Danes na 5. strani: NOVA METODA Sobota, 26. oktobra 1963 Št. 42, leto XXI PREDSEDSTVO RS SINDIKATOV SLOVENIJE O IZDELAVI STATUTOV DELOVNIH ORGANIZACIJ zagotovimo Cim Širšo POGLOBLJENO RAZPRAVO Razprava o izdelavi statutov delovnih organizacij na seji predsedstva Republiških sindikatov Slovenije je imela dvojni namen: — ugotoviti dosedanjo in sedanjo aktivnost sindikalnih organizacij in ostalih družbenih činiteljev ter institucij pri izdelavi statutov in — usmeriti dejavnost organizacij v obdobju, ko bodo osnut- ki v razpravi v vse številnejših delovnih kolektivih, hkrati pa opozoriti tudi družbene činiteije izven delovnih kolektivov, naj pospešene je sodelujejo pri tej odgovorni družbeno-politični nalogi. i Podlaga za razpravo so bile nekatere ugotovitve, koliko delovnih organizacij je že sprejelo statute, v kolikerih so statuti v razpravi, kje so izdelane šele teze, in v kolikšnem številu delovnih organizacij z delom skorajda še niso pričeli. Številke in odstotki seveda niso popolni odraz trenutnega stanja na tem Področju, kajti podatki, ki jih je imel na razpolago republiški sekretariat za delo do srede oktobra na primer, niso obsegali poročil iz štirinajstih občin (tudi v tem se zrcali odnos nekaterih družbeno-političnih činiteljev izven delovnih organizacij do te haloge). Pomembnejša je sicer splošna ugotovitev, da je zadnji čas mogoče ugotoviti večjo intenzivnost pri izdelavi statutov, ki se zrcali predvsem v tem, da k> razprave o statutih bolj poglobljene, predvsem pa, da si v Številnih delovnih organizacijah Prizadevajo iskati boljše rešitve ta posamezne probleme. Toda ta Ugotovitev ni bila izrečena zato, da bi se lahko zadovoljili z doseženimi rezultati, temveč nasprotno, da bi delo vnaprej potekalo še bolj sistematično in da bi se krog udeležencev vsebolj Siril. Ugotovitev, da zaostajajo pri izdelavi statutov (bolje rečeno tez in osnutkov) v manjših delovnih organizacijah in v družbenih službah, ni nova. Pomembnejša je ugotovitev, da so vzroki za to tudi v dosedanji prizadevnosti sindikalnih organizacij, ki niso bile pravi čas pobudnik zato, da bi se tega dela lotil čim širši krog ljudi v delovni organizaciji. Marsikje so se sindikalne organizacije (ne samo v manjših delovnih organizacijah, temveč tudi v večjih) zadovoljile z ugotovitvijo, da bo »za to potrebna pomoč od zunaj«. Toda, ali je vselej in v vsakem primeru mogoče pristati na takšno oklevanje, ali je reci-pjo trditev, da statutov še ni mogoče izdelati zato, ker še niso novi zakonski predpisi usklajeni z ustavo, opravičljiva za odlašanje? Prav gotovo ne. V družbenih službah je n. pr. izdelava statutov najbolj v zaostanku. Res je, da načelo dohodka menja mnoge doslej ustaljene metode življenja delovnih kolektivov na področju šolstva in zdravstva, na področju družbenih služb sploh in da mnoga od teh vprašanj še niso razčiščena. Toda, ali je smotrno pri- čakovati, da bodo primere notranjih konfliktov med silami, ki teže za napredkom, in tistimi, ki jim bolj ugaja vnaprej določen dohodek, vnaprej določene naloge in odnosi, razrešeni samo s čakanjem »na pomoč od zunaj«. Najbrž ne. Na tem področju bo treba pričeti oblikovati (in prav sedaj je čas za to) osnovne družbene norme. To pa je seveda povsem nekaj drugega od pravil, ki so jih marsikje doslej enostavno — prepisovali. Pravna pomoč je na tem področju nedvomno potrebna, toda šele tedaj, ko bi kolektiv oblikoval skupne poglede na delo, skupne poglede na delitev po delu, ko se bodo izoblikovala izhodišča lastne samouprave itd. Do takšnih izhodišč pa ni mogoče priti samo z nekimi »zunanjimi recepti«', temveč s prizadevnostjo vsega kolektiva, druž-beno-političnih sil v podjetju, torej tudi sindikalne organizacije. In podobna ugotovitev velja za kolektive manjših delovnih organizacij s področja trgovine, obrti in gostinstva, skratka s področja tistih dejavnosti, kjer se dohodek oblikuje s takšnimi ali drugačnimi odločitvami organov komune. Dokaj pogosti so izgovori, da je treba počakati na spremembo zakonodajnih predpisov. Ob tem pa je prezrto dejstvo, da postaja zakonodaja vse bolj okvirna in da so skladno s tem vse bolj pomembne odločitve, sprejete v delovni organizaciji. Preprosteje povedano, izdelava statutov POMANJKLJIVA DEJAVNOST INŠPEKCIJE DELA Kadarkoli obravnavamo neteče (ta mesec se z njimi in-*enzivno spoprijemamo v večini delovnih’ organizacij in v občinskih komisijah za varnost pri delu), omenjamo med vzroki, da nezgod toliko, tudi pomanjkljivo dejavnost inšpekcije dela. 5ijub vsem reorganizacijam inšpekcija dela nikakor ne more Ptiti na zeleno vejo. Vzroki so ''fič ali manj znani, iz leta v le-:? se ponavljajo in vse kaže, da jjh brez kompleksnih in temeljitih remedur ne bo mogoče odpraviti. INŠPEKTORJEV DELA PREMALO , Prav toliko ljudi kot jih vsa-5°. leto pride na to področje, ijiiko jih zopet odide. Torej stoodstotna fluktuacija! Delo je odgovorno in zaradi protonskega sistema plačevanja iPdi slabo nagrajevano. Tako ?}kakor ni mogoče doseči, da bi r.l*a delovna mesta za inšpek-llo dela vsaj zadovoljivo zasebna, kaj šele, da bi po okrajih ,P občinah imeli toliko inšpek-^rjev, kot bi jih potrebovali. Vsi okraji v Sloveniji imajo 5° enega okrajnega inšpektorja j le v mariborskem okraju JP,a.io dva. Ker manjka ljudi, je ejavnost okrajnih služb inšpek-t*je dela okrnjena, saj inšpek-°rji povečini tekočih zadev, ki Padajo v njihovo pristojnost, ne P°rejo reševati. j. Okrajni ljudski odbor Ljubih3 ima na. primer enega in-„?ektorja dela, ki zaradi pre- v remenjenosti ne more opraviti svojega dela brez velikih postankov. Lani v maju so pri-h ele na vrsto vloge gospodar->h organizacij, ki so prosile za itr ,1-ienja za obratovanje novih °]ev in naprav, ki jih mora po zakonu o delovnih razmerjih pregledati okrajna inšpekcija dela, čeprav so organizacije te prošnje vložile že v letu 1961. Če bi se v delovnih organizacijah držali togo črke zakona, bi torej stroji morali čakati več kot pol leta, preden bi jih spravili v pogon. Čakali na dovoljenje niso, saj bi zaradi tega tppe-la proizvodnja. Pa tudi stroji bi bili predragi, če bi stali neizkoriščeni. Vendar pa, ker niso čakali na predpisani pregled, so tvegali, da se zaradi pomanjkljive varnostne ureditve pripeti nesreča. (So tudi sami ugotovili pomanjkljivosti, ki so ogrožale delavce? Kdo ve. Inšpektorja — uradne osebe — ni bilo!) Resnici na ljubo moramo še povedati, da nosijo del krivde, da je zastojev pri dovoljenjih za obratovanje novih strojev toliko, tudi delovne organizacije. Prijave naprav po členu 53. Zakona o delovnih razmerjih so večinoma pomanjkljive, premalo strokovne ali tudi prepozno vložene. Za vsako napravo bi morala biti izdelana in priložena k vlogi tehnična dokumentacija, kratek opis tehnološkega postopka in navodilo za varno uporabljanje stroja. Ker pa vsega tega ni, zamudijo inšpektorji precej časa, ko ob stroju ugotavljajo pomanjkljivosti, ki so nevarne za delavce. In ko jih ugotovijo? Kaj preostane inšpektorjem drugega, kot da izdajo začasno dovoljenje za obratovanje in določijo rok, do kdaj naj v delovnih organizacijah te pomanjkljivosti odpravijo. ZAČETI JE TREBA TUDI PRI PROIZVAJALCIH Začasna dovoljenja za obratovanje nezaščitenih in za delavce nevarnih strojev in na- prav se včasih podaljšujejo v nedogled. Kako tudi ne, saj dostikrat napak ni mogoče popraviti ali pa je zato treba preveč deparja. In takih pomanjkljivosti tli malo. Samo v enem mesecu je na primer inšpektor dela v ljubljanskem okraju ugotovil pri 35 tehnično varnostnih pregledih novih strojev 211 raznih pomanjkljivosti, med katerimi je mnogo takih, ki ogrožajo življenje delavcev. Pomanjkljivosti pri strojih, ki jih ugotavljajo okrajni inšpektorji dela, so v glavnem vedno iste: nezavarovana zobata kolesa, jermenice, vrteče se osi, nezavarovani trolej vodi, ki dovajajo električni tok do žerjavov itd. Inšpektorji dela ugotavljajo napake, dajejo preureditvene odločbe, v delovnih organizacijah popravljajo, kar se popraviti da, novi stroji prihajajo prav tako pomanjkljivi kot tisti, ki jih že popravljajo. Tako se vrti začarani krog. Zakaj? Obstoječi predpisi ne dajejo zakonitih pooblastil, ki bi prisilila proizvajalce, da bi strojne naprave Izdelovali po normah, ki ustrezajo napravam v obratovanju. Tako se napake in pomanjkljivosti ugotavljajo šele pri izdaji dovoljenja za obratovanje. Te pomanjkljivosti povzročajo podjetjem dodatne stroške, predvsem pa ogrožajo proizvajalce, posebno še, če jih ni mogoče povsem odpraviti. VELIKO JE ZE ZAMUJENEGA, TODA... Razklenili bi začarani krog, če bi merodajni forumi pospešili dopolnitev 53. člena Zakona o delovnih razmerjih tako, da bi (Nadaljevanje na 2. strani) delovnih orgapizacij naj bi bila s svojimi originalnimi rešitvami eno od praktičnih izhodišč za oblikovanje prenekaterega bodočega novega zakonskega predpisa. Iz teh nekaj kritičnih ugotovitev pa je mogoče razbrati tudi nadaljnje naloge sindikalnih organizacij, predvsem za naslednjih nekaj mesecev, ko lahko pričakujemo vse več razprav o osnutkih in dokončno izdelanih statutih. Sindikalne organizacije naj bi bile pobudnik za to, da bi se' v to delo vključilo vse več . družbenih činiteljev izven kolektiva. Predvsem pa naj bi same organizirale čim širšo izmenjavo mnenj o različnih problemih, ki vznikajo pri izdelavi statutov. Razprava o osnutkih statutov je priložnost za razčiščevanje pogledov na poslovanje delovne organizacije, za njeno hitrejšo usmeritev k modernizaciji proizvodnje, k različnim ustreznejšim organizacijsko tehnološkim rešitvam, mestu in vlogi služb, napredku na področju upravljanja, na področju delitve in podobno. Gledišča, ki se oblikujejo o različnih problemih, so namreč še dokaj različna, neka-1 era.* m povsem nesprejemljiva. Ponekod na primer še vedno sodijo, da je družbeno-ekonomsko izobraževanje nekaj postranskega, da je to domena aktivnosti družbeno-političnih organizacij in ne sestavni del izobraževanja. Drugod zopet sodijo, da so naložbe za standard delavcev socialna pomoč in da to ni enakovredna investicija v osnovna sredstva. Hkrati z obravnavo osnutkov statutov v delovni organizaciji sami naj bi bile sindikalne organizacije tudi pobudnik za ob-, ravnavo občinskih statutov. Ce nebo vzporednega obravnavanja posameznih vsebinskih problemov, potem se lahko dogodi, da se bodo delovne organizacije pojavljale kot kritik posameznih slabosti v občinskih statutih šele potem, ko bo statut že zdavnaj sprejet. Skratka, v sedanjem in naslednjem obdobju naj bi bila » aktivnost sindikalnih organizacij čim večja na tem torišču, kajti izdelava statutov, vsebinska razprava o posameznih členih, poglavjih in problemih je priložnost za zavzemanje jasnih in perspektivno pomebnih vprašanj sleherne delovne organizacije. p. d. V OKVIRU Neposredno pobudo za to razmišljanje je dalo nekaj zadnjih občnih zborov občinskih sindikalnih svetov. Gre namreč za tole ugotovitev: vse tako kaže, da merimo uspe-lost občnih zborov — in sploh našega dela — pogosto s tem, koliko delegatov je sodelovalo v razpravi, kako dolga je bila in kako pisan spekter tem in problemov je razgr-nila pred nami. Tako poskušamo v treh ali štirih urah razgrniti pred seboj celotno problematiko gospodarskega razvoja komune, govorimo o problemih, ki tarejo otroški vrtec, in takoj za tem rešujemo povsem strokovno problematiko, recimo tekstilne industrije, nekdo drug spet govori o pripravah na statute in tretji spet o prehodu na dvainštirideseturni tednik. Skratka, o vsem nekaj. Ce pa bi tako zastavljeno razpravo na občnem zboru poskušali oceniti s širšega družbenega aspekta, če bi hoteli odgovoriti na to, kakšne družbene rešitve smo poiskali vsem tem nakopičenim problemom, bi si morali priznati, da je veliko vprašanj ostalo brez odgovorov. In končni rezultat? Pravzaprav je malenkosten v primeri s tem, o čemer smo govorili in za kar smo mislili, da bi bilo potrebno najti rešitve. Res, problemov in notranjih protislovij v razvoju ekonomskih in družbenih odnosov je veliko. In tudi v pri- Ne povsem nova — a aktualna tema hodnje jih bo. Ali je zavoljo tega potrebno, da poskušamo zajeti vse v tiste tri ali štiri ure, kot pač že traja občni zbor? Navsezadnje, pred nami je še celo leto, z vsemi tristo petinšestdesetimi dnevi. In slednjič, tudi ni nikjer zapisano, da bi morali prav v sindikatih razkriti vse probleme in jih rešiti. Nekatere izmed njih bodo reševale tudi druge družbeno politične organizacije, strokovna društva, združenja, reševali jih bomo v organih družbenega upravljanja. In še eno značilnost ima po navUdi tako zastavljena razprava. Posamezne probleme vidimo predvsem v njihovih posledicah. Toda samo govoriti o pSsledicah, jih naštevati še tako na široko, ne pomeni, da bi problem tudi rešili in odstranili protislovja. Rešitev je odvisna predvsem od tega, kako globoko smo znali pronicniti v globlje vzroke. Prav na to pa na naših občnih zborih, v naših razpravah in »analizah« in tudi sicer v našem delu vse preveč pogosto pozabljamo. Kaj naj bo potemtakem občni zbor? Predvsem priložnost za temeljit obračun dosedanjega dela v sindikatih, za. temeljito analizo oblik in metod našega dosedanjega dela in družbenih rešitev, ki smo si jih v minulem obdobju prizadevali uveljaviti. In seveda tudi priložnost, da razkrijemo enega ali dva problema in si pri tem tudi začrtamo pot, kako ju bomo v prihodnje reševali. Tista dva pač, ki najbolj terjata rešitev. To pa seveda pomeni, da bo treba že samo razpravo ,drugače usmeriti. Usmeriti jo ‘ predvsem v analizo vzrokov, čim bolj podrobno in čim bolj konkretizirano na posameznih primerih, kajti le tako bomo lahko našli tudi najboljšo družbeno rešitev. Skratka, posledice »soočiti« z vzroki. Ko pa že govorimo o teh slabostih, potem je prav, da tudi mi poskušamo zanje ugotoviti globlje vzroke. Pri tem si moramo priznati, da je pogosto tako zastavljena razprava na občnih zborih in sploh v delu občinskih sindikatov samo posledica vsebine, metod in oblik dela sindikatov v delovnih organizacijah. Priznati, da si predvsem sindikati p, delovnih organizacijah pogosto vse premalo prizadevajo prodreti 'v vzroke notranjih protislovij, da se zadovoljujejo samo s posledicami in z opozorilom nanje. In seveda, da se prav tu in prav zaradi, tega pogosto porodita prakticizem in aktivizem namesto poglobljenega družbeno političnega dela. A to je pravzaprav že druga tema. 'U: BOJAN SAMARIN ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■; ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ S ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ I Same skrbi — S temi štipendisti so same sitnosti: najprej te skrbi, če po diplomi ne bo prišel v službo, potem te pa začne skrbeti, če bo... Karikatura: MILAN MAVER ■■■HI ZDRAVSTVENO VARSTVO V OBČINSKIH STATUTIH Občinski statut naj bi določil, da se dajejo sredstva tudi za zdravstvo sorazmerno gospodarski moči občine. Tako kot za druga podjetja, so tudi v zdravstvu opažene tendence kopiranja statutov, prepisovanje splošnih določb ustave, ponekod pa tudi težnje po preširokem formuliranju obveznosti občine, ki niso v skladu z realnimi možnostmi. Skladno s svojo razvitostjo in obsegom dejavnosti naj bi zdravstvo participiralo tudi pri potrebnih sredstvih. Občinski statut naj ne bi določal višine sredstev, niti' naj ne bi taksativno navajal, zakaj se bodo sredstva porabila.; Vseboval pa naj bi tudi določilo, da se bodo sredstva dajala sorazmerno z gospodarsko močjo občine, upoštevajoč pri tem specifičnost potreb in obseg dela zdravstvenih ustanov. Višino sredstev naj bi določal in zagotavljal vsakoletni družbeni plan občine na temelju predloženih konkretnih potreb in programov zdravstvenega varstva. Teh programov, ki bi jih morali napraviti na osnovi pokazateljev obolevnosti, potreb itd. zdravstveni centri, pa skoraj nikjer ni. Osnutek statuta občine Ljubljana-Center* obsega nekaj splošnih določil o zdravstvu, ki bi jih lahko »presadili« v katerikoli statut gospodarsko bolj razvite občine v Sloveniji. Tako na primer člen 53 pravi: »Občina zagotavlja zdravstveno varstvo občanov z zdravljenjem, s preprečevanjem in zatiranjem nalezljivih bolezni, z dviganjem fizičnega, psihičnega in socialnega blagostanja občanov ter zagotavlja materialna sredstva za izvajanje splošnih zdravstvenih ukrepov in za investicije. Občina ima svoj program zdravstvenega varstva in načrt razvaja zdravstvenih zavodov, ki mora biti usklajen z drugimi občinami v mestu ...« Če mora imeti občina svoj program zdravstvenega varstva in načrt razvoja mreže zdravstvenih zavodov, ki mora biti usklajen z drugimi občinami v mestu, potem bi moral statut vsebovati tudi določilo o potreba pogodbenih odnosov, oziroma o sofjrigjy:ij:anju medobčinskega ali: -okrajnega' zdravstvenega centra, ki naj' strokovno pomaga pri programu. Saj je jasno, da je patologija na področju mesta enaka in da je zato nujno potrebno, tla se ugotavlja za vse mestno področje, prav tako pa tudi, da so programi zdravstvenega varstva, razvoja mreže zdravstvenih ustanov itd., stvar širšega področja, kot je samo ene občine. Občina bo lahko samo na podlagi tako širokih analiz konkretizirala dejavnost zdravstva na svojem področju. Se k odgovoru na vprašanje, ki je bilo postavljeno v razpravi o osnutku statuta občine Ljubijana-Center: Zakaj občina ne vključi v materialna sredstva za izvajanje splošnih zdravstvenih ukrepov tudi cepljenje proti gripi, ki so ga lani plačevale delovne organizacije iz svojih sredstev? V statutu navesti taksativno vse, za kar se bodo porabila sredstva, bi ne bilo prav. Te stvari naj bi, kot smo že uvodoma povedali, navajal vsakoletni občinski družbeni plan. Vendar pa le na osnovi ugotovitev potreb in predvsem tudi možnosti, to se pravi obojestransko usklajenih programov. Torej ni nikjer rečeno, da ne bi občina, zlasti industrijsko razvita, če bo imela finančna sredstva in če b<5do potrebe narekovale kakršnokoli cepljenje, zdravstveno varstvo občanov razširila tudi v to smer. Zato pa je toliko bolj potrebno, da se v statut vnese določilo, da se bodo sredstva za zdravstvo dajala sorazmerno z gospodarsko močjo občine, upoštevajoč pri tem specifičnost potreb in obseg dela zdravstvenih ustanov. N. L. V teh dneh se je mudila v Sloveniji delegacija Centralnega odbora gradbenih delavcev Sovjetske zveze, ki je prišla v Jugoslavijo na povabilo jugoslovanskih sindikatov. Med dvodnevnim obiskom v naši republiki je minulo sredo obiskala sovjetska delegacija tudi šolski center za vzgojo gradbenih delavcev v Ljubljani, kjer je imela s slovenskimi predstavniki pogovor o vzgojno izobraževalnem sistemu in metodah ter se pobliže seznanila z delom šolskega centra in zveznega centra za vzgojo inštruktorjev v gradbeništvu ? . '* , / ; ' 1 ■ . • • x '■ '......... - POMANJKLJIVA DEJAVNOST INŠPEKCIJE DELA (Nadalqevanje. s 1. strani) proizvajalci strojev in uvozniki obvezno prevzeli odgovornost, da bodo stroji in naprave opremljeni z ustreznimi varnostnimi napravami. Okrajnim inšpektorjem zaradi tega, qe„bi zmanjkalo 4#a, Nasprotno! ,Lotili. M sft ..st^rj, ki so sedaj potisnjene v ozadje. Predvsem bi lahko nudili več pomoči občinskim, inšpekcijam dela. POMANJKANJU KADRA SE PRIDRUŽUJE ŠE NESTROKOVNOST Se bolj kot okrajnih, manjka 'občinskih inšpektorjev dola V osmih občinah te službe sploh nimajo. V večini ostalih občin pa inšpektorji dela opravljajo vse mogoče druge posle, razen tega pa jih več kot polovica ne izpolnjuje pogojev, ki so določeni v pravilniku o strokovni izobrazbi inšpektorjev dela Ce je na primer v občini inšpektor dela obenem referent za delo, ki urejuje delovno dobo, kategorizacijo delovnih mest, delovne knjižice, delovna razmerja itd., potem je jasno, da mu za inšpekcijo dela ne preostane časa. Še slabše je, če na-lože inšpekcijsko službo referentu za obrt, ki ne samo, da nima časa za to delo, zanj tudi ni. usposobljen. Sodeč po praksi, ki jo imajo ponekod, ko vsako leto postavljajo novega inšpektorja dela, samo da zadostijo predpisom, čeprav že vnaprej vedo, da nima osnovnih pogojev za obvezni strokovni inšpektorski izpit, v občinah nimajo pravilnega odnosa do te službe. K takemu odnosu se pridružuje še slabo nagrajevanje in pa vmešavanje lokalnih faktorjev, ki z intervencijami ovirajo delo inšpektorjev. Ali je potem čudno, da tudi na razpise ni odziva, da ostajajo delovna mesta prazna, ali pa jih zasedejo ' ljudje, ki ustreznejšega dela ne morejo dobiti? POTREBNE SO TEMELJITE SPREMEMBE Povsem decentralizirane inšpekcije dela v pristojnostih občinskih skupščin se v praksi niso obnesle. Inšpektorji dela niso v stanju obvladati hiti manj zahtevnih nalog, kaj šele, da bi kompleksno reševali higiensko-tehnično in delovno-pravno varstvo proizvajalcev. Večina občin ima na svojem področju delovne organizacije številnih strok in panog. Tako obsežno področje pa eri inšpektor, ki poleg'vsega še ni strokovno usposobljen, ne more obvladati. Rešitev, da bi inšpekcijska služba ustrezala potrebam, je prav gotovo v organizaciji bazenske inšpekcije, to je službe za več občin skupaj. S tem bi dosegli, da bi bili inšpektorji v svoji stroki polno zaposleni, mogoče pa bi jih bilo tudi strokovno usposabljati z raznimi tečaji in seminarji. Izkušnje občin Kočevje _ in Ribnica, ki sta letos med prvimi organizirali skupen oddelek za medobčinske inšpekcijske službe (kamor je vključena tudi inšpekcija dela), kažejo na prednosti take organizacije. Naloge so opravljene bolj strokovno, ker se inšpektorji lahko posvetujejo med seboj, izmenjujejo izkušnje in si pomagajo. Predvsem so izboljšanje inšpekcijskih služb dosegli z dosledno razmejitvijo inšpekcije in upravnih postopkov, s tem pa so tudi odpadla vmešavanja občinskih organov v strokovno delo inšpekcije. Vsake tri mesece daje medobčinska inšpekcijska služba poročila obema občinskima skupščinama o svojem delu. Občinski skupščini Kočevje in Ribnica tako zasledujeta dejavnost DELAVSK ENOTNOST Glasilo Republiškega sveta ZSu za Slovenilo Izdala CZ P L1ud ska pravica v Ljubljani Lisi le ustanovljen 20 novembre 1942 Urejuje uredniški ‘odbor Glavni tn odgovorni urednik VTNKO TRINKAUS Naslov