527 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 received: 2023-05-07 DOI 10.19233/ASHS.2023.27 DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990 Janez OSOJNIK Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenija e-mail: janez.osojnik1@um.si IZVLEČEK Na podlagi spominske literature, arhivskega gradiva, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije, slovenskega časopisja in najbolj relevantne znanstvene literature članek obravnava Demosovo plebiscitno pobudo, ki je rezultirala v izvedbi glasovanja o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990. V ta namen je avtor primerjal in kritično analiziral dostopne podatke o nastanku plebiscitne pobude in o dogajanju na sicer dva dneva trajajočem sestanku Demosovega poslanskega kluba 9. novembra 1990, ko je ta podprl izvedbo plebiscita. Na podlagi tega je avtor poskušal rekonstruirati takratno dogajanje. Ključne besede: plebiscit, 1990, sestanek v Poljčah, osamosvojitev Slovenije, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Tine Hribar L‘INIZIATIVA PLEBISCITARIA DEL DEMOS: UN‘ANALISI DELLA LETTERATURA MEMORIALE E DEGLI SVILUPPI A FINE OTTOBRE E INIZIO NOVEMBRE 1990 SINTESI Sulla base della letteratura commemorativa, del materiale archivistico conservato dall‘Archivio della Repubblica di Slovenia, dei giornali sloveni e della letteratura accademica più rilevante, l‘articolo discute l‘iniziativa plebiscitaria di Demos, che ha portato alla votazione sull‘indipendenza e la sovranità della Repubblica di Slovenia il 23 dicembre 1990. A tal fine, l‘autore confronta e analizza criticamente le infor- mazioni disponibili sulle origini dell‘iniziativa plebiscitaria e sugli eventi che hanno avuto luogo durante la riunione di due giorni del caucus parlamentare Demos del 9 novembre 1990, quando il caucus ha sostenuto l‘organizzazione del plebiscito. Su questa base, l‘autore ha cercato di ricostruire gli eventi dell‘epoca. Parole chiave: plebiscito, 1990, incontro a Poljče, indipendenza della Slovenia, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Tine Hribar 528 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 UVOD1 9. in 10. novembra 1990 je v Poljčah potekal sestanek poslanskega kluba Demokratične opozicije Slovenije (Demos), na katerem so filozof Tine Hribar, pravnik in sociolog Peter Jambrek ter pravnik Tone Jerovšek navzočim predstavili idejo plebiscita. Ideja je še istega dne, ko se je sestanek končal, pricurljala v javnost, konkretizirala pa se je 23. decembra 1990. Čeprav obstaja precej del, ki naslavljajo tematike, povezane s procesom razpadanja Socialistične fede- rativne republike Jugoslavije (SFRJ) in osamosvajanja Republike Slovenije (cf. Pirjevec, 1995; Repe, 2001; Repe, 2002; Pirjevec, 2003; Pesek, 2007; Lusa, 2012; Pesek, 2012; Valič Zver, 2013; Repe & Kerec, 2017), pa ta podrobneje ne obravnavajo plebiscita. Tako večje pozornosti ne namenjajo nastanku De- mosovega predloga plebiscita, ki sicer v jeseni 1990 ni predstavljal prvega predloga o izvedbi ljudskega glasovanja, na katerem bi glasovalni upravičenci odločali o prihodnjem statusu Republike Slovenije – to je bil predlog Socialistične stranke Slovenije (SSS) (Žakelj, 2010; Osojnik, 2022). Ozadje nastanka De- mosovega plebiscitnega predloga kot tudi nekatere korake do omenjenega sestanka v Poljčah vključno z njim v svojih delih, ki so nastali v kasnejših le- tih, omenja trojica, ki je v Poljčah idejo plebiscita predstavila. Med njimi obstaja kar precej razlik. V pričujočem članku bomo predstavili in primerjali, kako so Hribar, Jambrek in Jerovšek videli dogajanje v zvezi z nastankom plebiscitne ideje konec oktobra in v začetku novembra 1990 ter ga tako poskušali rekonstruirati. V ta namen smo poleg Hribarjeve, Jambrekove in Jerovškove spominske literature anali- zirali še nekatere druge spomine takratnih političnih akterjev, arhivske vire, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije (ARS) in časopisno gradivo. NEKATERI POUDARKI DOGAJANJA PRED NASTANKOM DEMOSOVE PLEBISCITNE IDEJE Proti koncu 80. let 20. stoletja so se v SFRJ pojavljale zahteve po spremembi ureditve države. V Socialistični republiki Sloveniji (SRS, po marcu 1990 Republiki Sloveniji) so si prizadevali zago- toviti večjo suverenost in bolj avtonomni položaj republik ter demokratizacijo političnega prostora, kar je bil sočasen trend tudi v drugih srednje- in vzhodnoevropskih komunističnih državah (cf. Maver & Friš, 2018; Maver et al., 2019, 186–187; Maver, 2022, 793, 802–805; Gašparič & Konovšek, 2022). 1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slovenska identiteta in kulturna zavest v jezikovno in etnično stičnih prostorih v preteklosti in sedanjosti (P6-0372), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS). 2 ARS, SI AS 2007, šk. 1, a. e. 11, Stališča in sklepi o urejanju bodočih odnosov v Jugoslaviji, 24. 9. 1990; ARS, SI AS 2007, šk. 1, a. e. 33, Uprava, Ustava Republike Slovenije od 80. člena do 129. člena [nedatirano]; ARS, SI AS 2007, šk. 2, a. e. 77, Delovni osnutek ustave Republike Slovenije, 24. 9. 