemškega turnerstva in obsežnih narodnih društev. Ti nazori o nemškonacijonalnih kulturnih sredstvih, dajejo umeti uže sami po sebi, da se Bismarck upira jednakim kulturnim sredstvom zapadnih olovanov, ker njegov glavni cilj meri na oslabljenje Slovanstva, in torej ne more on gledati mirno, da bi se Slovani utrjevali z analognimi pomočki, kakor Nemci.
Kjer torej Bismarck ne more zaprečevati stremljenja Slovanov k pravemu kulturnemu programu, tam je skušal in skuša z drugimi pomočki ustaviti tako stremljenje. Našim čitateljem je pač dovolj znano, da je Bismarckova politika ovajala avstro-ogerske Slovane, kakor da bi stremi li k pravoslavju, ko so se začeli zavedati samo pomena, ki ga ima za Slovane eirilo-metodijski obred. Latinizatorji slovanske krvi so se takoj vjeli v to past, Poljaki pa uže davno delujejo v smislu latiniza-torjev in, kakor se vidi, tudi v smislu Bismarckovega oslabljevanja slovanskih narodov. Madjari so v zapadni mreži vsled svojega šovinizma, a nemške raznovrstne stranke se pa vesele, da imajo toliko pomočnikov za svoje nemško politikovanje v drugih narodih in različnih kratkovidnih državnikih.
Iz tega se tudi vidi, kaka zaslepljenost je pri tistih voditeljih in sebičnikih avstrijskih Rusov, katerim jemljejo staro pravopisanje ter jim tako pačijo jezik. Kako zaslepljeni so bili tisti, ki so se branili v svoj čas cirilice ter so zanesli med Hrvate, Slovence, Čehe, Slovake in lu-žiške Srbe sedanjo nepopolno latinico namesto slovanskim jezikom jedino odgovarjajoče stare Azbuke. Kratkovidni so bili celo Srbi in so oziroma kratkovidni tudi Bolgari, ki se oddaljujejo od iste stare Azbuke. In kako naj pač sodimo tiste literaturne separatiste, ki menijo, da morejo zadostno razviti literaturo v svojih, geografski omejenih pisanih narečjih! Pritlikovci, če tudi tu pa tam učenjaki, pojdite se literaturne in nacijonalne kulturne politike učit
v šolo Bismarckovo! Doslej delujete le, kakor zahteva Bismarckova politika, ki krepi Nemce tudi v kulturi, a slabi Slovane v politiki in kulturnem razvijanju.
Bismarck je torej velik tudi v poštevanju kulturnih sredstev, katera povspešuje on pri nemškem narodu, a jih po svojih silah in svojem vplivu zabranjuje sedaj in tudi zanaprej pri Slovanih. Bismarck se je pospel do velikih in pravilnih nazorov nasproti politiškim in kulturnim potrebam nemškega naroda; on ostane velik državnik z nacionalnega stališča.
Fundamentalna napaka Bismarckovih nazorov in njegovega delovanja pa je v tem, da si ne ve pomagati nasproti Slovanom drugače, kakor da jih hoče kar možno uničiti v nacijonalnem pogledu. To napako smo dolžni obsojevati z občečloveškega stališča. Kajti znanstvo in dejstva svedočijo, da Slovani spadajo k istemu ariškemu plemenu, kakor Germani in Ilomani. Kot taki so Slovani istovrstni tudi z nemškim narodom, ali imajo jednako-vredne lastnosti v svoji krvi in jednakovredna svojstva v svoji uže dosedaj. torej ne še do cela razviti, tu pa tam še le pričeti kulturi. Take narode slabiti na korist drugim narodom, pomenja škodovati občemu človeškemu napredku in občečloveški kulturi v bodočnosti. Ariški narodi jedini so sposobni voditi ostale oddelke človeštva, oni je-dini torej morejo človeštvo povzdigniti; ako se pa jeden ali več teh oddelkov izgubi ali oslabi v posebnostih in svojstvih, ki so v njih, oslabe se s tem tudi nekatere bistvene sile za popolnjenje človeštva.
Treba bode torej evropskim ariškim narodom druge politike, t. j. take politike, da ne bode treba uničevati oddelkov teli narodov ali celo samo potapljati jih v drugih jednakovrstnih narodih. Slovani imajo občečloveško pravo, da se branijo take nacijonalne politike,- ki le z uničevanjem jednako sposobnih slovanskih narodov povzdiguje druge narode.
Bismarck je po vsem tem velik državnik, ali ostane mu tu označeni glavni madež z obče človeškega .stališča, in s stališča tudi sorodnih potreb evropske skupine ariških narodov. Za vsenemški podvig je storil Bismarck več, nego mu je bilo dovoljeno z občečloveškega stališča; Slovan-stvu pa je zasekal ravno radi tega različnih hudih ran, katere se ne zacelijo tako kmalu, tudi ko bi se med slovanskimi narodi porodili možje z Bismarckovo sposobnostjo in spretnostjo. V god 80. letnice Bismarkove ozirajo se Nemci z radostjo na njegovo delovanje, Slovanom pa pregled njegovega življenja vzbuja le tugo, veliko tugo in željo, da bi nastopili drugi državniki s popravljenimi nazori in načrti nasproti Slovanstvu.
--
,.A m i c u s Plat o"...
Konec leta 1894. se je za-me oznamenoval s tem, da mi je jedno vprašanje ostalo popolnoma bez odgovora. Nikakor namreč ne morem si objasniti, kako da so mi „Novice", od 20. julija, št. 29, prišle v roke še le koncem decembra. „Novicam" sem pa namreč zvest naročnik, t. j. čitam jih vselej od začetka do konca, čitam pazljivo in z veseljem, in kar je glavno: plačujem jih naprej in rad in vselej, tako da srečanje z biriČem v meni ne vzbuja nobenega neprijetnega čuvstva in nobenega upreka (očitanja); to poslednje pa je za-me ravno tako važno, kakor za „Novice" same. Temu gotovo radi pritrdijo uredniki
mnogih slovenskih listov, razun onih, se ve da, ki imajo obligatne naročnike, in katerim tako nekako samo po sebi pada v žep tak in tak procent od raznih opravil. Kaj človek ne naroča, ako mu pred očmi visi neprenehoma kaka ekspošitura, na katere zelniku sije kozel zlomil nogo!
