EVIDENCA JUNIJ 2017 FOKUS Počasno napredovanje Prenosni računalniki so za večino domačih uporabnikov še vedno poglavitna računalniška naprava. Najbolj priljubljeni so seveda cenejši modeli, ki iz leta v leto ponujajo vedno boljšo izkušnjo. 36 37 Minimalne zahteve 38 Kaj smo preizkusili 39 Namizna alternativa 41 Telefonska alternativa 42 Zlati Monitor 42 Grafikoni 43 Tabela DOSJE Internet po kitajsko Da je tudi tako gromozanski medij, kot je inter­net, mogoče nadzorovati in cenzurirati, že vr­sto let dokazuje veliki kitajski požarni zid. To je razlog, da na Kitajskem ne brskajo po Faceboo­ku, ne berejo The New York Timesa in bolj malo vedo o protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989. DOSJE Televizija in telefon Aplikacije za ogled filmov, serij, dokumentar­cev in drugih TV programov so tudi v sloven­skem prostoru del ponudbe mobilnih opera­terjev. Hkrati pa so na voljo tudi tuji ponudni­ki – Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go so trije resni konkurenti, ki se borijo za vašo pozornost. 50 62 2 junij 2017 JUNIJ 2017 VKLOP U 04 Beseda urednika VKLOP 05 Povezava z možgani! 06 Intervju 08 Novice 10 Dogodki – Google I/O 12 Tehnomanija 14 Kukalo v prihodnost 15 Nowwwo IZVIDNICA 17 Pametna ura na steroidih 18 Amazonova domača pomočnica 20 Akcijski napredek 21 Naslednji (pre)skok 22 Računalnik v zaslonu 23 Namizni malček 24 Elektrika za po mestu 26 Pretres(i) v mobilni telefoniji 28 Tridimenzionalna Zemlja 29 TV alternativa 29 Siva škatlica zabave NA KRATKO 30 Ko imamo več monitorjev MOBILNO 32 Naš izbor na Androidu 33 Motivacija z Androidom 34 Naš izbor na iPhonu 35 Navidezne dobrote FOKUS 36 Počasno napredovanje NAJBOLJŠI 46 Telefoni DOSJE 50 Internet po kitajsko 56 Kateri bo najboljši? 62 Televizija in telefon NASVETI 68 Domači spletni strežnik 72 Posodobitev Windows 10 Creators Update 74 Ko televizija izobražuje IZKLOP 76 Vzpon in padec – Sharp 78 Pogled nazaj 80 MONITOR PRO NAPOVEDNIK 96 13. junija – Posebna izdaja 96 27. junija nadaljujemo MONITOR PRO MONITOR PRO 80 82 Novice 84 Brezpapirno poslovanje – uresničevanje nemogočega? 88 Zaspano evropsko e-poslovanje 92 Divjanje v digitalno (preobrazbo) 94 Superračunalnik od blizu NAJBOLJŠI Samsung S8+ Že v prejšnji številki smo predstavili najnovejšo Samsungovo Galaksijo, model S8, in bili nad njo navdušeni. Tokrat popisujemo malce daljše izku­šnje z večjo različico – S8+. 48 TELEFONI 46 Samsung Galaxy S8+ 48 Asus Zenfone 3 Max 48 Honor 8 Lite junij 2017 3 VKLOP BESEDA UREDNIKA 9 4 junij 2017 Se nismo že leta 2003 naučili, da so požarni zidovi nekaj, kar omrežja in računalniki enostavno morajo imeti in pika? Kot kaže, ne. MATJAŽ KLANČAR odgovorni urednik, matjaz.klancar@monitor.si Kot da smo leta 2003 rv WannaCry se je v nekaj dnevih razširi­li v več kot 100 držav in 100.000 računalnikov, s ši­frirnim virusom so bila okuže­na velika podjetja (pri nas vsaj Revoz), bolnišnice in, v Veliki Britaniji, kar celoten zdravstve­ni sistem. Računalniki so posta­li neuporabni, datoteke v njih so bile zašifrirane, virus pa je za odklep zahteval odkupnino oko­li 300 dolarjev v bitcoinih. Na­vajeni smo že, da šifrirni virusi zadnjih let posel zelo obvlada­jo, zato je odklenitev brez ključa, ki ga pošljejo napadalci, bolj ali manj nemogoča, in tudi tokrat je bilo tako. Ponudila