uredništva tn uprave Ljubljana. Kopitarjeva ul 2 poštni predal 313-Vl. telefon uredništva 33-722 ln 36-672 uprave 33-722 ln 37-501 Račun pri Narodni banki v Ljubljani št NB 600-11/1-365 — Posamezne številka stane 20 din - Naročnina 1 e: četrtletna 250. polletna 500 ln letna 1000 din - Rokopi sov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk in kit-4eil CZP »Ljudska or* vica« LluhMana TRŽIŠČE S KMETIJSKIMI PRIDELKI Podati globalno sliko dosedanje založenosti tržišča s kmetijskimi pridelki je zelo težko. Za nekatere pridelke je bila letošnja letina zelo dobra in je zato ponudba močno presegla povpraševanje, medtem ko je nekaterih vrst blaga primanjkovalo (živina). V času največje ponudbe je bila prodaja pridelkov, ki so bogato rodili, silno otežkočena in celo nemogoča. Kljub temu pa smemo trditi, da bi se tudi za take primere našla ustrezna rešitev, če bi prizadeti ljudje z razumevanjem razreševali probleme in ne bi iskali samo zaključkov za sebe. Ni nujno, da bi vedno veljalo pravilo, da pri kupčiji nekdo dobi, medtem ko mora drugi izgubiti. Prav lahko bi ustvarili take medsebojne odnose med poslovnima partnerjema, da bi -oba delala z večjo varnostjo. Pridelki, kjer smo imeli letos Visoke ponudbe, so bili naslednji: grah, zgodnji krompir, delno fižol in solata. Znatnejših izgub pri tem ni bilo, ker je stopila delno v akcijo predelovalna industrija, pstale količine neprodanega blaga pa 50 kmetovalci pustili, da so dozorele. Vendar to ni popolna rešitev. Kar naprej se postavljajo vprašanja in iščejo odgovori, kaj narediti, da se tako stanje spet ne ponovi. Odgovori so vedno isti: Za vse količine sklepajte pogodbe po fiksnih cenah. Tudi letos so sklenili precej pogodb, ki so bile skoraj v celoti izpolnjene. Zastoj je bil samo konec maja i.n v začetku junija, ko podjetja niso mogla v rokih dveh do treh dni prevzeti celotnih količin, ki so jih imela v planu. To je razumljivo. Zgodnji pridelki so v večini primerov hitro pokvarljivi, ni jih mogoče skladiščiti, cene jim znižujejo iz dneva v dan, kar je drugi vzrok, da so preskrbovalna podjetja zainteresirana za postopni odvzem blaga. Pritožbe kmetijskih zadrug so bile upravičene samo toliko, ker niso bile prevzete vse količine. Zato bo potrebno v bodoče izdelati pretiz-nejše pogodbe med poslovnimi partnerji, kjer ne bo navedena samo cena in količina, ampak tudi čas prevzema za zgodnje pridelke vsaj po dekadah. Dolgoročne, večletne pogodbe mora proizvajalec sklepati ne }e s trgovsko mrežo, ampak tudi z industrijo. Na ta način bo omogočena načrtna proizvodnja - in bo proizvajalcu zagotovljen odvzem. i Problemi cen naj se rešujejo obojestransko; cena naj odgovarja dejanskim stroškom pro- izvodnje, kjer naj se vračuna tudi delna akumulacija. Ta bo za proizvajalca stimulativna in ga bo podprla v njegovi želji za širjenjem proizvodnje. Tudi letos bi bilo mogoče pri boljši povezavi z industrijo doseči večje rezultate. Koprščina ima v svojem okolišu mdčno predelovalno industrijo, ki bi lahko predelala celotne količine graha. Dogovori med podjetjem »Fructal« iz Ajdovščine in koprskimi zadrugami so bili sicer dolgotrajni, niso pa bili doseženi nobeni uspehi, ker se niso mogli zediniti glede prodajnih, oziroma nabavnih cen. Industrija je zato začela kupovati na jugu, kjer je našla več razumevanja in pripravljenosti za sodelovanje. Glede krompirja pa je izgle-dalo takole: Še pozno v novo sezono se je na trgu pojavaljal lanski krompir z nizko ceno, ki je močno zaviral prodajo zgodnjega krompirja. Zato računajo, da je ostalo v zemlji okoli 2000 ton krompirja, ki bo skupno s kasnejšimi vrstami zagotovil trg. mreža Slovenije: trg. mreža Hrvatske predelovalni obrati izvoz Skupaj : Cenimo, da poleg tega rabi potrošnja še okoli 4000 ton teh pridelkov, kar bi bilo skupno 53.000 ton. Izmed teh količin rabijo: sadja okoli 20.000 ton, povrtnini okoli 33.000 ton. Od vseh potreb je bilo sklenjeno pogodb za 21 176 ton tržnih presežkov. Sklenjene pogodbe so bile najbolj trdne s podjetji iz H.rv&tske, medtem ko so slovenska podjetja vzela stvar premalo resno. Po evidenci, nudi Koprščina inšpekcije, razen tega pa imata medsebojni obveznosti tudi za sofinanciranje omenjenih služb. Pravijo, da v kratkem tudi s kadrom ne bodo imeli težav. Primerov takih rešitev, žal, V Sloveniji ni veliko. Še vedno pri večini občin ostaja odprto vprašanje strokovnega kadra, ki ga zaradi Vseh prej naštetih Vzrokov ni. Tudi teženj, da bi. inšpekcije dela bolj 6 stekle, ni veliko, še manj pa finančnih sredstev za to. Najbrž bo marsikje neučinkovito trkati na zavest, da je dobra inšpekcija dela potrebna in nujna. Redki so namreč sveti za delo pri občinskih skupščinah in zbori proizvajalcev, ki bi vsaj enkrat na leto obravnavali problematiko higiensko-tehničnega in delovno-pravnega varstva proizvajalcev. Še posebej so redki tisti, ki bi obravnavali gospodarsko škodo, ki jo povzročajo nesreče. Zato bi bolj kazalo razmisliti, kaj ukreniti, če občine ne izvajajo nalog, ki jim jih nalagajo zakoni in predpisi in ne organi' zirajo ustreznih inšpekcijskih služb? Ukrepi, ki bi potegnili z® seboj tudi materialne sankcijo (če bi na primer okrajna Inšpekcija dela opravila preglede n® račun nezainteresirane občine), bi prav gotovo silili občinske organe, da tem problemom posvetijo Več pozornosti in jih tudi čimprej uredijo. N. LUZAR lastno preskrbljenost Primorske za zimo. Prehodne prijavljene potrebe po sadju in zelenjavi na pod' ročju Koprščine in Gorice s° znašale: ton 11.404 ton 11.972 ton 21.210 ton 4.340 ton 48.962 27.305 ton tržnih viškdv, od teg® 16.830 ton povrtnin (krompir 3400 ton, paradižnika 8400 to® in sadja 10.500 ton (češnje 35 ton, breskve 3800 ton). Ti P° da tki kažejo, kako važno je. vseh se proizvodnja še naprej da bo zadostila potrebam . potrošnikov, pri tem pa rr>° igrati odločilno vlogo pogodb no sodelovanje. Kar zadeva ostale pridelke J bil položaj v zvezi s proizv’0^ njo in preskrbljenostjo nhsie nji ,: Ker smo letos polagali vei VLAK ŠE NI ODPELJAL Naj za uvod ponovim kar njihove besede: »Enkrat nam je vlak že odpeljal in komaj smo tovarno rešili propada. Zdaj smo podjetje modernizirali; nekaj z lastnimi sredstvi in delno s pomočjo od zunaj. Naročila dežujejo in vseh niti sprejeti ne moremo. Toda če smo takrat, Pred dvema letoma' rešili našo tovarno, imamo zdaj možnosti, da za daljšo dobo utrdimo njeno perspektivo. Tega vlaka nikakor ne smemo zamuditi...« Drugače rečeno: podjetje ima dejansko precej možnosti, da se še bolj čvrsto zasidra na tržišču, kjer je nekonkurenčno pravzaprav le v tem, da za zdaj še ne zmore tiste velikoserijske proizvodnje, ki jo trg vse bolj zahteva. In če steče pomenek o tem, kako naj bi dosegli tako proizvodnjo, velja poiskati odgovor na vprašanje, po kakšnem zaporedju naj bi v »Delti«, Ptujski tovarni lahke konfekcije, izkoriščali notranje rezerve, da bi dosegli optimalne rezultate. Takšna trditev sicer čudno Zveni — ampak tako je in o tem v »Delti« zdaj največ razpravljajo. Da se zgodovina rada ponavlja, v podjetju še preveč dobro vedo, sicer verjetno ne bi govorili o zamujenih vlakih. Dejstvo je namreč, da še pred dvema letoma »Delta« z zastarelim strojnim parkom nikakor ni mogla konkurirati sorodnim Podjetjem, ki so se dotlej že modernizirala. Dovolj naj bo Podatek, da so na primer na starih šivalnih strojih dosegali za eno tretjino nižje število vbodov kot druga podjetja na modernejših. Četudi se ubijaš, te razlike z ničemer ne moreš nadomestiti, da bi bil ob tem vseeno konkurenčen in da bi delavci dobivali »spodobne« oseb-he dohodke. Kot rečeno, te težave že sodijo v zgodovino. Po rekonstrukciji podjetja, med katero so zamenjali strojni park in poskrbeli za novo organizacijo dela Ih proizvodnje, se je produktivnost povečala v enem letu kar ta 87*7«. Posebej so izračunali, 4a se je zavoljo boljše urejeno-»ti delovnih mest in spremenjene tehnologije proizvodnje povečala povprečna storilnost posameznika na delovnem mestu Za 22 °/o. Na tej osnovi (ki se Vrednostno kaže na povečanju Proizvodnje od lanskih 580 na letošnjih 1200 milijonov dinarjev brez zaposlovanja novih delavcev!) je podjetje lahko vpeljalo tudi spodbudnejšo delitev °sebnega dohodka. Glede na boljši uspeh podjetja, toda upoštevaje tudi prej izredno nizke °sebne dohodke, so se le-ti v Zadnjem letu zvišali od povprečno 15.000 na 24.000 dinarjev. Vsi ti podatki o dosedanjih Uspehih, kakorkoli so že spodbudni, pa so tudi varljivi. Podjetje je sicer moderniziralo proizvodni postopek, vendar ni Ustvarilo zadostnih zmogljivosti. Naročil je več, kot jih lahko iz-vršijo. Če jih ne bodo izpolnili, \ s° zamudili svoj vlak ... Tako se jim — ob vseh gospodarskih uspehih — grmadijo Problemi. V času, ko vsepovsod razpravljajo o skrajšanju delovnega časa, v »Delti« delajo brdi ob nedeljah. Zdaj menijo, ba to sicer ni najboljša rešitev, vendar: če je delo — zakaj bi se ?Pu izogibali, če pa je od dosegljivih kapacitet podjetja prav- zaprav vse odvisno. Tako bodo tudi vnaprej obratovali ob nedeljah, čeprav so — kot omenjajo — mnenja o tem deljena. Hkrati s 1. novembrom uvajajo tretjo izmeno. Z njo bodo spet dosegli povečanje proizvodnje in znižali stroške. To je — za zdaj — menda vse, kar lahko uresničijo v sedanjih prenatrpanih proizvodnih prostorih, čeprav podjetje navzlic vsemu temu še ne bo doseglo tistih zmogljivosti, ki jih ponuja in terja tržišče. Ob tem ne gre zgolj za domači trg. Po že sklenjenih pogodbah naj bi »Delt^« prihodnje leto izvozila 80 °/o sedanje proizvodnje... »Delta« se je na ta način znašla v nekakem protislovju. Izvozna naročila bo na vsak način izpolnila. Toda ostale bi le simbolične količine za domače tržišče. Tega docela izgubiti pa — razumljivo — nočejo. Glede na uspešen prodor jugoslovanske industrije konfekcije na zahodnonemško, skandinav- sko in sovjetsko tržišče pričakujejo, da se bodo izvozna naročila še povečevala. Tudi zato je v »Delti« zaživela misel o nadaljnji razširitvi podjetja, za podvojitev sedanjih zmogljivosti; vendar šele potem, ko bodo kar najbolj izkoriščene možnosti ob prehodu na tretjo izmeno; oziroma morda celo na četrto izmeno, če bo uresničen predlog, naj bi na račun skrajšanega delovnega tednika vpeljali četrto izmeno. Verjetno je zdaj razumljiva v uvodu poudarjena misel o zaporedju, po katerem naj bi izkoriščali rezerve. Gre namreč tudi za to, da v podjetju ne pozabljajo, da ob sedanji ugodni konjunkturi na tržišču sicer ne smejo zamuditi priložnosti, vendar morajo biti oprezni. Če hi slepo uresničevali tisto, na kar jih sili konjunktura, bi se čez čas morda še prehitro znašli v težavah, čc prej — predvsem na račun nadaljnjega izboljšanja organizacije dela — ne bi izko- ristili tistih rezerv, ki se še ponujajo. Vsekakor pa je mogoče doseči še precej. Zgovoren je podatek, da stroji v poprečju tečejo le 6,5 ur v izmeni. Glede na odmor med delom, občasna popravila in druge, zdaj plani • rane zastoje bi bilo mogoče pridobiti vsaj še 30 minut produktivnega delovnega časa. Novi ■delovni prostori, ki naj bi jih tudi pridobili, naj bi podjetju pomagali odpraviti probleme v notranjem transportu, kar bi spet vplivalo vsaj na 15 % povečanje proizvodnje itd. Nadalj-no možnost za večjo Ih bolj velikoserijsko proizvodnjo ponuja tudi delitev dela z drugimi proizvajalci, česar se vse bolj oprijema tudi »Delta«. Gre torej predvsem za preudarnost, kako brez večjih novih investicij doseči optimalen uspeh in obenem podjetju in kolektivu ustvariti pogoje, da bi lažje premagoval občasne krize, ki jih povzročajo nestalne razmere na tržišču. -mG »SANA« HOČE V PRIPRAVAH NA SKRAJŠAN DELOVNI CAS HOTENJE IN ZAOSTAJANJE Tudi kolektiv tovarne čokolade, bonbonov, keksov in pecilnih praškov »Sana« Hoče zdaj zaključuje priprave za skrajšani delovni čas. V podjetju ugotavljajo, da pravzaprav obstajajo vsi pogoji, da postopoma preidejo na skrajšani delovni tednik; zlasti še zato, ker mnogih, sicer znanih, notranjih rezerv doslej resneje niso poskušali izkoristiti. To spoznanje, sicer porojeno ob razpravah o skrajšanju delovnega tednika (težijo k prostemu dnevu, verjetno soboti) je sicer dragoceno, ker se bodo — kot obetajo — zares lotili korenitih sprememb v notranji organizaciji podjetja. Vendar hotenje, da bi poslej bolje gospodarili nujno poraja tudi vprašanje, zakaj so z vsem tem, kar jim je bilo znano, doslej odlašali. Če drugega ne, bi podjetje nedvomno dosegalo boljše gospodarske uspehe, če- prav tudi za dosedanje ni mogoče trditi, da ne bi bili ugodni. ’ Najsi pa bodo opravičila za dosedanje zaostajanje, ali pa recimo bolj grobo, za dobršno mero neprizadevnosti pri iskanju možnosti za gospodarjenje, kakršnakoli; res je, da bo »Sana« nedvomno lažje kot druga podjetja poiskala tiste rešitve, ki naj bi — ob skrajšanem delovnem času — omogočile enake ali boljše gospodarske učinke. Možnosti, ki jih v »Sani« proučujejo v zvezi s prehodom na skrajšani delovni teden pa so — v kratkem — naslednje: Predvsem naj bi preprečili »pohajkovanje« po tovarni. Večina proizvodnih delavcev namreč sproti hodi po potrebni material, ambalažo, vsak zase pospravlja delovno mesto itd., namesto da bi bila delovna mesta tako urejena, da bi večino Časa delavci porabili predvsem za proizvodno delo. Zato zdaj predvidevajo vrsto sprememb v pripravi dela in organizaciji proizvodnje. Za čiščenje in urejanje delovnih mest pred začetkom, ozir. po zaključku delovnega časa bodo na primer skrbeli režijski delavci. Za dostavo materiala, embalaže in vsega drugega, kar je potrebno na delovnem mestu bodo prav tako skrbeli le nekateri posamezniki, samo da bi jim ostalo več časa za produktivno delo. S statutom podjetja, ki ga pripravljajo, in z merili za delitev osebnega dohodka pa bo predvidena tudi materialna odgovornost organizatorjev proizvodnje, če delovna mesta neposrednih proizvajalcev ne bodo pravočasno in prav pripravljena za produktivno delo. Hkrati potekajo tudi razprave, kako naj bi odpravili nepotrebne, oziroma prepogoste »selitve« delavcev iz oddelka v oddelek. Čeprav je slednje dostikrat objektivno pogojeno (včasih na primer s pomanjkanjem surovin), bi se temu z boljšo organizacijo, predvsem pa z bolj odgovornim delom strokovnih služb, tudi lahko marsikdaj izognili. Rezultat tega pa bi bila višja produktivnost in lepši uspeh podjetja in boljši osebni dohodki zaposlenih proizvajalcev. 1 Naposled pa gre tudi za to, da bo kolektiv doumel, da si teh ugodnosti lahko obeta tudi od tega, če bo zares čim bolje izkoriščal delovni čas. Če bi čas odmora trajal res samo pol ure, ne pa ob »pričakovanju« in »pohajanju« pred odmorom in po njem, dejansko še enkrat dlje, se že v tem skrivajo velike rezerve;'toliko večje, če bo uresničeno vse drugo, kar napovedujejo. Gre skratka za to, da se bodo morali vsi skupaj bolj potruditi, če zares želijo v skrajšanem delovnem času — zanj očitno imajo vse pogoje — doseči tisto, kar zdaj in glede na sedanje »navade« uresničijo v normiranem osemurnem delovniku. Važnost na proizvodnjo vrtnin, ®a3 so to pridelki, ki nenehno Migajo stroške življenja, je bilo v ta namen dano tudi precej ^edstev za investiranje. Rezul-so bili dokaj dobri, pri če-je veliko pripomogla tudi a°bra letina. V letošnjem letu je bilo tr-^če z izjemo nekaj pridelkov v času nesezone dobro založeno, /■'iub dobri letini in visoki po-/Jbdbi pa cene niso padle na Primerno raven. V istem času j bledimo dokaj nizke odkupne visoke prodajne cene. Krivdo ,Uub temu ne moremo valiti na rgovsko mrežo (vsaj v pretežni ?efi ne), ampak je treba upo-®vati odvisne stroške trgovine splošno. Največ težav ima Sovina s prevozom blaga, predvsem iz oddaljenih krajev, (j)6r ta traja tudi maksimalno «°Pustno dobo prevoza (7 dni). a škodo, ki v tem času nasta-I)6, železnica ne daje nobenih Namestil, ampak se to v ce-vračuna v ceno blaga, ki s tem močno poraste. Odstotek kala je od artikla do artikla različen, pač odvisen od stopnje pokvarljivpsti. Pogled na transporte blaga, ki prihaja z juga (Makedonije) je žalosten in vreden vsega obsojanja. Že leta nazaj si trgovina prizadeva, da bi še z železnico dogovorila o možnostih boljše manipulacije, vendar je uspeh do sedaj redno izostal. Poleg stroškov, ki izvirajo iz odstotka kala, so še 'naslednji stroški s prebiranjem pridelkov, ki tudi niso majhni. Če poleg tega upoštevamo še nepravilno prevzemanje blaga pri proizvajalcu, ki se premalo oziifa na uveljavitev JUS, potem imamo tu osnovne činite-lje, ki podražujejo blago. Nasproti družbenemu sektorju pa stoji privatni proizvajalec, ki hodi sam na trg in običajno nudi lepše blago, po nižji ceni. Na trgu prodaja po cenah, ki so prilagojene ponudbi in povpraševanju (zjutraj dražje, popoldne ceneje). Takih možnosti pro- dajalec v družbenem sektorju nima. Evidenca zadnjih let kaže, da odkup pridelkov .zelo variira. Letos smo zasledili nekaj višji odkup. Do sedaj je znašal vrednostni odkup 31.875 milijonov, to je 12% več kot lani oziroma v dinarjih 3406 milijonov več. Pri tem je bil povečan odkup od zasebnega sektorja za 2 % (383 milijonov din), od družbenega sektorja pa za 39% (3023 milijonov dinarjev). Pri družbenem sektorju je bil precej visok odkup v skupini vrtnin, manjši pa je bil odkup prašičev in klavne živine ter jajc in fižola. Da je prav v skupini vrtnin izkazan toliko višji odkup, smatramo to kot rezultat akcije za razširitev te proizvodnje, ki je temeljila na pogodbenem sodelovanju med proizvajalcem in potrošnikom. Menimo pa, da bi bilo potrebno doseči tudi širše kooperativno sodelovanje s privatnim proizvajalcem, katerim bi morali nuditi take pogoje, da se jim ne bi splačalo, da pridelke sami vozijo na trg (tu je predvsem vprašanje oddaljenih področij). Pri odkupu kmetijskih pridelkov je še posebno poglavje — prevzem blaga po kakovosti. Do sedaj se skoraj nikoli niso upoštevali JUS standardi. Do neke meje je bilo tako stanje razumljivo v letinah, ko blaga ni bilo na razpolago. Letošnja letina, ki pa je bila zelo bogata skoraj za vse pridelke, pa bi le morala biti nekakšna prelomnica v tradiciji — odkupiti vse, kar kdo prinese. Vendar se je s takšno prakso tudi letos nadaljevalo. Lahko rečemo, da še v večji meri. Prav tu je vzrok, da trgovska mreža ne more nuditi blaga v kvaliteti in asortimentu, kot ga potrošnik zahteva. V večini primerov privatni kmet »odrine« zadrugi le najmanj kvalitetno blago, ostalega pa proda neposredno potrošniku. Tudi tu je odločilna — stimulativna cena! SILVA BRGULJAN »HOČEM VEDETI, KOLIKO SEM ZASLUŽIL!« Delavci nekaterih reških in splitskih podjetij zahtevajo delitev po delu, voditelji pa ne kažejo dovolj razumevanja za te zahteve Pri direktorju »Jadranke«, splitskega podjetja za proizvode iz cementa, se je pred kratkim oglasil delavec in rekel, da ne oo več delal za druge. »Hočem vedeti, kaj je moje,« je rekel. »Vedeti hočem, koliko sem zaslužil in koliko bom dobil!« Direktor je skušal »pomiriti« človeka, ki je stal v njegovi pisarni. Najprej mu je rekel, da je on kot direktor prišel do zaključka, da delitev po fazah proizvodnje ni prinesla pričakovanih rezultatov, da se je kvaliteta proizvodnje poslabšala in da je zato zahteval ponovni prehod na nagrajevanje po kompleksnem učinku. Delavec je pripomnil, da ne more govoriti o kvaliteti proizvodov, vendar pa ve, da delavci zdaj delajo manj in da se najdejo tudi takšni, ki odkrito izjavljajo, da »se ne izplača krepko poprijeti«. Rekel je: »V enem dnevu sem izdelal 2100 cementnih plošč, po planu bi jih moral 1300. Lahko bi jih izdelal še več, pa ne bom, ker jih drugi niti toliko ne!« »Tisti, ki nočejo delati, zaslužijo grajo,« je odgovoril direktor. S tem se je razgovor končal. Zdi se, kakor da direktor »Jadranke« ni doumel bistva delitve po delu. Delavec, ki je tisti dan prišel k njemu, ni dolgo govoril, vendar je mnogo povedal: opozoril je na bistvo problema. Izven podjetja je bilo slišati, da je podjetje doseglo slabše poslovne rezultate prav zato, ker je opustilo prejšnji način delitve. Namesto, da bi si prizadevalo za izpopolnitev obračuna po fazah proizvodnje, se je vodstvo tovarne vrnilo k staremu načinu nagrajevanja, hkrati pa priporočilo ostrejšo kritiko za tiste, ki delajo slabše. DIREKTOR KRITIZIRA VODJE ODDELKOV, TI PA DELAVCE . Na letni skupščini sindikalne podružnice podjetja za čiščenje in pleskanje plovnih objektov in železnih konstrukcij »Brodo-ličilac« na Reki se je nekaj udeležencev pritoževalo zaradi nediscipliniranosti delavcev. Ta kolektiv sicer sodi med najboljša reška podjetja svoje stroke, vendar bi prav gotovo dosegel še večje uspehe, če bi imel bolj stimulativno delitev. »Naši delavci predčasno zapuščajo delovna mesta,« je rekel eden izmed udeležencev razprave. »Večkrat se je zgodilo, da sem prišel na ladjo in našel tam tudi po dvajset naših delavcev, ki niso delali, marveč so lepo sedeli in kadili.« Drug diskutant je rekel: »Ljudje izostajajo zaradi bolezni, kakor se komu zdi, ta ali oni celo vnaprej ve, kdaj bo bolan.« K besedi se je oglasil tudi direktor podjetja: »Brigadirji in delovodje ne zapisujejo nediscipliniranih, čeprav je bilo sklenjeno, da bodo to delali.« Potem je dokaj ostro grajal voditelje proizvodnje, ti pa so v nadaljnji razpravi seveda kritizirali delavce. Toda nihče se ni spomnil, da bi vprašal: kdaj bomo ustanovili ekonomske enote in uvedli delitev po delu? Namesto tega — obtoževanje in, opravičevanje. In kar je še bolj tragično: na koncu so rekli, da je bila skupščina uspešna, čeprav je lahko vsakdo videl, da se je zaključila brez pravih rezultatov. Res je, sprejeli so delovni program, toda kaj to' pomaga, ko pa je ostalo po starem — niti sledu o namenu, uvesti stimulativno delitev. »DALMACIJA-CEMENT« — NIC DRUGAČE Morda bo kdo skušal braniti podjetje »Brodoličilac« in bo rekel: podjetje je majhno, nima strokovnjakov, ki bi organizirali evidenco in obračun. Kaj pa naj rečemo o splitskem podjetju »Dalmacija-cement«? V znanem splitskem kolektivu dela 3000 delavcev. To je kombinat, ki ima več tovarn cementa in azbestno-cementnih proizvodov, v njem je zaposlenih precej strokovnjakov. Delavec Marko Vrdoljak je odkrito povedal na seji delavskega sveta v minulem poletju, da bi »ljudje delali z večjo voljo, če bi videli svoje' rezultate«. Njegov tovariš Anton Milišič je takoj dodal: »Naši delavci ne bodo zainteresirani za delo in ekonomičnost, dokler ne bodo imeli mesečnega obračuna po ekonomskih enotah, kajti šele takrat bodo vedeli, kako je nagrajeno njihovo delo, opravljeno v minulem mesecu!