100 Epidemiology of basketball injuries and asymmetries as risk factor Abstract In our article we are representing systematic review of literature based on basketball injuries and their risk factors. Basketball is a team sport game which has a big incidence of injuries, especially of lower limb injuries. Most frequent injuries in basketball are injuries of ankle, knee and hip. Ankle torn is the most frequent injury from all injures, while torn ACL represents the most fre- quent serious injury. In our article we listed all potential risk factors that cause basketball injuries while we exposed asymmetry. Asymmetry in lower limb flexibility, strength and balance more than 10% or 15% tend to increase weaker limb injury risk. For asymmetry diagnostics the most used measurements are isokinetic measurement, vertical jump measurements and horizontal jump measurements. Golden standard for maximal strength measurement is isokinetic measurement, but it doesn’t reflect sport specifics, because we can’t measure eccentric-concentric conditions. For measuring eccentric-concentric conditions the most widely method is counter-movement jump. Keywords: basketball, asymmetry, injuries. Izvleček V preglednem raziskovalnem članku predstavlja- mo sistematičen pregled literature, ki se nanaša na najpogostejše poškodbe v košarki. Košarka ima visoko incidenco poškodb, pri kateri prevla- dujejo poškodbe spodnjih udov. Igralci in igralke imajo najpogosteje poškodbe gležnja, kolena in kolka. Od vseh poškodb je daleč največ zvinov gležnja, medtem ko od hujših poškodb prevladu- je poškodba prednje križne vezi. V preglednem članku smo našteli dejavnike tveganja za nasta- nek poškodb, od katerih smo izpostavili asime- trije. Asimetrije med udoma v gibljivosti, moči in ravnotežju povečajo tveganje za poškodbo slab- šega uda, v kolikor je ta asimetrija višja od 10 % oziroma 15 %. Za merjenje asimetrij lahko upora- bljamo različne teste, od katerih so najpogostejše izokinetične meritve, meritve vertikalnih skokov ter meritve horizontalnih skokov. Za merjenje maksimalne jakosti je zlati standard izokinetična meritev, vendar nam ne da ekscentrično-koncen- tričnih pogojev, ki so bolj športno-specifični. Za merjenje ekscentrično-koncentričnih pogojev moči so uporabljajo skoki z nasprotnim gibanjem. Ključne besede: košarka, asimetrije, poškodbe. Anže Zdolšek, Frane Erčulj Epidemiologija poškodb pri košarki in asimetrije spodnjih udov kot dejavnik tveganja za nastanek poškodb Foto: osebni arhiv. šport in zdravje 101 „ Uvod Košarka je ena izmed bolj priljubljenih te- lesnih dejavnosti na svetu: 11 % populaci- je se na nek način udeležuje košarkarske igre (Harmer, 2005). Košarka je moštvena, športna igra, kjer med seboj tekmujeta dve ekipi, katerih osnovni cilj je doseči več zadetkov kot nasprotna ekipa. Košarkar- ska tekma traja štiri četrtine po 10 minut, v primeru neodločenega izida pa se igra- jo podaljški, ki trajajo 5 min. Čas napada je omejen na 24 sekund na ekipo (Dežman in Erčulj, 2000). Košarkarska igra vsebuje ponavljajoča vi- soki intenzivna gibanja, kot so hitri šprinti, zaustavljanja, spremembe smeri, pospe- ševanja, zaustavljanja, obračanja, skoke in doskoke, katerim sledi nižje intenzivna ak- tivnost. Košarka je visoko intenziven šport, ki zahteva veliko različnih gibalnih sposob- nosti, med katerimi prevladujejo hitrost, agilnost, moč, vzdržljivost, koordinacija, sposobnost hitrega razvoja sile ter ravno- težje. Poleg dobrih gibalnih sposobnosti so za košarkarsko uspešnost pomembne tudi primerne antropometrične lastnosti, kot so dolžina udov, drža ter telesna sestava. Za objektivne podatke teh gibalnih sposob- nosti se uporabljajo različni testi in testne baterije, na podlagi katerih lahko tudi delno sklepamo o igralčevi košarkarski uspešno- sti. Glede na literaturo se v vrhunski moški košarki opravi približno 1000 sprememb gi- banja, ki v povprečju trajajo dve sekundi z razmerjem delo : počitek 1 : 3,6. Na splošno se visoko intenzivna gibanja pojavijo 15–16 % časa igranja košarkarske tekme s tem, da se vsakih 21–39 sekund pojavi šprint (na tekmo 55–105 šprintov), ki traja več kot dve sekundi. Opažena je bila tudi nižja intenziv- nost košarkarske igre v drugi in četrti četrti- ni, verjetno zaradi utrujenosti ali spremem- be taktike ekip (Conte idr., 2015). V ženski košarki so igralne značilnosti ne- koliko drugačne kot v moški. Večina šprin- tov je dolgih 1 do 5 metrov (več kot 55 %), medtem ko je 30 % šprintov dolgih 6 do 10 metrov. Razdalje so krajše kot pri moških. Več kot 50 % šprintov vsebuje spremembo smeri, aktivnosti teka in skakanja pa zaje- majo 34 % vseh aktivnosti na ženski košar- karski tekmi (Conte idr., 2015). Zelo pomembna komponenta vseh špor- tnih iger je igralčeva sposobnost ponavlja- jočih hitrih šprintov (po ang. RSA – "repe- ated sprint ability") s čim krajšim odmorom med samim šprintom. Ker morajo igralci športnih iger, med katere spada tudi ko- šarka, opraviti veliko ponavljajočih kratkih šprintov, so se številni avtorji raziskav osre- dotočili na telesne zahteve košarke, pove- zane s to sposobnostjo. Med drugim je v košarki prisotnih veliko kratkih šprintov s spremembo smeri, pospeška in tipa giba- nja (Conte idr., 2015). V Tabeli 1 so predsta- vljeni povprečni elementi košarkarske igre in igralcev. Tabela 1 Karakteristike in zahtevnosti košarkarske igre (Dežman in Erčulj, 2000) Parameter Vrednost Trajanje tekme (min) 80–90 Čas igranja (min) 40 Čas igranja : Čas odmorov 1 : 1 Povprečni čas igranja igralca 15–20 Število napadov 80–90 Število napadov/min 2,0–2,5 Dolžina gibanja (m) 5000–7000 Število skokov 80–100 Število sprememb smeri 280 Število sprememb ritma 360 Število lovljenj 120 Število podaj 80 Število metov 16 Število vodenj 36 Dežman in Erčulj (2000) sta ugotovila, da profesionalni igralci pretečejo 5000–7000 metrov