SVOBODNA SLOVENIJA ASO XXXVII (31) Štev. (No.) 32 ESLOVENIÀ LIBRE BUENOS AIRES 10. avgusta 1978 PAPEŽ PAVEL VI - UMRL PAVEL VI V nedeljo, 6. julija zvečer, je cel svet pretresla novica, da je nepričakovano prenehalo biti srce papežu Pavlu VI. Novica ni užalostila le stotine milijonov katoličanov, katerim je bil poglavar, ampak tudi ljudi, ki niso bili „ovce njegove črede“, ki pa so ga spoštovali kot veliko osebnost naših časov. Če te dni prebiramo časopise, ali poslušamo radijske novice najrazličnejših narodov, bomo videli, kako je svet cenil velikega pokojnika. S Pavlom VI lega v grob neutrudljivi klicar k miru med prepirajočimi in borečimi se narodi. Ves čas njegovega pontifikata so se vrstili krvavi boji: zdaj v Vietnamu, zdaj na bližnjem Vzhodu, zdaj v prebujajoči se Afriki, vedno z nevarnostjo, da se ta krajevna prelivanja krvi zopet spremene v svetovno klanje, katerega materialno in moralno razvalino je rajni papež lahko od blizu opazoval po končani drugi svetovni vojni v svoji lastni domovini. Samo s tega vidika lahko razumemo njegova potovanja v New York in v Ženevo, med ljudi, o katerh je vedel, da ga bodo sicer s hladno vljudnostjo sprejeli, njegovih besed in prošenj pa ne bodo poslušali. A šel je, da je izpolnil svojo dolžnost, čeprav je bil glas vpijočega v puščavi. Samo tako lahko razumemo, da v Vatikanu sprejema zastopnike idej in režimov, ki imajo v svojem načrtu boj proti Cerkvi, naj bo to vodja jugoslovanskega komunizma, odposlanci ruskih mogočnikov, ali pa zastopnike najrazličnejših verskih gibanj, nasprotnih ideji, katere predstavnik je bil papež. Opirajoč se na svojo moralno avtoriteto, združeno s ponižno in diplomatsko uglajeno pojavo, je skušal vedno na novo blažiti in uglajati ostrine na mednarodnem polju in tako omejevati nevarnosti za nove spopade. Ni ga danes na svetu javnega delavca, pa naj bo na kateremkoli polju, ki bi rajnemu papežu ne priznal naslova: papež miru. Drugi naslov, ki ga bo v zgodovini krasil, je: prijatelj ubogih in ponižanih. Kot papež je pogosto hodil v Rimu maševat ob nedeljah, ne v košate rimske bazilike, ampak v najzapuščenejša predmestja in v najbolj skromne cerkve, kjer je lahko govoril kristjanom, ki so o svoji veri malo vedeli, kakor je tudi večkrat govoril delavcem po tovarnah in podzemskih rovih, kjer je bila navzočnost duhovnikova navadno le prilika za psovke in posmeh. Skušal je izbrisati s podobe Cerkve očitek, da je razkošna ustanova, kjer se le bogati udobno počutijo, za reveža pa tam ni prostora. Ko so mu iz Milana poslali v dar dragoceno papeško tiaro, jo je imel na glavi samo enkrat, nato jo je dal prodati, denar pa razdeliti med reveže. Ko so mu v Indiji podarili drag avtomobil, ga je poklonil naši rojakinji m. Tereziji, ta pa ga je takoj prodala in denar porabila v svojem misijonu, ki ga, upam, vsi poznamo: S svojimi redovnicami pobira po cestah umirajoče in tudi mrtve, ter jim da vsaj v skromni obliki čutiti, da je v moralnem svetu še vendar kdo, ki krščansko čuti in dela dobro. Energična je bila njegova reforma v lastni hiši, v Vatikanu. Njegov prednik Janez XXIII je nekoč dejal, da je ena njegovih nalog odstraniti prah, ki se je v stoletjih po Konstantinu nabral na papeškem prestolu. To ni bilo lahko delo: nastavljati na vodilnih mestih v cerkveni upravi ljudi, ki niso bili Italijani, ampak so prišli od drugod. Poenostavil je pretirano pestre obrede pri cerkvenih svečanostih, reduciral naslove cerkvenim nižjim dostojanstvenikom, pa tudi škrlat in žido cerkvenim knezom. Njegov vhod v baziliko sv. Petra ni bil več triumfalna procesija v blesku in sijaju okrog papeža, ki je na „sede gestatori“ sedeč delil blagoslov in dobrohotno sprejemal kričeče aplavze. Pavel VI je prihajal v svojo cerkev kot skromen romar v spremstvu nekaj duhovnikov, svojih pomočnikov pri službi božji in nič več. Hotel je zaslužiti naslov: Servus servorum Dei. Do skoro pretirane ponižnosti je prišel, kadar je pozdravljal poglavarje drugih krščanskih Cerkva, angleške ali carigrajske, armenske, itd., kakor da bi jih prosil odpuščanja, da ne more v vsem z njimi soglašati. In ni se sramoval javno prositi odpuščanja jude in protestante, priznavajoč, da so tudi katoličani nosili znaten del krivde, zaradi pomanjkanja ponižnosti in potrpežljivosti napram njim. Nikdar ni bilo iz njegovih ust slišati besede obsodbe proti osebam, ki so v zadnjih dobah povzročile toliko gorja Kristusovi Cerkvi. V praksi je pokazal, kako je treba pojmovati ekumenizem. Pavel VI bo ostal v zgodovini zapisan kot prvi papež, ki je raztegnil osebni stik z ljudstvi vseh petih kontinentov. Minila je doba, ko so se papeži proglašali za prostovoljne jetnike v Vatikanu, minila je doba, ko je bila svetovna novica, če je papež prestopil bronasta vrata svoje palače. Novi čas z možnostmi hitrega potovanja daleč po svetu, skromen način potovanja, brez slovesnosti in razkošja, so Pavlu VI bila ugodna prilika, da je mogel priti v stik s svojimi ljudmi tam, kjer žive, ne le v Rimu. Tako je obiskal Sveto deželo, kraje Jezusovega delovanja, bil na velikih Marijinih božjih potih v Lurdu in Fatimi, poletel je k pravoslavnemu patriarhu v 'Carigrad, na kongres v Indijo, na obisk Filipinskih otokov in Avstralije. Poletel v Afriko, v Ugando, kjer je tekla mučenička kri novih afriških kristjanov, obiskal je Južno Ameriko ob evharističnem kongresu v Kolumbiji. Svetovni popotnik, a ne kot turist, ampak kot misijonar, ki je povsod sejal seme božje resnice, učil, svetoval, opozarjal