« Po seji je nekdo povedal, da polkvalificirani zidar Josip Ivic, zaposlen pri podjetju »Melioracija«, vsako soboto popoldne, torej po zaključku delovnega tedna, točno izmeri zid, ki ga je sezidal, da ve, koliko je zaslužil. Posamezniki torej lahko merijo in seštevajo svoje storitve, podjetje pa ne more. Ing. An-tun Vidoševič, direktor račun-sko-gospodarskega sektorja v podjetju »Dalmacija-cement«, je skušal upravo podjetja na isti seji delavskega sveta opravičiti pred delavci. »To ni stvar knji-• govodstva,« je rekel. »Knjigovodstvo ugotavlja uspeh celotne ekonoms‘ke enote, šef in ekonomska enota pa morata ugotoviti in poznati prispevek vsakega posameznika.« Kako naj to vesta — brez evidence? Člani delavskega sveta, katerih naloga je bila pregledati polletni obračun, so se ravnali natančno po dnevnem redu. Proučili so gospodarski položaj podjetja in sprejeli sklepe, ki pa niso vsebovali zahtev tistih dveh delavcev. Zgodilo se je tako kakor pet mesecev prej: v kolektivu so organizirali razpravo o pomenu in uvedbi enotnih pokazateljev poslovnega uspeha podjetja. Nekaj delavcev je zahtevalo tudi ponovno uvedbo obračuna po ekonomskih enotah, vendar njihova zahteva ni prišla dlje kot v zapisnik. Očitno je: delavci hočejo vedeti, koliko »zaslužijo«, zato zahtevajo učinkovit obračun in pravičnejšo 'delitev. Posamezni voditelji pa delajo prav nasprotno: namesto da bi tej zahtevi ustregli, jo sprejeli in izkoristili njene prednosti, se izgovarjajo in se zavzemajo za strožjo kritiko, skratka na stranskem tiru iščejo izhod. Tega prav gotovo ne delajo zaradi neznanja, marveč zato, ker zahteva novi način delitve tudi nove napore in postopke, toda tisti, na katere se to nanaša, jih niso pripravljeni sprejeti. Slej ko1 prej pa se bo vendarle treba posloviti od tradicije. DJ. VITEZ RAZMIŠLJANJA OB OBČNEM ZBORU KOPRSKEGA OKRAJNEGA SINDIKALNEGA SVETA' **" ■" — ■ ...... - ■: Prednost ugotavlj anju vzrokov »Naša organizacija se bo v prihodnje poglabljala predvsem v vsebinska in idejna vprašanja pri izdelavi statutov delovnih organizacij. K temu nas usmerjajo nekateri doslej pripravljeni statuti. Iz njih namreč lahko razberemo mnogo starega: določila, ki niso v skladu z ustavo, mnoge rešitve s področja poslovne politike, nadaljnje rasti delovnih enot, samoupravljanja in položaja proizvajalcev in podobno so preveč kompromisne ali nejasne in dopuščajo manevriranje ostankov birokratizma, obrtniškega primitivizma itd ... Mnogi, ki so nagrajeni po času, izrekajo pomisleke o skrajšanju delovnega časa zato, ker bi se jim določeni osebni dohodki avtomatično zmanjšali za osmino. Za takšne odločitve so samo v primeru, če ostane njihov osebni dohodek ob skrajšanem delovnem času na isti ravni. Na osnovi različnega položaja proizvajalcev se torej oblikujejo tudi različni pogledi na skrajšani delovni čas. Zato bo potrebno proučevati vzroke za takšne poglede, jih odstranjevati in dajati utemeljene odgovore nanje, predlagati ustrezne ukrepe, ker bodo samo tako celotni kolektivi res postali nosilci odločitev o skrajšanem delovnem času...« Takšna je bila opredelitev občnega zbora do dveh trenutno najpomembnejših, vendar dolgotrajnih nalog. Udeleženci se niso ob obravnavi teh zadev zadovoljili samo s številkami, koliko statutov je v razpravi, v koli-kerih delovnih organizacijah se dela še ni lotilo, kje se že od- ločajo za krajši delovni tednik in podobno, ampak so razčlenjevali vzroke, zakaj nekje za- zakaj nekje vznikajo nasprotna celotnemu ostajajo, gledišča, razvoju. Takšna so bila tudi nadaljnja stališča in opredelitve, ko je zbor obravnaval probleme, ki vznikajo ob integraciji, kooperaciji in delitvi dohodka. Posamezni udeleženci občnega zbora so opozarjali, da so v delovnih organizacijah po združitvi sicer doseženi določeni materialni uspehi, toda le-te za-senčujejo nekatere osnovne slabosti, ki lahko v perspektivi celo zavro nadaljnji napredek. Osnovna slabost v doslej združenih podjetjih je predvsem, v tem, da so skoraj po pravilu ekonomske pristojnosti in samoupravne pravice okrnjene. To najbolj potrjujejo prirheri, ko večina dislociranih obratov nima lastnega obračuna proizvodnje, ne deli svojega dela čistega dohodka, osebne dohodke razdeljuje po centralnem pravilniku. Niso pa tudi redki primeri, da se akumulacija aktivnega obrata steka v neaktivne, da samoupravljanje ostaja le na papirju, ker se osnovne odločitve za obrat sprejemajo v okviru podjetja kot celote. In vzroki za to? Integracija je bila in je še pogostokrat sredstvo za mehanično spajanjč podjetij, za sanacijo slabih in nerentabilnih delovnih organizacij. Postaja marsikje oblika za enotno nastopanje nasproti družbeni skupnosti, za zapiranje tržišča in podobno. Skratka, marsikje je ob integraciji in poslovno teh- ničnem sodelovanju, ob kooperaciji prevladal samo suh ekonomski izračun, češ vse ostalo bomo uredili pozneje. Toda različen in neenakopraven položaj delovnih kolektivov, ne samo znotraj združene delovne organizacije, temveč tudi pri delitvi sredstev, tako za osebne dohodke kot sredstev za razvoj družbenega standarda delavcev, ki žive v različnih oddaljenih komunah, povzroča negodovanje, povzroča stagnacijo ekonomskih. in družbenih odnosov in predstavlja poleg drugih .činiteljev osnovno oviro za nadaljnji razvoj. Pri oceni sistema delitve do-hodkev je bilo rečeno, da se na današnji stopnji materialne razvitosti pojavljajo nasprotja med umskim in fizičnim delom z nekaterih novih vidikov. Se vedno srečujemo podedovana mnenja, kjer se priznava fizično delo kot edino produktivno, intelektualnemu delu pa se pripisuje neproduktivnost. Zato tudi tako malo posluha za smotrno, perspektivno kadrovanje, za trditve, zakaj nam bo inženir, zakaj ekonomist itd., saj tako vse prodamo, kar ustvarimo, imeli ga bomo le tako, da bo z visokimi dohodki zniževal naša že tako skromna sredstva za osebne dohodke. In drug vzrok, da je ponekod premajhen posluh za modernizacijo podjetja, za sodobne koncepte v samoupravi, je tudi v sistemu delitve dohodka. V zadnjem obdobju nastajajo problemi zato, ker je dobršen del umskih delavcev še vedno v na pol mezdnem odnosu, ker senji- OBCNI ZBOR OBSS JESENICE Možnosti za hitrejši gospodarski vzpon V letošnjem letu je gospodarstvo jeseniške občine napre- ; d-ovallo le za 2 do 3 odstotke v primerjavi z lanskoletno realizacijo. Kje so vzroki tako skromnih rezultatov in kaj naj sindikati store, da bi jeseniško gospodarstvo hitreje napredovalo? To vprašanje je bilo ena glavnih tem na nedavnem občnem zboru občinskega sindikalnega sveta na Jesenicah. V poročilu predsedstva in tudi v številnih razpravah je bilo večkrat poudarjeno: »So še številne možnlosti za dosego boljših gospodarskih rezultatov.« Zaostajanje za splošnim gospodarskim napredkom v državi namreč ni samo posledica objektivnih težav. (Takšne težave so, in močnio jih je občutiti pred vsem v železarni, ki v družbenem produktu občine sodeluje z več kot tričetrtinskim deležem.) Mnogo je - subjektivnih slabosti (tudi v železarni), o katerih so zlasti veliko govorili. Naj iz poročila in razprav povzamem nekaj misli. Rekonstrukcija v železarni ne bi smela vplivati na normalni gospodarski razvoj, zasnovan na njenih sedanjih proizvodnih zmogljivostih. Pa vendar vpliva. Strokovni kader se je na primer bolj ukvarjal z rekonstrukcijo, manj s proizvodnjo. Organizacija dela ni napredovala. Delovna disciplina je slabša ktot prej. Posledice so: nižja delovna storilnost, malomarno izpolnjevanje delovnih nalog, poslabšanje medsebojnih odnosov. Takih pojavov je precej tudi v drugih delovnih organizacijah. V »Lesnem servisu«, ki so ga morali »likvidirati«, kot je rečeno v poročilu, so povprečno izkoriščali delovni čas samo štiri ure. Disciplina in odnos do dela je problem številka ena skoraj v vseh kolektivih. Organizacija dela je skoraj povsod zastarela. Podjetja nimajo organizacijskih shem, prilagojenih perspektivi njihovega razvoja. In še mnogo je tega. Vsi ti problemi pa imajo skupni imenovalec, oziroma skupni vzrok: proizvajalec ni dovolj materialno zainteresiran za boljše gospodarjenje: se pravi za večjo rentabilnost, za izkoriščanje skritih rezerv, za bolj ekonomično poslovanje, za večjo proizvodnost itd., saj nima dovolj možnosti, da bi neposredno odločal o delitvi. Ne gre pa samb za delitev osebnih dohodkov, ki je mnogokje že stvar ekonomskih enot, pač pa tudi za delitev vseh ustvarjenih sredstev v okviru ekonomske enote. Na tem področju so centralistične težnje še zelo močne. Zaradi tega je delavsko upravljanje v mnogih podjetjih zgolj formalno. Nekje nekaj odločijo, organi delavskega upravljanja njihovo odločitev formalno potrdijo, delavci pa sploh ne vedo, za kaj gre. V poročilu je bilo rečeno: »Ugotovitev, da delavsko samoupravljanje doživlja nekakšno mrtvto obdobje v svojem razvoju, terja analizo vzrokov tega. Po našem mnenju je eden od vzrokov v neuveljavljanju načela delitve po delu, odnlosno pri oblikovanju in delitvi dohodka. Pogoj za nadaljni razvoj delavskega samoupravljanja pa je prav v neposrednem soodločanju proizvajalcev pri oblikovanju in delitvi ustvarjenega dohodka. Kjer neposredni proizvajalci odločajo o sredstvih, ki jih ustvarjajo, po lastnih presojah — seveda v določenih okvirih in proporcih — ugotavljamo tudi uspešno decentralizacijo delavskega samoupravljanja in obratno, kjer je delitev centralna, imamo tudi delavsko samoupravljanje centralizirano. V naši komuni imamo prve in druge primere. Pri vseh pa je potrebna nova spodbuda za poglabljanje načela delitve po delu in s tem tudi za uveljavljanje delavskega samoupravljanja.« Zaradi tega tudi delitev osebnih dohodkov po proizvodnih uspehih posameznika, ekonomske enote in podjetja ne napreduje tako, kot je bilo pričakovati. Na občnem zboru so ugotovili, da v nobeni delovni skup-nlosti nimajo takšnega sistema delitve po delu, da bi bili lahko z njim zadovoljni. Vse preveč je še primerov, da ne nagraju- , jejo delavcev za vloženo delo v minulem mesecu. Dogaja se, da dobijo delavci za Obdobje, v katerem so največ naredili, nižjo akontacijo od povprečne. Notranja delitev še vendo temelji na klasičnih osnovah, ktot so na primer »fiksne postavke«, ki predstavljajo tudi 90 odstotkov celotnega osebnega dohodka, dodatki na leta službe, premije itd. Višina osebnega dohodka tako ni odraz prizadevnosti posameznika in kolektiva, v katerem dela, ampak pretežno odraz subjektivnih ocen nekaterih vodilnih ljudi. Vzroki vsega tistega, čemur zdaj rečejo — subjektivne sla- bosti, so jasne. Torej ni dovolj, če sindikati le pozivajo proizvajalce v boj Za večjo storilnost in boljše gospodarjenje, za večjo udeležbo pri upravljanju z, gesli o njihovih pravicah in dolžnostih in z apeli za njihovo razredno zavest. Zdaj se naša zavest kaže v preudarnem gospodarjenju in v spodbudni delitvi. Izbojevati možnosti, da proizvajalec res lahko odloča na vseh teh področjih — to je naloga sindikata, ki sicer ni nova, vendar je bilo potrebno, da so jo na jeseniškem občnem zboru še zlasti močno poudarili. Ko bo gospodarjenje stvar slehernega proizvajalca, bo tudi manj tistih »subjektivnih slabosti«, o katerih so govorili, hkrati pa bo mogoče resneje in hitreje, bolj vsebinsko poglobljeno izpolnjevati vse dandanašnje aktualne naloge, kot so statuti delovnih organizacij in uvajanje 42-urnega delovnega tedna. (Škoda je le, da razprava ni temeljila na podrobnih analizah gospodarjenja v jeseniški komuni.) J. V. hov osebni dohodek ne oblikuje v odvisnosti od delovnih rezultatov, temveč je navadno vnaprej določen ali pa vezan na neka splošna, nestimulativna merila. Tako pri mnogih ni dovolj interesa za delo, za sodobne koncepte v proizvodnji, za modernizacijo in podobno. In iz tega, iz takšnih praktičnih rešitev, izvirajo tudi različni idejni vplivi in nasprotja, kot na primer mojstrska miselnost, katere nosilci so razen mojstrov tudi delavci sami, strokovnjaki, pogostokrat organi upravljanja in celo posamezniki v vodstvih družbenopolitičnih organizacij. Družbeni konflikti in interesi, ki nastajajo v takih pogojih, otežujejo tak tehnično-tehnološki proces proizvodnje, ki bi omogočal in pospeševal nadaljnji razvoj. Slabosti, ki se kažejo v gospodarjenju, šo torej posledica v nedograjenosti strokovnih služb, pomanjkanju posluha za analitske in razvojne službe, zanemarjanju in podcenjevanju analize tržišča, improvizirani sistemi delitve, ki nimajo za osnovo pravilno ovrednotenje dela. V praksi pogostokrat vznikajo različni pogledi na produktivnost in oblikovanje oziroma delitev osebnih dohodkov. Ponekod odrekajo proizvajalcem pravico, da bi v skladu s produktivnostjo delili osebni dohodek. Predvsem gre za primere produktivnosti, ki je ustvarjena z mnogimi tehničnimi sredstvi kot rezultat pravilne politike vlaganj delovne organizacije. Gre za primere, ko proizvajalci odrejajo sredstva za osebne dohodke sicer trenutno nad produktivnostjo, ker so prejšnja leta zategovali pasove, da so lahko tehnično bolje opremili svoje obrate. Še vedno se skuša z večjo delovno disciplino in z večjimi fizičnimi napori izsiliti zadnje možnosti za dvig storilnosti. Ob takšnih mnenjih pa lahko postane boj za večjo produktivnost le politična fraza. Oblikovanje in delitev dohodka velja torej ocenjevati od primera do primera in' ne shematično. Na občnem zboru je bila nanizana vrsta številk in podatkov iz najrazličnejših področij. Toda razprava se ni omejila samo na ugotovitve, temveč predvsem na razčlenjevanje vzrokov, ki so privedli do takšnih ali drugačnih posledic in napačnih gledišč. Razčlenjevanje nekaterih ekonomskih, družbeno-političnih in idejnih vprašanj s tega zornega kota je predvsem opozorilo, kje je bila praksa sindikalnih organizacij slaba, v čem bo treba spremeniti delo. Takšno razčlenjevanje vzrokov in posledic pa ima za praktično delo sindikalnih organizacij v podjetjih dvojni pomen: odločiti se bodo morale za drugačno metodo dela in predvsem razčlenjevati vzroke, ki ovirajo razvoj, da bodo lahko aktivno posegale na vsa področja in dogajanja. In v tem je velik pomen letošnjega občnega zbora koprskega sindikalnega sveta. PETER DORNIK Z OBČNEGA ZBORA ObSS HRASTNIK Polovičarski obračun Sodeč po obeh poročilih, de- stvih sindikalnih podružnic ne-loma pa tudi po razpravi, so ne- aktivne člane z novimi, kljub razvito delavsko in družbeno upravljanje ter nespodbudna de- litev osebnih dohodkov glavna družbeno ekonomska vprašanja v hrastniški občini, ki so jih dolžna reševati tudi sindikalna vodstva. Za razliko od mnogih drugih občin bi kazalo v hrastniški — vsaj po navedbah občnega zbora — najprej vodilne ljudi v de- temu pa se stanje ni veliko izboljšalo. V dokaz nekaj ugotovitev, navedenih v letnem poročilu občinskega sindikalnega sveta: »Med občinskim sindikalnim svetom, plenumom in sindikalnimi podružnicami ni bilo tesne povezave. Člani plenuma se niso preveč poglabljali v problematiko svojih sindikalnih podružnic, razen tega pa na pl®' lovnih organizacijah in v druž- narnih zasedanjih niso opozar benih službah prepričati o koristnosti »novotarij« v gospodarjenju, upravljanju in notranji delitvi dohodka. Posamezniki namreč menijo, da so ekonomske enote in prenos samoupravnih pravic in dolžnosti na neposredne proizvajalce — modni krik, na splošno pa se zahtevam sindikalnih vodstev po decentralizaciji gospodarjenja in upravljanja zoperstavljajo z izgovarjanjem na rekonstrukcijo, na premajhno izobraženost delavcev ali na zunanje pogoje, češ da ti ne dovolijo, da bi delovni kolektiv »razbili«. Delavsko upravljanje je zato slabo razvito, v večjih podjetjih celo slabše kakor v manjših. Politiko gospodarjenja in upravljanja krojijo posamezniki oziroma manjše skupine ljudi, delavski sveti in upravni odbori pa se poredkoma sestajajo in še tedaj jali na probleme. Udeležba je bila mizerna. Odsotni člani se večinoma niti opravičili niso, kaj šele, da bi sodelovanje oziroma delo v plenumu čutili kot svojo dolžnost.« Po teh stavkih lahko sodimo, da dosedanji funkcionarji niso resno jemali svojih nalog. Nepojasnjeno pa je ostalo, kaj je predsedstvo občinskega sindikalnega sveta storilo, da bi jih zdramilo in jim praktično pomagalo pri delu? (Pomanjkljivosti se verjetno niso pokazale šele ob zaključku mandatne dobe.) In kako je pred upravnimi vodstvi tistih podjetij, kjer se delavsko samoupravljanje ne razvija, argumentiralo takšno organizacijo dela in upravljanje, da bi vsi člani kolektiva kar najbolj neposredno odločali o vprašanjih dela, o urejanju medsebojnih odnosov, o delitvi dohodka in o vseh drugih vprašanjih, ki se tičejo njihovega samo prikimujejo. Vrhu tega, ekonomskega položaja. Mar sa-delavski sveti ne seznanjajo s.vo- mo s sklicevanjem na novo jih volivcev s sklepi, pri odloča- ustavo? $u.Pa.n® upoštevajo sugestij, Deloma je odgovorii na to ki jih dajejo delavci za boljšo , , . .. . x. .. „ proizvodnjo, večjo produktivnost vprašanje predsednik občinske- in ekonomičnost. Enako neprizanesljivo in ekskluzivno je občni zbor o§enil tudi razmere v družbenih službah: »Družbeno upravljanje slabo napreduje iz dveh razlogov. Prvič zaradi skrajne malomarnosti članstva, drugič pa zavoljo neverjetnega nezaupanja nekaterih organov in posameznikov vanje. Odrekajo jim sposobnost, da bi sami upravljali, delali in odločali.« Faktografski splet očitkov je občni zbor dopolnil še z ugotovitvijo, da se marsikje še vedno tolerira staro nagrajevanje iz bojazni, da bi stimulativna deli- ga sindikalnega sveta, ko j® dejal: »Občinska zveza sindikatov in sindikalne podružnice so resda velikokrat razpravljale o potrebi po poglobljenem upravljanju in o nujnosti, da se v večjih gospodarskih organizacijah formirajo ekonomske enote, vs® skupaj pa so bile le blede zahteve, potem pa smo se povlekli nazaj, češ bo že kako In cel® nasedali pomislekom, da bi stimulativna delitev osebnih dohodkov kvarila politično razpoloženje.« Očividno so se navzoči strinjali in zadovoljili s to kritiko, tev osebnih dohodkov in vsi pro- kajti nihče ni temu ugovarjal, "" * niti se poskušal dokopati do vzrokov tega umika in nasedanja. Celo v občinskem sindikalnem vodstvu ne. Skoda. Mogoč® bi kritična ocena občinskeg® sindikalnega vodstva pokazal® jedro problema? Če je dajal® vodstvom sindikalnih podružni® zgolj splošno mobilizacijske, načelne. in parolarske napotke, kakršne so dobili delegati n® V svoje opravičilo so navedli zadnjem letnem občnem zbor® gresivni ukrepi za večjo proizvodnjo in izboljšanje kakovosti dela kvarili »politično šti-mungo«. SAMOOBTOZBE Razumljivo, da so se zborovalci morali vprašati, ali ni sindikat kot organizator in mobili-zator delavskega razreda sokriv nezadovoljive bilance v delavskem ih družbenem upravljanju. premalo premišljeno kadrovanje. Socialistična zveza, Zveza komunistov in sindikati stalno menjujejo vodilne delavce in jih drug drugemu odvzemajo, kar seveda ne vpliva dobro na izpolnjevanje nalog. Na pobudo občinskega sindikalnega sveta so sicer med letom zamenjavali tako v plenumu kakor v vod- Z OBČNEGA ZBORA ObSS V DOMŽALAH Zaostanek v pripravah statutov Lahko, da je bilo malce ironije v besedah enega izmed delegatov na občnem zboru občinskih sindikatov v Domžalah, ko je govoril o statutih delovnih Organizacij. Sicer pa gre za tole ugotovitev: kjer so že pač začeli pripravljati statute, imajo sedaj — na sredi oktobra — osnutek prvega in zadnjega poglavja, poglavja o delovnih razmerjih in poglavja o organizaciji upravljanja, med obema pa je še vedno nekaj poglavij praznine in za njo tudi ni izoblikovanih stališč do sedanjega in prihodnjega razvoja ekonomskih in družbenih odnosov. Kolikor pa je že izjem, pa samo potrjujejo to ugotovitev. A kot kaže, ta pripomba ni bila samo zajedljiva, temveč hkrati tudi nič manj resnična. Zadnji podatki o pripravah statutov delovnih organizacij v domžalski občini namreč v celoti potrjujejo ugotovitev, da je zaostanek veliko večji, kot: pa bi smel biti v tem času. Tako ima doslej od vseh 76 delovnih organizacij v tej občini le šest kolektivov pripravljene osnutke statutov. Za dvajset med njimi je statutarna komisija občinskih sindikatov ugotovila, da so pravzaprav njihove komisije šele začele zbirati gradivo za teze o statutih, medtem ko v petdesetih delovnih organizacijah sploh še niso začeli oblikovati svojih internih ustav. Tako postaja sredi, oktobra čedalje bolj pomembno vprašanje, zakaj tolikšen zaostanek? Pravzaprav: ali so vzroki res tako zelo objektivni, da bo večina delovnih organizacij izoblikovala in sprejela svoje statute šele v »zadnjih štirinajstih dneh« pred aprilom prihodnjega leta, kajti sprejeti jih bo morala, saj jih v tem zavezuje nova ustava? Glavni argument za opravičilo te zamude so kadri. V večini delovnih organizacij namreč pripominjajo, da statutov ne morejo izoblikovati, ker nimajo strokovnjakov. In bržčas je to za marsikatero delovno organizacijo'' tudi povsem res. Samo nekaj povsem drugega je, če se lahko s takim odgovorom in s tako formulirano resnico tudi v celoti zadovoljimo in sprijaznimo. Malce nelogičnosti je namreč že v samem argumentu. Nelogičnosti v tem, da bi lahko v tistih delovnih organizacijah, kjer pač nimajo dovolj lastnega strokovnega kadra, poiskali pomoč pri drugih kolektivih, strokovnih društvih, zavodih... Toda kakšnega posebnega povpraševanja po pomoči pri oblikovanju statutov in nerešenih ekonomskih in družbenih problemov doslej še ni bilo. Razen tega: premalo prepričljivo je utemeljevati lastno nesposobnost, še preden sploh poskusiš nekaj narediti. In slednjič, če je kader, ki ga imajo delovne organizacije, že zdaj moralno in materialno odgovoren za razvoj proizvajalnih sil in sredstev, če za sestavo statutov delovnih or ganizacij, za priprave in uvedb® 42-urnega delovnega tednika i® za sestavo 7-letnih perspektiv' nih