se je sicer delna rešitev, ki dešifrirni ključ poskuša dobiti neposredno iz pomnilnika, a je le redko uspe­šna. Vse torej kaže, da je Wan­naCry nadvse uspešen virus. Pa je res? Raziskovalci, ki so ga poskuša­li razbrati, trdijo popolnoma na­sprotno. WannaCry je zelo povr­šno napisan črv, očitno je, da so ga sestavili »hekerji« z zelo malo kilometrine. Videti je, kot da so le uporabili programsko kodo za izkoriščanje razpoke v Win­dows, ki jo je hekerska skupina Shadow Brokers ukradla iz stre­žnikov ameriške agencije NSA, jo sparili z nekaj kode, ki poskrbi za samodejno širjenje, in ji prilepili še ločeno »orožje« v obliki viru­sa za šifriranje datotek v okuže­nem računalniku. Za slednje so celo »pozabili« sprogramirati av­tomatski sistem za komunikacijo s šifriranimi računalniki in pred­vsem za odklepanje računalni­kov po prejetem plačilu odkupni­ne. Raziskovalci menijo, da so prav zaradi tega »zaslužili« le bo­rih 70.000 dolarjev, saj so okuže­ni nehali plačevati odkupnino, ko se je razvedelo, da tisti, ki so plačali, dešifrirnega ključa kljub plačilu niso prejeli. In, ne naza­dnje, to, da je raziskovalec v kodi črva brez težav našel zapisano spletno stran, ki širjenje usta­vi, in tako širjenje tudi dejansko ustavil, vsekakor kaže na, no …, vsaj površnost. Kako je torej takim amater­jem, ki so sedaj skoraj zagotovo panični, saj so se jih zaradi pov­zročene škode lotile vse policije sveta, sploh uspelo s tako global­no okužbo? No, v resnici so ime­li le srečo. Srečo, da se je ameri­ška država že pred časom odlo­čila neodkrite programske vrzeli v operacijskih sistemih (t. i. lu­knje »zero day«) uporabljati kot orožje, srečo, da je njim to orožje nekdo izmaknil (to je nedvomno lažje, kot izmakniti pravo orožje, denimo, rakete Tomahavk, kot je opomnil kar sam Microsoftov predsednik), srečo, da je po sve­tu še veliko računalnikov z Win­dows XP, ki ne prejemajo več Microsoftovih popravkov, in sre­čo, da to orožje deluje tako, da se je moč z njim na nepokrpane ra­čunalnike povezati prek omrež­ja, prek vrat 445. Spomnimo se, to je način širjenja, ki ga je zelo uspešno izkoristil že črv Blaster – leta 2003! Razlika je le v tem, da je Blaster okuženim računalni­kom zapovedal »obstreljevanje« spletne strani windowsupdate.com, WannaCry pa ima bolj se­bične, denarne cilje. Se torej ni­smo že leta 2003 naučili, da so požarni zidovi nekaj, kar omrež­ja in računalniki enostavno mo­rajo imeti in pika? Kot kaže, ne. Slovenski stro­kovnjaki sicer pravijo, da so bili slovenski računalniki tokrat med najmanj okuženimi, saj imajo in­ternetni ponudniki še iz tistih ča­sov blokiran promet na kar ne­kaj vratih TCP in UDP, toda dru­god po svetu to očitno ne drži. Omrežja so si prek vrat 445 mir­no posredovala napadalno kodo, vsak tako okužen računalnik pa je nato mirno okužil vse računal­nike v krajevnem omrežju, kjer delovne postaje požarnega zidu praviloma sploh nimajo. Pa bi ga morale imeti, četudi so v varnem okolju krajevnega omrežja, saj lahko to hitro postane tudi ne­varno. Vsak računalnik bi moral imeti vklopljen požarni zid, ki bi preprečeval ves vhodni promet, razen iz smeri nadzorne postaje in domenskega strežnika. Vsak strežnik bi moral biti le strežnik in bi vhodni promet, razen izje­moma, moral zavračati. V pri­merih, ko je tak sistem nemo­goče