No dasi sem „Novice" od 20. julija 1894. izkopal iz poetičnega nereda svoje pismene mize še - le črez pol leta po rojstvu 29. številke, čital sem jih tem ne manj z velikim interesom, morda še z večim, nego bi jih bil ob času pasjih dnij. Navadno čitam jaz vse liste z zadnjega konca in v tem sem na videz poklonik Zidovstva, dasi je imam v resnici tako rad, kakor ječmen na očesu; no to pot vzel sem najprej za najvažneje, za uvodni članek, katerega zaglavje „Slovenci in Poljaki'1 me je ustavilo takoj. Zanimivo mi je bilo namreč znati, kako občo točko je našel Nestor slovenskih listov med tema dvema narodoma; zanimalo me je to tembolj, ker sem se v tečen ju svojega mnogoletnega prebivanja v Rusiji ne jedenkrat srečeval z živimi Poljaki in videl jih tako-rekoč, tête à tête, ne pa skroz prizmo Dunajskih „žurnalnih Židov" ali slovenskih „sobotnikov" s Starega trga v Ljubljani; čutil sem torej, da si ne bodem mogel očitati smelosti, ako omenjeni članek prečitam z nekakim kritiškim pogledom. In tu sem se prepričal, da imaj" tudi „Novice", ne glede na vso svojo resnobnost, takt in izkušenost, vendar le občo človeško slabost, namreč vzeti včasi kak greh na svojo dušo. To je čisto v redu rečij. Saj uže sv. pismo pravi, da celo najpravičnejši greši, ne vem, ali sedemkrat, ali sedem in sedemdeset krat na dan, kolikokrat ravno, ne vem natanko; in tu mi more zopet izkazati prijateljsko uslugo veleuč. dr. Mahnič, ki je mojster v tej stroki, t, j. ne v grešenju, Bog ne daj, nego v sv. pismu.
Zato naj mi bode dovoljeno, podeliti se s čestitim čitateljem „Slov. Sveta" v nekaterih mislili, katere je v meni vzbudil omenjeni članek „Novic" od 20. julija 1894. Pri tem zanaprej javljam, da delam to le z blagim namenom, in da najprej računam, da mi „Novice" mojih besed ne vzemti za zlo. Jaz sem gotovo poslednji, ki bi hotel k/atiti jim pravico, imeti svoj „politični katekizem", in predpisovati pota, po katerih naj hodijo v politiki; želeti bi le bilo treba, da bi ta pota ostala vselej jedna in ista, ne pa, da bi n. pr. „Novice" v začetku leta hvalile poslance, ki so ostali v koaliciji, ob koncu leta pa za tako politiko uprekali (karali) jih.
Iz mnogih številk „Novic", kakor drugih slovenskih listov, vidno je na prvi pogled, da slovenski časnikarji - ne govorim o klerikalnih, pri katerih je tu samo ob sebi umevno — zajemajo svoje znanje o Rusiji izključno iz nemških listov. Tako srečavamo v slovenskih listih večkrat izvestja o Rusiji, o katerih tu ne vemo ničesar. „Novice" n. pr. v jedni številki lanskega tečaja (o smrti carja) govore, da so pred nekaj leti okolo Harkova kmetje napali carski vlak, drugi pa pravijo, da so le neko prošnjo hoteli podati carju, no pri tem da so vojaki na mestu poštreljali celo kopico kmetov. Recimo, da je to res bilo tako, da o tem niso smeli pisati pa ruski listi. No, sogla-site se sami, da bi ne gledé na to, znali in zvedeli o tem vsaj v Kursku in v Harkovu •; kajti kmetom, ki so ostali živi, in vojakom in v spremstvu carja pač ni možno jezikov zavezati. No tega „atentata" seveda nikoli ni bilo v Rusiji, nego to izvestje je skovano na Dunaju, v pro-stornej in umazanej židovskej glavi kakega „federjuda". Ko bi vedele .,Novice", kako ruski kmet gleda na svojega carja, znale bi a priori, da on ne more kaj takega storiti.
Ravno tako ruski vojaki ne streljajo tje v jeden dan, posebno pred očmi carja, in tako „pomoto" dopustiti je pač več nego najivno.
V nekej drugej številki „Novice", pod zaglavjem „Anarhisti", pišejo o tepežu vimenju grofa Ribopjera kot o anarhističnem buntu. Fakt, ki je bil podrobno opisan tudi v ruskih novinali, je naslednji: Grof Ribopjero najel je za lesne stražnike devet Osetinov divji kavkaški naroclec mohamedanske vere — in ti so ruske mužike v okolici žalili pri vsakej priliki. l'o leti je bil semenj, ki se zbira v Sv. Gorah na zemlji grofa R.; najemnino pobirati za mesta postavil je grof R. svoje Osetine. Ko je jeden iz njih vdaril mužika, meni nič tebi nič, planili so kmetje nanj, drugi Osetini začeli so streljati, in začel se je obči tepež, pri čemur so bili ubiti vsi Osetini in nekaj mužikov. Izpravnik je poslal po vojake, no ko so bili ti
sredi pota v Sv. Gore, poslal jim je naproti povedat, naj se vrnejo, da jih uže ni treba. To je tisti tepež. ki je našel potlej svoje opisanje v Dunajskih listih, iz katerih so ga zajele en bloc „Novice".
Oeljska „Domovina" poročala je, da je prestolonaslednik poročil se, češ, po želji (umirajočega) carja 29. okt„ t. j. 17. okt. po starem stilu. Y Rusiji o tem nismo ničesar vedeli. Pozneje, ko se je zares ženil car. izvestila je „Domovina" zopet svoje čitatelje, da se jc ženil 14. nov., ergo, po mislih „Domovine", ženil se je sedanji car v 3 tedne - dvakrat. In vse to se piše resnobno! Nesrečni naročniki ! Ni si zastonj naš hofrat ta listič pridobil za svoj „leiborgan".
In takih novic iz Rusije najdete lahko vedno celo kopico v slovenskih listih.
(Dalje pride.)
Ivanu Navratilu
za sedemdeseti god.
Bog Te živi, Bog pozdravi, Stare mere poštenjak ; Mladodušni, sivoglavi Belokrajinski očak !
Na Dunaji, dni i. sušca I. 1895.