1990. Zadnje je objavljeno tudi v: Cerar & Perenič (2001, 102). Slovenci so bili večkrat deležni nasprotovanja tem prizadevanjem, največkrat s srbske strani (cf. Repe, 2022). V tem času je nastala 57. številka Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni pro- gram, ki je bila pomembna iz programskega vidika slovenskega osamosvajanja (cf. Šela & Friš, 2017, 830; Zajc, 2020, 950; Šela, 2021, 606). V njej izved- ba referenduma v tem procesu ni omenjena. V letu 1988 so se v SRS začele formirati politične zveze, ki so predstavljale opozicijo komunističnim oblastem. Pred volitvami v slovensko skupščino aprila 1990 so se nekatere povezale v koalicijo Demos. V svojem programu iz sredine decembra 1989 se je ta zavzela za izvedbo referenduma, na katerem bi državljani Republike Slovenije odločali o njeni notranji ure- ditvi. Mesec dni kasneje je Demos v programu z naslovom Deklaracija o slovenski samoodločbi med tremi prednostnimi nalogami navedel tako izvedbo referenduma o novi slovenski ustavi kot tudi poseb- nega glasovanja – plebiscita – s katerim bi »Slovenci lahko svobodno izrazili svojo voljo in odločili o svoji politični pripadnosti«. V tem programu se je Demos sicer zavzel za konfederalno povezavo Re- publike Slovenije z drugimi jugoslovanskimi narodi (Osojnik, 2022, 465–466). Na že omenjenih aprilskih volitvah Demos je sla- vil zmago, po prevzemu oblasti v Republiki Sloveniji pa je prednost namesto plebiscitu dajal nastanku nove republiške ustave (Göncz, 2022, 831). Se je pa v času med majem in jesenjo 1990 pojavilo nekaj razmišljanj o izvedbi referenduma v Sloveniji, ki bi potekal 23. decembra in na katerem bi se volilni upravičenci izjasnili o prihodnjem statusu Republike Slovenije, kar v svojih delih omenja zlasti Jambrek (Jambrek, 2014, 190, 195–196; Jambrek, 2018, 288, 293). Velja dodati, da se je v poletju 1990 oblikovalo besedilo nove slovenske ustave, t. i. »Podvinske usta- ve«, kjer so njeni avtorji ravno tako posvečali pozor- nost vprašanju izvedbe referenduma.2 Kljub temu, da so ga omenjali tudi nekateri posamezniki, ki so bili bližje Demosu, je prvi predlog za izvedbo plebiscita o prihodnjem statusu Republike Slovenije, ki ne bi imel zveze z novo slovensko ustavo, v slovensko skupščino v začetku oktobra 1990 vložila opozicij- ska stranka SSS. Kljub temu, da njen predlog ni bil uspešen, oziroma bolje rečeno ga je nadomestila Demosova pobuda, je debata o njem kot tudi javna razprava o osnutku nove slovenske ustave, ki je bila do takrat že pripravljena in izročena predsedniku slo- venske skupščine Francetu Bučarju, po Jambrekovem mnenju povzročila porast zanimanja v strokovni in 529 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 poklicni javnosti za razna vprašanja, ki bi jih morala nasloviti nova ustava, med drugim tudi vprašanje legitimacije pravice do samoodločbe; ali bi do nje prišlo preko ustavnega referenduma ali plebiscita.3 To oceno je zapisal 24. oktobra, do takrat pa je pri njem glede na analizirano gradivo morala dozoreti dokončna ideja o izvedbi referenduma ob koncu leta 1990. Jambrek sicer plebiscitnem predlogu SSS ni pripisal večjega pomena pri izvedenem glasovanju 23. decembra.4 Velja še dodati, da je v septembru 1990 zvezno predsedstvo ugotavljalo, da so se v SFRJ pojavljali štiri možnosti njene preureditve. Za namene urejanja težavne politične situacije so si v predsedstvu zamišljali tudi izvedbo referendumov na ozemlju celotne jugoslovanske države, na njih pa bi se jugoslovanski državljani odločali o prihodnji ureditvi države (Osojnik, 2022, 467–470). NASTANEK DEMOSOVEGA PLEBISCITNEGA PREDLOGA O nastanku Demosovega plebiscitnega predloga obstaja več inačic, ki imajo sicer nekatere podobno- sti, a tudi razlike. Kot prvo velja omeniti tisto, ki jo je predstavil Peter Jambrek. Po njegovi inačici se je, kot se je kasneje spominjal, zadnji vikend v oktobru (27. in 28. v mesecu) odločil, da bi bilo treba člane Demosa v nekaj dneh prepričati, da je treba zaradi počasnega procesa sprejemanja nove slovenske ustave razpisati predustavni plebiscit o neodvisnosti Republike Slovenije. V ponedeljek 29. oktobra je idejo najprej predstavil Tinetu Hribarju. O potrebi izvedbe plebiscita sta oba soglašala. Nato se je Jambrek napotil na ustavno sodišče (Jambrek, 2014, 202; Jambrek, 2018, 300). Tam se je nenapovedano sestal s Tonetom Jerovškom in ga vprašal za pomoč pri formulaciji plebiscitnega vprašanja. Jerovšek je napisal predlog, ki bo predstavljen v naslednjem od- stavku, to pa je predstavljalo prvi osnutek plebisci- tnega vprašanja. Jambrek je Jerovšku tako priznaval prvotno formulacijo vprašanja, a obenem dopuščal možnost, da je sam popravil kako besedo.5 Plebiscitni predlog, ki sta ga sestavila Jambrek in Jerovšek (pod njim pa je podpisan le prvi, saj naj bi ga dokončno izoblikoval on) 29. oktobra 1990, je vseboval sledeči predlog plebiscitnega vprašanja: »Ali naj Slovenija z dnem razglasitve nove ustave postane neodvisna in suverena država, ki ne bo zdru- 3 ARS, SI AS 2007, šk. 1, a. e. 47, Kako do ustavnega kompromisa, 24. 10. 1990 str. 2. Besedilo je objavljeno tudi v Jambrek (1990, 24). 4 ARS, SI AS 2007, šk. 1, a. e. 66, Slivnik o plebiscitu [nedatirano]. 5 ARS, SI AS 2007, šk. 1, a. e. 66, Slivnik o plebiscitu [nedatirano]. Novinar Danilo Slivnik je sicer zapisal, da se je prvi osnutek plebisci- tnega vprašanja glasil »Ali naj Slovenija postane na dan tega plebiscita neodvisna in suverena država, ki ni združena v SFRJ?« (Slivnik, 1991, 76). Glede na preostale prvotne inačice plebiscitnega vprašanja, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, lahko domnevamo, da različica, ki jo je zapisal Slivnik, ni predstavljala prvega Jambrekovega osnutka. 6 ARS, SI AS 2007, šk. 4, a. e. 260, Plebiscit o slovenski državi, 29. 10. 1990. Dokument je objavljen tudi v Jambrek (2014, 202– 203; 2018, 301). 7 ARS, SI AS 2007, šk. 4, a .e. 260, Plebiscit o slovenski državi, 29. 10. 1990. žena v SFRJ?