na nevarnosti, navduševal za vse dobro. Vse to in še marsikaj, kar bo svet te dni pisal, pa je le manjši del nalo- ge, ki si jo je nadel Pavel VI in jo uspešno dokončal, dokler mu smrt ni prekrižala daljnjih načrtov. Papeževo glavno delo je drugo. Mi katoličani vemo, kaj je. On je namestnik Kristusov, vidna glava Cerkve, ki jo je Kristus ustanovil in hoče biti za vedno nje nevidna glava. Papež je odgovoren za varnost zaklada naše vere: to je za ne-pokvarjenost božjega razodetja, na kar moramo vsi katoličani reči le eno: verujem. Papež ima od Boga dano nalogo in pravico, da pravilno tolmači in uči vsebino božje resnice. On sam! Brez njega nihče, tudi koncil nima pravice govoriti o naših verskih resnicah. Papež je avtentičen razlagalec moralnega nauka: desetih božjih zapovedi. Razlagalec, ne spreminjevalec in prila-gojevalec! Na tem polju je moral u-mrli papež izpolniti ogromno nalogo, verjetno najtežjo, ki jo je imel katerikoli izmed njegovih 262 prednikov. Dokončati je moral Drugi vatikanski koncil, doslej največjo manifestacijo univerzalnosti in pravovernosti Kristusove Cerkve. Po končanem koncilu je nastopila dolga doba, kako uresničiti dekrete koncila na tak način, da bo vpeljava koncilskih določil pokazala blagodejni njegov vpliv za bodoča desetletja, morda za stoletja. Ta doba Pavlovega papeževanja je bila najdaljša in najgrenkejša. Velikanski del vernikov je sprejel odloke koncila in sledeče reforme s hvaležnostjo in odobravanjem, čeprav je bilo skraja morda malo težko privaditi se na bogoslužne oblike, ki jih niso bili vajeni. Vendar niso bili soglasni vsi. Že na koncilu se je pokazalo, da majhna, a trdoživa skupina krčevito brani stare oblike v Cerkvi in nasprotuje vsemu novemu, še manjša pa je bila skupina onih, ki jim je bila predlagana reforma vse premalo in so zahtevali mnogo več. Eni in drugi so bili seveda preglasovani z 90 ali več odstotno večino. S tem problem ni bil rešen. Po vsakem koncilu je sledila doba upornosti neznatnih manjšin, ki se niso hotele ukloniti dekretom. Tako tudi sedaj. Nekaj upornih škofov, nekaj užaljenih korarjev in nekaj trmastih župnikov ni hotelo slišati ničesar o reformah, zlasti glede latinščine in obreda pri maši in zakramentih. Druga skupina zanesenjakov, ki so dekrete koncila po svoje tolmačili, je pa začela metati vernike iz cerkva, maševati z navadnim kruhom in vinom v kozarcu po privatnih hišah, odganjati ljudi od spovednic, oznanjati ohlapnost v spolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi, češ, ni vsaka stvar smrtni greh, in del moralnih slabičev, ki ni znal biti zvest dani besedi, je zahteval za duhovnika pravico do družinskega življenja. Eni in drugi so papežu grenili življenje. Poleg drugih naslovov, ki bi jih lahko dali papežu, bi se žal, spodobil še eden: Papež, ki joče, joče, a ne izob-čuje. Toda ta telesno šibki mož in kar pretirano skromen, postane odločen in neizprosen, kadar v svojih enciklikah, razlaga božjo resnico in božjo zapoved svetu, ki si hoče iskati svojo pot in Janez Krstnik Montini je bil rojen 25. septembra 1897 v vasi Concesio kot drugorojenec med tremi brati. Mati Giuditta Alghisi je bila poročena z Gior-giom Montinijem, ki je bil po poklicu advokat in časnikar. Sin Janez je dobil prvi šolski pouk pri jezuitih v bližnjem mestu Brescia, najprej v kolegiju Cesare Arici in nato v semenišču Kristus Kralj. Profesorji so ga označevali kot učenca, ki je „uravnovešen, odločen, in posebno nadarjen“. Le slabo zdravje ga je večkrat oviralo pri študiju in zato tudi leta 1916 ni mogel odslužiti vojaškega roka. Konec maja 1920 je bil Montini posvečen v duhovnika v katedrali mesta Brescia. Po par mesecih je nadaljeval študij v Rimu, najprej na Gregoriani, nato pa še na Rimski univerzi. Naslednje leto se je začel pripravljati za doktorat iz cerkvenega prava. Maja meseca 1. 1923 je bil poslan kot tajnik papeževega nuncija v Varšavo. Tam se je naučil poljščine, potem ko je že obvladal angleški, francoski, nemški, španski in latinski jezik. Kmalu po vrnitvi v Rim je bil po opravljenih izpitih leta 1925 nameščen v vatikanskem državnem tajništvu. To je bil začetek njegove tridesetletne diplomatske službe v vatikanskem državnem tajništvu. Decembra 1937 je dojnl položaj namestnika državnega tajnika za notranje zadeve. Na tem položaju ga je potrdil tudi Pij XII. Tako je imel možnost stalnega stika s papežem, ki mu je zaupal in sta si postala prijatelja. V konzistoriju leta 1953 je Pij XII predlagal Montiniju in Tardiniju, da ju imenuje za kardinala. Oba pa sta odklonila to čast z utemeljitvijo, da moreta služiti papežu bolj na položajih, ki jih imata, to je, kot namestnika državnega tajnika. 