IV- SLOVENSKA BGEUL Ljiš*
Odgovorni vrednik: Ant. Janežič.
Št. 17.	V četvertek 28. aprila 1853.	IV. leto.
F e d o r in O 1 g a.
(Konec.)
ko blagi mož odide, vpraša koj Vazil ivajloviča, kaj da je vzrok fe> priserčne prijaznosti s knezom in kaj da tudi svetinja pomenja? Ivajlovič je koj pripravljen in pove, da je enkrat knezovega sina iz velike nevarnosti rešil. Bil je namreč knezov sin, tako pripoveduje, častnik v nekem vojaškem polku v Moskvi. Pridruži se nekterim. svojih tovaršev, ki so se v skrivnem punlu zoper carstvo spunlali. Ker mi je ta reč dobro znana, sim šel in knezeviča opominjal, da naj jenja, ker jim bodo vkrat-kem na sled prišli. Zastonj, vsi lepi opomini nič ne pomagajo, vse pregovarjanje je bilo zastonj. Preveč je bil že svojeglavnež zamotan, in se z mano le norčuje, kadar mu od nevarnost pripovedujem in ga svarim. Vendflr se mi mladeneč smili, čeravno nisim bil ž njim v nobeni zvezi. Smert ali pa pregnanstvo v Sibirijo ga čaka, ako jim na sled pridejo. Kratko' sim mu naredil. Ene dni, predin so jih zasačili bili, grem s par vojaci v njegovo stanovanje, ga vklenem in doma v svojo slanico zaprem. On divja in razbija; jez se mu pa smejam. Vse se je zgodilo, kakor sim pričakoval. Puntarji so bili zasačeni, vjeli in v Sibirijo pregnani, moj jetnik pa prost, ki je še le zdaj svojo neumnost spoznal, se mi iz dna serca za to dobroto zahvali ter mi poda perstan v znamnje, na kterem me je poprej oče spoznal. Sin je zdaj po dosluženi vojaški službi imeniten vradnik pri carskem dvoru, njegov oče pa je moj prijatel, kar bo tudi gotovo v djanji pokazal. Mene pa veseli, da vama, ljuba moja! spet nekoliko za-morem povemiti, kar mi je vajen rajnki oče dobrega storil.«
Vsi so se nad tem veselili in Boga v njegovih prečudnih vodbah hvalili. Z zaupanja polnim sercom pričakujejo Borodina, da bi skorej prišel in jim veselo novico naznanil. Nihče zmed njih ne dvomi nad pomilosto-vanjem carinje; brez vsih skerbi se le zavolj prihodnosti pogovarjajo. Sklenejo, se nikoli več ne ločiti. Tako so si vsi nar lepši prihodnosti obetali in se nar srečniši čislali, s to priserčno željo, da bi še dolgo dolgo tako ostalo in da bi jih tudi Bog pri življenji ohranil.
Med tem preide dan za dnevom, in že je bilo štirnajst dni, kar še nobenega sporočila iz Petrograda niso prejeli. Spet se jetnikov žalost in dvomi polaste, še celo Vazilu in Ivajloviču serce vpada. sKaj je vender vzrok, da Borodina tako dolgo ni, se prašajo eden druzega. Gotovo je carinja huda. Zastonj mende tudi Borodin prosi, ji serce omečiti, ker ga že tako dolgo ni.«
Minuli so že štiri tedni; nastopila je ljubeznjiva spomlad, ali kneza Borodina še vedno ni nazaj, da bi žaloslne z veselo novico potolažil. Ali
naenkrat priderdra nekegtt dne kočija na dvorišče, opremljena od nekaj vojakov, kterih vodja od carinje pismo Ivajloviču poda, da bi se nagloma s svojimi v kočijo vsedel in ž njimi šel. Ivajloviču se to čudno zdi.
»Ljubi moji! pravi k njim obernjen, nekoliko pobit, to pač nič kej dobrega ne pomeni! Toda, nikar obupali! Stari Bog še živi! V njega zaupajmo!"
Fedor, Olga, Vazil, Ivajlovič, vsi so žalostni,
»O gospod! prosi zdaj Fedor zapovednika, nikai' riUm ne skrivajte, kaj ne — Sibirija je, kamor nas popeljete.«
»Nič ne smele vedili, vam mora skrito ostati. Le urno V kočijo! pravi zapovednik.