Zdravo je in jedrovito, Kar si pisal, kakor Ti; Krepko vse in korenito, Kar postaviš, to stoji.

Bet acH3BM pajlOCTH
IvaK'b UTHUtl omopiHyjiH ! Ocia.mct T0.1LK0 ra^ocTii,
II KaKt KO Miri; BPMBHVJIH !
BCfc HM3HM paflOCTM
A a Bacs He óoioet,
Baci to.ir.KO npoenpaio ! 11 a ot'l Baex jx'ijcí : il »to i01h0 ana*; !

Mnogo let še Bog ohrani V slavo nam Te in korist; Letos bodi, kakor lani -Zelen ,,naše gore list!"
./. S.
J m'IVCL, lOIb lit OHblH 'lact,
Koi jia raaaa 3atcpofo : Tor^a ocTaB.nu aaci,
H ciacTBï paii OTKpojo. —
'Pp. He.tecTun s.
Nekoliko rieči o rodbinskoj ljubavi u hrvatsko-srbskoj narodnoj poeziji.
(Iz razprave „Uvod u hrvatsko-srbsku narodnu poeziju", predavane u „Slavjanskoj čitaonici" u Trstu, dne 19. marcija 1895.)
I počinem pri tebi, panem Na krilo ti glavom i zabušim Lice si u nj, stisnem se i skrušim, Diete postanem.
Preradovič.
I rodbinski! ljubav, ljubav roditelja, osobito majke, do d etce, i ljubav djece do roditelja, osobito do majke, te pobratimstvo i posestrimstvo opjeva i slavi naša lirika; — nu ne samo lirika, nego i epika. „Gerade die Siid-slaven . . . entwickeln ein ungemein inniges Familienleben und hängen mit Leidenschaft an den Ihrigen, an Altern und Verwandten. Als die österreichische Militärgrenze bestand, gab es beim Ausmarsche eines einberufenen Grenzsoldaten (Graničar), herzžerreissende Scenen, wie Baron Rajačič, selbst ein Serbokroate, sie ergreifend schildert." „Quest'amore della famiglia e cosi vivo ed ardente, che non si riscontra negli altri popoli civili deir Europa". Istrani kažu: „Ti otea svoga 11a prag, djeca tvoja tebe 11a gnoj". Tko poznaje Istru, njemu je poslovica jasna: ako ti štuješ roditelje svoje, i djeca če
tvoja štovati tebe: ako ih ne štuješ, tvoja če djeca tebe sto puti manje. — Kraljevič Marko u narodnoj pjesmi majci kaže: mila majko moja, milo dobro moje, moja majko, ostarjela majko itd. Nekoje pjesme o Marku po-činju stihom: „Sinoč Marko s majkom večerao" — toliki junak a sa starom majkom: koli divna slika —: ili sličuo: „Zlu večeru večerao Marko . . . Pitala ga ostarjela majka"; ili: „Sjede Marko za večeru s majkom, Stade mati Marku besjediti"; ili: „Sinoč Marko večerao s majkom"; ili: „Sjede Marko s majkom večerati"; ili: „Pita majka Kraljeviča Marka": ili: „Vino pije Kraljeviču Marko A sa starom Jevrosimom majkom". I' pjesmi „Kraljevič Marko i mlado Ture": „Ivada dojde črni Ara-pine U dvorove Kraljeviča Marka, Ali Marko večerao s majkom, Ta sa majkom i sa vjernom ljubom". U pjesmi „Oklada Kraljeviča Marka" junak, neznajuči, što da učini, besjedi majci: „Oj starice, moja mila majko, Nauči me štogod bolje znadeš, Kako bi ja brže izvršio, lz-vršio i kuči došao". U pjesmi „Marko kaže, na kome je carstvo" „Bježi Marko izpred roditelja — premda ima Marko pravo, a roditelj krivo — Jer se njemu, brate, n' pristoji Sa svojim se biti roditeljem". Marko je majci poslušan kao diete: „Tu je Marko poslušao majku" taj stih čitao snm tri sta puti. 1' pjesmi „Kraljevič Marko i beg Kostadin" Marko veli Kostaclinu: „Trece ti je, beže, nečoiječtvo: Ti imadeš i otea i majku Ni jednoga u ostalu nema, Da ti pije prnt času vina". U drugoj pje-
snii: „Grohotom se nasmijao Marko". Pitala ostarjela majka: „sto se smiješ moje sunce žarko, IIi tvojoj ubo-goj večeri. Hi meni ostarjeloj majci?" „To je Marini, puno žao bilo, Pa se svojoj priklinjao majci: . . Grje-hota je izsmihati majku!" Da bodem kratak: Majka je Marku — te kako njemu, tako i drugim junakom -nekaki visi stvor, obožavano biče, posvečeno utočište — pjesma zove ga „erkvicom bijelom - , majke sječaju se naši junaci u največoj radosti i največoj žalosti, nju pi-taju. što če učiniti, lijoj pričaju, što su učinili; mila im je pjesma, mio im mač, mila im slava, ali sve to skupa nije toliko, koliko majka - mila, draga, obožavana majka! Narodni pjesnik, kad če koga da pohvali, da mu prizna vriednost i valjanost, da izreče radost i sreču njegovi! lie kaže nego: „Vesela mu majka\u A kad če koga da pokudi, da izrazi nevaljanost i slabost, da izreče žalost i nesreču njegovu - ne kaže nego: Žalostna mu majka!"
I ljubav sestre do brata opjeva naša poezija. „Dvije sestre brata ne iinale, Pa ga viju od bijele svile, Od bi-jele i još od crvene": je li vam jasno? U drugoj pjesmi kaže djevojka, da bi dragoga manje žalila nego li brata; jer, da nadje drugoga dragoga, dosta, da ide u bližnje selo - brata ne bi našla, — i da prodje cielim svie-tom. Ali u drugoj, opet jesu stiliovi: „Sladji je cjelov od meda. Draži je dragi od brata" (Del mele un caldo bacio e piu grato: piii clie fratello caro e ramato'). — O po-bratimstvu i posestrimstvu navesti ču samo jedno, što možda nije svima znano, t. j., da se pobratim i pose-strima ne smiju ljubiti kano dragi (nego samo kano brat i sestra). Ima pjesma, u kojoj grune grom iz vedra neba, jer je pobratim posestrimu samo poljubio.
lh. Trnoplesar.