vzpostaviti, pa bi bilo tre­ba računalnike in strežnike, ki se med seboj neomejeno pogovar­jajo (npr. starejši nadzorni siste­mi v bolnišnicah), omejiti v loče­nem omrežju. In, seveda, požar­ni zidovi podjetij in organizacij bi morali imeti blokiran promet na vseh vratih, ki niso res nujno po­trebna. In še zadnji, nujni nasvet? Imeti je treba varnostno kopi­jo vsega, kar imamo v računal­nikih. Ravno včeraj sem pre­jel obupan klic upravitelja, ki je po okužbi z WannaCry »ugoto­vil«, da nima varnostnih kopij. Kaj sem mu lahko v tem prime­ru svetoval? Prav nič. Svetoval bi lahko le njegovemu šefu, da ga zamenja. Varnostne kopije so pač prvo, za kar mora upravitelj poskrbeti v podjetju. Mimogrede, morda bi lahko podobno svetovali tudi upravi­telju vrhniškega podjetja Kemis, ki je ostal brez varnostne kopi­je podatkov o tem, katere nevar­ne snovi so v podjetju sploh imeli shranjene …. Ta mesec smo bili poplavljeni s črvom, ki se je širil na način, za katerega smo mislili, da smo ga izkoreninili že pred davnimi leti. Kot da smo spet leta 2003, je zapisalo protivirusno podjetje F-Secure. Č KOLUMNA VKLOP 9 junij 2017 5 Povezava računalnika z možgani ni kar tako. Gre za najbolj radikalen poseg v človeka, njegovo zasebnost, lahko bi rekli celo »dušo«, kar si jih lahko zamislimo. VLADIMIR DJURDJIČ Povezava z možgani! Znanstveniki že desetletja preučujejo možnosti pove­zovanja računalnikov z možgani, zdaj so začela o tej možnosti glasneje govoriti tudi nekatera velika raču­nalniška podjetja. Še več, večina prvih glasnikov na­poveduje, da bomo že v naslednjem desetletju dobili možnost vpogleda in uporabe možganov, kakršno smo še nedavno videli zgolj v znanstvenofantastičnih filmih. Tak dosežek bi utegnil res zasenčiti vse dose­danje dosežke na področju računalništva, a obenem odpira vprašanja in dileme, celo bojazni, ki nimajo nič skupnega s tehnologijo. Ali je sploh pametno, da bi povezali računalnike in možgane? Bi jih vi? isokotehnološka podje­tja, na čelu z računalni­škimi družbami, si vse močneje prizadevajo za nov pre­boj na področju računalništva in digitalnih tehnologij. Nekaj, kar bi nadomestilo, ali vsaj ponovi­lo uspeh, ki so ga prinesli oseb­ni računalniki in kasneje pame­tni telefoni. Če se danes zdi, da je najverje­tnejši naslednji korak predvsem računalništvo brez zaslona, to­rej z možnostjo komunikacije v naravnem jeziku, kot to počne­jo digitalne pomočnice/pomoč­niki Amazon Alexa, Apple Siri, Microsoft Cortana, Google As­sitant, Samsung Bixby in drugi, nekateri zrejo še precej dlje. Aprila smo kar iz dveh zna­nih virov slišali drzne napove­di o projektih povezovanja raču­nalniških sistemov z računalni­ki. Mimogrede, najbrž se velja kar navaditi na novo kratico – BMI (Brain – Machine Interfa­ce). Prvi je bil Facebook, ki je na svoji osrednji konferenci F8 pri­kazal rezultate raziskav v okviru raziskovalnega oddelka Building 8, kjer že uspešno narekujejo be­sedila zgolj z uporabo misli. Na srečanju so pokazali video para­liziranega človeka, ki mu ob po­moči majhnega implantata uspe­va krmiliti zaslonsko tipkovnico zgolj s pomočjo misli. Danes mu pri tem uspe sesta­viti osem besed na minuto. Fa­cebook je prepričan, da lahko to v nekaj letih povečamo na stoti­ne besed na minuto. Še več, izra­čunali so, da bi lahko tako »vir­tualno tipkali« tudi