na tekmo ter opravijo 80–100 sko- kov hkrati pa tudi do 280 sprememb smeri in 360 sprememb ritma. Analitika košarkar- skega gibanja nam torej pove, da so zah- teve košarke visoke in da je za uspešno in varno igranje potrebna dobra telesna pri- pravljenost košarkarjev in košarkaric. „ Poškodbe pri košarki Pojem poškodba označuje tisto poškodbo, ki se pojavi pri organiziranem treningu ali tekmi, za katero je potrebna zdravniška pomoč ali pomoč drugih profesionalcev in vpliva na zmanjšanje športnikove ude- ležbe v šport za vsaj en dan. "Non-time-loss injury" je poškodba, ki nastane pri trenin- gu ali tekmi, za katero je potrebna pomoč profesionalnega osebja, ampak športnik zaradi takšne poškodbe ne izostane iz športa (Clifton idr., 2018). Kljub temu da ima udeležba v športnih igrah veliko pozitivnih učinkov, kot je izboljšanje srčno-žilne funk- cije ali psihosocialnega počutja ima tudi negativne, kot so poškodbe (Foss, Myer in Hewett, 2014). Zaradi velikih obremenitev in gibalnih zahtev med košarkarsko igro je košarka šport, ki ima veliko incidenco poškodb tako pri moških kot ženskah. Inci- denca poškodb je kar od 7 do 10 na 1000 treningov oziroma tekem (Taylor, Ford, Nguyen, Terry in Hegedus, 2015). Najpogosteje so poškodovani spodnji udi (58–66 %), nato pa trup, glava in zgornji udi. Pogosti so preobremenitveni sindromi (tendinopatije, stres frakture) in travmatič- ne poškodbe (poškodbe ligamentov ozi- roma vezi). Najbolj pogosto obravnavani poškodbi v košarki sta zvin gležnja in po- škodba prednje križne vezi. Zvini gležnja, predvsem lateralni zvin gležnja, so najpo- gostejše poškodbe pri košarkarjih in ko- šarkaricah, ki pripomorejo kar k 25 % vseh poškodb v športu. Kljub temu da so to sicer po navadi lažje poškodbe in pomenijo kraj- šo odsotnost od igranja, je pri tej poškodbi zelo pomembna pravilna rehabilitacija, saj lahko ob neprimernem zdravljenju poškod- be ter prehitrem povratku v šport pride do kronične nestabilnosti gležnja. Takšen po- jav je velik dejavnik za ponovno poškodbo istega gležnja, hkrati pa vpliva na slabšo izvedbo določenih gibalnih nalog. Poškod- be prednje križne vezi so hujše poškodbe, hkrati pa ima ta poškodba višjo incidenco v primerjavi z drugimi športi. Predvsem so na udaru tu košarkarice, ki so 2- do 4-krat bolj nagnjene k poškodbi prednje križne vezi (Taylor idr., 2015). Po pogostosti poškodb v košarki na kolenskem sklepu, sledi poškod- bi prednje križne vezi, poškodba meniskusa (moški: 13,2 %, ženske 9,6 % vseh poškodb), patelarna tendinopatija (moški: 14,8 %, ženske: 7,2 %) ter Osgood-Schlatterjeva bolezen (moški: 5,6 %, ženske: 1,2 %) (Ito, Iwamoto, Azuma in Matsumoto, 2015). Pri košarki se seveda pojavljajo tudi druge po- škodbe, kot so poškodbe dimelj, ledvene- ga dela hrbtenice ter zgornjih ekstremitet, vendar v manjši meri. V Tabeli 2 je prikazana incidenca poškodb po poškodovanih delih telesa glede na spol in starost pri košarkarjih in košarkari- cah v Japonski ligi. Če govorimo o poškodbi gležnja, je zvin gležnja daleč najpogostejša poškodba. Sle- di pa ji stres fraktura in travmatičen zlom kosti. Pri poškodbah ledvenega dela hrbtenice je najpogostejša poškodba lumbarnih diskov, sledi ji spondilolisteza ter hernija (Slika 1) (Ito idr., 2015). 102 Ko govorimo o incidenci poškodb zgor- njih okončin pri košarki je najpogostejša poškodba dislokacija ali izpah (moški 33,8 %, ženske 25,7 %), sledi ji zlom kosti ter po- škodba vezi oziroma ligamentov (Ito idr., 2015). V Tabeli 3 so prikazani najpogosteje poško- dovani deli telesa v NBA ligi. Najpogostejše pojavljena poškodba, kot pri ostali literaturi, je bil zvin gležnja (13,2 %), sledile pa so ji patelarna tendinopatija (11,9 %), bolečine v spodnjem delu hrbta (7 ,9 %) in nategnjene mišice zadnje lože (3,3 %). Največ tekem so igralci izpustili zaradi patelarne tendinopa- tije (n: 10370; 17,5 %), zvina gležnja (8,8 %), zvina kolena (7,4 %) in bolečin v spodnjem hrbta (6,6 %). Tudi ta raziskava potrjuje, da so najbolj poškodovani deli teles pri košarki spodnje okončine, katerim sledijo zgornje okončine ter trup. Poškodb glave v košarki je relativno malo (Drakos idr., 2010)(2. Poškodbe gležnja McKay, Goldie, Payne in Oakes (2001) so raziskovali epidemijo poškodb gležnja v košarki in ugotovili podobno kot ostale raziskave, in sicer da so poškodbe gležnja v košarki najbolj pogoste. Zvin gležnja lahko povzroči igralcu nepopolno gibanja in dru- ge simptome, kot so bolečina, občutek ne- stabilnosti ter šibkost v sklepu. Po nekaterih raziskavah sodeč je incidenca poškodb gle- žnja 3,85 na 1000 udeležb na treningu ali tekmi. Skoraj polovico poškodovanih (45,9 %) je izostalo od trenažnega procesa za en teden ali več. 45 % udeležencev raziskave si je poškodovalo gleženj pri pristanku, pol od teh je pristalo na igralčevo nogo, dru- ga polovica pa na trdo podlago oziroma košarkarsko igrišče. Poleg nepravilnih pri- stankov so bili vzroki za poškodbe gležnja tudi oster obrat oziroma pivotiranje, padec, hitro ustavljanje in spotikanje ob drugega igralca. Za rehabilitacijo in zdravljenje zvi- nov gležnja se najpogosteje uporabljajo metode samozdravljenja ter konzervativne tehnike, kot so krioterapije oziroma hlajenja z ledom, kompresija in dvig uda. Več kot polovica poškodovanih ne išče pomoči in zdravljenja profesionalnega medicinskega osebja. Od tistih, ki so se obrnejo na pro- fesionalce, jih več kot 60 % uporabi pomoč fizioterapevta, manj kot 0,1 % pa ima ope- rativno zdravljenje. Večina (73 %) poško- dovancev je imelo že prejšnjo poškodbo gležnja in ena četrtina od teh poškodo- vancev ni takrat poiskalo pomoči profe- sionalnega osebja. Kot rehabilitacijo po poškodbi gležnja je večina poškodovancev spremenilo protokol ogrevanja, tako da so dodali dodatne vaje za raztezanje mečnih mišic ter tetiv. Dve tretjini igralcev je upo- rabilo zunanjo oporo, samo 