DOPISI.
Z Gorenjskega, 26. marca.
Blizo tako redka bela vrana, kakor je prikazen „SI. Sveta" na Gorenjskem, bode pač tudi dopis z Gorenjskega v uredništvu „Slov. Sveta". Gorenjska in „Slov. Svet" ! Vsa j od nas in do Bele Peči ni več daleč, in da je bela Peč — „nemška" naselbina, o tem bi Vam, g. urednik, vedel najnatančniše povedati sam naš deželni glavar, g. O. Detela. No, pa naj uže bode. Vsaj dobe Belih vran pač niso več tako redke, kakor nekdaj, in naša politična doba je menda najlepša iz med vseh — vran. Da pa zveste, da slovansko čuvstvo na gorenjem — Kranjskem še ni popelnoma pobegnilo pred „kranjskim lokalnim patriotizmom", svedoči naj Vam to pismo. Da, še, še bi-jejo pristno slovanska srca, možka iii ženska, da na Gorenjskem, in to kljulni vsemu pritsku iz Prusije doli in iz Ljubljane gori. in prav izvestno še doživite dan in uro, ko bode „Slov. Svet", ta slovanski doneči zvon v slovenskem stolpu, pel bolj pogostoma okrog naših stalnih sten. kot poje danes !
Ne mislite, g. urednik, da je uže izgubljena naša gorenjska armada! Ne, nikakor ne, ona je krepka, je mnogoštevilna, samo da jej 110 dostaje zavesti o svoji ve-likej moči ip onega, ki bi to isto veliko moč znal in hotel porabiti v prospeh njenega obstanka, njene slave. In verovati mi morate, da niti sovražni tihotapec, ki se pod krinko prijatelja klati v naših vrstah, ne užene nas! Gotovo je in ne ostaje nam prikrito, kake so namere
tihotapnili gorenjskih Germanov, od premogarske družbe v Medvodah in ondotnih papirnih fabrikantov in njih uradnikov, gori čez kranjsko obrtno družbo, Amana in „Baron" Borna, vse dobro vemo, kdo tiči za vsemi temi faktorji namreč: Velika Germanija, ki po svojih agentih deluje med večimi slovanskimi rodovi Avstrije. Balkana in Rusije. Istotako, kakor v Srbiji in. Bolgariji, le ideja Veliko-uemštva dela med brati večni tužni razpor, ondi po Ivo-buržanu, tli po Milanu, pripravljajoč slovenski Balkan za obed germanskemu želodcu po receptu nemške politične kuhinje — istotako se pripravlja tudi naša Slovenija (in pri Gorenjskej so pričeli) za mali beafteak na mizo Velike Germanije. Toda naj le sejejo seme germanske pšenice v naša tla, — v globočini teh tal sestajejo korenine Slovanstva neiztrebljive, in pod bilkami germanske na-setve nahaja se moč, ki to žito izpodkoplje, in naj se nahaja v najlepšem cvetu!
Mi, ki čuvamo, da živi ta moč, od roda do roda, mi dobro poznamo, da se z ero narodne popustljivosti na „Kranjskem" pripravlja za setev germanskega žita, in narodna popustljivost je pri vsakem narodu najboljši gnoj za pridelovanje tujerodnih političnih sadežev. In tak gnoj vleče se danes uže čez vso Gorenjsko, — tod od nekdaj vrlo narodnega Kamnika in sem gori čez našo stran, in v mijazmih tega gnoja zaduši se marsikak zdravi kal sveže slovanske zavesti. Ali je potem čudo, da list, kakor je „Slov. Svet", ne najde pota v našo stran? Bog obvaruj! Saj slovanske ideje se bojimo kot hudič križa! Vaš list kaže na prijateljstvo z — Rusijo, z ono pravoslavno Rusijo, ki ima menda ta madež večne pogube na sebi, da ni rimsko-katoliška, da noče z zameno svojega veroizpovedanja zamenjati tudi svoje narodnosti za kako drugo vero in narodnost, Rusija dobro ve, da so prvi Slovani s svojo očetno vero izgubili tudi svojo krepko narodnost, ve, da bi bilo njene moči konec, ako bi stopila le za korak tje, kjer jo hočejo imeti sovragi Slovanstva. Da bi se ne zasejalo pri nas slovansko čustvo, da bi se odvrnilo vse, kar bi nas spominjalo često in stalil*/, da smo Slovenci z vsemi drugimi Slovani jedno in isto pleme, kakor se smatrajo Germani za jedno in ista družino, in naj žive nje sinovi in nje hčere kjer koli po svetu, — zato se pač skrbi po kranjskih listih, da se ignoruje in zamolčuje Vaš list. Vse to mi čuvaji Slovanstva na skrajnih njegovih mejah prav dobro umejemo in vemo, da boj proti nam je boj za vladarstvo, boj, brez plemenitih nagibov. I11 ker je ta boj proti Slovan-stvu le plod najgrše politiške sebičnosti, zatorej ga hočemo tudi odbijati s sredstvi, ki so takega boja dostojna.
Na svidenje ! Vaš Goropdd Triglava».
Ruske drobtinice.
Oh nipy no HiiTKt, ro.ioHv py6axa.
V febr. knjigi „PyccK. ApxiiBa" piše prof. Ilovajskij, da sedaj uže privrženci normanske teorije (da so namreč Normani osnovali Rusijo) priznavajo resničnost nasprotne trditve, da so Rusijo osnovali Slovani. Glavni nasprotnik Ilovajskega je bil tu Vasiljevskij. Ta je izsledoval življenjepise sv. Georgija Amastridskega in Štefana Surožskega ter prišel k zaključku, da je napad Rusije bil skoro po smrti sv. Georgija, in da je njegov životopis bil napisan v prvi polovici IX. st. in celo pred 842. letom. Torej več nego 20 let pred tzv. prizvanjem iz Skandinavije v Novgorod izmišljenega naroda Varjago-Rusov (862.) Pač pa imamo bizantijsko vest o narodu Ros ali Rus, ki je stanoval nekje sosednje s Črnim morjem, ki je bro-daril po Črnem morju in gotovo ni bil jedinoplemen z Varjagi. Tudi zaključuje isto iz životopisa sv. Štefana, ki pripoveduje da
je ruski knez Bravlin napa! Surož, v prvi 14 IX. stoletja, torej mnogo pred 862. L, v katero stavijo prizvanje Varjagov. Po tem poroča arabski pisatelj Hordadbey, da so ruski trgovci potovali ne samo po Črnem morju v Bizantijo, marveč tudi po Ivaspškem v musulmanske kraje. To je bilo znano uže preje, ali radi nor-manske teorije stavili so to vest na konec 9. st. Sedaj je pa ho-landski orijentalist Degoue dokazal, da jo je treba postaviti v prvo '/a 9. st. Ilovajskij trdi, da ta tekst potrjuje glavni zaključek njegovih preiskovanj, da so Rusi bili domači in Slovani.