«. Volilni upravičenci bi se odločali med opcijama »Da« in »Ne«. V pojasnilu je zapisano, da bi Republika Slovenija, ki bi imela kot neodvisna in suverena država vse atribute dejanske oblast na svo- jem ozemlju in polno mednarodnopravno subjektivi- teto, z razglasitvijo ustave nase prevzela izvrševanje vseh pravic. Načini in roki prevzema izvrševanja teh pravic bi se uredili z ustavnim zakonom za izvedbo ustave in v skladu z mednarodnimi pogodbami, med katerimi bi lahko bila tudi konfederalna. Plebiscit bi potekal 23. decembra 1990. Prisostvovali bi mu mednarodni opazovalci. Kljub plebiscitu je bila še vedno odprta možnost izvedbe referenduma o novi slovenski ustavi, ki bi potekal po plebiscitu. Jambrek je dodal nekaj dodatnih razlag. Zapisal je, da je bil plebiscit del predvolilnega programa Demosa in povolilna zahteva SSS. Plebiscit bi bil najbolj pre- pričljiv, mednarodnopravno veljaven in za slovensko politično vodstvo zavezujoč izraz volje volilnih upravičencev. Z zagotovitvijo državnosti bi Republi- ka Slovenija lahko sklepala meddržavne pogodbe. Med tem bi lahko bila tudi povezava v konfederalno Jugoslavijo. V primeru, da bi bila na plebiscitu iz- kazana večinska volja v prid slovenski neodvisnosti in suverenosti, federativna jugoslovanska država za Slovenijo več ne bi bila možna.6 Na ta dokument se je ob predstavitvi Demosove plebiscitne ideje Jambrek skliceval v svojih kasnejših delih. V Jambrekovem fondu, ki ga hrani ARS, obstaja še en podoben, sicer nepodpisan dokument, a ravno tako datiran z 29. oktobrom 1990.7 Kot pojasnjuje Jambrek, je ta dokument predstavljal okrnjeno inačico pobude (Jambrek, 2014, 203). Vsebuje isto plebiscitno vprašanje kot pojasnilo, nima pa toliko dodatnih razlag. Od zgoraj predstavljenega predloga se razlikuje v tem, da ni predvideval izvedbe referen- duma o ustavi v primeru, da bi bil izveden plebiscit. Ta dokument je še predvideval, da bi politično odločitev o izvedbi plebiscita sprejela vodstva De- mosovih strank ter njegovo predsedstvo. To bi lahko razumeli v smislu Demose lastitve ideje izvedenega glasovanja. Jambrek se je 4. januarja 2006 pogovarjal z vodjo Demosovega poslanskega kluba v času slovenskega osamosvajanja Francem Zagožnom. Iz zapiskov pogovora je razvidno, da je (očitno po obisku pri Jerovšku) 29. oktobra 1990 Jambrek poklical Zago- žna. Dobila sta se pred Ustavnim sodiščem. Tam je 530 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 Jambrek Zagožna obvestil, da predlagajo (ni zapisal, kdo vse) plebiscit in da se z njegovo izvedbo strinja tudi predsednik Demosa Jože Pučnik. Tako naj bi bil Pučnik do takrat že seznanjen s predlogom plebisci- ta.8 Jambrek se je ravno tako 29. oktobra sestal tudi s Pučnikom v avtomobilu slednjega na parkirnem me- stu pred Ustavnim sodiščem (Jambrek, 2014, 204).9 Zagožen se je s predstavljenim predlogom strinjal in se odločil sklicati sestanek Demosovega poslanskega kluba, ki bi o plebiscitni ideji razpravljal in jo spre- jel. Kasneje je Zagožen na ustavnem sodišču obiskal Jambreka in mu sporočil, da bo sestanek potekal v Poljčah. Jambreka je prosil za pripravo plebiscitnega predloga. Pri tem je Jambrek sodeloval še s Tinetom Hribarjem in Tonetom Jerovškom. Za idejo naj bi tako vedeli le Jambrek, Hribar, Jerovšek, Pučnik in Zagožen. Na koncu sta januarja 2006 ugotavljala, da zapisnik sestanka iz Poljč ne obstaja.10 V času do sestanka v Poljčah naj bi komunikacija in pri- prava nanj potekala na dnevni ravni med Pučnikom, Zagožnom in Jambrekom, od ostalih pa naj bi bil sproti s podrobnostmi tega seznanjen le še Jerovšek (Jambrek, 2014, 205). Vabilo na sestanek oziroma dvodnevni seminar poslanskega kluba Demos, kot se je uradno dogodek imenoval, je bilo napisano 31. oktobra. Začel naj bi se 9. novembra ob 10. uri. Za prvi dan seminarja sta bili predvideni dve točki, in sicer strategija osamo- svajanja Slovenije in odprta vprašanja o novi ustavi Republike Slovenije.11 Če strnemo Jambrekovo inačico nastanka Demo- sove plebiscitne pobude, sta predlog plebiscitnega vprašanja definirala Jambrek in Jerovšek 29. oktobra. Še pred tem je bil istega dne z idejo seznanjen Hri- bar, po tem pa Pučnik in Zagožen. Dva dneva za tem je bil sklican seminar poslanskega kluba Demosa, ki se je odvil 9. in 10. novembra. Na tem mestu velja še nameniti komentar glede tajnosti plebiscitnega predloga. Razloga za tajnost je predstavil Jambrek, in sicer sta se skrivala v pred- videvanju, da bi mu del Demosovih vplivnejših po- litikov verjetno nasprotoval (za razliko od njegovih delegatov v skupščini) in postavitvi opozicije pred izvršeno dejstvo (Jambrek, 2014, 210). Za predlog naj bi tako vedelo le pet oseb. Intervju z republiškim sekretarjem za zakonodajo Lojzetom Jankom, ob- javljenim v Mladini 20. novembra 1990, omenjeno 8 ARS, SI AS 2007, šk. 4, a. e. 276, Telefonski pogovor z dr. Francetom Zagožnom, 4. 1. 2006. 9 Glede na Slivnikov zapis naj bi sestanek potekal popoldne (Slivnik, 1991, 76). 10 ARS, SI AS 2007, šk. 4, a. e. 276, Telefonski pogovor z dr. Francetom Zagožnom, 4. 1. 2006. 11 Vabilo na seminar kluba poslancev Demosa 9. in 10. novembra v Poljčah (Hribar, 2005, 5). 12 Rosvita Pesek je na podlagi zapiskov s predstavite referata Toneta Jerovška, ki ga je imel v Mariboru 24. 11. 2006 (razširjeno inačico referata je objavil leto pozneje v znanstveni reviji Studia Historica Slovenica), zapisala, da naj bi sestanek s Pučnikom potekal nekaj dni po sestanku z Bučarjem. Prisostvovala sta mu tako Jambrek kot Jerovšek (Pesek, 2007, 224–225; Pesek, 2016, 211). 