do petkrat hitreje, kot če bi tipkali na tip­kovnici pametnega telefona, in večkrat hitreje, kot lahko nare­kujemo glasovno. Če pa vklju­čimo še umetno inteligenco za dekodiranje živčnih signalov, se lahko to še osupljivo poveča. Znanstveniki ocenjujejo, da naši možgani na sekundo ustvarijo toliko podatkov, kot jih je v šti­rih filmih ločljivosti HD. Možga­ni torej v vsakem primeru zma­gajo pred vsemi drugimi načini interakcije z okolico. Le nekaj dni zatem je Wall Street Journal objavil obsežen prispevek o novem projektu Elo­na Muska, podjetju Neuralink. Družba ima drzen cilj, da bi v na­slednjih štirih letih prinesla na trg vmesnike BMI, ki bodo po­magali ljudem s posebnimi po­trebami, na primer paralizam zaradi kapi, dednih ali priroje­nih bolezni, ki bolnikom one­mogočajo komunikacijo z okoli­co. Toda to je šele prvi korak. V osmih do desetih letih naj bi Ne­uralink ponudil implantate, ki bodo omogočali dvosmerno ko­munikacijo z računalniki. Elon Musk je znan po drznih, celo ba­havih napovedih, toda s projek­ti Tesla in SpaceX je dokazal, da tudi naredi, kar napove. Toda povezava računalnika z možgani ni kar tako. Gre za naj­bolj radikalen poseg v človeka, njegovo zasebnost, lahko bi rekli celo »dušo«, kar si jih lahko za­mislimo. Veliki večini ljudi se zdi to na prvi pogled nesprejemlji­vo, sporno, odvratno. Raziska­va znane javnomnenjske družbe Pew je pokazala, da je povezava možganov z računalniki najbolj strašljiva, celo bistveno bolj kot gensko inženirstvo. Toda znanost meni drugače. Pravzaprav so implantati v mož­gane prisotni že danes, le da ve­čina ne ve zanje. Zdravstvo že vr­sto let uporablja računalniško krmiljenje implantatov za blaže­nje simptomov Parkinsonove bo­lezni, v zadnjih letih je veliko kli­ničnih testov za uporabo čipov kot sredstva za povrnitev vida. Precej redno pa se uporabljajo Kohlearni slušni implantati, ki gluhim in naglušnim v možganih ustvarjajo vtis zvoka. Toda eno je, kadar računal­niške naprave uporabljamo za prebiranje ali dekodiranje živč­nih signalov, nekega dne celo misli, drugo pa, kadar možga­nom omogočamo dotok infor­macij mimo človeških čutil. Če bo znanstvenikom to uspelo, se bo odprlo povsem novo poglavje v zgodovini človeštva. Govorimo o združitvi človeške misli in spo­mina z računalniki, umetno inte­ligenco, tipali za stvari, ki jih lju­dje ne zaznavamo. Taka tehnologija lahko zelo veliko pomaga ljudem, a prina­ša s seboj vsaj toliko nevarno­sti in vprašanj kot rešitev in ko­risti. Kako bodo človeški mož­gani reagirali na te stimulacije? Ali se bodo možgani temu pri­lagodili? Bomo s tem rešili te­gobe bolnikov ali bomo ustvari­li nove? Saj veste, računalniški programi imajo hrošče, in če se hrošč preseli še naprej po vme­sniku … morda raje ne bi nada­ljeval. Kako bomo preprečili zlo­rabe, vdore, kraje? Odpirajo se vprašanja etike, morale, zagoto­vo tudi človekovih pravic. Preteklost pa nam je pokazala, da take bojazni pred napredkom pohoda v neznano ne prepreči­jo. Bržkone bo tako tudi z vme­snikom BMI. Ko se bodo raziska­ve konkretizirale v izdelke, lahko pričakujemo obilo razprav, kri­tik, protestov, prepovedi. . V INTERVJU CHRISTOPHE COUTELLE, SOFTWARE ENGINEERING, HUAWEI CHRISTOPHE COUTELLE, SOFTWARE ENGINEERING, HUAWEI INTERVJU 9 9 6 junij 2017 junij 2017 7 . Zakaj izdelovalci