Ruski kritik knjige, ki so jo napisali G. Goya*n, A. Perote in P. Fabre, in katerej je epilog napisal znani M. de Vogue : Le Vatican, les papes et la civilistion, pravi (glej R. Vestnik. $e6paai. c. r.) med drugim : jSTaj si bodo cerkvena prepričanja čitatelja ka-tera-koli, ne more iti mimo veličajnega poslopja papežtva, da se ne pokloni pre 1 njegovimi zaslugami na korist človeške misli. Ta je mogla naslediti le vsled varstva rimske cerkve resultata umnega delovanja klasičnega sveta in nadaljevati svoj skladni tečaj na blago bodočih pokoljenij. In še sedaj odziva se rimska cerkev s čisto mladeniško življenjsko silo na vsa kulturna vprašanja, razburjajoča človeštvo, ter je v osebi sedanjega svojega predstavitelja Leva XIII. umela postaviti se na stražo zdravih društvenih načel, javiti se mogočnoj podpornjoj ne jednega načela, dragega za blago človeštva u.
Zanimiva je nova povest N. Leskova, (ki je umrl 5. marca t. 1. Op. ur.), ki ima čudno ime „Dama i Fefela" iz serije „Pa3-cKa30B-i. Kcram". „Gospa" je prepirljiva žena pisateljeva, tako, de jo zapušča mož. Osamelega dvori Praša, kmetsko dekle, in pisatelj umre, zapustivši to „nezakonsko vdovo" z otrokom Ali Praša se ne boji: pisateljevi znanci nabirajo za njo nekaj denarja, in ona postaje perica, se moži, postaje opet vdova, ali uže popolnoma preskrbljena. Ona je ta — <j>e$ejia. L pripoveduje zanimivo, časi s humorom. Hotel pa je postaviti slabiču — pisatelju naproti preprosto kmetsko dekle „s preprostim jasnim umom". Seveda morala njene zveze s pisateljem ne more odobriti, česar pa ne povdarja Leskov, marveč le hvali njeno sposobnost za življenje.
Bakčisarajski „Perevodčik" je časopis, kateri pišejo Tatari za svoje soplemenike. Zanimiv je članek o musulmanih v Rusiji. Primerja se tu položaj mahomedovcev drugih dežel z ruskimi. Člankar pravi, da je Rusija vedno ravnala odkrito nasproti njim in tudi, ko je vojevala za osvobojenje svojih bratov po veri in plemenu. če pa Rusija pokori inoverce, daje jim ista prava, kakor svojim Rusom. Tako pa ne postopajo, pravi ta časopis, ni Angleži, ni Francozi, a niti Holandci, ki imajo vsak po več milijonov ma-homedancev. „V Rusiji, vse, kar je pravice in dolžnosti, davki in koristi — jednako je za vse Napredek, zboljšanja tičejo se vseh. Ni krajev „j edočih'1 in krajev delajočih za nje: oni jednako smejo delati in jesti, kakor umejo in žele. Porečem še več razven nekih severo-vstočnih gubernij, v vseh drugih musulmani žive bolj bogato in bolje, nego Rusi v srcu Rusije".	(1
-^i*-
OGLED PO SLOVANSKEM SVETU.
a) slovenske dežele*
(Jesaričinja-vdova Štefanija o Hrvatih. „Naša Sloga" je priobčila to-le: V Voloski so bile občinske volitve. Ko je ital. stranka videla, da jej pojde tesno, poslala je nekaj svojih ljudij k nadvojvodinji Štefaniji, ki je tudi letos prebivala več tednov v Opatiji, naj bi jo prosili, da bi vplivala, da ne dobe Hrvatje večine v svoje roke. Nad-vojvodinja pa je odgovorila: „Jaz nočem ničesar storiti proti Hrvatom, naj le vladajo; jaz se vsegdar spominjam radostno, da leta 1848. so Hrvatje rešili mojega premilostljivega tasta ter da imajo v obče „velikih zaslug za prestol".
Slovansko pevsko društvo v Trstu je priredilo dne 24. t. m. velik koncert v redulni dvorani gledališča Po-liteama Rossetti. Poleg vojaškega orkestra izvrševal je vspored še nekoliko preobsežni program možki in mešani pevski zbor. V poslednjem je sodelovalo kakih 25 pevk. Več toček so morali ponavljati. Najmogočniši vtis je napravila Fr. Foersterja pesem „Ave Maria". Izvršila se je 2 krat
izborno; no je tudi njena notranja vrednost velike veljave. Potem je posebno ugajala: „Zrinsko-Frankopanka", zložil Iv. pl. Zaje. Na klavirju sta igrala gosp. Vrbka in Odstrčil: „Kde dom je moj", ouvertura dr. A. Dvofakova, potem gosp. Vrbka je še igral: „Slovanske tance", tudi Dvofakove. Omeniti nam je treba, da se je gosp. Josip Masnec tenorist v solo odlikoval tudi to pot. Koncert se je izvršil na popolno zadovoljnostmnogoštevilnega občinstva, in pevovodja gosp. Bartel je žel obilo zaslužene pohvale. Slovansko pevsko društvo, pri katerem sodelujejo složno hrvatski in slovenski pevci in pevke, napreduje jako lepo. Naj bi vstopili v to društvo tudi členi drugih slovanskih narodnostij, ki so zastopane v Trstu.
Fran Omlficek, slavni češki vijolinist, priredi 1. aprila popularni koncert v Trž. gledališču Politeama Rossetti. Ker so postavljene razmerno nizke cene, udeleže se izvestno tega koncerta tudi širše množice slovanskega in tudi ital. občinstva. Poslednje utegne postati resnica, ker ital. židovski listi vsaj proti Ondfičku nimajo nič in priporočajo še posebe njegov koncert.