13 Glede na dogajanje v Poljčah je malo verjetno, da bi Janša že tedaj vedel za plebiscitno pobudo. O tem niti ne piše v svojem delu (Janša, 2013). 14 Kar se časovnice tiče je Jambrekovo in Jerovškovo inačico dogajanja težko primerjati, saj Jerovšek ni zapisal konkretnih datumov. tajnost postavi nekoliko pod vprašaj. Janko je dejal, da se je že nekaj časa vedelo, da bo Demos predla- gal plebiscit, ni pa vedel, da bo predlagani datum 23. december (Lesjak, 1990, 10). Nekoliko drugačno inačico dogodkov, ki so pri- peljali do sestanka v Poljčah, je podal Tone Jerovšek dobrih šestnajst let po nastanku Demosove plebisci- tne ideje. Zapisal je, da je bil Jambrek idejni vodja predloga o izvedbi predustavnega referenduma. Nekega dne – pri tem ni zapisal datuma – sta Jam- brek in Jerovšek ocenjevala, da je proces slovenske osamosvojitve prepočasen, zato sta se odpravila k Francetu Bučarju in mu predlagala izvedbo plebisci- ta. Odločitev o njegovi izvedbi bi sprejela slovenska skupščina. Jerovšek je predstavil razloge za njegovo izvedbo, sta se pa oba z Jambrekom strinjala, da je najugodnejši čas za slovensko osamosvojitev že potekel. Bučar ni delil njunega mnenja. Zagovarjal je nujo po sinhronem slovenskem in hrvaškem osa- mosvajanju. Tako je zavrnil plebiscitno pobudo. Ker nista dobila podpore pri Bučarju, sta se Jambrek in Jerovšek odločila, da jo bosta predstavila Pučniku,12 ki ga je Jambrek poklical na Ustavno sodišče. Iz Je- rovškovega zapisa ne moremo ugotoviti, ali sta bila na pogovorih s Pučnikom oba z Jambrekom ali le slednji, se naj bi pa predsednik Demosa strinjal z idejo izvedbe plebiscita in obljubil pomoč pri pri- dobitvi Demosove podpore temu. Na sestanku naj bi Jambrek še dodal, da naj bi se s postopkom priprave plebiscita do takrat strinjal tudi že republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša.13 Po pogovoru s Pučnikom je Jambrek na Ustavno sodišče povabil še Zagožna, kjer naj bi ga Jambrek in Jerovšek seznanila s plebiscitno pobudo. Zagožen se je strinjal, da bi on sklical sestanek Demosovega poslanskega kluba, na katerem bi razpravljali o plebiscitu (Jerovšek, 2007, 238–239). Predstavljena Jerovškova inačica za razliko od Jambrekove vpeljuje novega akterja v zgodbo, to je Bučarja in njegovo nestrinjanje z izvedbo plebiscita. Razlika se pojavi tudi glede poteka sestankov s Puč- nikom in Zagožnom. Jambrek piše, da se je z obema sestal individualno, Jerovšek pa, da je vsaj pogovor z Zagožnom potekal v troje. O ideji naj bi bil že zelo zgodaj obveščen tudi Janša. Problematičen je še kronološki tok dogodkov – najverjetneje konec oktobra.14 Če so se vsi pogovori, ki jih je omenil 531 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 Jambrek, odvijali 29. oktobra, je moral Jerovšek so- glašati s plebiscitno idejo že pred tem dnem zaradi pogovora pri Bučarju. Sicer je Jambrek resda zapisal, da je Jerovška 29. oktobra vprašal, kako bi zvenelo plebiscitno vprašanje, iz česar bi se dalo sklepati, da sta o konkretizaciji plebiscita govorila že prej, a glede na Jambrekov dokaj natančen opis dogajanja v zadnjih oktobrskih dneh leta 1990 je presenetljivo, da sestanka pri Bučarju ni omenil. Tretjo inačico dogajanja je predstavil Tine Hribar, ki je Jambreku priznal pobudo za sklic sestanka Demosovega poslanskega kluba (Hribar, 1991, XIII; Hribar, 1995, 131). Prav tako je Jambreku in Jerovšku priznaval avtorstvo ideje predustavnega referendu- ma, ki je po nekaterih spremembah pripeljala do izvedbe plebiscita (Hribar, 2010, 64). V Hribarjevem dnevniškem zapisu, ki ga je leta 2005 objavil, je predvideval, da je Jambrek spisal plebiscitno pobudo pod Jerovškovim vplivom, tajnica enega od njiju pa naj bi jo »nevede« poslala predsedniku predsedstva Republike Slovenije Milanu Kučanu.15 Največja razlika med Hribarjevo in Jambrekovo inačico dogajanja je v avtorstvu inačice plebiscitne- ga vprašanja, ki je bilo predstavljeno v Poljčah in se je glasilo: »Ali naj Slovenija na dan razglasitve rezultatov tega plebiscita postane neodvisna in suve- rena država, ki ni združena v SFRJ?«. Ta predlog, ki je jasno ločil plebiscit od morebitnega referenduma o ustavi, se razlikuje od Jambrekove zasnove vpra- šanja z dne 29. oktobra. Hribar je zapisal, da je do spremembe vprašanja prišlo 8. novembra – dan pred sestankom v Poljčah. Tega dne naj bi se z Jambrekom srečala pred Maximarketom v Ljubljani. Jambrek naj bi Hribarja vprašal, ali se namerava udeležiti Demo- sovega seminarja v Poljčah, ta pa naj bi mu odvrnil, da ne, saj da Jambrekova formulacija predustavnega plebiscita ne bi pomenila slovenske osamosvojitve na dan glasovanja, temveč bi jo odlašala. Takrat naj bi Hribar predlagal spremembo vprašanja in dodal, da se morajo s spremembo nujno strinjati Bučar, Janša in Pučnik. Jambrek naj bi se s temi predlogi strinjal (Hribar, 2010, 65).16 Jambrek je kasneje zapisal, da se tega srečanja s Hribarjem, kot tudi razloga za spremembo referendumskega vprašanja in kdo je bil pobudnik tega, ne spominja. Menil je, da je njemu ali pa še komu drugemu med 29. oktobrom in 9. novembrom postalo jasno, da v letu 1990 še ne bo zaključena razprava o novi slovenski 15 Dnevniški zapisi Tineta Hribarja november–december 1990, 27. 11. 1990 (Hribar, 2005, 20). 16 To Hribarjevo inačico dogajanja omenjata tudi Pesek (2007, 224) in Jambrek (2014, 205). Po tej inačici naj bi bil pobudnik zamisli o spremembi plebiscitnega vprašanja Hribar, Jambrek pa le tisti, ki se je s tem strinjal, medtem ko naj bi imela po drugem Hribarjevem opisu srečanja oba precej idej, spremembo vprašanja pa je še vedno predlagal Hribar (Hribar, 2005, 3). 