Razne vesti. 29
Razne vesti.
v Ljubljani, dne 15. januarja 1908. - (Umrl) je dne 21. pr. meseca nenadoma na Dunaju predsednik upravnega sodišča grof Friderik Schonborn, star 66 let. Pravne študije je bil dovršil v Pragi ter že 1. 1870 izdal knjižico »Bohmen und Osterreich« v konservativnem zmislu. L. 1878 je spisal »Randglossen zum Entwurfe eines neuen Strafgesetzes«, a I. 1881 »Wirkungen der Neuschule«. L. 1881 imenovan za namestnika na Moravskem, je v jeseni 1. 1888 postal naslednik barona Pražaka v justičnem ministrstvu. Tedaj so nekateri slovanski optimisti mislili, da bo grof Schonborn nadaljeval delo Pražakovo v zmislu ravnopravnosti. Kmalu pa se Je pokazalo, da grof Schonborn prepušča glede
30 Razne vesti.
imenovanja sodnih uradnikov na Slovenskem, osobito na Štajerskem in Koroškem vse tistim vplivom, ki so vladali pred Pražakom. Da je danes slovenski del Štajerske in Koroške skoraj brez slovenskih sodnikov, to je uspeh justične politike, ki se je iznova uveljavila pod grofom Schonbornom. Tudi za popolnitev jezikovnega prava se potem ni nič storilo, nego dajale so se le obljube in danes stojimo zopet sredi jezikovnih bojev. Leta 1895 je grof Schonborn odložil ministrski portfelj, zagotovivši si najlepši spomin s tem, da je bil 1. 1891 poveril tedanjemu sekc. načelniku Kleinu sestavo načrta za civilnopravdni in izvršilni red in potem I. 1893 predložil ta načrt drž. zboru. Schonborn je bil veleizobražen mož in je rad nastopal s svojimi resnimi nazori v parlamentu in v publicistiki. — Umrl je dne 6. t. m. v Opatiji dr. Kari pl. Kozič, sodni in dvorni odvetnik na Dunaju, po rojstvu in mišljenju Hrvat, ki je bil tudi naročnik našega lista. Pokopali so ga v Osjeku. Lahka mu zemlja!
— (Osebna vest.) Odvetnik dr. Alojzij Kusak se je preselil iz Vizovic na Moravskem na Dunaj ter otvoril svojo odvetniško pisarno v I. okraju Wallfischgasse 15. Dr. Kusak je vešč vseh slovanskih jezikov.
— (Iz graškega »J u r i s t e n v e r ei n a«.) Sloviti kriminalist, profesor kazenskega prava Gross, je predaval 8. in 15. pr. m. o kazenskopravnih realijah. Nauk o realijah spaja ves obseg stvarnih pojavov, ki se nudijo pri hudodelcih, hudodelstvih in v zvezi s hudodelstvi. Njih skupno svojstvo je, da vplivajo na sodnika neposredno ; oni so najsigur-nejša podlaga za sodnikovo prepričanje. Dokazna vrednost pričevanja vedno in vedno pada, dokazilnost realij pa prihaja od dne do dne večja, osobito odkar je ustvarila moderna tehnika dovršene projekcijske aparate. Moderna kriminaliteta stremi za tem, da se uvede v sodne dvorane projekcijske aparate, ki celemu sodnemu dvoru hkrati predočujejo dokazni predmet v pristni podobi in to tako natančno in plastično, kakor ne more ni navadna slika, ni prosta fotografija. Govornik je razpravljal o najvažnejših kazenskopravnih realijah in problemih. Osobito so vredni omembe : moderni način fotografiranja, bertilonaža, daktiloskopija; Hiesov način, kako se rekonstruira podobo človeške glave, ako se ima le okostje glave na razpolago ; homoseksualnost (po Grossu ni ne duševna bolezen, ne zločinstvo, marveč le degeneracijski fenomen), sledovi stopinj, mehanika hoje, določitev sledov človeške krvi (o Uhlenhostovi metodi upa, da bo v doglednem času omogočila celo določitev krvi gotove osebe!), uporaba fotografije za razkritja razur in falsifikacij listin, tajni znaki hudodelcev (»Zinken«) in slednjič fenomen samoprevare in napak pri opazovanju. Vse te in še druge neomenjene probleme je pojasnjeval s proizvajanjem preko 100 dovršenih projekcijskih slik na problem se nanašajočih realij. Razumevanje problema je bilo vsled tega vse živahnejše in krepkejše, najboljši dokaz velikanskega pomena projekcijskih aparatov za sodno dvorano. — Dne 29. pr. m. pa se je zbralo mnogoštevilno poslušalstvo k predavanju višjega državnega pravdnika Amschla o detomoru. Predavatelj, slovit govornik, je razvijal najprej zgodovino, kako se je počasi izumil razloček