„Narodni Dom". V „Soči" nasovetujejo, naj hi se sezidal „Narodni Domu v Gorici.
v
Štajerski Slovenci. Politiško društvo, mesto Ptuj in druga mesta protestujejo proti demonstracijam štajerskih Nemcev, ki so čestitali Bismarcku v imenu nemške štajerske. Iz Ptuja so Slovenci poslali brzojavko neposredno Bismarcku, razloživši, da na Stirskem prebiva več nego 400.000 Slovencev, t. j. več nego tretjina vsega nase-ljenja štirske vojvodine. Tako store tudi po drugih mestih južne Štajerske.
„Teharski plemiči", Ipavčeva slovenska opera, se bode pela dne 5. aprila v češkem gledališču v Brnu. To je prvi slovenski glasbeno-dramatični proizvod, ki se bode predstavljal na češkem odru, torej za občinstvo naroda, ki ima doslej v glasbi prvo mesto med Slovani. Slovence pa more to le veseliti.
b) ostali slovanski svet.
Državni zbor. Potem ko so sprejeli velik del davčne reforme, prišli so k razpravi drugega proračunskega pro-vizorija. To priliko so porabili opozicijonalni poslanci, da bi kritikovali vlado in sedanje politiško položenje. Sosebno je imel mladočeški posl. Eim jako dolg govor, s katerim je šibal sedanjo koalicijo in njeno neplodovitost, potem vlado samo in zlasti tudi sedanjega češkega namestnika grofa Thuna. Mnogo rezkih je povedal, in predsednik ministerstva knez Windischgraetz je sosebno Ki mu odgovarjal. pa ne ravno srečno. Niti „N. F. Presse" ni zadovoljna s tem odgovorom. Ministerski predsednik je ponovil svojo trditev, da volilna reforma utegne se vzakoniti še v tej zakonodavni dobi, ker pododsek volilne preosnove se sedaj bavi intenzivno s to preosnovo. Mislijo, da vlada predloži predelan načrt zbornici poslancev v jeseni.
Na posebno interpelacijo posl. Kaizla zastran potovanja kardinala Schonborna v Rim, v smislu, ali se ni mešala vlada sama v to stvar, je odgovoril minister bogočastja Madevski tako, da je izvajal interpelant Kaizl iz tega odgovora, da je resnično, da se je vmešavala vlada. O stvari sami smo zadnjič govorili na prvem mestu.
Ustfedni Matice školska je imela 24. t. m. v Pragi svoj občni zbor pod predsedništvom prof. dr. Čelakov-skega. Lanskega leta je to društvo napredovalo; dohodkov je imelo 222.000 gld. ali toliko, kolikor nikdar poprej. V nabiranju darov se je odlikovala Praška ženska pod-
ruznica, ki je sama nabrala 10000 gold. Matica je zasnovala tudi novih šol, in to je druga stran dosedanjega napredovanja, ('es. sovetnik Neff je podaril 10000 »Id., da se v mestu Lipniku zasnuje srednja šola. Stroški so blizo V« milijona, toda lanskega leta je bil preostanek. Odbor je predložil zboru, da se imenujejo častni člani, in sicer zdravnik dr. L. Fritz, ki je podaril 10000 gld. za zasnovo češkega otroškega zavetišča, potem gore imenovani g. Neff. veletrgovec v Pragi, ki je dal 10000 gl. za napravo češke trg. šole v Brnu, potem c. sovetnik Oliva, ki daje Matici vsako leto 500 gld., in Olomuški prelat grof Pötting-Persing, ki je podaril za češko dekliško šolo v Olomucu 70.000 gld.. in še posebe 40.000 gld., ki jili dobi Matica po smrti sestre tega prelata. Predsednikom je bil zopet izvoljen dr. Öelakovsky. Kakor se vidi, češki narod se žrtvuje tudi za svojo Šolsko Matico, in delujejo sedaj sosebno poddružnice. No češki narod ima pa tudi dobrotnikov in pravili mecenatov, ki umejo potrebe in obče položenje.
Staročeška stranka. Českv klub (staročeški) je imel '24. t. m. svoj letni občni zbor. Sklenil je, da se staročeška stranka zopet udeleži pri deželnozborskib volitvah. Sedaj ima ta stranka 32 sedežev v dež. zboru in pravi, da jiri poslednjih državnozborskih volitvah je imela 40% glasov, torej se zaveda, da ni še propadla. Predsednik Šole se je izrekel, da preosnovo volilne reforme je treba izvršiti najprej za dež. zbore, potem še le za državni zbor.
Dunaj. Te dni se vrše volitve v mestni zbor. Razun Sehönererjeve stranke združile so se nemške nacijonalne antisemitiške stranke, kakor v jeden tabor, da bi zmagale požidjeno nemško liberalno stranko. V okraju Leopoldstadt. kjer je sedaj pravi „otok židovski", pridobili so antisemiti 1 sedež. Druge volitve še niso izvršene.
Ternopoljsk« učiteljišče so zatvorili vsled nedavno završenega procesa, v kateri je bila zapletena _ večina te poljske „((mladine'-. Sedaj bode učiteljišče v Cortkovu.
Beloruski nadškof Ojorgij Konisskij. Letos dne 13/25. febr. je minulo 100 let, od kar je umri slavni maloruski nadškof Georgij Konisskij v 78. letu življenja. Dovršivši svoje nauke v Kijevski akademiji, stopil je G. v samostan, postal potem profesor bogoslovja in naposled rektor iste akademije. Ko je pa izgubila Belorusija leta 1754. svojega nadškofa, izbrali so prebivalci soglasno njegovim naslednikom Georgija. Toda temu se je odločno ustavljal unijatski metropolit, ker se je nadejal, da spravi pravoslavne Ruse v unijo, ako bodo brez duhovnoga pastirja. Vendar na prigovarjanje ruske carice je poljski kralj potrdil izvolitev 38-letnega Georgija. Ta je našel svojo škofijo v jako žalostnem stanju, kajti verniki so bili večinoma brez duhovnikov ali so pa imeli unijatske, učilišč pa tudi ni bilo za izobrazbo in odgojevanje svečenikov. A nadpastir se je takoj energično lotil dela, da bi ohranil vernike v svoji veri. Zato so. ga pa Poljaki prosledovali, mu stregli po življenju in ga napadli celo na njegovem domu. Toda on je odločno nadaljeval svoje delo z dejanjem, vzgledom in besedo, tako da so ga začeli spoštovati celo sovražniki pravoslavja. Pod njegovim pastirstvom se je povrnilo v pravoslavje več nego sto tisoč Belorusov. Georgij je bil tudi pisatelj. Najvažnejša je njegova „Istorija Russov ili Maloj Rossiji" in govor, kateri je govoril na latinskem jeziku leta 1765. pred poljskim kraljem Stanislavom v obrambo pravoslavija. Ta govor je preveden na ruski, poljski, nemški in francoski jezik.