planov, potem obračun ®* mogel biti uspešnejši, kakor J® bil. Vsekakor pa je bil polovi' Carski; M. K. ta kader že zdaj usmerja prot* vodnjo, določa obseg, ekonomi*' nost in rentabilnost v poslov®' n ju, ali potemtakem res prev®® zahtevamo od njega, če ter j®' mo, da jasneje začrta tudi P®r' spektivo? Če terjamo od nj®Sa! da v tej perspektivi išče tu® boljše ekonomske in družb®11 rešitve problemov? Kje in kakšni so ti glob1^ vzroki za zaostanek pri oblivu vanju internih ustav delovni® kolektivov, občni zbor dornž®* skih sindikatov sicer ni dal končnega odgovora. IzoblikoV®. pa se je namesto tega sklep: j* časa za odlašanje. In predvs®® sindikati v delovnih organi*’ cijah bodo morali — če ne drv gače, tudi s pomočjo družb®® intervencije — zagotoviti, bodo v vseh delovnih kolektiv , začeli intenzivno pripravi)® statute in s tem oblikovati čela njihovega sedanjega perspektivnega razvoja ekon®n skih in družbenih odnosov. S. »* "Ti opla Kolpa in ribe v njej, ki pomotoma za-JL grabijo tudi za trnek, zidanice s slovečo metliško črnino in seveda iz narodnoosvobodilne vojne znani kraji bi bili že davno močna turistična vaba, če bi ne bili tujci zvečer v zadregi, kje bodo prenočevali in če vožnja čez Gorjance n? bi bila tako zoprno poskočna zaradi slabe makadamske ceste. Ti dve oviri sta tako rekoč že odstranjeni. V Metliki so zgradili hotel s 70 posteljami, ki bo v kratkem odprt, čez Gorjance pa je stekel črn trak dsfaltirar ne ceste, ki bo sčasoma povezoval Dolenjsko s Plit-vičkimi jezeri, Gorskim ko-tarjem in morjem ... Nič čudnega, če Metličani kujejo velike načrte o razvoju turizma. Tujim gostom na ljubo bo turistično društvo predvidoma že prihodnje leto uredilo informativno pisarno, poskrbelo, da se iz prahu poza- BO ŽE KAKO be izkopljejo stari belokranjski ljudski običaji in vključijo v programe vsakoletnih folklornih festivalov, s katerimi naj bi poživili turizem, v občinskem načrtu 7-letnega turističnega razvoja pa je predvidena še ■ prodaja spominčkov, ureditev in povečanje parkov, nasadov ter zelenic v Metliki in Gradacu ... Poleg te nove očesne paše pa so seveda predvideli tudi nove objekte, naprave in službe, ki naj bi povečale udobje gostov. Do 1965. leta bo urejeno kopališče ob Kolpi. Kabine, restavracija, parkirni prostor in weekend hišice. Postopno bodo izboljšali javno razsvetljavo, kanalizacijo, zbiranje in odvoz smeti in tako naprej. Postopno pa bo naraščal tudi turizem. V občinskem 7-letnem načrtu je zapisano, da se bo domači turizem letno povečeval za 35 odstotkov, inozemski pa za 100 odstotkov. In sicer tranzitni hitreje kakor stacionarni, zato je predvideni jforast nočnin nekoliko skromnejši: letno naj bi porastel pri domačih turistih za 23 %. Sicer pa vam lahko postrežejo z natančnejšimi podatki: 1970. leta bo metliško občino obiskalo 35 tisoč 202 (ne 35.212) turistov, od tega 28.065 domačih in 7137 tujih. Domači bodo prenočili tam 31.420-krat in tuji 2560-krat. Vsi skupaj bodo predvidoma pustili v metliški občini 73,191.000 dinarjev... Da, še tole: najbrž bodo med inozemci prevladovali nemški in avstrijski turisti. Pa recite, če načrt ni skrbno izdelan! Razmišljajo tudi o razvoju industrije- Sedanji tekstilni obrati naj bi se v perspektivi razvili v soliden tekstilni »bazenček«, ki bi kmečki mladini zagota\r ljal delo in kruh in jo odvračal od sedanjega koketiranja z industrijskimi središči in s tujino. Ta razvada je namreč nekatere že pričela skrbeti. Nikar pa Metličanov "he sprašujte, kakšne načrte imajo glede družbene prehrane. Za zdaj problem ni akuten, vsaj po njihovem mnenju, kajti tistih 150 delavcev in uslužbencev, ki ne morejo kositi in večerjati doma, kar v redu prehranjujejo zasebni gostilničarji. In seveda čisti dohodek, če ga je kaj, spravijo v svoje žepe. Da bi v novem hotelu kuhali za abonente? Kje Pa! Cas bi najbrž že imeli, med tednom ne pričakujejo veliko tujih gostov, samo cen ne bi mogli prilagoditi abonentskim denarnicam. / Res nerodna zadeva, tako nerodna, da ne 'preostane drugega kakor prepustiti skrb za družbeno prehrano zasebnim gostilničarjem za toliko časa, dokler je metliške tovarne vsaka zase ali skupno ne rešijo. To povedo Metličani enako resno in mimo, kakor do enic natančno izračuna^ ( no število turistov, ki bodo ' 1970. leta obiskali metliško občino... M. NOVA METODA Živimo v obdobju nagle rasti našega gospodarstva, ki nujno terja novo metodo v obravnavanju gospodarskih problemov. Le-ti so namreč že tako zamotani, da jih lahko dodobra spoznamo le, če se znanstveno poglobimo vanje, torej, če jih analiziramo. Tako so tudi v podjetju »Kopito«, ki proizvaja čevljarske potrebščine, letos na pomlad sklenili, da poslej ne bodo več razpravljali o svoji problematiki na star način, ki je bil površen in zaradi tega neučinkovit. Temu njihovemu sklepu je razen splošnega družbenega vpliva botrovala tudi ugotovitev, vsebovana v obračunu prvega četrtletja, po kateri so izpolnili komaj 92 % trimesečnega plana in dosegli 95 % lanske realizacije. Na sestanku delavskega sveta so predlagali kolegiju, naj napravi temeljito analizo gospodarskega stanja in kolegij je njihov predlog sprejel. Potlej so Se člani kolegija dva meseca sestajali in analitično ocenjevali nastalo situacijo, direktorjeva tajnica pa je bedela nad nedotakljivostjo njihovih sestankov in naročala tehnikom ter mojstrom, ki so hoteli z njimi govoriti o proizvodnih problemih, naj se oglasijo takrat, ko bo analiza gotova. Rezultat tega prizadevanja je bila šestin- trideset s1*ani dolga analiza, ki so jo prebrali na izredni seji delavskega sveta. Iz nje je bilo razvidno, da »plana niso izpolnili predvsem zaradi tega, ker so naredili za 12 % manj proizvodov kot so predvidevali, svoje izdelke pa so podražili komaj za 4 %. V analizi je bila podrobno obdelana vsaka partija in pozicija, ocenili so vse centralne gospodarske probleme podjetja ter jih dokumentirali. Delavski svet je člane kolegija nagradil z javno pohvalo, izraženo v besedah in denarju, ter naročil direktorju, naj izvod analize, vezan v usnje, položi v vitrino, kjer hrani pravilnike, pravila in drugo notranjo zakonodajo. Mesec dni kasneje pa jih je polletni obračun presenetil z ugotovitvijo, da so gospodarski rezultati še slabši, kot so bili v prvem četrtletju.. Izpolnili so le 87 % plana in dosegli 90 % lanske realizacije. Spet so se sestali člani delavskega sveta in ugibali, kako se je vendar moglo zgoditi, da je njihova proizvodnja kljub analizi manjša, kot je bila. Obveljalo je mnenje, da analiza, ki so jo naredili člani kolegija, najbrž ni bila dovolj temeljita, ker je pri njej sodelovalo premalo ljudi. Treba jo bo narediti znova; tokrat naj bi jo izdelala ko- misija, v kateri naj bi bili razen kolegija še vsi drugi vodilni tovariši iz uprave in šefi ekonomskih enot. Komisija se je takoj sestala in delovala dva meseca in tretjega pol. Kdor je tiste dni iskal svojega obratovodjo z željo, da bi mu povedal, kaj naj dela ali pa ga je hotel opozoriti, da je v obratu zmanjkalo materiala, je naletel na tajnico, ki je dežurala pred sejno sobo in ki ga je opozorila, naj počaka, da bo analiza gotova. Ko je predstavnik komisije prebral na izredni seji delavskega sveta triinšestdeset strani dolgo analizo, so se vodilni tovariši in organi delavskega upravljanja oddahnili. Imeli so takšno analizo, da bi se z njo lahko postavili na slehernem medobčinskem ali celo med-okrajnem tekmovanju, saj ni dokumentirano ocenila in s po- " datki osvetlila samo gospodarjenja celotnega podjetja,. pač pa tudi sleherni problem vsake posamezne ekonomske enote. Člane komisije je delavski svet nagradil, njihov proizvod pa so spet vezali v usnje in ga položili v direktorjevo vitrino. Ker so vsi vodilni tovariši tako dolgo delali analizo, niso mogli pravočasno izračunati, kakšni so bili . gospodarski rezultati v devetih mesecih letošnjega leta. Ko so to pred dnevi le storili, so ugotovili, da so izpolnili komaj 78 % plana in dosegli 81 % lanske realizacije. Delavski svet se je nad temi podatki resno zamislil. Po dolgi in temeljiti razpravi je prevladalo mnenje, da zadnja analiza kljub vsej svoji tehtnosti najbrž še ni bila dovolj popolna in da bo treba narediti novo, hkrati pa je v komisijo imenoval še mojstre, delovodje, preddelavce, vse člane samoupravnih organov in vodstev družbeno političnih' organizacij. Razširjena komisija z» izdelavo nove analize že deluje. Sestaja se v sindikalni dvorani, kajti vsi drugi prostori so zanjo pretesni. Direktor pa je pri obrtnem podjetju »Mizar« naročil novo vitrino. JANEZ VOLJČ ■mnau V naši občini že sedem let deluje podjetje Stružnica in do pred kakim letom dni je njegov delovni kolektiv veljal za vzor sloge in tovariškega sporazumevanja. Nikoli se niso kregali in vse tegobe, ki jih' prinaša prehodno obdobje, so reševali v zgledni solidarnosti med neposrednimi in posrednimi proizvajalci, po domače med delavci in upravo. Nikoli tudi nisi slišal, da bi kdo iz tega kolektiva v občinski gostilni kritiziral direktorja Stružnice, kar se je pogosto dogajalo pri tovariših iz drugih kolektivov. Minulo zimo pa je v tem podjetju izbruhnil prvi spor v njegovi zgodovini. Dogodke vam bom popisal, kot so sledili. Najprej je direktor na seji upravnega odbora dejal: . »Tako ne gre več naprej. Brez strokovnjakov ne bom delal!« Ni znano, kaj so mu odgovorili člani upravnega odbora, kajti zapisnik tiste seje ni bil objavljen. Vest o zgoraj navedeni direktorjevi izjavi pa je krožila po kolektivu in na svojem potovanju postala 'tako alarmantna, da ji je delavski svet na prihodnjem zasedanju posvetil posebno točko dnevnega reda. Direktorja so vprašali: »Kaj ste mislili s tem: brez strokovnjakov ne bom delal?« Obratovodja strojnega obrata pa je pripomnil: »Mi torej, po vašem, nismo strokovnjaki?« Direktor je pojasnil: »Nikoli nisem mislil in niti rekel kaj thkega. Vsi ste stro-Ifpvnjaki, dobri delavci, mojstri in tehniki, vsa čast, tovariši, toda mi nujno potrebujemo še inženirja. Tako smo se razširili in začeli izdelovati toliko novih proizvodov, da brez inženirja ne moremo dobro Aapraviti tega, kar zdaj delamo, kaj šele, -da bi napredovali. Trdno sem prepričan, da to mojo željo razumete in da jo boste podprli.« Tako lepo je govoril, da bi kamen omehčal, članov delavskega sveta pa ni. Niso ga "razumeli in njegove želje niso podprli. Delovodja obdelovalnice je dejal: »V minulih sedmih letih smo brez inženirja za trikrat povečali bruto dohodek in zdaj smo osvojili proizvodnjo dvanajstih novih strojev. Poudarjam, z nagim lastnim strokovnim znanjem, ki vam zdaj nenadoma ne zadostuje več.« Člani delavskega sveta so mu pritrjevali. Direktor pa je trmasto vztrajal: STROKOVNJAKOV j HE PoTRE3uJBHo\ »Brez inženirja ne bom delal!« Povedal jim je še, da se je z nekom že pogovarjal o tej zadevi in da je tovariš, ki je znan strokovnjak v njihovi stroki, pripravljen priti k njim. »Njegove zahteve niso pretirane in ne bo jih težko izpolniti, če boste razumeli, kako zelo ga' potrebujemo, saj bi nam vsem koristil. Samo sedemdeset tisoč in stanovanje. Kaj je to za nas, saj bi nam prislužil desetkrat toliko na mesec.« »Ne!« so se drug za drugim oglašali člani delavskega sveta. »Nihče ne bo živel na račun naših žuljev!« »Nikomur ne bomo podpirali lenobe!« »Mi ustvarjamo sredstva in mi bomo odločali!« Potem so še obtožili direktorja, da se zavzema za inženirja, ker sedaj prejema samo šestdeset tisoč dinarjev osebnih dohodkov, potem pa bi jih moral najmanj osemdeset tisoč, da bi ohranili razmerje. Zato so z demokratičnim glasovanjem odklonili direktorjevo zahtevo z obrazložitvijo, da je kolektiv’ dovolj zrel in strokovno podkovan in zaradi tega ne potrebuje nobenega inženirja. Nedavno tega pa so v podjetju Stružnica ugotovili, da nimajo dovolj denarjaVza izplačilo osebnih dohodkov, imajo pa čez 200 milijonov dolgov, kajti stroji, ki jih zdaj izdelujejo, so tako slabi, da jim jih kupci pošiljajo nazaj in jih seveda ne plačajo. Delavski svet je razpravljal o nastali situaciji in ker mu drugega ni preostalo, je demokratično znižal osebne dohodke vsem zaposlenim za deset odstotkov. i Zdaj bi radi našli inženirja, toda prej morajo najti direktorja, ki je te dni podal ostavko in nekoga, ki bo plačal njihove dolgove. ' J. V. Na svoji peti redni seji je izvršni odbor njihove sindikalne podružnice sprejel jako zelo pomembne sklepe: 1. Sindikalna podružnica bo, kakor prejšnja leta, nabavila za članstvo jabolka po ugodni ceni. Sindikalni poverjeniki naj sestavijo seznam naročnikov in želene količine jabolk. 2. Sindikalna podružnica prevzame plačilo prtov, ki jih bodo člani delovnega kolektiva dobili za 40-letnico podjetja. 3. Ga ni. 4. Ga ni. \ ■ 5. (V oklepaju.} Do L aprita 1964 morajo biti sestavljeni statuti gospodarskih organizacij. Pri nas je v ta namen izvoljena posebna komisija. Takoj, ko bo statut pripravila, bo izvršni odbor dobil material na vpogled in v razpravo. Podatki so vzeti iz članka tovarniškega glasila in upamo, da so verodostojni. Le naslov je nekolikanj sporen. Glasi se: Sindikalna podružnica in njen program. Glede na vsebino prispevka bi bilo bolje, če bi se glasil: Sindikalna trgovina in njen program ali Sindikalna podružnica in njena trgovina. Toda svoboda tiska je z ustavo zagotovljena slehernemu državljanu, zato štejte to pripombo kot bežen pomislek, ki ga urednik tako ne bi mogel več upoštevati, ker je pač članek že izšel. Kar se sklepov tiče, pa samo tole: NEKI ROMAN IMA NASLOV: KRISTUS SE JE USTAVIL V EBOLIJU, V OMENJENI SINDIKALNI PODRUŽNICI Pravo mesto listom kolektivov v statutih Iz republiške ustave izhaja, da je delo organov družbenega in delavskega samoupravljanja javno in da morajo ti obveščati člane svojih delovnih skupnosti o delu. Zato se mi zdi, da je potrebno načelo javnosti in način financiranja v delovni skupnosti zagotoviti tudi na ta način, da jim damo potrebno mesto v statutih. Zdi se mi, da b: morali v statutih opredeliti mesto lista, povedati, da je to list d, ovnega kolektiva, zadolžiti uredniški odbor, da objavlja v listu vse važne odločitve, sklepe in probleme delovne organizacije, piše o delu organov upravljanja, o delovnih uspehih družbeno-političnih organizacij itd. Zaželeno je tudi, da bi listi organizirali razgovore z delavci, itd. Skratka, v listih naj najde prostor vse, kar se dogaja v delovni organizaciji. Takšen način informiranja, bolje rečeno, pripravljanja na razne pomembne odločitve, bi morale podpirati tudi sindikalne organizacije. Do zdaj se večkrat dogodi, da je v listu objavljeno samo kratko obvestilo, da je na primer delavski svet sprejel sklep o povečanju skladov v breme osebnih dohodkov. Nič pa ni prej povedanega — in tudi pogostokrat pozneje ne — zakaj je to potrebno. Dosedanja praksa nas' opozarja, da delovni ljudje sprejemajo sklepe, pa čeprav gre za precejšnje izdatke, brez tehtnih pomislekov, če vedo, v kakšen namen bo denar potrošen, kakšne koristi bo prinesla neka dajatev in podobno. Nasprotno, torej, če ni predhodnih obvestil, razgovorov itd., in če So postavljeni pred gotovo dejstvo, lahko to povzroča'upravičeno negodovanje. Skratka, listi naj ne bi bili samo sredstvo za. obveščanje članov delovnčga kolektiva, temveč sredstvo za aktivizacijo. In na to naj bi bila pozorna tudi sindikalna organizacija pri sestavljanju statutov ter naj zahteva, da se takšna stališča vnesejo v statut. • MARIBOR: Urbanistična renesansa Maribor doživlja najtežje trenutke svoje urbanistične renesanse. Tradicionalnih vpadnic v mesto ni več. Prejšnji teden so označili na levem in desnem bregu Drave obvozne poti, po katerih hrumi ves mestni in tranzitni promet proti glavnemu mostu, ki zadnjič v svoji zgodovini požira prav ves promet z enega brega Drave na drugi breg. Ko bo odpadla potreba po obvoznih poteh, kar naj bi bilo že na dan republike, bo promet stekel čez novi magistralni most čez Dravo, ki leži skoraj točno med sedanjim železniškim in glavnim mostom. Na njem bo dovolj prostora za štiri vrste motornih vozil, za kolesarje in za pešce. Poleg direktnih dovoznih poti z juga in severa bosta na vsaki strani Drave ena prometna osmica, Karambolnih točk, ki bi sicei; zavirale živahen promet, sploh ne bo. Kaj to pomeni, si lahko predstavljamo le, če pomislimo, da sedanji glavni most čez Dravo sprejme v dvajsetminutni konici po drugi uri popoldan istočasno 18.000 kolesarjev, 6000 motornih vozil in 10.000 pešcev. Vprašanje prometa v središču Maribora je z gradnjo novega magistralnega mostu zares idealno rešeno. Motorna vozila in pešci se tako rekoč sploh ne srečajo. Cestno križišče bo zgrajeno v obliki osmice, za glayni prehod pešcev pa je poskrbljeno s pasažo pod magistralo. Pešci, ki bodo hoteli priti od novega medkrajevnega postajališča avtobusov, ki je predvideno vzdolž železniškega nasipa v sedanji Mlinski ulici, do novega središča Maribora ali naprej v staro mesto, na svoji poti ne bodo srečali drugih vozil, kot nekaj takih, ki dostavljajo blago ali podobno. To pa istočasno pomeni, da se bo tudi motoriziran promet odvijal hitreje in varneje po že omenjeni osmici ali naprej Proti železniški postaji. Še pred dvema, tremi leti, ko je bil načrt gradnje novega magistralnega mostu čez Dravo že dokončno sprejet, prav tako pa tudi idejni zazidalni načrt mariborskega mestnega središča okoli nove magistrale, si je občina Maribor-Center, na katere območju je središče Maribora, prizadevala pridobiti za gradnje v središču mesta domače in tuje investitorje. Vsi po vrsti so take ponudbe odklonili. V središču mesta naj bi bila osrednja veleblagovnica, vendar so trgovci, ki bi jo naj posta- vili, zahtevali trgovsko hišo na Glavnem trgu. Namesto, da bi poslovno stavbo, ki jo zdaj končujejo nasproti frančiškanske cerkve, sezidali že v novem središču mesta nekje ob magistrali, so se raje odločili za to varianto. Celo zavod za stanovanjsko izgradnjo si je začel graditi lastno poslopje izven središča Maribora. Ob novi magistrali je zra-stel tik pred dograditvijo novega mostu edinole hotel »Sla-vija«, ki je bil prav te dni odprt. Toda če ne bi bila investitorica hotela neposredno občina Maribor-Center, tudi ta verjetno ne bi bil zgrajen v bodočem središču mesta, ampak nekje »pri Glavnem trgu«. Drugi investitorji enostavno niso hoteli verjeti občini in mestnemu svetu, da bo to, kar jim je bilo prikazano na papirju, sploh kdaj uresničeno. Če pa bo, bo to čez deset ali več let. Takšnega ri-zika za rentabilnost investicij pa na primer trgovina, banka, m druge poslovne ustanove niso hotele prevzeti nase. I. B. • INDUSTRIJA USNJA ŠMARTNO PRI LITIJI: Vrednost proizvodnje večja za 29 °/o Industrija usnja, krzna, konfekcije in lahke obutve iz Šmartna pri Litiji je ustvarila v prvih devetih mesecih letos proizvodnjo v vrednosti 1 milijarde 205 milijonov din, ali 29°/o več, kot v istem razdobju lani. V tem času so v Industriji usnja iz Šmartna izvozili za 451.566 dolarjev izdelkov, ali za 118% več, kot v prvih devetih mesecih lani. Predvidenih nalog v zvezi z izvozom v tej delovni organizaciji ne dosegajo, največ 'zaradi tega, ker primanjkuje surovin za izdelavo podlog, zraven tega pa primanjkuje še strojna oprema za usnjeno in krzneno konfekcijo. Zaradi navedenih težav delovna organizacija . ne more v dogovorjenih rokih izvažati izdelke, pa čeprav hoče težave — predvsem zaradi pomanjkanja opreme — nadomestiti z nadurnim delom. -k- • ZAGORJE OB SAVI: Razprava o samoupravljanju na praktičnih primerih Udeleženci občnega zbora občinskega sindikalnega sveta v Zagorju ob Savi so med drugim kritično osvetlili nekatere probleme s področja samoupravljanja, odločanja in odgovornosti. Kljub' pogostim ugotovitvam o visoki stopnji razvoja samoupravljanja, je bilo rečeno, je mogoče včasih ugotavljati, da samoupravljanje v zagorskih delovnih organizacijah le še ni popolno, saj je dejavnost organov samoupravljanja včasih preveč enostranska, ali pa ob prizadevanjih, da dosežejo kar najboljše proizvodne uspehe, organi samoupravljanja (skupaj s sindikalnimi organizacijami) »pozabijo« na vrsto drugih nalog, oziroma se hkrati nehote odrekajo pravic, ki sodijo v njihovo neposredno pristojnost, in sicer v korist vodilnih tovarišev v delovnih organizacijah, včasih pa tudi v korist administrativnega kadra. Te trditve so bile ponazorjene s konkretnimi primeri: Dogaja Se, da pripravijo v nelta- Še zadnje tople jesenske dneve je treba dobro izkoristiti Foto: M. ŠPAROVEC llllllllllllllllllllllllllllll!l!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHI!l!l!IIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!ll terih zagorskih delovnih organizacijah za seje organov delavskega samoupravljanja obsežno gradivo, zaradi česar so seje dolge in razprave površne V eni od zagorskih delovnih organizacij je bilo članom delavskega sveta pri razpravi in sprejemanju pravilnika rečeno: »VI BOSTE ODGOVARJALI IN NOSILI VSE POSLEDICE, ČE PRAVILNIK NE BO SPREJET!