GOVOR O POGREBU

PREVZVIŠENEGA GOSPODA

KNEZO-NADŠKOFA GORIŠKEGA,

NJ. AP. VEL. TAJNEGA SVETOVALCA,
VELIKOKRIŽNIKA REDA LEOPOLDOVEGA
ITD. ITD. ITD.

GOVORIL PROF. DOMINIK ALPI

DNE 20. MARCIJA 1883.


119405

OJ

Regem, eui onmia vivunt,
venite, adorenuis.

Kralja, kateremu vse živi,
pridite, molimo ga.

Žalostno, britko opravilo mi je naloženo: govoriti imam
dobrim otrokom, ki so izgubili ljubega očeta; govoriti pred tem
odrom mrtvaškim—v tem, ko Vaša srca globoka žalost prešinja,
govoriti en sam korak daleč od mrzle rakve, ki krije truplo
velečeščenega našega Pastirja. V teh okoliščinah govoreč spo¬
minjam Vas, slavna gospoda, tistih besedi, ki jih sv. Cerkev
polaga na jezik svojim služabnikom od konca mrtvaških ju-
tranjic, besedi, ki imajo v sebi moč, da omečijo Vaše bole¬
čine, da nas v naši žalosti tolažijo : »Regem, cui omnia vi¬

vunt, venite, adorenuis.» »Kralja, kateremu vse živi, pridite,
molimo ga»!

Visoka, božja modrost sv. Cerkve je to, da v pričo
zmag, s katerimi se smrt ponaša, veli obračati misli h Kralju
življenja. «Regem, cui omnia vivunt, venite, adorenuis.» «Kralja,
kateremu vse živi, pridite, molimo ga».

Žalostno je videti, kako smrt vse podira in požira. Ne-
izprosljiva njena kosa kosi, kakor ponižne rastljine, tako tudi
stare hraste in močne ciprese'; Z žalostjo nas napolnuje to
grozovitno vsakdanje razsajanje smrtne kose, pod katero pada
vsak trenotek žrtev brez števila, brez ozira na tiare, mitre in
žezla — in slavno žrtev imamo tudi tukaj pred sebojj —• ali
tolazivna je misel, da vse živi pred neumrljivim večnim Go¬
spodom. »Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga»!

On, veliki Bog, bistveno in večno Življenje, brez začet¬
ka in konca, On je gospodar življenja in smrti; On je ustva¬
ril to našo prst, — «Ipse fecit nos» — On jo pa tudi, če
mu je to všeč, v prah spremeni.

— 4  —

Uklonimo se temu najvišemu gospostvu, tej vrhovni mo¬
gočnosti našega Boga! «Venite, adoremus«! ;Pridite, molimo
ga»!

Kaj je človek ? Kaplja jutranje rose je, cvetličica na
polji, ki se zjutraj razpihne, zvečer pa uže zveni in se osuje.

— Prah smo, nič nismo : ponižavši se torej v svojem prahu
molimo Kralja življenja! «Regem, cui omnia vivunt, venite a-
doremus»! «Kralj a, kateremu vse živi, pridite, molimo ga»!

Vse, gospoda, živi pred Bogom, po njem vse živi. —
In tako — potolažite se —• živi tudi naš Oče in Pastir, če-
gar nemo truplo tu pred nami leži. Živi, da, živi tista ple¬
menita duša, 'ki je oživljala Rajncega umrljivo telo, živi v
naročji božjem. Kedar se nismo zanašali, poklical ga je Bog
k sebi; saj je On gospodar življenja in smrti; uklonimo se
torej temu nerazumljivemu njegovemu sklepu, po katerem je
poklican naš Oče od nas. Božja volja je bila taka. «Kralja,
kateremu vse živi, pridite, molimo ga»!

Živi našega Višega Pastirja plemeniti duh; kaj pa truplo
njegovo ?.... Truplo njegovo spi, počiva. Prestati mora poni¬
žanje groba, sramoto gnjilobe in trohnobe -— pa le za to,
da nam poreče, da vse na svetu je nečimerno : bogastvo,
časti in slasti; ali potem, ko to seme, zemlji izročeno, pre¬
stane osramotitev razkrojitve, pokliče ga Bog k lepše cveto¬
čemu in častitljivšemu življenju, k življenju, katero ne zajde
več ; živelo bode, oživljal ga bode Kralj življenja, pred kate-
terim vse živi. ■<Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga»!