S težkim sereom gredo na voz. Narprej Fedor in Olga, potem pa Peter in Vazil. Tudi zvesti Sultan skoči nazadnje za njimi. Da bi vsaj nikamor ne vidili, še okna zadelajo, in poleni naglo naprej zdirjajo. Večkrat so nekoliko poslali, pa zapertili nihče ne ve, kje in zakaj. Samo to so na rožljanji občutili, da so konje premenjevali, potem pa spet v skok zdirjali.
Noč nastane. Vse je bilo temno. Naenkrat pri samotni hišici voz ostane. Vratca se odpro in zapovednik jetnikom veli, da naj hitro vun gredo, brez narmaujšega šumenja.
Jetniki gredo kakor jim je bilo zapovedano, » hišo, kjer so bogato obloženo mizo našli.
»Tu jejte, pite in si odpočile, pravi zapovednik, V pol ure gremo spet naprej. Hajdi, le hitro!«
»Stradali nas že ne bodo, reče Ivajlovič smejč, da bi spet tovar.se v dobro voljo spravil." Le jejmo in pimo! pogum velja! To je dobro znamnje. Tistim, ki imajo v Sibirijo peljani biti, gotovo toliko ne strežejo!«
Peter se pervi k mizi vsede in se kmalo naje. Da bi vsaj nekoliko vedil, kje da so, hoče k oknu, loda zapovednik liiu vselej nazaj veli.
»To sini pa vender nekako čudno zdi," pravi Peter svojim tovar* šem, ko v kočii sede zopet naprej derdrajo. »Se nisim vsega upanja zgubil. Kakor je zapovednik reseu in mošk vidili, vender ima nekaj prijaznega na sebi, potem dobra večerja, zaperti voz — naka! t Sibirijo že ne gremo!"
»Kam pa vender? praša Fedor žalostna Ako bi nam dobro hotli, bi nas ne zapirali in ne varvali tako zlo.«
»Res, to je, kar mi tudi žalost dela, pdgovorl Peter. »Toda naj pride, kar hoče, obupal ne bom!"
»Bog daj! da bi se po tvojih mislih izšlo, mu reče Vazil.
Fedor in Olga tiho zdihujeta.
Med tem, ko tako jetniki čez negotovost tožijo, derdra kočija neprenehoma naprej. Dan pervi preide in drugi nastopi. Dvakrat že na poti jedo, brez vedenja, kje da so, in kam da gredo."
»Zdaj že moramo v vejicem mestu biti,« pravi naenkrat Ivajlovič, zvesto in tanko poslušaje. Le pazite, kako vozovi derdrajo."
Nihče ne dvomi nad Petrovimi besedami. Zakaj derdranje je bilo silno. Toda v kterem mestu se zdaj znajdejo? je prašanje. Na to ni lahko odgovoriti. Cetertinka ure preide. Kočija obstoji. Zapovednik jo odpre in sam notri skoči.
»Zdaj, pravi sedečim, smo na koncu, Toda, predenj greste. vunt s* gorate oči zavezati dati,®
Kako nasprotvanje bi bilo zastonj. Dajo si tedaj, kako? je zapoved-nik hotel, oči zavezali, in stopijo potem tako iz kočije. Štiri vojaki jih pod pazhami primejo, v veliko poslopje peljejo, ter jih potem po stopnicah gori v veliko temno sobo dovedejo in še le tam odvežejo.
»Tukej ostanite in pri miru bodite," jim veli zapovednik. Zastonj bi poskušali uili, in bilo bi ludi potem hudo za vas."
To rekši jih pusti same in gre.
»O Bog! kaj vse to če pomenili? pravi O'ga, ter se na Fedora nasloni. »Mene skerbi, da ini serce glasno lolče."
»Karkoli se zgoditi ima, Olga! reče Fedor, naj se v božjem imenu! Mislim pa, da moramo v kratkem srečo ali nesrečo zvedili. Naj že bo, kar hoče — da bi nas le spet ne ločili!"
Olga se spet lerdneji brata poprime, kakor da bi ga za noben denar ne Tiotla pustili in tiho pričakuje konca. Pol ure preteče, kar se duri od--pro in zapoveilnika zagledajo, ki jim sledili veleva.