« Ob tem se nehote vsiljuje vprašanje, če je bil predloženi pravilnik res dokaz stanja v kolektivu in volje kolektiva; če morda skupina izdelovalcev pravilnika ni bila preveč zaverovana v svoje sposobnosti in če je o predlogu pravilnika, predno je bil predložen v potrditev, razpravljal kolektiv. Verjetno se to sploh ne bi dogodilo, če bi sindikalna podružnica proučila pravilnik in z njim seznanila vse člane kolektiva, saj bi lahko sproti odpravljali vse nejasnosti. S praktičnimi primeri so udeleženci opozarjali, kako pomembno je razmejiti pristojnosti, pravice in dolžnosti v statutih delovnih organizacij in v njih pravilno urediti odnose. Sindikalne organizacije naj bi po mnenju zbora zato še v večji meri poskrbele, da bo o izdelanih predlogih statutov razpravljal najširši krog proizvajalcev. -k- • POSTOJNA: Neupravičeni izgovori za zakasnitev Obravnava predosnutka ustave SFRJ je bila na Postojnskem na ugodni ravni. Prav zaradi tega je bilo pričakovati boljših rezultatov na področju -izdelave statutov. Žal, tega »boljšega« ne moremo ugotoviti, pač pa.la-hko na podlagi do sedaj opravljenega dela ugotavljamo vrsto slabosti in pomanjkljivosti. Predosnutek občinskega statuta je bil sestavljen že pred splošno razpravo o predosnutkih zvezne in republiške ustavfe ter dan' v razpravo občanom konec preteklega leta. V razpravi so bile izrečene upravičene pa tudi neupravičene kritike zaradi njegove načelnosti, formalnosti in premajhne konkretnosti. Zal tudi kritične pripombe niso posredovale nekih konkretnih predlogov. Mnogo bolj konkretni so bili predlogi občanov po vaseh glede organizacije in finansiranja krajevnih skupnosti. Zato, ker ni vsebina statuta odvisna zgolj od dela občinske statutarne komisije, pač pa in . predvsem od aktivnega sodelovanja vseh prizadetih, je bilo s; Foto: M. S. Jesenski izlet in prijetno je zvezano s koristnim pričakovati več sodelovanja med komisijami. Res, da je bil osnutek občinskega statuta zaradi predvolilne politične aktivnosti nekoliko potisnjen v stran, vendar to nikakor ne more služiti nekaterim komisijam v delovnih organizacijah za izgovor pri izdelavi lastnih statutov, češ da ne morejo pričeti oz. nadaljevati z delom, dokler ni konkretnih določil v občinskem statutu. Od 46 delovnih organizacij, ki so dolžne izdelati statute sta do 20. septembra le dve dali svoje osnutke v razpravo članom. To sta kovinsko podjetje »LIV« in Splošno trgovsko podjetje Postojna. Drugje imenovane komisije že delujejo, Zbirajo material, pripravljajo teze in se z proizvajalci tudi posvetujejo. Prav zato naj bi bila vodstva sindikalnih podružnic v 'vseh delovnih organizacijah pobudnik za intezivno izdelavo statutov. Podrobno naj prouče vse doslej pripravljene teze, od ustreznih služb pa naj zahtevajo, da jim dajo na razpolago konkretne in že analizirane predloge, ki naj jih temeljito in uspešno pretresejo skupno z ostalimi člani kolektiva. Iz teh razprav naj oblikujejo vsebinske predloge, ki jih statutarne komisije morajo upoštevati. Kjer pa komisij še ni, pa naj sindikalna vodstva ukrepajo, da jih imenujejo in da z delom tu- di takoj prično. Od Gospodarske zbornice pa naj manjša podjetja zahtevajo možno pomoč. To so priporočila sindikalnega sveta. Če je pri izdelavi občinskega statuta in statutov gospodarskih organizacij še cela vrsta odprtih problemov in vprašanj, jih je toliko več pri izdelavi statutov krajevnih skupnosti. Le-te še pravzaprav niso niti ustanovljena, razen če upoštevamo sedanji dve stanovanjski skupnosti, t. j. Postojna in Pivka in pa krajevne odbore. Zato niso še nikjer imenovane komisije. Kljub temu pa je na terenu živo zanimanje za položaj krajevnih skupnosti in se v zvezi s tem tudi pojavljajo različna ugibanja in mnenja. Iz predlogov in razprav je jasno razvidno, da krajevnih skupnosti ni mogoče določati administrativno. Zato bo nujno potrebno v nadaljnjih razpravah o ustanovitvi krajevne skupnosti z občani' izoblikovati najboljše rešitve. Ugotovitev, da smo v izdelavi in razpravi statutov v velikem zaostanku drži. Zato bo treba z delom resno pohiteti, da bomo lahko izdelali statute, ki bodo ne samo seštevek deklaracij, pač pa instrument samoupravnega mehanizma ter močan mobilizator občanov in upravljavcev za urejanje druž-beno-ekonomskih in političnih odnosov. B. A. Ulili • IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV • IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV 9 IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV • IZ ČASOPISOV DELOVNIH tem treba misliti na sklade, potrebne za izvršitev perspektivnih planov razvoja podjetja. Zaradi tega je vsekakor potrebno pred — pa čeprav samo Poskusnim — prehodom na skrajšani delovni čas, izdelati temeljite iti dokumentirane analize ekonomskih, finančnih, organizacijskih in drugih efektov skrajšanega delovnega časa, in te najprej za vsako enoto posebej, posebno še tam, kjer bi ta ukrep zahteval večje število Rove delovne sile. Poseben poudarek pa je tudi na tem, da ne *tne skrajšani delovni čas povzročiti povečanja števila nadur. Iz vsega tega je razvidno, da Prehod na skrajšani delovni čas hi enostaven, temveč zahteva Vsestransko temeljit študij, tako ekonomskih kot organizacijskih ther, ki bodo potrebne za efika-5en prehod. Pri nas predvidevamo, da bi Pilo prav, da bi pristopili k skrajšanju delovnega časa postopoma po enotah, kakor bi pač Pokazale' analize in organizacijski plani sprememb, za najpri-kladnejše. Začeli smo z analizami, ekonomskimi izračuni in sestavljanjem predlogov organiza-cijskih ukrepov, potrebnih za Prehod, ki bo v skladu z usta- novnimi določili in priporočili komisije ZIS. Z eno besedo — nismo preslišali klica, da se je treba pripraviti in po temeljitih predpripravah tudi preiti na 42-urni delovni teden. Vsekakor pa vse to zahteva svoj čas, ker prav gotovo ne bi bilo prav, da bi začeli z eksperimenti, ki ne bi bili dovolj vsestransko pretehtani in zaradi tega ne bi mogli zagotoviti uspešnega doseganja ciljev skrajšanega delovnega časa. 0 ukrepih za uvedbo skrajšanega delovnega časa se bomo morali pogovoriti vsi! Smo sredi priprav za uvedbo skrajšanega, 42-urnega delovnega tedna. Skupine strokovnih sodelavcev analizirajo dosedanjo organizacijo dela v podjetju, iščejo najrazličnejše možnosti za boljše izkoriščanje razpoložljivih strojnih in delovnih zmogljivosti, za boljše izkoriščanje materiala in si prizadevajo od- kriti vse tiste vzroke, zaradi katerih so naši gospodarski uspehi manjši, kot bi sicer lahko bili. Vse to je prav, kajti brez temeljite analize sedanjih razmer v podjetju ne bo mogoče ne predlagati izboljšan način poslova- 1 nja ter dela in ne doseči glavnega pogoja za uvedbo 42-urne-ga delovnika — nespremenjena — ali celo večja proizvodnja ter enaki ali celo večji osebni dohodki! Pri vsem povedanem pa ne smemo prezreti enega sila pomembnih dejstev. Če v prizadevanjih za povečanje storilnosti, izboljšanje gospodarnosti in iskanje najprimernejših ukrepov in rešitev, ki to pogojujejo, ne bo sodeloval sleherni član kolektiva, potem bo naš trud zaman. Tega se moramo zavedati in se temu primerno tudi pripraviti. Komisija za pripravo ukrepov, katerih uresničitev bo pogoj za uvedbo 42-urnega delovnika, dela s polno paro. Že uvajamo nov sistem planiranja proizvodnje, reorganiziramo posamezne tehnične službe in iščemo skrite notranje rezerve. Zaradi nepoučenosti nekateri sodelavci nekam nejevoljno gledajo na vse to. Sliši se celo, da nekateri niso za uvedbo skrajšanega delovnega časa. Pravijo namreč, da bodo predvideni ukrepi prizadeli neposrednega proizvajalca pri stroju, ki bo moral bolj garati in se truditi. Res, če bodo ukrepi, ki naj pomagajo pri uvedbi 42-urnega delovnega tedna, res takšni, da bodo tako prizadejali delovnega človeka, potem smo zgrešili celo akcijo že v osnovi. Iz dneva v dan namreč ugotavljamo, da svojega delovnega časa ne izkoriščamo umno. Strokovnjaki so ugotovili, da v jugoslovanskih industrijskih podjetjih povprečno izkoriščamo za delo borih šest namesto osem delovnih ur dnevno! Zato tudi ni nič neuresničljivega, če si. postavimo za cilj pri prehodu na 42-urni delovni teden, da moramo pet dni v tednu zares delati ves razpoložljivi delovni čas (razen, v času, ki je z zakonom določen za odmor) ter narediti toliko, kolikor smo naredili v enem tednu doslej. Podobno izhodišče smo si postavili tudi v našem podjetju. Spočetka smo dokaj laično, ne-preudarno govorili, da bomo že s 1. oktobrom uvedli skrajšan delovni čas. Kmalu potem, ko smo se lotili temeljitih analiz , sedanjega stanja v podjetju, pa smo ugotovili vrsto vzrokov, za- radi katerih kar tako, nepripravljeni svojega prvotnega namena nismo mogli uresničiti. Zato smo se odločili, da bomo imeli prvič prosto soboto takrat, ko bomo v tistem tednu do sobote naredili toliko, kolikor predvideva proizvodni plan za ves teden. Odločitev izgleda na prvi pogled preprosta, to je res. Kdaj pa bomo ta pogoj dosegli, to zavisi samo od nas! Ce bodo v strokovnih službah kmalu uspeli pripraviti vse potrebno za organiziranejše delo v proizvodnji, če nam ne bo primanjkovalo surovin in raznega materiala ter sposobnih kadrov, če bodo ekonomske enote pomožnih dejavnosti pravočasno usposabljale posamezne stroje in naprave za nemoteno obratovanje in če bo vsakdo na svojem delovnem. mestu uresničil načelo »v petih dneh narediti tisto, kar sem naredil doslej v šestih dneh«, potem bo tudi kmalu prišla sobota, ko nam ne bo treba delati. Ostali bomo doma, se posvetili svoji družini, si bolj oddahnili ter se predali uživanju prostega časa. Ker zavisi hitrejši ali počasnejši prehod na skrajšan delovni čas od nas vseh, moramo tudi vsi sodelovati v prizadevanjih za uresničitev te želje. V neka- terih ekonomskih enotah so se o tem že menili. V valjarni II so si na primer sodelavci čisto odkrito priznali, da bodo morali prelomiti s sedanjim načinom dela. V bodoče stroji niti minuto ne bodo smeli biti več neizkoriščeni. Prav gotovo bodo sledile temu zgledu tudi druge enote ter strokovne službe. Ni treba čakati, da bo sklical sestanete sindikalni pododbor ali kdo drug! Na prvi seji se morda pogovorite o organizaciji proizvodnje, o tem, zakaj so posamezni stroji in naprave med menjavanjem izmen in pred odmori neizkoriščeni, zakaj je kvaliteta določenih izdelkov pod normativom, zakaj nekateri sodelavci predčasno zapuščajo delovna mesta itd. Vendar naj seja ne bo priložnost za obrekovanje, za natolcevanje in za spore! Pogovorite se odkrito, iz oči v oči ter priznajte vsakomur tudi tisto, kar je dobrega, pozitivnega naredil. Potem ne bo težav in problemov, ko bo treba sprejete sklepe uresničevati. Dovolj bo enotnosti in skladnosti, dovolj prilik za uspeh. In ko se bodo pokazali tudi prvi plodovi vaših skupnih prizadevanj, ne molčite. Opozorite nanje ves kolektiv in povejte nam vsem, zakaj in kako ste uspeli! R. D. ****ai^eiiw**ii*i IhlFORMA COF M ,v.y,v F OCFMF l TIHOŽITJA G. A. KOS V MALI GALERIJI Vsi ljudje čustvujemo, nekateri močneje, drugi manj. Toda ne gre za čustva in ne za to, kakšna so ta čustva, niti koliko jih je. Samo tisti, ki zna svojim občutkom dati obliko, pravo mero — ne preveč in ne premalo — jih izraziti v besedah ali likih, tistega v običajni govorici imenujemo umetnika. Gotovo je med njimi G. A. Kos. Govorimo o njem zato, ker so ta torek v Mali galeriji v Ljubljani odprli razstavo enajstih njegovih slik, ki so nastale v zadnjih 5 letih. Razstava je dogodek v današnjem likovnem življenju, saj spada leta 1896. roj. slikar, akademik in profesor danes med najuglednejše slovenske slikarje. Dobro znan je njegov način slikarskega izražanja. Če pravimo, da je stil človek, potem še posebej velja to zanj. Med slovenskimi umetniki ga odlikuje redka neprisiljena odličnost, pa zadržano in umirjeno čustvovanje. Zdi se mi, da bi pri Kosu vsako tako pretiravanje izgledalo skoraj nedostojno. Tak je v osnovi ostal Kos tudi v svojih zadnjih delih in v tem mnenju nas potrjuje tudi vtis, ki ga dobimo ob ogledu razstavljenih del, izključno tihožitij. Sestave steklenic, kozarcev, posod in sadja na mizni plošči so se morale zdeti slikarju tako zanimive, da jim je posvetil leta dela in študija. Sam po sebi je prizor nerazburljiv. Tihožitje kaže že po zvoku besede /same na neko posebno razpoloženje, na umik v tihi svet delovne sobe, v bivanje predmetov na namiznem prtu. Toda to je samo videz. Na ploskvi platna se pred gledalcem razvija zelo napeto dogajanje, borba slikarja z motivom, čopičem in barvanjem. O njegovem razpoloženju govore barve, ki prevladujejo v posameznih 'skupinah tihožitij: rjavo-rumena, posebno pro- . doma svetlomodra in hladna rdeča. FRANC ZUPAN Tihožitje Foto: Milan Šparovec ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike informacije ocene, kritike informacije ocene kritike informacije ocen RELATIVNO IN ABSOLUTNO OB KONCERTU SLOVENSKE KOMORNE GLASBE Dana dejstva: prvi koncert slovenske (čemu v naslovu ne sodobne?) komorne glasbe v letošnji sezoni; upajmo — ne zadnji. Organizator: Collegium musieum ob sodelovanju Društva slovenskih skladateljev (doslej je bilo menda narobe). Kraj: skoraj prazna dvorana Slovenske filharmonije. Čas: 18. oktober 1963. Naš namen: spregovoriti o nekaterih razlikah in nekaterih ponavljanjih, o relativnem in absolutnem, ki se ob teh prireditvah ponavlja iz leta v leto ... brez sprememb. Izvor: nerešena vprašanja naših kulturnih razmer, dediščina, vzgoja, medsebojni odnosi. Niso še tako daleč leta, ko smo trdili, da je — in bo — glasba (historično) vselej capljala za časom, le da so nam (bogsigavedi kako) domači skladatelji ušli v svojem ustvarjanju tako daleč, da jih povprečni slovenski poslušalec (ki je — kot znano — visoko izobražen, napreden in spreje- ma .muziko tja do Debussgja ne da bi trenil z očesom) vsej dobri volji nakljub nikakor ne more dojeti. Njihova stremljenja so preveč »ekskluzivna«, potisnjena po vsej sili na sam rob modernizma, nalašč komplicirana — skratka tako zahtevna, težka in zavita, da se ni zdelo nič čudnega, če so bili prvi koncerti, posvečeni sodobnim slovenskim skladateljem, prava hrabrost... Govorili smo tudi o perspektivah: občinstvo bo polagoma dozorelo (pozabili smo pomisliti s čigavo pomočjo) ali pa se bodo malce unesli skladatelji in pisali za spoznanje bolj priljudno. Umetnost ljudstvu — ali pa nemara ljudstvo umet-rCosti? .... Minilo je nekaj let, težko se je utrdila zavest, da so koncerti sodobnici domačih del potrebni (verjetno tudi poslušalcem, se vam ne zdi?), strahotni »modernizem« je bil videti vse bolj krotak, skoraj navadili smo se ga in vse bi se končalo v najlepšem redu... če ... ne bi nekaternik spet pričeli komponirati takt nezaslišano divje, vnebovpijo če grdo in ostro, skratka »ekskluzivno«, niti najmanj v ušesa (se pravi srce) segajoče. Seveda ljudje spet ne hodijo ne koncerte —- saj ne morejo ničesar razumeti! Pred leti je bilo vse kaj drugega, pravi zlati časi, ampak tole danes ... Labirint nerazumljivosti, odbijajoč in oduren. Kot rečeno — koncerti so prazni kakor »takrat«. Tudi publika (posamezniki, ki prihajajo) je domala tista kot »takrat« . (z redkimi, častnimi izjemami) — upoštevajoč seveda abstinenco slovenskih skladateljev (razen izvajanih, se razume), naših pedagogov in glasbenih delavcev ter (vsaj) študentov Akademije za glasbo. Relativno in absolutno, absolutno in relativno... ni težko razbrati. BORUT LOPARNIK ocene kritike informacije ocene kritike' Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene KAKO NASTAJA ROMAN OB UPRIZORITVI JAVORSKOVE »KRIMINALNE ZGODBE-« V MESTNEM GLEDALIŠČU LJUBLJANSKEM Čeprav je napisal Jože Javoršek svojo »Kriminalno zgodbo« že pred leti in prejel zanjo 1955. leta nagrado na celjskem gledališkem festivalu, jo vendarle sprejemamo danes kot nov, izviren slovenski tekst. Odrska dela, ki imajo vsaj nekaj umetniške teže, na Slovenskem ne zastarijo tako zlepa. Jih je pač premalo in večina preskromnih. Avtor se je v »Kriminalni zgodbi« lotil kaj zanimivega in tudi zahtevnega problema: umetniškega ustvarjanja. Ze snov sama, če je obravnavana kot boj v človeški duševnosti med fantazijo in nujnostjo po izpovedovanju lastnega srca na eni strani ter resničnim, realnim življenjem, ki bi ga moral pisatelj poznati, ga upoštevati, sprejeti, pregnesti, pa je njegova umetniška potenca za to premajhna na drugi strani, je kaj nehvaležna odrska snov. Toda Javoršek jo je spretno oblikoval in izpeljal. Huje je, da so njegovi pogledi na problem umetniškega ustvarjanja kot takega dokaj konfuzni. Človeku se zdi, da je vse, kar nam želi povedati, že nekje slišal. Kot da je pobrano iz najrazličnejših filozofij in teorij o umetniškem ustvarjanju. In ves čas pričakuje, da bo zadonelo z odra kaj svojskega, novega, sicer je komaj razumljivo, zakaj je avtor tako delo sploh napisal, Samo zaradi odrskega oblikovanja? Tudi to je verjetno. Saj že samo to dopušča vprašanja in vznemirja. Toda to ni dovolj. Prepletanje realnega in irealnega sveta v »Kriminalni zgodbi« je zelo domiselno in lo- gično, je odraz Javorškovega poznavanja odrske obrti in njenih stilov. Njegov jezik je poetičen, nikoli narejeno napihnjen, dialogi so živi in karakteristični. Značaji junakov ■— najmanj Vijolica — celoviti in zanimivi.' Uprizoritev Kriminalne zgodbe v Mestnem gledališču ljubljanskem, če jo premotrimo na hitro, daje vtis neenotnosti. Neenotnosti režijskega koncepta (režija Janeza Vrhunca — komedije, farse ali drame?) igralskih interpretacij in umetniške izdelanosti. Všeč so mi scena (Milan Butina), domisleki s filmsko prbjekcijo z zvočnimi efekti, potem osvetljava, ne vem pa, zakaj spet toliko plesnih in pantomimičnih vložkov ob nič kaj izrazni glasbi Vilka Ukmarja. ALA PECE ocene kritike informacije ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike informacije Neupravičena nagrada AMERIŠKI FILM »BUTTERFIELD 8« Značilnost filma je predvsem v nagradi, ki so jo v Santa Monici, po sklepu Akademije za filmsko umetnost in znanost, podelili pred tremi, leti znani ameriški igralki Elizabeth Tay-lor. Za svojo Glorijo v filmu »Butterfield 8« je Taglorjeva dobila Oscarja in gledalec spričo tega upravičeno pričakuje, da jo bo končno le enkrat videl kot resnično umetnico. Po toliko in toliko vlogah najrazličnejših dimenzij in zunanje učinkovitosti naj bi tudi Liz ustvarila nekaj, kar je vredno tako visoke nagrade. Toda film nas samo razočara. Ameriški ustvarjalci so spet posegli po dokaj stereotipni, osladno sentimentalni zgodbi o lepem dekletu, callgirl in manekenki z močno zavoženim življenjem. Glorija je dekle, kakršnih je v življenju mnogo in kakršnih tudi na filmskih platnih doslej ni primanjkovalo. Scenarist nam o njej ne pove ničesar novega in posebnega. Njeno sedanje življenje in njena dejanja so posledica pomanjkljivih sociološko moralnih kriterijev družbe in okolja, v katerem je dekle raslo. Scenarist je zgodbi dal ustrezno okolje ter jo po obi- čajnem kalupu tudi razrešil. Glorija se zaljubi v mladega bogataša in scenarist je njuno romantično zgodbico zaključil s katastrofo, smrtjo junakinje. Prav gotovo je/ gledalec ob vsem tem opeharjen, - kajti ustvarjalci mu razen barvnega blišča, razkošja scene, dokaj solidne igre Laurencea Har-veya in dinamičnega in razgibanega toka dogajanja niso dali ničesar novega in resnično dobrega. Film je povprečna sentimentalka, nikakor pa Elizabeth Taylor z njirp in svojo igro ni zaslužila najvišjega umetniškega priznanja. IVA BOZOVICAR MEDITACIJA 0 POZABLJENIH REČEH .cene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene Stvari, o katerih bomo govorili, so le drobci velikega (berite raje velikanskega) dogajanja. Tako vsakdanje so že menda, da smo se jih navadili.,. in nanje pozabili — kot smo (na primer samo) pozabili, da je veljal včasih običaj, odstopiti starejšemu prostor v avtobusu ... in tako naprej. Pozabili smo skratka — je pač tako! Kadar pa se kdo le še spomni teh staromodnih drob-njarij, sta mu na voljo vsaj dve možnosti: molčati in se tako izogniti bolj ali manj zbadljivim očitkom o nesodobnosti — oziroma napisati (po splošno priznani tridiciji) članek o taki in taki problematiki, visokodoneč seveda. Največkrat pa se odloči za udobnejšo varianto: pozabi ali pa se skuša prepričati, da je tako prav in v redu, pač zaradi »dinamike današnjih dni« in »tempa rtašega življenja« ... Zato bomo o teh stvareh bajali samo meditativno — saj konec koncev človek res ne ve več, če ni »dinamika časa« taka, da brani šolarju odstopiti svoj prostor v trolejbusu starejši ženski... in kar je še drugih sort pomanjkljivega ter za soseda (berete lahko tudi sočloveka — dasiravno ne bom napisal visokodonečega »problemskega« članka) žaljivega vedenja. Vse je mogoče. Saj živimo vendar v atomski dobi, kajne?! Toda pripeti se lahko človeku tudi kaj takega: Nedelja je in lep dan vabi na sprehod (nas, ki ne premoremo avtomobilov). Vzameš pot pod noge, zaviješ na Rožnik, na Golovec, na Grad ali na Večno pot — kakor pač nanese in kjer že stanuješ — ter se namesto sredi miru in svežega zraka željnih državljanov, sredi tako imenovane idilične mestne okolice znajdeš v območju blagodejnega hreščanja majhnih, malo večjih in še večjih tranzistorjev, ki te veselo obveščajo o trenutno najbolj zanimivi tekmi ali kakem podobno pomembnem dogodku, seveda ob spremljavi kar najlažje in najbolj zabavne glasbe. Postavimo za primer, da ti reč ni najbolj pri srcu in bi se ji rad umaknil (pametnejši pač popušča): zaviješ na drugo pot in v drugo smer in... se v najboljšem slučaju znajdeš v teritorialnih vodah sosednjega tranzistorja — še mnogo bolj pogosto pa v navzkrižnem ognju dveh, treh, štirih podobnih kričačev, ki jih prenašajo s seboj presrečni lastniki, menda za zabavo. Nekako tako kot majhne otroke, le da tranzistorji kričijo zaradi negodnosti svojih lastnikov ... — Nič bolje se ti ne godi, če stopiš v trolejbus, kadar se na tem bojnem polju spoprimeta za čast in slavo svoje imo-vine (in slabega okusa, da o vzgoji sploh ne govorimo) dva srečna imetnika tranzistorjev. To se namreč dogaja pogosteje, kot bi si kdo mislil. Nič ne de, če petdesetim ali še več ljudem tak ljubek in čisto viteški turnir para ušesa s programom dveh različnih radijskih postaj hkrati, nič ne de, da je že gneča sama dovolj neprijetna, da je marsikdo utrujen ali pa mu vsaj ni pri srcu natanko ista glasba kot lastniku tranzistorja. Nič ne de. Malo razumevanja vendar za tempo atomskega stoletja! Večkrat se sprehajam po Tivoliju; takole pod večer, ko je še poletje in kadar je lepa jesen, se ustavim' ob kotalkališču. Kadar pade noč in se nad asfaltno ploščo prižgejo reflektorji, se zbero najboljši na trening, na ples ob glasbi. Tedaj se oglasi tudi zvočnik. Brez skrbi, nič slabega ni slišati; nobene »arherikanščine«, nobenih »ljudskih«, nobenih po sili udarnih. Kdor malce posluša radio, bo zlahka spoznal odlomke iz Čajkovskega, Brahmsa, Rahmaninova in tako naprej. Samo... težava je v tem, ker človek ponavadi gleda in posluša obenem. In tudi razmišlja (vsaj včasih). Stvar je namreč taka, da muzika na teh večernih vajah pripoveduje eno, ples pa (če že in kadar pripoveduje) po navadi drugo. Ne trdim, da se to pri nas dogaja izključno na kotalkališču v Tivoliju — škoda pa je vendarle. Skoda za ljudi, ki se jih precej nabere ob ograji kotalkališča in škoda za kotalkarje, ki žrtvujejo prenekatero uro svojega prostega časa za vaje, na katerih se nehote mimo veščine podzavestno navadijo tudi na muziko.. • pravzaprav: navadijo se, da je muziko mogoče »prilepiti« na vsak gib, kakor se nam pač zahoče. In kadar nam ni po volji, kadar nas nemara moti, lahko mirne duše skombiniramo dva ali tri koščke različnih skladb — pa je! Tako si pomagajo v Tivoliju. Ne bodimo starokopitni! Kdo bi se pri tempu današnjega življenja oziral še pri plesanju na muziko in še pri muziki na to, kako si jo je predstavljal in jo zapisal skladatelj. Nič ne de, če se stvari ne skladajo, nič ne de, če mladi znotraj ih stari zunaj ograje kotalkališča polagoma vsrkavajo vase te »svobodomiselne-1 nazore, to čisto naprednost XX. stoletja... Nič ne de, če bi kak starokoptf' než hotel stvari videti malo drugače saj vsem tako in tako ne moreš ustreči-In konec koncev nas ščiti vsemogočni tempo današnjega življenja, naši noV1 nazori in nov okus... Ce pa je res treba povedati še kaj, naj to stori šola Prl estetski vzgoji. Amen. In šola... šola se je po dolgih letih globokoumnega premišljevanja in nekoliko manj globokoumnega eksperj' mendranja zares lotila estetske vzgoj® svojega naraščaja. Lotila se je je previdno in počasi, kot se pač streže takih1 rečem — da bi se je nemara kdo n® preobjedel in bi mu ne bilo slabo. * * tej estetski vzgoji je dobila svoj ko* tudi glasba, da bi bil volk sit in koz* •cela... hočem reči, da bi mladina sh' šala na šolah tudi kaj o glasbi, če se 'fe naučiti ne more nič o njej. Sicer pa ]e za učfenje poskrbljeno: vse več šol ie opremljeno z magnetofoni in gramofoni, vse več šol ima svoje plošče — če že tega ne, vsaj kak pianino in nekaj not, če se dotični »tovariš« kaj za' nima zanje. Vrhu tega — kar je glav' no — imajo zdaj gimnazije za estetsk® vzgojo in njen glasbeni del še posebej tudi učne načrte, lepo izdelane, natank premišljene, skrbno pretehtane in odmerjene, da je v njih vsega po maleh* — od Adama in Eve naprej in v Pra' vilnem zaporedju. Skratka, poskrbljen^ je, da lahko profesorji »naprej jemll®' jo« in izprašujejo »predelano« snov, d je odmerjeno cesarju, kar je cesar]® vega in bogu kar je božjega ... Nič zat« če bi dijaki radi izvedeli tudi kaj ta kega, kar ni vključeno v učne načrt j nič zato, če se tu in tam pogovarjam, tudi o sodobnih prijemih pri pouku, h zato, če mladina ne bo prehudo navdh šena nad tako klasično popolnim učnih načrtom, ki bi jo (ko bi le bila parh® na) varno in hitro popeljal od Adah1 in Eve do »današnjih« dni. Saj kar h prej človek tudi ne more imeti PoS za tempo današnjega življenja in no nazore atomskega stoletja ... BORUT LOPARNIK Ali je res bolj »deklarativno kot življenjsko« lllllllllllllll!!ll!l!ll* V »Delavski enotnosti« št. 34 z dne avgusta je J. G. objavil članek pod Naslovom »Bolj deklarativno kot živ-Uenjsjko,«, ki povsem neobjektivno in neodgovorno obravnava osnutek občinskega statuta .ter kulturno politiko in njen razvoj v ptujski občini. Članek je Vse prej; kot spodbuden in kaže, da si 8:1 je pisec čisto po svoje prikrojil. Na ,.vti:s, da v Ptuju ni orgar.i-zirarie kulturno prosvetne dejavnosfi in Uspehov, da je v občini le nekaj samoniklih kulturnih skupin', da nihče ne ra?