17 Dnevniški zapisi Tineta Hribarja november–december 1990, 27. 11. 1990 (Hribar, 2005, 21). 18 O Hribarjevi inačici pogovora s Pučnikom glej: Dnevniški zapisi Tineta Hribarja november–december 1990, 27. 11. 1990 (Hribar, 2005, 21). 19 O tej Hribarjevi inačici dogajanja med odmorom za kosilo glej tudi: Dnevniški zapisi Tineta Hribarja november–december 1990, 27. 11. 1990 (Hribar, 2005, 21). ustavi, s čimer bi se njen sprejem zavlekel. Dodaja še Jerovškovo pričevanje (brez navedbe datuma), da je do v Poljčah predlagane inačice vprašanja prišlo v soglasju s Pučnikom in verjetno tudi z Zagožnom že pred 8. novembrom (Jambrek, 2014, 204–206; Jambrek, 2018, 302–304). SESTANEK V POLJČAH Sestanek v Poljčah je potekal 9. in 10. novembra. Vodil ga je Franc Zagožen. Če verjamemo zapisu Mi- rana Lesjaka in Alija H. Žerdina v Mladini, objavlje- nem deset dni po sestanku, se je sestanka udeležilo nekaj več kot 60 ljudi (Lesjak & Žerdin, 1990, 4–7). Prvi dan sta na dopoldanskem delu nastopila predse- dnik izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije Lojze Peterle, ki je po nastopu sestanek zapustil, in Bučar. Oba v svojih referatih naj ne bi izkazovala pretiranega navdušenja glede prehitrih korakov v procesu slovenske osamosvojitve (Hribar, 1991, XIII; Hribar, 1995, 131; Pesek, 2007, 225–226). Jambrek se v prvem delu sestanka spominja še nastopa Janše (Jambrek, 2014, 206; Jambrek, 2018, 304), Jerovšek poleg Janše še Bavčarja (Jerovšek, 2007, 239), Hribar pa še Pučnika, ne pa tudi Janše in Bavčarja.17 Nobe- den od dvojca Jambrek–Jerovšek ne omenja nastopa Peterleta in Pučnika. Po koncu prvega dela je potekal odmor za kosilo. V tem času naj bi sledilo prepričevanje nekaterih najpomembnejših Demosovcev o nujnosti podpore izvedbe plebiscita. Znova se pojavijo inačice, ki se med sabo razlikujejo. Ker ne moremo z gotovostjo trditi, čigava je (bolj) pravilna, pišemo v pogojniku. Še pred začetkom sestanka naj bi Hribar opravil po- govor s Pučnikom (po eni izmed Hribarjevih inačic naj bi pogovoru prisostvoval še Jambrek, v drugi Jerovšek, v dveh pa ju ne omenja) glede spremembe plebiscitnega vprašanja, s katerim naj bi se Pučnik takoj strinjal (Hribar, 1991, XIII; Hribar, 1995, 131; Hribar, 2010, 65).18 V odmoru naj bi o nujnosti iz- vedbe plebiscita govoril z Bučarjem in Janšo. Glede teh pogovorov je Hribar znova navedel dve različni zgodbi. V starejši je zapisal, da je v posebno sobo povabil poleg Bučarja in Janše še Pučnika. V pod- pori plebiscitu naj bi se nekoliko obotavljal le Janša (Hribar, 1991, XIV; Hribar, 1995, 132).19 V mlajši inačici se je Hribar spominjal, da je pogovore z Bu- čarjem in Janšo nameraval opraviti še pred začetkom 532 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 prvega dela seminarja, a do takrat Bučar še ni prišel v Poljče. Tako naj bi pogovori potekali v odmoru, Hribar pa naj bi jih izvedel z vsakim od njiju na štiri oči. Najprej naj bi se pogovoril z Bučarjem, ki naj bi po Hribarjevih besedah že prej nasprotoval Jam- brekovemu predlogu predustavnega plebiscita (kar sovpada z Jerovškovo razlago o Bučarjevi »vlogi« pri nastanku ideje). Bučar naj bi se strinjal z idejo ple- biscita v nekaj minutah. Nato naj bi se Hribar sestal še z Janšo. Janši naj bi bila ideja všeč, a se zaradi nepripravljenosti Slovenije iz vojaško-obrambnega vidika naj ne bi takoj strinjal z njo. Naposled naj bi z njo soglašal. Pred dvorano, v kateri je potekal sestanek, naj bi čakala Jambrek in Jerovšek. Hribar naj bi jima prikimal, kar je pomenilo, da se njegovi sogovorniki v odmoru z idejo strinjajo. Seminar naj bi se nadaljeval okoli poldneva (Hribar, 2010, 66).20 Pogovor v Poljčah omenja tudi Janša, in sicer da so se pred sejo – ne zapiše jasno, ali dopoldanskim ali popoldanskim delom, a najbrž je mislil na drugega – z njim želeli pogovoriti Hribar, Jambrek in Pučnik. Hribar naj bi ga neposredno vprašal, ali se strinja s predlogom plebiscita za samostojno Slovenijo. Janša naj bi bil za, a je opozoril, da je na pomanjkljivosti pri praktični realizaciji plebiscitne odločitve. Med pogovorom naj bi Janša spoznal, da ideja ni časovno povezovala dneva glasovanja z dejansko osamosvo- jitvijo, zato je nanjo pristal (Janša, 2013, 142). K nejasnosti poteka teh pogovorov prispeva še Jambrekovo spominjanje, da se je v času odmora skupaj s poslancem SKD Primožem Rodetom uma- knil s Poljč na Bled. Ob tem je zapisal bojazen, da bi se lahko del Demosovega vodstva ob dobrem pozna- vanju plebiscitne strategije povezal in se plebiscitni pobudi uprl (Jambrek, 2014, 207; Jambrek, 2018, 304–305). Glede na to, da izvršni svet dober teden pred sestankom v Poljčah ni prižgal zelene luči ple- biscitnemu predlogu SSS (Osojnik, 2022, 485–486), je bil Jambrekov strah upravičen. Iz Jambrekovih spominov velja opozoriti še na časovni potek doga- janja v Poljčah. Če se je seminar začel ob 10. uri, kot je bilo predvideno na vabilu (ure začetka seminarja sicer ne moremo z gotovostjo potrditi), je moral biti dopoldanski del dokaj kratek. Jambreku bi sama pot na Bled in nazaj vzela vsaj pol ure, kar bi pomenilo, 20 Da je odmor potekal okoli poldneva, je leta 2010 zapisal tudi Jambrek. Poslanci Demosa in opozicije o plebiscitni odločitvi novembra 1990 – rezultati ankete, izvedene leta 2010 (Jambrek, 2014, 384). 