3. novembra 1945 je Osservatore Romano objavil, da je Montini imenovan za milanskega nadškofa in hoče tudi vernike potegniti za seboj. Njegov glas v obrambo svetosti človeškega življenja, njegovi klici k socialni pravičnosti in njegovi pozivi vsem narodom, naj ohranijo mir, so primeri njegovega apostolskega dela, ki bodo imeli veljavo še dolgo po njegovi smrti. Oseba Pavla VI bo ostala v zgodovini Cerkve in sveta kot oseba velikana. Izpolnil je svojo izredno težko zgodovinsko nalogo tako, da mu je Gospod, uo je stopil pred njega, gotovo izrekel tolažilne besede večnega plačila. Prav, dobri in zvesti hlapec, pojdi v veselje svojega Gospoda. Mi, brez naše krivde na tujem živeči Slovenci, smo imeli v Pavlu VI prijatelja ubogih in zapuščenih. Morda nas tu in tam kaka za nas nerazumljiva gesta njegovih uradnikov ni zadovoljila, morda smo nad uspehom tega ali onega ukrepa njegovih podrejenih podvomili, vedno smo pa znali izločiti to, kar je za vsakega bistveno: čistost katoliškega nauka in točnost razlage moralnih obveznosti, kar je za nas glavno. Ubogljivost do tega nauka bo najlepša oblika naše žalosti zaradi izgube pastirja naše Cerkve. KK. šest tednov pozneje je bil v baziliki Sv. Petra v Rimu posvečen za nadškofa. Takoj v začetku leta 1955 je Monti-Sv. Petra v Rimu posvečen za nadškofa, kjer je na široko razvil svojo socialno in apostolsko delovanje. V pripravah za drugi vatikanski koncil je Papež Janez XXIII imenoval 15. decembra 1958 nadškofa Montinija za kardinala. Tako je postal že v pripravah pa tudi na koncilu samem kardinal Montini osrednja osebnost. Ko je v maju 1963 papež Janez XXIII težko obolel, je nadškof Montini takoj prihitel v Rim, da mu je stal ob strani, ker ju je vezalo posebno prijateljstvo. Janez XXIII je po štiridnevni agoniji umrl 3. junija. Kmalu za lem, to je 21. junija 1963, je bil kardinal Montini izvoljen za papeža in je prev-vzel ime 'Pavel VI. Pavel VI je bolehal na kronični bolezni artrosis in zaradi tega mnogokrat trpel hude bolečine. Z močno voljo jih je premagoval in vztrajal v vsakdanjem napornem delu. Njegov delovni dan je trajal 20 ur. Vstajal je redno ob 6 zjutraj in legal k počitku ob 2 zjutraj. Umrl je v nedeljo 6 t. m. na posledicah srčne kapi in vnetja pljuč v Castelgandolfo, ki je papeževo letno bivališče 25 km. od Rima. Bil je do konca pri polni zavesti. Ker svoje zadnje poslanice romarjem, katerim je govoril vsako nedeljo, ni mogel več povedati sam, je bila pismeno izročena časnikarjem. V njej se zavzema za tiste, ki trpijo lakoto, za bolnike, in tiste ki iščejo delo. Ob smrti papeža se svet — krščanski in nekrščanski — za hip ustavi in zamisli. Daj Bog, da bi v tem hipu vsaj krščanski svet sklenil slediti Kristusovemu nauku, ki ga je učil umrli papež: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. El duelo de la humanidad La noticia del fallecimiento de Su Santidad el papa Paulo VI ha enlutado los hombres de buena voluntad, de todos los credos y de todas las razas. Innu-merables expresiones de pesar de grupos y personalidades se han hecho publicas, remarcando la paterna personalidad del difunto pontifice. También el presidente de la Nación, el general Videla dirigió un mensaje, en el cual expresa: “Con la desaparición de Paulo VI, la Iglesia ha perdido a un Pontifico ejemplar que hizo en su alta càtedra, durante quince arduos anos, un foco de luz espiritual y de esperanza cristiana para el pueblo de Dios. No en vano él mismo expresó en su Exhortación Apostòlica ‘Evangelii nuntiandi’: ‘El hombre contemporaneo escucha mas a gusto a los que dan testimonio que a los que ensenan, o si escucha a los que ensenan es porque dan testimonio’. Estas, sus mismas palabras, pueden aplicarse con entera propiedad a Paulo VI, porque en él confluian con naturalidad la precision de la doctrina y la ejemplaridad de la conducta. “Precisamente, ese permanente testimonio que se tradujo en un constante clamor por la paz entre los pueblos y por un desarrollo armònico de sus poten-cialidades, hizo que no sólo la cristiandad escuchase reverente su mensaje. La admiración de la humanidad toda prueba hoy que ha muerto no sólo un gran Papa, sino también un gran hombre de nuestro siglo. Življenjska pot Pavla VI SPET GORI NA BLIŽNJEM VZHODE MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI BITKE V LIBANONU IN ISKANJE MIRU V EGIPTU Medtem ko je v Rimu umiral Pavel VI, katerega so mnogokrat imenovali „papeža miru“, so se na bližnjem vzhodu znova začeli hudi spopadi, ki so že takoj v začetku želi nad 80 mrtvih in 250 ranjenih. Do spopadov je prišlo, ko so desničarski krščanski bojevniki napadli redno libanonsko, vojsko v vzhodnih predelih glavnega mesta Beirut. Napoved spopadov je bila dana že dne 4. avgusta, ko je več ur trajal topovski spopad med desničarji in redno vojsko, v katerega se vmešava tudi panarabska mirovna sila, ki jo v večini sestavljajo sirijske čete. Libanon je že od zadnje državljanske vojne razklan, in si ga lastijo čete redne vojske, ki je pokorna predsedniku Sarkisu, sirijska ekspedicionar-na vojska, ter krščanski desničarski elementi, ki najdejo nepričakovano podporo v judovskih četah, ki sporadično prekoračijo rdečo črto. Prav tako so sedmega meseca desničarske sile nepričakovano napadle položaje redne vojske in čet Združenih Narodov. Topovski spopad je trajal uro in pol, in je preprečil, da bi se redna vojska približala izraelski meji in tam vzpostavila svojo oblast. Libanonska vlada nima oblasti v teh predelih že od vsega začetka notranjih spopadov, to je že dvajset mesecev. Medtem pa ameriški zunanji minister Vance skuša prepričati arabske veljake in judovsko vlado o potrebi dokončne vzpostavitve miru. Mirovni pogovori zlasti med Izraelom in Egiptom so prišli na mrtvo točko. Vance pri tem predstavlja lik človeka, ki bije brezupno bitko, saj je izrazil svoj pesimizem nad uspehom potovanja, še preden je zapustil Washington. Medtem ko se je mudil v Jeruzalemu, je kazal nekoliko več optimizma, pa se je v Egiptu znova soočil z realnostjo in izjavil, da ima kaj malo upanja za uspeh. Vance je končno obema strankama predložil Carterjev načrt za obnovo mirovnih razgovorov. Prva točka tega načrta naj bi bil vrhunski sestanek, katerega bi se udeležili Carter, Begin in Sadat. Vendar tudi ta gesta ne kaže, da bi