menite, in pri tem ne mislimo samo na Huawei, da je tako zelo dobro, da spremi­njate uporabniški vmesnik An­droida, kot ga je razvil Google? Ali je res tako zelo dobro, da so ikone na vaših telefonih drugač­ne barve kot v izvirnem Andro­idu, ali je res tako nujno, da so drugačni nastavitveni meniji? Ali pa to počnete zato, da uporabni­ke navadite na svoje telefone in jih tako nezavedno »priklenete« na svoj ekosistem? Menimo, da ni splošno spre­jetega konsenza o tem, da je osnovni uporabniški vmesnik Androida popoln, tega se zave­da tudi Google, zato je operacij­ski sistem deležen rednih obliko­valskih popravkov. Seveda pa je to tudi vprašanje osebnega oku­sa – mi verjamemo v spremembe, ki jih uporabniku dostavljamo z našimi telefoni, tudi sivo mo­dra barvna shema nam je všeč. Seveda pa na podlagi uporabni­ških pripomb kdaj tudi kaj spre­menimo. Tako ima v novem sis­temu EMUI 5.1 (ki je nameščen na modelu P10, op. a.) uporab­nik možnost vklopiti nameščanje programov v programski predal, kot je to predvidel Google. Starej­še različice EMUI (na starejših te­lefonih) so se v tej smeri zgledo­vale po Applovem iOS, a so upo­rabniki to odločitev kritizirali. Po naših raziskavah npr. uporabniki v Veliki Britaniji želijo imeti pro­gramski predal, v Nemčiji pa ne. Dodaten razlog za nadgrajeva­nje Googlove osnovne ponudbe je, da v tej ni nekaj aplikacij, za katere menimo, da bi morale biti tam. Denimo, aplikacije za fitnes. . Da, toda v trgovini Play je množica takih programov, tudi za fitnes. Navsezadnje zato tudi imamo trgovino, da si namesti­mo, kar nas zanima, mar ne? Res je, toda določene aplika­cije, in aplikacija za merjenje ko­rakov je ena izmed njih, morajo biti optimizirane na ravni opera­cijskega sistema, drugače za de­lovanje porabijo preveč električ­ne energije in avtonomija tele­fona se drastično zmanjša. Zato menimo, da se splača truditi in nadgrajevati Googlovo ponudbo. In, seveda, naš cilj je diferencia­cija, biti drugačen od konkuren­ce, to pa lahko dosežemo tudi na področju programske ponudbe. . Toda diferenciacije ste se na najnovejšem modelu P10 lotili tudi na strojnem področju. Ta te­lefon ima po novem le eno samo tipko za navigacijo, za razliko od vseh drugih telefonov z Androi­dom. Res pa je, da ima samo eno tipko tudi Applov iPhone. Menite, da je to modra poteza, navseza­dnje ste s tem marsikoga zmedli? Menim, da je za tako trditev še prezgodaj. Bomo videli. . V predstavitvi ste omenili, da je imel Google sprva pomisleke, ko ste se odločili, da boste na te­lefon P10 namestili le eno navi­gacijsko tipko namesto treh. Lah­ko to komentirate? Googlova priporočila za par­tnerje pravijo, da naj bi vsi te­lefoni imeli po tri tipke, če je le mogoče, programske. Tudi zato lahko na našem telefonu P10 te tri tipke z izbiro v nastavitvah brez težav prikažete nad to edi­no strojno tipko. Še več, vsi mo­deli P10, ki so narejeni za med­narodni trg, imajo te program­ske tipke privzeto prikazane. V tem primeru to edino tipko pač uporabljate le kot bralnik prstnih odtisov. Taka rešitev ni prva na trgu, tudi nekateri konkurenti to že imajo. Pa vendar – posku­site telefon uporabljati le s to eno tipko in ugotovili boste, da delu­je odlično, postali boste odvisni. . Morda res, toda posledica te odvisnosti bo, da mi drugi tele­foni Android naenkrat