—Ji
Ogersko. Magnatska zbornica je s 117 proti 111 glasovom odklonila tudi vladno predlogo o recepciji Židov. No, seveda, vlada bode skušala, kakor pri prejšnjih cerkvenih predlogah, prodreti pa v drugič, ker zbornica poslancev izvestno ostane pri onem razpravljanju pri svojih starih sklepili. Vendar pa je za vlado glasovanje mag-natske zbornice velik poraz. V zbornici poslancev so razpravljali tudi silovitosti, ki so se vršile pri državnozborski volit vi v Nitri. Sami Madjari se sramujejo te volitve, ki je sedaj razpisana v novo, potem ko izvoljeni kandidat ni hotel sprejeti na tak način pridobljenega mandata.
Vlada se je posovetovala tudi radi rastočega gibanja med kmetskimi delavci. Pri tem razgovaranju so stvari zasukavali tako, kakor da bi bi bili agitatorji krivi sedanjih demonstracij; no vlada, če ne bode slepila sama sebe, razvidi, da razmere med posestniki in delavci so neznosne, za posestnike pa je slabo, ker židovska trgovinska špekulacija pritiska na Ogerskem še posebe na ceno žita, kakor živine.
Bolgarsko. Altad. dr. „Balkan" na Dunaju je priredilo v sredo dne 27. marca svojo prvo veliko slavnost, namreč koncert s plesnim venčkom v dvorani pri Ronacherju v proslavo pet in dvajsetletnice avtonomne cerkve bolgarske. Pri koncertu so sodelovali: gpdČ. BonislaVa Wolska, koncertna pevka, gpdč. Lavra Nosinič, gg. prof. F. Simandl, prof. Aug. Sturm, „Slovansko pevsko društvo na Dunaju" in tamburaški zbor hrv. akad. društva „Zvonimir". Koncert s plesom v proslavo cerkvene avtonomije! — in vendar se nobeden Bolgar temu ne protivi. Radovedni pa smo, kaj poreče k temu kranjska in goriška klerikalna garda, ki se celo spodtika, ako se pri veselici družbe sv. Cirila in Metoda mladi svet jedenkrat zavrti v plačilo na svoj trud, ali če se poje nedolžna narodna pesem „Ljub"ca, povej, povej!" Pa se ve da interest inter — !	—c.
Srbija, Kralj Aleksander in oče Milan sta se vrnila iz Francije v Srbijo. Milan torej še ni prenehal, neposredno delovati na politiko v Srbiji.
' Rusija. Novi poslanik za Nemčijo mesto Šuvalova, ki je sedaj guverner u Varšavi, je imenovan gr. Osten-Sacken. Ta je rojen 1. 1831. je obiskoval gimnazijo v Odesi in je stopil v službo 1. 1852. Leta 1880 je bil imenovan poslanikom v Monakovi.
Nemčija. Sedanji dnevi so posvečeni praznovanju dne 1. aprila, 80. rojstnega dne Bismarckovega. Večina državnega zbora je glasovala proti predlogu predsednikovemu, da bi ta zbor čestital Bismarcku. V večini nasprotnikov so vendar tudi Poljaki in so vsaj tu spoznali, da ne morejo biti sebe po obrazu, ko se poklanjajo njih največemu nasprotniku, kolikor se dostaje poljskega na-seljenja v Veliki Nemčiji. Cesar Viljem II. pa je vsled glasovanja v nemškem drž. zboru izrazil svoje strmenje Bismarcku, rekši, da drž. zbor se je postavil v nasprotje z nemškimi knezi in narodi. Bismarck mu je takoj odgovoril, da v cesarjevi brzojavki vidi zadoščenje proti postopanju svojih „starih vragov". V obče pa je velik hrup napravilo glasovanje večine nemškega drž. zbora, in avstro-ogerski pokloniki Bismarckovi obsojujejo to postopanje parlamentarne večine še bolj, nego listi velikonemških strank samih. Bismarcku pa so šli vendar členi pruske zbornice poslancev, gospodske zbornice in drž. zbor kot taki čestitat. Kakih 400 teli zastopnikov se je pripeljalo na treh vlakih v Friedrichsruhe, kjer prebiva Bišmarck na svojem posestvu. Tu jim je slavljenec razložil svoj
politiški program, in ta je uvaževanja vreden, ne pa tako, da bi ga slepo posnemali pri drugačnih razmerah. I »i— smarcku je nemška, t. j. vseneniška politika nad vse; tej se mora podrejati vse drugo. Treba je ločiti notranja navskrižja strank in frakcij od interesov celokupnega naroda, od skupnih interesov. Tu naj gledajo slovanski separatisti svoje zrcalo ! Bisniarcku prišel je čestitat tudi sam cesar Viljem ter mu je izkazal neobičajne časti kot bivšemu velikemu častniku nemške vojske. Izročil mu je tudi z dragimi kameni obložen zlat meč kot simbol nemške politike na zunaj in, kakor je povdarjal cesar, če treba, na znotraj. Cesar Viljem je hotel ostentativno poravnati to, kar je nčinil, ko je Bismarcka bil odpravil kar stante pede. Bismarck je dal to tudi nekako umeti,-
Deputacije hodijo k Hismarcku iz vseli krajev ; brzojavk je dobil več desettisoč, in darov za milijone vrednosti. Tudi iz Avstro-Ogerske mu pošiljajo brzojavne in pismene čestitke, zajedno tudi darove.