Duša našega Očeta živi, živelo bode njego umrljivo telo;

— živijo pa tudi njegove zasluge, živijo njegove kreposti.

Živijo pred Bogom, da prejmejo plačilo, in mi prosimo
milega Boga, da bi mu plačilo podelil obilno.

Živijo pa zasluge in čednosti njegove tudi pred nami in
za nas ; živijo, da nas učijo, da jih občudujemo, da jih po¬
snemamo.

Ne pričakujte, častita gospoda, da Vam bom obširno in
na drobno popisoval življenje Njega, ki se je -— preživevši
več ko četrt stoletja med nami, te dni ločil od nas. Za tujce
bi se spodobilo to storiti, nikar pa za otroke, ki so tako

— 5  —

dolgo časa uživali njegovo očetovsko skrbljivost in ljubezen,
ki so se zarad njegove čudovito visoke starosti bili uže —
rekel bi — sprijaznili z mislijo, da življenja njegovega ne bo¬
de konec, in ki gotovo nikdar ne pozabijo veličastne in ob
enem ljubeznjive podobe, katero so malo da ne osem in dvaj¬
set let bili vajeni gledati tamle na tistem Sedeži.

In njegovi otroci so dobro poznali njegovo življenje, po¬
znali smo mi vsi življenje njegovo ponižno in tajno, ki se ni
šopirilo, čeprav ga je venčala čast in slava; življenje skoz in
skoz delavno do zadnjih njegovih dni; življenje odlično du¬
hovno, ki se je sveto - radostno napajalo z vsem, kar je
resnično in dobro; življenje polno žrtvovanja za čast božjo,
katera je bila vsikdar prva njegovih misli; življenje posveče¬
no blagostanju njegovih bratov in sinov, katerim je odkrito¬
srčno želel naj večo korist.

Blagoslovljena iz nebes vcepila se mu je uže od mladih
let misel, da bode vse njegovo življenje, kakor meglica diše¬
čega kadila na darilniku, čast in slavo darovalo Kralju ne¬
beškemu. Združivši z neomadežvano, angeljsko nedolžnostjo
krepak in bister um pa železno voljo, spozuavati zaklade res¬
nice in modrosti, da bi jih potlej delil svojim bratom,— po¬
svetil se je Bogu v duhovskem stanu, v katerem je imel leta
in leta nositi eno najviših dostojnosti — dvojnati križ in pal-
lium *).

In, oj, kako je — ne iz borne častilakomnosti in člove¬
škega napuha, ampak iz globokega spoštovanja do visoke
svoje službe in časti, spoznavši se za kar je bil, za eno naj
večih svetilnic na cerkvenem svetilniku, za živega namestnika
Pastirja vseh pastirjev v svoji nadškofiji, spoznavši se za pre¬
svetli žarek velikosti božje, za odličnega nositelja in varuha
veljave in mogočnosti božje — oj, kako je on spoštoval in častil
v sebi visokost svoje dostojnosti, sosebno ta čas, ko je ves
zamaknen svete skrivnosti opravljal, ali ko je sv. sakramente
deleč vernim milosti studence odtikal. In mi smo se veselili,
ko smo gledali častitljivega starčeka, ki je, dasi uže pet in

'*) T. j. nadškofovski volneni ovratnik.

Presta vij.

— 6  —

osemdeset let star, vendar še kazal v prijaznem obličji mla¬
dosten cvet; častitljiv sij mu je čelo obdajal. Ta mladostni
cvet v sivi starosti, ki je bil znabiti časno plačilo na tem
svetu odličnim njegovim čednostim, bil je nenavadno nasprotje,
kateremu so se po pravici vsi čudili; in mi smo se ponašali,
da smo imeli med nami to častitljivo, cvetočo sivostarost.

