52
P. Ladislav Hrovat.
jezik dovolj gibčen tudi za učene razprave. Le treba ga je znati.
In res ! slovenščina je napredovala od leta 1848. z brzimi koraki. Neumorni boritelji na političnem polju so-se trudili, da ji pridobe v šoli in v uradu potrebno in pravično veljavo. Nasprotniki so vedno očitali, da še ni izomikan slovenski jezik za šolo in urad. Tem nasprotnikom je bilo treba pokazati z vzgledi, da se lažejo. Naš gospod profesor je bil eden izmed onih, ki je oral ledino na tem polju. Razpravljal je časo-slovje latinskega jezika in je primerjal s slovenskim, učil je, kako se dado tudi grški in latinski klasiki prav gladko prelagati na slovenski jezik. Za vzgled je preložil Ksenofontove Memorabilije na Sokrata v »Klasju iz domačih in tujih logov« 1. 1862. — Skoro gotovo je ta prevod izmed najboljših, ki jih ima slovensko slovstvo iz starih klasikov. — Takisto je priobčil tudi L, II. in IV. govor Ciceronov zoper Katilino v »Zori« 1. 1872. V rokopisu ima prevod Julija Cezarja »de bello Gallico«, katerega ni dal tiskati, češ, da ne bi podpiral le-
nobe. —¦ Z zlatimi črkami pa bo vedno ostala zapisana v slovenski literarni zgodovini njegova Slovensko-latinska Slovnica za slovensko mladez (Novo Mesto 1874.). ker je prva v jeziku »Kirilove« hčerke.
S tem smo v kratkih potezah narisali delovanje p. Ladislava Hrovata na slovenskem slovstvenem polju. Kar je storil kot marljiv učitelj v 36 letih za razvoj slovenske ideje, ni treba omenjati, ker je še dovolj živih prič.
Omenimo naj le še, da je bil kot mašnik reda sv. Frančiška tudi vedno neumoren delavec v Gospodovem vinogradu. Če ga niso šolski posli zadrževali, bil je pripravljen iti v spovednico, ali k bolnikom vsako uro, kadarkoli so ga klicali.
Ko je po 361etnem delovanju z le tošnjim šolskim letom prosil pokoja, odlikoval ga je presv. cesar za njegove zasluge za slovstvo in šolo z zlatim križcem s krono za zasluge.
Mi le želimo, naj še mnogo let zaljša njegove prsi zlati križec!
¦~$+
BS
Sobica.
zobica tiha!
e5|s Loči me s svetom kot mniha, J^la se zapri za menoj!
Ko se tako-le sam
Z dumčico poigram,
Slobodo dišem s teboj,
Sobica tiha!
Sobica tiha!
V  tebi gosteje se vzdiha,
V  tebi sladkeje smeji! Mlado utriplje srce, Nove svete želje, Kakor da molim se zdi, Sobica tiha!
Sobica tiha!
V  tebi mi solza usiha, Vshaja veselja mi dan. Tukaj čakam lahko, Kdaj me možje odneso
V  tišji, prsteni stan, Sobica tiha!
J. —ek.