10,8 % igralcev pa je zamenjalo obutev. Največji dejavnik tveganja za poškodbo gležnje je pretekla poškodba. Košarkarji in košarkarice, ki so imeli že poškodovan gleženj, so imeli po- večano tveganje za ponovno poškodbo kar za petkrat. Naslednji dejavnik tveganja za poškodbo gležnja je neprimerna obutev, in sicer takšna z zračnimi celicami v predelu pet. Igralci, ki so imeli takšno obutev, so bili 4,3-krat bolj dovzetni za poškodbo gležnja. Tretji največji dejavnik za poškodbo gle- žnja je slabši protokol ogrevanja oziroma neustrezno ogrevanje. Igralci, ki so izvedli ustrezno ogrevanje s zadostnimi vajami za razteg gležnja, so imeli manjše tveganje za nastanek poškodbe (McKay idr., 2010). Raziskava (Baumhauer, Alosa, Renstorm, Trevino in Beynnon, 1995) je med drugim ugotovila, da imajo osebe s slabšo močjo peronalnih mišic višje tveganje za poškod- be gležnja. Prav tako je tukaj pomembno razmerje mišic evertorjev ter invertorjev, ki so pomembne za stabilizacijo skočnega sklepa pri hoji, teku in različnih pristankih. Pomembna je tudi ustrezna gibljivost, predvsem dorzalne fleksije stopala ter ne- katere anatomske značilnosti gležnja. Tabela 2 Najpogosteje poškodovani deli telesa pri košarkarjih (Ito idr., 2014) področje poškodbe skupaj (%) 10–19 let (%) 20–29 let (%) 30–39 let (%) koleno moški 41,7 37,4 43,8 59,6 ženske 50,4 52,7 44,5 70,6 gleženj moški 24,8 26,4 24,3 17, 3 ženske 23,8 21,9 28,2 11, 8 hrbet moški 11, 8 14 9,9 7,7 ženske 11,4 11,4 11, 8 5,9 zgornje okončine moški 9,7 8,2 11, 8 7,7 ženske 5,1 4,5 6,5 0 Slika 1. Prikaz najpogostejših poškodb ledvenega dela pri košarkarjih in košarkaricah (Ito idr., 2004). Tabela 3 Najpogosteje poškodovani deli telesa pri košarkarjih v NBA (Drakos, Domb, Starkey, callahan in Allen, 2010) skupaj izpuščene tekme področje poškodbe n % n % spodnje okončine 7853 62,4 42802 72,3 zgornje okončine 1945 15,4 7212 12,2 trup 1600 12,7 7647 12,9 glava 951 7, 6 868 1,5 šport in zdravje 103 Poškodba prednje križne vezi Poškodba prednje križne vezi je ena izmed hujših poškodb, ki lahko doleti košarkarja ali košarkarico. Incidenca poškodb prednje križne vezi v košarki v NCAA ligi je bila med leti 1999 in 2004 17 poškodb na 100.000 udeležb na treningu ali tekmi. Druge raz- iskave kažejo, da je incidenca poškodb prednje križne vezi 7 % vseh poškodb v Avstraliji oziroma 10,6 % vseh poškodb v Kanadi (Singh, 2017). Ženske na sploh bolj podvržene poškodbi prednje križne vezi kot moški. Ena izmed hipotez za to pravi, da so ženski hormoni, predvsem estrogen, odgovorni za relaksacijo mehkih tkiv, kar lahko pomeni večje tveganje za nastanek poškodbe prednje križne vezi. Ženske ima- jo tudi širšo medenico in večji Q kot, kar lahko povzroča valgus kolena in nestabilen položaj (Boden, Griffin in Garrett, 2015). Med okolijske dejavnike tveganje za po- škodbo prednje križne vezi spadajo ne- ravna ali drseča podlaga, taktika tekme in obutev. Za prevencijo poškodbe je zelo pomembna dobra rekrutacija motoričnih enot. Tukaj je pomembno ugodno soraz- merje mišičnih skupin okoli kolena, pred- vsem zadnje lože in štiriglave stegenske mišice. Ti dve mišični skupini sta najbolj od- govorni za ugodno stabilizacijo kolenskega sklepa pri pristankih, teku ter spremembah smeri, ki so zelo pogosti pri košarkarski igri. Pomembna je tako koncentrična kot eks- centrična moč teh mišičnih skupin (Boden idr., 2015). Večina poškodb prednje križne vezi je ne- kontaktne narave, mehanizmi nastanka poškodbe pa so različni. Najpogostejši me- hanizem nastanka poškodbe je pristanek na stopalo pri 21 stopinjski fleksiji kolena, koleno pa je v valgus položaju. Veliko po- sameznikov je pri nekontaktni poškodbi prednje križne vezi blizu nasprotnika, kar pomeni, da je lahko igralcu nasprotnik po- rušil koordinacijo ali gibalni vzorec (Boden idr., 2013). Rehabilitacija po poškodbi križne vezi lah- ko poteka operativno ali konzervativno. Večina košarkarjev in košarkaric se odloči za operativno zdravljenje z rekonstrukcijo prednje križne vezi, saj so gibalne zahteve košarke velike. Rehabilitacijo ločimo na pre- doperativno ter post operativno vadbo. V predoperativni vadbi je glavni cilj krepitev in simetrija mišičnih skupin, predvsem šti- riglave stegenske mišice in zadnje lože, ter zmanjšanje izliva. Post operativna vadba je bolj zahtevna in dolgotrajnejša ter zahteva pomoč specialistov tako s stroke medicine, fizioterapije ter kineziologije. Rehabilitacija traja tudi do 12 mesecev (Biggs, Jenkins, Urch in Shelbourne, 2009). Poškodba meniskusov Poškodbe meniskusov so med pogostejši- mi poškodbami med mladimi športniki. V raziskavi (Zedde, Mela, Del Prete, Masia in Manunta, 2014) so ugotovili, da so te po- škodbe pogostejše v športnih igrah, ker so tam prisotna gibanja kombinacije kompre- sije in rotacije kolenskega sklepa. Yeh, Star- key, Lombardo, Vitti in Kharrazi (2012) so ugotovili 129 izoliranih poškodb meniskusa v 21 NBA sezonah, od tega je bilo 59,7 % poškodb lateralnega meniskusa ter 40,3 % poškodb medialnega meniskusa. Košarkar- ji, mlajši od 30 let, in tisti, ki so imeli indeks telesne mase višji kot 25, so bili bolj pod- vrženi poškodbam meniskusa. Poškodbe meniskusa se lahko zdravijo konzervativno ali operativno. Konzervativno zdravljenje meniskusa pride v poštev, v kolikor je na- trganina meniskusa manjša od 10 mm, a kljub temu še košarkarji ter košarkarice raje odločajo za operativno zdravljenje zaradi samih gibalnih zahtev košarkarske igre. Čas do povratka k igranju je podoben pri poškodbi medialnega in lateralnega meni- skusa, in sicer od 40,9 do 89,5 dni. Raziskave tudi potrjujejo, da se košarkarjeva zmoglji- vost in učinkovitost po poškodbi in ustre- zni rehabilitaciji meniskusov ni zmanjšala (Yeh idr., 2012). Patelarna tendinopatija Patelarna tenidinopatija ali skakalno kole- no je najpogostejši preobremenitveni sin- drom