Vlada daje v tem slučaju svobodo; ali bi se držala istega načrta pri jednakem postopanju drugih narodov, je drugo vprašanje. Slovani si beležijo sedanje dogodke, ki se vrše v Avstriji vsled »letnice Bismarckove.
Odbor akad. društvi „Slovenija" na Dunaju se je vodborovi seji dne 19. t. m. tako-le sestavil: Predsednik: Oražen Ivan, drd, med.; podpredsednik: Vidic Fran, stud. pliil ; tajnik : Bizjak Vekoslav, stud. iur. ; blagajnik : Pompe Fran, stud. iur.; knjižničar: Žun Zdravko, stud. iur.; arhivar: Keisner Josip. stud. pliil.; gospodar: Sega Ignacij, stud. techn.; namestnika: Benkovič Ivan, stud. iur.; Stupica Fran, stud. iur.
--—
KNJIŽEVNOST,
Iz cesti a muzejskega društva za Kranjsko. Letnik V. t.sil.")., sešitek 1. imajo naslednjo vsebino: Fridolin Kavčič. Slovenska osebna imena koroških plemičev do leta 1500. — M. S. podružnica sv. Petra na Vrhu v želi-meljski fari (s 4 podobami), - Janko Berle: Velesavski župnik Jožef Kaline in njegovi dohodki. — A. Koblar: Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 152.6. — II. Bobič: Kranjski lišaji (Lichenes). - Mali zapiski.
Slovensko-nemški slovar VVolfov, ki ga je uredil M. Pleteršnik, izšel je s 1 S. snopičem, ki seza od besede sedmič do besede spisnica (II. del, str. 465—544).
Nemecko-česktj slovnik, veliko delo, ki je izdava I. Otto v Pragi, došel je do 25. sešitka, ki seza do besede ..I zb", (str. 992). Seš. stoji 40 kr.
„Osvčtd", 4. č. t, 1., ima med drugim razprave: Velika reforma studici. Vlastni skušenosti a pameti .los. Aloks. Helferta. — Car Mirotvorce. (Dokončeni). - Narodopisna vvstava českoslovanska Fr. ¿»ubert. - Ceske basnietvi poslednich dvoudesitileti. Podava Ki. Krasnohor-ska. Adolf Hevduk. Itd.
„Hlas k rodičom slovenski/m". Tako se zove knjižica, ki so jo razdelili slovaški rodoljubi v poučenje, kako naj čuvajo svojo deco, tudi v pogledu na lov, ki ga ponavljajo madjarski agitatorji, da odvažajo slovaško deco v trde madjarske kraje. To brošuro pa so začeli pleniti proti tiskovnemu zakonu!
Xo3nu)ir, u paooTHUKz PaacfcaTL. .1. H. To;iCToii. 113-^auie „IIocpe^HHKa". MocKBa. 1895. To je najnovejša povest L. N. Tolstega, katera je takoj dosegla več izdanj tudi v Rusiji, drugi narodi pa jo istočasno priobčujejo v prevodih po svojih listih in izdanjih.
jDaMo na naročBo.
Z današnjo, 13. štev., završil je „Slov. Svet" svoje letošnje prvo četrtletje. Vabimo na obnovljenje naročnine in prosimo vljudno, da se poravna zaostala naročnina. Nekateri so nam še od prejšnjih let na dolgu. Kolikor se ne oglase sami, terjali jih bomo po drugih potih in jim zajedno ustavimo list. Somišljenike, prijatelje in podpornike našega lista pa prosimo lepo, da nam skušajo pridobiti vsak po svoje novih naročnikov.
Sedaj pridejo različne zanimive in poučne razprave na vrsto.V 14. št. začnemo priobčevati zgodovinske črtice o tem, kako so se šolali slovanski dijaki v prošlosti v Italiji, na Nemškem itd. V pogledu na bližnjo občo narodopisno razstavo češko-slovansko razkladali bodemo mnogokaj o svojstvu slovanske umetnosti kot take in kot pomočnice pri raznih obrtih. V današnji št. je začetek večega spisa „Amicus Plato", v katerem se razkrivajo napačni nazori, ki jih imamo o ruski politiki in slovanskih stvareh v obče. Naše rodoljubke dobijo mnogoterih snovij v premišljevanje po raznih spisih in pismih. Sicer pa je naš program čitateljem" znan in le želimo, da bi oni ž njim seznanjali tudi druge rojake.Več nadarjenih mlajših rodoljubov in rodoljubk stopilo je v kolo naših dosedanjih sotrudnikov; nadejamo se, da v duševnem pogledu bodo naši čitatelji zadovoljni. Čini veča bode tudi gmotna pomoč, toliko bolje bode tudi za duševno stran lista. Zahvaljujemo se pa vsem, ki so nam naklonjeni in nam kakor si bodi pomagajo pri ..SI. Svetu".
„Slovanski Svet" izhaja od novega leta kot tednik vsako soboto in stoji:
Za vse leto .... 5 gld. — kr. „ pol leta .... 2 gld. 50 kr. „ četrt leta .... 1 gld. 25 kr. Za učitelje, učiteljice in dijake:
Za Arse leto	4 gld.
„ pol leta......2 „
„ četrt leta ......1 „
Zunaj granic Avstro-Ogerske stoji za vse leto 6 gld. 50 kr.
Uredništvo in upravništvo „Slovanskega Sveta".
Opomuja upravništvu. Tržaške naročnike vljudno zopet prosimo, da bi nam. kakor od drugod, plačevali naročnino po nakaznicah. — Nekateri nam pošiljajo naročnino še po starem; te prosimo vljudno, naj dopolnijo prilično, kar so poslali premalo. — Kdor ne dobi lista redno, naj se takoj oglasi: le tako moremo pravočasno zaslediti nered pri razpošiljanju,
„Das Partewesen der Slaven in Böhmen". Sto stranij obseza-joča knjižica podaje ¡zboren pouk o historičnem pravu avstro-ogerskih Slovanov in razvija program in taktiko teh Slovanov.
S poštnino vred 55 kr. — Dobiva se pri našem upravništvu.
„SLOVANSKI SVET" izhaja vsako soboto na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, uclteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke pri upravništvu po 8 kr. Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna
pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu (ulica Molin grande, št. 2).
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik: Fran Podgomik. — Tisk tiskarne Dolenc.