Iz te sobe gredo proli drugi, ktere duri zapovednik hitro odpre in osupnjene jetnike v veliko sobo potisne, ki je bila lepo razsvilljena in z bogato oblečenimi ljudmi napolnjena. Na desnici je bilo nekaj oborožanih vojakov, v sredi med njimi pak tri žalostne osebe z bledimi obrazi in objokanimi očmi. V sred i sobe je stala velika miza, pri kleri je šest mož v svitlobarvinih pozlačenih oblačilih sedelo, in koj zraven njih na krasnem stolu lepa častitljiva gospa, na ktere glavi se je lepa krona iz drazih kamnov lesketala. Pri nji sloji knez Borodin z veselim obličjem. Drugi so bili brez dvoma fudi imenitni deržavni služabniki, ki komej pričakujejo, kaj da se bo z ubogimi jetniki zgodilo.
„0 Bog! carinja je! zdihlic tiho Ivajlovič, kar so pa vender njegovi pobili tovarši razumeli.
Olga vse lo viditi, ostenni, vsklikne in Fedoru v naročje pade. Tudi on je bil tako oslabljen, da je komej po koncu stal. Carinja je s pri-serčno ginljivosljo nesrečne sirote pogledovala.
»Fedor! Olga! pojta bliže!" ju carinja pokliče;
Oba zdaj stopila počasno pred milostivo carinjo, padeta na kolena in prosita: Milost! Usmiljenje nesrečnima!
»Vstanila, vstanila, jima prijazno carinja reče. Ni toliko treba. V velicih rečeh sla nedolžna, vse drugo pa naj vama bo odpuščeno. Bodita srečna in vesela, zakaj vajne težave, bolečine in skušnjave so jenjale!"
Fedor in Olga vstanela, se nekoliko pogledujeta in sta hipoma spel eden druzemu v naročji. Nju^priserčna želja se je zdaj spolnila, veselja ni bilo zdaj konca ne kraja'. Še carinja je bila ganjena, ler ju z mokrim očesom gleda.
»O Borodin! kako srečno sle me storili, mu reče carinja natihoma in kako veselo, da sim tema nesrečnima toliko veselja pripravila!«
Fedor in Olga spet pred carinjo poklekneta in se hočeta zahvaliti.
»Nikar meni,« reče carinja in Olgo poboža; »vajno radovanje naj mi bo zahvala. Vstanita, ljuba moja! in bodila priči, kako se hudobija kaznuje."
Oba vstanela. Carinja poslane naenkrat resna in se s svojega stola vzdigne, ter terdo reče:
»Knez Ivanov, polkovnik Pestušev in Gregor Petrovič! Spoznajte, da ste gerdo ia budobao kakor izdajavci in tatje s tema dvema ravnali.«
Ti trije, bledi in pobiti, v sredi vojakov, se prestrašijo, da se jiin kolena šibijo. Ali kmalo vzdigne Ivanov glavo in reče z ošabno besedo: Res sim Fedora tepel, pa je ludi zaslužil. Pošljem ga v Moskvo, da bi kaj iz njega bilo. Pa vse nič ni pomagalo. On sam je kriv, da je pregnan bil.
»Jez sim nedolžen, ker sim mu dobro hotel."
»Dajte mi, Borodin! pismo", pravi carinja knezu. Borodin vzame z mize pismo, ter ga carinji poda.
»Hudobnež! zareži nagloma carinja nad Ivanovom, ali li je znano to pisanje? Moreš li še dalje tajiti, da nisi pisal?«
Ivanov pogleda pisanje in hipoma obledi ko smert.
Bilo je to tisto pismo, ki ga je na polkovnika Pesluševa pisal in Fedoru zročil.
»Zgubljeni smo! po nas je!" zavpije zdaj Ivanov obupa poln. »Toda ta le — reče in zgrabi Petroviča, — mora za vse odgovoren biti, ker me je njegova beseda zapelja'a."
»Vsi brez razločka ste krivi, vsi," reče resno carinja. Povejte zdaj vse, kar ste počeli in milostiva vam če biti sodba; ako ne, vas čaka gotova smert! Govorite!
Hudobneži se zgrudijo na kolena, vse obstoje in le za milost prosijo. Z nejevoljo se carinja od njih olterne in sodbo stori: Pregnanstvo v Sibirijo.
»Bog je pravičen," reče Ivanov vojakom, kadar jih iz sodnice peljejo. Ravno tista kazen me zadene, ki sini jo nedolžnemu namenil. Zato hočem voljno terpeti. Kdor drugim jamo koplje, sam va-njo pade."