kolena pri košarkarjih in košarkaricah. Raziskava (Zwerver, Bredeweg in Akker- -Scheek, 2011) je ugotavljala prevalenco patelarne tendinopatije v različnih športih in ugotovila, da je košarka na tretjem mestu s prevalenco 11,8 % takoj za odbojko in ro- kometom. Povprečno trajanje poškodbe je 18,9 mesecev, saj gre za preobremenitveni sindrom, katerega zdravljenje je precej dol- gotrajno, pogosto pa tudi neuspešno, zato je pri tej poškodbi preventiva še večjega pomena. Slika 2 (Hadžič in Dervišivič 2006) prikazuje tipičen primer nastanka preobremenitve- ne poškodbe. Poškodba se razvija že veliko prej, preden se pojavi bolečina. Pri takšni poškodbi so prisotne degenerativne spre- membe tkiva, ne pa vnetje. Športnik začuti manjšo bolečino, ne preneha s trenažnim procesom ter ob tem ne poskrbi za svojo poškodbo. Kasneje, ko se stanje zopet po- slabša, se športniki odločijo poiskati pomoč profesionalcev, kar ponavadi pospeši zdra- vljenje poškodbe. Dejavniki tveganja za nastanek patelar- ne tendinopatije so različni. V literaturi se najpogosteje omenjajo različni skoki, ki so prisotni v košarkarski igri. S ponavljajočimi skoki in pristanki se v tetivah začenjajo mi- kropoškodbe, ki so prisotne tudi v mišicah. Te mikropoškodbe izzovejo obnovitev in zadebelitev tkiva. Prepogoste obremenitve pa onemogočajo tkivu ustrezno obnovitev in tako lahko pride do preobremenitvenih sindromov (Ambrož, 2018). Med ostale de- javnike tveganja štejemo tudi spol (moški bolj podvrženi poškodbam kot ženske), starost in morfološke značilnosti, kot so Q kot ter lokacija patele. Večina literature tudi omenja, da se tveganje patelatne tendino- patije poveča pri posameznikih, ki imajo omejeno dorzifleksijo gležnja, fleksijo kole- Slika 2. Primer nastanka preobremenitvenega sindroma (Hadžič in Dervišević, 2006). 104 na ter fleksijo kolka. Posamezniki, ki imajo ustrezno gibljivost dorzifleksije gležnja (več kot 36,5 stopinj), imajo le 2 % možnosti, da razvijejo tendinopatijo, zato je ustrezen tre- ning gibljivosti zelo pomemben v progra- mih preventive pred tendinopatijo (Back- mann in Danielson, 2011). Za rehabilitacijo pri preobremenitvenem sindromu patelarne tendinopatije se naj- pogosteje omenja ekscentrična vadba, podoben učinek pa ima vadba dvigovanja velikih bremen. Za doseganje učinkov z obema načinoma rehabilitacije je potreb- na progresivna vadbe, ki traja minimalno tri mesece (Malliaras, Rodriguez Palomino in Barton, 2018). Drugi preobremenitveni sindromi kolenskega sklepa Pri košarki se sicer v manjši meri pojavlja- jo tudi drugi preobremenitveni sindromi, med katerimi sta najpogostejša Osgood- -Schlatterjeva bolezen ter Sinding-Larson- -Johannson sindrom. Osgood-Schlatter- jeva bolezen je osteonhondroza tibialne grčavine. To se pojavlja pri otrocih in mla- dostnikih, predvsem pri tistih, ki pospeše- no rastejo. Ima več dejavnikov za nastanek, vendar sta znanstveno potrjena le gene- tika ter anatomska oblika kosti. Pri otro- cih je pomemben dejavnik za razvoj tega sindroma prekomerna telesna aktivnost ter preobremenitev. Predvsem so kritične aktivnosti, kjer prihaja do ekscentričnega gibanja, torej tek, skoki in upogibi kolena. Sinding-Larson-Johannson sindrom tudi spada med osteonhondroze ter prav tako prizadene otroke in mladostnike. Fantje med 10 in 14 letom so še bolj izpostavljeni tem sindromu. Simptomi so zelo podobni Osgood-Schlatter sindromu, le da so po- stavljeni višje na patelarnem ligamentu ter prizadenejo mladostnike v zgodnejših letih (Miller in Thompson, 2014). Poškodbe dimelj Poškodbe dimelj so tudi pogoste v košar- karskem svetu, saj prihaja do večravninske- ga gibanja in hitrih pospeševanj ter šprin- tov. Incidenca poškodb dimelj v košarki je 11,5 % od vseh poškodb (Orchard, 2006). Največkrat gre za poškodbo primikalk kol- ka oziroma adduktorjev in njihovih tetiv, na udaru pa je lahko tudi poškodba mišice upogibalke kolka oziroma iliopsoas. Meha- nizem nastanka poškodba v dimljah pona- vadi nastane med hitrimi spremembami smeri ter hitrimi gibi nog proti uporu. V 39 % nastanejo kot posledica nenadnih en- kratnih gibov, v 61 % pa kot posledica vsa- kodnevnih obremenitev. Večina poškodb dimelj je nekontaktne narave. Glede na to, da gre za preobremenitveni sindrom, je za zdravljenje poškodbe v dimljah smiselna krepitev mišic adduktorjev ter upogibak kolka, tako koncentrično kot ekscentrično. Lažje je preprečiti poškodbe v dimljah z ustreznim ogrevanjem, krepitvijo in raz- tezanjem mišic, kot pa zdraviti poškodbo (Spudić, 2015). Karakteristike poškodb pri košarki Akutne: kronične poškodbe Obstaja malo raziskav, ki so preučevale inci- denco kroničnih oziroma akutnih poškodb. Na splošno pa velja, da je incidenca aku- tnih poškodb pri košarki višja od kroničnih. Weir in Watson (1996) sta ugotovila, da je razmerje akutnih proti kroničnih poškod- bam 2,5 : 1 pri irskih visokošolskih učencih. Podobno je bilo ugotovljeno v raziskavi (Hickey, Fricker, McDonald, 1997) pri vrhun- skih košarkaricah v Avstraliji, in sicer je raz- merje 1,66 : 1 v prid akutnim poškodbam. Čas poškodbe Raziskave potrjujejo, da je čas tudi pomem- ben dejavnik poškodbe. Večja verjetnost za poškodbo nastane na koncu tekem ali v pr- vem delu sezone. Raziskava o poškodbah kolena pri košarkaricah je pokazala, da je večina poškodb v prvem delu sezone (Wir- tz, 1982). Ostale raziskave (Harmer, 2005) potrjujejo, da je višja incidenca poškodb v zadnji četrtini oziroma drugem polčasu košarkarske igre. Situacija poškodbe Tveganje za poškodbo v košarki je večje v samem tekmovanju kot pa na treningu. Raziskava pri otrocih 5–12 let je ugotovila, da je večina poškodb (90 %) nastalo med košarkarsko tekmo (Gutgesell, 1991). Razi- skava pri igralcih in igralkah, starih 6–18 let, v Danskem športnem klubu pa je ugotovila razmerje poškodb 2,4 : 1 v prid poškodbam na tekmi. Raziskava