ne bodo več všeč, kar je morda osnovni cilj, mar ne? ;) Morda, ali pa tudi ne. Možno je tudi, da se bomo v prihodnosti pogovarjali o tem, da prehod na eno tipko ni bil uspešen. . Kakšen vpliv oz. nadzor ima nad vašimi programskimi spre­membami Google? Koliko vam dovoli in kje so vaše roke zve­zane? Seveda je Google naš najpo­membnejši partner, obenem pa je naš položaj drugega največje­ga izdelovalca androidnih tele­fonov na svetu tudi zelo močan. Naši razvijalci se redno pogovar­jajo z Googlovimi, prav tako se naši »šefi« redno sestajajo z Goo­glovimi. Ne čutimo se nič omeje­ni, kot vidite, nam Google »dovo­li« imeti telefone brez predalnika za aplikacije, prav tako nam do­voli imeti tudi to novo navigacijo z le enim samim gumbom. . Ali imate že kakšne prve odzi­ve uporabnikov na odločitev, da ste bralnik prstnih odtisov z za­dnje strani prenesli na sprednjo? In pri tem nimam v mislih le bra­nja prstnih odtisov, temveč tudi geste, ki jih sicer zmorejo prebra­ti bralniki prstnih odtisov. Spusti­tev menija z notifikacijami in pro­ženje fotoaparata z bralnikom sta naravna, če je ta na zadnji strani, in čudna, če je spredaj. Niste edini, ki ste opozorili na to težavo, da. Tudi hitra razde­litev zaslona na dve aplikaciji je v novi rešitvi npr. onemogoče­na. Zaenkrat odzive spremljamo, ko jih bomo ocenili, pa se bomo ustrezno odločali naprej. Res pa je, da ni bilo prav veliko uporab­nikov, ki bi omenjene geste upo­rabljali. . Ali imate morda podatke o tem, ki bi kazali geografsko po­razdeljenost uporabnikov, ki so navdušeni nad uporabniškim vmesnikom EMUI in spremem­bami, ki jih vnaša v primerjavi s čistim androidom? Zahodni no­vinarji namreč večinoma kritič­no sprejemajo te spremembe, za razliko od azijskih, ki so nad nji­mi navdušeni. Kako pa je z upo­rabniki? Žal teh podatkov nimam, lah­ko pa povem, da se mnenje zaho­dnih novinarjev v tej smeri spre­minja, saj sem o vmesniku EMUI prebral tudi nekaj zelo navduše­nih ocen v ameriških medijih. . Kako pomembne se vam zdi­jo nadgradnje operacijskega sis­tema na starejših modelih telefo­nov? Ali je v Huaweiu prisotna že­lja po tem, da bi nadgradnje po­nujali hitreje kot vaši konkurenti? Seveda se trudimo, da bi bile nadgradnje na voljo kar najhitre­je. Naš lanski model P9 je Andro­id 7 dobil že decembra, naš ve­lik korejski konkurent nadgra­dnje za starejše modele dostavlja šele zdaj (aprila, op. a.). Včasih kakšno podrazličico Androida zaradi optimizacije naših virov tudi izpustimo, ključne pa se tru­dimo dostaviti kar najhitreje. To nam uspeva tudi zato, ker je naš vmesnik EMUI narejen modular­no in nam ni treba vedno vsega »pisati na novo«. . Bi lahko rekli, da bi bile nad­gradnje še hitrejše, če bi se v ce­loti držali čistega Androida, brez vmesniških nadgradenj? Zagotovo, a bi se v tem prime­ru zelo težko razlikovali od dru­gih izdelovalcev androidnih te­lefonov. Šli bi se samo še strojno sestavljanko – tak procesor, toli­ko pomnilnika, tak zaslon. To pa ni naš cilj. . Glede na trenutno »modo« di­gitalnih telefonskih pomočnic (Siri, Google Now, Bixby) sem ne­koliko presenečen, da je Huawei nima. Kako to? Ne bo držalo, Huawei je že razvil svojega digitalnega po­močnika, res pa je, da je zaen­krat namenjen le kitajskemu trgu, saj razume in komunici­ra le v kitajščini. Ni še odločeno, v kateri