e Med drugim preberite • KAKO IN KAM NAJ USMERJAMO?, str. 2 • KRITIČNA OCENA REFORME, str. 3 • NOVA SPOZNANJA O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU, str. 5 • PO SLEDEH NAŠEGA KULTURNEGA PRAZNIKA, str. 6 • ČAR POLNE IN ZLO PRAZNE BESEDE, str. 7 • KAKŠNE TELOVADNICE POTREBUJEMO, str. 10 • OBVEŠČENOST O REFORMI, str. 12 Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 9. februarja 1981 - št. 3 - letnik XXXII Večno živi nagelj na pesnikovem grobu Med prazniki, ki jih slavimo leto za letom, osmi februar najbrž ni niti naj večji niti najbolj slovesen. Zanj na vrhovih ne prižigamo kresov, v gumbnice si ne pripenjamo niti rdečih nageljnov niti belih krizantem. Z grajskega hriba ne švigajo v zrak svetleče rakete. To je praznik, ko so naše misli in naša čustva obrnjena navznoter, ki našim intimnim življenjskim doživetjem, k lepim in globokim stvarem našega bivanja: k ljubezni, k upanju, k spominom, k sreči, k veri in zaupanju, da premagamo zlo in nesreče. To je dan, ko se vsako leto spomnimo smrti prvega med slovenskimi pesniki, moža, ki je komaj devetinštiridesetleten umrl bolan in duševno tertelesno strt pred stodvaintridesetimi leti, v svojem kratko odmerjenem življenju pa je, v časih, ko je vseokrog kraljevala gluhota duha, lepše in globlje kot kdorkoli med nami tedaj ali pozneje popisal našo usodo, naše človeško trpljenje med ledenimi gorami zgodovine, a hkrati naše neizmerno zaupanje v življenje, ki bo — ker mora biti— nekoč v daljni prihodnosti lepše in bolj vredno človeka, kot je bilo njegovo. Približno pred mesecem nam je v eni izmed televizijskih oddaj dr. Vid Pečj ak z vednostjo psihologa tolmačil, kako ljudje doživljamo različne razsežnosti časa — preteklost, sedanjost in prihodnost. Otroci, je povedal, vedo samo za sedanjost; preteklosti in prihodnosti se ne zavedajo. Ko mladi ljudje odraščajo in zorijo tja do let svojega »slovesa od mladosti«, živijo v glavnem za sedanjost, precej pa tudi za vizije svoje in skupne prihod- nosti; preteklosti, ne svoje ne družbene ali narodove, jim v bistvu ni posebno mar. O zgodovinskih dogajanjih se v šoli sicer učijo, o njej bero, so deležni njenih interpretacij, toda navznoter, v globini svoje zavesti se z njo ne ukvarjajo. Preteklost začenja intenzivneje zanimati šele ljudi v letih. Kolikorstarejšipostajamo, toliko pogosteje nam brodijo skozi misli in notranja občutja spomini, pa tudi pomena vsega, kar se je zgodilo nekoč, v že zdavnaj odmaknjenih letih bodisi na naši življenjski poti ali v zgodovinskih obdobjih človeškega rodu, se zavedamo čedalje bolj. Žal pa nas s starostjo sedanjost in še zlasti prihodnost zanimata vse manj in manj. Bralci tega odstavka se boste vprašali, v kakšni zvezi neki so navedbe dr. Vida Pečjaka s slovenskim kulturnim praznova- (Foto: Miško Kranjec) njem in s spomini na pesnika, ki mu pripisujemo dobršen del zaslug za naš narodni obstoj. Res je: neposredne zveze to v psihologijo zaobrnjeno premišljevanje o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti človekovih vizij z našim odnosom do vsega, kar nam pomeni Prešernova beseda v življenju in kulturi, v resnici nima... posredno pa vsekakor. Če sem se lotil premišljevanj ob Prešernu po tej poti, tega nisem storil po naključju, pač pa zželjo, da bi o naši kulturni zavesti, h kakršni nas je trajno zadolžil snopič »velikih poezij«, ne razglabljali na stereotipen, obrabljen, v slabem pomenu besede šolski način, temveč kar se da živo, prizadeto, za čas, v katerem živimo, primerno. Vsakokrat spei moramo namreč na novo premisliti, kaj nam pravzaprav pomenita Prešeren in vsa — pretekla in sedanja— slovenska kultura: samo nekaj, kar se je pač dogajalo in zgodilo, kar sodi med lepe spomine, ali tudi in predvsem tisto, kar nam pomaga živeti in premagovati življenjske težave zdaj in v prihodnje. Zlahka in brez težav si moramo odgovoriti: seveda to, slednje. V duhu Prešernovega pesniškega izročila, ki je v vsej zgodovini po letu 1849, od pesnikove smrti, navdihovalo Slovence k premagovanju najtežjih presku-šenj, želimo biti tudi dandanes dostojni dediči teh velikih spoznanj o neločljivi povezanosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti v en sam, celosten pogled na življenje. Pogled, kakršen je bil Prešernov, ko je v njem, glasniku malega naroda, ki se kljub vsemu ni nikoli predal tujčevi peti, na prej, ne tedaj ne kasneje, v jeziku njegovih dedov, njegovih staršev in njegovih bratov in sester spregovoril pesnik. Spregovoril je v malokomu znanem, a čudovito lepem in blagoglasnem slovenskem jeziku pred stvaritvami bodisi starih bodisi sodobnih pesniških velikanov: Danteja, Petrarce, Shakespeara, Goetheja ali Puškina. Kot da se je zavedal, kot da je slutil, da bodo prav njegove pesmi nekoč v prihodnosti, daleč po njegovi smrti sporočile velikemu svetu, da tu nekje ob Savi, pod Triglavom, v srcu Evrope prebiva majhen, po številu komaj opazen, a po duhu velik in trdoživ narod, ki ga ne morejo streti ne nesreče ne nasilja. Pa ni šlo — in ne gre — samo za slovenski kompleks. Šlo ja za eno prvih, zgodnjih opozoril vsem imperializmom te^a sveta, da morajo vsi ljudje in vsi narodi bivati pod soncem enakopravni, svobodni, združeni. Se mar vizija tega pesniškega videnja zanj — kljub vsemu, kar ogroža razplet zgodovinskega osvobajanja vseh narodov in vsega človeštva, ne uresničuje z mogočnimi zamahi ustvarjalne volje? Ali ni 'slovenski pesnik Prešeren naj večji vizionar in glasnik tega, kar prinaša prihodnost? Morda se prav zato in sredi teh spoznanj ne sprijaznimo brez premisleka z ugotovitvami psihologov, ki sodijo, da smo v posameznih fazah svojega življenja enostranski do razvejanih razsežnosti časa. Ne le deklarirani družbeni cilji, tudi praktična pre-žetost našega življenjskega ravnanja »v srcu zgodovine«, ki jo doživljamo, vodi k celotnosti in bogati vsestranosti, vserazsežno-sti človeškega življenja. Živeti polno, pa pomeni ceniti vsa obdobja preteklosti v njenih ustvarjalno naprednih težnjah ter vsa različna strmljenja sedanjosti, ki o prihodnosti sanja in jo hkrati uresničuje. Ne zlahka, ne brez neskončnih notranjih in vnanjih težav, a vendarle. Pri tem vemo, da je sedanjost lahko bogata in plodna le,-če nosi v sebi spošljivo zavest do preteklosti. Preteklost pa ima smisel le, če s svojimi izkušnjami in dognanji rabi pretoku v sedanjost in prihodnost. Zagotovo vemo: Prešeren ni mrtev. V prevladujočo zazrtost mladih rodov v sedanjost in prihodnost je njegova miselno-poetična vizija neločljivo vpeta. V tem pomenunasnjegovo izročilo obvezuje k visoki in vselej aktualni stopnji narodove in posameznikove kulture. Biti poln, celoten, razgledan človek — to je naloga, ki nam mora biti vselej in povsod pred očmi. Pa pri tem ne gre samo za lepo željo, gre za potrebo, da bomo kot ljudje in kot skupnost, ki nekaj da nase, skrbeli za svojo človeško in kulturno vrednost v očeh nas samih in v očeh vseh drugih, ki se jim želimo vselej in povsod predstaviti v najboljši možni luči: kot dediči velikega duha, ki nam ga je podarila maternica narodove volje za preživetje in uveljavitev. Zato slavimo Prešernov spomin. Zato se vselej, kadar se iskreno zazremo v svoj č’J ve "ki obraz, spomnimo nani ato naj osmi februar, dan m praznik vsega, kar je vrednega v nas, ne mine, ko se obrne list na koledarju. Tej ustvarjalni samozavesti Prešernove pesniške besede smo dolžni živeti in delovati vse dni vsakega leta in vsega našega življenja. VIKTOR KONJAR Str Se veliko nedorečenega v programih Na moč varljiv bi bil vtis, da so vzgojnoizobraževalni programi že povsem pripravljeniza usmerjeno izobraževanje, ki ga bomo začeli izvajati že letošnjo jesen, čeprav so strokovnjaki opravili veliko zahtevnega dela. Od 94 vzgojno-izobraževalnih programov so jih pregledali že 90. Ni treba posebej poudariti, da pomenijo ti programi temelje našega prihodnjega, novega vzgojno-izobraževalnega sistema. Sestavljeni so po zakonu o usmerjenem izobraževanju in zahtevah, sprejetih družbenopolitičnih dokumentov, pa še vedno ne izražajo dovolj družbenih zahtev. Veliko je še nedorečenega in veliko je strokovno nerešenih vprašanj. Prav zato, ker so vzgojno-izobraževalni programi tako zelo pomembni, so se jih lotili strokovnjaki zelo odgovorno. Da gre za zelo obsežno delo, naj povedo številke: v delovnih skupinah, ki so pripravljale programe, je bilo 849 ljudi; od teh je bilo 307 uporabnikov, 174 iz visokih in višjih šol in 368 iz srednjih šol. Osemintrideset vzgoj-no-izobraževalnih programov (od 94) so oblikovali enotno — za eno smer izobraževanja in 56 vzgojno-izobraževalnih programov za dve do sedem smeri izobraževanja. Tem programom srednjega usmerjenega izobraževanja je Strokovni svet SR Slovenije namenil največ pozornosti na svoji nedavni seji. Dolgotrajna in živahna razprava o osnutkih stališč in pripomb strokovnega sveta je pokazala, da bo treba zdaj, v usklajevalnem obdobju (ki bo dokaj kratko!), še veliko popraviti, izoblikovati in uskladiti, saj bodo programe že v drugi polovici februarja obravnavali in sprejemali uporabniki in izvajalci. Če poskušamo prav na kratko strniti misli, stališča in predloge iz razprave, kjer so poleg članov strokovnega sveta sodelovali tudi predstavniki strokovnih svetov posebnih izobraževalnih skupnosti, dobimo približno takole podobo: poslušali smo poročila treh delovnih skupin, ki so pregledale skladnost vzgojno-izobraževalnih programov s programsko zasnovo, ustreznost programa kot celote ter posameznih smeri izobraževanja in analizo predmetnikov; pregledale so pogoje za vključitev v program, za napredovanje po programu in za pridobitev izobrazbe; povedale so, kaj menijo o ustreznosti vsebin učnih načrtov, ustreznosti vključitve programskih jeder in ustreznosti vključitve skupne vzgojno-izobrazbene osnove. Strokovnjaki so ugotovili precejšnje razlike in pomanjkljivosti: nekateri nazivi usmeritev niso usklajeni s programsko zasnovo, nekateri pa ne izražajo prave vsebine izobraževanja glede na zahtevnost dela. Pri programih je treba navesti značilne poklice; to je še posebno pomembno pri poklicnem usmerjanju učencev in pri vpisu. Le tako bo jasno, kam vodi kaka smer vzgojno-izobraževalnega programa ali sam program, če le-ta nima smeri. y nekaterih vzgojno-izobraževalnih programih je več specializiranih smeri. Razpravljale! so priporočili, naj se preveri, ali je taka razdrobljenost utemeljena in da je treba upoštevati možnost specializacije po končanem izobraževanju za zahtevnost dela. Pri analizi predmetnikov je ugotovljeno, da je preveč različnih predmetov v posameznem letniku, in sicer kar 19! Predlagali so, naj bi jih bilo v šolskem letu največ 12, število predmetov pa je treba zmanjšati s povezovanjem vsebin. Ob proučevanju pogojev za vključitev v izobraževanje, za napredovanje in za pridobitev strokovne izobrazbe v srednjem izobraževanju je ugotovljeno, da pogoji niso določeni skladno z zakonom, da niso konkremi, pripombe, ki se nanje nanašajo, pa ne izražajo namenov reforme. Opozorili so, da mora v vsakem programu postati temelj za nadaljnje usmerjanje in izobraževanje, dosežena uspešnost, ne pa ocena, ki bi lahko povzročila negativno selekcijo. Za prvi letnik naj ne bo pogojev, ocene pri predmetih pa naj bodo le eden od dejavnikov odločanja, razen pri predmetih, pomembnih za stroko. Določbe, kine spadajo v program, je treba izločiti in jih strniti v posebnem poglavju. Prav bi bilo, da bi v učnih načrtih opredelili minimalne materialne možnosti in tako omogočili nemoteno uresničevanje vzgojno-izobraževalnega procesa. Ob tem je treba upoštevati tudi resnične možnosti in to, da bodo prostori in oprema v vzgojno-izobraževalnih organizacijah in temeljnih organizacijah smotrno izrabljeni. Upoštevati je treba načelo postopnega opremljanja vzgojno-izobraževalnih organizacij; le tako bomo uskladili zahteve s težnjo po gospodarski ustalitvi. Strokovni svet je sprejel stališče, da bo treba pregledati predloge programov in ugotoviti, ali izražajo zahtevano novo širino in zahtevane prvine. Ugotoviti je treba, kakšno znanje potrebujemo zdaj in v prihodnje. Ob tem je treba upoštevati razvoj znanosti in tehnologije ter zdajšnje in razvojne potrebe združenega dela. Urediti moramo nerešeno vprašanje profilov za široke zasnove, ugotoviti, ali programi izražajo nenehnost izobraževanja in preveriti, ali je uveljavljeno načelo horizontalne in vertikalne prehodnosti. Rešiti bo treba problem odnosa med strokovno-teoretič-nimi in aplikativnimi znanji ter pregledati razredno usmerjenost in marksistično zasnovanost programa kot celote in pri posameznih programih. Člani strokovnega sveta so opozorili še na problem enako-vredne_ izobrazbene ravni,’ ki jo mora vsak program zagotoviti učencu, posebno pozornost pa bo treba nameniti tudi preobremenjenosti učencev in njihovi zmogljivosti. Razprava je poudarila, da morajo biti v vseh vzgojno-izobraževalnih programih določila izražena tako, da bodo dala učencem, šolam in združenemu delu čim bolj natančno predstavo o programu, zahtevnosti, napredovanju in nazivih. Šole bodo obravnavale razpise za vspis že prihodnji mesec, zato je treba čimprej pripraviti potrebno gradivo in opredeliti pogoje za vpis, napredovanje itn. Za vodilne delavce v srednjih šolah bodo do 10. februarja pripravili seminar o vseh navedenih vprašanjih. Ves čas, ko smo poslušali razpravljanje na seji, se je potrjevala stara resnica: da ni nikoli dovolj časa za vse; zelo, zelo malo pa za to, da bi zadeve dokončno opredelili in resnično uskladili mnenja. Le upamo lahko, da se nam vsa ta naglica ne bo maščevala v praksi. T.D. Kako in kam naj usmerjamo? K Šole čakajo odgovor Konec letošnjega februarja naj bi bil objavljen razpis za vpis novincev v prvi letnik srednjega usmerjenega izobraževanja. V marcu naj bi se osmošolci odločali, ob koncu marca pa formalno tudi odločili, v kateri vzgojnoizobraževalni program srednjega usmerjenega izobraževanja se bodo vpisali v letu 1981—82. Že zdaj, posebno pa v mesecu marcu, ko bo trajal formalni razpis, bodo učenci, starši in vsi, ki se ukvarjajo z usmerjanjem in vpisom, postavljali predvsem tale vprašanja: — Kakšen je posamezni vzgojno-izobraževalni program tako po obsegu, kot po zahtevnosti in vsebini? — Kakšne so zahteve za napredovanje v posameznem štiriletnem programu? — Kakšna je prehodnost med vzgojno-izobraževalnimi programi na srednji in višji ali visoki stopnji? To so prav gotovo vprašanja, na katerih temelji poklicno usmerjanje — usmerjanje v posamezne vzgojno-izobraževalne programe. Na ta vprašanja smo opozarjali že pred dobrim letom, še preden je bila reforma vzgojno-izobraževalnega sistema odložena. Ni dvoma, da je odložitev reforme opravičevalo tudi to, da nismo mogli dobiti odgovorov nanjo. Reforma pa je tu, zato se moramo vprašati, koliko se nam je posrečilo po enem letu ta vprašanja pojasniti. Vesel bi bil, če trdim narobe, ko poudarjam, da pri konkretizaciji navedenih vprašanj, nismo v celoti upravičili enoletnega odloga. 1. V enem letu je bil vsekakor napravljen največji napredek v pripravi vzgojno-izobraževalnih programov, saj danes lahko že ugotovimo, da v večini primerov osnutki programskih vsebin in tudi predmetnikov že obstajajo. Ob vsem tem pa lahko še z večjo gotovostjo trdimo, da je večina teh osnutkov še vedno v rokah delovnih skupin, strokovnih svetov posebnih izobraževalnih skupnosti, organov posebnih izobraževalnih skupnosti in morda še koga. Precej tega gradiva je tako uporabnikom kot tudi izavajlcem nepoznanega in povsem nemogoče ga je uporabiti kot pripomoček pri poklicnem usmerjanju. Takošno ljubosumno čuvanje raznih osnutkov v ozkih delovnih skupinah daje nemalokrat občutek, da je napravljeno celo manj, kot v resnici je, in prav ta neinformiranost, zbuja nemalokrat še večjo negotovost, če ne celo občutek neodgovornega odlašanja. Nestvarno je pričakovati, da bi posamezne delovne skupine, če bi še nadalje odlašale, pripravile gradivo neoporečno. Menim, da je skrajni čas, da se to, kar je pripravljeno, objavi, da lahko na Reforma poteka prepočasi_______ Ob posvetovanju Šola včeraj, danes, jutri Letošnjega januarja je bilo v Osijeku posvetovanje o problemih razvoja šole in šolskega izobraževalnega sistema pod naslovom Šola včeraj, danes, jutri. Posvetovanje, ki ga je organizirala osiješka Pedagoška akademija, je bilo namenjeno prosvetnim delavcem Slavonije in Baranje, po številu udeležencev in predavateljev pa je bilo več kot območno. Na posvetovanju pa tudi pri pogo voru za »okroglo mizo«, ki je bil ob tej priložnosti, so sodelovali vodilni pedagogi in drugi pomembni strokovnjaki iz Zagreba, Beograda, Novega Sada, Prištine in Osijeka. Ko so odgovarjali na številna vprašanja o tem, kako je pri nas z reformo, so udeleženci ugotavljali, da kljub vtisu, da se vse korenito spreminja, reforma v resnici zelo počasi napreduje. Res je, da napadajo reformne sklepe in ukrepe od vsepovsod: pritožujejo se učenci, starši, prosvetni delavci in delavci iz združenega dela. Vzrok za te napade pa ni le reforma sama, saj so njena načela sprejemljiva za vse, temveč to, da družbenih stališč o preobrazbi šole v praksi ponekod sploh ne uresničujejo ali pa jih uresničujejo polovično in izkrivljeno. To velja na primer za skupne osnove srednje šole, ki so v programskem pomenu v resnici skrajšana nekdanja gimnazija (to izredno obremenjuje učence in učitelje), pa tudi za proizvod-no-tehnično izobraževanje in proizvodno prakso učencev in študentov, ki sta pogosto samo karikaturi tistega, kar želimo doseči. Vzroki so tudi v marksističnem izobraževanju, ki ni — tako kot je bilo sprva mišljeno— izšlo iz »marksističnih predmetov«, v dualizmu, ki z enotno srednjo šolo še ni odpravljen, ker je globoko zakoreninjen tudi v socialnih razlikah učencev in različnih možnostih za šolanje. Zdaj se lotevamo reforme osnovne šole, toda ne na temelju nesprejemljivih teorij panpeda-gogizma ali izumiranja šole, temveč po načelu, da se mora tudi osnovna šola tako kot vsaka druga odpreti družbi in svojemu okolju in ob pomoči združenega dela opravljati svoje naloge. Vanjo morajo priti poleg prosvetnih delavcev tudi drugi strokovnjaki, v splošno izobraževanje pa naj bodo razen humanističnih vsebin vključeni tudi tehnična in delovna vzgoja ter izobraževanje. Tem ciljem mora biti podrejeno tudi uvajanjeizobra-ževalne tehnologije v vzgojnoizobraževalni proces. Tehnični pripomočki so za to, da napravijo izobraževalni proces učinkovitejši in komunikacijo humanejšo, če pa z njimi tega ne dosežemo, je nesmiselno, da jih uporabljamo. Na posvetovanj u so še posebej opozorili, da je treba razvijati teorijo usmerjenega izobraževanja, ki se je šele začela porajati, ker je jasno, da zdajšnji pouk v usmerjenem izobraževanju ne ustreza zasnovi povezovanja šole in tovarne, pa tudi združeno delo ni dovolj pripravljeno, da bi lahko izobraževalo. Usmerjeno izobraževanje postaja vsebolj gibko, to pomeni, da poteka na več mestih — v šoli, tovarni, knjižnici, v organih upravljanja. Prav to pa tudi druge razne povezave med izobraževanjem in delom niso raziskane s pedagoškega vidika. Sodobne spremembe zadevajo tudi učitelja, njegovo vlogo in naloge, pa tudi obveščanje učencev in učiteljev ter obveščanje o vzgoji in izobraževanju nasploh; vse to je treba korenito preobraziti, ker za zdaj to področje ni enotno zasnovano. posameznih področjih izrazijo svoje pripombe tudi uporabniki in izvajalci in ne nazadnje, da lahko že letošnjemu rodu osmo-šelcev vsaj približno povemo, kaj reforma prinaša. Gotovo je preveč zahtevati, da bi Izobraževalna skupnost Slovenije na primer objavila vse osnutke vzgojno-izobraževalnih programov, ker je gradiva toliko, da bi bili stroški preveliki; povsem stvarna pa je zahteva, da bi prihodnji izvajalci posameznih vzgojno-izobraževalnih programov že zdaj morali imeti vsa gradiva in jih tudi obravnavati skupaj z uporabniki ter dejavniki, ki bodo v naslednjih mesecih vodili usmerjanje iri vpis. 2. Drugi sklop