Pač veseli smo bili, ko smo imeli priložnost, izraziti
svoje dopadenje nad častitljivim našim Očetom pred tremi
leti, kedar smo namreč obhajali 25letnico njegove duhovne
vlade v tej naši nadškofiji. Duhovščina, prihitevši od vseh
krajev, in verno ljudstvo brez števila — vsi polni radosti in
veselja so se tlačili okrog prečastitega Očeta in Pastirja.
Spremljala sta ga dva milostljiva in prečastita škofa, ljubljan¬
ski in tržaški (kateri posleduji, preč. monsignor Glavina, je
prevzel danes britko nalogo, spremiti Rajncega truplo do gro¬
ba); stopal je globoko ginen peš sred množice čez bližnji trg,
hodil je veličanstveno in prišel semkaj v ta sv. tempelj za¬
hvalit se Najvišemu za veliko izkazano mu dobroto; in ves
ginen vpričo ginenih svojih otrok zapel je naš Oče sam za¬
hvalno pesem. Vrnivši se domu prejel je od duhovščine v
dar dragocen kelih v znamenje njene vdanosti in njenega
češčenja. Došli so mu tudi mnogoteri drugi darovi in voščila
od vseh vrst podložnih mu vernih, ki jih je gnalo srce, kakor
si bodi, izraziti svoje občutke.

Res zaslužil je bil v 25 letih to prostovoljno in splošno
poklanjanje in češčenje, ki so mu ga izkazovali duhovniki in
verni; saj se je ves čas v naš prid trudil in se za nas žrtvo¬
val ; zaslužile so čestitanje izvrstne njegove čednosti, s kate¬
rimi nam je dajal sprelep izgled ; zaslužila njegova priprosta
pa odlična pobožnost, ki mu je prihajala prav iz srca; za¬
služila njegova ljubezen do sv. Cerkve, katero je videl tako
hudo preganjano in zatirano; zaslužila srčna, otroška njegova
vdanost do skupnega Očeta, Namestnika Kristusovega. In
tu se mi sili v misel prijeten spomin, 2. dan septembra 1872.
To je tisti dan, ko so se naše dežele katoličani, katerim so
se bili pridružili tudi bratje bližnjih škofij — vseh skup ka¬
kih štirdeset tisoč — zbrali okoli altarja Matere božje na

Sveti Gori, da bi pomoč izprosili sv. Cerkvi in stiskanemu
papežu. Tej proseči množici in več ko sto duhovnikom na
čelu je bil prečastiti Glavar naše nadškofije. Molil je goreče
za zatiranega Višega Pastirja in podelil v njegovem imenu
vsem pričujočim papežev blagoslov. Nekaj let pozneje, prav
tisti dan (2. sept. 1877.) je šel Rajnki spet na Sv. Goro in
.posvetil zaobljubni altar, ki so ga bili sred cerkve napravili
verni v spomin one pomenljive procesije.

Kar se tiče češčenja neomadežvane Device Marije, do¬
kazal je bil pobožni naš Pastir uže prej enkrat, kako jej je
bil vdan, ko je namreč kronal podobo Matere božje na Bar¬
bani, 15. avgusta 1863. Ves prijetni otok je bil polen radu-
jočega se ljudstva.

Ali glavna škofova skrb je odgoja duhovne mladine, da
je zmožna, z besedo in izgledom dobro voditi po poti zveli¬
čanja izročene jej ljudi.

In to je bila skrb rajncega našega Pastirja. Kakor je
brž prvi čas svoje vlade goreče skrbel za to, da bi se bo-
goslovska znanstva v centralnem semenišči pospeševala po či¬
stih virih rimskega Sedeža, — tako se je tudi trudil, da bi
napravil nekaj, česar je naši nadškofiji še manjkalo, t. j. za¬
vod za cerkveno odgojevanje tistih mladenčev, ki kažejo nag-
nenje k duhovskemu stanu. Tridenški cerkveni zbor nalaga
škofom dolžnost, take jako potrebne zavode ustanoviti, da
zamorejo nježne rastlinice rasti kakor v nekakem zagrajenem
vrtu daleč od nevarne sape pokvarjenega sveta, dihati zdravi
zrak pobožnosti. Omikovaje um in srce naj bi si tam uže v
mladih letih nabirali in pripravljali tisti zaklad čednosti in zna¬
nosti, ki ga za cerkveno službo potrebujejo. Težavna je bila
ta naloga, ali izpred trdne volje marljivega Pastirja so vse
težave izginile. On je da! z obilnimi doneski plemenit izgled,
in posnemali so ga duhovniki po vsej škofiji, do katerih se
je bil s primernim vabilom obrnil. Popred uze ste bili Nj. Nj.
Veličanstvi cesar Ferdinand in Marijana z res cesarskim da¬
rom semenišču ustanovili podlago. In tako je bilo skrbnemu
in delavnemu nadškofu mogoče novembra meseca 1858. od¬
preti novi mladenški zavod, ki je imel hraniti prihodnje nade