na visokošolskih ko- šarkarjih in košarkaricah (Powell in Barber- -Foss, 2000) je ugotovila razmerje poškodb pri fantih 2,2 : 1 ter pri dekletih 2,1 : 1 v prid poškodbam na tekmovanju. Dekleta so po navadi bolj izpostavljena poškodbam na tekmovanjih kot fantje. Mehanizem poškodbe Pri košarkarski igri je več situacij, ko lahko pride do poškodbe, kot so kontakt z igral- cem, med tekom, med metom na koš, med skokom za žogo, med pivotiranjem ali obračanjem, med borbo za izgubljeno žogo ali med kontroliranimi gibalnimi vzor- ci. Fantje so bolj podvrženi poškodbam med metom na koš, medtem ko so dekleta bolj podvržena poškodbam med vode- njem žoge. Večina poškodb prednje križne vezi nastane brez kontakta (Harmer, 2005). Dejavniki tveganja Spol Košarkarice so bolj podvržene poškodbam kot košarkarji, predvsem resnejšim po- škodbam spodnjih udov, kot so poškodbe kolena in gležnja. Veliko raziskav sicer ni ugotovilo statističnih razlik med vso inci- denco poškodb med moškimi in ženskami, vendar je še vseeno ugotovilo več poškodb kolena in gležnja pri košarkaricah (Messina idr., 1999). Prav tako imajo košarkarice več takšnih poškodb, katerih posledica je za- ključek tekmovalne sezone ter zahtevajo operativno zdravljenje. Starost Raziskave so si rahlo konfliktne o ugotavlja- nju vpliva starosti na epidemijo poškodb. Yde in Nielsen (1990) sta ugotovila, da se z višanjem starosti igralcev in igralk poviša tudi tveganje za nastanek poškodb, med- tem ko DuRant idr. (1992) tega niso ugoto- vili. Tveganje poškodb se naj bi sicer povi- šalo s pubertetnim razvojem in biološko starostjo. To je verjetno tudi vpliv tega, da dlje, kot so igralci oziroma igralke v trena- žnem procesu, bolj so izpostavljene obre- menitvam v košarki in zato je tudi tveganje za nastanek poškodb višje. Med drugim se igralci in igralke s starostjo tudi telesno in gibalno bolj razvijejo, zato postanejo višji, hitrejši, močnejši, kar pa pomeni tudi večje obremenitve na same sklepe in mišične skupine (Harmer, 2005). Psihološke značilnosti Kljub temu da so psihološke značilnosti zelo pomemben dejavnik na samo špor- tno zmogljivost, obstaja malo raziskav, ki so preučevale vpliv tega dejavnika na po- javnost poškodb. V raziskavi so ugotavljali vpliv psihološkega stanja na pojavnost poškodb pri košarkaricah in ugotovili, da so nepoškodovane igralke imele boljše pa- rametre psihološkega stanja, med drugim višjo samozavest, boljšo samopodobo ter večjo mero samokritičnosti (Harmer, 2005). Tip igranja Nekatere raziskave so ugotavljale tudi vpliv načina igre oziroma igranja na pojavnost poškodb. Raziskava je ugotovila, da ima šport in zdravje 105 igralec na igralnem mestu organizatorja večjo pojavnost poškodb kot igralec na igralnem mestu krila ali centra. Igralci na igralnem mestu organizatorja so bili bolj podvrženi poškodbam med samo tekmo, medtem ko so imeli na treningih višjo inci- denco poškodb igralci na igralnem mestu krila (Harmer, 2005). „ Asimetrije kot dejavnik tveganja za poškodbe Asimetrija je po različnih raziskavah so- deč velik dejavnik za povečanje tveganja za nastanek poškodb v košarki, predvsem zaradi zahtev košarkarske igre (pivotiranje, spremembe smeri, zaustavljanja ter šprinti). Razmerje med močjo in jakostjo ter rizikom za nastanek poškodbe je povezano s tem, da šibkejša mišična skupina ne mora razviti ali absorbirati takšne sile kot močnejša mi- šična skupina (Fort-Vanmeerhaeghe, Gual, Romero-Rodriguez in Unnitha, 2016). Primerjava unilateralnih mišičnih sposob- nosti spodnjih ekstremitet je pomembna ocena, ki nam poda podatke, povezane s športno zmogljivostjo, preventivo po- škodb, rehabilitacijo in povratkom v šport (Fort-Vanmeerhaeghe idr., 2016). Razvoj asi- metrij je lahko povezan z različnimi dejavni- ki, med katere spadajo pretekla poškodba, enostranske oziroma specifične obremeni- tve športa, razlike v razvoju kostnega siste- ma, živčne inervacije ter težave z mišično aktivacijo (McElveen, Riemann in Davies, 2010). Ko govorimo v asimetriji, je najbolje ločiti spodnje okončine na dominantno in nedominantno. V literaturi je domanintna noga definirana kot noga, s katero športnik brcne, kljub temu da je v košarki ponavadi odrivna noga nasprotna. V raziskavi (Dervišević, Radjo, Derviševič in Hadžić, 2015) so ugotovili, da višje razli- ke v maksimalni jakosti iztegovalk kolena, merjenih z izokinetično napravo, pomenijo tudi višje tveganje za razvoj patelarne ten- dinopatije na šibkejši nogi. Znotrajmišična asimetrija je ponavadi večja pri ženskih športnicah v povezavi z močjo, koordina- cijo in kontrolo gibanja. Posledica tega, je več poškodb kolena in gležnja pri ženskah (Fort-Vanmeerhaeghe idr., 2016). Večina raziskav potrjuje, da so asimetrije, večje kot 15 % v moči, kontroli gibanja, koordinaciji in ravnotežju spodnjih okončin, predvsem mišic iztegovalk in upogibalk kolena, dejav- nik tveganja za poškodbo slabše okončine (Bračič, Hadžič in Erčulj, 2008). Poleg ome- njenih gibalnih sposobnosti je pomembna tudi simetrija gibljivosti spodnjih okončin. Asimetrije gibljivosti lahko vodijo do ne- pravilnih gibalnih vzorcev, kar lahko tudi poveča tveganje za nastanek poškodbe. Raziskava (Daneshjoo, Rahnama, Halim Mo- khtar in Yusof, 2013) navaja, da slaba giblji- vost kolka vodi v povečanje tveganje težav s kolenom. V raziskavi (Lin, Liu, Hsieh in Lee, 2006) poudarjajo pomembnost ugodnega razmerja mišic evertorjev in invertorjev sto- pala. Invertorji stopala morajo biti močnejši kot evertorji, saj je lahko v nasprotnem pri- meru povečanje tveganje za nastanek zvi- nov gležnja, ki so najpogostejša poškodba v košarki. Če invertorji niso dovolj močni se ob močnejšem kontaktu stopala s podlago raztegnejo lateralni ligamenti gležnja in tako pride do everzijskega zvina gležnja. Diagnostika asimetrij v košarki Izokinetične meritve jakosti v kolenskem sklepu