vprašanj, na katerega želijo odgovor osmošolci, njihovi starši in svetovalni delavci, obsega napredovanje in prehajanje med posameznimi stopnjami zahtevnosti med štiriletnim srednjim izobraževanjem. Učenci hočejo vedeti, kdaj bodo napredovali, pod katerimi pogoji bodo lahko prestopili v drug program in to, kdaj naj bi iz izobraževalnega procesa celo izstopili? Nekatere izobraževalne skupnosti so za posamezne programe že pripravile pogoje, kdaj lahko učenec napreduje na zahtevnejšo siopnjo; zelo redko pa je ob vsem tem omenjeno, kaj bo s tistimi učenci, ki ne napredujejo —- to pa je vsekakor eno temeljnih vprašanj prihodnjega usmerjanja in preusmerjanja, ki ga morajo poznati učenci, poklicni svetovalci in starši. Res je, da je to vprašanje vsebina vzgojno-izobraževalnih programov, to se pravi tistih širokih programov, o katerih govori 45. člen zakona o usmerjenem izobraževanju. Zdaj, ko pod vzgojno-izobraževalnimi programi mislimo večinoma samo na vzgojno-izobraževalne vsebine in predmetnik, pa omenjenega vprašanja niti ne načenjamo. ali pa bo urejeno v visokem šol; stvu v vzgojno-izobraževalnimi programi visokošolskega izobraževanja. Ker pa vemo, da je od "Sni teh programov še precej daleč^d V le« ott iov saj bodo temeljili na vzgojno- izobraževalnih programih sred-ps C Ni 'udi !Sei rr 'op lov 'an laz: njega usmerjenega izobraževanja, ki tudi šele nastajajo, lahka glasno vprašamo: Ali dogovorov za pregled nad uresničenimi in neuresničenimi pričakovanji in za ok eritev družbenih prizadevanj k prednostnim nalogam prihodnjega '°bja. Taka kritična ocena je v tem času tudi nujna, saj je reforma ' j v proces, ki ga je treba spremljati, sproti preverjati njeno uspešnost slabosti ter jo usmerjati k dolgoročnim družbenim ciljem* Oceni reforme in nalogam komunistov pri nadaljnji samoupravni ^cobrazbi srednjega usmerjenega izobraževanja je namenil Centralni ZK Srbije posebno sejo ob koncu novembra preteklega leta. 1 'Jfadivo — uvodni referat Milomira Petroviča, izvršnega sekretarja v radsedstvu CK ZK Srbije, razprava in sklepi seje —je izšlo v posebni 'ajižid ob koncu preteklega leta (uvodni referat M. Petroviča je izšel "di v slovenskem prevodu v Naših razgledih 26. decembra 1980). Iz ^ .Sega tega gradiva lahko razberemo, v čem so v Srbiji zadovoljni, v e>n pa ne z dosedanjimi dosežki reforme, kje se zatika in kaj bo treba k Popraviti, dopolniti in izpopolniti. Reforma je pospešila preobli-'Ovanje stare, z dualizmom bremenjene srednje šole v ovo, enotno srednje izobraže-:i “aje, ki odpira mladim enake ^vojne možnosti. Danes se v fbiji vzgaja in izobražuje več ot 1.700.000 učencev in štu-entov, to pa je petino vsega ^ebivalstva. Pred petimi leti je 'aino 54 odstotkov mladine po plovni šoli nadaljevalo izobra-,evanje v srednjih šolah, zdaj pa l.e v srednjem izobraževanju že ^odstotkov mladostnikov. Ni daleč čas, ko bo večji del ^adih deležen poleg osnovne Jdi temeljne poklicne izobra-®e. . Prvo stopnjo srednjega usmer-^nega izobraževanja (ta zajema p kot v Vojvodini le skupno ji^gojno-izobrazbeno osnovo) 3 "spešno konča 80 odstotkov vpi-j2 anih. Večina nadaljuje šolanje j|i,a drugi stopnji. Okoli 20 od-s’otkov mladih ustrezne starosti Nadaljuje študij na višjih in viso-1» j'h šolah. Vsak tretji redni štu-r-^nt prejema štipendijo ali poso-rr.°- Skoraj vsaka občina je do-e|'la kako srednjo šolo. V razvi-j|em delegatskem sistemu in v itip>moupravnih organ:h vzgojno-Robraževalnih org, izacij de-|uJe na tisoče delavcev in obča-nfov. >l'i Reformne zamisli se torej ure-pfaičujejo, sprejeti programi se ?Vaiaj0 brez zastojev. Zdaj se v gospodarskega razvoja, adrovsko in izobraževalno poli-7° pa z dolgoročnimi družbe-i atii interesi. Ugotavljajo, da na to vprašaji® ni tako lahko odgovoriti, p-dtem ko se s tehničnimi in pnološkimi razvojnimi progami ukvarjajo v organizacijah puženega dela visoko strohni delavci, urejajo kadrovske pleve večinoma strokovno asPosobljeni delavci, paše ti bolj ,a'ltIl0grede. Za mnoga vprašala) ki zadevajo človeka v delov-,eni procesu, zato nimamo prou-enih odgovorov. ^SKLADJA smiselnosti in pri ^poslovanju V nekaj letih s® v Srbiji zeli 1 ,?Predovali pri usmerjanju mla 3‘ v1*1 v izobraževanje. V letošnjer °' i° skem letu se je že 60 odstot i °v srednješolcev usmerilo i ;!H0izvodne poklice in samo še 41 I ja °tkov v neproizvodne de nabosti. Vendar se hkrati s ter ® spreminjajo miselnost in na j,i j e zunaj šolstva. M. Petrovi ,datfca,to z naslednjimi po .‘ti- Ko je neka delovna orga j Racija pred kratkim iskala 501 H, vih delavcev in 4 uslužbence 1® na razpisana delavska mest Pjavilo 100, na uslužbenska p u l kandidatov! V beograjski Jikah se je zadnj a leta zaposlil kot sto strojnih inženirje\ j. „aceln° nasprotujemo bohote aj ^ administracije, v resnici p ijj Obujamo njeno rast z različ Predpisi, normativi in go l^darskimi ukrepi. Pa tudi s sta rim meščanskim vrednotenjem administrativnega dela, češ da je družbeno bolj odgovorno in bolj pomembno kot delo v proizvodnji. Ko v Srbiji primerjajo tokove pri zaposlovanju in pri izobraževanju, ugotavljajo, da niso usklajeni. Med tistimi, ki se na novo zaposlujejo, je 30- 40 odstotkov nekvalificiranih in polkvali-ficiranih delavcev. Kvalificirani delavci hitreje najdejo zaposlitev kot tehniki. Sočasno je pri mladih poudarjena težnja, da bi končali štiriletno srednje izobraževanje in se usposobili za tehniške in druge enakovredne pokli- Zakaj se mladi ne vključujejo hitreje in v večjem številu v proizvodnjo? Nekateri menijo, da zato, ker so zanje v proizvodnji premalo storili, da bi jih pritegnili ter jim odprli možnosti nadaljnjega izobraževanja in napredovanja. To mnenje utemeljujejo tudi s kritičnim podatkom, da sistem nadaljnjega izobraževanja ob delu in iz dela ni izoblikovan, pa tudi trdnih ekonomskih temeljev še nima. Možnosti, ki jih imajo zaposleni za izobraževanje, so skromne. Tisti, ki še ne ustvarjajo dohodka, jih imajo neprimerno več, saj lahko redno študirajo tudi še enkrat več časa, kot traja študij, na družbene stroške. Pri študiju ob delu OZD ne dajejo delavcem niti najpotrebnejših ugodnosti: skrajšanega delovnega časa, plačila šolnine, prostih dni pred izpiti itd. Dokler ne bomo bistveno izboljšali možnosti za izobraževanje ob delu in iz dela, ne moremo pričakovati, da bi se mladi bolj odločali za hitrejšo vključitev v proizvodno delo. Tudi izobraževanje pri tem ni opravilo vseh svojih nalog. Šola premalo usmerja in usposablja mlade za proizvodno delo. Tudi tistih 20 odstotkov mladih, ki ne konča uspešno skupne vzgojno-izobraževalne osnove, ni vključenih v načrtno usposabljanje za delo. V OZD pa mislijo, da bodo še naprej reševali svoje kadrovske potrebe po delavcih s priuče-vanjem in notranjimi kvalifikacijami. PREVEČ RAZVEJENA MREŽA NI GOSPODARNA Razmah srednjega usmerjenega izobraževanja je spodbudil ustanavljanje novih srednjih šol in oddelkov tako, da ima domala vsaka občina kako srednjo šolo. Izobraževanje se je s tem sicer približalo občanom, preveč razvejana mreža pa ni dovolj gospodarna, saj imamo marsikje v oddelkih le malo učencev. Vsaka občina bi rada imela čim več srednješolskih programov in z njimi pokrivala predvsem svoje potrebe. Ozki občinski interesi včasih omej ujejo želje mladih pri izbiri poklica, včasih pa nasprotujejo tudi širšim družbenim interesom in potrebam (po proizvodih in kmetijskih delavcih, na primer, kadar jih kaka občina ne potrebuje). Zato bo treba mrežo vzgojno-izobraževalnih organizacij še dopolniti. NOTRANJA PREOBRAZBA NAPREDUJE PREPOČASI V notranji preobrazbi vzgoj: no-izobraževalnega dela, ugotavljajo v Srbiji, kljub reformi še nismo prišli daleč. Prve korake so šole sicer naredile z uvedbo novih programov, katerih temeljni smotri se uresničujejo. Učitelji so pokazali dosti prizadevnosti in dobre volje, da bi po svojih močeh uresničili družbena pričakovanja ter jtovečali kakovost in učinkovitost vzgojno-izobraževalnega dela. Vendar so se že v programih kmalu pokazale precejšnje slabosti. Nekatere med njimi bo treba bistveno spremeniti (na primer programe naravoslovnih predmetov skupne vzgojno-izo-brazbene osnove, temeljev marksizma, materinskega jezika). V programih je vidna snovna preobsežnost, premalo so usklajeni z zmogljivostjo učencev, med sorodnimi predmeti ni dovolj povezanosti. Nekateri učni načrti še vedno »bolehajo« za podatkarstvom in historici-zmom. Tudi učbeniki, ki so sicer nastali v rekordnem času, imajo enake bolezni in večinoma ne izpolnjujejo pedagoško-didaktič-nih zahtev. Za počasno notranjo preobrazbo srednjega izobraževanja so razlogi še globlji. Kot drugje v svetu tudi v Srbiji opažajo, da se vzgojno-izobraževalno delo v svojih temeljih prepočasi spreminja. Glavni poudarek je še vedno na posredovanj u in pridobivanju znanja. Premalo je načrtnega razvijanja ustvarjalnega in kritičnega mišljenja, usposabljanja za samoizobraževanje in spodbujanja učenčevih iskanj in raziskovalnih sposobnosti ter ustvarjalnega in svobodnega mišljenja. Avtokratski odnosi še vedno izstopajo pri pouku, med učiteljevo nadrejenostjo in učenčevo podrejenostjo so meje še vedno poudarjene. Tak odnos srečujemo celo v delu samou-piravnih organov in družbenopolitičnih organizacij na šoli. Če hočemo posodobiti vzgoj-no-izobraževalno delo ter doseči njegovo višjo raven in učinkovitost, potrebujemo ustvarjalno in zagnano delo desettisočev prosvetnih delavcev, ki jih moramo za tako delo ustrezno usposobiti. Posodabljanje vzgojno-izobraževalnega dela, uvajanje peda-goško-didaktičnih novosti v pouku, spreminjanje vsebine, metod in odnosov v učnem procesu— vse to zahteva bolj temeljito in vsestransko izpop»lnje-vanje prosvetnih delavcev, ki jih bo spodbujalo k hitrejšemu posodabljanju dela. Če od njih veliko zahtevamo, jih moramo ustrezno tudi nagrajevati ter zavarovati njihovo življenjsko raven in družbeni ugled, so poudarili na navedeni seji centralnega komiteja nekateri razprav-Ijalci. Ob kritični oceni temeljnih premikov in prvinskih procesov reforme so v Srbiji sprejeli še eno, zelo pomembno odločitev: reforma mora zajeti tudi prosvetno-pedagoško službo in druge strokovne službe, ki naj pospešujejo notranjo preobrazbo in posodabljanje vzgojno-izobraževalnega dela. Njihov sedanji vpliv na te procese je odločno premajhen. KAJ SPREMENITI V ZDRUŽENEM DELU? Ko je Centralni komite ZK Srbije strnil ugotovitve in razmišljanja v sklepe in opredelil prednostne naloge prihodnjega obdobja, je najprej poudaril obveznosti in naloge celotnega združenega dela. Reforma je tesno povezana z gospodarskim razvojem, s krepitvijo gospodarstva in njegove reproduktivne sposobnosti. To zahteva večji pritok mladih strokovnih delavcev v proizvodnjo. Da bi to dosegli, moramo spremeniti samo vrednotenje proizvodnega dela. Kjer so OZD bistveno izboljšale delovne razmere, posodobile tehnološki proces in spremenile nagrajevanje proizvodnih delavcev, tam nimajo več takih težav pri pridobivanju mladih strokovnih delavcev. Da bi omejili nadaljnji razmah administracije, je treba kritično oceniti gospodarnost in družbeno utemeljenost posameznih del v administrativnih službah, omejiti zaposlovanje na tem področju in posodobiti poslovanje. Spremeniti je treba tudi merila za nagrajevanje, da administrativni delavci ne bodo imeli več v primerjavi s proizvodnimi delavci privilegiranega položaja niti v OZD, niti v samoupravnih interesnih skupnostih, upravnih in drugih organih. Dosledno moramo uresničiti načelo zakona o združenem delu, da je treba vsako delo vrednotiti po njegovem prispevku k ustvarjenemu dohodku in družbenemu napredku, po zahtevnosti in kakovosti dela. Da bi uskladili vpis v posamezne šole in usmeritve s seda-. njimi in prihodnjimi potrebami združenega dela, potrebujemo izdeJane kadrovske in izobraževalne načrte v vsaki OZD. Zato je treba pospešiti proučevanje razvojnih potreb ter načrtovanje kadrov in izobraževanja. Proizvodne OZD naj iščejo rešitev za svoje kadrovske in razvojne probleme v tesnejši povezanosti s vzgojno-izobraževalnimi organizacijami, v združevanju izobraževanja in dela. Med izobraževalnimi in proizvodnimi organizacijami je treba razviti tesnejše sodelovanje, da bodo vzgojno-izobraževalni programi, usmerjenost učencev "ter njihova izobrazba in usposobljenost bolj usklajeni s potrebami združenega dela. Organizacije združenega dela morajo z večjo odgovornostjo poskrbeti tudi za načrtno izobraževanje odraslih, že zaposlenih delavcev. Šele tako bomo odstranili pregrade med izobraževanjem mladine in izobraževanjem odraslih. Izobraževanje odraslih moramo tudi v gmotnem in organizacijskem pogledu enakopravno vključiti v enotni vzgojno-izobraževalni sistem. Tudi skupnosti za zaposlovanje in izobraževalne skupnosti naj bolj rešujejo odprta vprašanja. Zveza komunistov se mora zavzeti, da bo izobraževanje ob delu postalo vsakdanja praksa v vsaki OZD, saj je nenehno izobraževanje bistven pogoj hitrejšega napredka in višje delovne storilnosti.. Uresničenje načela permanentnosti izobraževanja in vzgoje zahteva načrtovanje izobrazbenega razvoja vsakega delavca, več denarja za to kot doslej, širše možnosti za izobraževanje ob delu in iz dela ter boljšo povezanost med OZD in vzgoj-no-izobraževalnimi organizaci-j ami. Izobraževanje ob delu ter iz dela mora postati najbolj množična izobraževalna oblika. Tako bo tudi pridobivanje višje izobrazbene stopnje usklajeno s potrebami dela, mladim in odraslim delavcem pa bomo odprli pot nadaljnjega izobraževanja. Izobraževanje za proizvodne poklice moramo zasnovati tako, da bo namenjeno sedanjosti in prihodnosti. Mladi se bodo za te poklice ogrevali samo, kadar bo delo temeljilo na sodobnih tehnoloških in znanstvenih dosežkih. Zavedati se moramo, da ima zastarela proizvodnja zelo skromne, skoraj nikakršne možnosti, da privabi obetajoče strokovne kadre. < Sodelovanje med šolami in OZD mora zagotoviti tudi ugodnejše možnosti za proizvodno delo in delovno prakso. Za usposabljanje mladih delavcev naj se bolj zavzemajo tudi vodilni strokovni delavci proizvodnih organizacij. Strokovnjaki iz pro; zvodnje in prakse pa naj bolj sodelujejo tudi pri izvaja avzgoj-no-izobraževalnih ramov. doma drugod V ČEM JE TREBA IZPOPOLNITI VZGOJNO- 1--------------------------------------- IZOBRAŽEVALNO DELO? Nič manjše niso naloge, ki ča- solt, bi naše samoupravljanje v i>e zlasti ob vse večjih prizadeva«)1 za resnično uveljavljanje uč®11 cev in pionirjev kot subjek*® vzgoje in njihovega vključeva®) v načrtovanje in ugotavljanje®1 sežkov vzgojno-izobraževal«®- i dela, postalo bogatejše. METOD RESMAN i 8< STROKOVNO SREČANJE SLOVENSKIH PSIHOLOGOV Nova spoznanja o vzgoji in izobraževanju V drugi polovici lanskega no-vembra, je bilo v Portorožu že 8. Zaporedno strokovno srečanje ^ slovenskih psihologov. Sočasno O potekalo tam tudi tretje srečanje jugoslovanskih kliničnih psihologov. Strokovna srečanja slovenskih psihologov, ima vsakoletni občni zbor društva psihologov, dajejo najboljši vpogled v Usmeritev ter strokovno rast stroke. Gradiva podana na teh Posvetovanjih, so zmeraj izšla v °bsežnih zbornikih in zajemajo Poročila o empiričnih študijah, temeljne teoretične razprave in Poročila o praktičnih strokovnih skušnjah pri delu, kjer se uveljavlja psihologija kot razmeroma mlada stroka. Vsakoletni zbornik je najbolj celostna in tudi najobsežnejša objava psiho-‘oških razprav. Posvetovanja slovenskih psihologov so bila v začetku ožje tematsko usmerjena (prvi dve na temo psihodiagnostike, tretje na temo psihoprognostike) in so dobila zdajšnjo obliko šele kasneje. Tako je zadnja leta posvetovanje na nekaterih področjih Postalo že j ugoslo vansko (ekološka in pedagoška psihologija), saj so se ga udeležili ugledni strokovnjaki iz drugih republik. Siijenje obsega posvetovanja sta z« narekovala predvsem: nagel ra-:lj Zvpj psihološke prakse — število : Psihologov se je v zadnjem desetletju potrojilo — in njihovo Ustvarjalno ter empirično pre-verjanje svojega dela. Svoje pa je prispevala tudi raznovrstnost tematike, s katero se ukvarjajo naši psihologi: od psihologije reklame do čiste klinične psihologije. Posvetovanja v zdajšnji obliki so že nekakšni kongresi v malem. Letošnji občni zbor pa je med drugim sklenil, naj bi bila ta Posvetovanja v prihodnje le vsako drugo leto; tako bo naslednje posvetovanje leta 1982 Ze letos pa bo v Zagrebu redni kongres psihologov Jugoslavije. Poleg predavanj in poročil o dosežkih raziskovalne dejavnosti ■n strokovnih izsledkih se je v Preteklosti uveljavilo še več dru-8ih oblik dela, v katerih so udeleženci izmenjavali izkušnje ter oblikovali temeljno doktrino svojega dela. Pregled teh oblik dela in analiza vsebine posvetov kažeta, da so bila zmeraj obravnavana za svoj čas najbolj aktualna vprašanja stroke ali družbenih procesov, v katerih mora Psihologija kot družboslovna Znanstvena veda po svoje sodelovati. Tako je bil v preteklosti obravnavan etični kodeks psiho-°ga, spornost posameznih utetod v diagnostiki (polemike o •Uerjenju intelektualnih sposobnosti), problem šolanja mlajših otrok in še vrsta aktualnih tem. ^ OSPREDJU: ii fftOBLEMI VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Na zadnjem posvetu se je v treh dneh zvrstilo več predavanj nglednih strokovnjakov (celo Bost iz ZDA), več tematskih poletov in tri okrogle mize s sklenjeno problematiko. Kljub vsej “lini in raznovrstnosti vsebine Posvetov pa imajo problemi s Področja vzgoje in izobraževanja jndno, če že ne osrednje mesto. S etn mislimo tako na obseg pri-sPevkov kot tudi na tehtnost °bravnavane problematike. To P° svoje niti ni presenetljivo, če Vemo, da se je psihologija kot £lo mlada veda v našem druž-Penem prostoru začela uveljav-jnti najprej na področju šolstva, ^tos poteka šele 30 let od usta-ovitve prve katedre za psiholo-. jo na ljubljanski univerzi, ki jo Jn vodil mednarodno priznani rokovnjak M. Rostohar. ®dno več pa je psihologov, ki r5;aj° v vzgoji in izobraževanju, dino izjemno področje pri tem j.