— 8  —

sv. Cerkve. Ta zavod, ki je bil zmerom punčica njegovega
očesa, hotel je imeti blizo svojega poslopja, da bi ga pogo-
stoma obiskoval in sam gledal sad svojega prizadevanja,
srečni vspeh očetovske svoje skrbljivosti.

Da je imenovani zavod posebno ljubil, kaže jasno nje¬
gova oporoka, s katero mu je dobrotljivi Pastir zapustil vse
svoje časno premoženje; zarad česar čutijo blagi mladenči,
ti ljubčeki njegovega srca, živejše, ko drugi, žalost, da so iz¬
gubili svojega sosebno vdanega jim Očeta, katerega ne bodo
nikdar pozabili in čegar ime in spomin ostaneta v tem do¬
brotnem zavodu neumrljiva.

In, ker uže o Cerkvi govorim, moram še omeniti, da je
ranjki viši Pastir dobro hotel tudi cerkvenim redovom, v ka¬
terih je spoznal močne pripomočke k posvečevanju ljudi in h
krščanskemu odgojevanju mladine.

Cenil in blagoslavljal je njihov trud, veselilo ga je vi¬
deti, kar so dobrega storile ( tiste redovske družine, ki jih je
bil našel o svojem prihodu med nas, veselilo ga je pa tudi,
sprejeti še novih in vzeti jih pod pastirsko svoje pokrovitelj¬
stvo. Zatorej sta naše mesto in naša nadškofija posebno hva¬
ležna prečastitemu Rajncemu za zdatne koristi, ki sta jih za
njegove vlade uživala po samostanskih družbah.

Ker je tedaj slavni naš Predstojnik vestno skrbel za
Cerkev in vse njene koristi, kazal se je kot mašnik in kot
škof vrednega služabnika božjega. Ker je bil pa tudi držav¬
ljan in v svetnih rečeh svetnemu oblastniku podložen, hotel
je tudi v tem oziru dajati izgled 'domoljubne vdanosti, neo-
mahljive zvestobe in neoskrunljive privrženosti. Kakor žive
pred Bogom in pred nami druge njegove zasluge, druge slav¬
ne njegove čednosti, tako živi in se odlikuje tudi ta čednost,
da je častil vladarja, srčno udan bil cesarju.

Bil je namreč v dnu svojega srca kristjan; videl je v
legitimnem vladarji namestnika božjega v vsem, kar se tiče
zgolj človeških reči; častil je božjo mogočnost, sveto in ne-
oskrunljivo veličanstvo maziljenca Gospodovega; in, ker je
znal po vrednosti ceniti tradicijonalno pobožnost Habsburških
vladarjev, bilo mu je prijetno, ko je njegova lastna, enaka

— 9  —

pobožnost vnemala v njem celo posebno ljubezen do njih.
Za Bogom in Cerkvijo gojil je v srcu sveto češčenje in ne¬
navadno blagočutje naj bolj do cesarja in cesarske rodovine
tako, da se je včasih po skrivnih solzah razodevalo. To bla¬
gočutje in to njegovo vdanost mu je presvetli cesar z enako
ljubeznijo in enakim spoštovanjem povračal in mu cesarsko
svojo dobrohotnost sijajno spričeval. In tudi za to smo pre¬
častitemu rajncemu Pastirju, v tem, ko občudujemo njegove
čednosti, hvalo dolžni, ker si je po svojih zaslugah v državni
službi in po posebni svoji vdanosti do cesarske hiše pridobil
mogočen vpliv, veliko veljavo na dvoru in pri vladi, katero
je potem porabil — ne v svojo osebno korist, ampak v prid
svojim podložnikom, kedar so za kako milost prosili.