Za merjenje koncentrične in ekscentirč- ne jakosti mišič kolenskega sklepa je zlati standard izokinetično testiranje z dina- mometrom. Izokinetično testiranje nam da podatke o maksimalnem navoru, ki ga mišica doseže. Lahko dobimo podatke o maksimalnem navoru koncentrične ter ekscentrične moči prednje štiriglave ste- genske mišice ter mišice zadnje lože pri konstantni hitrosti. Ti podatki so normali- zirani glede na merjenčevo telesno težo. Poleg tega dobimo iz meritev tudi podatke o asimetriji o mišični jakosti. Ko govorimo o absolutni mišični asimetriji, govorimo o razmerju iste mišične skupine na levi in desni nogi (npr. razmerje med maksimal- no mišično jakostjo leve štiriglave stegen- ske mišice ter desne štiriglave stegenske mišice). Razlike v asimetriji nad 10 % lahko pomenijo že povišano tveganje za nasta- nek poškodb kolenskega sklepa, medtem ko naj bi razlike znotraj 10% pomenile le fiziološko razliko v jakosti mišičnih skupin. Poleg absolutnih vrednosti in razmerij jako- sti nam izokinetične meritve dajo podatke o medmišičnih razmerjih in ravnovesju, ki je zelo pomembno pri preventivi pred po- škodbam kolenskega sklepa. V praksi tukaj govorimo o razmerju maksimalne kon- centirčne jakosti med štiriglavo stegensko mišico ter mišico zadnje lože ali pa koncen- trično močjo štiriglave stegenske mišice ter ekscentrično močjo zadnje lože. Slednje razmerje naj bi bolj ponazarjalo realne odnose teh mišičnih skupin pri stabilizaciji kolenskega sklepa pri različnih gibanjih, ki so pogosti v košarki (pristanki, spremembe smeri, zaustavljanja …). Poleg medmišičnih in absolutnih razmerij lahko izračunamo tudi znotraj mišična razmerja. Tukaj govo- rimo o maksimalnem navoru ekscentrične in koncentrične moči iste mišične skupine. V praksi mora biti ekscentrična jakost višja kot koncentrična, tako pri štiriglavi ste- genski mišici kot tudi mišici zadnje lože, saj ima funkcijo predvsem pri stabilizaciji kolenskega sklepa ob nestabilnih pogojih (Bračič idr., 2008). Izokinetične meritve se ponavadi izvajajo v odprti kinetični verigi, ki je manj specifična športnim zahtevam v košarki, prav tako pa je na izokinetičnih napravah nemogoče izvesti ekscentrično- -koncentrična gibanja, ki so v košarki ena izmed glavnih gibalnih akcij. Slika 3. Meritev jakosti iztegovalk in upogibalk kolena na izokinetičnem dinamometru (osebni arhiv). Slika 3 prikazuje meritev maksimalne jako- sti upogibalk in iztegovalk kolena na izoki- netičnem dinamometru. Izokinetični dina- mometer ima več opor, ki so namenjene fiksaciji merjenca ter zanesljivosti meritev. Meritve odrivne moči Bolj ugodna in športno specifična rešitev za merjenje asimetrij ter bilateralnih razlik je meritev odrivne moči. Odrivna moč je ugodnejša ter bolj optimalna za merjenje košarkarjev, hkrati pa vsebuje ekscentrično- 106 -koncentrično fazo gibanja, ki je direktno povezana z razvojem eksplozivne moči, ki je objektiven pokazatelj športnikove uspe- šnosti. Obstaja veliko različnih testiranj skokov, ki ocenjujejo unilateralno asime- trijo v eksplozivni moči. Košarka je šport, ki poteka v treh ravninah in kjer sta hitrost in agilnost zelo pomembni, zato je smiselna evalvacija skokov v horizontalni, vertikalni in lateralni smeri. (Fort-Vanmeerhaeghe idr., 2016). Vertikalni skoki Za najbolj natančne in objektivne meritve enonožnih vertikalnih skokov je potrebna uporaba pritiskovne plošče, saj nam sama višina skoka ne da dovolj informacij o sa- mih bilateralnih razlikah. Pritiskovna plošča nam poleg podatka o višini skoka da tudi podatek o pospešku, štartni moči, razmer- ju pospeška v prvi in drugi polovici skoka, kontaktnem času, času do dosega maksi- malne sile in še mnogo drugih. Za obdela- vo podatkov pri unilateralnih skokih se naj- bolj pogosto uporabljajo parametri višine skoka, pospeška in časa. V praksi se najbolj uporablja enonožni skok z nasprotnim gi- banjem, saj je tehnika tega skoka lažja kot pri skoki iz polčepa. Bilateralne razlike zno- traj 15 % naj bi bile sprejemljive, medtem ko razlike, večje od 15 %, povišajo tveganje za nastanek poškodb spodnjih udov (McEl- veen idr., 2010). Zaradi težje izvedbe eno- nožnih vertikalnih skokov se lahko uporabi- jo tudi sonožni vertikalni skoki na bilateralni pritiskovni plošči, ki nam da tudi podatek o razmerju med odrivom in pristankom med nogama, o startnem intervalu, pospešku, času ter sili pristanka. Na takšni pritiskovni plošči se lahko izvedejo različni vertikalni skoki, najbolj pogosto uporabljeni pa so globinski skoki z različnih višin, skok iz pol- čepa ter skok z nasprotnim gibanjem. Varna meja pred povečanim tveganjem za nasta- nek poškodb naj bi bila do 15 % bilateralnih razlik (Kambić, Stepišnik, Zdolšek in Erčulj, 2016). Slika 4 prikazuje sonožni skok iz polčepa na bilateralni pritiskovni plošči. Bilateralna pritiskovna plošča nam da podatke o raz- merju med silo in pritiskom leve ter desne noge pri različnih vertikalnih skokih. Horizontalni skoki Med bolj pogosto uporabljenimi horizon- talnimi skoki, ki merijo asimetrije spodnjih okončin, je enonožni skok ali troskok iz me- sta. Ta test je pokazatelj moči, koordinaciji in stabilnosti sklepov spodnjih okončin, hkrati pa je zelo enostaven za izvedbo, saj zanj ne potrebujemo veliko časa in pripo- močkov. Ponavadi se uporablja kot diagno- stika za vračanje v šport po neki poškodbi spodnjega uda (npr. po rehabilitaciji pred- nje križne vezi), pri nepoškodovani popu- laciji pa je dober napovednik za povišanje tveganja za poškodbe, in sicer naj bi bila noga, ki doseže slabšo razdaljo (vsaj za 15 %), bolj podvržena poškodbam spodnjih udov. Enonožni horizontalni skoki so zane- sljivi in veljavni testi v literaturi (Hamilton, Shultz, Schmitz in Perrin, 2008). V raziskavi Hamilton idr., 2008 so ugotovili tudi visoko korelacijo med enonožnim troskokom iz mesta in ostalimi testi maksimalne