smeri bomo nadaljeva­li razvoj in ali se bomo lotili tudi mednarodne različice. Seveda pa imajo vsi naši telefoni name­ščen tudi Googlov asistent. . Moj Huawei P9 je v prete­klem letu rabe zaradi varčeva­nja z energijo redno uspaval tudi aplikacije, ki jih redno potrebu­jem, npr. Dropbox. Opažam, da tega novejši model P10 ne poč­ne več. Ali ste morda vanj vsta­vili kakšen seznam aplikacij, ki so pomembnejše in se jih ne sme »ugasniti«? Ne, ta napredek je posledica strojnega učenja, ki je vgrajeno v najnovejši vmesnik EMUI 5.1, nameščen v P10. Ta se sproti uči in analizira uporabo telefona, zato zelo dobro ve, katere apli­kacije so »pomembne«, se torej večkrat uporabljajo, in katere ne. . Vaši novi telefoni podpirajo VoLTE, zaradi česar telefonu za glasovno komunikacijo ni treba iz povezave LTE preskakovati v loče­no glasovno omrežje operaterja. Zanima me, ali je VoLTE natančno določen standard, kajti v Sloveniji je naš največji operater nedavno vklopil podporo VoLTEu, a le za te­lefone iPhone 7. Zakaj VoLTE s te­lefoni Huawei (pri nas) ne deluje? Da, VoLTE je standard in vsi naši novi telefoni ga podpirajo. Gre le za omrežne parametre, o katerih se morata pred vkloplje­no podporo strinjati telefon in omrežje operaterja. Rešitvi sta dve – ali za (vašega) operater­ja naredimo posebno različico strojne programske opreme, ki ima »zapečene« take parametre, kot jih zahteva (vaš) operater, ali pa telefon vse potrebne po­datke od nas pridobi takrat, ko vanj vstavite operaterjevo karti­co SIM. Slednja rešitev se nam zdi elegantnejša, zato veliko vla­gamo prav vanjo. . Če malce spremenimo temo – lahko komentirate, s stališča za­hodnjaka, ki živi in dela na Kitaj­skem, vsenavzočnost Tencento­vega sistema WeChat, ki ga vidi­mo tukaj? Naj bom kar najbolj neposre­den – tu živim osem let in lahko vam povem, da na Kitajskem ni mogoče preživeti brez WeChata. Sistem je tako vpleten v naša di­gitalna življenja, da se mu ni mo­goče izogniti. Začenši s trenu­tnim sporočanjem, a predvsem s plačilnim prometom, ki ga ob­vladuje. Z WeChat lahko plaču­jemo vse, od parkirnine do raču­na za elektriko, in to bolj kot ne postaja že nujno. Marsikatero podjetje na Kitajskem nad tem monopolom ni navdušeno, toda tako je. Lahko pa vam povem, da ob­staja močna želja, da bi kaj ta­kega steklo tudi na globalni rav­ni, v tej smeri se trudi veliko raz­vijalcev, med njimi seveda tudi Google. Res pa je, da je vse to ve­liko lažje izvesti na Kitajskem, kjer je v eni državi več kot mili­jarda uporabnikov, obenem pa le nekaj velikih bank, s katerimi je treba skleniti pogodbe, prav tako ni ravno veliko mobilnih opera­terjev. Na globalni ravni je obojih veliko več. . Čisti Google - da ali ne? Med obiskom podjetja Huawei smo se udeležili predstavitve Huaweievega uporabniškega vmesnika EMUI, ki ga nameščajo v svoje telefone z Androidom. Predstavitev g. Coutella, Francoza, ki že osem let živi in dela v Shenzenu na Kitajskem, je trajala dvajset minut, ob koncu pa je sledil pogovor z novinarji, ki se je raztegnil kar na štirideset res zanimivih minut in nemara še kakšno več. Sledi zapis vprašanj novinarjev, naših in drugih, in odgovorov nanje. Matjaž Klančar s »Naši razvijalci se redno pogovarjajo z Googlovimi, prav tako se naši ›šefi‹ redno sestajajo z Googlovimi. Ne čutimo se nič omejeni.«