® Pmdšolska vzgoja, kjer se za-adi več — tudi subjektivnih rarogov — ne moremo uveljaviti intenzivno delo svetovalnih služb: Podobno velja tudi za uveljavljanje diplomiranih pedagogov na tem področju. To je velika škoda, saj je to razvojno obdobje tisto, ko lahko z ustreznim vzgojnim delom dosežemo največje učinke. Vemo tudi, da so psihologi na tem področj u v preteklosti opravili veliko raziskovalnega dela in da se absolventi psihologije izredno zanimajo za to področje. Izgovori, da ni materialnih možnosti za oblikovanje svetovalnih služb v VVO, niso zmeraj prepričljivi, saj vemo, da nekatere VVO že predvidevajo naloge in delo za živilskega tehnologa. Tudi letos je veliko tem obravnavalo problematiko vzgoje in izobraževanja ali pa problematiko razvoja otrok in mladostnikov. Poseben posvet je bil organiziran na temo Človek in mesto, v katerem so sodelovali psihologi tudi iz drugih republik. Na tem posvetu je predaval akademik A. Trstenjak, ki je govoril o ekološki problematiki urbanizacije. Za nas je posebno zanimivo poročilo dveh mladih raziskovalcev (V. Rusjan, B. Dekleva), ki sta poročala o ekoloških značilnostih razvoja in delovanja mladoletniških prestopniških združb. Po empiričnih rezultatih sta ugotovila, da imajo ekološki dejavniki pomembno vlogo pri pojavu mladoletniškega prestopništva. Na drugem posvetu, so obravnavali klinično psihologijo. Nekaj poročevalcev je govorilo tudi o rezultatih dela, ki zadevajo šolsko problematiko. Pozornost zasluži poročilo o problematiki glavobolov pri otrocih (L. Vrba) in poročilo o spolnih izkušnjah ter dinamično psiholoških značil nostih mladoletnic (s. Česnik in drugi). Tudi v posvetuna temo Psihologija dela je bil predstavljen zanimiv referat, ki je obravnaval izobraževanje v delovnih organizacijah v luči sistemske teorije (E. Konrada). Na četrtem posvetu namenjenem področju šolske psihologije, smo slišali zanimiv obravnavi na temo Samoupravljanje v izobraževalnem procesu kot dejavnik (prognoze) strokovnega uspeha (M. Šetinc) in na temo Akcelera-cija nadarjenih učencev (I. Ferbežar). Obe poročili sta predstavili teoretično in sistemsko osnovo problematike in pomenila izhodišče za poglobljeno empirično raziskovanje nakazane problematike. Šele empirični rezultati teh dveh študij pa bodo lahko celostno osvetili problematiko v našem izobraževalnem procesu in nakazali napotke za izobraževalno prakso. Naslednja tri poročila na posvetu šolske psihologije imajo to skupno značilnost, da predstavljajo empirične ugotovitve manjših študij za trezen premislek. To so poročila, ki govorijo o utrujenosti učencev v poldnevni osnovni šoli (M. Škof), vplivude-lovne dobe na ocene iz praktičnih znanj pri študiju ob delu (L. Bezeljak) in o krizi vrednot pri mladih (M. Kroflič). Čeprav so rezultati v teh študijah dobljeni na manjših nereprezentantivnih vzorcih in lahko tudi v nekaterih primerih razpravljamo o metodološki vrednosti postopkov, pa lahko rečemo, da so te ugotovitve dragocene, če ne za drugo, vsaj za nadaljnje temeljitejše proučevanje teh problemov. Sama problematika pa je izjemno aktualna in izvirno obravnavana. Posebno pozornosti na tem posvetu je bil deležen prispevek o novejših pogledih na legastenijo (J. Mlakar). Avtor referata dela kot šolski psiholog — praktik, v referatu pa se je lotil nekaterih temeljnih vprašanj le-gastenije. S tem pojmom označuje težave pri branju in pisanju. V naši osnovni šoli smo v zadnjem desetletju namenili veliko pozornosti odkrivanj u otrok s težavami pri branju in pisanju in pomoči tem otrokom s posebnimi korektivnimi vajami. Avtor je v svojem delu opozoril poklicne kolege na relativnost meril za določanje diagnoze »legaste-nik« in na prepletenost simpto-mike z drugimi težavami duševnega razvoja. Ko je prime rjal več študij, je ugotovil, da motnja, ki jo označujemo s pojmom lega-stenija, ni vezana na motnje v zaznavanju, marveč na slabosti v organizaciji višjih spoznavnih procesov. Ti pogledi se v marsičem razlikujejo od ustaljene prakse, ko želimo pri otrocih z motnjami branja in pisanja s korekcijo predvsem izboljšati proces zaznavanja, mnogo manj pa se v praksi trudimo reševati vprašanja specifičnosti delovanja spoznavnih procesov. Na posvetovanju so bili orga-niziranitrije pogovori za »okroglo mizo«, ki so bili zgledno pripravljeni. Na vseh treh so razpravljavci obravnavali za psihologijo zelo pomembna področja dela. V tem sestavku nimamo dovolj prostora, da bi spregovorili o pogovoru za okroglo mizo, ki je obravnaval probleme skupinske dinamike, čeprav se ti vidiki strokovnega dela tudi vse bolj uveljavljajo v vzgojno-izobraževalni praksi. Posebno uspešno jih uporabimo pri delu z otroki, ki imajo težave pri šolskem delu in v različnih oblikah zunaj šolskih dejavnosti. Več bomo spregovorili o drugih dveh, ki sta obravnavali tematiko, ozko vezano na vzgojo in izobraževanje. USMERJANJE MLADINE IN DELAVCEV V IZOBRAŽEVANJE Pogovor z tem naslovom je bil razdeljen na dva problemska sklopa, na koncu pa se je pokazalo, da to ni bilo najbolj posrečeno, ker se je vsebina obeh med sabo prepletala. V prvem delu so udeleženci razpravljali o usmerjanju v šolski praksi in v drugem delu o usmerjanju v izobraževanje v delovnih organizacijah. Razprava je pokazala, da so temeljna izhodišča problema sicer enotna, vendar so v marsičem sami psihologi še dokaj različnega mnenja. Razpravljavci so ugotovili, da je bilo v preteklosti izrečenih veliko kritik na račun psihologije in psihologov v tem procesu, ki pa niso strokovno utemeljene. Tako sta se v praksi razvila strah in odpor pred psihologi, ker sta bila njihovo delo in njihova vloga napačno in često zlonamerno prikazana. Mnogokrat so spodbujali k temu celo nekateri poklicni kolegi, ki delajo na drugih področjih stroke; to vsekakor ni v skladu z znanstveno etiko in še manj s temeljnimi moralnimi načeli. Psihologi so menili, da mora stroka te družbene pojave temeljito proučiti iz svojega zornega kota. Kot zgled navajali delo Centra za razvoj univerze v Ljubljani, ki je opravil več temeljnih raziskovanj in ima dragocene podatke o usmerjanju v izobraževanje. Za rrepsihologe so predvsem zanimivi sklepi te okrogle mize, ki govore, da psiholog nikoli sam ne svetuje nikomur, za kakšno izobraževanje, naj se odloči. To stori zmeraj v nekem strokovnem teamu, skupaj s strokovnjaki izdrugih področij. Psiholog pove svoje stališče o usmeritvi samo tistim osebam, ki to informacijo želijo; zato je krivično enačiti delo psihologov v procesu usmerjanja s politiko selekcije, ki jo po mnenju nekaterih opravljajo psihologi z nekimi zloglasnimi testi. Pri spoznavanju posameznika uporabljajo psihologi svojo strokovno in znanstveno metodologijo, ki je pri nas tudi družbeno potrjena: Psihologi strogo ločujejo nasvet od odločitve, ki je prepuščena posamez- niku. Tako se psihologija ne vtika samovoljno »v intimnost in integriteto posameznika«, kot to tudi pri nas trdijo nekateri levičarsko usmerjeni »misleci«. Predvsem pa so fwihologi poudarili, da usmerjanje v izobraževanje ni ugotavljanje sposobnosti (testiranje, inteligenčni količniki) marveč dinamični proces dela psihologa v vzgojno-izobraževalni ali delovni organizaciji. Strinjamo pa se lahko s sklepno ugotovitvijo povedano za »okroglo mizo«, da bodo morali psihologi s voj a stal išč a o tem področj u dela še temeljito dodelati. PSIHOLOŠKI VIDIKI UČNE NEUSPEŠNOSTI Na to temo je bila organizirana tretja okrogla miza posvetovanja, ki so jo pripravili strokovnjaki Svetovalnega centra iz Ljubljane. V njej so poleg psihologov sodelovali tudi predstavniki pedagogov, specialnih pedagogov in pediatrov. V izhodiščih sta bila podana dva psihološka vidika problematike. Prva raven motenj je zasnovana na motnjah in težavah v spoznavnih procesih (kognicija), druga pa na problematiki čustveno-motivacijskega kompleksa (strah, pred šolo, neuspehom, prihodnostjo in pomanjkanje motivov za učenje). Toda ti dve ravni se v razvoju otrokove duševnosti prepletata. Znano je, da so otroci, ki se boje vsega novega, novih situacij, in podobnega, manj radovedni, manj aktivni, se teže prilagajajo novim zahtevam in daje njihov intelektualni razvoj v splošnem počasnejši. Razprava za to okroglo mizo je tako prerasla sam okvir psihologije kot stroke. Izoblikovalo se je stališče, da težav pri učenju in njihovih posledic — učnega neuspeha ne moremo obravnavati ločeno iz ožjega (družina, šola) in širšega (kraj šolanja in življenja) socialnega ter kulturnega okolja, ker bi bilo to skrajno ne-dialektično. V splošnem je psihologija dobro razvila digano-stiko učne neuspešnosti in postopek odkrivanja vzrokov za tovrstne težave. Najčešče pa ostanejo psihologi nemočni pri Naši učitelji so tako obremenjeni z velikimi skupinami (čez 30) otrok, preobremenjeni z nalogami zunaj neposrednega izobraževalnega dela, da jim zmanjkuje časa že za vzgojne naloge. Zato jih moramo razumeti, če težko sprejemajo še naloge pri individualnem delu s posamezniki, ki kažejo takšne ali drugačne težave pri šolskem delu. Sodelovanje med psihologi in učitelji pa je nujno in za obe strani tudi edina pot za reševanje problematike motenj pri učenju. Ugotavljamo lahko, da je otrok mnogokrat s svojimi povsem razvojnimi stiskami žrtev nerazumevanja tako družine kot širšega okolja in predvsem šole. Psihologi se morajo velikokrat bojevati tudi za to, da imajo otroci pravico biti otroci. Otrok pa potrebuje za svoj pravilen razvoj občutek varnosti, veliko pozornosti, razumevanja spodbujanja in dobršno mero človečnosti. NAMESTO KLASIČNIH TESTOV ZNANJA — KRITERIJSKI TESTI Na kratko še o dveh zelo zanimivih predavanjih, ki vsekakor zaslužita posebno pozornost. Kot prvo naj navedemo predavanje J. Gregorača o nekaterih teoretičnih in praktičnih problemih kriterijskih testov znanja. Avtor je ugotovil, da se v pedagoški diagnostiki tudi pri nas vse bolj uveljavljajo kriterijski vidiki merjenja učne storilnosti. Zamisel kriterijskih testov je sprejemljiva, vendar pa je s tem povezanih veliko teoretičnih in praktičnih problemov. O kriterijskih testih in merjenju govorimo, kadar interpretiramo testne dosežke v primerjavi z nekim specifičnim natančno opredeljenim standardom uspeha in ne v primerjavi z dosežki drugih testirancev. Pri kri-terijskem merjenju gre torej za ugotavljanje, ali je učenec dosegel nek *k:ni smoter ali ne. Razlika med klasičnimi testi znanja, ki so se v naši šoli kot oblika preverjanja znanja že zelo razvili, in kriterijskimi je predvsem v tem, da je spremenljivost dobljenih rezultatov pri kriterijskih testih Igra zdravljenju in odpravljanju teh težav. Edino uspešna oblika dela je odpravljanje vzrokov, ki pa s svojo socialno in družbeno naravo v marsičem presegajo meje psihologije kot stroke. Zato ni presenetljivo, če so se pojavili predlogi, naj psihologija ostaja pri odpravljanju simptomatike učne neuspešnosti. Iz medicine pa nazorno vemo, kako neuspešna je ta doktrina in zato tudi ni bila upoštevana v razpravi, ko so govorili o motnjah pri učenju. Posebej je bil izpostavljen problem sodelovanja psihologa z drugimi strokovnimi svetovalnimi delavci v teamu in še posebej z učiteljem in starši. Pri tem moramo upoštevati stvarnost. mnogo manjša. Zmanjšana spremenljivost dobljenih rezultatov pa pomembno vpliva na merske lastnosti samega testa — inštrumenta. Ob tem se je razvila celotna metodologija za preverjanje vrednosti teh novih oblik testov znanja; med te spadajo tudi diferenčni indeksi, ki ne pokažejo samo diskriminativnih sposobnosti nalog (kako ločijo uspešne in neuspešne učence), marveč predstavljajo tudi mero učinkovitosti pouka samega. S temi postopki se želi doseči, da bi ti testi znanja, ki so bolj specifični za izobraževanje kot klasični testi znanja in za to tudi priporočljivejši, bilizanešljivi (da bi tisto, kar merijo, merili natančno in veljavni (da naj bi tisto, kar naj bi merili, tudi resnično merili). KAKO SPODBUJATI UČENČEVO USTVARJALNOST Drugo predavanje na temo Ustvarjalnost in možnosti razvoja učenčeve ustvarjalnosti v šoli je imel najboljši slovenski poznavalec te problematike D. Žagar. Pojem ustvarjalnosti ima več razsežnosti in ga lahko opredelimo iz različnih vidikov. Za učitelja je predvsem zanimivo, kakšne zamisli in izdelke lahko ocenimo kot ustvarjalne in kakšni miselni procesi ter osebnostne lastnosti vodijo do njih. Učenčeve dosežke moramo vrednotiti predvsem z vidika njegovih izkušenj; zgrešeno bi bilo učenčevo ustvarjalnost vrednoti le z vidika uporabnosti miselnega dosežka ali celo po nekih kulturnih merilih. V šoli se kaže ustvarjalnost učencev različno. Ustvarjalni so lahko otrokovi odgovori na zastavljena vprašanja, izdelki ali tudi vprašanja. Na tako ustvarjalno storilnost vplivajo različne sposobnosti in osebnosme lastnosti. Najpomembnejše je divergentno mišljenje, ki se kaže v odstopanju od ustaljenih postopkov reševanja problemov. Ustvarjalni otroci imajo visoko razvite inteligenčne sposobnosti, so samostojni, neodvisni, radovedni in podobno. Posebno vprašanje pa je, kaj lahko sama šola napravi za razvijanje učenčeve ustvarjalnosti. Raziskave kažejo, da lahko veliko dosežemo s primernim spodbujanjem učencev. Učenec mora pri pridobivanju znanja prehoditi podobno pot kot ustvarjalec v procesu ustvarjanja. Dandanes se v pedagoški praksi vse bolj razvija metoda učenjana temelju reševanja problemov ali problemski pouk. Pri tej metodi obravnavanja učnega gradiva je torej poudarek na lastni miselni dejavnosti učencev, ki se kaže v neprestanem iskanju in eksperimentiranju v procesu učenja. To pa še ne pomeni, da bi morali tradicionalno razlago učne snovi v šolah povsem opustiti. Tudi ta metoda je uspešna, če posredujemo učno snov problemsko in jo utrjujemo na novih primerih. Učitelj mora spodbujati učenčevo ustvarjalnost tudi pri preverjanju znanja. Zastavlja lahko taka vprašanja, ki dopuščajo več možnih in pravilnih rešitev. Za take rešitve bi morali učenci dobivati tudi primerne spodbudno visoke ocene. Poleg tega je treba izpolniti še več drugih pogojev. Med te spada predvsem spodbujanje otrokove radovednosti, ki je tako izrazita še pri predšolskem otroku, pri šolskem pa povsem zamre. Preveč kritični ne bi smeli biti do izvirnih predlogov učencev in njihovih zamisli za reševanje nekih konkretnih problemov. Posebej pa bi morali učencem omogočiti, da bi lahko uveljav-Ijaličim več svojih posebnih interesov v dodatnem pouku, interesnih krožkih dejavnostih prostega časa in podobnem. Posebno pomembni so sproščeni demokratični odnosi, ki morajo prevladovati tako med učitelji in učenci kot tudi med učenci samimi. NAMESTO SKLEPA Zapis je le deskriptivna informacija o 8. posvetovanju psihologov Slovenije. Problematika, ki smo jo želeli prikazati, je zelo raznolika in obširna, vendar ima skupni imenovalec: zadeva področje vzgoje in izobraževanja. Vse kaže, da bi bilo treba spregovoriti o sklopu posameznih problemov bolj intenzivno, študijsko, interdisciplinarno in morda tudi polemično, mag. LUDVIK HORVAT Po sledeh našega kulturnega praznika Vsakoletni Prešernov dan, naš kulturni praznik, slavimo že od prvega povojnega leta dalje. To je priložnost, ko premerimo nebesno dalj in stran, se ozremo na prehojena pota, pogledamo vase in se, kot dolžniki poetove Zdravljice, zamislimo tudi v prihodnost. Prešernove besede so nam vsakokratne zvezde vodnice. Skozi dolgih petintrideset let *o iz izpovedi, ki so jih pod simbolom pesnikove lire na vsakoletnih Prešernovih proslavah izrekali vidni slovenski kulturni in družbeni delavci, nastala dragocena pričevanja o najglobljem odnosu do narodove usode in njegove kulture. Posamezne odstavke iz govorov povzemamo v želji, da bi tudi po tej poti predstavili razvoj in globino naše kulturne misli v mintilih desetletijih. not in preroških vizij, da se njena veljava nujno razteza iz daljnje preteklosti v najbližjo sedanjost m pri tem vselej znova odkriva še nedotaknjeno bogastvo. Po drugi strani in v nič manjši meri pa je ta dan vsako leto na novo prazničen tudi zradinaše duhovne usmerjenosti, ki se ne more sprijazniti z mitom in dogmo in ki sl uti, da bi s fetišiziranjem Prešernove umetnosti zgubila svojo ustvarjalno samostojnost in s tem tudi plodo -viti odnos do Prešernove dedišči- 8. februarja 194A ZAPIS V SLOVENSKEM POROČEVALCU V današnjem jutru so se ljudje, ki so h iteli na delo in po zgodnjih oprdvkih, spotoma pomudili za nekaj 'trenutkov pred Prešernovim spomenikom na Marijinem trgu. Zgodnji delavci in delavke so kmalu po peti uri postali v gručah pred zamolklo soho Franceta Prešerna. Zgodaj zjutraj so obiskale Prešerna tudi kmetice z Do -lenjske. Prinesle so mu trobentic, teloha in temno zelenega mahu. Tako so se ves dan vrstile množice ljudi Med številnimi kiso prinašali rože in postajali pred spomenikom, je bila tudi skromna ženica. Dva razcvetela teloha je prinesla, jupoložilakostalimšopko, se sklonila in poljubila kamniti podstavek. »Moj sin je bil v Prešernovi brigadi« je solznih oči pripovedovala. »Kolikokrat je sam doma deklamiral verze Manj strašna noč je v črne zemlje krili... Jaz sem ga vedno tako rada poslušala. Njemu in nam vsem je pokazal Prešeren pot do svobode, zato imamo radi Prešerna. «Ob takih prizorih, kiso se ves dan vstili pred Prešernovim spomenikom, je bilo jasno videti kako je slovensko ljudstvo povezano s Prešernom in njegovim duhom svobode. BESEDE BORISA KIDRIČA NA PROSLAVI V VRBI 8. februarja 1947 SPOMINSKI ZAPIS METODA MIKUŽA »Bilo je še zgodaj spomladi V dolenjskih vinogradih so se trte še solzile, v zatišju zidanic so poizkušale cveteti breskve, in partizani ki so se pravkar vnili iz nevarne zasede tik nad Mirno pečjo, so trdili da so slišali že kukavico in da je zapela samo trikrat. Torej še tri leta. Po koledarju je bil cvetni teden, jug je gonil nizke oblake in gozdovi so peli kot veliki in dobro siti čmrlji Prejšnji dan smo doživeli veliko nesrečo. Dolgo časa smo uporabljali tisto dobro skrito gozdno pot in še malo si nismo mogli pomisliti da je zanjo vedel tudi sovražnik. Po dveh dneh težkih bojev se je v brigadi nabralo petnajst ranjencev, ki pa jih je srečno spravil na dalj-nji Kočevski Rog močan in dobro oborožen bataljon. Ko se je bataljon vračal k brigadi je na kraju, kjer ni nihče pričakoval, padel v močno zasedo, ki je takoj po prvih strelih ubila komandanta. Kot sršen se je sicer ves bataljon zagnal na zasedo, jo pregnal in raztepel, a to komandanta ni več oživelo. Ležal je, kot je padel, v krvi ki mu je tekla iz napol odprtih ust in iz velike rane na prsih. Pokopali smo ga, kot se je spodobilo, najboljša četa v bataljonu je izstrelila zadnji pozdrav... Drugi Če srna se ob letošnjem 8. februarju zaustavili ravno ob veli-časti Prešernove ustvarjalnosti smo to storili iz razumljivih vzrokov: živimo namreč v času, ko prevzeti strmino nad plodovičlo-vekove ustvarjalnosti ko je človek, ki je — v zgodovinskih dimenzijah —pravzparavšele pred kratkim zapustil podzemeljsko jamo, dosegel s svojimi lastnimi močmi to, kar mu je bila doslej Zgolj poetska zarja. Živimo v času, ko je človek — ustvarjalec ukrotil svojo starodavno naspro-tovalko — naravo, ji odvzel bo- (Foto: Miško Kranjec) » Vsi tisti protiljudski oblastniki ki so kdaj prej poveličevali Prešerna, so ga reklamirali zase, kadar jim je bilo to potrebno, ali v srcu so imeli le malo Prešernovega duha. Naše ljudstvo je razumelo Prešernovo pesem popolnoma svobodno, tako, kakor je bila mišljena, da je treba življenje v svobodi resnično ustvariti da je treba položiti temelje zanj, razumelo jo je tako, da se je z orožjem v roki borilo proti okupatorju. Ko je naše ljudstvo stopilo v borbo za osvoboditev, je bilo to resnično veliko kulturno dejanje. S to svojo borbo se je ljudstvo oddolžilo Prešernu. Vso veličino Prešernovega duha je naše ljudstvo razumelo tako, da si je ustvarilo svobodo samo, da je ustvarilo to, česar stari protiljudski oblastniki niso znali ustvariti in uresničiti« dan je prišel v štab brigade po opravkih komisar tega bataljona in prinesel tudi pokojnikovo zapuščino, v robec zavito listnico in vsakemu partizanu dobro znano rdečo knjižico Prešernovih poezij. Vse je bilo okrvavljeno, tudi Prešeren. Na za spoznanje bolj rdeče platnice se je ujela temnejša komandantova kri v velikih lisah, zašla pa je tudi v knjižico samo. Zalila je ves Sonetni venec, in ko smo knjižico z vsem spoštovanjem odpirali, smo morali paziti, da listo v nismo strgali, kajti včeraj še živa kri, polna življenja, mladosti in neugnane sile, se je strdila in dobesedno zapečatila največje in naj lepšo slovensko pesem. Zato nismo delalisile. Knjižico in listnico smo lepo zavili in spravili v brigadni arhiv. Kot so mi pozneje pripovedovali tovariši, je ta velika, dvojna in neprecenljiva dragocenost še dolgo romala z brigado, pozneje pa so jo morali z vsem številnim arhivom zakopati, kar je storil sam komandant, komisar in nekaj kurirjev. A ker so prav kmalu za tem padli prav vsi, vemo danes samo to, da te Prešernove poezije leže nekje v slovenski zemlji med Stično in Savo. Že zdavnaj ne verujem več v rože iz pravljic, vem pa, da je tudi iz teh poezij zrasel najlepši cvet na Slovenskem, ne samo za današnji, temveč tudi za jutrišnji dan.« 8. februarja 1962 IZ GOVORA MITJE MEJAKA NA OSREDNJI PROSLAVI »Da 8. februar, dan smrti dr. Franceta Prešerna in praznik slovenske kulturne tvornosti, nikoli ni pomenil in tudi danes ne pomeni zgolj dogovorjenega in iz navade praznovanega spominskega dneva, ko bi togo, s formalno svečano gesto obnavljali stare resnice o pevčevem geniju, ampak da je ta naš 8. februar vsako leto živ, iz novih duhovnih pobud praznovan dan, je treba pripisati seveda v prvi vrsti univerzalnosti Prešernove umetniške izpovedi: v tej izpovedi je namreč zaobseženo toliko trajnih vred- 8. februarja 1949 ODLOK O PREIMENOVANJU ULIC IN TRGOV Izvršilni odbor mestnega ljudskega odbora Ljubljana je na svoji seji sklenil, da se ob stoletnici smrti največjega slo\^ '.e,, pesnika Franceta P rešeni a preimenuje Marijin trg v Trg Franceta Prešerna, Bleitveisova cesta v Prešernovo in dosedanja Prešer- r.