jakosti tako iztegovalk kot tudi upogibalk kolena merjene na izokinetični napravi. Prav tako je bila ugotovljena dobra korelacija med enonožnim horizontalnim skokom in ver- tikalnimi skoki, kar pomeni tudi povezavo z eksplozivno močjo spodnjih okončin. Ni bilo ugotovljene nobene povezave z bi- lateralnimi testi ravnotežja in enonožnim horizontalnim troskokom. Na Sliki 5 je prikazan test enonožnega ho- rizontalnega troskoka. Razmerje med raz- daljo skoka z levo in desno nogo mora biti znotraj 15 % razlike. V kolikor je razmerje večje od 15 %, pomeni, da ima merjenec povečano tveganje za nastanek poškodbe slabšega spodnjega uda. Testiranje gibljivosti Gibljivost lahko merimo na več različnih na- činov, najbolj pogost način v praksi pa so standardizirani testi gibljivosti. Za natanč- no merjenje gibljivosti je potrebna upora- ba goniometra. Z goniometrom merimo območje giba, ki ga je merjenec sposoben izvesti v posameznem sklepu in se izraža v kotnih stopinjah. Pri tem opazujemo raz- merja istih mišičnih skupin na levi in desni. Razlika več kot 15 % v meritvi gibljivosti je označena kot asimetrija in povečano tve- ganje za nastanek poškodbe (Lin, Liu, Hsieh in Lee, 2006). Za meritve gibljivosti košar- karjev je najbolj smiselna izvedba testov gibljivosti kolka, kolena in gležnja. „ Zaključek Košarka je šport hitrih, nenadnih spre- memb smeri, zaustavljanj, šprintov, skokov in doskokov. Zaradi narave in gibalnih zah- tev te športne igre je tudi incidenca po- škodb, predvsem spodnjih okončin velika. Najpogostejše a hkrati tudi najbolj mile po- škodbe so zvini gležnja. Od hujših poškodb pa prevladuje poškodba prednje križne vezi, ki je še pogostejša pri košarkaricah. Pri košarkarjih in košarkaricah so pogosti tudi preobremenitveni sindromi kolena in kolka. Dejavniki tveganja za nastanek poškodb pri košarki so različni. Lahko so anatomski, zunanji ali pa notranji. Čas tekmovanja, si- tuacija, spol, starost, psihološke značilnosti posameznika in igralno mesto so vse de- javniki, ki lahko vplivajo na nastanek po- škodbe. Med pomembnejše dejavnike pa sodijo tudi asimetrije v moči, koordinaciji, ravnotežju in gibljivosti. Ločimo standar- Slika 4. Meritev odrivne moči na bilateralni priti- skovni plošči (osebni arhiv). Slika 5. Izvajanje testiranja horizontalnega enonožnega troskoka (osebni arhiv). šport in zdravje 107 dne asimetrije (med isto mišično skupino na dveh okončinah), medmišične asimetrije (med antagonistom ter agonistom) ter zno- trajmišične asimetrije (med ekscentrično in koncentrično močjo iste mišične skupine). Asimetrije nad 10 % oziroma nad 15 % naj bi povečale tveganje za nastanek poškodb spodnjih okončin. Za objektivno merjenje asimetrij lahko uporabimo različne dia- gnostične postopke, od katerih ima vsak pozitivne in negativne lastnosti. Za vse asimetrije v kolenskem sklepu je zlati stan- dard izokinetični dinamometer, medtem ko lahko z različnimi vertikalnimi in horizontal- nimi skoki dobimo bolj specifične pogoje košarkarske igre ter bolj specifična razmerja asimetrij. Z namenom objektivnega ugotavljanja vpliva različnih asimetrij, kot so asimetrije gibljivosti med mišičnimi skupinami kole- na, kolka in gležnja, medmišične ali zno- trajmišične asimetrije maksimalne jakosti moči upogibalk in iztegovalk kolena ter asimetrije različnih horizontalnih in verti- kalnih skokov na poškodbe spodnjih udov pri košarkarjih in košarkaricah namerava- mo v prihodnje izvesti raziskavo, v kateri bi s primernimi testi ugotavljali asimetri- je igralcev in igralk ter spremljali njihovo pojavnost poškodb dlje časa. Na ta način bi lahko potrdili, katere asimetrije so večji dejavnik tveganja za nastanek poškodb pri košarkarjih in košarkaricah, ter lažje obliko- vali preventivne programe za preprečitev teh poškodb in tako dodali še praktično vrednost raziskave. „ Literatura 1. Ambrož M. (2018). Problem Patelarne Tendi- nopatije v Košarki (Diplomsko delo). Univer- za v Ljubljani, Fakulteta za Šport, Ljubljana. 2. Backman, L. J. in Danielson, P. (2011). Low Range of Ankle Dorsiflexion Predisposes for Patellar Tendinopathy in Junior Eli- te Basketball Players: A 1-Year Prospecti- ve Study. The American Journal of Sports Medicine, 39(12), 2626–2633. https://doi. org /10.1177/036354 6511420552 3. Baumhauer, J., Alosa, D., Renstrom, A., Tre- vino, S. in Beynnon, B. (1995). A prospective study of Ankle Injury Risk Factors. The Ame- rican Journal of Sports Medicine, 23, 564–570. 4. Biggs, A., Jenkins, W., Urch, S. in Shelbourne, D. (2009). Rehabilitation for Patients Fol- lowing ACL Reconstruction: A Knee Symme- try Model. North American Journal of Sports Physical Therapy, 4(1), 2–12. 5. Boden, B., Griffin, L. in Garrett, W. (2015). Eti- ology and Prevention of Noncontact ACL Injury. The Physician and Sportsmedicine, 28(4), 53–60. 6. Bračič, M., Hadžič, V. in Erčulj, F. (2008). Kon- centrična in ekscentrična jakost upogibalk in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih. Revija Šport, 56, 3–4. 7. Clifton, D., Hertel, J.,Onate, J., Currie, D., Pier- point, L., Wasserman, E., Knowles, S., Dom- pier, T., Comstock, R., Marshall, S., in Kerr, Z. (2018) The First Decade of Web-Based Sports Injury Surveillance: Descriptive Epide- miology of Injuries in US High School Girls‘ Basketball (2005–2006 Through 2013–2014) and National Collegiate Athletic Association Women‘s Basketball (2004–2005 Through 2013–2014). Journal of Athletic Training, 53(11), 1037–1048. 8. Conte, D., Favero, T., Lupo, C., Francioni, F., Capranica, L. in Tessitore, A. (2015). Time- -Motion Analysis of Italian Elite Women‘s Ba- sketball Games. The Journal of Strength and Conditioning Research, 29(1), 144–150. 9. Daneshjoo, A., Rahnama, N., Halim Mokhtar, A. in Yusof, A. (2013). Bilateral and Unilate- ral Asymmetries of Isokinetic Strength and Flexibility in Male Young Professional Soccer Players. Journal of Human Kinetics, 36, 45–53. 