rodila večje uspehe. Dejstvo je, da Izrael nikakor noče pristati na egipčanske zahteve glede umika iz kritičnih točk in položajev, ki jih je Izrael pridobil tekom vojne z Arabci. •Glede tega je zanimivo, da piše egiptovski kairski tednik „Oktober“, da izraelsko odklonilno stališče glede zahtev po umiku iz zasedenih področij praktčno vodi razvoj na srednjem vzhodu „v vojno stanje“. Požar je v kali, vprašanje je le, če bo mogoče pogasiti iskro, predno pride do eksplozije. Portugalska še vedno v krizi EANES SE NE MORE ODLOČITI Mlada portugalska demokracija se znova nahaja v krizi. To krizo je sprožil odhod treh ministrov sredinske demokratske tendence, stranka ki je potem izstopila iz vladne koalicije, sestavljene kakih šest mesecev tega. Tedaj je ministrski predsednik socialist Soares komaj prebredel politično krizo in lahko formiral novo vlado prav z zaslombo sredinskih demokratov. Vzrok sedanje krize je bila zahteva sredincev svojemu socialističnemu družabniku, naj zamenja agrarnega ministra Luisa Salasa, katerega politika da je preveč levičarska. Socialistični ministrski predsednik tem zahtevam ni ugodil. Sredinski demokrati so odstopili in specialisti so ostali sami in brez večine. Tedaj je posegel vmes predsednik države, general Eanes. A potekla sta že dva tedna, in rešitve še niso našli. Potem je Eanes dal političnim strankam štiridnevni rok, da naj mu predložijo koalicijo, ki jo lahko sestavijo po mirni volji. A politiki niso prišli do pozitivnega zaključka. Tedaj je Eanes prišel na misel, da bi imenoval vlado nepolitičnih tehnokratov, pa je prejel opozorilo socialistov, katerim so se potem pridružili še komunisti v smislu, da bi to pomenilo povečati predsedniško moč, kar bi bilo negativno za „mlado portugalsko demokracijo“. Položaj je tako zašel v slepo ulico, iz katere trenutno ni videti izhoda. General Eanes je zato sklical nujen sestanek Revolucionarnega vojaškega sveta, kateremu bo predložil svoj načrt o korakih, ki jih po podvzel za izhod iz zapletene ustavne krize. Kljub žapletenem položaju se že govori o možnem bodočem ministrskem predsedniku. Ta naj bi bil dosedanji minister za obrambo Mario Firmino Miguel. A poleg njega se govori o vsaj še 25 drugih kandidatih. Pač jasen izraz globoke krize na Portugalskem. PERU je skoraj poplavljen z raznimi stavkami. Kovinski delavci, bančni uradniki in končno še rudarji zahtevajo višje plače in boljše delovne pogoje. Stavkajo tudi učitelji ter sanitetni in državni uslužbenci. Nekateri sindikati so v rokah komunistov, kar seveda še bolj moti pogovore. CARTER ga je ponovno polomil, ko je poslal predsedniku Nikarague pismo s čestitkami k njegovim napororp za vzpostavitev miru v deželi. Predsednik Somoza je namreč znan zaradi svojih diktatorskih nastopov in številnih kršenj človečanskih pravic, kar je dalo povod primasu te dežele, da je uradno zaprosil predsednika, naj odstopi in vrne narodu svobodo. Carter ima pač svoje poglede. V KOLUMBIJI je nastopil novi predsednik liberalec Turbay Ayala. Obljubil je narodu, da bo spoštoval osebne svoboščine, in vzpodbujal k večji latinskoameriški integraciji, zlasti k dobremu sosedstvu z Venezuelo in Ekvatorjem. KRISTINA Onasis se je v Moskvi poročila s Sergejem Kauzovom. Hčerka pokojnega grškega plovbnega veljaka in multimiljonarja, ki je bil poročen z Kennedyjevo vdovo, je tako stopila v svoj tretji zakon. DOLAR nenehno pada. Na mednarodnih trgih se ameriška valuta le prodaja, nihče je pa ne kupuje. Najhujši padci dolarja so bili v Švici in na Japonskem, kjer je padel na 184,70 yenov. AMERIŠKI SENAT je opozoril predsednika Carterja, da brez predhodnega posvetovanja s senatom ne sme umakniti amerikih oboroženih sil iz Južne Koreje. Francija im terorizem SPOPADI V PARIZU Vsemu svetu je bilo jasno, da je Francija sedež mednarodnega terorizma in pribežališče vseh prevratnikov, ki so bili pregnani iz posameznih dežel, ali so se umaknili, kadar je stvar postala prevroča. O tem vemo par štorij v Argentini, kot vedo to v Čilu, ali v Španiji, Nemčiji, na Japonskem, ali v Arabskih državah. Sedaj pa izgleda, da se je francoska vlada naveličala dejstva, da je Pariz gnezdo za vso podobno sodrgo. Objavila je namreč namen, da bo preganjala priznane teroriste in jim ne bo dovolila bivanja na francoskem ozemlju. Hvalevreden namen, ki je v neki meri tudi posledica spopadov med francosko policijo in palestinskimi manifestanti ob priliki pokopa Kalaka, ki je bil šef misije Palestinske osvobodilne organizacije v Parizu. Ob tem pa se kljub vsemu poraja vprašanje, kakšno mero bo rabila francoska vlada, da bo razločevala med teroristi, ki se proglašajo za teroriste, in teroristi, ki se izdajajo za nedolžne politične preganjance. Kot ves ostali svet, tako je tudi Argentino globoko pretresla smrt svetega očeta Pavla VI. To še toliko bolj, ker je Argentina krščanska dežela v veliki večini, katere praktični kristjani (beri aktivni kristjani) so vedno in ob vsaki priliki poudarjali vdanost papežu, in katere pasivni krščanski del je prežet sentimentalnosti in spoštovanja do Kristusovega namestnika. Zato je razumljiv odmev, ki ga je zadobila novica o smrti papeža Montinija. Časopisje je na široko opisalo njegovo življenjsko pot, pomen njegovega dela in njegovih okrožnic. K temu je pridružiti še nastop vlade, ki je v uradnih obvestilih naglašala važnost dela pokojnega papeža za mir med narodi in razumevanje med ljudmi, in proglasila dan pokopa za žalni dan v vsej državi. Seveda, svet se vrti naprej, in