21 Jerovšek se predloga izbire datuma spominja nekoliko drugače. Zapisal je, da naj bi v odmoru »/…/ na barskih stolčkih za točilnim pultom v kletnih prostorih v Poljčah prišlo do dogovora, da naj bo plebiscit 23. decembra. Pučnik je povedal, da bo to razglasil še isti dan zvečer na nekem zboru na Ptuju, kar se je tudi zgodilo. Na omenjenih stolčkih so po mojem spominu sedeli Pučnik, Jambrek, Janša, Hribar, Zagožen, Jerovšek…« (Jerovšek, 2007, 239). 22 Poslanci Demosa in opozicije o plebiscitni odločitvi novembra 19900 – rezultati ankete, izvedene leta 2010 (cf. Jambrek, 2014, 384). Domnevamo lahko, da se je pri zapisu datuma Jambreku pripetil tiskarski škrat. 23 Hribar naj bi v elektronskem pismu Rosviti Pesek z januarja 2007 napisal, da naj bi po Jambreku poleg Pučnika in Bučarja nastopil še Janša, česar pa Hribar v svojih delih ne omenja (Pesek, 2016, 211). 24 Rupel naj bi se skliceval na nek dokument, ki bi ga naj pripravile ZDA, da bo ta blokirala Republiko Slovenijo, če se odcepi. A to ni spremenilo razpoloženja za plebiscit med navzočimi. Dnevniški zapisi Tineta Hribarja november–december 1990, 27. 11. 1990 (Hribar, 2005, 21). da se je moral dopoldanski del končati okoli 11.15 ure. Jambrek je še zapisal, da se je razprava zavlekla, kar bi pomenilo, da so bili referati nastopajočih na prvi seji dokaj kratki ali pa niso nastopili vsi, ki so se jih Hribar, Jambrek in Jerovšek »spominjali«. V vabilu je bila druga točka dnevnega reda sicer na sporedu komaj ob 16. uri. Plebiscitno pobudo so v Poljčah predstavili Hri- bar, Jerovšek in Jambrek v tem vrstnem redu. Jambrek je zapisal, da naj bi nastopili že na dopoldanskem delu seminarja, a je zaradi dolgotrajne razprave v tem delu seminarja predlagal Zagožnu, da nastopijo »v enem kosu« po kosilu. Hribar je kot prvi nasto- pajoči »podal uvodno razlago zunanjih in notranjih okoliščin, ki so pogojevale plebiscitno strategijo in njeno časovno dinamiko« (Jambrek, 2014, 207–208; Jambrek, 2018, 305). V drugem referatu je Jerovšek predstavil pravne vidike razpisa referenduma (Jero- všek, 2007, 239). Jambrek je kot tretji nastopajoči prebral predlog plebiscitnega vprašanja in datum njegove izvedbe, to je 23. december. Pučnik naj bi mu še v dopoldanskem delu seje posebej dejal, naj ne pozabi omeniti datuma21 (v anketi Inštituta za ustavno ureditev in človekove pravice iz leta 2010, ki je spraševala o dogodkih v Poljčah in dojemanju takratnega položaja Slovenije ter njene prihodnosti se je Jambrek poudarka o datumu spominjal drugače, in sicer naj bi mu po opoldanskem odmoru Pučnik dejal, naj ne pozabi omeniti datuma »25. december« kot dneva plebiscita).22 Nato je predstavil predlog časovnice za konkretno realizacijo slovenske osamo- svojitve. Njegovi razpravi naj bi sledil dolg aplavz. V razpravi so plebiscitno pobudo podprli še Pučnik, Zagožen (Jambrek, 2014, 208; Jambrek, 2018, 304–306) in Bučar (Hribar, 1991, XIV; Hribar, 1995, 132; Hribar, 2005, 3; Hribar, 2010, 66).23 Do nje je bil zadržan republiški sekretar za mednarodne za- deve Dimitrij Rupel.24 Leta 1992 je Rupel priznaval, da je obžaloval, da je s svojimi besedami v Poljčah nekoliko zmedel navzoče (Rupel, 1992, 79). Janša je zgodovinarki Rosviti Pesek trinajst let po seminarju v Poljčah dejal, da je Pučnik odigral ključno vlogo pri podpori plebiscitni pobudi s strani Demosovega poslanskega kluba. (Pesek, 2007, 226). Pesek (2007, 227) je še zapisala, da o sestanku v 533 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 Poljčah obstaja le en dokument, ki vsebuje dvanajst sklepov, ki so večinoma povezani z izvedbo plebisci- ta. Tako predvidevajo razpis plebiscita. Sklep o raz- pisu bi 21. novembra sprejela slovenska skupščina. Glasovanje bi potekalo 23. ali 30. decembra. Pred glasovanjem bi med drugim Demos iskal sporazum z opozicijo ter k sodelovanju pritegniti še republiško predsedstvo.25 Nekaj informacij o dogajanju v Poljčah je moč razbrati iz odgovorov ankete Inštituta za ustavno ureditev in človekove pravice, ki je bila leta 2010 poslana Demosovim delegatom v skupščini ter še nekaterim udeležencem seminarja (npr. Jambreku in Jerovšku; ali je odgovarjal tudi Tine Hribar, ne mo- remo vedeti, saj so nekateri anketiranci želeli ostati anonimni). Med tistimi, ki so se v razpravi dotaknili plebiscitnega predloga, velja izpostaviti delegata Liberalne stranke Vitomirja Grosa, ki je v anketi za- pisal, da se mu je zdel plebiscit nepotreben, a bi ga stranka podprla, če bi se Demos zanj odločil. Gros se je še spominjal Ruplovega nasprotovanja »osamo- svojitvi«. Ciril Kolešnik, leta 1990 član Slovenskih krščanskih demokratov (SKD), je menil, da plebiscit ni bil potreben, se je pa zavzemal za čimprejšnjo samostojnost Slovenije. Nace Polajnar (SKD) je, kot je zapisal, predlagal, da bi bilo treba pri pripravah na plebiscit vključiti tudi opozicijo. Nekoliko drugačno perspektivo dogajanja v Poljčah ponuja zapis Toneta Peršaka (Slovenska demokratska zveza (SDZ)) v tej anketi. Omenil je, da sta zagovarjanje slovenske samostojnosti po ustavni poti in Ruplov nastop v Poljčah sprva večino delegatov SDZ odvrnila od ideje plebiscita, a so nato stranko v podporo temu pripeljala pogajanja znotraj Demosa. Delegata Ivan Vivod in Angelca Žerovnik sta omenjala omahovanje Franca Zagožna glede izvedbe plebiscita. Menil naj bi, da čas za izvedbo glasovanja še ni bil primeren.26 Zagožnovo domnevno nasprotovanje se zdi presene- tljivo, saj je očitno od samega začetka vedel, da bo v Poljčah predlagana pobuda za izvedbo plebiscita, ki jo je že prej podprl. Njegovo nasprotovanje bi lahko morebiti sprožila sprememba namere glasovanja; namesto predustavnega referenduma (kar naj bi mu Jambrek predlagal 29. oktobra) plebiscitno vprašanje ne bi bilo povezano z ustavo, temveč le s samostoj- nostjo Slovenije. S tem bi lahko Hribarjeva razlaga nastanka predlaganega plebiscitnega vprašanja v Poljčah pridobila na verjetnosti napram Jambrekove. V isti anketi se je večina spominjala Pučnikovega 25 Sklepi in stališča seminarja o osamosvojitvenem plebiscitu, 9. 