-«dišlja o osnutku Občinskega statuta slabostih v kulturno prosvetnem delu |n podobno. Ali si J. G. res domišlja, da je po nekajurnem obisku v Ptuju mo-Sel objektivno oceniti kulturni razvoj v občini? Če, je to res mogoče storiti v tnko kratkem času, čemu potem tratimo toliko dragocenega časa za obširne analize, ki jih pripravljamo za to ali ono Področje? Taka piščeva nezrelost in ne- -razsodnost se ne da z ničemer opravičiti, 2ato se čudimo, da je vodilno slovensko sindikalno glasilo objavilo tako škodljiv članek, ne da bi ga predhodno prevedlo ali pa vsaj ocenilo, ali je članek s tako vsebino in v taki obliki zrel za °bjavo. Nimamo namena polemizirat} s Piscem članka,-želimp le pojasniti bral-cem nekatere »ugotovitve« v članku. Glede osnutka občinskega > statuta °čita pisec članka, da je »lep primer za to, da si v občini pomagajo z zunanjimi sodelavci, ker je v njem poglavje o kulturi presenetljivo podobno v napakah in Pomanjkljivostih nekaterim drugim statutom«. Če bi se pisec članka poglobil V problem, ki se ga je lotil, potem bi Ihoral nedvomno ugotoviti, da je osnutek statuta v mnogočem celo izviren in čta je to plod mnogih ožjih in širših sej, sestankov in posvetovanj. Ker bodo nekatera statutarna določila urejala kulturno življenje naših občanov, bo objektivno oceno statuta lahko dal le naš bbčan, ki najbolje pozna materialne Prožnosti komune in njene potrebe. J. G. se niti toliko ni potrudil, da bi ves °snutek prebral, sicer bi ne postavil Vprašanja »Kaj je z družbenim upravljanjem in samoupravljanjem v teh kulturnih institucijah?«. 7. poglavje statuta, ki „ — • „ .. ~T_ „ 1- 1 • __ l « govori o službah za zadovoljevanje »supriih potreb občanov, in ves III. del, ki obravnava organizacijo občinske samouprave, se nanašata prav tako na viltUro kot na ostale dejavnosti v obupi. Ni" torej ■ doVblj prebrati, te distih tekaj 'čtedč-V statuta,"ki zadevnih izred-to kulturno' Življenje, , ampak "je. po-bcbr.o' obravnavati statut kot celoto. Samo za ilustracijo naj povemo piscu, Pa je 35. seja sveta za kulturo okrajne skupščine v Mariboru, na kateri so se obravnavali statuti občin mariborskega okraja, osnutek ptujskega statuta glede »oločil o kulturnih vprašanjih ocenila *akole: »Osnutek statuta občine Ptuj ob-Ravnava področje kulturne politike naj-obšifneje... Ta statut vsaj narahlo nakazuje program razvoja kulturnega živ-Jenja v občini in je pri naštevanju nalog kulturnih institucij vsaj do neke ®bere konkretnejši.«. Zavedamo se tega, ?a bo osnutek statuta doživel nekatere korekture v predsto.ječi javni razpravi 'Oed občani, obetamo si pa tudi več ko- ristnih predlogov, ki bodo prav gotovo bolj konstruktivni in življenjski, kot je »kritika« pisca J. G. Če je pisec res tako prepričan v objektivnost svoje neobjektivne ocene, čemu potem zlohotno podtika svoje ideje raznim »sogovornikom«. Le-ti so mu dali. dovolj bogatega gradiva o kulturno prosvetni problematiki, le poslužil 'se ga je precej nerodno. Pisec članka pravi, da je kvaliteta . filmov povprečna, čeprav izbira program filmski svet. Pisec naj ve, da za kvaliteto filmov "ne .more odgovarjati filmski; svet in zanjo’tudi ne more odgovarjati podjetje, saj je dobavljanje filmov vezano na 'distribucijsko mrežo. Če je program filmov povprečen, potem so povprečni vsi filmi, ki so dosegljivi, saj predvaja kino podjetje skoraj vse filme, ki so na filmskem trgu. Dolžni smo tudi odgovoriti na odstavek, ki govori o gledaliških predstavah. Ptujsko okrajno gledališče je bilo uki-. njeno leta 1958. Občinski svet Svobod Ptuj sklepa 'stalne pogodbe za .gostovanja z mariborskim gledališčem in je bilo v sezoni 1962/63 šest gledaliških predstav na ptujskem odru, šest predstav pa je bilo organiziranih za Ptujčane v Mariboru. Predstave v Mariboru'so organizirane z brezplačnim prevozom obiskovalcev,'ker plačuje prevoze sv£t za kulturo in prosveto pri občinski skupščini iz svojih sredstev. Namen takih, organiziranih predstav je, da vidijo ptujski obiskovalci gledališča večja in zahtevnejša dramska dela v mariborskem gledališču, kjer je efekt predstave bogatejši, in neokrnjen tako v režiji kot v ansamblu, orkestiru in sceni. Klubsko življenje še res ni polno za-živelb, vendar pa se je s tem vprašanjem intenzivno bavil Občinski svet Svobod že dve leti, uspelo pa mu je šele letos, da je pridobil, ljudi, ki so voljni sodelovati na tem področju. Te ljudi je Občinski svet, Svobod tudi poslal na potrebne seminarje, ki jih je prirejala Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije. Vsi stremimoi za tem, da bi dobili naši klubi širšb fiziognomijo in bi preko njih spoznavali naši občani vso družbeno in gospodarsko dejavnost v naši deželi. Pisec omenja v članku tudi delavsko univerzo in v . zvezi s tem pravi, da so se morali programi poljudnoznanstvenih predavanj umakniti programom izobraževanja. Prosvetljevanje ni prvobitna naloga delavske univerze, vendar pa programi tega zavoda nudijo" še ved-' no bogat izbor poljudnoznanstvenih predavanj iz. različnih področij, tako znanosti, umetnosti, zdravstva, vzgoje itd. V izobraževalnem obdobju 1962/63 je bilo mimo raznih poljudnoznanstvenih šol (šole za starše, šole za življenje) opravljenih še 67 poljudnoznanstvenih ciklusov s 160 predavanji, ki jih je obiskovalo 10.887 poslušalcev, opravljenih pa je bilo še tudi 469 posamičnih predavanj, ki so jih obiskovali 26.903 poslušalci. V zvezi s kulturnimi prireditvami pravi pisec: »Pravzaprav bi ne bil rad Ptujčan.« Iz statističnih podatkov, ki jih ima Občinski sVet Svobod, se odraža ljudsko-prosvetna dejavnost takole: Gostovanj SNG Maribor je bilo v Ptuju 6, in sicer dve operi in štiri drame, enako Nadgradnja in fundament je bilo število gledaliških predstav, ki so bile organizirane za Ptujčane v Mariboru. Z eno predstavo je v Ptuju gostovalo gledališče »Avgust Cesarec« iz Varaždina, delavsko prosvetno društvo »Svoboda« pa je gostovalo v Ptuju z enim folklornim nastopom. Koncertni posredovalnici v Mariboru in Ljubljani sta posredovali Ptuju štiri glasbene koncerte. RTV Beograd-Sarajevo je priredila v Ptuju tudi eno gostovanje s svojim ansamblom. Nastopov zabavnih ansamblov je bilo šest, amaterskih dramskih predstav je bilo pet, lutkovne predstave so bile štiri. Na območju občine je bilo 38 dramskih predstav, 8 lutkovnih, tri srečanja, 6 pevskih zborov ptujske občine, ena sektorska revija rpladinskih pevskih zborov in mnoge druge prireditve in proslave kulturnega značaja, tako v Ptuju kot na celotnem območju ptujske občine. Če je trenutno padec v kulturno-prosvetni dejavnosti, potem to ni le pojav v Ptuju, ampak 1 Tovariši si jih izmenjavala, je manjkala ona dobrodejna brezskrbnost. »Tako seveda ne gre naprej.« Klaus se je previdno odtrgal od Eve. »Po novem si pripelje tvoj prepirljivi brat še tega Hir-scha za oporo.« »Martin Hirsch je prijatelj mojega očeta.« Malce obotavljajoče je pristavila: »Mislim, da lahko mirno trdim, da je tudi moj prijatelj.« v' »Kaj le! Ta stari fant?« »Martina Hirscha poznam malo bolj dolgo kot tebe. Celo tako dolgo kot živim.« »Ravno to!« Klaus je bil ljubosumen. Čisto tako, kot, je pričakovala. »Lahko bi ti bil oče! Ljubiš pravzaprav njega ali mene?« »Neumno vprašanje.« Eva se je morala nekoliko pretegniti, da ga je poljubila. »Čepa dobro premislim, ljubim tudi Martina Hirscha... Naravno, čipto drugače.«, »Lepa hvala! To me gromozansko to-: laži!« »Glej,« je govorila Eva in se dotaknila/, njegove roke, ki jo je takoj hlastno odrgnil, »kaj pač ne moremo ljubiti človeka, ki se lahko nanj povsem zanešemo?« »Kaj pa že spet to pomeni?« »Na primer... če... ča!.. bi dobila, otroka...« »Kaj je...?« Nekaj sekund je zbegano strmel vanjo. Potem je pogledal njeno telo, kot bi lahko na njem preveril, da jo je ■ razumel napak. »To pač ni res!« »Če nočeš verjeti— dobro... potem tudi ni res.« »Kaj?... To... to je višek!« Za trenutek je bilo videti, kot da bo izgubil ravnotežje. Zamajal se je malce nazaj, da bi si poiskal opore. Naslonil se je na vrata in globoko zadihal. Potem pa se mu je razlil Sreča na mostu Foto: Milan Šparovec po obrazu smehljaj, ki je bil neskončno čudenje in občutek občudujoče sreče hkrati. Zelo nežno je dejal: »Dekletce dobi otroka!« Nemočno je razprostrl roki. Eva se mu je počasi približala. Njegovi roki sta jo objeli in dolgo sta obstala... brez besed in mimo. »Ne smeš tu tako stati,« je nenadoma prizadevno spregovoril Klaus. »Sesti moraš ... po možnosti udobno. Zdaj je tvoja, dolžnost, da se čuvaš!« »Ah, Klaus...« Eva je zasijala od sreče. Kmalu pa se je zamislila. »In kaj bo iz tega?« »To, kar mora biti.« »Ne bo lahko.« »Celo zabavno bo.« Pretegnil se je in zrasel za nekaj centimetrov. »In če morava pri tem vreči v zrak ves klub veteranov!« »Dragi prijatelji... tovariši!« Po tem nagovoru je Gisenius učinkovito premolknil. »Sicer še nismo zbrani polnoštevilno. Toda Hirschev in Schulzev izostanek jemljem kot znamenje usode, da vam povem, kar vam želim že dolgo časa povedati.« »Veličasten uvod,« je ugotovil Framm-ler. Bennicken je sedel molče in samo občudujoče gledal svojega spoštovanega tovariša Giseniusa. Kerze si je nalival konjak. Na Giseniusovo željo so se do minute točno zbrali v posebni sobi hotela »Tri krone«. Samo Schulz ni utegnil na svoji bencinski črpalki pravočasno zaključiti dela. Hirsch je enkrat mimogrede pogledal skozi vrata in zamrmral: »Priden^ potem s Schulzem.« »Torej!« Gisenius je sklenil dlani, kot bi nameraval opraviti okrasno molitev. »Kakor stoje zdaj stvari, moramo na žalost računati, da lahko pride do najhujše- Tovariši 84 ga. In zato se nam vsiljuje vprašanje, ki je skorajda že zahteva: naj vse, kar smo si doslej pošteno in z velikim trudom prigarali... naj vse to enostavno prepustimo usodi?« »Nikoli!« je s prepričanjem zaklical Kerze in izpil svoj konjak. Frammler je zagodrnjal: »Sploh ne pride v poštev!« In Bennicken je silovito zmajal s svojo kvadratasto lobanjo. »No torej!« Giseniusov obraz je bil popolnoma negiben. »Preden bi iz tega izvlekel sklep, bi vam rad priklical v spomin naslednje: Meiners je bil takrat v nekem izpostavljenem položaju.« »Preprosto in enostavno obsojen na smrt,« se je spomnil Kerze, »kar mimo povejmo.« »Dragi prijatelji,« je nadaljeval Gisenius mehko, hkrati pa predirljivo svareče. »Prosil sem vas, da se v bodoče izogibate i tovrstnih izzivajočih formulacij. Pod nobenim pogojem ne smemo slikati napačnih, za nas nevarnih podob:« »Lepo!« Kerze je bil vseskozi pripravljen, da se, kar se tega tiče, popravi. »Meiners je bil torej' takrat v izpostavljenem položaju.« »Dobro — tako je torej bilo,« je povzel ; Gisenius. »Ta izpostavljeni položaj v gozdu 307 je prišel timalu na to, kot je bilo pričakovati, v koncentričen ogenj nasprotnika. Mi smo vendar pobegnili!« »Seveda,« je vzkliknil Bennicken. »Potem smo mislili, da smemo reči, da je Meiners umrl. Zmotili smo se...« »Tega ne razumem,« ga je prekinil Frammler. »Prav tak je bil videti, kot da bi...« »2e dobro, dragi prijatelj.« Gisenius mu je razumevajoče pokimal. »Motiti se je člo- veško. Dognano je, da je Meiners ostal živ. Dogodki do tistega trenutka, ko je bil težko ranjen in nesreča sama, pa še nikakor hi vse, o čemer se je treba, ker se je nenadoma pojavil Meiners, pogovoriti.« »Dekle...« je predel hit Frammler. »In mi smo — z dobrim namenom, sč razume ' —...imenovali Meinersa za edinega krivca.«' »Prekleti gnoj!« j e! zakričal Kerze. »Kdaj , bo že končno enkrat preteklost postala preteklost?« Gisenius je pomembno povesil glavo. »Zelo prav imaš. Dokler pa nam to ne uspe, nam preostaja ena samcata rešitev: poiskati moramo resničnega krivca!« Zamolkla tišina. Bennicken je vlekel ozki ovratnik svoje srajce. »Kdo, vas vprašam,« Gisenius je neko-' -liko povzdignil glas, »kdo je bil takrat odgovoren za vse naše vojaške akcije?« »Schulz?« je vprašal Kerze skrajno .previdno. Gisenius je s težavo prikimal. »Poveljeval je. Kar se je zgodilo, se je lahko zgodilo samo z njegovo vednostjo in z njegovim privoljenjem.« »Torej Karl Schulz!« je stvarno ugoto- , vil Frammler. »Na žalost.« Gisenius je z obžalovanjem dvignil obe roki. »Zdaj pa k naslednji toči ki. V mislih imam tragično dekletovo smrt. Tu je stvar čiste psihologije, da najdemo prave krivce. Schulzeva pomisleka vredna moralna naziranja, kar se tiče žensk, so nam bila in so nam še predobro poznana.« »Hirsch,« je hitro pristavil Bennicken. »Da. Brez Martina Hirscha bi gotovo ne ... govorimo odkrito... ne prišlo"do ljubezenske pustolovščine« »Torej Schulz in Hirsch!« Frammler je povedal, to, kot bi že sešteval trupla. »Prosim!«' Gisenius je, kot bi prisegal, iztegnil desnico. »Ta zdajšnja presojanja lova riši 85 bodo prišla v poštev le v. slučaju, če bi se bili primorani poslužiti zadnjega sredstva. In vse, kar smo pravkar govorili, mora seveda ostati med nami.« Tovariši so pritrdili. Njihovi obraizi so bili resni in zagrizeni... Ko sta se Schulz in Hirsch končno le pojavila v krogu svojih tovarišev, se >e Gi-sertius delal, kot da bi ta večer še ne prišlo do nobene odločilne besede. »Dragi prijatelji:., tovariši!« je pričel svoj »otvoritveni« govor. »Vsi veste, zakaj sem-vas zaprosil, da se zberemo. Go vorim o Michaelu Meinersu.« Prisotni so — brez izjeme — gledali v Giseniusa. Hirschev pogled je izdajaj posmehljivo pozornost. Schulz je bil videti potrpežljiv kot ovčka. Gisenius je zopet sklenil dlani ji na kratko priprl oči. »Michael Meiners torej živi. Tu. je, v tem mestu. Vsak hip se -ahko zgodi, da ga srečamo. In kaj potem, prijatelji?« »Čisto odvisno od tega,« je rekel Hirsch, ki ga je Gisenius izzivalno motril, »kaj Meiners od nas pričakuje. Saj je pač možno, da bi želel le malo poklepetati. Morda o tem, zakaj smo bili takfat tako zelo za to, da ga pošljemo v smrt.« »To ni snov za razgovor,« je nemudoma pojasnil Kerze, »Prvič sploh ne smemo dopustiti, da bi prišlo do razgovora: ali Pa si je kdo med nami v svesti svoje krivde?« »Ne,« je odločno odvrnil Bennicken. »In kdo,« je skoraj vedro nada.. j e val Kerze, »je poslal takrat Meinersa na obrm nek gozda? In kdo se je delal, kot da bi Meinersa zagovarjal? In kdo ga je potem sramotno pustil na cedilu?« DRUŽINSKI DIALOG »AZi..oZi ni te dni spet umrl v ringu neki Američan ...?« me na vsem lepem vpraša žena. »Tako pravijo. Menda bo še držalo. In kaj potlej, saj ni ne prvi ne zadnji,« podučim ženo. »Toda, se ti ne zdi vse to tako nekam čudno? Šport in smrt ...Ne vem...« »Že, že, ampak ves, nič ne skrbi (na boks se dobro spoznam in še ljubim ga povrhu, saj je to tako moški šport). Tisto, česar se ti bojiš, se pri nas ne bo zgodilo. Veš, sem in tja umre kak profesionalec. •. V Ameriki ali Angliji... Pri nas, v amaterizmu, pa ni nevarnosti, da ...« »Kako!? me prekine žena. »Kako moreš trditi, da ni nevarnosti, ko pa je rav- no pred nekaj dnevi tako tragično preminil tisti mla-di boksar iz Banjaluke?« (Vraga, kdo ji je pa spet to povedal!) »Nesreča!« Poskušam razložiti ženi, ki se na šport tako malo razume. »Veš, umpak v amaterizmu so Presneto redke. Zares jih ni dosti...« »Kaj boš pravil! Saj je rudio povedal, da je bil ta Primer že trinajsti pri nas, ki se je končal na pokopališču! No ...?« »Ali veš kaj, sedaj mi je Pa tega dovolj! Morda imaš Prav, ampak boks je in ostane plemenita veščina za vselej!« »Zakaj pa tuliš?« »Počakaj, da ti razložim do konca! Če si že tako ra- dovedna, ti povem, da je oilo v zadnjem primeru vse u redu ... Ničesar napak!« »Kako-..?« »Kako, kako! Pravim, da te bilo vse v redu. Oba boksarja sta bila pregledana, oceni strokovnjakov približno enako sposobna, ring Po pravilih, pod podložen s klobučevino, ter udarec ^ist! Da, tako je ugotovila komisija. Udarec čist in... P° pravilih!« »Res?« »Seveda!« »No, potem pa je vse v rpdu,« si končno oddahne zp-na in me svetlo pogleda. rej boks je nedolžen šport!« »Tako je!