^va i/ . •• Čop- IZ GOVORA BORISA ZIHERLA NA PREŠERNOVI PROSLAVI »Sto let je minilo od Prešernove smrti. Slovenski narod je od tistih dob prehodil težko pot. Dvigal se je in padal ter novih izkušenj bogatejši znova vstajal. Že je bil smrti zapisan, toda boreč se z ramo ob rami z ostalimi jugoslovanskimi narodi je premagal smrt in se lotil graditve novega Življenja. To je bilo naj večje potrdilo življenjske moči našega ljudstva, v katero je neomajno veroval njegov genij France Prešeren. Ljudstvo, ki ima za seboj tako legendarno epopejo, kakršna je bila Velika osvobodilna vojna, ljudstvo, ki s svojo stvariteljsko silo premaguje takšne ovire, pred kakršnimi se je znašlo v graditvi socialističnega življenja — to ljudstvo ve ceniti prometejsko silo in veličino človeka, ki je pred sto leti, osamljen, toda poln vere vanj, v svoje ljudstvo, zaklical: tja bomo našli pot...« 8. februarja 1950 IZ SLAVNOSTNEGA GOVORA JOSIPA VIDMARJA »Osamljeni, v obupni provincialni zaostalosti izgubljeni poet je pretekel svoj čas, v katerem je ostal nerazumljen, in se ohranil bodočim rodovom svojega naroda, ki so ga doumeli celo stoletje po njegovi smrti in z njegovo besedo reševali usodo naroda v najtežji zgodovinski uri. Prešeren je nosil v sebi neslutene sile, ki so njegovo bolečino in ljubezen in njegovo misel ohranile sto let in mu po smrti priborile najslavnejšo zmago. Njihovo ime je — gen ij.« pušča, nad njo sta tožila tako Prešeren kakor Cankar in ob njima številni slovenski možje duha in napredka. Dočakalismo dni, ko marsikatero geslo, ki smo siga zapisali na prapor, postaja že stvarnost, stvarnost, ki nas nemalokrat prehiteva. Tak čas se mi zdi torej prav, da se ravno ob tej slavnostni priložnosti za trenutek pomudimo ob nečem, karje čedalje bolj očitno in ob čemer lahko v grobem presodimo konstelacijo kvantitativnih in kvalitativnih odnosov v naši kulturi, podobo naših današnjih kulturnih prizadevanj, kakor sta nam dana in kakor ju po svojih močeh in sposobnostih sami oblikujemo. Kaj se je pravzparav zgodilo? Nič novega ne povem, če rečem, da postaja kultura v ožjem in v najširšem smislu te besede čedalje bolj pomembna kot materialna sila. Hočem reči, da smo dosegli tako stopnjo družbenega razvoja, ko terja nenehna količinska rast predvsem gospodarstva že bistvenih kakovostnih sprememb, te pašo vmnogočem posredno ali neposredno odvisne od elementov kulture, panajgre zaelemente izobrazbe, vzgoje, raziskovanja, posredovanja moralnih ali estetskih vrednot, kulturnega razvedrila itd. 8. februarja 1955 gastvo in skrivnosti in se ■— iz vsemirskih perspektiv — prvič v svoji zgodovini počutil resnično kot gospodar planeta. Pred našimi očmi triumfirata človekova volja in moč in zdi se, kot da je ravno nam bilo usojeno dočakat zenit človekove ustvarjalne energije, Živimo pa hkrati tudi v času, ko je v človeku še vedno prisoten barbarski nagon nasilja nad človekom, uničevanja in ubijanja. Sredstva, ki so pokazala pot do zvezd, so hkrati sredstva za popolno uničenje vsega živega. Zato obenem, ko doživljamo triumf človekove ustvarjalnosti, sodo-življamo tudi kulminacijo človeške mizerije, ko namreč človekovo 20. stoletje zavestno grozi svetu s povrnitvijo v paleolitsko puščavo. Tako živimo, zavedajoč se ali nezavedno, v usodnem času in svetu, ki je razpet med dve, še nikdar tako grozljivo dimenzionirani skrajnosti: med čisto ustvarjalno mislijo in zločinskim uničevalnim nagonom. Ko gre za to, da uničevalne furije preženo s sveta ustvarjalno radost, se ni težko odločiti, komu naj pripade naš glas. V Prešernovi pesmi je zaobseženo tudi osnovno napotilo za uresničitev te prerokbe: ustvarjati, verovati v ustvarjanje, pomeni vztrajati na postojankah humanizma. In če nam je letošnji spomin na velikega pevca utrdil spoznanje, da to ni samo temeljno opravilo umetnikov, temveč da je dandanašnji to tudi dolžnost slehernika, smo dosegli namen našega praznika.« ZAPIS PISATELJA FRANCETA BEVKA »Prešernovi dnevi se mi v mislih nehote povezujejo z dnevi osvobodilnega boja. Pesnik Prešeren, naš jasnovidni vodnik v prihodnost, nam je bil takrat bližji kot kadarkoli prej, njegovo ime se je tisti čas v vrsti naših velikih mož največkrat imenovalo. In ne sliši se samo lepo, da so partizani miniaturno izdajo njegovih pesmi na vseh pohodih nosili s seboj, bila je resnica. Ce smo hoteli koga za Ob vsem tem se mi zdi naravno, dcsimoramo ravno danes, ko se vse naše življenje nenadoma širi, bogati, modernizira, pomlajuje, ko si prizadevamo, da bi ne bili starokopitni očetje in matere svojim hčeram in sinovom, ko moramo z vsemi silami preganjati ravnodušnost in brezdušnost, podeželski mir in ideal takega miru, ko poftiramo hierarhijo naslovov in uveljavljamo hierarhijo dela in dosežkov, ko podpiramo in spodbujamo vseh vrst iskateljstvo ...ob vsem tem se mi zdi naravno, da si moramo ravno danes še toliko bolj prizadevati za ravnotežje, smotrnost, vsestra-nost, za veliko višjo raven poleg materialnega tudi kulturnega življenja, ne da bi svoje moči podcenjevali, ne da bi podlegali prakti-cističnim izgovorom ali teorijam. Kulturno poslanstvo je v nas samih, kakor je usoda vse naše kulture v naših rokah. V tem imenu si čestitajmo ob kulturnem prazniku, ob tej počastitvi velikega pesnika, čigar neprecenljiva duhovna zapuščina nas zavezuje vsak dan bolj.« kako priliko presenetiti s kakim posebnim darom, so bile to Prešernove Poezije. Stoto obletnico njegove Zdravljice, to pesniško formulacijo našega narodnega programa, smo praznovali v dneh, ko smo ta program končno uresničevali. Uresničili smo ga, ker je bil z nami duh Franceta Prešerna, ki smo. mu hvaležni za lepoto slovenske besede, za globino in umetniško dovršenost njegovih pesmi in za njegovo napredno misel, ki nas je vodila 'in nas še vedno na poti napredka.« 8. februarja 1965 SLAVNOSTNI GOVOR MATEJA BORA ODLOMEK »Dvajset let v življenju mladega naroda, ki ima, vsaj upajmo tako, večji del poti še pred seboj, ne za seboj, ni veliko, pa tudi malone. Zlastine dvajset let, kiso tako temeljito in vsestransko preobrazile našo skupnost. 8. februarja 1961 ODSTAVKI IZGOVORA BENA ZUPANČIČA »Živimo v dneh, ko korenine splošno kulturnih, prosvetnih, znanstvenih, umetniških prizadevanj in deiavnosti poganjajo iz sleherne pedi naših tal, tudi iz tal, kjer je v preteklosti bila samo Vendar, kakšen je danes, po vseh teh velikih preobrazbah, naš slovenski duhovni obraz? Je lepši in grši, kot je bil? So njegove oči daljnovidnejše, ostrejše, nos boljši, beseda veljavnejša, bolj modra, zgovorna in bleščeča? Na to vprašanje bi bilo težko reči kaj tehtnega v okviru priložnostnega nagovora. Odgovor na to vprašanje bi utegnila dati umetnost, kajti ona ima na razp°u lago zrcalo, v katerem si ljudje ljudstva ogledujejo svoj duho^ profil- J Ampak kaj je s tem sha*1 spearjanskim zrcalom? Mislim11 pri nas. Kako ga je naša umetnoj uporabljala teh d vajset let? Boji’1; se, da ne zmerom dobro. Dosi krat je leta in leta ležalo zapV čeno in prašno po predalih, d0 stikratje bilo slabo umito, motri včasih pa je bilo tudi kristali1 čisto, pa smo ji ga jemali ali ce* trgali iz rok, v strahu, da bo f1 obraz v tem zrcalu premalo f1' kaven ali celo odbijajoč. Res pef tudi, da naša umetnost v obrati" pravic do tega zrcala ni vedno M zala čez mero velikega poguma1 prizadevnosti. Večkrat je sM mignila z rameni, resignirano M zaje proti birokratski mogoči sti, kise je bala njene resnice si hočemo, njena roka je dalj1 kot moja. In če je birokrati mogočnost zatrjevala, da ne f za strah pred resnico, temveč'1 načela, in to svojo trditev V vsega prevedla še v termine ide" loško filozofskih abstrakcij in a cionalizacij, se je naša umetno1 slabo oborožena za tak princ pielni spopad, najrajši umakn1 na spoštljivo razdaljo in na if nem čemernem obrazu se je k rad prikazal celo vljuden in V sih kar preveč uslužen nasmt Kakšna škoda!« 8. februarja 1970 IZ GOVORA MIRE MIHELIČEVE »Spet slavimo praznik, poS'\ čen njegovemu spominu. Ko umrl, prezgodaj strt od naših ? venskih razmer, je po začasni d ni, ki je nastala po njegovi srf spet vstal svojemu narodu kotf Feniks, kakor je nekoč on SV zapisal v spomin drugemu pesi ku: Ven plane s plamena, s sv lobo obdan.. In čeprav s1 morda po vojni že mislili, da s1 s formulo nacionalne osvobo tve in s pravičnim družbe^ redom do kraja izpolnili njeg» izročilo, se moramo danes zaveti, da smo še v mnogočem njef dolžniki V tisti drobni knji svoje poezije nam je povedal1 kar je še danes živo in bok kakor je bilo živo v dolgih k naše žalostne preteklosti v sV nih letih vojne, aktualno s svč ne samo nacionalnim, terf tudi obče človeškim pomen1 Njegova vera v odrešujočo 4 ljubezni, njegovo hrepenenji, plemenitem in pokončnem člo ku, po svobodi misli in duha, j-zahtevaš zase in jo priznavaš1 neodtujljivo pravico zdrave 1 veške osebnosti tudi drugim, f test zoper administrativni prl1 oblastništva, premogov11 osebnih razočaranj v občečh ško modrost, ki zmore osvetli osmisliti še tako obupne trefl* grenkih osebnih doživetij. Vf nam je zapustil v svoji poeziji vzdiguje naš nacionalni in ^ turni problem, usodo malegOj roda in mladega človeka nasj tovno raven. Kdorkoli bi muf, sluhnil, sosed, tujec, član velik ali majhnega naroda kjerkoli tej obli, bi lahko našel ^ izmed odrešujočih odgovoro' vprašanja, ki danes trgajo 5 Ampak kdo posluša pod neb1 po katerem letajo nadzvočnih sniki smrti, glas pevca, ki ^ govori z izrazi najčistejšegu1 vekoljubja? Še bolj trpko b' morali vprašati: kdo med nart' posluša tako, kakor bi gU 1 treba poslušati, kdo med tN’, ki imajo njegove besede na je1! nimajo pa jih v srcu? In še u? se vprašali zlastimi, ki bi siru0' šteti v ponos in čast, da si srt1' naložiti breme, ki ga je njeru" trgala prezgodnja smrt, alis res storili vse, zlasti tisti, kis° na položajih, da bi to mogli^ ti... vse, kar je bilo nujno, a naša kultura in umetnost ne b' privesek skomercialmranegf sredništva, nekakšno nujno tej naši družbi, temveč da bl[ postali ena vodilnih sil v ■ narodnem življenju?« le sc c< G -O NT? O J* > T3 N CX O l Car polne in zlo prazne besede •f«; Pogovor s prof. dr. Matjažem Kmeclom ?V/I; ikt ■n 4 noi jslt, rjllŠ do tn<> # cel1 0 0 90P irflb ,k> Uii sko ■ 0 :0 -h olj1 tsk g' č: vi Jel it1 lO! nf vi' nt1 )Sl :o '.sl id 0 1 esi jv si sl lO' ’.0 \0 i£t g‘ It ll tt Predstavljamo vam nekoga, ki So prav gotovo že poznate. Mat-loi Kmecl, literarni zgodovinar, Publicist, kritik, gledališki avtor, Slikovni razsodnik, univerzitetni ^itelj, redni udeleženec kulturniških kramljanj pred televizijskimi kamerami.. in kaj še vse! »Nikarte, no,« bo rekel, ko bo Prebral to predstavitev, prepričan, da so nazivi in zadolžitve neljube pregrade na poti k sproščenemu in kar se da neposrednemu izpovedovanju človekovih pogledov na reči, s katerimi se ubada. Zavoljo teh mnogih reči pa sva navsezadnje sploh sklenila stopiti v deročo vodo pogovora, ne vedoč vnaprej, kam naju bo njegov tok prinesel. Rekla sva si samo: poskusiva priti na on i breg. Merila bova torej globino struge in pri tem pazila, da naju ne odnese v kak mrtev rokav. V tok besed sva stopila kar na slepo srečo, z mislijo, kako lepo bi bilo, ko bi vsak od nas užival v oprijemljivosti besed in stavkov, kijih izgovarja, v njihovi sočnosti in v njihovem čistem zvenu. »Kako doseči, da bi ljudje ohranili pristnost svojega izražanja?« se skuša izgmote mnogih sem ter tja izgubiti vprašanje, ki Pa kar brž začuti, da bo moralo na svoj trenutek še nekoliko počakati Z dr. Kmeclom se torej podava v rečni tok na drugem kraju. Ni dolgo tega, kar so ga povabili na vsakoletno delovno snidenje mladih pesnikov in pisateljev, nad katerimi bdi slovenska zveza kulturnih organizacij, v njenem imenu poseben odbor in v njegovem imenu spet ožji mentorski štab, ki pod »poveljstvom« glavnega urednika Petra Božiča krmari barko, revija Mentor imenovano. V Gradišču v Slovenskih goricah so se zbrali, kot se zbero vsako jesen, in želeli prisluhniti sodbam svojega starejšega, v teoretičnih in praktičnih rečeh literarnega pisanja že krepko pre-skušenega kolege. Kaj jim je povedal, ga nisem spraševal, tolikanj bolj pa me je gnalo, da poizvem, kaj si o srečanjih takšne vrste misli zdaj, ko je Za njim tudi ta izkušnja. »Sprva,« Pravi, »sem vabila zavračal s košaricami, naposled pa sem se le odzval in se podal na pot, 'za katero moram reči, da me je začela kar zanimati Dogajanja na področju literarnega-začetništva so namreč vredna temeljitega premisleka, pa čeprav so videti na prvi pogled dokaj enostavna.« Jezik, povzemam s svojimi besedami kar je mnogo bolj Ži- di. Matjaž Kmecl vahno razpredal moj sobesednik, je osnovno vprašanje slehernega literarnega besedila. Pred leti, je povedal, se spominja, je Kajetan Kovič odgovoril na anketno vprašanje Naših razgledov o tem, kaj je po njegovem literatura, približno takole: najti za pravo misel o pravem času pravo besedo. »In kako je s to 'pravo mislijo', s to 'pravo besedo' pri naših literarnih začetnikih? « Vzameva si kratkih pet sekund za premislek. Nekako takole je bilo: » V Gradišču sem srečal nadarjene mlade ljudi, ki že obvladujejo osnovna pravila literarnega pisanja, očitno pa je, da jim manjka življenjska izkušnja. Temu ali onemu izmed njih manjka le še, da ga bo življenje dvakrat ali trikrat povozilo.« Večina mladih literatov se podaja na pota lirskega verzificira-nja. Lirika terja precej manj fizičnih naporov od pisanja proze. Kdor je kdaj pisal roman ali dramo, ve, da gre pri tem, v nasprotju z liriko, ki zahteva predvsem osredotočenost, tudi za pre- cejšen fizični napor. Roman terja vnaprej izdelan miselni načrt, natančen premislek zgodbe, vnaprejšnje izoblikovanje mreže značilnih dramatičnih situacij... Mladi ustvarjalci se teh in takšnih naporov očitno izogibajo. Vodi jih sla po eruptivnem, naglem, neposrednem izpovedovanju. Zastaviti poskusim vprašanje: gre za stalnico — ali za posebnost sedanjega odnosa do literarnega »poklica«? Za stalnico, nemara... — pove Kmeclov odgovor, vendar se ne sprijazni z nedvoumno piko na i; vselej je namreč vmes še neki »toda«. V tem primeru zveni takole: » .. .toda človek bi si želel pravega pripovednega talenta tudi med mladimi (Kmeclovi literarnozgodovinski registri se pri tem spomnijo Jurčičevega primera —mlad je pisal razmeroma zrelo prozo; pa to seveda ni edin i primerek zgodnje pisateljske sprofiliranosti.) »Zdaj imamo med mladimi opravka z razmeroma dobro liriko. Proza, kolikor je je, se opredeljuje h kratki vinjeti, h krokiju in k podobnim izraznim oblikam.« »Toliko na ravni ugotovitev o zdajšnjem stanju,« posežem vmes. »A kaj je mogoče napovedati za prihodnost? Alimladirod prinaša v areno slovenske literature karkoliomembe vrednega?« Da bi šlo za frontalna izvirna generacijska hotenja —tako nekako premišlja Matjaž Kmecl... ne, tega ne občuti A svojo misel sproti dopolnjuje: mladi ljudje so po eni strani nepotvorjeni, po drugi podrejeni etabliranim vzorom. Česa prav posebno šokantnega vmes ni. »Trenutno nimam občutka, da bi se dogajalo kaj zelo pomembnega.« Vprašanje, ki se ponudi po kratkem premoru, je logično nadaljevanje poprejšnjih besed: ali mentorska početja dajejo kakršnekoli rezultate? Roko na srce in tako naprej... »Pač, čeprav niso izmerljivi... in čeprav...« Misli mu ni potrebno razpredati kdove kako na široko: literarni talentiso tako rekoč konstanten duhovni potencial slovenske narodne pripadnosti Mentorsko delovanje kaj več, kot omogočajo ti potenciali, seveda ne more ustvariti Prav pa je, da se z njimi, s temi ustvarjalnimi potencami ubada in jih vodi Možnosti za uveljavitev vseh, ki zmorejo ponuditi kaj več, je obilo. Kdorkoli je ustvarjalno močan, se v slovenski javnosti prej ali slej pokaže v svoji najboljši luči Ne gre pa samo za talente, ki izstopajo iz povprečja pišočih. V slovenskem ljudstvu je bilo že v Levstikovih časih zakoreninjeno bukovništvo. Ponekod, denimo na Koroškem, imajo tudi dandanašnji navado, da se zbere petero, šestem ljudi, ki skladajo pesmi, nato pohodijo od vasi do vasi in svoje verze reci-tirajo. Pisanje in ubadanje z literaturo je namreč tudi smiselno izpolnjenje prostega časa. Izražanje na papirju pomeni človekovo pogovarjanje s samim seboj. Definicija estetskega je ugodje na nepraktičen način, torej je tudi literarno besedilo neke vrste nepraktično sporočilo — in vendar potrebuje človek, ki piše, odziv na svoje pisanje — odgovor nanj v obliki poslušanja. Pisanje je način vključevanja v skupnost z drugimi ljudmi. Pika. Ali morda bolje: klicaj. Pride čas, ko morava narediti tudi korak dalje. »Kaj pa bi bilo mogoče povedati o občih, ne samo literarnih sposobnostih izražanja?« naredim preskok in skušam provocirati premišljevanje še tudi v drugi smeri. Moj sobesednik Matjaž Kmecl se, kot bi trenil, j)rele vi v univerzitetnega pedagoga dr. Kmecla. In pravi —približno: govorna učinkovitost je zelo težko združljiva zeksaktnostjo pisanega sporočila. Iz študentovega pisanega teksta ni mogoče sklepati, kakšna je njegova govorna sposobnost. Vsekakor pa je njihovo govorjenje ohlapnejše od pisanja. »Izvirni greh« najdemo v šoli, kjer so napovedali boj t. im. pozitivizmu, ne zavedajoč se, da pozitivizem sam po sebi —kot sistem in sistematično obvladovanje znanja — ni nikakršno zlo; za takšnega so ga naredili tisti ki ga niso razumeli Odločilnega pomena je, da znamo dejstva sistematično zbirati in opredeljevati Kako nemarksistično ravnamo, ko zavračamo te vidike pozitivizma in ustoličujemo namesto njih »čvekarijo«. e 0 K fl 1 ul il i 1 i 11 i k it [f ŠOLSKE KNJIŽNICE V UČNEM PROCESU Knjiga neločljiv del življenja Sodobnega učno-vzgojneg Procesa si ne moremo več zamiš liati brez uporabe šolske knjižni ce. Knjige, izposojene v nje lahko nadomestijo večino kla sično sestavljenih učnih knjig, katerih so samo drobci velikeg duhovnega bogastva, ki ga j Ustvarilo človeštvo v svojem do sedanjem razvoju. šolska knjižnica posreduji °troku knjigo, ga nauči le-t< uporabljati. Tako dopolnjuji učno-vzgojno delo, ki poteka razredu in utrjuje znanje, ki g, Pridobi učenec pri obveznen Poku. Temeljna naloga šolske knjiž n>ce je, da s knjižnim gradivom ii 2 različnimi oblikami dela obo Sati vse stopnje učno-vzgojneg; dela na šoli. S posebnim progra uiom se vključuje v vzgojno-izo braževalno delo in je enakovre den del učno-vzgojnega procesa zato mora imeti enakovreder delež tudi v učnem načrti osnovne šole. S tako vključitvijo šolski knjižnice v vzgojno-izobraže-valni proces na osnovni šoli p; dobi vsak otrok od 1. do 8. ra-zreda osnovne šole osnovni Pojme o knjižnici, njenem delu 0 uporabi in namenu knjižneg: gradiva za vsa področja, ki jil spoznava med šolanjem. Nauči se uporabljati kataloge ‘eksikone in druga pomagala, k So v knjižnici namenjeni bralcem. Za uspešno delo v šolski knjižnici so potrebni: — številčno ustrezen, dobro izbran ter strokovno urejen knjižni fond; — pomagala, ki omogočajo boljšo uporabo knjižnega fonda — abecedno imenski katalog, naslovni in sistematski katalog. Knjižničar mora skrbeti za vzgojo in oblikovanje mladega bralca na vseh stopnjah njegovega razvoja. Bralca navaja na uporabo vseh vrst knjižnega gradiva in pripomočkov, ga vključuje v vzgojno-izobraževalno delo, ki poteka pri pouku, spremlja učenca bralca na vseh stopnjah njegovega učno-vzgojnega razvoja ter sodeluje z razrednimi in predmetnimi učitelji. V učno-vzgojm program se vključuje šolska knjižnica z metodično izdelanimi skupinskimi oblikami dela za posamezne razrede in s pedagoškim delom pri individualnih obiskih v knjižnici. Skupinski in individualni obiski v knjižnici so za učence obvezni. V programudela knjižnice je zapisano, naj bi vsak učenec obiskal knjižnico vsaj dvakrat mesečno. V skupini — z razredom pa jo obišče vsaj dvakrat v šolskem letu in enkrat v vsakem polletju. Knjižničar pripravi pedagoško uro za razred. V tej uri predstavi knjižnico starostni stopnji primerno. Učencem predstavi knjižni fond, obliko delovanja knjižnice, pove jim, kako in s čim si pomagajo pri iskanju knjige. Pedagoške ure, ki jih knjižničar opravlja z razredi, so učne ure, vključene v letno število ur, predpisanih po učnem načrtu za razred. Zato take ure spremlja na razredni stopnji razredni učitelj, na višji stopnji pa predmetni učitelj, ki skupaj s knjižničarjem določita snov in temo, ki jo bodo obravnavali in je predpisana po učnem načrtu. Knjižničar mora poznati učni načrt posameznega razreda. Vedeti mora, kaj imajo učenci za domače branje, bralno značko in kaj mladega bralca pritegne v knjižnico, kaj ga zanima — poznati mora njegov bralni okus. V učno-vzgojni program šole se vključuje ob vsakodnevnih posvetih z učitelji, ob seminarjih in aktivih. Z učenci ima lahko več oblik dela: — od 1. do 3. razreda ure pravljic, kjer mladega bralca — začetnika seznanja z ljudskimi, umetnimi ter moderno domišljijskimi pravljicami iz vsega sveta. S takim delom uvaja otroke v tako imenovanem pravljičnem obdobju v svet leposlovja, mu širi literarno obzorje in ga usposablja za doživljanje leposlovja; — 3. in 4. razred ima še vedno rad pravljice, vendar že zahtevnejša besedila. Zelo primerne so pravljične uganke, kvizi in knjižne uganke z obiski mladinskih pesnikov, pisateljev, ilustratorjev in predstavnikov knjižnih založb. Knjižničarjeva naloga je, da spodbuja v učencih željo in potrebo po knjigi in veselje do branja. Mladega bralca vzgoji v samostojnega uporabnika knjige, razvije mu samoupravne oblike dela v knjižničarstvu in v šoli nasploh. SODELOVANJE^ KNJIŽNIČARJEV Z UČITELJI Knjižničar v osnovni šoli opravlja pedagoško delo pri individualni izposoji literature učencem ter pri sistematičnem pedagoškem delu z razrednimi skupinami. To njegovo delo je načrtovano v urah slovenskega jezika kot knjižnična vzgoja in knjižna vzgoja. Zato v dogovoru z razrednimi učitelji, predmetnimi učitelji slovenskega jezika in slavisti izvaja pedagoške ure v knjižnici. Pedagoško delo z razrednimi skupinami ima dve izhodišči: knjižno in knjižnično vzgojo. Knjižna vzgoja pomeni oblikovati učenca v takega bralca, ki bo knjigo nenehno potreboval. Knjižničar seznanja učence z leposlovnimi in poljudnoznanstvenimi knjigami, primernimi posamezni starostni stopnji. Otroke opozarja na sodelavce pri nastanku knjige in jih navaja v samostojno uporabo literature. Knjižnična vzgoja — to je starostni stopnji primerno sistematično usposabljanje učenca za samostojnega uporabnika knjižnice ali, povedano drugače, »Lahko zvem za nekaj neposrednih izkušenj iz pedagoške prakse na fakulteti?