država ima dovolj skrbi, da je noben dogodek ne potegne iz pozornosti posameznih problemov, ki jih mora reševati. Zlasti še sedaj, ko je že nastopila druga doba vojaške vlade, in se ta dobro zaveda, da ni zapravljati časa, ki ga ima pred seboj. V svojih nagovorih je general Videla, sedaj „civilni“ predsednik države jasno povedal, da mora vlada v praksi izkazati svoje dobronamerne načrte. In ta praksa mora zadobiti dvoje povsem svojevrstnih izrazov. Prvi od teh na socialnem polju, drugi na političnem. Kar se socialnega položaja tiče, je glavna skrb zvišati ohromelo kupno moč delavskih plač. Vlada to dela na svojevrsten način. Napovedana povišica delavskih plač, ki naj bi tekla od prvega avgusta naprej, je pravzaprav le dovoljenje, da se „fleksibilizacija“ zviša od 45 do 75 odstotkov. „Fleksibilizacija*1 je izum sedanje vlade, ki uradno določa višino delavskih plač, pa dopušča, da podjetja po svoji moči, in po storilnosti in pridnosti delavstva, plačajo več, kot vlada določa. S tem doseže dvojen učinek. Da so delavske plače nad uradnim nivojem, in s tem kupna moč večja, ne da bi to povzročalo direktno inflacijo, ki jo vedno povzročajo, povišice plač, in da tista podjetja, katerih finančni položaj ni lahek, morejo seči po ukrepu uradnih plač, da s tem zavarujejo svoj obstoj. Poleg tega podjetja lahko plačajo nad 75 odstotno določeno mero „fleksibili-zacije“, a v tem primeru teh večjih stroškov ne smejo prenesti na prodajno ceno svojih produktov, ne jih odšteti od davčnih obveznosti. Komentaristi razlagajo ta postopek vlade kot neke vrste prehodni korak do dobe, ko bodo popolnoma liberalizirali delavske plače, ki jih bodo zopet določale splošne ali tovarniške paritetne komisije. Za to je seveda treba, da se obnovi v večji meri sindikalno delovanje, ki je trenutno v zastoju. Samo omenimo, da tolikokrat napovedanega delavskega zakona še sedaj ni na vidiku, in da ga zaenkrat še ne bo. Zakaj ? Tudi to je v veliki meri neznanka. Medtem pride seveda do zapletljajev, kot npr. namen podjetja Gen. Motors, da zapre svoj obrat, ki izdeluje v Argentini avtomobile znamke Chevrolet in Opel. Do tega zaključka so prišli zaradi nizke prodaje in velike konkurence. Pri tem bo seveda ostalo brez dela 4.000 delavcev in uradnikov, in še veliko število tistih, ki delajo v subsidiarnih podjetjih. Ukinitev obratovanja General Motors je le prva posledica namena vlade, da postavi red v domači avtomobilski industriji, kjer na tržišču kakih 160.000 kupcev letno, konkurira devet znamk vsaka z več različnimi modeli, ko se po mednarodnih normah izplača proizvodnja, če model prodajo v višini 300.000 letno. Druga plat, ki jo mora vlada prav tako v praksi poudariti, je politična. Vlada je večkrat napovedala začetek vojaško-civilnega sodelovanja. Predsednik in druge vladne osebnosti so ob raznih prilikah poudarjale važnost dialoga in vpoklic vseh dobronamernih državljanov v vladno delovanje. A za to je treba neke politične strukture. Ne gre se tukaj v prvi vrsti za stranko, marveč za neke norme, ki naj urejajo ta vstop civilistov v soodgovornost vladanja in delovanja. Ta načrt pa naj bi bil še v povojih. Proučili so ga posamezno vsi trije rodovi oboroženih sil, ni pa prišlo še do skupnih zasedanj, da bi zedinili kriterije in izvedli dokončen načrt, ki ga mora potem potrditi vojaška junta in nato predsednik. Pač pa je dokončno potrjen in objavljen sistem delovanja vlade v tem drugem ustavnem obdobju. Naj ga opišemo vsaj v glavnih potezah: vojaška junta ima vse vojaške oblasti, tudi sklepanje miru, premirjev in mednarodnih povezav ter potrditev mej. Predsednik mora vedno biti upokojeni višji oficir oboroženih sil, katerega mora junta imenovati soglasno vsaj šest mesecev pred koncem ustavnega roka dotedanjega predsednika. Predsedniški rok traja tri leta, in vsak predsednik more le dvakrat vršiti predsedniško funkcijo. Prav tako kot ga soglasno imenujejo, ga more junta le soglasno odstaviti. Junto, kot vemo, sestavljajo trije vrhovni poveljniki vojske, mornarice in letalstva. Guvernerje provinc bo imenoval Predsednik s privoljenjem Junte. Prav tako bo z ministri, poslaniki itd. Kar se tiče Vrhovnega sodišča in državnega tožilstva, bo predsednik predstavil jun-ti tri kandidate in potrdil imenovanje enega izmed te trojice. To je v glavnem oris ustavnih postopkov, ki bodo v veljavi vse dotlej, dokler ne pride do večjega upoštevanja civilistov, ki pa sedaj lahko že nastopajo na provincijskih vladah. Razstava slik Ivana Bukovca Goriška in Primorska Umetniško ustvarjanje je nemogoče brez stika in pravega razmerja ustvarjalca z svojo publiko. Da je ta stik v primeru Ivana Bukovca res vzpostavljeni, priča velika udeležba pri otvoritvi njegove razstave v soboto 29. avgusta zvečer v mali dvorani Slovenske hiše. Veliko zanimanje ter nakupovanje kažejo na željo obiskovalcev po doživljanju, kar se lahko dojame le z neposrednim stikom z umetnikom in njegovimi odkritji. To zanimanje vsebuje in potrdi odgovornost in na neki način poslanstvo, ki ga imata slikar in njegovo delo. Pa je premalo takih poklicev med nami, ki bi se odpovedali blišču in vabljivosti materialne strani življenja in bi si upali na umetniško pot. Na tej se je treba mnogočemu odpovedati, marsikaj odložiti in zapustiti. Samo tako zasije notranja luč, ki daje veselje tihemu delu umetnika — odkrivalca zmeraj novega sveta, ki nastaja na platnu, med čopiči in barvami, med očesom in motivom, in zavlada kot nova realnost kulturne stvarnosti. Če mi