Razne vesti. 31
med prostim umorom in detomorom. Prvič je omenjen detomor v tirolskem deželnem redu Maksa I.; tu se smatra za eno izmed najkrutejših hudodelstev, radi katerega naj se detomorilko, »die das Kind »vertut«, umori in v grobu s kolom skozi srce predre. Poznejšnji zakoni so uvajali še strožje kazni, pravcata trpinčenja pred usmrčenjem nesrečnic. Šele za Jožefa 11. spoznali so pravniki razloček med prostim umorom in detomorom. Naslednji osnutki novega kazenskega zakonika so celo razločevali med t. zv. pozitivnim in negativnim detomorom, kar je prešlo v zakonik iz leta 1803; njegovo besedilo je recipirano v veljavni kazenski zakon, izvzemši določbo glede kazni. V komisiji za kazenski zakonik 1803 je predlagal dvorni svetnik pl. Pitreich, da se smatraj za detomor le zločin tekom 24 ur po porodu. Komisija je to stališče odklonila, pač pa so ga nekatera parti-kularna prava (Wurtenberg, Mecklenburg i. t. d.) vsprejela. Sedanji zakonik za nemško državo (§ 217) definira detomor prosto za usmrčenje nezakonskega deteta pri porodu ali takoj po njem; angleški, francoski in — japanski zakonik pa sploh ne poznajo razločka med prostim in detomorom. — Moderno naziranje sodi detomor milejše, ker porodnica ravna iz neodolji-vega nagona, da se ubrani preteče ji sramote, in pod vplivom dušne zmedenosti. V najnovejšem času je nastopil nasprotnik temu »privilegiranju« detomora: znani profesor Gross. On je trdil letos v Heidelbergu v nekem govoru, da v istini ni nobenega vzroka soditi detomor milejše, nego prosti umor. Detomorilke skrivajo vseskozi nosečnost, nikdar ne pripravijo ničesar za porod, porode skrivaj: iz tega izhaja, da so že davno pred porodno uro sklenile, kaj narede z detetom. Ne strah pred sramoto, ne dušna zmedenost, ampak pred porodom napravljen naklep je izvor dejanja detomorilke ob porodu. — Zoper Grossove nazore se je oglasil profesor grof Gleispach (v Grossovem arhivu XXVII.). On pobija generaliziranje Grossovo, češ, da nobena detomorilka ničesar ne pripravi za porod, s stališča prakse in izvaja, da vplivajo ob porodu fizične bolečine, strah pred sramoto, skrb za prehrano svojo in deteta in še druge neprilike s tako neodoljivo silo, da utegnejo celo pri porodnici, ki ima najboljše namene pripraviti vse potrebno za porod, povzročiti namah sklep, rešiti se vseh neprilik — z detomorom, osobito če neskušeni materi nepričakovano pridejo porodni popadki. — G. govornik pa se sklicuje kakor praktik na prakso in poudarja, da se preveč vrednosti polaga na strah pred sramoto kakor neodoljivi nagon k detomoru. So kraji, posebno v alpskih deželah, kjer nezakonski porod ni prav nikaka sramota! Pač pa priznava veliko važnost momentu, da je porodnica že vsled fizičnih muk dušno zmedena, kar že posebi upravičuje privilegirano oceno detomora. K temu pa še pride, da novorojenec še ni cel, polnovreden individuum, on je šele nastajajoči človek, mati pa, ki je baš skrivoma porodila, ga smatra za nekaj negodnega, neznanega, ptujega, za kar se materinska ljubezen v tem trenutku še ne more pojaviti. Ti momenti navajajo g. govornika k zahtevi, da se da detomoru tudi v prihodnjem kazenskem zakoniku v primeri s prostim umorom »privilegirano mesto«. Dr. M. D.