« vprašam. »Mojih?« Prikimam — in skušam beležiti nagli tok Kmecla vega poročila. V zadnjem času, presoja, postajajo študentje, ki se vpisujejo na univerzo, zgovornejši, v izražanju. Izginja pa smisel za eksaktnost in historičnost. Zaporedjem dejstev ti mladi ljudje ne pripisujejo pomena, . važno se jim zdi —razumeti, razumeti poljubno. Takšno »razumevanje« imajo za opozicijo pozitivizmu. Nato zatrdi: »Mislim, da smo naredili v tem precejšnjo škodo.« Utemeljitev: veda, v katero uvedemo takšne vrste »razumevanje«, preneha biti veda; kot veda se ukinja in postaja — verbalizem. Iz česar sledinedvoumno spoznanje: šola bi morala mladega človeka ohranjati kritičnega do zgodovinskosti, do sistematičnega in sintetičnega opredeljevanja dejstev, do pozitivizma, kine bi smel biti ponižan, kot je. Nujna bi bila združitev obeh kultur: kulture znanja in kulture komunikativnega govorjenja. Zdaj sva torej tam, kamor sva se namenila priti. Iztočnica nadaljnjih misli bodi: verbalizem kot prikrivanje praznine . .. Kmeclov spomin seže v dvajseta leta, k »davnemu«, a vselej aktualnemu Trstenjakovemu razglabljanju o polnem in praznem jeziku. Takole nekako je razpredal stari učenjak: tekstov, ki bi go vorili besede srca, je samo kakšnih deset odstotkov; vse drugo so besede jezika, reprodukcija naučenega... In ko Matjaž Kmecl to misel povzema, ugotavljaj da praznega jezika ne izkazuje dobra literatura, kajti njena funkcija je zbujati čustvena stanja; tudi prave politike s praznim jezikom ne more biti, kajti politik, ki ve, kaj hoče, bo poiskal besede s potnim pomenom. So pa zato področja družbenega življenja, ki imenitno shajajo i praznim jezikom. Največ zla prizadenejo jeziku razmnoževalci elementarnih besed, še zlasti, če njihovega dogovorjenega pomena ne poznajo. Tako besedo le še otroka je treba naučiti, da se v knjižnici znajde in se nauči uporabljati ustrezna knjižnična pomagala. Smoter knjižničarjevega pedagoškega dela je pripraviti učence, da so delovno samostojni, da znajo samostojno iskati podatke za delovne naloge pri posameznih predmetih. Tako se delo učiteljev slovenskega jezika in šolskih knjižničarjev dopolnjuje. Knjižničar sodeluje tudi z učitelji drugih predmetov pri izboru primerne poljudnoznanstvene literature za samostojno delo učencev pri poglabljanju gradiva, ki ga obravnavajo učbeniki in pri uporabi enciklopedij, leksikonov, atlasov, priročnikov. Učenci se prostovoljno pripravljajo v knjižnici, prebirajo ustrezno literaturo, se posvetujejo s knjižničarjem in mu navadno tudi povedo, kako uspešno so poročali v razredu. Tako se učenci nauče samostojno uporabljati literaturo in se že usposobljajo za nenehno izobraževanje. Pri takem deluje nujno dogovarjanje knjižničarja z učitelji vseh predmetnih področij — zgodovine, zemljepisa, biologije, fizike, kemije, glasbe, likovne in tehnične vzgoje. Knjižničar se dogovarja z učtelji o nakupu novih knjig. Oskrbuje vsa predmetna področja z najnovejšo literaturo (približno v istem razmerju), prav tako poskrbi za nabavo učbenikov in priročnikov, pedagoške in družboslovne literature za učitelje ter jih seznanja s knjižnimi novostmi. Tako šolska knjižnica praznijo. Tega je obilo v našem časopisju. Jezik se prazni pri vsakem razmnoževanju tekstov bodisi na govorni bodisi na pisni ravni. Posledica vsega tega pa je, da sporazumevanje zaradi slabega jezika izgublja svojo funkcijo; medsebojno dogovoarjanje postaja invalidno. »Kako se temu drsenju v praznino upreti?« premišljam na glas. Tudi Kmecl razmišlja... Odločilna so leta človekove mladosti Citirajmo Schoppenhauerja, ki je dejal, da je človek do svojega tridesetega leta »tekst«, potem pa le še »komentar« ... Otrok v svoji prvinskosti praznega govorjenja ne pozna. Ko pa odrašča in začenja osvajati druge ravni družbenega življenja, ko se v njem razvija občutek za abstrakcijo, ki je sam po sebi sicer dragocen, če seveda ne gre za abstrakcijo zaradi abstrakcije... se začenja temeljito praznjenje jezika. To postaja še zlasti očitno, ko se mladičlovek bliža dvajsetemu letu svojega življenja. »Nekakšen rak besede,« ponudim iztočnico. Kmecl: » To je splošno civilizacijsko vprašanje. Dandanes je odločilnega pomena, kako uporabiti pridobljeno znanje na pravem mestu za prave stvari. Možnosti za ribarjenje v kalnem je obilo. Veliko je organizacij, ki pridno reproducirajo jezikovno praznino. Sem sodi tudi množični tisk!« »In vendarle: kaj se da narediti?« » Ustvariti je treba trdno zavest in jo razširiti Tudi to je že veliko,« je prepričan dr. Kmecl, čeprav se zaveda, kako malo je v resnici ustvarjalnih jeder na ' naših šolah. Od šol v razmerah, kakršne so, ne smemo pričakovati da bo na njih mrgolelo ustvarjalcev. Saj so, toda redki. .. idealisti Vsekakor pa bi šole lahko bile pomemben vir jezikovnega znanja in zavesti, če. _..« Že stopava po drugem bregu, deroča voda besed je za nama, preostane nama le še, da si rečeva »hvala« in »srečno«. VIKTOR KONJAR pomembno prispeva k uvajanju novih oblik dela v učriovzgoj-nem procesu. POEZIJA, PROZA IN STROKOVNI PRIROČNIKI Knjižnica vsake osnovne šole, še posebno celodnevne, je vključena v temelj vzgojno-izobraževalnega dela in je nujna, če hočemo, da bo delo v šoli kakovostno. Knjižničar s posebnimi oblikami pedagoškega dela spodbuja učence k uporabi leposlovne in strokovne knjige in tudi revialnega tiska. Knjižničar uvaja učence, da samostojno uporabljajo kataloge in druga pomagala in tako usmerja bralce k iskanju in uporabi primernih virov informacij. Knjižničarji usklajujemo pedagoško delo v šolski knjižnici z učnim ndčrtom slovenskega jezika v posameznih razredih. Šolska knjižnica posreduje šolskemu otroku knjigo ter razvija in dopolnjuje delo, ki poteka v razredu po obveznem načrtu, predvsem pri pouku materinščine. V šolski knjižnici spoznava otrok nove knjige in avtorje, prav knjižničar pa je tisti, ki ga motivira za branje. Knjižnica je „ p ros tor, kjer najde učenec miren kotiček za branje, za študij in pisanje referatov. V dogovoru z učiteljem slovenskega jezika lahko knjižničar pripravi »knjižne uganke« na določeno temo, ki so jo učenci obravnavali pri pouku slovenskega jezika. Na primer: Pesniki NOB, Proza v obdobju NOB. (Nadaljevanje m 9. strani) Novo pri Državni založbi Slovenije Med knjigami, ki so izšle pred nedavnim pri Državni založbi Slovenije, je za šole prav gotovo najbolj zanimiva monografija o Titovih krajih, ki so ji uredniki dali naslov: THov Kumrovec, Podsreda in Trebče. Knjiga je nastala v sodelovanju z zagrebško založbo Spektar, slovenska izdaja, ki jo je pripravil Ivan Bratko, pa obravnava tudi kraje, ki jih v hrvaški izdaji ni: del spominskega parka Kumrovec—Trebče, ki je na slovenski strani in sodi med najbolj obiskane kraje na Slovenskem (samo lani ga je obiskalo 150.000 ljudi). Uvod v slovensko izdajo knjige je napisala Lidija Šentjurc. V svojem prispevku obuj a spomine na Titove obiske v teh krajih in njegove svojce,še posebej pase spominja Titovega toplega prisrčnega odnosa do matere Marije Broz. — Iz skupne izdaje je besedilo Titova vrnitev leta 1937, ki ga je napisal Miroslav Krleža in sodi med najboljša pisateljeva besedila o Titu. Jovo Popovič, ki je večkrat obveščal javnost o maršalovih obiskih v Kumrovcu, govori o »usodni« povezanosti Tita z rojstnim krajem nato pa dokumentirano razgrne pomembnejše dogodke, opisuje Titove spomine na mladost, ljudi in domače kraje. Med zanimivimi besedili je objavljen tudi T,to\ • govor ob odprtju šole Marija Broz v Bistrici ob Sotli, ki velja za eno najlepših izpovedi, v katerih se Tito spominja mladosti in matere. Knjiga ki jo je prevedel Franček Šafar, je bogato opremljena s črno-belimi ih barvnimi fotografijami. Pod naslovom Ran imam polno, zato mi dobro de je izšel izbor dosedanjega Zidarjevega dela, ki ga je uredil Matjaž Kmecl. Knjiga je po urednikovih besedah zamišljena kot nekakšno Zidarjevo berilo, kot vodnik po njegovih literarnih pokrajinah, tistih, ki so najslikovitejše in najzanimivejše, ustvarjalno najpresunljivejše. Pri izboru se je ravnal Kmecl po načelu, da vsak pisatelj tako in tako piše vse življenje en sam tekst. V knjigi si je prizadeval strniti Zidarjeve ustvarjalne kvalitete, razvrščal in zaokrožal je besedila kot samostojne novele in tako predstavil Zidarja kot enega najbolj zanimivih, dramatičnih in berljivih ustvarjalcev. Zidar sam je Kmeclovo delo takole označil: »Kmecl je opravil veliko delo. Študija je analiza njegovega branja in ne interpretacija mojih del.« V dobro mu šteje to, da ga je predstavil pristno in ne manipulativno. Že več kot leto dni izhaja zbirka Modra ptica, v sodelovanju Državne založbe Slovenije in Cankarjeve založbe, zato da bi bili bralci čim bolje obveščeni o miselnih in umetnostnih tokovih sodobnega sveta in bi lahko ob tem primerjali domačo ustvarjalnost. Eno takih del, List nemškega avtoija Giinterja Grassa, je prevedel v slovenščino Janko Moder, ki je napisal tudi spremno besedo o avtorju in njegovem delu. Gimter Grass se je uveljavil v 60-ih letih kot pisec številnih romanov, ki marsikdaj združujejo surrealistično grotesko s prodorno družbeno kritiko, svoj najuspešnejši roman List pa je zasnoval na p>oseben način. Začne ga s pravljico o ribiču in njegovi ženi. Riba, ki jo ribič ujame, pa spregovori in razpreda, kaj vse se godi p>o svetu. Pripoveduje zgodovino Evrope iz p)osebne »kuhinjske« perspektive. Zgodovino kuha devet kuharic, list pa jo pripoveduje deseti, ribičevi ženi, skozi devet mesecev njene nosečnosti. Pisatelj ne odkriva splošnih stvari, temveč osvetljuje trenutke iz nemške zgodovine, ki mu je dajala pjobudo za pisanje. Delo je ena izmed uspešnic, saj je že na domačih tleh zbudilo ve: ko zanimanje in doživelo več pionatisov. Drugo delo te 'rste, ki zbuja v svetu precejšnjo prozornost, je prevedla v slovenščino Alenka Bole-Vrabec. To je moderen, v izbrušenem slogu napisan roman kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcia Marqueza Patriarhova jesen. Avtor, ki smo ga sproznali pri nas že po dveh delih, prevedenih v slovenščino. Sto let samote in Polkovnik, opisuje v tej knjigi eno izmed mnogih južnoameriških diktatur. Patriarh, ostareli latinskoameriški tiran, preživlja jesen svojega življenja med ljudmi, ki so vse prej kot njegovi prijatelji. Življenje se izteka, patriarh sproznava svojo nemoč in doživlja samoto, ki je ne moreta pregnati ne lažni blišč ne državniška promembnost. O osrednji temi, ki jo obravnava v tej knjigi— samoti oblastnika — pravi pisatelj tole: »Kolikor več oblasti si prisvojiš, toliko manj veš, kdo je s teboj odkritosrčen in kdo ne. Občutek za resničnost prestaja vse bolj propačen in ko si si pridobil absolutno oblast, si proprolnoma odrezan od stvarnosti. To je najhujša zvrst samote, kar jih poznam, in med človeškimi problemi je prav ta zame najbolj zanimiva.« Izobrazba in ekonomska uspešnost V kadrološki zbirki Centra za samoupravno normativno dejavnost pri DDU UNIVER-ZUM v Ljubljani je pred kratkim izšla knjiga dr. Janeza Jerov-ška: Izobrazba in ekonomska uspešnost. Odkar je postala izobrazba eden najbolj priznanih dejavnikov gospodarskega ravzoja, so se začeli zanjo zanimati tudi ekonomisti, da bi odkrili, v kakšnih okoliščinah izobrazba največ prispeva k ekonomskemu napredku, k rasti produktivnosti dela in celotnemu družbenemu ravzoju. Zadnja desetletja se je tako nabralo v svetu in pri nas veliko empiričnih raziskav o ekonomiki izobraževanju — o vplivih izobraževanja na ekonomsko uspešnost. Z mnogimi ugotovi- tvami teh in svojih raziskav nas seznanja tudi Janez Jerovšek v navedeni knjigi. Med temeljnimi vprašanji, ki jih knjiga obravnava, so: prispevek posameznika k ekonomski uspešnosti glede na njegovo izobrazbo, odnos med tehnologijo, izobrazbo in zaposlovanjem, izraba izobrazbe strokovnjakov z visokošolsko izobrazbo, uspešnost univerze, vpliv sedanje ekspanzije šolstva na vrednotenje dela in razpone v osebnih dohodkih itd. • Knjiga Izobrazba in ekonomska uspešnost sodi v vsako strokovno knjižnico, izsledki, ki jih posreduje, pa v širši krog izobrazbe ne le gospodarstvenika, ampak tudi vsakega prosvetnega delavca. J. V. Novi vidiki Zavod SRS za šolstvo je izdal v minulem letu v svoji zbirki Novi vidiki (priročnik za vzgojno-izobraževalno delo, ki izhaja že sedmo leto), sedem različnih knjižic, (zaporedne št. 28—34) vse s področja družboslovja. V skladu s programom strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev naj bi ta zbirka dosegla temeljni cilj; čim hitreje in čim bolj aktualizirano posredovati vzgojno-izobraževalnim organizacijam tisto gradivo, ki ga učitelji potrebujejo za posodabljanje pouka ter uvajanje novejših spoznanj v pouk in vzgojo. Program zbirke nastaja tako sproti, glede na potrebe po strokovnem izpopolnjevanju učiteljev in tako kot zahtevajo spremembe vzgojno-izobraževalnih smotrov naše šole. V začetku leta so izšli Izbrani teksti (I, II) Vide Tomšič, ki so besedila za mladino, izbrana iz avtoričinega obsežnega opusa. Besedila obravnavajo vzgojo in humane odnose med ljudmi. Bistvena sestavina le-te pa je prav spoznavanje problemov preobrazbe družine in družbenega položaja žensk v naši družbi. Med drugim so objavljeni referati in zapisi: Družina v naši družbi, Problemi naše današnje družine, Ne žensko, ampak družbeno vprašanje in Razredna vsebina humanizacije odnosov med spoloma. Iz uvodnega pogovora z Vido Tomšič, pripravljenega posebej za Nove vidike,' pa veje misel, da je probleme medčloveških odnosov, zlasti spremembe v družinskih odnosih in novo vlogo in položaj žensk v naši družbi, nujno Melj učiti v pedagoški proces. Z Izbranimi teksti (IV) Edvarda Kardelja o jugoslovanskih pogledih in praksi v mednarodnih odnosih oziroma o aktivni miroljubni koeksistenci in neuvrščeni politiki je sklenilo uredništvo Novih vidikovzbirko knjižic, govorov, člankov in drugih besedil Edvarda Kardelja, ki so izhajala v preteklih letih. Seveda je Kardeljevih del o mednarodni dejavnosti Jugoslavije izredno veliko. Zato je uredništvo izbralo besedila iz obdobja po osvoboditvi, ko se je nova Jugoslavija bojevala za svoje mesto v mednarodni skupnosti, za svoje poglede o vlogi mladih držav v tej skupnosti, predvsem pa za mir v svetu. Kardeljeva besedila odsevajo to pot in ta prizadevanja, pa tudi avtorjeve načelne poglede na odnose v svetu ter nekatere situacije in obdobja, ko je nova Jugoslavija vztrajala pri svojih pogledih ne glede na težave, ki si jih je s tem nakopala. Priročnik Marjana Britovška Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti v. graditvi socializma je zgodovinski povzetek avtorjevih monografskih raziskav, zlasti še dela Boj za Leninovo dediščino, ki ga je izdala leta 1974 Mladinska knjiga, in dela Carizem, revolucija, stalinizem (1980), s katerim je avtor sklenil .svoje raziskave iz tega tematskega področja. V priročniku so izpuščene vse hipoteze, podane so le eksaktne zgodovinske ugotovitve od Stalinove vloge v oktobrski revoluciji do destalinizadje in ovir na tej poti. Delo je pisano poljudno, obravnavana problematika pa je nadvse aktualna in temelj za boljše razumevanje sodobnega socialističnega gibanja in vprašanj, ki so z njim povezana. Martin Kramar obravnava v delu Pedagoški položaj učencev v šoli samoupravne socialistične družbe položaj učencev v vzgojno-izobraževalnem procesu naše šole, predvsem osnovne. Učenci so temeljni dejavnik tega procesa, poleg tega pa so učenci ob učitelju temeljni izvajalci vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. Delo poskuša prispevati k jasnejšemu pojmovanju učencev kot subjektov vzgoje in nakazati, kako bi se lahko uveljavili v vzgoji. Avtor še posebej postavlja v ospredje drobna vprašanja, ki so sestavina učenčevega vsakdanjika. Najbolj pristno življenje tudi v sami šoli — doživljamo ob množici drobnih vsakdanjosti, katerim bi morali posvetiti čim več pozornosti in jih obogatiti, da bi izboljšali njihove vzgojne učinke. Delo Pogovori o filozofiji Frana Jermana so za knjižno izdajo predelane avtorjeve radijske oddaje iz leta 1973. To je kolikor le mogoče poljudno napisan pregled zgodovine filozofije od začetkov filozofskega mišljenja do konca nemške klasične filozofije. Pomen dela naj poudarimo z mislijo, da razlaga marksistične misli ni mogoča brez uvida v duhovne prvine evropske kulture, zato se delo tudi končuje s Heglom. Knjižici je dodan zajeten filozofski slovarček, s tem pa Bogata bera pri Slovenski matici Knige, ki so izšle ob koncu lanskega leta pri Slovenski matici, lahko tudi tokrat razdelimo na znanstvene, filozofske in leposlovne. To pomeni, da bo našel bralec med njimi dovolj zanimive naslove, sveža dela domačega in tujega izvora, ki so vredna branja, razmišljanja in kritične opredelitve. Med novostmi naj opozorimi na zajetno knjigo Ivana Grafe nauerja Literarnozgodovinsk spisi. Uredil jo je Jože Pogačnik ki je tudi izbral gradivo, napisa uvodno študijo in opombe. \ tem izboru del I. Grafenauerji sledimo trem tematskim kro gom, ki so za avtorja najbolj zna čilni. Največji del zajetne knjigi je odmerjen srednjeveški kul turi. L Grafenauer je prvič si stematično obdelal slovenske mediavelistiko. in na temelji dokumentov ugotovil tri te meljne premise: slovstveno živ Ijenje je večplastno, od ustneg; sporočila, pismenstva do cerkvenega slovstva, tujejezičnih zapi