Slovenci še obstajamo kot skupnost, je tudi zato, ker imamo poleg drugih duhovnih in kulturnih delavcev še umetnike, ki ustvarjajo naš skupni pogled na ta svet, v katerem nam je dano živeti. Ob pogledu na te slike in ob razmišljanju, ki ga vzbudijo, se gotovo vsi strinjamo, da je ta razstava Ivana Bukovca njegov in tudi naš uspeh. Njegov, ker razstaviti 27 olj je danes za vsakega umetnika že velik uspeh, po- sebno če ta dela kažejo obvladanje slikarskega poklica, kar je značilnost vseh Bukovčevih del. Nas, ker lahko spoznavamo moč duha nad potrošniško družbo, lagodnostjo in hitrimi uspehi. Čeprav vse vrste modernih aparatov nudijo industrijsko doživetje narave, večina slik z razstave s pokrajinskimi motivi pa priča o višji vrednosti človeškega dela, ki druži s poklicno dovršenostjo doživetja, mišljenje, čustva in smeri različnih kulturnih tokov, ki jih med vsemi umetnik najbolj občuti. Je pa tudi uspeh naše skupnosti, ker se je Bukovec obogatil iz slovenske slikarske šole in danes razvija svojo umetnost v stiku s tukajšnjimi strujami, med katerimi se njegova dela vedno odlikujejo. V stiku s temi tokovi lahko opazimo, da se njegova zgrajena in zaključena prostornost, ki jo je pri Bukovcu pokojni Marjan Marolt naznačil kot plastični stil, nekako razgiblja, odpira in včasih razbija v slikovito prostornost. Ta prostornost je gotovo odprta ekspresivnim možnostim iskanja umetnosti in konfliktivnega modernega časa. So pa slike, pri katerih pozabimo na ta čas nasprotij: tiha otožnost kordobskih večerov ali osvetljena pokrajina- vasi in gora nas pripelje v skrivnostno doživetje, v katerem «e barve in črte, oblikovane s spretnim čopičem, prepletajo v oblike gorske tematike. Tako pri slikah Capilla del Monte, Na planinah (La Cumbre), Večerna zarja, Gorska idila itd. Motivi pa niso zbrani samo iz gorske okolice, znane večini Slovencev. Slike Idila v Pampi, Evkalipti, Ob Panamericani, Konec predmestja. . . kažejo kraje v buenosaireški okolici, v kateri živi umetnik. Ta ne nudi preveč klasičnih motivov s svojim industrijskim okuženjem narave. Pa to ni ovira, da umetnik ne bi ustvaril slike ob pogledu na kanal, na močvirje, ali skupino dreves in nam odkril ‘tudi tukaj, kar v naglici vsakdanjega življenja mi ne moremo spoznati. Nekaj evkaliptov, eni v ospredju in drugi malo odmaknjeni, so zelo enostaven motiv, pa kljub temu zadostuje za močan občutek prostornosti. Ta nas zajame z učinkovitostjo enostavnih sredstev globoke sinteze. Portret deklice in Premišljevanje nam kažejo mnogovrstnost izražanja slikarja, ki išče smisel bližine v treh figurah, izdelanih s kubistično poenostavi j enost jo. Najbolj siguren pa se slikar pokaže ob tematiki, ki je občutena grafično in izdelana s kiparsko silo, V tej gotovosti in spretnosti tiči tudi nevarnost, da se oddalji od virov stvarnosti v poudarek likovnih in stilnih struj. Pa so včlsih najbolj skromni motivi, kakor male krizanteme, ki najbolje pokažejo vso slikarsko moč, ostro oko in sigurno roko. Kam pelje slikarjeva pot, je težko predvidevati. Važno pa je, kar smo znova ugotovili, da Ivan Bukovec nadaljuje to pot iskanja svoje osebnosti in svojih umetniških ciljev. Mi pa, ki sledimo njegovemu delu, mu pri tej razstavi čestitamo in želimo novih uspehov. Darko Šušteršič POVOLILNA DELITEV MEST Upravni svet radiotelevizijske u-stanove RAI je na seji, ki je bila v sredo 12. julija 1978, odobril vrsto imenovanj, ki pobliže zadevajo tudi vodilno osebje slovenske radijske postaje Trst A. Upravni svet je tako sklenil nastaviti sedanjega ravnatelja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in novoizvoljenega občinskega svetovalca za PSI (italijanska socialistična stranka dr. Filiberta Benedetiča za vodjo slovenskega programskega odseka, časnikarja „Primorskega dnevnika“ in občinskega svetovalca v Trstu na listi POI (italijanska komunistična stranka) Stojana Spetiča pa za vodjo slovenskih poročil. Ker tako Benedetič kot Spetič nista nameščenca radiotelevizijske u-stanove, je upravni svet RAI poveril glavnemu ravnatelju ustanove nalogo, naj takoj poskrbi za njuno nastavitev in ju nato imenuje na obe vodilni mesti na |radijski postaji radio Trst A. Upravni svet RAI je na že omenjeni seji odobril vrsto imenovanj, ki se tičejo tudi italijanskih radijskih in televizijskih programov in poročil. Iz vseh teh sklepov izhaja, da so si Krščanska demokracija, Komunistična partija Italije in Italijanska socailistična stranka po vnaprej določenem ključu razdelile vsa vodilna mesta na deželnem sedežu RAI v Trstu in na ta vodilna mesta nastavile svoje ljudi, ne glede na to, ali so ali še niso v službi pri radiotelevizijski ustanovi. Deželno tajništvo Slovenske skupno- sti je v tej zvezi dalo izjavo, v kateri sicer jemlje na znanje vsa ta imenovanja; ugotavlja pa, da se je upravni svet RAI ravnal po načelih najbolj divje lotizacije (nekaj meni, nekaj tebi), kar ni v skladu z zakonom o radiotelevizijski reformi in niti z načeli, ki jih je bil sam svoj čas odobril. SSk tudi ugotavlja, da so za takšno gospodovalno in reakcionarno obnašanje odgovorne Krščanska demokracija, Komunistična partija Italije in Italijanska socialistična stranka, ki so tudi ob tej priložnosti zgovorno dokazale, da jim ni za moralizacijo javnega življenja, ki jo na zunaj toliko poudarjajo. Ta ukrep tudi grobo krši vsedržavne delovne pogodbe, ki predvidevajo v teh primerih obvezna predhodna posvetovanja s sindikalnimi organizacijami. Deželno tajništvo SSk ne bo odstopilo od