Pestušev pa in Petrovič z zobmi škripljela in okoli sebe ravnata, ali zastonj — sodba je bila že storjena, da morajo vsi v Sibirijo, se tam pokorit in svoje hudobije obžalovat.
»Zdaj pa tudi vidva, ljuba moja! sodbo zaslišila pravi prijazno carinja."
»Ti, Fedor! si se pregrešil, ker si bil svojemu predpostavljenemu nepokoren — ali k temu te je le njegova nečlovečnost prisilila, kakor je hudobnež sam povedal. Sicer si že dovolj zato preterpel. Vse tedaj naj bo pozabljeno. — Olga! li se pa s tem pregrešila, ker si svojega pregnanega brata vpeljati se prederznila — ali k temu te je le goreča ljubezen do brala nagnala, ki si ga nedolžnega vedila in za kterega si ludi pri meni prositi holla, ko bi ti bil tvoj varh pripustil. Iz ljubezni si grešila in iz ljubezni naj ti bo odpuščeno. Da, veliko veliko, ljuba moja! sta preterpela, nobenih bolečin vama nočem več prizadevali. Vidva sla prosta, zanaprej hočem jez vajna mati bili. Knez Borodin bo pa za posestvo skerbel, in ga oskerboval. Oslanita pa še, kakor dozdaj, ludi zanaprej tako in obvarujta !o gorečo ljubezen, ki vama je toliko storila. Nihče vama ne sme kej žalega storili. Zakaj zanaprej bola moja in v mojem varstvu!«
Fedor in Olga se lepo carinji zahvalila, ki se potem k Vazilu in Ivaj-loviču oberne, ter ju smehljaje se vpraša: »Kaj pa čem z vama početi, z vama, ki nista v resnici nič druzega kol izdajavca? Ako vaju kaznujem, žalim tukej svoja srečna otroka, in vender vama ne sinem vaju pre-greška prizanesti. Gotovo vesla, da beg iz Sibirije mora s smertjo kaznovan biti na vsih, kteri količkaj k temu kej pripomorejo, vsaj po ostri postavi.«	t
Z britkim pogledom se ozrela Fedor Iri Olga v carinjo in roke po-vzdigriela ter prosila usmiljenja. Carinja molči še nekoliko časa, potem reče smehljaje:
»Ako reč prav presodim, sim že pravico vaju kaznovati zgubila, s„tim da sim tej, ki je narveč pregrešila, zanesla — Olgo mislim namreč. Ce že mora milost splošna biti, naj tedaj obvelja popolnama in povsot. P. Ivajlovič in ti Vazil! vajin pregrešek naj bo prizanešen!
V plačilo pa za vaju zvestobo, ki sta jo zapuščenima sirotama skazala, postavim tebe P. Ivajlovič! stotnika svoje telesne straže in upam, da mi boš ravno tako zvesto služil, kakor si tema otrokoma. — Ti pa, Vazil! sprosi si sam milost, ki naj ti bo že naprej dovoljena!
»O svitla gospa in carinja! reče stari Vazil, ter pred njo na kolena pade, »prosim vas, me ne ločiti od Fedora in Olge, ki ju ljubim kot oče svoje otroke."
»To prošnjo sini si že naprej mislila," odgovori carinja. »Ostani pri njima, blagi stari mož! in solnči se o nju sreči, kakor si ju v terpljenji tolažil. In ti Fedor! ti Olga! mi hočeta še naprej ljubezen darovali, klere je vajno serce tako polno'? Obljubim vama pa nasproli skerbna in zvesta mati biti."	......
Oba padeta pred carinjo na kolena in n:u pogledi so še ocilmsi priča, kakor nju besede, kako da sla pripravljena, preblagi zapovedovav-ki svojo serčno ljubezen in hvaležnost skazovati.
Carinja ju poboža smehljaje se in reče potem knezu Borodinu: No! ljubi knez! sim li prav storila'? »Knez se nizko prikloni, poljubi roko carinje rekoč: Le poglejte otroka, svitla gospa! nju bistre očesa so nar boljši odgovor na vaše vprašanje!" —
In bili so srečni in veseli, ne samo brat in sestra, ampak tudi slan Vazil in zvesli prijatel Peter Ivajlovič. Bog jih je blagoslovil in z vsim obilno oblagodaril, ler sestri in bralu zvesto ljubezen obilno poplačal. Tako Bog vse prav oberne.	Po nemškem.