sov; slovenska slovstvena kul tura srednjega veka je sestav Ijena iz več jezikovnih izrazov obstoj jezikovne in slovstveni tradicije kot koherentna ve; etinčne integracije. Razdelel Koroške zasnove ima podlage zlasti v posebnem položaju Koroške v zgodovini in v tem, da I Grafenauer ni mogel mimo ožje domovine in njenega slovstvenega deleža. Čeprav je večji de sestavkov priložnostne narave pa so ti rabili kasnejšim raziskovalcem. Tretji del ima naslo\ Temeljne pobude; to niso pomembne literarnozgodovinske raziskave, ampak bolj odsevi avtorjevega spoznanja o svojerr delu. Poleg pregledne študije Jožeta Pogačnika o delu Ivana Grafenauerja sta v knjigi objavljena tudi življenjepis o njem, napisal ga je Bogo Grafenauer, in bibliografija. Knjigo je opremila Nadja Furlan. V sodobni književni svet posega Božica Kitičič z razpravo Literarna ustvarjalnost Andreja Hienga. Knjigo pa je lepo prevedel v slovenščino Janez Rotar. Avtoričina naloga je bila zahtevna, saj Hiengov literarni opus še zdaleč ni sklenjen. Vendar se je zagrebška slavistka kar se da izogibala čerem in se lotila Hiengove novelistike, drame in romana zlasti interpretativno. Ob doslej znanih delih želi odkriti razmerje Hiengove estetike do moderne proze. Ob tem je najpomembnejše, kako se razodeva Hiengovo delo samo po sebi. Avtorica razprave ni nameravala podati sklenjene problematike, ker to pri živem ustvarjalcu ni mogoče, hkrati pa se je zavedala, da je mogoče razčleniti delo tudi drugače. Z občutkom za bistveno je sledila takemu tlorisu in odstiraja plast za plastjo splošnih in posebnih potez Hien-govih različnih območij umetniškega stvarjenja. Pri analizi Hiengovih novel, drame in romana avtorica ugotavlja značilnost tematske izbire pisatelja, etično zavzetost in problem krivde, pomen pojmovanja časa in vloge podzavesti, različne vidike pri posameznih osebah in dogajanjih. Božica Kitičič govori v strokovnem, toda razumljivem jeziku. Knjigo je opremil Tadej Tozon. * i-»diavusiovm Knjižnici j izšla knjiga Lava Čermelja Ma terija in energija. V bistvu gre z ponatis dela, ki je že leta 192 Slovencem predočilo problem moderne fizike. Tako je Lavi Čermelj posrednik modern znanstvene misli, ki je v marši čem bistveno spremenila pogle na svet, to pa je vplivalo tudi n filozofsko misel. Uvodna besed Antona Peterlina je potrebna saj se je od tedaj, ko je nastali delo Materija in energija, marši kaj v fiziki dopolnilo, spremenili in se razvilo. Škoda, da avtor spremne besede ni namenil več pregledne razlage znanstveni misli sodobne fizike. Knjigo je učinkovito opremila Nadja Furlan. K memoarni literaturi spada delo Edvarda Kocbeka Pred viharjem, ki zajema predvojno obdobje in vojno, čas preden je Kocbek odšel med partizane. Knjigo je uredil Janez Gradišnik. Urednik je iz neenakomerno ohranjenega dnevniškega gradiva in iz povzetkov naredil me-moarno pregledno, strnjeno celoto, ki v ničemer ne odstopa od avtorjevih izvirnih zapisov, razmišljanj, osebne barvitosti. Ne glede na manjkajoče dele besedil, ki so se izgubili, so v knjigi lepo povezani memoarni zapisi in odzivi na splošne in osebne dogodke. Urednik je ob koncu dodal štiri Kocbekove eseje, ki so bili natisnjeni v reviji Dejanj^ kot vzporedno komponento k nekaterim problemom, ki jih avtor obravnava v dnevniškem premišljevanju. Za zelo lepo opremo je poskrbel Jure Kocbek. V zbirki Filozofskajtnjižnica so izšli Eseji iz estetike Romana Ingardna. Zahteven prevod je opravil France Jerman, ki je tudi napisal študijo Roman Ingarden, fenomenološka analiza umetnosti. Eseji iz estetike govore o treh področjih, in sicer o zgradbi slike, o arhitekturi umetnine in o glasbenem delu in problemu njegove istovetnosti. Gre torej za teoretično delo, ki seže na področje neliterarnih umetnosti, kjer morda še bolj pogrešamo moderno znanstveno misel. In-gardnova filozofija izhaja iz dveh tradicij, in sicer iz nemške in poljske: pri prvi se je fenomelo-ško oprl na Husserla in zavrnil logični pozitivizem, temeljite analize pa kažejo, da je Ingarden učenec poljske analitične šole. ( se njena informativna vredno* še povečuje. k( b, ti\ h P< 'to St, vi st. Pi v R Ob koncu leta je izšla še pu^ kacija Renate Mejak, A” Tomič in Ilija Mrmaka ProM61* uresničevanja markstistične ** snovanosti vzgoje in izobraže^ nja. Sestavljajo jo trije prispe'’!11' ki pa so med seboj tesno pove# ni. Prvi in drugi prispevek (o vprašanjih marksistične zasflO vanosti vzgoje in izobraževanj1 in Doseganje vzgojno-izobražf valnih smotrov v socialistični5* moupravni družbi) na prepf0* način obravnavata aktualo* vprašanja marksistične idejno5’ vzgoje in izobraževanja, zlasti51 tista vozlišča, ki so odločilna® uresničevanje vzgojno-izobra# valnih smotrov socialistične 5* moupravne šole. Prispevka n* | zorno nakazujeta številne na los-učiteljev in učiteljskih koleldj vov za uresničevanje mark5'’ | stične idejnosti in saftiouprav,1( zasnovanosti vzgojno-izobraž£, valnega dela. Tretji prispevd (Problemi nadaljnjega mark51' stičnega razvijanja naše vzgoje je nadaljevanje analize probk mov, ki jih. je avtor (dr. ) Mrmak) obravnaval v knjigi P*1 spevki k marksistični zasnovano sti vzgoje in izobraževani (1977). Avtor izhaja iz MarxoV» stališč in teoretično konkreff1 razčlenj uje jx>jmovanje človek^ ve vsesjranosti, probleme zdru# vanja človeka, dela in vzgoje' naši družbi ter širše obravna'! neka temeljna vprašanja mark5! stičnega razvijanja naše teorij1 vzgoje. JOŽE CIPERLE r' Ontologija in estetika pa sta po dročji, h katerima je Ingarden5* posebno veliko prispeval. Knjig1 v tej zbirki je opremil Marja* Tršar. Druga knjiga te zbirke je Čle veški ciklus Indijca Šrija Aurn binda, v prevodu Janeza Svetine Šri Aurobindo je pri nas povseO nepoznan, njegova miselnost5< je izoblikovala tako iz indijsk* tradicije kot iz evropskih spoZ' nanj. Človeški ciklus lahko (p°' gojno) štejemo za svojevrstn0 sintezo indijske duhovne misli i11 najboljše evropske filozofske misli. Branje Človeškega ciklus* nam torej odkriva svet, ki ga n£ poznamo, način mišljenja in de lovanja, ki je za nas nenavaden Avtor pa se ni zadovoljil z ene stransko ali le delno rešitvijo problema človeškega življenje kot ugotavlja Janez Svetina v spremni študiji, pač pa je hotd pripomoči po svojih močeh, da se človeško življenje oblikovalo v skladu z duhovnimi ideali. sebi je Aurobindo dejal, da se n* nikoli štel za filozofa; njegov* govorica ne temelji na logosU; združuje pa jogo z življenjskim' spoznanji. To »prekoraz.umsko* je seveda potrebno skladno poj' movati s celotnim podajanjeo1 indijskega misleca. Bogata študija Janeza Svetine je potreba* za umevanje prevedenega del*1 ( fc j Janko Moder je prevedel poe tično dramo. H. Ibsena Pe® Gynt. Treba je povedati, da j1 prav to delo ostalo pri nas in p( svetu (pre)dolgo v ozadju in d' po prebolelem naturalizrni lahko brez obremenjenosti od krivamo estetsko in miselno veli cino Peera Gynta. Dramo sm1 dobili z zamudo, toda v gladkem sodobnem prevodu in s spremn* besedo Mirka Zupančiča. Bo gate opombe so nujne, napisal p' jih je prevajalec. Knjigo je pr® prosto in nazorno oprem' Marko Župančič. IGOR GEDRIH pOGOVOR Z LIKOVNO PEDAGOGINJO MIŠO BERNIKOVO Graditi in zdraviti vse življenje ,0 čem naj bi človek govoril, adar sede za mizo z nekom, ki A po tvojem življenj u in belež i (0 len^e’ ^1 'udi spleteni v zao-' r°Ženo pripoved ne morejo biti S{1'4 \ >,°^no zanimivi. Vsaj zdi se aflf oko. Bo pisal o mestu, o patina-. Stern Poslopju v Židovski ulici, o '!i 0kih oknih> skozi kalera V ^ ,rn>elo radoživo dekle? Kaj se je 3 «0 kravzaPrav dogajalo z malo Mišo l0.. Jtelikem mestu? Nič posebnega! 11 j adaje sedela na bregu Ljublja- aif ss n>' loj« :ktf ksi' |V0( lit ;vel ksi-aj«! Miša Bernik r!lce, gledala v vodno zrcalo, v hrbet starikavih hiš in v razobe-sfno perilo. Rada je poslušala j udi, opazovala, kako so bili oblečeni Naj govori o starem klavirju, ki niti njihov ni bil? Osem let je otipavala črno-bele tipke, preden se je lahko lotila glasbene govorice. Prav to, glasbo in mladost, v spominih največkrat povezuje. Seveda ne 'nore mimo brata. Dvojčka sta oda, krepko navezana eden na drugega. Takrat, ko se je on odlo-cfl Zaštuaij medicine, je bila Miša prepričana, da bo tudi zanjo to edino možna študijska pot. Sploh '° bila tista mladostna leta nekakšno razpotje pomembnih od- ločitev. V dekletu je kmalu prevladalo mnenje, da bo študij arhitekture še najbolj ustrezal njenim hotenjem. Dekle? Takrat je bila Že žena in vendar polna ustvarjalnih želja. Ni šlo za to, da bi želela postavljati železobetonska naselja, poslopja nevsakdanjih oblik in dvomljive uporabnosti. Takšni spomeniki je niso zanimali. Njena ustvarjalna pozornost je bila namenjena prostoru, opremi prostorov. Zdelo se ji je, čeprav ni natančno vedela, od kod ta sposobnost, da ima izostren posluh za lepo in uporabno. Razumela je govorico barv in njihovih odtenkov. Bova govorila o modi? Strokovno jo je začela obravnavati že v srednji šoli. Potlej je skoraj dve desetletji sodelovala pri enem od slovenskih časnikov s strokovnimi modnimi nasveti. Skoraj v istem obdobju je začela likovno opremljati knjige. Misli so kot raztresena pšenična zrna. Za pogovor jih je treba vendar urediti. Rodila se je torej v Ljubljani. Gimnazijskih let se spom inja kot drugega otroštva; po sproščenosti, kopici prijateljic in izjemno prijetnem načinu življenja. Kaj takega se ni nikoli več ponovilo, tudi na pedagoški akademiji ne. Pravzaprav je v tem zadnjem podatku vzrok za najin klepet. Na tistem razpotju odločitev je nepričakovano zmagal študij likovne vzgoje in ročnih spretnosti. Menda ne samo zaradi tega, ker so jo spomini na otroštvo vselej raznežili. Res pa je, tako je pripovedovala Miša Bernik, da si je tisti študij precej drugače predstavljala. Naletela pa je celo na iste profesorje, kot jih je imela v gimnaziji. Menda se z leti resnijo tudi človekova pričakovanja. V svojih hotenjih postaja zmernejši. Med študijem na pedagoški akademiji je živela v krogu zrelih ljudi, med katerim je večina že poučevala. Miša pa se je vse bolj spraševala: »Si res želim stopiti za šolski kateder?« Bilo je, kot bi se lomilo nekaj med umetnostjo in strogim realizmom. »Mora biti likovni pe dago g tudi slikar? « se je spraševala. Govoriva sproščeno. Tudi o tem, da je želela imeti v zakonu več otrok, da pa je bilo rojstvo edinega — hčerke — naj večja sreča. Saj človek bi lahko živel brez tega zamegljenega in bučnega mesta, a bil bi pošastno prazen brez ljudi, ki jih ima najraje. Ni prav, da nas tako vražje preganja čas. Je sploh še čas, da bi človek sedel, recimo za klavir in se lOtil sproščene glasbene govorice?' Miša Bernik je postala likovna pedagoginja. Nekateri se sprašujejo: umetnik slikar ali pedagog? Toda vprašanja so kakor okvir, ki ne do voli barvam, da bi planile čez rob na stene in strop. Spominjam se nekega pogovora. Slikar mi je rekel: » Umetnost je tudi katarza, je vizija prihodnosti, ki je planila iz včeraj, danes... Brez besed je celo tišina uboga in brez omejitev bi bilo slikarstvo morda samo ideja. Znebiti se je treba vsega nepotrebnega, odvreči, kar nas tišči, kar se mučno ponavlja, še sreča, da smo ljudje po naravi raziskovalci. Kaj pravzctprav hočem? Čemu se lahko najbolj približam? Kje naj iščem pot?« Vidim jih, po platnu razpete barve, kot bi visele v mraku. V jedru so barvne kompozkije'kot optimistično svetijsimboli življenja. Vse lepo in prav, toda —slikarstvo in likovna vzgoja. Poslušam, ko mi govori o svojem prvem delovnem mestu na beži-grajskigimnazijiv Ljubljani. Sledim njenemu prepričanju, da ne bi mogla postati dobra slikarka, čeprav prenekateri med študijem likovne vzgoje razmišljajo prav o tem. Je mar dovolj, da stopiš pred pladenj s sadjem in začneš slikati tihožitje? Menda gre pri slikarskem opravilu še za nekaj: več; za velikansko' notranjo izpovedno moč, za domišljijo, za veliko lastnosti, ki jih lahko likovni pedagog pogreša. Postaneš torej likovni pedagog. In tvoja naloga? Iz slehernega učenca se da na- rediti risarja — obrtnika, oblikovalca. Pomembno je, da delo likovnega pedadoga ne pahne učenca na slepi tir. Slednje pa se kaj rado primeri, če imaš premalo strokovnega znanja. Človek mora biti za področje, ki ga poučuje, osebno zavzet. Zadevo je mogoče pojasniti tudi bolj preprosto. Otroka pri likovnem pouku ne smemo učiti. Pri njem je treba le razvijati likovne sposobnosti. Otrok sam je imeniten ustvarjalec. To naj bi veljalo do sedmega razreda, ko postane učenec »razumar«. Kasneje naj bi bilo likovno delo zavestno in nadzorovano. Toda, če trdimo, da naj otrok svobodno izraža svoj notranji svet z likovnimi sredstvi po svoji življenjski predstavi, se ne moremo odrekati dolžnostim, ki jih ima pri tem likovni pedagog. V pravem trenutku je treba popravljati in dati pravilen nasvet. Truditi se je treba, da ne zatremo otrokovih ustvarjalnih vnem. Opozarjati moramo na pravila kompozicije, na odvečno navlako v risbi in navajati učenca na občutek lepega. Vse to pa so zakonitosti, ki so zapisane v učbenikih za likovne pedagoge. Seveda lahko naletimo na otroke, ki so v likovnem izražanju elementarni — nepokvarjeni glede na razna hotenja in zunanje vplive ■'ali pa na takšne, kijih je meščansko življenje nekako izumetniči-lo. V takem primeru ima likovni pedagog dodatne obveznosti. Zdaj rečeva nekaj pikrih na račun pretiranega posedanja pred televizorji, ki zastruplja človekovo ustvarjalnost, še posebno otroško. Sposobnost pozornega opazo vanjo postane ranjena, sproščena otroškafantazija je pristrižena. Pravzaprav postane čudna. Likovni pedagog se mora naučiti brati otrokove risbe. Otrokova osebnost se zgovorno predstavlja v njegovi črti, v barvi in kompoziciji. Včasih se učitelj vpraša: kakšne otroke pravzaprav poučujemo? Živijo otroci srečno mladost? Jim vse te najra- zličnejše materialne dobrine res zagotavljajo osebno srečo? Velikokrat otroške risbe ne dajejo spodbudnih odgovorov. Med starši in otroci so pogosto nerazumljive praznine. V njih tiči osamljenost, zaskrbljenost, tudi strah in predčasna odraslost. Da, otroci rišejo tudi svojo nesrečo. Rišejo neskončno dolge ure, ko se njihovi starši pehajo za večjim uspehom na delovnem mestu, za večje materialne dobrine, za nekaj pač, kar je nenavsezadnje dvomljiva sreča. V prenekaterih likovnih delih se zrcali tudi živčnost naših otrok. So otroci, ki slikajo predvsem s temnimi barvami, kot da je v njihovem svetu premalo svetlobe. Nekaterim je list premajhen, da bi lahko na njem izrazili z likovno govorico vsa svoja velika 'občutja. Za druge je tak list ogromna puščava, ki je ne znajo zapolniti. Človek se lahko veliko nauči od otrok, predvsem pa se mora z •njimi veliko pogovarjati. Razumeti mora njihova razpoloženja, tudi njihovo občasno nepripravljenost za likovno govorico. Vanji skušam predstaviti Mišo Bernik? Sem sploh omenil njeno veliko vnemo za spopad z uporabno grafiko? Vse skupaj se tic konča pri likovnem opremljanju knjig. Vsebina ustvarjalnih želja ostaja v šoli, tisti v Savskem naselju, kinosi ime po revolucionarju Borisu Kidriču in v kateri poučuje že enaindvajset let. Poučuje učence od petega do osmega razreda. Z njimi dela in ustvarja v treh likovnih krožkih. Pa ne gre samo za odkrivanje veščin slikanja, risanja, grafike in plastičnega oblikovanja in za razčlembo okolja in prostora. Gre za nekaj več: za razumevanje umetnosti in likovnih izročil, za ustvarjanje spo -sobnosti vrednotenja naše tovrstne dediščine, tudi svetovnih dosežkov in dosežkov moderne dobe. Gre tudi za poklicno spodbujanje posameznikov, pri katerih so očitna nagnjenja do likovnih izpovedi. Knjiga neločljiv del življenja (Nadaljevanje s 7. strani) Najpogosteje povezujemo obravnavo posameznega književnika z uro v šolski knjižnici, Mer si učenciogledajo, kaj vse je la ali oni avtor napisal. Prebe-rei° tudi nekaj odlomkov ali Pesmi. Ker je spored ponavadi ttelo natrpan, organiziramo tako dopolnilno uro po obravnavanju Posameznih obdobij. Drugi način seznanjanja acencev s poezijo in prozo na Vseh starostnih stopnjah je seznanjanje s knjižnimi novostmi. Pa oblika dela je za učence zelo 2animiva. Ne omejimo se samo domače avtorje, ampak aeencem predstavimo vse nove (tfjige, tiskane v slovenskem Jeziku. Ob knjigah se seznanjajo z novimi avtorji, in sicer s takimi, kijih učninačrt ne predvideva za °bravnavo. To so predvsem do-!3ači pesniki in pisatelji (Dane rMc, Saša Vegri, Polonca Kovač, Nada Kraigher...). Ospešna je tudi taka ura: Po-8°vor o poeziji, o kateri slišimo jnalo. Tu mislimo predvsem konkretno in vizualno poezijo. Učencem svetujemo, katero ■teraturo naj pregledajo. Pogo-v°r vodi knjižničar. Če je ra-kfed sledil poprejšnjim navodi- 0nV je tak pogovor zelo zanimiv. Poleg ur, ki jih organizira knjižničar zato, da bi učenci sPožnali poezijo in prozo, sta-feJko in sodobno, moramo v knjižničarjevo pedagoško delo Uvrstiti tudi delo s priročniki. Najpogosteje uporabljena priročnika sta Slovenski pravopis in Slovar slovenskega knjižnega jezika. S pravopisom začnemo seznanjati učence že v 5. razredu (seveda aktivno). Smoter take ure je, da učenci spoznajo, kako je pravopis sestavljen (slovarski, pravorečni in pravopisni del), da znajo samostojno in hitro poiskati in razbrati posamezna gesla. Učenci z vajo ugotove, da so nekatera gesla označena z zvezdico, druga z ničlo 0. Knjižničar pripravi učne lističe z navodili in pri povratni informaciji še natančneje utemelji posamezne znake (npr. vezaj, klicaj, vijuga...). Za knjižničarja in učitelja slovenskega jezika je zanimivo seznanjanje učencev s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika L, II. in III. del. Knjižničar spregovori učencem o pomenu slovarja in njegovi vsebini. Omenimo tudi, da je slovar enojezičen in ga primerjamo z dvojezičnimi slovarji. Učenci se seznanijo z načinom izdelave in z zgradbo slovarja, seveda starostni stopnji primerno. Spoznajo ustroj gesla. Ob vajah jih naučimo, da znajo slovar brati. Ure vaj s Slovenskim pravopisom ima knjižničarz učenci od 5. do 8. razreda. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa spoznajo temeljiteje šele v 7. in 8. razredu. Zanimiv je podatek, da je velik odstotek osmošolcev, ki pri taki uri slovar prvič uporabljajo. Knjižničar lahko dela s skupi- nami učencev še na veliko načinov, za vse pa velja: Dolžnost in želja vsakega knjižničarja na osnovni šoli, ki ima kolikor toliko urejeno knjižnico je, da bi dopolnjeval program dela učitelja, predvsem učitelja slovenskega jezika s tem, da bi seznanjal učence s sodobno poezijo in prozo v mladinskem tisku (v katerikoli obliki), da bi učence navajal, da preberejo o knjigi še kaj v dnevnem tisku, jim posredoval mnenja kritikov, da bi v njih oblikoval kritičen odnos do knjige in ne nazadnje, da bi jim predstavil mladinske avtorje današnjih dni — tiste živeče, ki jih lahko danes ali jutri obiščejo in se z njimi pogovarjajo. PRIMERNA KNJIGA OB PRAVEM ČASU Pomembna naloga šolske knjižnice v osnovni šoli je spremljanje učenčevega bralnega razvoja. Knjižničar lahko izredno vpliva na učenčev bralni razvoj, saj spremlja učenca 8 let in to v sodelovanju z vsemi pedagoškimi delavci šole. Knjižničar učence na nižji stopnji navdušuje za branje, na višji stopnji pa navaja k poglobljenemu in smiselnemu branju ter zbiranju gradiva za uspešno šolsko delo. Že ob vpisu v 1. razred spremlja otroka iz vrtca »lestvica osebnostne zrelosti«, ki jo napravijo vzgojiteljice v vrtcu in posredujejo šoli. Pogled na to lestvico je že prava informacija o otroku tudi za knjižničarja. Če ob prvem obisku v knjižnici otrokom pripovedujemo krajše pravljice in jim hkrati pokaženo slikovite, smešne ilustracije, jih tako navdušimo, da komaj čakajo ponovne pedagoške ure v knjižnici. Novembra, ko obvladajo prvošolci osnovne tehnike branja, obiščejo knjižnico, kjer se seznanijo s postopkom izposoje, pokažemo jim njim namenjeno gradivo za izposojo ter uro končamo s pravljico. Od tega trenutka dalje želijo biti vsi vpisani v knjižnico in vsak dan prihajati vanjo. Vse leto jih spremljamo pri pouku v razredu in v knjižnici spremljamo njihov razvoj tehnike branja, se posvetujemo z učiteljicami in temu primerno svetujemo učencem, kaj * naj berejo. Tako veselje za branje narašča. Uspešnost in temeljitost takega načina dela je odvisna od več pogojev. Najslabši pogoj pri nas je množičnost — preveč učencev na knjižničarja, najuspešnejši pa želja po branju in obisk še drugih knjižnic. Že učenci prvih razredov prosijo starše, da se vpišejo v ljudsko knjižnico, kjer so redni obiskovalci vsa nadaljnja leta, zlasti v počitnicah. S tem je knjižničarjev osnovni namen dosežen. Pri delu z bralci se ravnamo predvsem po bralcih. Skrbimo za primeren izbor knjig, redno razstavljanje novih knjig, motiviranje bralcev z branjem ali pripovedovanjem privlačnih odlomkov iz novih knjig, za pogovor o vtisih in razmišljanjih ob knjigi in s tem umevanjem branja ter samostojno iskanje informacij ob pravopisu, slovarju, leksikonu, enciklopedijah in bibliografijah. Primerna knjiga ob pravem času bo izzvala zanima- nje za branje nove, zato nevsiljivo preverjamo ob vračanju v kratkem pogovoru, če je knjigo prebral, mu je bila všeč in zakaj. Večina bralcev se ravna po izboru po nasvetih sošolcev, ki so knjigo prebrali, staršev, učiteljev ipd. Na njihov izbor vpliva tudi redna predstavitev knjižnih novosti, podkrepljena z živo besedo, zlasti ob pedagoških urah v knjižnici. Z načrtno knjižno vzgojo dosežemo, da se nauče učenci samostojno iskati informacije. Učencem prvih in drugih razredov svetujemo najprej branje slikanic, ki imajo veliko ilustracij in malo besedila, kasneje pa obrnjeno. Izbor ni težak ker je pri založbi Mladinska knjiga za to starostno stopnjo bogato knjižno gradivo od zbirke Čebelica do Cicibanove knjižnice. Učenci tretjih in četrtih razredov so navdušeni poslušalci in bralci pravljic, krajših ali daljših, odvisno od osvojene tehnike branja. Že v tretjem razredu, izraziteje pa v četrtem, privlačijo otroke realistične zgodbe. Poleg pravljic radi segajo po knjigah, v katerih nastopajo otroci, živali in po knjigah, ki opisujejo dogodke iz NOB. Znanje, pridobljeno v šoli, dopolnjujejo s prebiranjem poljudnoznanstvene literature. Bralci petih in šestih razredov so željni sprememb, senzacij, povezanih s tveganjem in zato hlastajo po knjigah z napeto vsebino. Knjige iz zbirk Sinji galeb. Biseri in Zlata knjiga, so najbolj zaželene. Mnogi med njimi se oblikujejo v »interesne bralce«. Zanimajo jih poljudnoznanstvena dela, potopisi, fantastika. Skupinske govorne Miša Bernik, kdaj ste zadovoljni s svojim delom? So vprašanja, na katera človek nerad odgovarja. Naj reče, da jo osrečijo trenutki ko opazi da učenci ob delu resnično uživajo? Naj omeni uspešne razstave, prve nagrade? Lani so jo dobili za likovno delo na temo »Moj najljubši film«. Imenitna so vsakoletna srečanja bežigrajskih likovnikov na Rašici. Dragocena je še tako drobna spodbuda. Človek pravzaprav največkrat ne razmišlja o svoji uspešnosti. Včasih, ko med poukom vzameš papir in svinčnik, pa mimogrede narišeš učenčev portret, se nasmehneš svoji podzavesti. Nekaj te vendarle sili v tovrstno izpoved. Učencite gledajo, ocenjujejo tvoje delo pa pri tem ne skoparijo z neprizanesljivostjo. V kakšnem položaju smo pravzaprav likovni pedagogi na naših šolah, se vprašaš. Mar nimajo nekateri o našem delu pretirano poenostavljenih predstav? Menijo, da opravljamo nekakšna lažja pedagoškaopravila. In pojasnilo: Kar preveč v predmestju našega življenja tičijo današnje kulturne potrebe. Dovolimo, da nam zmanjka časa za obiske razstav, glasbenih prireditev, za dobro knj igo... Saj res — o čem bo va go vorila? Poklic, ki ga opravlja, pa čeprav ne gre za arhitekturo pa nuli ne za medicino, je ni nikoli utrujal. V njem je našla popolno potrditev svojih hotenj. Utrujajo le opravila, kise lepijo ob pedagoško delo; utruja administracija, nepotrebno dokazovanje, ki hi neposredno vezano na pedagoško delo. Arhitektura? Medicina? Graditi je treba vse življenje, gradili in žal — tudi zdraviti. SIL VO TERŠEK Pri objavi tega pogovora v prejšnji številki našega glasila je bil v tiskarni zamenjan vrstni red besedila. Zato prispevek ponati-skujeino in se opravičujemo bralcem, tov. Miši Bernikovi in avtorju prispevka. vaje pri pouku slovenskega jezika, kjer si sami izberejo poljudno temo, so čudovita vzmet, ki jih spodbudi k navdušenem iskanju raznih tem po knjigah, revijah, časopisih in priročnikih. Bralci sedmih in osmih razredov segajo najraje po literaturi, ki opisuje njihove vrstnike s podobnimi razvojnimi težavami, ki so drzni, pogumni in samostojni. Deklice rade berejo knjige, ki pripoveduje o deklicah, prvi ljubezni in vseh težavah v zvezi z njo. Zbirka Odisej prinaša prav primerne zgodbe. Klasična in sodobna znanstvena fantastika, sodobne detektivke, pustolovski, vojni romani so priljubljeno branje otrok v tem odbodju. Izstopajo bralci s posameznimi interesnimi dejavnostmi; ti želijo knj ige o športu, šahu, planinarjenj u, naravoslovju in tehničnih vedah, poeziji, življenjepise in potopise. Smoter vsakega osnovnošolskega knjižničarja je,, da postanejo učenci osmih razredov samostojni uporabniki knjižnice z osvojenimi bralnimi navadami, sposobni za samostojno iskanje informacij s pomočjo priročnikov. Paul Hazard — francoski literarni zgodovinar in znanstvenik je v literarnozgodovinskem delu o mladinski književnosti (napisanem med obema vojnama). KNJIGE, OTROCI IN ODRASLI LJUDJE v uvodu napisal: »Otroke moramo navaditi. da jim bo knjiga neločljiv del življenja.« Mi vsi se trudimo, danes bolj kot včeraj. Prispevek so napisale: Marjeta Menart, Ema Stražnik, Slavica Rozman, Ema Kramar in Nataša Pahor t Ob urah telesne vzgoje, ko so učenci v vadbenih pblačilih ali celo brez majic, lahko učitelj kmalu odkrije pri njih različne slabosti gibalnega ustroja. Ena takšnih slabosti sta tudi štrleči lopatici. Z nepravilno izbranimi vajami pojav še poslabšamo, smotrna individualna obravnava pa lahko koristi. Pri nekaterih otrocih opazimo, da imajo v gornjem delu trupa na hrbtni strani močneje poudarjeni simetrični izboklini. Pojav imenujemo štrleči lopatici (scapulae alatae). Štrleči lopatici sta posledica slabosti mišic premikali lopatic, ki skrbijo za to, da sta lopatici tesno primaknjeni k prsnemu košu (sl. I). Otroke s takšnimi slabostmi je treba napotiti k ortopedu. lopatic, lopatici izstopita samo pri nekaterih gibalnih nalogah. Eno od teh nalog, tak imenovana skleca, (sl. 2), velikokrat izvajajo pri vadbenih urah, Pogosto pa opazimo, da pri otrocih, ki sicer nimajo štrlečih Pojav govori o tem, da so pri teh učencih pri »opori ležno za rokama« navedene mišične skupine tako obremenjene, da mišice ne morejoj/eč zadržati lopatic v pravilnem položaju. Učenci, ki jim pri sklecah lopatici izstopita, take vaje ne smejo več opravljati. Učiteljeva naloga je, da takšne učence odkrije in jim pomaga s podobnimi, vendar lažjimi vajami okrepiti oslabelo mišičevje. Takšni vaji sta: skleca z opiranjem na kolena (sl. 3) in skleca v opori z lahtmi na višjem mestu (sl. 4). Slabosti gibalnega ustroja Vaje za učence, ki imajo štrleče lopatice r A' V takšni izvedbi je sila telesne teže manjša in zato so tudi mišične skupine manj obremenjene. Če lopatici še vedno izstopita, se morajo učenci z lahtmi opirati še na višji prostor (na švedsko skrinjo, na švedsko lestev, na visoko gred ipd.). Ob tem je treba povedati, da samo nekajkratna ponovitev ne more imeti ustreznega učinka. Potebno je veliko pono-. vitev. Spodbujajmo takšne učence, da bodo vadili tudi doma. Sčasoma obremenitev povečujemo tako, da znižujemo mesto opiranja z lahtmi. Tudi pri različnih vesah (npr. na krogih, na visokem drogu in oporah npr. na bradlji) slabimi primikalkami lopatic, lopatici izstopita in se s spodnjima vogaloma zasučeta navzven, glava pa zleze med ramena. Pravimo, da učenec visi v pasivni vesi ali se opira v pasivni opori. Tudi ta pojav nas opozarja, da so mišice primikalke lopatic preveč obremenjene. Treba jih je okrepiti z ustreznimi lažjimi vajami. V ta namen uporabljamo mešane vese in mešane opore. Mešana vesa je položaj telesa, ko ne visimo prosto na orodju, temveč se z nogama opiramo na tla. Tudi mešani opori se opiramo z nogama na tla. Pri mešanih vesah in mešanih oporah seobremenitev primikalk lopatic toliko zmanjša, da učenec lahko visi v aktivni vesi ali se opira v aktivni opori (glava ostane nad rameni). Sčasoma se mišičevje toliko okrepi, da tudi pri večjih obremenitvah lahko zadrži lopatici v normalnem položaju. SILVO KRISTAN Kakšne telovadnice potrebujemo Neustrezni normativi ovirajo delo Kabinetni pouk, ki se je uveljavil kot metoda izobraževanja, zahteva za vsak predmet poseben prostor. Prav nič drugače ni s poukom telesne vzgoje, le da je »kabinet« večji in dražji in mu je zato treba nameniti posebno pozornost. V telovadnici vadijo v eni skupini učenci od 1. do 4. razreda (2—3 ure na teden), od 5. do 8. razreda pa v dveh skupinah (ločeno po spolu) 2—3 ure na teden>V enoizmenskem pouku pomeni to za eno paralelko od I. do 8. razreda 27 šolskih ur. To je mogoče izpeljati v tedenskem ciklusu v eni vadbeni enoti. Kolikor več paralelk je, toliko več vadbenih enot potrebuje šola. Da pa lahko poteka pedagoški proces nemoteno, mora biti telovadnica primerno velika. Merila zanjo so različna, ustrezati pa morajo naslednjim zahtevam: — v telovadnici mora biti dovolj prostora vsaj za eno športno igro; — vanjo je treba postaviti orodje za športno gimnastiko; — ustreza naj tudi uporabnikom zunaj šole; — kar najbolje naj združuje vadbene enote v funkcionalno celoto; — zagotovi naj približno enake materialne možnpsti v vseh okoljih. Po teh merilih in izkušnjah drugih bi morala meriti telovadnice 16 m x 28 m x 7 m, tako da bi bilo v njej lahko tudi igrišče za košarko (26 m x 14 m). Izobraževalna skupnost Slovenije pa teh ugotovitev ne vzame resno. Vse kaže, da njeni svetovalci nimajo posluha in razumevanja za omenjena spoznanja. Tako naglušni so že najmanj deset let. Če jim odpustimo napake v letu 1968, pa tega nikakor ne zaslužijo za knjižico »Kabinetni pouk v sodobni šoli — šola kulturni in športni center« iz leta 1970, ki je še vedno pripomoček projektantom in investitorjem, ki skušajo dobiti republiško posojilo. Skratka, če hočeš dobiti le-to, moraš graditi slabo telovadnico. Zahteve celodnevne osnovne šole so spodbudile Izobraževalno skupnost Slovenije, da je leta 1978 pripravila prenovljeno brošuro z naslovom: Oblikovanje in opremljanje osnovnošolskega prostora za sodobno vzgojno-izobraževalno delo. O prostorih za telesno-vzgojne dejavnosti (pokriti objekti) piše tole: — šola s 4 do 8 oddelki v eni Na koš! (Foto: F. Modic) izmeni mora imeti opremljeno telovadnico 12 m x l()m x 4m; — šola z 9 do 16 oddelki veni izmeni telovadnico 12 m X 24 m x 5,5 m in kabinet za trim 75 kv. m; — šola z več kot 16 oddelki v eni izmeni telovadnico 16 m x 32 m x 7 m, ki se po potrebi predeli, ali pa ima dve telovadnici, in sicer eno v velikosti 12 m x 24 m x 5,5m in drugo lOm x 12m x 4m. Če še enkrat preletimo »normative« glede na zahteve, ki smo jih navedli v začetku tega sestavka, potem vidimo, da ne ustrezajo skoraj nobenemu. Težko bi našli en sam kriterij, po katerem naj bi se sestavljalci ravnali. Za športno igro ustrezata samo razsežnosti 12 m X 24 m x 5,5 in 16 m X 32 m X 7 m, pa še ti ne povsem. Prvi prostor je primeren za odbojko in elemente košarke, drugi pa za odbojko in košarko. Doslednosti ni videti predvsem glede dolžine 32 metrov, ki je lahko predpisana zaradi postavitve košev, ki pa morajo biti precej oddaljeni od stene ali pa stropni (ti pa so zelo dragi). Še slabše je, če sta pred- videni dve majhni telovadnici (po 16m x 16m). Telovadnici sta kolikor toliko dobri za to, da postavimo v njih orodje za športno telovadbo, vendar je višina 4 metre premajhna. Tisti, ki so želeli uporabljati telovadnico za rekreacijo in tekmovalni šport (krajani) so si obetali največ od »športne dvorane« (16m x 32 m x 7 m) z galerijo, pokazalo pa se je, da taka telovadnica ni funkcionalna. Ni pa razumljivo, da je predvideno košarkarsko igrišče 15 m x 28 m, saj ne ustreza pravilom igre in predpisom za tekmovanje. Največje zlo pa je skica, ki pojasnjuje razsežnosti športne dvorane, kajti takšnih telovadnic je zraslo v Sloveniji že zelo veliko. Povsod pa imajo tele težave: — V telovadnici imajo tri skupine: dve v parterju ker tako priporoča normativ, in tretjo na galeriji. Tribun v nadstropjih tam ne gradijo, ker gledalci ne vidijo tretjine igrišča (vsaj pri košarki je tako!). Zato da je prostor bolj funkcionalen in bolj gospodarno izrabljen, postavijo ponekod pred galerijo pregrado, da zmanjšajo ropot in vsaj deloma oddelijo skupine vadečih. Taka oddelitev pa zatemni osnovni vadbeni prostor. Posebno težko je predeliti osnovni vadbeni prostor, ker to ni vnaprej predvideno, kasneje pa se pokaže, da je nujno. Garderobe so zelo majhne, saj merijo komaj 8 kv. m. V njih se ne more sleči niti 20, kaj šele 32 otrok. — Umivalnice so, ni pa stranišč, in tudi korita za umivanje niso najprimernejša. — Kljub dobrim funkcionalnim povezavam tak objekt ne more biti športna dvorana. Velikosti, ki jih predpisujejo normativi, niso primerne posebno tedaj, če združujemo vadbene enote. Drugod po svetu si pomagajo s pregradnimi stenami, ki se dvigajo pod strop ali še bolje, v strop. Pri nas tega nismo mogli tehnično rešiti. Največja napaka je bila storjena pri zagotavljanju enakovrednih materialnih možnpsti: — v »telovadnici«, ki tega imena ne zasluži, saj meri 10 m x x 12 m x'4m, pride od 3,75 kv. m do 6 kv. m na otroka; — v telovadnici, ki meri 12 m x 24 m x 5,5 m pride na otroka od 9 kv. m do 14,4 kv. m. V kabinetu za trim, ki je prevelik in pravzaprav ni enakovreden vadbeni prostor, pa 3,75 kv.m na učenca; — v telovadnici, ki meri 16 m x 32 m x 7 m, vadi vsak učenec na 8 kv.m do 12,8 kv.m (dve skupini), če pa se šola odloči za dve telovadnici (12 m x 24m x 5,5m in 12m x lOm x 4m) pa na 6,37 kv.m do 10 kv.m. Številke so zgovorne, saj opozarjajo, kako zelo različne možnosti za telesno vzgojo imajo učenci. Pri tako »pestrih« velikostih telovadnic je treba omeniti tudi to, da imajo otroci v nižjih razredih skoraj prav toliko energije kot njihovi starejši vrstniki, imajo pa pri svojem gibanju daljše »zavorne poti«. To pa seveda ni vzro^da bi jim smeli odmeriti manj prostora. Že tako so prikrajšani, ker jih je več v skupini. Najmanj pet let že vemo, da so ti normativi zastareli. Zdaj začenjamo novo petletko — z nespremenjenimi normativi. Blejsko posvetovanje telesnovzgoj-nih pedagogov maja 1979 je prižgalo zeleno luč za nova merila, po katerih določamo velikosti osnovnih vadbenih enot in s tem telovadnic. Za vzgojno-varstvene organizacije in šole veljajo tile normativi; — vzgojno-varstvene organizacije 15m x lOm + 4m —- šola s 4 -8 oddelki 15 m x 27 m x 7 m (en vadbeni prostor) — šola z 9 - 16 oddelki 26 m x 31 m x 7 m (dva vadbena prostora) ■ — šola s 17 - 24 oddelki 28 m x 47 m X 7 m (trije vadbeni prostori) — COŠ s 4 - 8 oddelki 15 m x 27 m x 7 m — COŠ z 9 - 16 oddelki 28 m x 47m x 7m — COŠ s 17- 24 oddelki različica A: 28 m x 47 m X 7 m in 26mx31mx7m (pet vadbenih prostorov); različica B: 28 m x 47 m x 7 m in bazen — šola z več kot 2'* oddelki 27 m x 47 m x 7 n1 in za vsakih nadaljnjih 8 oddel' kov še prostor 15mx27mx7fl1 — na zunanjih igriščih j^ treba zagotoviti površino 3,5 kv. m na učenca. Predvidena površina je 7 kv. m. Pri načrtovanju telesnovzgoj' nih objektov je treba upoštevat1 tudi vlogo šole v krajevni skupnosti. Šola po sodobnih zasnoval1 ni več zgolj vzgojno-izobraže \ nje bra čeli sve ten nal nm lisi tel, vaš prc koi stv valna organizacija, temveč mora biti tudi športno-rekreativnp središče v krajevni skupnosti-Zato morajo biti načrtovani tele-snovzgojni objekti prilagojeni tudi potrebam občanov. Predloženi predlog je izdelan po temeljiti razčlembi potreb, glede na materialne možnosti in smotre telesne vzgoje, po razčlembi obstoječih materialni^ razmer ter primerjavi le-teh z našimi republikami in pokrajinama ter nekaterimi deželami v tujini-Problemska konferenca SZDL o aktualnih problemih telesne kulture v SR Sloveniji j6 junija 1980 ovrgla normative. To pa sta storili tudi obe interesni skupnosti, ki sta za leto 1980 obljubili samoupravni sporazum. S tem sporazumom naj bi reševali skupne probleme: načrtovanje, projektiranje, izgradnjo, financiranje, uporabo in vzdrževanje objektov za tele; sno kulturo. Obe interesni skupnosti se zavedata problemov, pa kljub temu odlašata. -Tretji v »igri« smo mi, ki neorganizirano posegamo v demo- I 1 1 1 I ie | dl I n w 1 1 kracijo samoupravnih interesnilt; Sk skupnosti in imamo prav zato! A zelo malo možnosti, da bi izbolj" j S) šali normative za telovadnice, bj S vendar dajemo denar za obstoj samoupravnih interesnih skup' w njihovih strokovnii1 j ® tdi samoprispevek zz « nosti služb, pa tudi gradnjo telesnokulturnih objek' S tov. Videti pa je, da so odločanj6 » prevzeli tisti, ki nikdar niso up°' ^ rahljali telovadnic in jih vidijo le ^ takrat, ko jih slovesno odpro. | « $ *V Inž. arh. JANEZ URBANC Boljša usposobljenost za obrambo in zaščito ^SJovor s sekretarjem za ljudsko obrambo pri občini Ljubljana-Bežigrad Momirjem Radosavljevičem Sekretariat za ljudsko obrambo pri občini Ljubljana Bežigrad je N v Sloveniji začel usposabljati prebivalstvo za obrambo in zaščito v ^ Sv°ji občini. Pravkar pripravljajo, tudi tokrat prvi, seminar za učitelje | ^lovnih šol na temo Obramba v osnovnih šolah, ki bo 13. februarja v *uki dvorani družbenega centra Ljubljana Bežigrad. , Zanimale so nas njihove iz-|.Usr>je pri dosedanjem usposab-Janju, povprašali smo, kaj jih je |P°dbudilo k temu, da pripravijo seminar za učitelje osnov-,l‘' šol. Hoteli smo zvedeti, ^šna je vloga šole, učiteljev in g.Pionirske organizacije ter mla-® '"c pri usposabljanju za , “tambo in zaščito, pa tudi to, a*to so šole pripravljene na mo-tebitna izredna stanja. Kaj bi ^rali §e storiti za boljše delo v Mhodnje?, 0 tem nam je sekretar za Ijud-i0 obrambo pri občini Ljub-Jana Bežigrad povedal tole: * Da bi prispevali k hitrejše-1,111 razvoju splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, začeli leta 1980 usposabljati t^ebivalstvo. Za to smo se pri-jjravljali od junija do oktobra, UsPosabljanje pa je trajalo od 4. l^embra do 5. decembra; ude-aftlo se ga je 26.500 občanov, "'a sporedu je bilo pet tem, predali pa so člani ZRVS in druž-eno-politični delavci občine, "snovne šole so odstopile svoje Prostore, kjer se je hkrati uspo-Sabljalo 50 do 60 občanov. Predavalo je okrog 80 posebej asPosobljenih predavateljev, at,dragoški del njihovega uspo-g Sabljanja pa je vodila dr. Ana l'rajnc. Pokazalo se je, da je lesen zelo primeren čas za tortno izobraževanje, saj so bila Pfedavanja dobro obiskana. K ^spehu je pripomoglo tudi to, da le trajalo usposabljanje občanov neprekinjeno ves mesec, vodili pa so ga člani upravnega organa za ljudsko obrambo v občini. Škoda, da ni bilo usposabljanje organizirano enotno in za vse občine hkrati, saj bi prav gotovo bolje vplivalo na prebivalstvo. • Kaj nas je spodbudilo, da pripravljamo seminar za učitelje osnovnih šol? To je dosežek dosedanjega sodelovanja z ravnatelji šol in z aktivi učiteljev. Sicer pa je tako sodelovanje predpisano tudi z zakonom o ljudski obrambi. Letos je naše sodelovanje še boljše, z njim želimo prispevati pri obrambnem uspodab-Ijanju v posebnih oblikah in doseči, da bi bila obrambna problematika z idejno-političnega vidika vključena v vsak predmet. Neposredno pobudo za to so nam dali učitelji, saj menijo, da niso dovolj usposobljeni za to področje. Seminar smo pripravili sistemsko: izbrali smo operativni odbor, v katerem so predstavniki našega upravnega organa, Zavoda SRS za šolstvo, vseh druž-beno-političnih organizacij in posameznih osnovnih šol. Odbor je izbral teme in določil predavatelje. Prijavilo se je kar 160 udeležencev. Seminar je zbudil zanimanje tudi zunaj šol, tako da se ga bodo udeležili tudi predstavniki Republiškega sekretariata za LO, Zavoda SRS za šolstvo, uprave za LO mesta Ljubljane in predstavniki drugih ljubljanskih občin. SPREMEMBE v pedagoški službi V razpravah o reformi in srednjeročnem razvoju vzgoje in izo->4 “raževanja na Hrvaš ke m so na-ceii tudi vprašanje, kakšen naj bo v prihodnjih letih razvoj prometno-pedagoške službe in ka-tere naj bodo njene prednostne naloge. Kot poročajo Školske ,5 Hovinezdne 1. 