te svoje zahteve o polni avtonomiji in pluralizmu, kar je razvidno tudi iz resolucije, sprejete na drugem deželnem kongresu stranke 24. oktobra 1976, zato zahteva takojšen sestanek z deželnimi tajništvi strank ustavnega bloka za ureditev vseh vprašanj deželnega sedeža RAI s posebnim poudarkom na avtonomijo Radia Trst A. Ob koncu deželno tajništvo SSk poudarja, da je bilo grobo kršeno načelo enotnosti med Slovenci, kar gotovo ne bo ugodno vplivalo na nadaljnji razvoj odnosov med slovenskimi silami, in da je bilo obenem vse to sklenjeno izven tukajšnje deželne stvarnosti. Gorica, 27. julija 1978, K. G. SVOBODNA SLOVENIJA Stran 3 VIPAVA — V Zemonu, lovskem dvorcu pri Vipavi, ima svoje razstavišče tovarna pohištva „Lipa“ iz Ajdovščine. Toda včasih priredijo v dvorcu tudi kakšno kulturno prireditev. Te kulturne prireditve nameravajo v bodoče stalno prirejati. V tej prvi sezoni je za začetek nastopil Trio Fabian iz Madžarske (Marta Fabian — cimbale, Imre Kovacz — flavta in Bela Sztan-kovits — kitara). Izvajali so dela Te-lemana, Boismortiera, Haydna, Vivaldija, Blaveta, Mozarta, Debussyja, Sta-mitza in Kocsarja. IZLAKE — V Medijskih toplicah so spet pripravili slikarsko kolonijo, že petnajsto po vrsti. Letos so prišli umetniki iz Ljubljane, Kamnika, Maribora, Hrastnika, Kopra, nekaj jih je tudi iz Italije in Poljske. CERKNO — Most jeklene konstrukcije pri Lažni cah čez reko Cerknico so morali v začetku julija zapreti za ves promet zaradi hudih okvar. Popraviti ga bo mogoče le delno, samo za osebni promet. Dokler ne bo zgrajen nov most, bo treba vse večje tovore prepeljati po dolgi obvozni poti čez Logatec. KOBARID — Sredi Kobarida stoji stavba z velikim napisom Hotel. Ta napis zapelje marsikaterega turista, da bi se malce ustavil in počil. Pa nima sreče — hotel je zaprt že drugo leto. Potres ga je razmajal, ni še nič denarja za obnovo. MARIBOR — Sibirski plin je že prišel do Rogatca. Od 250.000.000 kubičnih metrov, ki se bodo letos pretočili po slovenskem plinovodu, bodo slovenski porabniki kupili 100 milijonov kub. metrov, ostalo pa bo dobilo podjetje INA-Naftaplin iz Zagreba. Avgusta so na sibirski plin priključili že Maribor, Celje, Lendavo, Ravne in štore, konec septembra bo plin že tudi v Ljubljani. S tem bo zaključeno prvo obdobje slovenskega plinovoda. Problem je le cena, ki bo menda trikrat dražja od sedanjega plina. Ima pa sibirski plin po izjavah uradnih predstavnikov tele prednosti: je baje visokokaloričen, ni strupen in pa — ni treba čakati z jeklenko v roki v dolgi vrsti na plin, ki ga ponavadi kmalu zmanjka. MARIBOR — Strokovnjak za japonščino Hinko Gracelj je dokončal ja-ponsko-slovenski in slovensko-japonski slovar. Gracelj je zajel 49.000 japonskih in slovenskih besed in dvakrat več sinonimov. Delo je opravil v 30 letih, pri delu mu je pomagal z nasveti profesor tokijske univerze Juki Miura. VRANSKO — Na „Kmečkih igrah 78“ so se srečali kmetje in gospodinje iz vse Slovenije. V sklopu prireditve, ki je bila 22. in 23. julija, so bila razna predavanja o kmečki problematiki ter tradicionalne igre koscev in grabljic, sekanje hloda in pripravljanje ceplje- Pod izrazom občila imam v mislih v prvi vrsti televizijo, v drugi pa časopisje. Obe občili sta danes najvplivnejši in najučinkovitejši oblikovalki javnega mnenja. Za vsako javno delovanje, pa naj bo take ali drugačne vrste, je odločilnega pomena, kako ga predstavi publiki radijski ali televizijski napovedovalec ali komentator, in kako ga obravnava časopisni poročevalec. To velja v Ameriki zlasti za federalno administracijo in za predsednika republike, ki je za vse odgovoren. Nobena skrivnost ni, da je danes predsednik Carter zelo nizko na lestvici ljudskega povpraševanja (poli). Človek se nehote sprašuje: ali je res vse narobe; kar naredi? V rešitev tega važnega vprašanja je te dni žarko posvetil eden vodilnih usmerjevalcev tiskane besede, lastnik obsežnega časopisnega koncerna, bivši ameriški ambasador v Londonu, republikanec Walter H. An-nenberg. V reviji svojega tiskovnega podjetja TV Guide je objavil članek o tem problemu, ki je vreden ponatisa v prevodu. V obsežnem izvlečku ga posredujem bralcem v informacijo in premislek. Takole piše W. H. Annenberg, mož, ki ve, kaj govori: Dokler je televizija glavni vir za nie, priprava testa za kruh in vožnja s cizo. KOSTANJEVICA — Kipar Janez Pirnat je na samostojni razstavi v Lamutovi galeriji prikazal večino svojih najnovejših del. KRANJ — Hudo neurje s točo 'e 13. julija povzročilo izredno veliko škodo v 15 km dolgem in 3 km širokem pasu od Babnega vrha pri Tersteniku do Lahovč pri Brniku. V Bašlju, Mačah, Novi vasi in Preddvoru je letina popolnoma izgubljena, v Cerkljah in soseščini pa je uničenih od 70 do 90 odstotkov pridelkov. Toča je naredila veliko škodo tudi na hišah, saj je pobila veliko šip. KAPELA PRI RADENCIH — Združenje likovnih skupin Slovenije je od 30. julija do 9. avgusta pripravilo peto slikarsko kolonijo pod naslovom „Belišče 78“. Udeležencem so o različnih temah iz slikarstva predavali tudi Dol-fe Pen, dr. Ivan Sedej, 'dr. Cene Avguštin in strokovni mentor kolonije akademski slikar Lojze Zavolovšek. LJUBLJANA — Mestno gledališče je v lanski sezoni uprizorilo šest premier, s S09 ponovitvami. Na domačem odru je bilo 252 iger, na gostovanjih pa 57. V novi sezoni nameravajo postaviti na oder Cankarjevega „Kralja na Betajnovi“, ležerno komedijo Alana Aycburna „Farsa v spalnici,“ komedijo Milana Jesiha „Vesela nedelja“, „Grbavec“ Slowomira