11. 1990 (Hribar, 2005, 6–7). 26 Poslanci Demosa in opozicije o plebiscitni odločitvi novembra 19900 – rezultati ankete, izvedene leta 2010 (Jambrek, 2014, 383–386). 27 Poslanci Demosa in opozicije o plebiscitni odločitvi novembra 19900 – rezultati ankete, izvedene leta 2010 (Jambrek, 2014, 386–389). 28 Na to je sredi decembra 1990 opozoril že Ali H. Žerdin (1990, 22–23). 29 Na Pučnikov pomen pri razvoju ideje o razpisu plebiscita pred sestankom v Poljčah, opozarja Avbelj (2021, 193). zagovarjanja izvedbe plebiscita, Ruplovega naspro- tovanja in Bučarjeve nekolikšne zadržanosti.27 Kasnejše dogajanje je pokazalo, da je imel se- stanek v Poljčah velik pomen za nadaljnje korake osamosvajanja Republike Slovenije. Javnost se je že drugič v dveh mesecih soočila z idejo izvedbe plebiscita. Za Demosov predlog je, kot je to že dobro znano, izvedela že kmalu po koncu prvega dneva seminarja. Takrat se je Jože Pučnik iz Poljč napotil na Ptuj, kjer je prisostvoval sestanku lokalnega odbora njegove stranke, nato pa novinarjem izdal datum glasovanja (Pesek, 2007, 226). Je pa že pred sestan- kom v Poljčah med vrsticami morda namignil, da bi lahko prišlo do izvedbe glasovanja. 7. novembra je namreč v svojem odgovoru Cirilu Ribičiču (ta ga je v javnem pismu spraševal glede nekaterih političnih odločitev Demosa) v časniku Delo zapisal, da je Demos pred volitvami obljubil Slovencem suvereno in samostojno Slovenijo. Tak status so nameravali zagotoviti s sprejemom nove slovenske ustave. Če to ne bo možno zaradi delovanja opozicije, pa bo Demos iskal druge legitimne poti za dosego tega cilja (Pučnik, 1990, 5).28 SKLEPNE MISLI Na odgovor, kako je prišlo do končne inačice pre- dlaganega plebiscitnega vprašanja v Poljčah in kako se je tamkajšnji sestanek odvijal, najverjetneje nikoli ne bomo odgovoriti s stoodstotnim prepričanjem, saj si zgodbe nekaterih takrat ključnih akterjev preveč nasprotujejo zlasti v podrobnostih, po drugi strani pa obstaja premalo dokumentov, s katerimi bi lahko preverili relevantnost teh zgodb. Torej ne moremo zapisati jasne zgodbe o dogajanju konec oktobra in v začetku novembra 1990, lahko pa podamo odgovore oziroma vsaj predvidevanja, kaj se izmed navedene- ga v obravnavani spominski literaturi najverjetneje ni zgodilo. Na podlagi temeljite analize je moč sklepati, da je bil glavni pobudnik referenduma, ki je kasneje prerasla v plebiscit o slovenski samostojnosti in neodvisnosti, Peter Jambrek, ki je pobližje o tem sodeloval s Tonetom Jerovškom, Francem Zagožnom in Jožetom Pučnikom,29 o glavnih stvareh pa je bil obveščen še Tine Hribar. Da je bil Jambrek glavni pobudnik ideje plebiscita, ki je bila predstavljena v Poljčah, je nekaj dni pred izvedbo plebiscita zapisal eden vidnejših takratnih opozicijskih politikov Mile Šetinc (1990, 1). 534 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 THE DEMOS PLEBISCITE INITIATIVE: AN ANALYSIS OF THE MEMOIRS AND THE DEVELOPMENTS AT THE END OF OCTOBER AND BEGINNING OF NOVEMBER 1990 Janez OSOJNIK University of Maribor, Faculty of Arts, Koroška cesta 160, 2000 Maribor, Slovenia e-mail: janez.osojnik1@um.si SUMMARY On the basis of the memoirs, documents from the Archives of the Republic of Slovenia, Slovenian newspapers and the most relevant scientific literature, the article discusses the Demos plebiscite initiative, which resulted in the holding of a referendum on the independence of the Republic of Slovenia on Decem- ber 23, 1990. The Demos plebiscite initiative was not the first one. Earlier, in 1990, there had been ideas of holding a referendum in which the electorate would decide on the Republic of Slovenia‘s future. In view of the slow adoption of the new Slovenian Constitution, individuals who were close to Demos decided to suggest that a plebiscite be held. The author of the plebiscite initiative was Peter Jambrek, who worked more closely with Tone Jerovšek, Franc Zagožen and Jože Pučnik in preparing the plebiscite proposal, while Tine Hribar was also informed about the most important issues. Jambrek, together with Jerovšek, was probably the author of the first draft of the plebiscite question, which had changed by the time of the meeting of the Demos parliamentary club in Poljče (November 9, 1990). In Poljče, the participants suppor- ted the plebiscite initiative. There are a number of differences between the memoirs of some of the main protagonists of the Demos plebiscite initiative and the events in Poljče. In the article we have attempted to reconstruct the events on the basis of their comparison and critical analysis. It should be added that it is not possible to give a completely unambiguous reconstruction of the events, due to the aforementioned differences in the memoirs of the main protagonists and the insufficient number of documents which could be used to verify the relevance of the narratives of the protagonists. Keywords: plebiscite, 1990, Poljče meeting, independence of the Republic of Slovenia, Peter Jambrek, Tone Jerovšek, Tine Hribar 535 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 VIRI IN LITERATURA ARS, SI AS 2007 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), Peter Jambrek (fond SI AS 2007). Avbelj, Matej (2021): Constitutionalization of Jože Pučnik’s Political Thought. Acta Histriae, 29, 1, 191–206. Cerar, Miro & Gorazd Perenič (2001): Nasta- janje slovenske ustave: izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja 1990–1991, 1. zvezek. Ljublja- na, Državni zbor Republike Slovenije. Gašparič, Jure & Tjaša Konovšek (2022): Trans- formacija političnega sistema: od trodomne skup- ščine Socialistične republike Slovenije do Državne- ga zbora in Državnega sveta Republike Slovenije. Studia Historica Slovenica, 22, 2, 431–462. Göncz, László (2022): Madžarska narodna sku- pnost v času osamosvojitve Slovenije in ustavnih sprememb ter sprejetja nove ustave (1989–1991). Studia Historica Slovenica, 22, 3, 823–858. Hribar, Tine (1991): Začetek in konec Demosa. Nova revija: mesečnik za kulturo, 10, 116, I–XVII. Hribar, Tine (1995): Slovenci kot nacija: Soo- čanja s sodobniki. Ljubljana, Enotnost. Hribar, Tine (2005): Dokumenti osamosvoji- tvenega plebiscita. Odločitev za plebiscit. Nova revija: mesečnik za kulturo, Forum 24, 282/283, 2–24. Hribar, Tine (2010): Preživetje naroda: avto- nomnost duha in suverenost države. Ljubljana, Društvo 2000. Jambrek, Peter (1990): Kako do ustavnega kompromisa. Delo: sobotna priloga, 32, 252, 27. 10. 1990, 24. Jambrek, Peter (2014): Demokracija in država: slovenska demokracija in država – ustanovitev, krize in vizije. Kranj – Nova Gorica, Fakulteta za državne in evropske študije, Evropska pravna fakulteta. Jambrek, Peter (2018): Ustanovitev Slovenije. Ljubljana, Nova univerza, Evropska pravna fakul- teta, Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko. Janša, Janez (2013): Premiki. Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Ljubljana, Mladinska knjiga. Jerovšek, Tone (2007): Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slove- nije kot temeljni akt nastanka slovenske države. Studia Historica Slovenica, 7, 1–2, 235–246. Lesjak, Miran (1990): Plebiscit ni farbanje ljudi. Mladina, 49, 41, 20. 11. 1990, 8–10. Lesjak, Miran & Ali H. Žerdin (1990): Demos protu Demosu. Mladina, 49, 41, 20. 11. 1990, 4–7. Lusa, Stefano (2012): Razkroj oblasti: sloven- ski komunisti in demokratizacija države. Ljublja- na, Modrijan. Maver, Aleš (2022): Zapleteni zemljepis de- mokratizacije. Prehodi v demokracijo v srednji in vzhodni Evropi ob koncu 20. stoletja. Studia Histo- rica Slovenica, 22, 3, 791–822. Maver, Aleš & Darko Friš (2018): Demokratične parlamentarne volitve v Srednji in Vzhodni Evropi med letoma 1989 in 1991 in njihov vpliv na obli- kovanje strankarskega prostora do leta 2013. Studia Historica Slovenica, 18, 2, 529–556. Maver, Aleš, Friš, Darko & Gorazd Bajc (2019): Med begom pred sovjetsko preteklostjo in vračanjem vanjo. Stranke in volitve v Ukrajini in Belorusiji med leti 1989 in 2013. Studia Historica Slovenica, 19, 1, 181–216. Osojnik, Janez (2022): Predlog Socialistične stranke Slovenije oktobra 1990 za izvedbo plebi- scita o samostojnosti Republike Slovenije in odzivi nanj v Sloveniji. Studia Historica Slovenica, 22, 2, 463–502. Pesek, Rosvita (2007): Osamosvojitev Slo- venije: ali naj Republika Slovenija postane sa- mostojna in neodvisna država?. Ljubljana, Nova revija. Pesek, Rosvita (2012): Osamosvojitvena vlada: kako so gradili državo. Celovec, Mohorjeva. Pesek, Rosvita (2016): Bučar. Celovec, Mohor- jeva. Pirjevec, Jože (1995): Jugoslavija: 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije. Koper, Lipa. Pirjevec, Jože (2003): Jugoslovanske vojne: 1991–2001. Ljubljana, Cankarjeva založba. Pučnik, Jože (1990): Prejeli smo. Odgovor Jožeta Pučnika. Delo, 32, 260, 7. 11. 1990, 5. Repe, Božo (2001): Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Repe, Božo (2002): Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana, Modrijan. Repe, Božo (2022): Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih. Studia Historica Slovenica, 22, 2, 305–342. Repe, Božo & Darja Kerec (2017): Slovenija, moja dežela: družbena revolucija v osemdesetih letih. Ljubljana, Cankarjeva založba. Rupel, Dimitrij (1992): Skrivnost države: spo- mini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana, Delo, Slovenske novice. Slivnik, Danilo (1991): Sto osamosvojitvenih dni. Ljubljana, Delo. Šela, Ana (2021): Contributions to the Knowled- ge of the Slovenian Intellectual ‚Opposition‘ in the 1980s under the Screening of the State Security Service. Annales, Series Historia et Sociologia, 31, 4, 601–616. Šela, Ana & Darko Friš (2017): Nova revija v primežu Službe državne varnosti. Annales, Series Historia et Sociologia, 27, 4, 823–836. 536 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 33 · 2023 · 3 Janez OSOJNIK: DEMOSOVA PLEBISCITNA POBUDA: ANALIZA SPOMINSKE LITERATURE IN DOGAJANJE KONEC OKTOBRA IN V ZAČETKU NOVEMBRA 1990, 527–536 Šetinc, Mile (1990): Opozicija in plebiscit. Ne- odvisni dnevnik: Dnevnikova podmornica, 40, 23, 18. 12. 1990, 1. Valič Zver, Andreja (2013): Demos: slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor – Lju- bljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, Študijski center za narodno spravo. Zajc, Marko (2020): Poletni aferi kritičnih misli. Tomaž Mastnak in Dimitrij Rupel, slovenska kritič- na intelektualca med jugoslovansko in slovensko javnostjo v letu 1986. Studia Historica Slovenica, 20, 3, 921–955. Žakelj, Viktor (2010): Plebiscit 1990: med po- litikantstvom, strahom in pogumom. Tržič, Učila International. Žerdin, Ali H. (1990): Pučnik proti Pučniku. Mladina, 49, 44, 11. 12. 1990, 22–23.