1. 1981 je Repu-'nki komite za prosveto, kulturo, 'riesno in tehnično kulturo Hr-Vaške podprl zamisel, naj bi se ,ti Prosvetno-pedagoška služba bolj p. kot doslej posvetila tudi znan-jti stveno-raziskovalnim nalogam, e-ra 10 ti. e- seveda v sodelovanju z ustreznimi fakultetami. Večjo skrb naj bi namenila strokovnemu napredku usmerjenega izobraževanja — ne samo srednjega, ampak tudi visokega šolstva. Preučiti pa bi bilo treba tudi zamisel, naj bi najboljši učitelji — metodiki, ki se zaposlijo v pedagoški službi, ne zapuščali vzgojno-izobraževalnega dela, kot doslej, ampak naj bi ostali v praksi in se le dodatno ukvarjali s svetovalnim delom. • Šola pomembno vpliva na oblikovanje mlade osebnosti v člana naše družbe. Njen neločljivi del je obrambna in zaščitna usposobljenost, ki je hkrati sestavni del vzgojno-izobraževal-nega sistema. To pa pomeni, da morajo šole tudi to področje hkrati in enakovredno razvijati z drugimi vzgojnimi področji. Prav učitelj lahko veliko pripomore k skupnemu cilju: motivirati mladega človeka za delo v obrambno zaščitnih sistemih, ki varujejo pridobitve našega revolucionarnega boja. Dolžnost vseh druž-beno-političnih organizacij v občini je, da razvijajo in usklajujejo delo teh sistemov, naloga pionirske in mladinske organizacije na šoli pa, da spodbujata učence za delo na obrambnem področju. Menim, da je najpomembnejše natančno opredeliti naloge. Naj se ve, kdo kaj dela. Vse drugo so le »gesla«. Tudi komiteji za LO in DS na šolah morajo opredeliti naloge in poskrbeti, da obrambna vzgoja ni samo reden predmet, temveč da se prepleta z vsemi šolskimi in obšolskimi dejavnostmi. Učiteljem bi veliko pomagali, če bi jih za to delo usposobili na seminarjih, s tem bi se izboljšala tudi kakovost pouka obrambne vzgoje. Pri tem je treba uporabiti ustrezno znanje in poskrbeti, da bo to vzgojno področje postalo za učence privlačno in zanimivo. Velikokrat opažamo, da je vsebina dela pri pouku obrambe na nekaterih šolah preveč siromašna, in ne temelji na primernih idejno-političnih izhodiščih. Razumljivo pa je, da mora biti prilagojena otrokom. Na primer: otrok dobi v roke puško, ki jo mora razstaviti in sestaviti. Če tega v določenih minutah ne naredi uspešno, dobi slabo oceno. In tako se velikokrat začne in konča ura obrambne vzgoje. Menda ni treba posebej poudarjati, kako zelo napačno je tako poučevanje in ocenjevanje. Menim, da je premalo organiziranih dejavnosti na terenu in vse premalo nalog, ki bi zanimale otroke. Obrambni krožki na šolah v občini Bežigrad sicer delujejo. Zaživeli so po zaslugi članov ZRVS in si pridobili več članov. Ugotavljamo pa, da je v obrambnih krožkih manj otrok kot v drugih. To pa pomeni, da otroci niso dovolj zavzeti za tovrstno dejavnost. • Šole in vrtci so precej dobro pripravljeni na obrambo in samozaščito. Hvalevredna je prizadevnost učiteljic in vzgojiteljic, ki so članice organov LO, saj znajo s svojo sposobnostjo vzga- nju za nloge LO. Vemo, da so doslej morale delavske univerze usposabljati odrasle za določene naloge s tega področja. Pokazalo pa se je, da je bolje, če sistem-obrambnega usposabljanja odraslih in mladine zasnujejo in Usposabljanje za prvo pomoč • jati in usmerjati otroke tudi na tem področju. Posamezni obrambni sistemi so dobro izdelani, učitelji dobro organizirani in vsakdo ve za svoje naloge. Še vedno pa so šole premalo povezane s krajevno skupnostjo, zato delo ni povsod usklajeno. Največ so za to krive posamezne krajevne skupnosti, saj morajo prav one zagotoviti šolam in vrtcem nemoteno delovanje v različnih razmerah. Verjetno je krivo tudi to, da so pri načrtovanju sodelovali predvsem referenti za LO v krajevni skupnosti, manj pa drugi občinski organi. Tako delo je preživelo, zato ga je treba drugače zasnovati. Prizadevati si moramo za novo kakovost, izkoreniniti željo po profesionalizmu in dobičkarstvu in vsa ta vprašanja temeljito obravnavati. • Naj povem še to, da je svet za ljudsko obrambo, varnost in družbeno samozaščito pri občini Ljubljana Bežigrad na svoji zadnji seji sklenil, da bo prekinil pogodbo z Delavsko univerzo Cene Štupar o nadaljnjem usposablja- vodijo člani upravnih organov za LO občine. Gre za cel sklop nalog, ki se začno uresničevati že z usposabljanjem v osnovi šoli, to se nadaljuje v srednjih, višjih in visokih šolah, z delom delavca v delovni organizaciji in se konča z upokojitvijo. Tako obsežno področje zahteva natančen pregled usposobljenih in neusposobljenih, načrtovanje usposabljanja in skrb za potreben denar, in ne nazadnje — širok team strokovnjakov za SLO, ki ga lahko dobimo le iz vrst ZRVS, narodne in civilne zaščite ter drugih organizacij. To je hkrati tudi njihova naloga. Dosedanje oblike dela so nas privedle tako daleč, da nalog za potrebe LO in DS ne opravljamo več prostovoljno, temveč samo še za denar. Menim, da moramo ustvariti v naši družbi take možnosti, da bo sistem izobraževanja za potrebe ljudske obrambe deloval tudi takrat, če ne bo denarja- TEA DOMINKO 55 let Učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič Ohranjanje izročila in sodobno glasbeno ustvarjanje — to je osebna izkaznica Učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič. Petje njegovih zavzetih članov zveni doma in na tujem že več kot pol stoletja..Na tej dolgi poti ohranjajo našo pesem s svojo voljo, vztrajnostjo in z veliko ljubeznijo do glasbene kulture. Zvrstili so se rodovi pevcev, bilo je veliko dirigentov in veliko poslušalcev. Zbor je več kot pol stoletja premagoval težave, se veselil zmag in kljuboval oviram — s pesmijo. Bogatil je življenje ljudi doma, na tujem opogumljal zdomce, vse nas pa navdušuje tudi danes. Na njegovi poti se je zvrstilo veliko nastopov, koncertov in gostovanj, prejemal je priznanja in nagrade. V zborovskih vrstah se oblikujejo učitelji glasbene vzgoje in zborovodje osnovnih, glasbenih in srednjih šol in pevovodje. Zbor je ob njegovi 45-letnici odlikoval tovariš Tito z redom zaslug za narod s srebrnimi žarki, prejel pa je tudi Gallusovo plaketo in Žagarjevo nagrado. Zdaj praznuje UPZ Emil Adamič 55-letnico bogatega in uspešnega dela. Ob jubileju mu želimo, da bi še dolgo opravljal svoje kulturno poslanstvo in mu prisrčno čestitamo! Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič bo pod vodstvom dirigenta Branka Rajštra priredil svoj jubilejni koncert letošnjega 23. marca v Cankarjevem domu v Ljubljani. sl I 1 OBIŠČITE VI. MEDNARODNO RAZSTAVO UČIL IN ŠOLSKE OPREME, KI BO OD 23. DO 27. FEBRUARJA NA GOSPODARSKEM RAZSTAVIŠČU V LJUBLJANI. Razstavo organizirata Zavod SR Slovenije za šolstvo in Gospodarsko razstavišče. ii. Razstava bo seznanila pedagoške delavce in javnost z vlogo in pomenom ter razvojem sodobne izobraževalne tehnologije, ki postaja pomemben dejavnik modernizacije celotnega vzgojno-izobraževalnega dela. Razstavo bodo spremljala posvetovanja o didaktično-metodičnih vidikih vzgojno-izobraževalnega dela v specializiranih učilnicah, demonstracije uporabe učnih sredstev in razstava projektov vrtcev, šol in domov za učence. Vse informacije dobite na Gospodarskem razstavišču, Titova 50, telefon 310-930 (061) telex 31127 gr yu RAMO POSLOVNA SKUPNOST RAZVOJ MOZIRJE Cenjene obiskovalce obveščamo, da bomo na 6. mednarodni razstavi učil in šolske opreme, ki bo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani od 23. do 27. februarja 1981, razstavljali v Hali B naš najnovejši izdelek: Modeli in zgradba materije za pouk kemije. Obveščenost o reformi So prosvetni delavci dovolj seznanjeni s spremembami? Na sestankih, namenjenih pripravam za uvajanje usmerjenega . izobraževanja, se zadnje čase vse pogosteje sliši tudi vprašanje: Aliso učitelji dovolj seznanjeniz novostmi in spremembami, z razlogi zanje, s pričakovanji in cilji? Aliso razlage sprememb, ki jih dajejo staršem in učencem, vselej pravilne in dovolj spodbudne? Razpravljale! navajajo pri tem posamične primere, ko dobivajo napačne razlage in polresnice, ki vnašajo v javno mnenje negotovost in nezaupanje v reformo. Odgovornosti za nezadostno obveščenost prosvetnih delavcev ne moremo kar tako naprtiti strokovnim dejavnikom zunaj šol, pa čeprav bi le-ti lahko več storili za poglobljeno pripravo prosvetnih delavcev na reformo. V letošnjih podaljšanih zimskih počitnicah bi lahko zagotovo ponudili učiteljev več, kot smo, če bi bili odgovorni to pravočasno načrtovali. V razvitih samoupravnih družbenih odnosih so tudi delavci vzgoje in izobraževanja prvi odgovorni za svoje lastno izpopolnjevanje in dopolnilno izobraževanje, ki izhaja iz novih potreb dela. Program izobraževanja in izpopolnjevanja delavcev, v njem pa tudi seznam prednostnih tem, je nujen del letnega delovnega načrta vsake vzgojno-izobraževalne in druge organizacije združenega dela. Učiteljski zbor bi moral imeti pri načrtovanju tega izobraževanja zelo pomembno besedo. Ravnatelj šole je tudi po sedanjih predpisih neposredno odgovoren za stalno izpopolnjevanje pedagoških delavcev na šoli. To velja tudi za vodstva delavskih univerz in izobraževalnih centrov v OZD pa tudi za domove učencev. Skrb za zadostno obveščenost o novostih v stroki in na celotnem vzgojno-izobraževalnem področju postaja dandanes tudi ^ osebna odgovornost vsakega prosvetnega delavca. Marsikdaj si je mogoče pomagati tudi s sa-moizobraževanjem, če imamo v ta namen pripravljeno gradivo. Tarnanje, da je premalo strokovnega izpopolnjevanja, je torej samo delno utemeljeno, če nismo izrabili možnosti, ki smo jih imeli na voljo za samoizobra-ževanje. Kaj je in kaj bo še na voljo za obveščanje prosvetnih delavcev o usmerjenem izobraževanju? Pri Delavski univerzi v Ljubljani je še v zalogi knjižica Usmerjeno izobraževanje, v kateri so predstavljene glavne spremembe in novosti, ki jih prinaša usmerjeno izobraževanje. Knjižica je uporabna kot študijsko gradivo za samoizobraže vanje in za študijske sestanke, kijih primerjamo v posameznih vzgojno-izobraževalnih organizacijah. Čez mesec ali dva bodo sprejeti vzgojno-izobraževalni programi srednjega usmerjenega izobraževanja. Posebne izobraževalne skupnosti bodo zagotovo poskrbele, da bodo srednje šole dobile programe, ki jih bodo izvajale, takoj ko bodo sprejeti. Pripravlja pa se tudi nova knjižica, ki naj bi staršem, učencem in učiteljem prikazala zasnovo usmerjenega izobraževanja in jim dala pregled nad programi, usmeritvami in smermi ter nad pogoji vpisa v prve letnike. V Prosvetnem delavcu so prispevki o usmerjenem izobraževanju dovolj pogosti in tudi strokovno razčlenjeni. Bralcem so na voljo tudi gradiva Republiškega, komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in gradiva posebnih izobraževalnih skupnosti. Skrb in odgovornost za ustrezno obveščenost učiteljev se kaže v tem, da vedno več osnovnih in tudi srednjih šol naroča naše glasilo za vse svoje strokovne delavce. Zadnje čase imamo precej več naročnikov tudi med delavci visokošolskih delovnih organizacij, delavskih univerz, izobraževalnih centrov in domov učencev. Ob tem se % pokažejo v čudni luči tiste posamezne srednje šole, na katerih je • zelo malo naročnikov ali pa so ti celo izjeme. Je to hkrati merilo odgovornosti vodstva in kolektiva za svoje strokovno izpopolnjevanje? V skrbi za dobro in vsestransko obveščenost o reformnih spremembah odpiramo še eno možnost: kadar boste na študijskih sestankih v vaših organizacijah ali pa pri samoizobraževanju naleteli na vprašanja, na katera želite strokoven odgovor, nam jih pošljite. Uredništvo Prosvetnega delavca bo poskrbelo, da boste odgovore kmalu prejeli. Delavska enotnost v Ljubljani obvešča vodstva šol, delavskih univerz in drugih vzgojno-izobraževalnih organizacij ter učitelje in vzgojitelje, da ima še na zalogi aktualno knjižico Usmerjeno izobraževanje Obvestilo HRVAŠKA Andrej Grošelj: Maketa za velik kip, les, 1980 Temeljne značilnosti in novosti Knjižico je napisal Jože Valentinčič, recenzirala pa sta jo Marjan Jelen in Jože Miklavc. Knjižica je potrebna vsem prosvetnim delavcem, posebno učiteljem osnovnih in srednjih šol ter vodjem izobraževanja in inštruktorjem v OZD, ki bodo sodelovali pri izvajanju novih programov. Vsebuje tudi temeljne informacije o tem, kako bo organizirano izobraževanje po osnovni šoli, to pa zanima posebno starše in učence, ki se odločajo za poklic. Knjižica stane 20 dinarjev.. Naročila pošljite na naslov: Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4. Komisija za delovna razmeija OSNOVNE ŠOLE VALENTINA VODNIKA, LJUBLJANA, ADAMIČEVA 16 razpisuje za nedoločen čas dela in naloge — PEDADOGA, P, s petletnimi delovnimi izkušnjami v v^ojnoi-zobraževalnem delu v osnovni šoli. Prijave in dokazila o strpkovnosti in kratek življenjepis z navedbo dosedanjih zaposlitev pošljite v 15 dneh po objavi razpisa Osnovni šoli Valentina Vodnika, 61000 Ljubljana, Adamičeva 16. Kandidate bomo obvestili o izbiri v 20 dneh od dneva poteka roka za prijavo. Nov program splošne vzgoje in izobraževanj VODSTVOM VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNIH ORGANIZACIJ Naročila novih pravilnikov V eni izmed prihodnjih številk našega glasila bomo v Objavah Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo izdali pravilnike, ki dopolnjujejo zakon o usmerjenem izobraževanju. Med njimi je tudi PRAVILNIK O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU ZNANJA V USMERJENEM IZOBRAŽEVANJU, ki ga bo potreboval vsak učitelj v srednjem, višjem in visokem izobraževanju. Vodstva srednjihšolin visokošolskih delovnih organizacij prosimo, da čimprej, najkasneje pa do 15.2.1981 naročijo potrebno število dodatnih izvodov našega časopisa, da bomo lahko zagotovili ustrezno naklado. Cena izvoda bo v prednaročilu predvidoma 10 dinarjev. UREDNIŠTVO VSAKEMU, KI IZOBRAŽUJE IN VZGAJA, PROSVETNEGA DELAVCA! HVALA VSEM, KI SPREMLJATE NAŠE DELO IN ŠIRITE SVOJE GLASILO MED BRALCE! Pravkar mineva leto dni, odkar je začel na Hrvaškem veljati zakon o vzgoji in osnovnem izobraževanju. Zakon se že uresničuje, prav te dni pa je bilo opravljeno zelo zahtevno in obsežno delo: izdelani so bili predlogi novih predmetnikov in učnih načrtov za osnovno in splošno vzgojo in izobraževanje. O teh bo v prihodnjih mesecih potekala javna razprava. Okrog tristo znanih pedagogov in strokovnjakov raznih področij je dve leti pripravljalo predloge predmetnikov in učnih načrtov, in sicer sočasno za predšolsko vzgojo, osnovno izobraževanje in skupne temelje usmerjenega izobraževanja. Pripravljeni programi obsegajo šest vzgojno-izobraževalnih področij: jezikovno in umetnostno; naravoslovno-matema-tično; družbeno, delovno-teh-nično; telesno-zdravstveno in splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Na vsakem področju so vsebine razporejene v štiri vrste programov: programska jedra, izbirni programi, fakultativni programi in programske osnove za dejavnosti prostega časa. Ob izdelavi teh reformnih programov so si prizadevali zagotoviti sodobno pedagoško in družbeno učinkovito raven splošnega izobraževanja in ustrezno raven splošne kulture za vse mlade rodove. Doseči žele, da bi učenci laže in hitreje obvladali vzgojno-izobraževalne programe poklicne strokovne usmeritve in nadalje permanentno izobraževanje in samoizobraževanje, saj se splošno izobraževanje ne konča s skupnimi osnovami, temveč se nadaljuje tudi v usmerjenem izobraževanju. Na vseh vzgojno-izobraževalnih področjih so si sestavljale! prizadevali odpraviti slabosti dosedanje šole in njenih programov. Povezovanje, osredotočenje in soodvisnost vzgojno-izobraževalnih vsebin so bistvene značilnosti novih pro- ČLANE SAMOPOMOČI obveščamo, da je članarina za leto 1981 200 din, posmrtnina .pa 5.000 din. Naš bančni račun je 50100-678-45314, Samopomoč prosvetnih in znanstvenih delavcev, Ljubljana, Gosposka ul. 3. Telefon 23432. gramov. K temu bodo pripon^ gla tudi načela linearno-spifa nega programiranja, ki zagota' Ijajo, da se ne bodo ponavlja* iste vsebine. Osnovno in sploš,,l! izobraževanje naj bi bilo v hodnosti bolj racionalno, ^ nomično, učinkovito in funkci°1 nalno. J Dosledno so upoštevana tua načela nazornosti pouka in po|f tehnične vzgoje. . Lahko rečemo, da so no* program^ velik korak v dosle"-nem uresničevanju reforflj® vzgoje in izobraževanja in ‘j. bodo zato prav gotovo zbud11 veliko zanimanje med prosvc1 nimi delavci in v širši javnosti, * je zelo zavzeta za sodobne)*1 vzgojo in izobraževanje. Javna razprava se šele zac£' nja. Njeni organizatorji so zag° to vili vsaki šoli in vrtcu kompl6 desetih knjig novih programe' pričakujejo pa tudi, da bodo ucf telji, šole in vrtci sami kupili v£' liko knjig in o njih organizira kakovostno razpravo. Prosvetni svet je dodal pre1 logu programa tudi napotke javno razpravo in pobude za r£' šitev najpomembnejših vpri šanj, o katerih se je treba javfl£ strokovno in družbeno opredel1, ti. Strokovne aktive, učitelj^ svete, strokovna združenja, si"' dikalne organizacije, samo£ pravne interesne skupnosti druge dejavnike v vzgoji osnovnem ter usmerjenem iz? braževanju čaka v prihodnj>l mesecih obilo dela. So pred v£' liko odgovornostjo: s svoji"1 mnenji in predlogi morajo zag"’ loviti, da bodo sprejeti čimbolj kakovostni programi, po kateri se bodo vzgajali in izobraževal mladi rodovi. Upravičeno je torej pričah vanje, da bodo v razpravi za1' žeto sodelovali vsi prosvetni de' lavci, njihove organizacije združenja, saj jim prav gotovo" vseeno, kako bodo delali v p" hodnje. DORDE DURIČ Obvestilo Da bo dovolj krvi, tega nenadomestljivega zdravila, ki ga ne mof1 izdelati nobena tovarna, vabi Rdeči križ Slovenije vse občane in d£' lovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. P"1' jave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizaciji pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo. Darujte kri, dokler ste zdravi. Dajanje krvi je dokaz človečnosti zato tudi eno izmed meril naše solidarnosti do sebe in drugih. FEBRUAR 1981 LJUBLJANA-BEŽIGRAD LJUBLJANA-CENTER LJUBLJANA-M-POLJE LJUBLJANA-ŠIŠKA LJUBLJANA-VIČ-RUDNIK 17., 26. 11., 18., 23., 27 14., 24. 12., 13., 25. 10., 19., 20. RDEČI KRIŽ SLOVENIŠ Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Milanka Dragar, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. Uredniški odbor Prosvetnega delavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zupanc. Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 200 din za posameznike, 350 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 10 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej?, točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). SPOŠTOVANI, morda je med vašimi sodelavci kdo, ki še ni naročen na Prosvetnd! delavca. Ponudite mu našo naročilnico — naj jo izpolni in pošlje ' ovojnici na naš naslov. NAROČILNICA Prosvetni delavec, 61104 Ljubljana, p. predal 21 Naročam se na Prosvetnega delavca in prosim, da mi ga pošiljate naslov: Ime in priimek:.................................... Naslov:............................................ Naročnino bom poravnal-a po prejemu položnice. Datum: ............. Podpis ....................... Komisija za delovna razmer ja Osnovne šole Postojna razpisuje d^11 in naloge: — učitelja gospodinjskega pouka in vodjo šolske prehrane za nedol"' čen čas, PRU — učitelja hiofogije in kemije za določen čas (nadomeščanje delavk"' ki bo na porodniškem dopustu), PRU ali P Vlogo z dokazili o strokovnosti spre jema komisija v 15 dneh po oh jaVi razpisa.