In prav tega je bil ves vesel, če je mogel komu kaj
dobrega storiti. Tisto dobro srce, ki ga je imel, in še bolj
krščanska ljubezen, po kateri se je ravnal, silila sta ga, da ni
mogel odreči ničesa, če ga je kdo za kaj prosil. Kdor se
mu je bližal boječ se ga zarad njegovega častitljivega veli¬
čanstva in navidezne njegove ojstrosti, šel je od njega pre¬
pričan, da je stal pred dobrotljivim, nepristransko-pravičnim
oblastnikom, ki ni poznal razločka med osebami, narodnostmi
in strankami. Vse je obsegal in edinil s tisto ljubeznijo, ka¬
tera vse po očetovsko objema; hotel je dobro vsem, rad do¬
brote izkazoval vsem — «pertransiit benefaciendo. — Cerkev
in ubogi — to kaže njegova oporoka — so bili njegova lju¬
bezen ; oj, koliko njegovih dobrotnih dejanj, skritih očem tega
sveta, živi pred Bogom, potegujočih se za-nj ! «Kralja, kate¬
remu vse živi, pridite, molimo ga !

Tako je bilo prečastitega našega višega Pastirja dolgo
življenje; po pravici ga torej vsi ljubimo in častimo. In če je
zadpja leta zarad visoke starosti o^fešala njegova delavnost,
ni se mu zmanjšala želja, kaj dobrega storiti za svoje otroke.
Blagoslovljen ostane njegov spomin, živele bodo nam v izgled
njegove čednosti. Mi pa, otroci njegovi, spoznavši dolžnost
hvaležnosti, prosimo Kralja življenja, da naj mu da živeti s
pravičnimi v večnem miru. «Kralja, kateremu vse živi, pri¬
dite, molimo ga» !

— 10  —

Zdaj pa, častita gospoda, potem ko sem Vašo žalost
potolažil, naj sklenem kratki svoj govor iz dna svoje duše
vzdihnivši: ....Sirote smo;.... vdova je naša Cerkev;... prazen
tam-le tisti Sedež ;.... sveča vrh altarja, znamenje škofovske
časti, več ne gori;.... mitro sem sicer videl jez včeraj, ali po¬
krivala je mrtvo glavo ;.... desnica je imela pri sebi tudi pa¬
stirsko palico, pa ni imela moči, da bi jo bila držala! Otroci
brez očeta smo, čeda brez pastirja ! Kdo zna meriti to praz¬
noto, kdo ceniti velikost naše izgube ? Res je, takrat še le
zna človek ceniti zaklad, kedar ga več nima. Mi nimamo
zdaj več Učitelja, nimamo Velikega duhovna, Angelja naše
goriške Cerkve nimamo.!

In prav zato, slavna gospoda! kličem močneje, ko pred,
ter vabim Vas nujno : Ponovite, k čemur sem Vas uže več¬
krat nagovarjal: «Regem, cui omnia vivunt, venite, adoremus«!
«Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga» !

Pred njim živi ta naša (goriška) Cerkev, ‘živi vernih
čeda ; in Pastir vseh pastirjev obračal bode milostljive svoje
oči na nas sirote, ki smo brez Očeta.

Da, veliki Bog, Gospod življenja in smrti, ker je bila
Tvoja' volja, da si poklical k sebi preljubljenega našega
Očeta, usliši gorečo našo prošnjo : daj nam spet Pastirja, ki
naj bode ves po Tvojem srcu. Ne pusti nas dolgo časa si¬
rot, ker pomanjkanje dobrote (ki jo ima škofija po škofu)
preveč čutimo. Potolaži svoje otroke; za to Te prosi tudi
rajnki naš Oče; za to Te prosimo mi vsi potrti v prahu svoje
ničnosti. «Regem, cui omnia vivunt, venite, adoremus«!
«Kralja, kateremu vse živi, pridite, molimo ga»!