10. Dervišević, M., Radjo, I., Dervišević, E. in Hadžić, V. (2015). The importance of thigh strength in basketball and volleyball. Sports Science, 8(2), 38–43. 11. Dežman, B. in Erčulj, F. (2000). Kondicijska pri- prava v košarki. Ljubljana: Fakulteta za Šport, Inštitut za Šport. 12. Drakos, M. C., Domb, B., Starkey, C., Callahan, L., in Allen, A. A. (2010). Injury in the natio- nal basketball association: a 17-year overvi- ew. Sports health, 2(4), 284–290. https://doi. org/10.1177/1941738109357303 13. DuRant, R., Pendergrast, R., Seymore, C., Gail- lard, G. in Donner, J. (1992). Findings from the Preparticipation Athletic Examination and athletic injuries. The American Journal of Di- seases of Children, 146, 85–91. 14. Fort-Vanmeerhaeghe, A., Gual, G., Romero- -Rodriguez, D. in Unnitha, V. (2016). Lower Limb Neuromuscular Asymmetry in Volley- ball and Basketball Players. Journal of Human Kinetics, 50, 135–143. 15. Foss, B., Myer, G. in Hewett, T. (2014). Epide- miology of basketball, soccer, and volleyball injuries in middle-school female athletes. The Physician and Sportsmedicine, 42(2), 146- 153. 16. Gutgesell, M. (1991). Safety of preadolescent basketball program. The American Journal of Diseases of Children, 145, 1023–1025. 17. Hadžić, V. in Dervišević, E. (2016). Šport in po- škodbe. Šport, 64(1–2), 147–150. 18. Hamilton, T., Shultz, S., Schmitz, R. in Perrin, D. (2008). Triple-Hop Distance as a Valid Pre- dictor of Lower Limb Strength and Power. Journal of athletic training, 43(2), 144-151. 19. Harmer, P. (2005). Basketball Injuries. Epide- miology of Pediatric Sports Injuries: Team Sports. Medicine and Sport Science, 49, 31–61. 20. Hickey, G., Fricker, P. in McDonald W. (1997). Injuries to young elite basketball players over a six year period. Clinical Journal of Sports Me- dicine, 7 , 252–256. 21. Ito, E., Iwamoto, J., Azuma, K. in Matsumoto, H. (2015). Sex-specific differences in injury types among baskteball players. Journal of Sports Medicine, 6, 1–6. 22. Jackson, T., Starkey, C., McElhiney, D. in Domb, B. (2013). Epidemiology of Hip Injuries in the National Basketball Asso- ciation: A 24-Year Overview. Orthopaedic Journal of Sports Medicine, 1(3), pridoblje- no iz https://journals.sagepub.com/doi/ f ull /10.1177/23259 67113 49 9130 23. Kambič, T., Stepišnik Krašovec, F., Zdolšek, A. in Erčulj, F. (2016). Bilateralne razlike različnih tipov košarkaric v odrivni moči. Revija Šport, 64, 127–135. 24. Lin, W., Liu, Y., Hsieh, C. in Lee, A. (2006). An- kle eversion to inversion strength ratio and static balance control in the dominant and non-dominant limbs of young adults. Jo- urnal of Science and medicine in Sport, 12, 42–49. 25. Malliaras, P., Rodriguez Palomino, J. in Bar- ton, C. J. (2018). Infographic. Achilles and patellar tendinopathy rehabilitation: strive to implement loading principles not re- cipes. British journal of sports medicine, bj- sports-2017-098615. https://doi.org/10.1136/ bjsports-2017-098615 26. McElveen, M., Riemann, B. in Davies, G. (2010). Bilateral comparison of propulsion mechanics during single-leg vertical jum- ping. Journal of Strength and Conditioning research, 24(2), 375–381. 27. McKay, G., Goldie, P., Payne, W. in Oakes, B (2001). Ankle Injuries in basketball: injury rate and risk factors. British Journal of Sports Me- dicine, 35, 103–108. 28. Messina, D., Farney, W. in DeLee, J. (1999). The incidence of injury on Texar high school basketball. A prospective study among male and female athletes. American Journal of Sports Medicine, 27 , 294–299. 29. Miller, M. D. in Thompson, S. R. (2014). DELEE & DREZ’S Orthopaedic Sports Medicine. Phila- dephia, PA. 30. Orchard, J. (2006). Men at higher risk of groin injuries in elite team sports: a systematic re- view. British Journal of Sports Medicine, 49, 798-802. 31. Powell, J. in Barber-Foss, K. (2000). Sex related injury patterns among selected high school sports. Americal Journal of Sports Medicine, 28, 385-391. 32. Singh, N. (2017). International Epidemiology of Anterior Cruciate Ligament injuries. Ortho- pedic Research Online Journal. Pridobljeno iz 108 https://crimsonpublishers.com/oproj/pdf/ OPROJ.000525.pdf 33. Spudić, D. (2015). Kinezioterapevtska vadba za adduktorje kolka po konceptu mehano- transdukcije (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakuteta za šport, Ljubljana. 34. Taylor, J., Ford, K., Nguyen, A., Terry, L. in He- gedus, E. (2015). Prevention of Lower Extre- mity Injuries in Basketball: A Systematic Re- view and Meta-Analysis. Sports Health, 7(5), 392–398. 35. Weir, M. in Watson, A. (1996). A twelve month study of sports injuries in one Irish school. Irish Jurnal of Medicine Science, 165, 165–169. 36. Wirtz, P. (1982). High school basketball knee ligament injuries. Journal of the Iowa Medical Society, 72, 105–106. 37. Yde, J. in Nielsen, A. (1990). Sports injuries in adolescentrs ball games: soccer, handball and basketball. British Journal of Sports Medi- cine, 24, 51–54. 38. Yeh, P., Starkey, C., Lombardo, S., Vitti, G. in Kharrazi, D. (2012). Epidemiology of Isolated meniscal Injury and Its Effect on Performan- ce in Athletes From the National Basketball Association. The American Journal of Sports Medicine, pridobljeno iz http://ajs.sagepub. com/content/40/3/589 39. Zedde, P., Mela, F., Del Prete, F., Masia, F. in Manunta, A. (2014). Meniscal injuries in ba- sketball players. Joints, 2(4), 192–196. 40. Zwerver, J., Bredeweg, S. W., in van den Akker-Scheek, I. (2011). Prevalence of Jumper’s Knee Among Nonelite Athletes From Different Sports. The American Journal of Sports Medicine, 39(9), 1984–1988. https:// doi.org/10.1177/0363546511413370 mag. kin. Anže Zdolšek Košarkarska zveza Slovenije, trener za telesno pripravo anze.zdolsek@kzs.si