Slovenska slovstvena zgodovina.
(Dalje.)
4. P a lvi m p s e s t Bojanski, rokopis na belani, 109 listov.
5.	Čtveroevangelium ki ostra Zografskega na Atoski gori, rokopis na belani v kvartu, vendar ni več cel.
6.	Odlomek evangelja, ki ga ima A. Mihanovič v Carigradu v posesti. Razun treh druzih posebno
7.	Vatikanski ali Asemanianski rokopis (Codex vaticaniis vel Assemanianus) v Rimu, kamor je bil lela 1736 iz Jeruzalema prinesen. Kako pa je v Jeruzalem došel, ni nikomur znano; menda z atoške gore.
Nekoliko leh rokopisov je že prepisanih in preslikanih; tiskanega pa še do zdaj razun Klocovega ni bilo nobenega. Toda rusovska vlada je za te dražčice neizrečeno skerbna postala, in upati je, da bo v sevru marsikaj zlatega sčasoma na svitlo prišlo.
Iz 14. stoletja se pa še dobe tiskane in pisane bukve, ker so bile glagoliške tiskarne v Rimu in v Bčnetkali. V Rimu je še dandanašnje glagoliška tiskarna. Tudi v Pragi, kjer so ravno Pamdtkg hlaholskelio
pismenictm izšli, se je taka napravila. - Ni pa skoraj dvomili, da je še veliko starodavnih knjig založenih v neprecenljivem zakladu, shranjenem v neznanosti po atoškem gorovji.
Da so pa^ Sloveni oh času groznega preganjanja svoje predrage rokopise na Aloško goro znašali, je lahko vviditi.
Ta gora je ze v pervih stoletjih kerščanstva dalječ okrog slovela. Veliko jih je romalo semkaj v to liho in mirno gorovje; ne samo nevednih ptujcev, tudj učene glave iz vzhodnjih in zaiiodnjih dežel, so semkaj dohajale večer življenja v miru in spravi preživeti. Spočetka je bilo tudi več aloških menihov na škofijske sedeže poklicanih, postavimo« sv. Atanazi nadškof in očak (patriarh) Aleksandrijske cerkve
Misel pa tudi Slavenov ni zmotila, ki so svoje preljube dražčice, od kterih se jim je bilo skoraj nemogoče ločiti, semkaj v shranitev prinesli. Popolnoma so dosegli svoj namen, ko od družili knjig in rokopisov, odnešenih v Italio, na Serbsko in drugam ni ne duha, ne sluha več. Vse so se poguliile in zastonj bi njihovega sleda iskal križem sveta.
V Dalmacii se je slavenski obred lerpel, toda le terpel; za njegovo povzdigo se ni nobeden trudil. Nihče se ni ničesar učil, jezik se je jel vedno bolj po novem obračati, in staro je bilo pozabljeno. Tiskarn ni bilo, pri prepisovanji se je semtertje in velikrat mnogo popravljalo, v staro krepost so se zapletale novovrezane zavijače, jezik je bolehaj in slabel.
Da se pa v glagoliških spisih toliko rusizmov nahaja, ki je vender rusovsko tukaj in glagoliško lam skoraj neznano bilo, izvira od tod:
Glagolitje so mislili, da se je ob času preganjanja staroslavenščina v svoji nekdanji čistoti na Rusovskem ohranila, zato ker je bil tamkej slavenski obred tudi v deržavljanske obravnave povzel; tedaj so si gla-goliški spisavci rusovskih knjig naročili. Da so pa rusizme iz rusovskih knjig posneli, napčno misleč, da je tam čisla staroslavenščina, kar še sedaj svojeglavim terdijo, je spričano iz okoliščin in dogodb slovstva na Rusovskem.	(Dalje sledi.)
Slovstveni glasnik.