« veselo vzklikam in ponosno objamem Tazumno boljšo polovico, je doumela to, česar tako mnogi ne razumejo. ŠILO NEKAJ ŠTEVILK PRED POSVETOM O SOLSKI TELESNI VZGOJI V SLOVENIJI RAZPRAVA O REKREACIJI IN ODDIHU Zadnji občni zbor občinskega sindikalnega sveta v Zagorju ob Savi je obravnaval tudi nekatere probleme v zvezi z rekreacijo in oddihom. Ugotovljeno je bilo, da se vsako leto ob nastopu poletne sezone porajajo težave, kako zagotoviti kar največ članom delovnih kolektivov primeren oddih. Svoj počitniški dom ima le Rudnik rjavega premoga Zagorje, v katerem je 42 ležišč. Ostali zagorski delovni kolektivi pa nimajo svojih počitniških domov. Tako iščejo člani teh kolektivov v poletni sezoni prosta mesta v drugih počitniških domovih, ali pa najemajo sobe pri privatnikih. Razumljivo je, da je v takih pogojih letovanje manj prijetno in manj učinkovito, kot pa bi bilo sicer. Res pa je,, da je zagorski občinski sindikalni svet dobil pri Stalni konferenci za oddih in rekreacijo seznam prostih kapacitet, vendar v glavnem le za izvensezonske mesece. Zato se člani kolektivov te ugodnosti tudi niso posluževali. Razumljivo je torej, da v zadnjem času vse bolj izstopa potreba po gradnji počitniškega središča, ki bi imelo takšno zmogljivost, da bi se ga lahko posluževali vsi tisti člani zagorskih delovnih kolektivov, ki so bili doslej prikrajšani že za marsikatere počitnice. Zaradi tega bo občinski sindikalni svet Zagorje ob Savi ponovno pristopil k akciji za ureditev in gradnjo počitniškega središča v Savudriji, kjer že imajo Zagorjani zemljišče, izdelane načrte in tudi gradbeno in lokacijsko dovoljenje. Predsedstvo občinskega sindikalnega sveta je že sprejelo predlog Industrije gradbenega materiala in Gradbenega podjetja, da na zemljišču v Savudriji zgradita za potrebe svojih delovnih organizacij počitniške objekte. S predstavniki obeh delovnih organizacij je še dogovorjeno, da že letos prično z gradnjo enega stanovanjskega objekta in kuhinje. V razpravi o rekreaciji in oddihu je zadnji občni zbor zagorskega občinskega sindikalnega sveta med drugim tudi ugotovil, da se posamezne sindikalne podružnice iz leta v leto bolj vključujejo v organizacijo športnih tekmovanj, tako v okviru samih kolektivov in med kolektivi. Tradicionalna sindikalna tekmovanja za pokal prvoborca Slavka Pintarja-Robina in za rudarski praznik postajajo vse bolj množična. Tudi' prvo zimsko letovanje članov sindikalnih podružnic iz Zagorja je povsem uspelo. Dejstva torej kažejo, da se športna dejavnost članov zagorskih kolektivov vse bolj širi tudi na tekmovanja s člani sindikalnih podružnic iz sosednih komun, kar ugodno vpliva na zbliževanje kolektivov. Kljub temu pa je na področju športne dejavnosti članov sindikalnih podružnic še mnogo neizkoriščenih možnosti. Zaradi tega je občinski sindikalni svet v Zagorju ob Savi sklenil, da bo skušal rekreacijsko dejavnost v delovnih organizacijah popestriti in organizacijsko izboljšati, tekmovanja sindikalnih podružnic pa razširiti še na nove oblike dejavnosti. »ZLATOROG« IN »MEPA« V BORBI ZA TOČKE Sindikalna podružnica tovarne »Zlatorog« Maribor je organizirala sredi tpga meseca zanimivo športno tekmovanje med sindikalno podružnico podjetja »Mepa« ter svojim sindikalnim moštvom. Tako sta se športna aktiva obeh sindikalnih podružnic srečala kar v šestih športnih panogah: kegljanju, streljanju, šahu, namiznem tenisu, odbojki in nogometu. ' Prehodni pokal so tokrat osvojili tekmovalci sindikalne podružnice »Mepe«, ki so zmagali kar v štirih panogah. Končni rezultat tekmovanja je 4:2 v korist »Mepe«. . Ob zaključku so tekmovalci in prireditelji poudarili, da bo potrebno v bodoče vključiti v to tekmovanje, ki naj bi postalo tradicionalno, tudi ženske ekipe, To pot so namreč nastopili samo moški, pa čeprav je ženska delovna sila v obeh kolektivih številčno močneje zastopana. NEUSPEH ŠPORTNIKOV DRAVSKIH ELEKTRARN V letošnjem srečanju športnikov avstrijskih in jugoslovanskih dravskih elektrarn, prireditelji so bili tokrat naši tekmovalci, so pokazali gostje večjo izurjenost. Zmagali so v vseh disciplinah, razen v kegljanju B ekip. Ponovno srečanje bo v Celovcu prihodnje leto. Pričakovati in upati je, da bodo ob tej priložnosti poželi naši tekmovalci malce več uspehov, pa čeprav bodo nasprotpiki ponovno zastopali številčno precej močnejši delovni kolektiv. Ks. SEDEŽNICA NA ČRNI VRH Lep planinski svet nad Jesenicami — kot nalašč za oddih in rekreacijo v letnem in zimskem času — je bil vse do danes kaj malo izkoriščen. Celo sredi smučarske sezone, ko je snežna odeja najbolj debela in mikavna, je namreč na Črnem vrhu presneto skromno število smučarjev. Kdo bi se mučil s hojo navkreber, si misli večina ljubiteljev zimskih športov, ko pa so tako blizu kranjskogorske žičnice! Toda..., vse kaže, da bodo gozdovi in travniki pod Golico že letošnjo zimo zvabili v svoj svet številne izletnike, kajti višinska razlika med Jesenicami in Črnim vrhom že v najbližnji prihodnosti ne bo več nobena ovira Jeseničani so namreč povsem resno pristopili k realizaciji že stare zamisli, da postavijo na Črni vrh žičnico, ki bo človeka v nekaj minutah pripeljala v planinski svet. nadvse primeren za resničen počitek in oddih, poznavalci pobočij pod Golico zatrjujejo da bo smuk s Španovega vrha v dolino, ki bo dolg približno 3 km, eden najlepših daleč naokoli. (Na sliki levo: Dela na vstopni postaji na planini pod Golico lepo napredujejo; desno: Španov vrh, prelepa razgledna točka, kjer bo stala končna izstopna postaja.) ZAOSTALOST JE OČITNA Telesna vzgoja v osnovi šoli se je v zadnjem obdobju razvijala pod vplivom splošnega procesa šolske reforme, prvega jugoslovanskega kongresa telesne kulture, »Sklepov o stanju in • problemih na področju telesne kulture«, odbora za prosveto Zveznega izvršnega sveta Zvezne ljudske skupščine, kongresa telesne kulture v Sloveniji, kakor tudi drugih naprednih pojavov v svetu. Kljub doseženim uspehom in napredku pa s stanjem ne moremo biti zadovoljni, kajti »v celoti razvoj telesne kulture zaostaja za uspehi, ki smo jih dosegli na kateremkoli drugem področju našega družbenega življenja« (dr. Slavko Komar, predsednik zvezne komisije za telesno kulturo). UPRAVLJANJE Konec preteklega šolskega leta smo imeli v Sloveniji na 1200 osnovnih šolah približno 238.800 učencev. Za razvoj telesne vzgoje v osnovnih šolah so bili v republiki pristojni: 1. Svet za šolstvo LR Slovenije; 2. Komisija LR Slovenije za telesno kulturo pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine LRS; za prostovoljno dejavnost v šolskih športnih društvih so poleg navedenih forumov skrbeli tudi: 1. Zveza za telesno kulturo Slovenije — komisija za šolska športna društva; 2. Zveza prijateljev mladine — odbor jugoslovanskih pionirskih iger s komisijami. Vsa vprašanja telesne vzgoje v osnovnih šolah je reševal Zavod za napredek šolstva LRS s pomočjo Društva profesorjev in učiteljev telesne vzgoje LRS. Vsi organi družbenega upravljanja v republiki so brez poklicnega strokovnjaka za specifična vprašanja telesne vzgoje v osnovnih šolah. Le v prouče-valnem oddelku Zavoda za napredek šolstva LRS je referat za telesno vzgojo z enim nameščencem, ki zajema celotno področje telesne vzgoje v splošnoizobraževalnih šolah. Zaradi organizacijske nerazvitosti in šibkosti strokovnih organov je bila tudi dejavnost pristojnih republiških organov o telesni vzgoji v osnovnih šolah razmeroma zelo skromna. Podobno je z delom organov v okrajih in občinah, kjer ni posebnih organov družbenega upravljanja za telesno vzgdjo in so zanjo pristojni organi s šir-šir delokrogom. Telesna vzgoja v takšnih primerih navadno ni obravnavana načrtno in trajno, marveč le občasno in še navadno med »slučajnostmi«, kakor poročajo iz Novega mesta. Prosvetno pedagoška služba, ki je za področje telesne vzgoje v celotnem našem šolstvu organizacijsko nerazvita, je še posebej nerazvita za specifična vprašanja splošne telesne vzgoje v osnovnih šolah. POUK V osnovnih šolah imamo do vključno šestega razreda po tri ure pouka telesne vzgoje, le v sedmem in osmem razredu samo po dve uri. LR Srbija in Hrvatska imata v vseh razredih osnovne šole po tri ure pouka telesne vzgoje. Poleg tega imajo šole enkrat mesečno športni dan. Pouk telesne vzgoje vodijo: 1. Od prvega do petega razreda 3133 razrednih učiteljev; 2. V ostalih razredih 139 predmetnih učiteljev, 104 strokovni učitelji, 20 profesorjev, 95 honorarnih predavateljev. Iz objektivnih in subjektivnih razlogov se pouk telesne vzgoje na osnovnih šolah ne izvaja v celoti. Po poročilih šol je od 996 osnovnih šol z 207.891 mladine pouk telesne vzgoje: na 736 šolah reden, na 253 samo ob lepem vremenu, na 135 nereden do petega razreda, na 462 je učni načrt v celoti predelan, na 529 je učni načrt samo delno predelan. Dejansko stanje pa je bržkone še slabše, kar bi nam lahko razkrila ustrezna primerjalna analiza stanja telesnega razvoja in zmogljivosti mladine ter njihovih okvar v šolah, kjer je načrten pouk telesne vzgoje skozi vse šolsko leto, s šolami, ki ga nimajo. Raven pouka na nižji stopnji ne ustreza sodobnim zahtevam načrtne splošne telesne vzgoje, česar pa niso krivi razredni učitelji sami, saj jim učiteljišča niso mogla dati v sedanjih pogojih ustreznega znanja. Na višji stopnji osnovne šole se je splošna raven pouka nekoliko dvignila, vendar tudi tu pogrešamo za stalno izpopolnjevanje pomoč specifične prosvetno pedagoške dejavnosti. Zaostalost na področju telesne vzgoje v osnovnih šolah je torej očitna. Tovrstna stihija ter organizacijska nepovezanost pa terjata v skladu s splošnim prizadevanjem za ureditev razmer na polju šolske telesne vzgoje nujne ukrepe. / Kdaj bodo športne igre »Iskre«? Komisija za šport in rekreacijo pri sindikalnem odboru »Iskre- je v svoj program vključila tudi orga-nazacijo letnih in zimskih športnih iger. Na vprašanje kranjskih športnikov, kdaj bodo športne igre »Iskre«, je dala komisija naslednji odgovor: »2e na svoji prvi seji je komisija ugotovila, da je za prireditev letnih iger »Iskre« prepozno, četudi ne upoštevamo, da stroški letnih iger niso bili upoštevani v odobrenem predračunu, ki dosegajo po grobih izračunih 5 milijonov dinarjev. Ker športne igre niso same sebi namen in ne dajejo pravih rezultatov, če so pripravljene kampanjsko, brez zadostnih priprav m časa za organizacijo, bo komisija poskrbela za vse, kar je potrebno za organizacijo drugih zimskih iger z razširjenim programom,, ter za izvedbo letih športnih iger v prihodnjem letu. Ker nekateri člani kolektiva gledajo na to zvrst dejavnosti z nezaupanjem, oziroma imajo vse to za odvečno — dodajmo k odgovoru še nekaj misli: Nove razmere po reorganizaciji »Iskre« terjajo tudi na področju delavskega športa, načrtnejših m perspektivnejših prijemov. V vsakem od naših kolektivov živi kaka športna panoga. Tu balinajo in kegljajo, tam igrajo namizni tenis ali odbojko... Eden izmed namenov naše komisije pa je, da vključi vso to aktivnost in prizadevanja v skupno delo s čim večjim sodelovanjem celotnega kolektiva. Le zdrav in razpoložen človek lahko doseže dobre delovne rezultate in vpliva na celotni dvig storilnosti našega velikega kolektiva. In ravno ta dvig produktivnosti m zmanjšanje stroškov za zdravstveno službo je končni namen, ki opravičuje izdatke za šport in rekreacijo. Ta končni cilj zasleduje tudi program komisije. Dobro namreč vemo, da so zaželeni rezultati lahko samo’ plod nenehne načrtne in dobro vodene akcije, ki polagoma in nevsiljivo da svoje obeležje načinu življenja članov našega kolektiva. Končni pregled dosežkov na tem zelo važnem, a dokaj zapostavljenem področju pa naj bo — v letnih in zimskih športnih igrah Iskre.« Državna prvakinja v kotalkanju Katjuša pravi, da ji je za sedaj še vedno ljubša betonska plošča, kot pa umetni led pod Cekinovim gradom... : ■csNvaaaaaS , g 13. komuna PTUJ 1. korpuna VELENJE 2. komuna IDRIJA 3. komuna S JESENICE 1. komuna KRANJ 5. komuna ; KAMNIK 6. komuna SEŽANA 7. komuna , NOVO MESTO 8. komuna SEVNICA 9. komuna LOGATEC 10. komuna NOVA GORICA 11. komuna GROSUPLJE 12. komuna MURSKA SOBOTA DVA TISOČLETNO MESTO IN NJE G OVA OBČINA Pišemo vam o ptujski občini, o 644 kvadratnih kilometrih površine in več kot 65.000 ljudeh! O več kot tridesetih milijardah brutoprodukta, ki ga ustvarjajo ptujski občani v svoji občini. Želimo vam predstaviti giganta naše socialistične graditve — tovarno glinice in aluminija v Kidričevem, del vse jugoslovanske skupnosti, največji kmetijski kombinat ožje domovine, ki je zrasel na temelju nadvse ugodnih naravnih pogojev, tovarno avtoopreme, strojne delavnice in vrsto drugih podjetij, ki so nastala zgolj zaradi prizadevnosti, v dobrem pomenu besede — tudi iznajdljivosti Ptujčanov. To so delovne organizacije, številne ustanove — od zdravstva (predstavljamo vam zdravstvena doma v Ptuju in Kidričevem) do razvijajočega se šolstva, skratka, tudi vsega, kar je nastalo zaradi občanov in v interesu širše družbene skupnosti. In še enkrat — Ptuj in njegovo občino — danes. V letu 1963. Pišemo vam o tem, kako so dosegli takšen napredek, s katerim — mimogrede omenjeno — še zdaleč niso zadovoljni, ter kaj pričakujejo od prihodnosti. Ne razumite me napak:- ne pričakujejo, temveč, kako si krojijo prihodnost. ^>>XXXVv\XXVXX\XVXXXXXXXXV^X^X>XXXXX>XXX>^>^XXXXXV.VVv'^XX»X>>^>XVVVvNXXX\X\^XWC^^X\X<>XXX>AXXXX^X^^'^>^^\XXWMXXX\XN>XX\XXX^X>XX>^XXXX>XX\XXXXXXX>A>^\XNX>X\\X>>>XXXXX>^XXX'^XWC>XXV.>XVvXX>^>X>X>XN>XX'^XVXX>XXXXXXXXXXXXXXXXVvXXXVXXXXXXXXXXV .N I Želimo vam predstaviti današnjo ptujsko občino ih njen dosedanji razvoj, ki je ob kopici objektivnih in subjektivnih težav — kje jih pa ni? — presenetil celo tradicionalne pe- simiste ptujske občine,1'še"’ bol j'-p a tistega, ki je obiskal Ptuj po nekajletnem presledku. Morda — ko ga je obiskabcelo prvič. -v. ■■v;e-o Učbeniki zastarijo, preden ji natisnejo. Razglednice, ki jih pošiljajo turisti, ne kažejo več iste panorame... Ne sklicujmo se . na uradne podatke mednarodnih organizacij o vsestranskem napredku naše države, saj smo sami priča tega. Toda ni le nacionalni ponos, če zapišemo,' da,so tod in tod, kjer so' sloveli po tradicionalni. zaostalosti, organizirali tako učinkovit boj zoper njo, da so jo skoraj odpravili, da so ob bok le-tej — ti Isti ljudje! — postavili objekte, na katere smo ponosni vsi in so porok, da je preteklost dobila neprehodno mejo, od katere se pričenja novo življenje. Da, tako kot danes v ptujski občini. Pisatelji pišejo romane. O . zaostalih Halozah, c lukarjih, o grofih, ki so iz žuljev naših predhodnikov gradili gradove, na katere smo še. danes ponosni! Človeški genij je, na primer, ustvaril na Dornavi najlepši, baročni grad na Slovenskem, Turist, ki obišče Štajersko, bo veljal v kulturnem svetu za »primitivca«, če se ne bo mogel pohvaliti, da je obiskal ptujski muzej. Gobelin ali viteška sulica iz ptujskega muzeja — enega najbogatejših pri nas, pričajo o našem človeku. Tako ali drugače. V vsaki izmed naših reportaž spregovorimo —< pač kolikor omejeni prostor dopušča — o zgodovini krajev, ki jih opisujemo. Najskrom-; nejši ptujski prospekt — v milijonskih nakladah „krožijo po našem svetu — pove poglavitno. Mi. pa vam ne pišemo prospektov. Sodimo, da bi lahko prepustili ves prostor zgodovinarjem, pa ga bi še zmanjkalo. 1000 let pred našim štetjem Iliri, okoli 400 let — prav tako pred našim štetjem Rimljani, ki so tu pustili neizbrisne sledove. Nato Franki, (okoli leta 800), nato slovenski knez Pribina, nato Madžari, pa oblast češkega kralja in potem Habsburžanov, v XV. stoletju turški vpadi. Slovenski kmet je bil vselej izkoriščan ali žrtev. Tisti kmet, ki se je. toliko let pozneje — v habsubrški monarhiji — upiral monarhiji kot raznorodovanju (konkretno: ponemčevanju), ki so dosegli vrhunec v septembrskih dogodkih 1908. leta. In vse do druge svetovne vojne, namesto gospodarskega napredka, stagnacija in z. okupacijo nov val zasuž-njevanja. Toda tokrat ga je ljudstvo — čeprav ne takratna oblast — dočakalo pripravljeno. Zgodovina Slo-venjegoriške čete je zapisana v srcih vseh ptujskih občanov. Lacko, Osojnik, Kerenčič, Reševi in drugi so danes simboli svobodne graditve socializma. Narodnoosvobodilna borba, ki je zrastla iz upora proti krvavemu terorju — ki so se mu prvi uprli ptujski' partijci, 'ki jih ‘ je vzgojil dr. Jože Potrč — je pustila'tod trajne sporrrenike / .V ' Ne, ne bomo opisovali zgodovine Ptuja in okolice. Že samo ime Ptuj bo pri slehernem bralcu vzbudilo spomine na znanje.iz šole, na dogodke iz preteklosti. Žal pa je res, da še tako. slavna * in bogata zgodovina — mislimo na razvoj Ptuja in okolice od prve naselitve — ne pomenita- zgodovine napredka. Okolnosti. posebej v novejšem času (na primer proga Dunaj— . Maribor—Trst), ki je pustila Ptuj ob strani, ali na primer reakcionarni oblastniki, ki so v strahu pred »rdečo nevarnostjo« zavestno preprečevali razvoj industrije (Tivar, zdaj Varteks, je hotel postaviti tovarno v Ptuju), čeprav je bilo tod še preveč brezposelnih a po naravi pridnih delovnih rok... Osvoboditev, n.e le narodnostno temveč tudi socialno, *. °tujčani in okoličani dočakali v ' i nove Jugoslavije. Ptuj, najprej okraj, potem občino smo šteli za več ali manj: zaostal kraj. Kljub plodnemu Ptujskemu ih Dravskemu polju iti razvitemu vino* gradništvu v Halozah in Slov. goricah nad- vse pestra kmetijska proizvodnja ni gospodarsko veliko pomenila. Mestu in okolici je primanj- ' Vsakdo lahko presodi, da tako ni moglo ostati. V naših družbenih pogojih nikakor ne. Morda nekateri kraji napredujejo hitreje kot drugi — vzrokov ža to je veliko — zastoja pa ne poznamo nikjer. In Ptuj je bil med:tistimi kraji, ki so prva povojna leta nekoliko zaostajali v gospodarskem razvoju za drugimi kraji, toda prav zdaj dohaja zamujeno. Toliko bolj odločno. Novi proizvodni odnosi, velike investicije za modernizacijo kmetijstva, razvijanje industrijskih podjetij, ki so odprla delovna mesta za občane, so zagotovili nagel gospodarski napredek občine. Podrobnosti bomo zvedeli pozneje ob opisu posameznih podjetij. V ptujski občini so — glede na slovenske razmere — najboljši pogoji ža razvoj živinoreje, poljedelstva, sadjarstva in vinogradništva. To je temeljni pogoj za razvoj predelovalne industrije. Potrebne delovne sile je tod več kot dovolj. Prav slednje pa je tu spričo ugodne geografske lege — sredi dveh industrijskih bazenov, mariborskega in zagrebškega in blizu ljubljanskega, spričo naglega razvoja glavnih industrijskih panog in počasnejšega razvoja stranskih, nič manj potrebnih, ob nujno potrebni iniciativi, omogočilo razvoj novih industrijskih panog. Čeprav na skopo odmerjenem prostoru, smo večkrat omenili ptujsko' zgodovino, ki je tod pustila spomenike, ki jih spoštuje ves svet. Tj, spomeniki in. naravne lepote — venec rahlo nagubanih Haloz in Slovenskih goric z etnološkimi posebnostmi, pogoji za lov in ribolov, tradicionalna kakovostna gostinska mreža, na novo zgrajeni športni objekti so temeljni pogoji za razvoj domačega in mednarodnega turizma. Še enkrat: seznanite se s posameznimi podjetji, na tem mestu pa nai bo dovolj naslednja tabela: o 3 1956 1957 1960 1961 1962 1963 (plan) # Sf u £ o S gsit 3.866 5.691 8.771 9.443 10.121 11.412 e , 9 d H i! (Ti * 5.590 6.155 7.387 7.832 8.325 8.509 S m ž2 „5.2 g<> 212,9 264.7 443.1 488.8 518.1 561.9 Namerno smo izbrali podatke o rasti narodnega dohodka in števila zaposlenih v družbenem sektorju. Skupaj z zasebnim sektorjem pa so v občini ustvarili lani 13,266.000.000, letos pa predvidevajo ustvariti 14,821.000.000 din narodnega dohod- proizvodnje: v letu 1962 je znašala 33,277.000.000, letos pa predvidevajo porast na 36,392.000.000 din. Delež družbenega sektorja kmetijstva v narodnem dohodku občine je bil 1956. leta 205,798.000 din, indu- 1961 se je delež kmetijstva poveča' na 842,000.000, kar je pccledica K' vestiranja v kmetijstvu, voda v od' stotku se je zaradi razvoja, industrij6 zmanjšal. Industrija je k narodnem11 dohodku občine prispevala 1961. le'8 |xXXXXXXXXXXXXXNXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXNVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXX' DELAVSKA ENOTNOST-St. 42 — 26, oktobra 1963 KIDRIČEVO VSE VEČJE TovarnaV Kidričevem je nedvomno velika pridobitev za našo domovino. Na več kvadratnih kilometrov obsegajočem tovarniškem dvlorišču stojijo ogromni, nekateri do 30 in več metrov visoki, drugi pa nižji objekti tovarne glinice in aluminija, plinarne in anodne mase, polni industrijskih naprav milijardnih vrednosti. V teh objektih, pri strojih in napravah pa dela razmeroma majhno število zaposlenih, ki so ustvarili s proizvodnjo in z uslugami milijarde dohodka. (V letu 1962 blizu 3 milijarde, oziroma 11 milijard bruto dohodka!) , Podobo Kidričevega dopolnjuje nedaleč bd tovarne ležeče naselje Kidričevo z 38 stanovanjskimi zgradbami, s samskim in zdravstvenim domom, šolo, restavracijo in ž drugimi objekti, z železniško postajo v bližini in z avtobusnimi zvezami na vse strani ter z asfaltno cesto proti 'Ptuju. Prav letos jo asfaltirajo tudi v smeri proti Pragerskemu. Za rekreacijo je športnikom na razpolago letno kopališče, športno igrišče, za razvedrilo pa kino in razne prireditve v yeliki dvorani restavracije. Dva večja objekta z nad 70 stanovanji sta v Ptuju. V bližnji prihodnosti bodo v Ptuju zgradili še 60 stanovanj (v dveh stolpnicah v naslednjih dveh letih). Pa si oglejmo podrobneje to delovno organizacijo. Kolektiv proizvaja na vse višji stopnji mehanizacije in avtomatizacije in prizadevno izpolnjuje vse Proizvtodne naloge tako glede količine kot kvalitete svojih proizvodov — glinice in aluminija. V razdobju od 1950 do 1963. leta, to je v 13 letih obstoja tovarne, gre h koncu druga' faza izgradnje tovarne, ki zajema rekonstrukcijo tovarne glinice in razširitev tovarne aluminija. 1950. leta se je pričela intenzivna izgradnja Kidričevega. V tem letu je bil izvoljen prvi delavski svet, ki je štel 40 članov. Ta je prevzel ve-%like naloge in odgovornosti, ki jih je tudi uspešno opravil. 1952. leta je bila graditev tovarne pospešena z odobrenim posojilom Mednarodne banke. Tovarna naj bi imela zmogljivosti 45.000 ton glinice in 15.000 ton aluminija letno. Leta 1954 je začela tovarna poskusno obratovati. Leta 1955 je prešla v redno proizvodnjo. Obrdtova-hje je šolalo delavce, ki so kmalu obvladali tehnološki proces, odklanjali . začetne težave in slabosti in dosegali vse večje uspehe. Seveda so * strokovni usposobljenosti bistveno Prispevali strokovni seminarji in druge oblike izobraževanja, ki so jih Organizirali v tovarni. V letu 1957 je bila kot zadnji objekt I. faze izgradnje Kidričevega dograjena tovarna anodne mase. Proizvodnja aluminija je od leta 1955 rasla iz leta v leto, tako, da so y letu 1962 v Kidričevem proizvedli Ze skoraj 20.000 ton aluminija. V Vseh letih se je Kidričevo lovilo s Problemom redne oskrbe z elektrrič-n? energijo, kar je' povzročilo večja Pihanja v proizvodnji aluminija v Posameznih letih. V 1961. letu so pričeli reklonstrui-fati tovarno glinice. Zamenjali so stolpni postopek proizvodnje glinice z modernejšim, avtomatiziranim in kontinuiranim Bayerjevim’ postopkom.. v tem letu so tudi pričeli graditi novo elektrolizo z najmodernejšimi elektrolitskimi pečmi. Želeli so doseči oz. si zagotoviti večje proizvodne zmogljivosti tako za proizvodno glinice kot za proivodnjo aluminija. Nbve investicije, ki so bile ža to potrebne, so bile preračunane ?? 12 milijard dinarjev. Čeprav je Pila tovarna v rekonstrukciji, so v oktobru in novembru 1962. leta do-?6gli naj višjo proizvodnjo od obsto-m tovarne do tistih dni. Proizvedli namreč 64.000 ton glinice in 19.650 0r> aluminija. Letošnjega junija so rričele obratovati nove peči v pro-*Zvodnji aluminija. Iz meseca v me-6c jih je več. To so koraki napredka ^konstrukcije, ki je prinesla večjo Proizvodnjo glinice po novem Bayer-mvem postopku. Rekonstrukcija je ,daj y zadnji . fazi. Zaključena bo rt86,t. leta, toda delne rezultate bo aia že letos. • Motiv iz tovarne aluminija Samski dom v Kidričevem je ena izmed največjih stavb naselja Obiskovalci obratov tovarne glinice, aluminija, anodne mase, stiskalnice, elektrolize ter plinarne se izgubijo med ogromnimi stroji domačih in raznih drugih firm. Obiskovalce pa najbolj preseneča dejstvo, da je ob številnih kilometrih poti po tovarniških proizvodnih dvoranah, srečal malio delavcev, ki strežejo tem strojem in napravam ali pa največkrat samo kontrolirajo njihovo delovanje. Take so pač moderne tovarne. Obiskovalci se radi ustavijo pri napravi za praznjenje vagonov, ki nadomešča ne samo ljudi, temveč tudi žerjave. Drobilci, mlini, mešalci, ogromne kadi z lugom, dekantatorji tovarne glinice niso nič manj zanimivi kot v elektrolizi velike elektrolitske peči; po 40 jih je v eni vrsti in po 4 vrste so v vsaki hali. Po, širokih betonskih cestah po sredi dvorane vozijo razna vozila. Zanimiv je pogled na napravo za puljenje klinov, še posebej pa pogled na ogromen žerjav, ki se premika po tirih nad dvorano. Žerja-vista, tam zgoraj v kabini, komaj opazite. Vse to služi po svoje namenu in vse to upravljajo ljudje raznih kvalifikacij, starosti in izkušenj. Nekateri so prj. tem delu že nad 15 let, drugi pa manj. S stroji je treba strokovno ravnati. Sicer pa je za higiensko tehnično varnost v tovarni dodobra poskrbljeno. Izobraževalni center v podjetju izobražuje delavce za delo na delovnih mestih. Mnogi delavci se odločijo za nadaljnje strokovno izpopolnjevanje in obiskujejo razne šole. Poleg tega štipendira podjetje šolanje mladih visokostrokovnih moči. Vse je usmerjenlo k cilju, da bi delali ob strojih in napravah strokovno usposobljeni delavci. Se večje zahteve glede tega postavlja avtomatizacija tovarne. Tovarna glinice in aluminija v Kidričevem je največje industrijsko podjetje ptujske občine. Zaposluje sicer le 1/38 njenega prebivalstva, ki pa so ustvarili — na primer v letu 1960 — dobro tretjino vsega dohodka občine. V 1962. letu je tovarna v Kidričevem prispevala več kot 11 milijard k celotnemu dohodku občine, ki je takrat znašal 28 milijard dinarjev. Letošnji prispevek Kidričevega v gospodarstvu občine bo še večji, ker bodo, kot že rečeno, delni rezultati rekonstrukcije in graditve elektrolize vplivali na višjo proizvodnjo in vzporedno s tem na višjo realizacijo. *, Predelovalna industrija v' SFRJ lahko predela ves doma proizvedeni aluminij. V Kidričevem ga bodo prihodnje leto proizvedli že 40.000 ton. S tem bodo v celoti zadoščene potrebe jugoslovanske predelovalne industrije. Kot je znano, predelujejo aluminij iz Kidričevega v tovarni »Impol« v Slovenski Bistrici in v tovarni lahkih kovin v Ražinah pri Šibeniku. V Kidričevem bodo bistveno povečali tudi proizvodnjo glinice. Prihodnje leto bodo proizvedli 90.000 ton glinice. Ta količina pa bo vendar kfomaj zadoščala za lastne potrebe za proizvodnjo aluminija oz. za potrebe jugoslovanskega trga. Vprašanje je, kaj bo potrebno ukreniti, da bi ohranili poslovne partnerje v inozemstvu, ki v povprečju jemljejo najmanj 15% dosedanje letne proizvodnje glinice (to je ca. 10.000 ton). V podjetju že razmišljajo o tem, vendar je rešitev tega problema zvezana na primerne odločitve zveznih forumov Kolektiv, njegovi organi upravljanja in Vodstvo podjetja so pokazali vzorno prizadevnost pri uresničevanju druge faze gradnje tovarne. Prevzeli so namreč velikansko nalogo, vendar jo uspešno uresničujejo. Vredno pa je poudariti, da se vsi v tovarni zavedajo, da ni važna samo skrb za proizvodnjo, ampak tudi za delovnega človeka. Gradnja stanovanj in drugih objektov družbenega standarda, ki jo izvaja kolektiv v Kidričevem, to tudi potrjuje. SINDIKATI PTUJSKE KOMUNE so dobro organizirana družbe-no-politična organizacija delavskega razreda v komuni, ki ima v svojih 82 osnovnih organizacijah povprečno nad 11.000 članov sindikata ali nad 98 % vseh zaposlenih delavcev in uslužbencev. Sindikati imajo v komuni zelo pomembno vlogo in so veliko prispevali k tako vidnemu gospodarskemu in kulturnemu napredku ptujske komune v dosedanjem obdobju socialistične graditve. Občinski sindikalni svet in občinski odbori strokovnih sindikatov si vsestransko prizadevajo, da bi bila vsebina in oblike dela čim bogatejše ter prilagojene hitremu družbenemu razvoju in da bi sleherni delavec s pomočjo svoje sindikalne organizacije našel svoje pravo mesto aktivnega graditelja in upravljavca socialistične družbe. Občinski sindikalni svet v svoji bogati delovni praksi . vsakodnevno odkriva nove oblike dela, predvsem pa teži, da bi sindikalna organizacija bila vse bližja svojemu članstvu. Občinski sindikalni svet je ustanovil več svojih zelo pomembnih institucij, ki delo v sindikalni organizaciji vsebinsko zelo bogatijo in vidno utrjujejo družbeno politično vlogo in položaj sindikatov v komuni. Sindikalna politična šola v Ptuju, ki je bila ustanovljena leta 1960, je postala center za šolanjg sindikalnih delavcev ptujske komune. Doslej se je v njej izšolalo 159 delavcčv v Ptuju in 52 delavcev v Majšperku. Mnogi izmed njih so danes dobri sindikalni delavci in zelo sposobni upravljavci. Sola, ki traja pet mesecev trikrat tedensko v popoldanskem času, daje slušateljem temeljna znanja predvsem iz naslednjih področij: ekonomski sistem SFRJ, zgodovinski razvoj sindikatov in njihova vloga v svetovnem delavskem gibanju, vloga in naloge Zveze sindikatov Jugoslavije v graditvi socialistične družbe in socialistična demokracija v jugoslovanski praksi. Oblike dela v šoli so zelo zanimive in delavci zelo radi obiskujejo svojo šolo, na katero so zelo ponosni. Delavski klub sindikatov v Ptuju je zelo prijeten kotiček, v katerem se zbirajo člani sindikata z namenom, da se v njem kulturno, idejno politič- no in družbeno ekonomsko izobražujejo na eni strani, na drugi strani pa da svoj prosti čas koristno uporabijo za razvedrilo. Z letošnjim letom postaja Delavski klub sindikatov center za kulturno-umetniška ustvarjanja delavcev. V klubu bodo člani delovnih kolektivov pripravljali svoje kulturne programe na delavskem odru z namenom, da seznanjajo občane s svojimi ustvarjanji in dosežki na tem področju. V klubu so raznovrstna predavanja in pogovori z delavci o najaktualnejših političnih, gospodarskih, kulturnih, športnih in znanstvenih dogajanjih doma in po svetu. Klub je opremljen s televizijskim in radijskim sprejemnikom, šahi, časopisi in revijami. Pravna služba občinskega sindikalnega sveta, ki jo tvorijo izkušeni pravniki, skrbi, da se članom sindikata nudi brezplačna , pravna pomoč z vseh področij civilnega, kazenskega in upravnega prava, predvsem pa v zadevah iz delovne in varstvene zakonodaje. Tako imajo vsi delavci, ki so člani sindikata, pravico do pravne pomoči. Med najpomembnejše uspehe ptujskih sindikatov lahko zapišemo prijateljsko in bratsko sodelovanje med občinami dveh socialističnih republik Slovenije in Hrvatske — Va-raždin-Ptuj-Čakovec, kar je edinstven primer v Sloveniji. Sodelovanje, kateremu je temelje položila Sindikalna politična šola Ptuj 1.1960, je dalo zelo pomembne uspehe, ki se izražajo v iskrenem prijateljstvu med občani treh prijateljskih občin in v plodnem medobčinskem sodelovanju med družbeno političnimi organizacijami, na področju gospodarstva, turizma, kulture, športa, tiska in radia ter na drugih področjih. Ustanovljeni so medobčinski organi za razvijanje plodnega sodelovanja kot so: Skupščina stalne konference in odbor »Bratstva in prijateljstva« občin Varaždin, Ptuj in Čakovec, sklad »Bratsva in prijateljstva« s sedežem pri Narodni banki v Varaždinu, uredniški odbor medobčinskega lista »Bratstvo in prijateljstvo«, ki bo izhajal vsako leto v okviru »tedna - Bratstva /in prijateljstva«, ki se prireja v počastitev mednarodnega delavskega praznika 1. maja in podobno. Prva izmena odhaja z dela — v ozadju objekti TGA Kidričevo Mokri mlini za mletje boksita ^VXxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxvač zaradi tolikih vlaganj in ušvafanja nove proizvodnje, le ni tako. Vinogradništvo in sadjarstvo 'sta panogi, ki slej ko prej predstavljata pojem Štajerske, posebej še ptujske občine. Kombinatova bela haloška vina v zadnjem času dosegajo sloves vin iz Slovenskih goric, sicer pa ptujska vinska klet (prvovrstne kletne kapa- * citete za več ko 500 vagonov vina) nima slovesa od danes. Pomembnejše je dejstvo, da kombinat pospešeno obnavlja haloške vinograde. Pri tem ne gre le za pridobivanje novih vinogradov žlahtnih sort, temveč za dejstvo, da tudi na holoških strminah obdelujejo vinograde s pomočjo strojev: na novo urejenih vinogradih lahko en traktorist obdeluje najmanj 5 hektarov nasada. Si predstavljate, koliko to poceni pridelek. Kombinat kot samostojni izvoz-, nik vina dosega pomembne uspehe na tujih tržiščih. Izvaža v 18 različnih držav. Letos je kot nosilec kontingenta skupno s 14 drugimi proizvajalci izvozil 230 vagonov vini v ČSSR in Nemško demokratično republiko. Sicer pa, saj je že vsakdo srečal kombinatove železniške vagone — cisterne na progi ali avtomobilske cisterne na cestah ... Sadjarski obrat »Osojnik« ima svoje znane plantaže breskev, jabolk in hrušk na področju Slovenskih goric, kjer so za sadjarstvo idealni pogoji. Postopoma povečujejo svoje nasade. Kmetijski kombinat še vedno odkupuje zemljo, na kateri sproti organizira moderno kmetijsko proizvodnjo. Morali bi spregovoriti še o nasadih hmelja, ali o vseh drugih spremembah, ki jih je prinesel kombinat v te kraje. O močni Strojni opremi, ki je na voljo proizvajalcem, o številnih uspehih, ne nazadnje pa tudi težavah, ki jih imajo. Pustimo jih vnemar. Dejstvo je, da kombinat izboljšuje kmetijsko proizvodnjo na svojem področju in da njegov pomen presega domače okvire. Saj tudi vesti o njem niso redke, pričakovanja potrošnikov V zvezi z dejavnostjo kombinata pa nikakor ne skromna. PET PTUJSKIH ZADRUG Pospeševanje kmetijske proizvodnje in posredovanje vse več viškov kmetijskih' pridelkov iz tako obsežnega področja je narekovalo ustanovitev močnih kmetijskih zadrug. Zdaj jih je pet. KZ »JOŽE LACKO« je najmočnejša ptujska zadruga. Ima 550 KMETIJSKI KOMBINAT PTUJ — motiv iz Podlehnika — v ozadju obnovljeni vinogradi Največja investicija za kmetijstvo ptujske občine; gradnja farme bekonov na Ptujskem polju hektarov lastnih zemljišč — od tega je ca. 70 ha gozdov, ki jih je zadruga odkupila, da bi si zagotovila les za lastne potrebe. Zadružna zemlja je namenjena predvsem gojitvi krmnih rastlin za živinorejo, ki ji zadruga posveča veliko pozornost. 500 sedanjih stojišč pomeni močan temelj za nadaljnji razvoj zadružne živinorejske proizvodnje; v Destincih in Trnovski vasi bo kmalu v hlevih skoraj 1000 govedi v pitanju. Vsa doslej odkupljena zemljišča je zadruga odkupila s svojimi sredstvi. V zadnjem času so pripravili elaborat za odkup še 956 ha na področju Pesniške doline. V okviru lastne proizvodnje, ki doseže vrednost 240 milijonov, je na prvem mestu, kot omenjeno, živinorejska proizvodnja in v zvezi z njo pridelovanje krme. Ker deluje KZ »Jože Lacko« na področju Slovenskih goric, je razumljiva tudi prizadevnost, da obnovi čimveč sadovnjakov. Tako 144 zaposlenih — v štirih ekonomskih enotah zadruge: lastne proizvodnje, za kooperacijo z zasebnimi kmetijskimi proizvajalci, za odkup in prodajo, strojno-avtotrak-torski park, uresničuje planske naloge, zajete v številki o letošnjem brutoproduktu — 1.166,000.000 di- narjev. Le še stavek o kooperaciji: od 4000 kmečkih gospodarstev kooperi-ra z zadrugo 3600! Razen poljščin, pogodbeno pitajo živino — letno okoli 800 glav, polovico te številke pa je zadružne živine, ki jo prav tako pitajo kmetje. KZ »HALOZE« je ustanovljena, tako kot druge ptujske sedanje za- brutoprodukta (lani) in z dobro organizirano kooperacijo s kmeti. Smo na plodnem Dravskem polju, znanem po dobrem hektarskem donosu žitaric, domovini znanega ptujskega krompirja. Odkup teh pridelkov, pospeševanje živinoreje, oskrba kmetov z gnojili — več kot dovolj nalog za zadrugo. KZ »LOVRENC NA DRAVSKEM POLJU«, v kateri je 30 zaposlenih, je imela lani 390 milijonov bruto-prometa. Letošnji plan je nekoliko višji (406 milijonov), polletna realizacija pa je 6 % višja od planirane. Letos je odkupila 500 vagonov krompirja — precej več kot lani — saj vsi kmetje na področju te zadruge kooperirajo z njo. KZ »PTJJJSKO POLJE« s sedežem v Gorišnici ima 34 hektarov lastnih" obdeldvalrtih površin. Prav tod, v Mezgovcih, Dornavi in Mo-škanjcih, so pridelovali nekoč slovito ptujsko čebulo (luk), ki je deželici dala ime (Lukarija). Danes ni ne slovesa, skoraj da ne tudi čebule. Le-ta terja veliko truda, veliko delovne sile, ki je vse dražja. Zdaj so tu polja pod žitom ali pašniki, naglo napreduje govedoreja. Kooperacija je kmetu prinesla pomoč strojev, za drugi zagotovila odkup .pridelka, gospodarska računica pa odloča, kaj pridelovati. (Da bo slika o vseh KZ popolna: »Ptujsko polje« ima 30 zaposlenih, lanska realizacija pa je bila 237 milijonov dinarjev.) In še to: v zadrugah je vse več strokovnjakov, kar naj bi v prihodnosti zagotavljalo boljšo organizacijo kmetijske proizvodnje in njen hitrejši napredek. Vhod v tovarno volnenih izdelkov v Majšperku najpomembnejše, da imamo tu dve tovarni.« Da, 390 zaposlenih 'v »Volnenki« in ca, 200 v »Taninki« pomeni kruh za več ko 500 družin, to pa za ta kraj veliko pomeni. Ne utegnemo opisovati zgodovine, toda dejstvo je, da je bila 1917. leta na razvalinah nekdanje kovačije zgrajena tovarna strojil. Velike zaloge kostanjevega lesa, Dravinja — voda je tej panogi nujno potrebna i— ki.se še odlikuje po izredni mehkobi, vse to je nudilo ugodne pogoje za ustanovitev prve domače taninke. Dvajset let pozneje je ob boku prve tovarne nastala druga — Vuna-teks. Dve stari statvi in nekaj drugih strojev, skupaj s kvalificiranimi tekstilci iz Zemuna, je bilo ob obilici cenene domače delovne sile dovolj za nastanek nove tovarne. Prav tuji strokovnjaki pa so bili dragi in predvojni lastnik je skušal čimprej usposobiti za najodgovornejše delo domačine. Uspel je — pravijo, da še danes po strokovnosti nimajo para, pa čeprav so zdaj nagnjeni nad stroji že njihovi sinovi. Ko smo že pri tem: čeprav je tovarna sredi agrarnega področja, polpro-letarcev dejansko ni. Le 10 % od vseh zaposlenih ima doma nekaj zemlje. V Majšperku proizvajajo izključno volnene izdelke. Znani so njihovi kamgarni, velurji in lodni. Niso pa ml naravnost odgovorili, od kod taka, vsekakor splošno priznana kakovost njihovih iždelkov. Morda tudi vpliv mehke Dravinje ali dobrih tekstilcev. r 'tovo pa je posledica njihove želje, t Majšperk ostane pojem kvalitete. »2e pred vojno smo se nosili s Teokarevičem, zakaj bi zdaj pustili, . da nas drugi prebite...« Nedvomno pa je zasluga, da so skladišča prazna, tudi dobra izbira artiklov: proizvajajo, kar trg in muhasta moda zahtevata. Danes 20 % svoje proizvodnje izvažajo; vseh 100 % bi lahko prodali doma. Zato sem vprašal o prihodnosti. Niso mi pripovedovali o bistvenem povečanju zmogljivosti, pač pa o prizadevanjih za dosego še višje kakovosti. Potrebna je nova predilnica za česano prejo, nova skladišča, apretura najfinejših kamgarnov, predvsem pa novi stroji, s katerimi bodo lahko tekmovali z najbolj razvitimi. Za ilustracijo: že ob sedanjem strojnem parku proizvajajo izdelke, s katerimi so prodrli na trg v ZDA. Kjer so doslej gospodarili veliki mojstri — Japonci. Za zaključek: letošnji brutopro-dukt — nič manjši kot poldruga milijarda. druge, po reorganizaciji zadrug v močnejše in zaokrožene gospodarske enote — 1961. leta. Kot že ime pove, deluje na področju Haloz, v dolini Dravinje in na področju Cirkulan. Toda, ime nas ne sme zavesti. Vinogradništvo ni delovno področje zadruge, pač pa — ker je večidel zadružnih zemljišč pod travniki oz. pašniki — živinoreja, urejevanje lastnega pitališča (v Doleni), kooperacija s kmeti (zadruga ima precej svoje živine v pitanju pri kmetih) ter, seveda, odkup kmetijskih pridelkov. V tej zadrugi je da. 100 zaposlenih', lanski brutoprodukt (527 milijonov) bo letos precej presežen (ca. 650 milijonov). KZ »HAJDINA« z 32 zaposlenimi se lahko pohvali z 269 milijoni INDUSTRIJSKI OTOK V HALOZAH TOVARNA VOLNENIH IZDELKOV MAJŠPERK Nekoč sem bral članek o »Idilični vasici Majšperk na robu Haloz«. Ko sem zadnjič na to spomnil tamkajšnjega domačina, se je nasmehnil. »O, Haloze so že lepe, če potujete kot turist, a še tedaj se boste zmrdovali nad slabimi cestami... Za nas pa je PODJETJE ZA STROJNA ZEMELJSKA DELA IN PREVOZNIŠTVO To je uradno ime za podjetje Agrotransport, ki ima tudi svoj sedež v novi industrijski coni Ptuja — ob Rajšpovi ulici. Nastalo je konec 1960. leta iz kmetijsko poslovno proizvajalne zveze, »Prevoznika« in »Kmetijske strojne postaje«. Tedaj je bilo v podjetju zaposlenih 45, zdaj pa jih je že 85, ki opravljajo precej močan strojni park podjetja (buldožerje, kamione in druge). V devetih mesecih so dosegli letni plan; ob koncu leta bo realizacija • podjetja 250 milijonov dinarjev. Agrotransport opravlja kmetijska strojna dela (s traktorji, goseničarji in buldožerji) po lepem kosu naše domovine. Razen v Slovenskih goricah in Halozah tudi v Hrv. Zagorju, v Savinjski dolini, na Koroškem, lani celo v Vojvodini. S svojomi vozili opravljajo tudi avtoprevozniško in špedicij sko službo. Lastna servisna služba je v pomoč po potrebi vsakemu delovišču. Že praksa je postala, da vse defekte odpravljajo ponoči... ŽIVINOREJSKO-VETERINARSKI ZAVOD PTUJ se je razvil iz veterinarske bolnice, Danes opravlja naloge s svojega področja za mariborski okraj. Ni slučajno, da je ta zavod prav v F*uju, kjer se živinoreja v okviru Kmetijskega kombinata in kmetijskih zadrug vse bolj razvija. Zavod ima več oddelkov, najvažnejši pa je reprodukcijski oddelek Z osemenjevalnim centrom. Edini v Jugoslaviji ima to službo centralizirano in specializirane kadre. Selekcijska služba opravlja kontrolo proizvodnosti živine in odbira rodovniške živali. Oddelek za proizvodnjo se ukvarja v glavnem s projektiranjem { hlevov. Pomemben je oddelek veterinarske diagnostike, ki ugotavlja vzroke bolezni. Oddelek za zdravstveno varstvo ima tudi rentgeno-loški odsek. V zavodu je 56 zaposlenih. USNJARSKI KOMBINAT KONUS OBRAT »TANIN« MAJŠPERK Vsekakor pomemben obrat, ki z manj ko 200 zaposlenimi ustvarja letno brutoprodukt v višini 700 milijonov dinarjev. Saj je ta obrat, kombinata »Konus« iz Slov. Konjic (v kombinatu od 1. januarja 1963) tudi največji proizvajalec tanina na Slovenskem, razen tega tudi proizvajalec najboljšega tanina. Tradicija je vendar vredna spoštovanja. Obrat odlikuje dobra organizacija dela, ki bistveno prispeva k visoki proizvodnosti, Spričo razvite domače usnjarske industrije nenehno rastejo potrebe po taninu. Več tanina pa terja več surovin, hkrati pa kopiči večje količine lesnih odpadkov. Ali jih bodo kmalu začeli smotrneje izkoriščati kot doslej (gre za 130 ton lesa dnevno!), bo pokazala prihodnost. Ustrezne elaborate so že pripravili. VODNA SKUPNOST ZA REGULACIJO PESNIŠKE DOLINE PTUJ ima pomebne naloge. Pesnica in njeni pritoki večkrat na leto poplavi)0 več kot 6400 ha obdelovalnih površin ter povzročajo, da je 8000 ha zemljišč prekomerno vlažno in zamočvirjen0' Prav potrebe po novih obdelovalni" površinah narekujejo pospešeno hi' dromelioracijo Pešniške doline. V Ptuju deluje tudi operativni odsek VODNE SKUPNOSTI DBA? VA-MURA IZ MARIBORA, ki opravlja dela pri regulaciji Drave 1° njenih pritokov v ptujski občini. Dela pri regulaciji Pesnice — v ozadju del že regulirane struge Lxvxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxvxxxxvxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxvxxxxxxxxx\xxvxxxxxxxxxvxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxvxvxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxWxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxviN^^ ZA MILIJARDO AVTOMOBILSKE OPREME Če vzamemo 1948. leto, ko je .invalidska organizacija ustanovila kovaško in kolarsko delavnico, iz katere se je, verjeli ali ne, razvila današnja tovarna, za rojstno letnfČo TAP, potem moramo govoriti o jubilejnem letu. O 15-letnici tovarne, ki je danes še edini proizvajalec avtomobilske opreme v državi in so jo zgradili v njej zaposleni delavci 2 občudovanja vredno vnemo, voljo in — daljnovidnostjo! Razvoj tovarne je skoraj fantastičen; opisali bi ga lahko v knjigi, ki jc bralec zlepa ne bi odložil.. V letu 1948 in še leto pozneje ni bilo V delavnici, ki je opravljala obrtniška dela, niti enega z mojstrskim izpitom iz katerekoli stroke. Leto 1950: 25 zaposlenih in »prehod na manjšo serijsko proizvodnjo vozičkov, samokolnic...«! Leto 1953: kovaštvo, kolarstvo in sodarstvo. Tedanje dejavnosti postajajo vse bolj odvisne od povpraševanja. Namesto kolarske delavnice — proizvodnja lesne galanterije, kovaštvo preusmeriti v izdelovanje jeklenih karoserij. Skozi vrata delavnice so pričeli Prihajati namesto polomljenih kmečkih vozov karambolirani avtomobili. Le kako so jih popraVili, ko so se kovači čez noč prelevili v karoseriste, ključavničarje in avtokleparje. Kljub izredno težkim delovnim pogojem, (karosernica je bila v slabo obiti baraki!) je kvaliteta dela rasla. Kolektiv se odreče plačam iz dobička in kupuje stroje. Prostovoljno gradi nove objekte. Končno — tu je nastala fiziognomija današnje tovarne — konec obrtniške proizvodnje, namesto nje serijska, industrijska. Proizvodi: avtomobilska oprema. V letu 1954 so se na trgu prvič pojavile avtobusne ključavnice iz Ptuja. Nato avtomobilske kljuke, volani, ogledala, dvižni mehanizmi za okna, rezervoarji, obešalniki, svetlobna telesa (za avtobuse), prtljažniki za mopede, ročice za plin, prestave ... danes menda proizvajajo 56 artiklov za TAM, IMV, TOMOS, FAP, Crve-ho zastavo, za avtokaroserijska podjetja in končno rezervne dele za trgovsko mrežo. In danes je v TAP 532 zaposlenih, letošnji brutoprodukt bo presegel milijardo dinarjev. Ob 15-letnici Podjetja selijo del svojih obratov v hovo halo (oglejte si jo na sliki), ki bo dokončno zgrajena imela 3000 kvadratnih metrov delovne površine ter vse stranske (zdaj tako pogrešane) prostore. TAP-ovci so danes 'Zkušeni proizvajalci, v pomoč so sodobni stroji, v tovarni so inženirji, tehniki, podjetja pa terjajo baročila, ki jih je vse več. Vse več je avtomobilov in toliko več je potrebno avtomobilske opreme. TOVARNIŠKA PROIZVODNJA STROJNIH DELAVNIC Kot da bi TAP prebil led in postal potokaz ptujske industrializacije- Nekaj delavnic se prav zdaj pred našimi očmi spreminja v tovarne. Potniku, ki prihaja na primet iz Varaždina (cesta Maribor—Ptuj— Varaždin—Zagreb je ena najbolj frekventnih; ali res nova cesta Maribor—Zagreb ne bo šla skozi Ptuj?!), ne more, že od Borla sem, uiti veličasten razgled na silhueto ptujskega gradu in mestnih streh pod njim. ^anoršma, tako znana kot tista z nesnega brega Drave, že menda *nilijonkrat poslana iz Ptuja... daleč, kot da je čas °bstal. Toda že pogled na Ptuj s Ptujskega konca vasi Budine zanika Prvi vtis. Smo sredi prave industrijske četrti, zdaj še dejansko sredi gradnje novih industrijskih objek-tov. Med njimi s svojimi objekti, z3res skromnimi, nimajo častno i^esto strojne delavnice. Po videzu. L°da po obisku delavnic — morda P°do ob izidu članka že preimenovane, saj to je dejansko tovarna — človek dobi povsem druga