Mrožka in dramatizacijo Bulgakove groteske „Pasje srce“, ki jo je priredil in jo bo tudi režiral Žarko Petan. Zadnja premiera pa je rezervirana za „slovensko noviteto“. Umrli so od 11. de 18. julija: LJUBLJANA — Franja Naglas r. Straka; Marija Skočir; Gizela Dekleva r. Kosič, 88; Jaka Dežman, up.; Ivan Vida, up.; Anica Dovič; Tine Horvat, up.; Ana Seljak r. Flajs; Stanko Potočnik, 79; Marija 'Stražišar; Miroslav Kocjančič; Stane Zorman, inž. kemije; Marija Fornazarič; Rihard Mihelčič, 82; Ciril Breskvar; Josipina Ahačič, up. učiteljica; Mavricij Cerar-Danilo, up.; Ivanka Mramor r. Žužek; arh. Slavko Balentin; Franc Erzar, up. mizar, 80; Vinko Loboda, up.; Ela Reicher r. Turk, 88; Jože Čepar; Helena Vydra r. Habicht; Ana Agnola r. Knez; Ivan Kastelic, pasar; Zofija Kavšek r. Ober-snel; Jože Mulej, up.; Miroslav Bizovičar, 79; Friderik Družnik, up. steklar. RAZNI KRAJI — Jana Potočnik r. Ulamec, Trebnje; Ivan Nagode, Blatna Brezovica; Marija Pišek, 81, Medlog; Minka Vuk r. Bajde, Litija; Anton O-mahne, Zagorje; Janez Stanovnik, Vr> zdenec; Jože Klemen, Vnanje Gorice; Ivana Juvan, Kovačeva mama, Veče; Mimica Koren, up., Celje; Anton Rudolf, Kočevje; prim. dr. Marijan Polenšek, zdravnik, Novo mesto; Ludvik Bern, 82, Bled; Julijana Frank r. Zadnikar; VičnLj.; Ivana Brojan, up., Homec; Baris Globočnik, Železniki; Jože Logonder, Dorfarje; Francka Blatnik r. Novak, Lukovica; Ludvik Arko, Dvor; Jožefa Umek r. Koštomaj, Arja vas. posredovanje novic pri dveh tretjinah našega (ameriškega) prebivalstva, mora biti način, kako televizija poroča novice, ta odgovoren za stališče, ki ga zavzemamo do naše vlade in do mož, ki jo vodijo. Če je torej količnik popularnosti predsednika Carterja pri povpraševanju ljudskega mnenja nizek, je to na široko zato, ker publika gleda svojo vlado skozi oči televzije in s tem dobiva negativno podobo. Noče biti re-rečeno, da so oddajne postaje zavedno brezobzirne, ali da je njih poročanje drugačno v poudarku od onega v časopisih in revijah. Ista negativna podoba vlade je jasno razvidna v našem tisku. Le ker je televizija tako razširjena, je njen učinek prevladujoč v oblikovanju ameriškega javnega mnenja. Več razlogov je bilo navedenih za to negativno podobo. Morda se občila, kot nekateri opazovalci sugerirajo, preveč prizadevajo podčrtovati kritiko vlade zato, da bi dokazala svojo nepristranskost. V smislu te teze pravi tisk dejansko: „Mi smo ravno tako trdi sedaj do demokratov, kakor smo bili do republikancev, ko so bili oni na vladi.“ Mogoče je tudi, da so večje, sporne zadeve, ki so tlele že več let — med temi energija, inflacija, Pa- SLOVENCI v Osebne novice: Krsti: V cerkvi „Senor de los mila-gros“ v Moronu je bil krščen Boštjan Alberto Zanini, sin Alberta in ge. Ančke roj. Tominc. Botra sta bila Marjanca Tiriosi in dr. Julio Yazyi. Krstil je g. Himelreich. V nedeljo 6. avgusta je bil med sv. mašo v Slomškovem domu krščen Martin Aleksander Grabnar, sin Jožeta, in ge. Amalije roj. Grošelj. Za botra sta bila redovnica Terezija Grošelj in Jože Grabnar st. — Isti dan je bila krščena v slovenski cerkvi Marije Pomagaj, Andreja Romina Gelb, hčerka Petra Antona in ge. Marije Dore roj. Dermastja. Botrovala sta ga. Angela Dermastja in Stanko Skolaris. Oba je krstil g. Jože škerbec. Srečnim staršem čestitke! SAN MARTIN Večer valčkov in polk '(iz pisma iz San Martina) Gospod urednik! Vem, da o družabnih prireditvah ne poročate v svojem listu. Kljub teinu prosim, da priobčite te vrstice o družabni prireditvi, ki sta jo v soboto, 22. julija — pod naslovom Večer valčkov in polk ■— pripravili v Slovenskem domu v San Martinu osrednji organizaciji SDO in SFZ. če bh delo omenjenih organizacij obstajalo samo iz te prireditve, potem bi gotovo ne bila vredna omembe in pohvale. Toda obe organizaciji pripravljata še druge prireditve kot npr.: vsako prvo nedeljo v mesecu mladinski sestanek s kakim tehtnim predavanjem v Slovenski hiši, dalje razne tečaje, športne tekme, osrednji mladinski dan na Pristavi itd. če poleg tega vključita v svoj letni program tudi kako družabno prireditev, se mi zdi, da je to popolnoma v redu, kajti tudi te so potrebne. Večer valčkov in polk omenjam zato, ker je bila ta prireditev vzorno pripravljena in je res lepo potekala. Najprej me je prijetno presenetilo že to, da so prireditelji v svojih oglasih napovedali začetek ob 20. Tako je prav. Treba se je otresti navade, ki je v tukajšnjih argentinskih klubih, kjer se družabne prireditve pozno začenjajo in zato tudi pozno v noč končajo. Uspeh oglasa prirediteljev glede ure sicer 3 bil stoodstoten, vendar je to bil lep i~ v precejšnji meri uspešen začetek bolj primerne prakse, s katero se bodo uresničile želje staršev, funkcionarjev Domov in sploh vse slovenske javnosti, da naj bi se družabne prireditve prej začele in prej končale. Drugo presenečenje je bila izredno lepa udeležba prireditve s strani slovenske mladine iz vseh delov Velikega Buenos Airesa. Okoli 200 fantov in deklet se je na ta večer zbralo v San Martinu. Odveč bi bilo zanikati velik pomen takiK množičnih prireditev, pri katerih se v slovenskem okolju spoznajo slovenski fantje s slovenskimi dekleti. Tretje, kar moram posebej poudariti, je bil izredno dostojen potek in zaključek prireditve. Za uvod je predsednik SFZ Jože Korošec pozdravil vse navzoče in želel prijetno zabavo, nato pa je napovedovalec Jerebič v duhovitem in šaljivem tonu predstavil vse godbenike. Prireditve se je udeleži' tudi več staršev navzoče mladine