Nevtrudljivi jugoslavenski spisatelj g. F. Jnku',, kterega nemila usoda je vse domorodce razžalostila, se je na popotovanje po Dalmacii podal, klero si je že davno obiskati in ogledati želel. Potem misli v 8. zv. Bosanskoga prijatelja ali v posebnej knizi svoj potopis izdati, kleri bo razdeljen v potovanje 1. iz Sarajeva u Carigrad, 2. iz Carigrada u Rim, 3. iz Riina v Tersl in 4. iz Tersta u Dubrovnik i Dalmacio. To bo taj verlo zanimivo delo. — G. prof. Kurelac v Reci meni Vilo slovinko od Barakovica izdati, ki je pervikral v Benelkah 1. 1614 tiskana bila. Ju raj Barakovič, ki je spisal Vilo slovinko in Jarulo (izdano 1. 1720) je bil rojen v Zadru I. 1548 in je vmerl v Rimu I. 1628. — G. Vaclik je tragedio Mejrimo od M. Bana v češki jezik prestavil. — V Varšavi je dogotovil Sev. Golebovski životopise S. Zolevskiga. St. Chmelskiga in Zamojskiga. — Iz Dunajske deržavne tiskarnice je ravno prišel kazenski zakonik v češkem jeziku — Merzbach, knjigar v Varšavi, je oglasil, da izda Pokladnico klasičkih spisov iz Evropejske literature v poljski jezik prestavljenih. — Pavlina Vilkonska, znana poljska pisateljica misli povest Sedanji ljudje v 2 zv, izdati.
— 13S —
Rnzlične ilrohtinee.
*	Vis. »ninisterstvo uka je zgodovino Avstrianske carevine, ki jo je g. Tomek v češkem jeziku spisal, za višjo realko in gimnazio kot učno knigo priporočilo. Tudi v nemški jezik se že prestavlja. Tako bomo za naše šole saj knigo dobili, v kterej se ludi na nas Slavjane potreben obzir jemlje. Slava vis. miuisterstvu!
*	Iz Maribora se piše Novicam: Da domorodci zvedo, kako lepo pri nas slovenščina napreduje, njim hočemo nekoliko verstic priobčili. Posebno gimnazialna mladež je, klera se je tega nauka živo poprijela. Po odstopu g.g. prof. Matjašiča in Terstenjaka od tega nauka prednaša slovenski jezik g. Božidar Raič, kterega Slovenci poznajo po spisu njegove ruske gramatike v ilirskem narečju in drugih spisih v slovenskih časopisih. V 7. in 8. šoli so se v pervein polletju prednašali^ poSetki ilirskega jezika, v drugem pa je še zraven ilirskega začel g. učitelj razlagati staroslovenski jezik po svojih spisih in Hankovih ..Počatkih." Pri tej priložnosti prosimo gosp. prof. Melelkota: naj nam spišejo, kakor so obljubili, kratko slaroslovensko šolsko slovnico, zakaj slovenska mladež na naših gimnaziih je živo potrebuje. Za berilo služijo učencom »Ostro-mirova evangelija«, klere je gosp. Hanka, slavni češki spisatelj, dijakom za 40 kr. sr. poslal, ledaj pri vsakem iztisu 20 kr. podaril. Tako do-morodno djanje zasluži očitno zahvalo.
Že pervi pogled v svete bukve s častivrednimi čerkami je naše verle in domorodne dijake s svetim nadušenjem napolnil; koliko več še jih bode krepost krasnega staroslovenskega jezika uznašala in naduševa-la. Upamo, da se jim bode staroslovenščina še bolje prikupila, kakor sladki glasovi Homerovega jezika, ker ni samo slovnički stroj ravno lako izversten, kakor gerčki, teinuč ludi za filologičke študije koristniši in bolje praktični, kakor jezik starih Helenov, čeravno tudi gerčkega jezika ne pometavamo, marveč ga vsakemu dijaku iskreno priporočujemo. Tudi slovenske in ilirske časopise naši dijaki marljivo berejo.
*	Slovanska jednota Vratislavskega vseučilišča, ki je že od 1. 1836 obstala, se je po ukazu vlade zaperla in knjižnica zapečatila.
*	Na Pestanskem vseučilišču prednaša prof. Ferenc novejšo zgodovino slovamke literature.
*	Pri kopanju mestne Ceste v Asodu se je čez 40 glinjenih starodavnih posod našlo. Med njimi jih je 10 še popolnoma celih. Bile 60 do fiudina odpeljane.
*	Slavni ruski popotovavec Cihačev se je ravno iz Dunaja proti Mali Azii podal, ktero hoče znova preiskati.
*	30. marca je imelo društvo lužičko-serbske matice osmo lelno skupšino. Bilo je odločeno, da se ima Čitanka izdati in scer v 3000 iztiskih. Dalej je bilo predloženo delo Boža krasnošč u sttvorbje (božja krasota v naravi) in poslednjič je bilo oglašeno, da je izšlo delo dra Somerja: Namakanja Ameriki.
*	Serbsko-narodni Viestnik, ki ga je Miloš Lazarevid v Zernunu izdajal, je prenehal izhajati.
*	Nj. veličanstvo Ruski car je daroval knjižnici narodnega češkega niusea in društvu za jugoslav. povestnico prevažne knjige: Dvorčovyje, razrjadi (3 deli 1. 1612 — 1676) in Pamjatmki diplom atičeskih moteni) v, Z delih od I. 1488 — 1621.
*	Turška carevina se razprostira v Evropi, Azii in Africi na 435000 šlirjaških miljah in šteje 35 iniljonov prebivavcev in scer v Evropi 15,000000, v Azii 16,050000 in v Africi 3,000000. Poleg narodnosti je 1,100000 Osmanov v Evropi, in 10,700000 v Azii, Slovanov je 7,200000, Rumu-nov 4,000000, Arnaulov 1,500000, Armenov 2,400000 in Gerkov 2,000000. Vojskna moč se da na 448860 mož zvišati. Letni dohodki te srepe der-žave obnašajo le 371 miljonov piastrov, to je 441/2 iniljonov tolarjev.
*	Grof. Adam Plater je najdel pri kopanju na svojem gradu v Svekšnih sedem Litovskih ma,likov neprecenilelne vrednosti. Doslej so bili le štiri maliki znani: Ragutis, popisan od Narbuta, Perkunas in še dva druga.
*	Na Ogerskem so sedaj 3 nadškofi in 19 katolških in 5 gerških škofov.
*	V Reci se je 10. aprila igrala Me i rim a, žaligra v 5 delih od M. Bana in je prav zlo dopadla.
*	Kollarjev veliki spis Staroitalia bo skorej donatisnjen.
*	Iz Zagreba: Tu neki ljudi petnimi žilami oko toga uastoje, da se u narodno kazališle sada — pošlo talianska opera odavle ode — neko nemačko družtvo iz Košicah (Kaschau) dozove i primi. Ljudi, ko ji to žele, nisu ni odbornici narodnog kazališta, ni od akcionerah na to pozvani, nu oni si šilom prisvajaju to pravo lutorstva — nec vocati nec electi! — pa da znate! ovi ljudi se ipak u priašnjimi godinama gradiše, da su tobož nekakvi domorodci! — Bože nas unapred sačuvaj od takih domorodacah, koji sada neku slavu u lom traže, da proti naravi i očevidnom pravu rade; rade pako proti naravi čim svoje hule, uvažujuč tudje, i to valjda zalo, da si tirne osvelljaju obraz pred tudjim svetom, il da sebičnu kako-vu sverliu postignu, — rade nadalje proti pravu, jer dočim izabrani proš. god. kazališlni odbor od strane akcionerah narodnog kazališla izključijo sam uz doličnu odgovornost pravo iniade i imali može u stvarih tičučih se spomenutog zavoda, štogod odlučili; sledovateljno je, da drugom komu ono pravo, koje mu pravi vlastnik nepreda, nipošto pripasti ne može. Uz to nemožemo nikako dokučiti, kako je to, da kazalištni odbor, koga se to tiče, k svemu tomu — preinda se mnogi akcioneri dosta javno i glasno proti tomu izjavljuju — sveudilj šuti? . . . Zašlo u tom slučaju javno neopravda poverenje, koje unj postavi družtvo akcionerah, čim ga za svoga zastupnika izabra te savesti i domorodnom nastojanju tog odbora poslove tog važnog i za narod naš toli korislnog zavoda izniči*? — U novinah se nigde nečitaja izvestju log odbora, — nečuje sevečodavna nista, da li se taj odbor štogod brine zalo, kako da se uvede i ustroji narodno družtvo, — nežna se takodjer, da li se jur pobrinu za izbornik (repertoir), — da li spisatelje pozivlje na pisanje igrokazah, — da li poslane mu za razsudjivanje komade razvidi i nagradi i. t. d. i. t. <1. o svemu tomu se nista nečuje kao da odbora ni neima! — Bogme, ako tako kod nas i nadalje uslraje zlo i naopako po nas! — Tako si nehaj-stvom našim sami kopamo grob, gde če nas neslati! — Nemojmo krivili nikog drugog nego same sebe, jer koj svoje neštuje i nečuva, kako i kojim pravom on može zahtevati, da lo drugi u mesto njega čini.
Natisnit Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu.