' ju / \*\ fr
t- o
S1 C














IGO GRUDEN
PRIMORSKE PESMI
MCMXX
ZALOŽILA IN IZDALA ZVEZNA TISKARNA V LJUBLJANI
225
821.163.6-1
019520083

GLAS OD DOMA
«
Ivaj bi nam pel o ljubavi, poet? ftli ne vidiš v teh srcih gorja, v mrkih pogledih prikritih solzš, v srdu in gnevu ne slišiš tožba, da o ljubavi nam poješ, poet?
Kar je v Primorju zdaj fantov, deklet, kar je po Krasu še mčž in ženi, v Istri in Brdih sinov in hčerd, z gnevom zalili so rob si srca — pa bi jim pel o ljubavi, poet?
Kdo v Svetem Križu ti bil je, poet, kdo v Nabrežini ti bil je doma?
Mati in oče, petero sestra, ž njimi ves narod na križ zdaj pripet — nimaš ni ene besede, poet?
Poj o sovraštvu in uporu, poet!
Dvigni za nas našo uklenjeno pest, v pesem iztisni vso našo bolest, krikni za nas med vetrove čez svet, zna naj ves svet, da tvoj rod je proklet, poet, poet . . .

Pomladni veter.
V	duši tihi, sveti mir, zunaj veter vre od juga; ulica šumi kot struga,
v okno pljuska ves večer.
Kaj prinašaš, veter blodni, mi od daljnih krajev južnih? Glas piščalk se zdiš mi tužnih daleč, daleč v zemlji rodni.
V	cvetju breg pod Nabrežino, cvetje v Brdih in Vipavi — to-li tvoji so pozdravi,
moj spomin na domovino?
Zlato sonce po vsem morju, v zlatem soncu bela jadra dol do Pulja, Reke, Zadra — to si videl ti v Primorju?
Kaj prinašaš, veter blodni, mi od daljnih krajev južnih? Glas piščalk se zdiš mi tužnih daleč, daleč v zemlji rodni.
Cvetja ni pod Nabrežino, ni v Vipavi, ni ga v Brdih : tam v pesteh koščeno-trdih narod stiska bolečino.
Narod lastno zemljo kolne, težki glas iz Istre čujem; kako dolgo še? — vprašujem si v brezupu misli bolne . . .
Ah, odgovora nikjer — samo veter vre od juga; ulica šumi kot struga, v okno pljuska ves večer.
Domotožje.
Ko da bi v sanjah šel skozi pomlad, bredem v omotici skozi vonjave; misli od vonja vse mehke, sanjave tiho se predejo v sončne daljave, zlat mi v oblake že zidajo grad.
Dvigne se ptič iznad polj, iznad trat, v sončnih valeh si otresa peroti; z roko oči si zasenčim na poti, iščem s pogledom ga v sinji samoti, ki v koprnenju mi drug je in brat.
Kriknil je ptič preko trat, preko polj, padel kot kamen v megleno obzorje. Ruši nad Krasom se, pada v Primorje, grad moj z oblaki pogreza se v morje bliže, moj dom, zdaj si bolj mi in bolj
Pod Šempolajem.
Zehtč sopara dviga se nad školje — sam6 skržakov monotoni glasi od vsepoV-Sod ^se trgajo počasi, ^ kot suhi listi plavajo čez polje.
Na koncu njive legel v senco vol je; ob njem počiva kmet, zavzdihne včasi . . . že poldne odzvonilo je na vasi — utrujen svet in duša je brez volje.
Še muren spi; ne oglasi se ptica; kobilice vzduh strižejo po travi ...
Od Šempolaja dol hiti kmetica,
z bariglo v roki, z jerbasom na glavi gre bosa čez vrzčl — in topla v lica zakliče vsa zasopla po daljavi.
Pri Mohorinkinih.
:e — bajni čar kraškega doma:
dve buči v zglavniku; klopi ob steni; na njih možjš z rokami med koleni, nad molkom dremlje stara mati hroma.
Izpod žerjavice puhti aroma, v nji skrit krompir pod tlečimi poleni; na stolu fovč in hleb ogromen rženi — molčč iz roke v roko buča roma.
Čez okno rdeča, rožnata zavesa; deklč odstrč jo — in oči sanjave strmijo v noč, kjer burja drevje stresa.
Le stari oče trd in svoje glave, rokč nad ognjem, mrkega očesa, sam zase prede misli godrnjave.
V nabrežinskih kamnolomih.
(uj — pesem Kalabreža, in Furlana zveni iz kamna, poje trepetaje . . . prisluhnil sem — o, kriknil bi najraje od Nabrežine daleč do Sesljana.
Bolj od skržakov suha in ožgana telesa so, kar v soncu se jih maje: sto rok se krči, dviga na vse kraje, oči so mrke, lica razorana.
Na glavi belo kapo iz papirja, pod njo pa misli žalostne in mračne, razpet in golorok ves teden terja
iz kamna kruha za otroke lačne; v soboto le, ko stopi do oštirja, mu v vinu utonejo skrbi oblačne.
V Istri.
VVb hiši trta se po zidu vije, pod okni se čez latnik tiho plete; pred hišo oleander živo cvete, poldansko sonce s strehe čSzenj lije.
Najtišje sapice od morja ni je, piščali vzdih čez njive gre razgrete, samoten ptič leti iz tišine svete, perot mu ob perot narahlo bije.
Z nebd na zemljo, iz zemlje do nčba preliva se žehteči tok vročine, in jambori — kot prišli bi s pogreba —
strmijo in molčijo iz daljine: le včasi z morja plašni krik galeba počasi zdrkne skozi molk tišine . . .
V bregu pod Nabrežino.
Od morja breg visoko gor do Krasa v terasah vzpenja se, v strmine boči, prepeva v jutro, sanja v tihi noči, v poldnevu tih, brez diha in brez glasa.
Vinčgradi — terasa in terasa . . . vsevprek razpalo jih zidovje loči; na stezi ribič komaj se razloči, ki stopa v breg upognjen k tlom do pasa.
Od težke butare drvi in rožja visoko v bregu ribič si oddahne: zamisli se v skrivnostni sen okrožja,
v skrivnost morja, ki v večnem ritmu plahne, vzravna visok se — in v svetovja božja kot ptič se duh pod sonce mu razmahne.
Na Krasu.
1.
Kraško polje s kamenjem ogrSjeno, suho, razpaljeno, nikdar pomlajeno, v pretesnih dolinicah se razprostira: na njem pšenica brez dežja umira, vene ajda in trta sahne, še vetra ni, da skoznjo dahne.
Zdravi možje in starci še čvrsti, žene, dekleta in starke — po vrsti srčnd te borne lehe gojijo . . . in voli furlanski se v soncu kadijo, fantič jih z beko in s klici priganja, stopa po razoru, žvižga in sanja.
Kraške vasice z zvonikom na sredi, znanke ste mi v pomanjkanju, bedi: pohlevne hišice, s skrlami krite, na podu glavice spletene v kite, po oknih nagelj, zelen rožmarin fantom v Ameriki cvete v spomin. —
In rekli so mi, da hodil si tod, a jaz vse zaman sem ped za ped iskal tvojo božjo sled —
o Gospod!
2.
Vzduh teždk je in vse polje dežja čaka;
skozi razor mračne volje kmet koraka.
Lice bolj od žejne zemlje je razrito,
od skrbi, ki kri izžemlje, vse izpito.
V polju bilka se ne gane, ptič molči;
skozi dalje nepoznane blisk leti.
Na razgrete njive v polje lega mrak:
kamorkoli, sam, brez volje gre korak.
Tramontana.
V/d Gradeža je pala tramontana — visoko vali brizgajo čez krove; nebo je črno, med bliski grom rjove . . in tako daleč je še do pristana.
„Pomagaj nam, Marija iz Brbana!" ko ribič vse preklel je, k nji mu plove pogled in vzdih, da reši jih pod krove domačih hiš od Barkovlj do Sesijana.
Neurje jenja; morje se poleže; ne najde ribič svesle, ne krmila, na jambor spleza, da vrvi poveže.
In ko čez Kras, kjer toča vse pobila, v Vipavo se spustč neurne mreže, smehljaje Furlanija dvigne krila , . .
Slika z Rdrije.
Sobote večer . . .
vsenaokrog tihota in mir,
vsenaokrog nobenega glasa;
od časa do časa
zakraka vran visoko nad mano,
zapljuska val globoko pod mano
in v megli galeb zahrešči.
Nobenega čolna na morju več ni, nobeno jadro v vetru ne šumi, nobeno veslo ob vale ne bije: počasi ribiči v breg gredč, počasi z glavo povešeno in težka bol z obrazov jim sije.
Ko da so se v barki pod krovom rodili, ves božji teden na morju so bili, v viharju in dežju in blisku in gromu odtrgani ženi, otrokom in domu, so bočili prsi in roke si. žulili, ko so vetrovi krog jamborov tulili — podnevi, ponoči, od zore do mraka, ponoči, podnevi, od mraka do dne.
Zdaj žena jih čaka . . . pred bajto visoko v bregu si je oči zasenčila z roko: vsa tiha in bleda kot kip nepremična stoji in gleda in gleda . . .
Krog nje se otroci polnagi tiščijo boječe kot mali piščanci, z rokami se je za krilo držijo in zrejo doli po klanci:
tam vidijo sklonjene glave, izmučene, suhe postave, in slutijo usodo, ki jih še čaka, kako počasi proti njim koraka . . .
^ .E
Božja pot v Barbano.
1.
rog ust je stari Babič zožil roki v breg zaklical med borovce črne; ko noč v odmev za klicem klic mu vrne, spet zleze v gube pod klobuk široki.
Brlenje sveč med bori, mehki zvoki, vmes smeh — kot pele strune bi srebrne, če kdo spotakne se, lovi, prevrne, in mu barigla gre čez breg visoki.
V Barbano vsi, k Mariji v svete kraje, za za rod trte molit, žetev ajde, in da ljubezen se jim ne omaje.
Že stari Babič stopil je z malajde, po produ kliče, išče godrnjaje, prekolne vnuke, ko jih speče najde
2.
P o pravi poti vozi nas, Marija . . pojo dekleta, žene — litanije, med prsti starkam roženkranc se vije, in noč je tiha, mehka, polna sija.
Ves v lučih Trst krog morja se ovija, medlo nad Istro pozni mesec sije; pol Krasa v barki se na prsi bije — po pravi poti vozi jih, Marija!
Pet ribičev molče se v vesla upira, zaspano z jambora laterna sveti; pod krov je ušla deklina marsiktera,
za njimi fantje od noči razvneti: nihčč na slanih mrežah ne izbira, po dva in dva ležijo že objeti.
3.
Devinčani, Križani, istrijani in kar jih je na naši še obali, iz vseh vasi so verni priveslali,
Čožoti ž njimi, Brici in Furlani.
Zdaj na otoku vdani in skesani pod žgočim soncem, ki jim v duše pali. kar jih ne nosijo procesje vali, kot trsti upognjeni klečč ob strani.
Zvonov tenkljanje, rčk povzdigovanje, molitve, v pesmih dahnjene krilatih: Marija po otoku — kakor sanje
gre svetla mimo vseh v nosilih zlatih . . . izza solza pletč se venci nanje Mariji v čast iz vseh teh src bogatih.
4.
P opoldne ... že levant od Istre pada; napeto jadro; jambor ostro škripa; sto sončnih zvezd po svežem morju utripa, v megld ovita daljna stran zapada.
Pod jadrom dremljejo dekleta mlada, valove las v obraz jim veter sipa; pijani fantje spijo . . . hip do hipa iz spanja starke kriknejo iznenada.
Že Prosek vidi se in grad devinski — v port barka reže . .. rezki glas krmarja mre v kriku žensk, smejč se fantje vinski.
Ugasnila bo skoro tiha zarja, že poje kriški zvon ... in nabrežinski zamolklo mu kot v sanjah odgovarja.
Pri Svetem Križu.
Poletni dan nad morjem v soncu sniva, ko da na zlatih bi visčl perotih; visoko v breg nad oljkami ob potih pri koči koča stiska se in skriva.
Na pragu sključen ribič mreže šiva, razveša jih po drogih in po plotih; otroci v srajčkah skriti v mračnih kotih, po hiši curek sonca se preliva.
Odšla je žena v Trst. . . ž njo hčerka mlada ponuja žajbelj, tublje po vsem mesti: pri Svetem Križu šest otrok ji strada.
ni ognja v hiši, nimajo kaj jesti; še sebe, hčerko bi prodala rada, da mogla bi vsaj kruha jim prinesti.
Pod Svetim Križem.
Od Krasa veter je zavel in jadro pisano napel v sen tihega večera; je jadro lepo pisano, na njem srce narisano in upanje in vera.
V zapadu rob neba bledi in prva zvezda že gori, v mrak trepeta z azura; nad barko ptič je zahreščal — in daljna istrska obal je medla le kontura.
Nad veslo upognjen, bos, razpet, zajet med tihi, speči svet, pogled uprt v daljave: počasi ribič v mrak vesla, ne vidi morja ne neba in ne noči sanjave . . .
Jutro na morju.
Vso noč tartane vlekli so Čožoti, zaviti v jadra v barki zdaj ležijo, izmučeni od lova trdno spijo, nobeden glas jim v spanju snž ne moti.
Kot v bajki Istra v medli spi tihoti, nad Krasom zvezde bolj in bolj bledijo; že prvi petelini se budijo nekjč tam daleč v jutranji samoti.
Dol od Sesljana tereh ostro piha, odsev zvezda ugaša nad vodami; že prva zarja čez slemena diha,
razniha meglo s sinjimi rokami — in ko z lagun se dvigne dalja tiha, hreščč galčb se od nekod predrami.
Po jutranjem lovu.
P o jutranjem lovu ribiči na krovu mreže šivajo z iglami lesenimi, s prsti jih koščenimi tiho, tiho vbadajo . . .
Daleč v bregu njih domovi
še pokojno snivajo;
sončni vali kot slapovi
preko brega padajo,
blesk od morja
se v obzorja
širi in razgrinja,
v zrak se dviga, v bišsk izginja
ptica sinja . . .
Ribič vanjo se zagleda in zavzdihne; ah, še v srcu mu beseda zdaj utihne.
Po jutranjem lovu ribiči na krovu ob jambore naslonjeni, nad mreže mrko sklonjeni lesene igle vbadajo z obrazom žalostnim in zdi se jim in zdi se jim, da si srce prebadajo.
Jeseni pri morju.
Komaj vidno veter giblje veje oljk in trt orumenelih; sonce se nad morjem trudno smeje kakor starec izza lic uvelih.
V portu mreže ribiči sušijo v samih srajcah, bosi, goloroki, vsi ožgani, trudni, temnooki in s pogledi, ko da govorijo
v njih otroci, žene, starci hromi, starke napol slepe, slutnje, dvomi, boji in brezupi, glad in beda: ko da iz oči smrt sama gleda.
Trudni ptiči, ki so zaostali, vsi izmučeni na prod so pali: težka misel ribiče obšla je, še sami umrli bi najraje.
V bregu.
Visoko v bregu sredi jesenskih trav, ciklamnov in žajblja dišečega, poslušam pesem m dr j a šumečega, bolestno zvenenje sončnih daljav, takt včsel, galčba hreščanje, bežeče race nemirno kričanje, drhtenje oljk in platan in listov na trti:
o duh moj, razpni se čez morsko plan
v gasnoči dan —
še daleč je, daleč do smrti. . .
Jesenski večer.
P reko jesenskega brega diha že prvi gri, gri . .. mrak na vinčgrade lega, plaho pod latniki bega, plaho drhti . . .
Tiho je v bregu, vse mirno — oljke v polsnu šelestč: in skozi zarjo večerno padajo sanje v nemirno moje srce.
Pod Kontoveljem.
P o bregu mrak se vedno više vzpenja, a čez vse morje luč je še razlita: iz barve v barvo dahnjena, prelita, drhteti v tihih valih ne odjenja.
Potihnil dan je — krik in šum življenja, a šum in krik na dnu srca ne spita: nebo in morje skoro se spojita v en sam dihljaj vseh sanj in hrepenenja.
Počasi s Kontovelja zvon odpoje, na hribu vas je že utonila v mraku; v zapadu obviselo le neb6 je
kot zdstor tam visoko v toplem zraku: pogreza breg v najgloblje se pokoje, ne vzdrami več ob mojem se koraku.
Mesec vzhaja .. .
I lad Opčinami — kaj gorž kresovi? Odsev rastočih zubljev tisočeri se dviga, vzpenja, po vsemirju širi, čez pol neba že segajo pasovi.
Pričakovanja v snu drhte valovi, razžuborevajo se v noč zefiri, skrivnostni dihi, tajnostni nemiri, vse zemlje skoznjo poljejo sokovi.
Vsa srca zdaj drhtijo tiho, tiše,
ker noč in čas nad njimi sta obstala,
še daljno morje komaj, komaj diše . . .
Zdaj — čezenj je srebrna cesta pala, in mesec vzhaja, rase vedno više . . -o noč, o človek — kam sta strepetala?
Nabrežinke.
Srečaval sem jih — skoro da so tekle v predolgih krilih, svitek okrog roke, pod pasho žbrinco, za seboj otroke, ki jokajoče so molčč jih vlekle.
Ko v bregu ure so poldanske pekle, plenir na glavi, roke uprte v boke so sople v breg zamišljene in sloke, v odzdrav so komaj ti besedo rekle.
Možje na polju, v bregu, v kamnolomih — bolehajo od časa jim do časa; kričave v svojih tihih, mračnih domih,
se v cerkvi verne sklanjajo do pasa: pomaga sveti Rok jim v stiskah, dvomih, moža jim dal je — sveti Tilih s Krasa.
Trgatev v nabrežinskem bregu.
po Srednjem orglice in vrisk pijani, gor pod Stenami kriki razuzdani — deklč prevrglo skoro je nosača.
Oguljena je rama od brentača, pod jerbasom lasjč so razkuštrani, a smeh v očeh se skriva razigrani — navzgor deklč, navzdol se fant obrača.
Ko prvi murni v mrak se oglasijo, na Vrhu pri vozovih vse se gnete, kriči, preklinja . . . voli le molčijo.
Domž za mizo čar pravljic se plete, a komaj drugo odzvoni Marijo, po skednjih v smehu že ljubezen cvete.
-mehka pesem od Rogača,
Bark ovij e.
lAot bi pred burjo se v zavetje skrile na begu ptice — v bregu bele hiše na paštne, kjer od morja veter diše med trte so in oljke se spustile.
Pred njimi Barkovljanke razgrnile so bele srajce ... v soncu malo više nad latniki po oknih nagelj rdi še — za koga roke so ga tja vsadile?
Mož v plavžih škedenjskih ves dan se trudi, v tržaški luki Žaklje fant prenaša, deklč na Rdečem mostu rože nudi:
iz Barkovlj, kjer moj jezik ne ugaša, M|fc niso grudi,
zajeda v Trst se kri in zemlja naša.
Kriška dekleta.
Razcvele nageljne in tublje bele na tesnih nedrih, ki gorkč kipijo, široka krila Židana šumijo kot grešne misli mimo bi hitele:
Križanke srečam v lica zagorele, kjer ob nedeljah godci se glasijo; do mraka po brjarju se vrtijo, zvečer domov hitijo zakasnele.
Med tednom videl sem jih mreže plesti, ko v kriškem portu stale so čakaje, v rešetih ribe v Nabrežino nesti,
hitel sem ž njimi v Trstu do postaje — a ko sem v noči srečal jih po mesti, takrat nad njimi jokal bi najraje.
Pesem o lepi Vidi.
Lepa Vida, kam te kliče tvoje srce bolno čez morjč in daljne griče hrepenenja polno?
Bela jadra so razpeta, v ognju ves plamti zapad, tvoja lica so razgreta, v srcu tvojem je pomlad.
Vida, morje! — slišiš morje, ki pozdravlja te in vabi? vidiš v soncu vse obzorje? — Pridi, Vida in pozabi . . .
in za morjem — tam pomlad je, Vida, tam pomlad je večna; za obzorjem pa tvoj grad je — v njem bo lepa Vida srečna . .
In zaklicalo je morje in zavabilo obzorje — lepa Vida v dalj je zrla, zrla, hrapenenja mrla.
V spomin
Dori P. z Reke.
Bila si mi kot v vetru tih pozdrav, kot tenkoglas spomin na daljno morje, na breg v terasah, rožnato obzorje, ki vabi, kliče v mehki smeh daljav.
Bila si mi kot v soncu dih sanjav, odsev galčba, ki čez vale orje, odmev iz krajev, kjer ves zšlen bor je, nad prodom oljka, zrak ves poln vonjav.
Odšla si, ah, in vse s teboj odšlo je: pozdrav, spomin in dih, odsev, odmev .. . zdaj v duši žalost je, brez rddosti moj spev.
Le kadar veter od morja pripoje,
se dvigne hrepenenje v blčsk noči —
za njim se zlata cesta čez ves svet spusti . ..
Večerna pesem.
Zarja je v obzorje vstala in vse morje pozlatila; prva senca v breg je pala tiho kakor plašna ptica; v senci njenih kril se skrila s plaho lučko je kresnica: skozi trte in platane sveti tam in se ne gane.
z
II.
Naskok.
Slura, na nož!
Pri možu mož se po kolenih plazi, z lopato koplje, z nohti grebe, izdira rože, puli travo, zariva v zemljo pest in glavo, kot kača po trebuhu lazi:
—	o, kje granata tuli, tuli? — za hip postane
in se oddahne, a zopet vstane, hiti, omahne,
prestrašen buli okrog sebe:
—	o, kje granata tuli, tuli? — in zopet koplje, grebe, puli na sredi polja, sredi rož .. . hura, na nož!
Šrapnel
po zraku teče kakor fant vesel, ki se lovi za stavo; a kakor lačen pes granata se zagrize v travo,
in čudna zmes
prsti,
krvi
in mož
in rčž
kot vodomet
iz črne zemlje brizgne v svet. . . hura, na nož!
— Saj sem vam pisal, da sem zdrav, da mi ne manjka nič, da sem vesel kot v soncu ptič, ki iz goriških žvrgoli planjav . . . in Janezek, če priden boš, dobiš konjička in Anica uhane: naj stane, kar stane — hura, na nož!
Kot reke,
ki se po povodnji razlijejo,
kolone se divje čez polje razvijejo,
razpenijo, vzpoljejo,
ob žične zapreke
že pljuskajo, bijejo,
ljudje kot zblazneli
kričijo in vpijejo,
v zmešnjavi in zmedi morijo in koljejo počez in posredi . . . vmes mine, šrapneli, granate, torpedi, strojnih pušk ropotanje, rohnenje, ječanje, vsa zmes kot potres zdivjanih teles grmi do nebes:
Na nož, na nož! —---------
V zapadu sonce, v soncu grič, in svet pod soncem ves krvav od samih mož, od gorkih rož: saj jim je pisal, da je zdrav, da mu ne manjka nič —
hurd, na nož . . .
Albinu Tomažiču v spomin.
Rojen v Gorici; padel v zračnem boju na Piavi.
1.
Ni dolgo temu, kar so še med nami dovtipi tvoji fantovsko žareli, kar tvoji upi so in sni goreli bolj svetli kot so zarje nad gorami.
Priščl si in nas potrepljal po rami,
pošalil se — potem smo si zapeli
in bili s tabo svatovsko veseli:
saj bil si drag nam, ljub in naš med nami.
Ni dolgo temu . . . večnost zdaj nas loči, in k tebi pot ne vodi več nobena, od srca k srcu most se več ne boči.
V bolestni grozi, strašni, brez imena, zveneča struna sredi pesmi poči: o, smrt je ena, samo ena, ena . . .
2.
Kje zdaj naj te poišče moja tuga, o, kje tvoj grob, da bi se nanj spustila in tiho, verno solzo potočila, ki vredna je prijatelja in druga?
Od severa in vzhoda dol do juga — o, saj ves svet že ena je gomila: kam tvoja se, moj verni drug, je skrila, o, kje naj jo poišče moja tuga?
Med tisoče, ki so ti bratje bili in čakali s teboj miru in dela, v ravnine sončne zemlje so te skrili:
tam misel — kakor ptica nevesela — nad tisoči povesila je krili, med tisoči nad tabo onemela.
Božični večer.
Na graški kliniki 1917.
Moj drug in brat v trpljenju in bridkosti v postčlji tretji — v valu mesečine obrdz bolj bled od mramorne beline, vanj vklesan gnev, porojen iz trpkosti:
tam zunaj noč je polna vseh skrivnosti . . . do naju preko dalj iz domovine napredla tihe, sladke je spomine in sanje, nade vse izza mladosti.
fl slišiš glas zvona, ki v dalji gine in kroži, išče, toži v hrepenenju od Soče do Karpatov, Dnjestra, Drine?
O drug moj, brat v bridkosti in trpljenju, poglej v zenit, še više preko njega — in za vse dni bogat boš vsega, vsega. . .
Elegija.
1.
Kje, jadra, ste, ki v vetru ste šumela, kje, ribiči, v obraze vsi ožgani, vsekrižem raztepčni, v svet pognani, kje, vesla, ki ste v soncu zvonko pela?
Življenja pesem — val moči in dela, ponos svobode, od nikjer teptani, ves sčn daljin, ki jim nikjer meji ni — ko da le kaplja v temo bi spolzela?
Vse tiho v grozi, nemo od bolesti; visoko nad pečino vran le kraka, nikamor kril ne upa si prenesti.
Kaj hoče svet, odkod rešitve čaka? . . . še moj spomin boji se zdaj razcvesti, ko da ob grobu nem stoji in plaka.
2.
O tužna Istra, žalostno Primorje
in Kras nad morjem — vse od bede vpije;
kje, gospodar, si revne domačije,
kam del si plug, da kamen v prst preorje?
Čez vse spustila žalost svoj zastor je od groze, ki po naših dušah rije: tod mati roke proti nebu vije in čtrok nima niti suhe skorje.
Čemu vsa žalost nema, bolni vzdihi, kaj nam bo vzklilo iz solza potokov, da še trpimo bedni, mrki, tihi?
Prelij se, žalost, v pesem zlatih zvokov,
razpnite se, hlepečih zarij dihi,
čez vso to zemljo, preko vseh obokov!
3.
Nagiba dan se, tih večer se bliža . . . enkrat se roj metuljev v mrak je vsulo, za jadrom jadro je iz porta plulo v Devinu, Barkovljah in izpod Križa.
V zapad se sonce zdaj krvavo niža, še hip — in daljno morje bo zasnulo, a trudne vzdihe bo sreč le čulo: že poje zvon visoko dol od Križa.
O, štel sem jadra in sem jih spoznaval in vedel sem, kdo se ob vesla upira, ves z vesli pel sem, z jadri strepetaval.
Kam pogled zdaj še plaho se ozira ? — Zaman obal je daljno obletaval, krvavo dan nad morjem le umira.
4.
Ves sčn mladosti, verno koprnenje prelito zdaj je v solze duše bolne; do vrha misli žalosti so polne, do dna sreč je zbičalo trpljenje.
Kot tone dan — kam plove vse življenje, ki ob čereh nam je razbilo čolne?
O težki čas, ki svet te v solzah kolne, kdaj se preliješ v lepših dni žarenje?
O narod moj po domovini širni, o narod moj po jarkih v daljnih krajih, ti križani v bolesti neizmerni —
glej: tone dan, v poslednjih mre dihljajih, a mi živimo v slutnjah vsi nemirni kot popje, ki se trga v prvih majih.
SO
5.
Že sonce slutim — zarja ga oznanja, in jadro sanjam — v dalji se že sveti, pri veslu veslo skoro zžčne peti, že dalja .dalji v soncu si pozvanja.
Takr&t bo konec groze, vsega klanja, spet sčn vzbrsti in up začnč zoreti, mi vsi, o vsi, spet začnemo živeti, kar zdaj nas plaho upa, bolno sanja.
In vprašali se bomo v tistem hipi: kaj slepi po tej zemlji smo hodili in peli o Matjažu, pravdi, lipi?
Da k novim zarjam vsi bi se zbudili, takrat, o morje, zrasi, vzpolji, skipi — saj zate smo v trpljenju kri prelili.
Tržaškim bratom.
V Trstu, v dneh prevrata 1918.
Olišite jek, moji bratje iz Trsta, jek tisočerih svobode pijanih, slišite jek v svojih srcih teptanih, z gnevom oskrunjenih in otrovanih, v srcih presunjenih z boljo do dna?
Gledamo v duhu vas v svoji bolesti,
Belgrad in Zagreb in bela Ljubljana: mntižice val se razliva po cesti, peni ob hišah se v vrisku in petju, peni po oknih se v pisanem cvetju, ah, in vsa grla kričijo pijana v sever in jug in na vzhod, do zahoda: Bratje, svoboda, svoboda, svoboda 1 . . .
Vstal je Matjaž, o, vstal je naš kralj, v srcih nam vstal je in v dušah naš kralj: v mislih prežarjenih, v čustvih omamljenih k večni pomladi nas sužnjev predramljenih, v krvi, ki pljuska kot val preko dalj v sever in jug in na vzhod, do zahoda: Bratje, svoboda, svoboda, svoboda!
Slišite jek, moji bratje iz Trsta, jek tisočerih svobode pijanih, slišite jek v svojih srcih teptanih, z gnevom oskrunjenih in otrovanih, v srcih presunjenih, z boljo do dna? —
Dol od Logatca tik od Ljubljane črne so vrane
krila ogromna čez svet razprostrle, zarje za njimi za nas so umrle, črne sence so pale čez Kras, črne sence zakrile so nas.
Pa smo v roke si zarili obraz: kje je Matjaž, o, kje je naš kralj?
Ni nas pozdravil, ni prišel med nas, dol od Logatca ni stopil čez Kras . . . kje si, Matjaž, o, kje si, naš kralj?
Bratje, prerokba ni naša zlagana, bratje, poglejmo si v srca teptana: mračna v brezupu, v boli rudeča, v gnevu so črna, v upu goreča, vojska Matjaževa mrko bedeča, vojska Matjaževa kralja še čaka dol od Logatca iz črnega mraka.
Prišel bo dan, ko vojska ta vstane, ne kot vojnikov izmučena vrsta, kakor požar,
ki izvrtinči se, brizgne in plane v zubljih krvavih v drveči vihar — ah, in takrat
šli bomo sami v Ljubljano iskat, v Zagreb in Belgrad si kralja iskžt, moji bratje iz Trsta, bratje iz Trsta . . .
Vizije.
lAot ptič ogromen se je razprostrl temžn oblak nad domovino mojo .. ah, meni žalostno je, da bi umrl, pozabil na bolest in žalost svojo.
Krvavo-medlo sonce dogoreva, za Brdi pada žalostno v zaton;
> ah, meni je, ko da mi v dušo seva — iz dalje slišim števerjanski zvon.
Kolikokrat čez Sočo do Gorice prinašal mi o mraku je pozdrav; tam, kjer so tihe sanjale vasice, kaj mrko zdaj zdihuje iz daljav?
Kot ptič ogromen se je razprostrl teman oblak nad domovino mojo . . . ah, meni žalostno je, da bi umrl, pozabil na bolest in žalost svojo.
Že prve sence legle so čez Kras, a daleč spodaj v blčsku sinje morje, ob njem se smeje mesto, hrib in vas, pokojno v soncu sveti se obzorje.
Kolikokrat sedel sem sam na bregu, v bodočnost sanjal, vanjo veroval, pod mano v cvetju vse — kot v prvem snegu o, kje je zdaj moj sen, moj up ostal?
Kot ptič ogromen se je razprostrl teman oblak nad domovino mojo . .. ah, meni žalostno je, da bi umri, pozabil na bolest in žalost svojo.
Na Doberdob je pala noč . . . nič se ne gane če ptič se vzdrami, sence se zbudijo in izpod zemlje glas zategnjen vstane, utihne spet. . . pokojno mrtvi spijo.
Tam smo prežali v jarkih in se bili, kdor vedel ni, vsaj slutil je — zakaj; kar še nas je, o, kaj smo pridobili?
Na Doberdob bi rajši šli nazaj.
Vem: mnog bo mlad še tam enkržt umrl,
kaj bi mi sužnji vsi z mladostjo svojo?--------
Kot ptič ogromen se je razprostrl temdn oblak nad domovino mojo.
Begunci.
Z Ostrega vrha pod Šempolajem zrasel teman sem visoko do nžba: desna mi roka čez Sočo na Brda je legla, leva čez Kras mi dol do Logatca je segla, hrbet ob Nanos mi bil je oprt.
Z Ostrega vrha pod Šempolajem zrasel teman sem visoko do nčba: samo oči so mi v boli in gnevu gorele, misli brezupne na dnu so jim žalostno tlele, duh moj do smrti bil je potrt.
Daleč pod mano po klancih v strmine šle so procesije ... v tihe doline črne so sence pale od njih: šli so možjš na vseh frontah izmučeni, fantje pod težkimi mislimi sključeni, matere — žene brez solz sredi njih; šla so dekleta, v tujini oskrunjena, roke stiskaje na srca presunjena, šli so otroci, v plenicah že križani, starke so šle in starci ponižani . . . o, te procesije mrke, brez glasa šle so brez križa, brez očenaša
preko grebenov neplodnega Krasa, kjer opustošena, bedna leži zemlja zdaj naša . . .
Eni so daleč iz Gmunda prišli, bogve odkod iz Moravske in Češke, drugi iz Štajerske, Kranjske, Koroške, ogoljufani za zarje nebeške, v srcu še verne besede proroške bdeče pred grozo zasužnjenih dni — šli so brez križa, brez očenaša, kjer opustošena, bedna leži zemlja zdaj naša ...
Z Ostrega vrha na vse strani divje oči sem izbulil,
kriknil med nje — o, strašnč sem zatulil, čez ves Kras dvignil svoj glas, vpil in rjul,
da bi ves svet me trpečega čul:
»Zemlja je naša, o, bodi vam svetal Bratje in sestre, fantje, dekleta in vi možjč — kakor skale na Krasu, in ve ženč, ki še plodne ste v pasu.
ve z nebogljene! slabo dojčniml, v strašnem, prekletem tem času po taboriščih rojenimi: stojte na straži na potu do morja, v dušah hranite nam daljna obzorja! .
Niso me videli niti spoznali, a na kolena vsi bedni so pali, v zemljo zarili rokč in obraz; blaženi v joku so vsi se smehljali in potolaženi poljubovali trdi naš kamen, suhi naš Kras.
flh, in jaz
kaj naj bi dal jim še bednim na pot, kam naj bi beden jih skril pod perot? Z Brd, od Logatca na prsi roke v znamenju križa sem tiho položil, nanje naslonil trpečo glavd, sklonil se zožil — in kot ptič,
ki se zakljuje v lastno telč, padel sem v nič z Ostrega vrha med nj6 pod krvaveče, večerno nebd . . .
Nabrežinskim kamnolomcem.
O kamnolomci iz Nabrežine, kraški ruvarji vi iz Šempolaja, prašni kamnarji iz Svetega Križa, vsi iz Slivnega, Mavhenj, Sesljana — kdaj bom spet videl vas, kdaj bom spet slišal vas?
V dolgih predpasnikih od žakljevine, kape papirnate v mrke oči, trše od kamna so vaše pesti, mišice vaše pod soncem so pele, čez ves Kras šel je vaš glas,
o kamnolomci iz Nabrežine . . . kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Vaši očetje pripognjeni v pasu, kar jih utonilo ni v žganju in vinu, v nečkah na rami grušč so nosili; v vlažnih delavnicah pri Mohorinu vaši otroci so žage močili; v letih mladostnih na slabem že glasu vaša dekleta iskala so dnine, kar je najlepših bilč jih po stasu pala, tonila so v morje tujine —
samo vaš glas pel je čez Kras, o kamnolome! iz Nabrežine . . . kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Silen, ogromen iz vaših je rok rasel čez Sočo solkanski obok; vaše so delo do Trsta vozili kmetje z volmi; čez morje nosili v Kajro, Ameriko ga parobrodi; banke, palače oholi gospodi v Pešti, na Dunaju vi ste gradili, mesta krasili za slavo tujine — divje vam glas šel je čez Kras,
o kamnolomci iz Nabrežine . . . kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Ko po bojiščih v grozotah ste hirali, vaše žene v taboriščih so stradale, hčere so vaše po mestih propadale, vaši otroci okuženi umirali daleč, oj, daleč izven domovine . . . Kdaj bo spet glas pel vam čez Kras, o kamnolomci iz Nabrežine — kaj bo iz vas, o, kaj bo iz vas?
Boste prodali se in zatajili,
v	narodu tujem propali, utonili?
vi	proletarci,
bodete pali kot voli pod udarci mrzlih, nebraiskih pesti ?
O kamnolome! iz Nabrežine, v zemljo domačo trdnb korenine naj se zarasejo vaših moči, globlje in globlje naj misel vam rije: ko iz te zemlje se dvignete močni, zdravi in sočni
nad domačijo, izvčn domačije — narodom tujim ne suženj več, brat vsak od vas vtisne naj lastni pečat v smeli razvoj zgodovine, o kamnolomci iz Nabrežine.
Kriški ribiči.
Sedčl v Hrastičih ž njimi sem, nad Virom, in ko po lovu mreže so koncili, pri njih sem stal zamišljen na obali, v breg stopal ž njimi vččer za veččrom.
Sedčl sem v oštariji med prepirom, ko v zgodbah so drug z drugim tekmovali; iz Trsta vččkrat smo se vkup peljali, o svetem Petru šli v procesji zmerom.
Mikčla, Mento, Draži — in vsi drugi, in starci vi, ki v piščulah po vasi počasi šli kot voli ste pred plugi:
kak6 je z vami? — vprašam se zdaj včasi, in srce stiska se mi v grenki tugi, ko v temi krik se utčpljencev oglasi.
V spominih.
Večer se razpreza čez tiho zemljd, a daleč v obzorju na robu sinjine še zarja gori nad boljd domovine, kot sen moj mladostni visi še nad njo.
In zdi se mi,
da slišim iz dalje morjč šepetati in oljke v polsnu čez ves breg trepetati in ribiče v ritmu zamolklem veslati čez tiho, gasnočo vodo . . . in zdi se mi,
da slišim glasove zamolklega speva tam daleč, kjer jadro samotno še seva pod tiho, večerno neb6 — kot naroda vzdih, ki ugaša v temo . . .
O, ure samotne zdaj meni bijč,
in ko da z življenjem ne utripljejo več
in več nam ne merijo sreč in nesreč,
samotne te ure pojo:
iz tihih prepadov rastoče, bobneče,
še globlje gasnoče, še globlje toneče.
Zbledela bo zarja, usahnila v temo, le sčn moj mladostni na robu sinjine bo seval in bdel nad boljč domovine, ves zlat dogoreval nad našo zemljč . . .
Devin.
1.
Nad morjem tik na meji Furlanije, kjer val za valom se ob skale meče, ko megla z morja se čez Kras razvleče, devinski grad iz dalje nam zasije.
Po zidu se bršljan do stolpa vije, navzdol vse vhode krije v temne ječe; nad stolpom ptič kot misel tih trepeče, na meji vzdih slovenske domačije.
Kdaj to bilč je? — že zbledel spomin je . . . vseh kraških gadov strup vsesal je vase kot bled ciklamen, skrit med ostro brinje.
In ko se črn obup v oblak razrase, stemni nebo, zmrači se mčrje sinje, ob skalah lomi svoje votle glase.
2.
Ko pod večer na produ sem posedal, in grad devinski v zarji stal še vedno, moj sčn čez vas, ki se pod njim neredno pohlevno stiska — tih se je razpredal.
Ko mimo tam veslal sem, kvišku gledal in mislil na to naše ljudstvo bedno, zavzdihnil sem nad svojo zemljo dedno — a komu svojo bol naj bi izpovedal?
Grof nemški je odšel . . . grad — razvaline; šla groza preko nas, šla vojska mimo, trpel moj narod je, zdaj v robstvu gine.
Taljan naj grad le zida 1 — mi molčimo . . . a ko čez Kras nam prvi zubelj sine, na meji Furlanije ga zdrobimo.
PESEM IREDENTISTOV
Mi smo minerji! — zarili smo v rove gnev in obup in vse misli gorjupe; vse svoje sanje in nade in upe skrili pred soncem smo v črne domove . • ■
Hčerke-minerke, minerje-sinove vzeli seboj smo, da rijejo z nami; in kar od nas jih še pride za nami, matere skrile v minerske so rove, da zarodijo — kot gade — jih v jami, da nadojijo jih v gnevu s solzdmi — hčerke-minerke, minerje-sinove.
Dol pod Dalmacijo, Istro, pod Krasom, sončnimi Brdi, vipavsko dolino, gozdom trnovskim in soško kotlino pesem minerjev s preroškim gre glasom, mrko naproti gre svdbodnim časom, mrka prepreza že vso domovino . . .
Čujte nas, bratje, o, dajte nam znak, v Belgradu, Zagrebu, beli Ljubljani, da od Dalmacije daleč gor v Brda dvigne po rovih se narod teptani, da se od isker bolesti in srda ogenj razširi kot blisk na vse kraje,
čujte nas bratje, o, dajte nam znak, v Zagrebu, Belgradu, beli Ljubljani — in že pod Trstom in sončno Gorico, Puljem in Reko in zadnjo vasico svet se zaziblje, ves hkrati zamaje, vse z dinamitom poženemo v zrak —
Ko se razvleče poslednji oblak, zadnji v daljavi poleže se jek, ne več minerji, zidarji svobodni, bomo gradili na zemlji tej rodni, v soncu svobode nov ustvarili vek . . ,
RAZLOŽENI LOKHLIZMI.
Školj — nekoliko večji kamen štrleč iz zemlje Buča — vinska posoda iz gline z ročajem Zglavnik — podstavek iz železa ali medi, na katerega se na ognjišču polagajo polena,
s košarama za buče...................
Fovč — zakrivljen nožič, vinjak.............
Rožje — od trte odrezane mladike . .	.	.
Skrla — skrila, skrl, skrilj................
Tramontana — neurje od zapada, navadno s
točo . ..............................
Svesla — globoka lopata iz celega lesa, s katero se polje voda iz barke.................
Malajda — jadrenica, posebno za lov na sardele
Čožoti — ribiči iz Chiozze.............. 29,
Lšvant — južno-vzhodni veter.................
Port — pristan....................... 30, 36,
Tubelj — tuberoza................. 31,
Tartana — žakljasta mreža....................
Tereh — veter s Krasa........................
Žbrinca — vrbov koš za steljo................
Plenir — jerbas..............................
Sveti Tilih (Elija) — na Krasu patron za ženske, ki so željne moža (Sveti Tilih s Krasa, daj nam moža do pasa . . . Nar. pesem)
Pri Rogaču j jmena vinogradov v nabrežin-
V Srednjem $kem bregu.....................
Pod Stenami J
16
17
17
17
20
21
24
24
27
33
30
59
44
33
33
41
41
41
42
Na Vrhu — ime kraja v nabrežinskem bregu Brentač — lesena posoda kakor golida, samo
da ima luknjo v uhu (Erj.)............42
Pašten — terasa v bregu.....................43
Brjar — plesišče na prostem.................44
Hrastiči — ime kraja v kriškem bregu ... 73 Nad Virom — ime kraja v nabrežinskem bregu 73 Mreže končati — mreže popravljati .... 73 Piščule — staromodne kratke ribiške hlače . 73
VSEBINft.
Glas od doma
7
I.
Pomladni veter...............
Domotožje....................
♦ Pod Šempolajem................
Pri Mohorinkinih.............
V	nabrežinskih kamnolomih .	.
V	Istri ...................
V	bregu pod Nabrežino ....
*	Na Krasu.....................
Tramontana...................
Slika z Adrije...............
Božja pot v Barbano ....
Pri Svetem Križu.............
Pod Svetim Križem............
Jutro na morju................ .
Po jutranjem lovu............
Jeseni pri morju.............
V	bregu....................
Jesenski večer ..............
Pod Kontoveljem..............
Mesec vzhaja.................
Nabrežinke...................
Trgatev v nabrežinskem bregu .
*	Barkovlje...................
Kriška dekleta...............
*	Pesem o lepi Vidi...........
V	spomin ..................
Večerna pesem................
51 54 1
Naskok ................
Albinu Tomažiču v spomin
Božični večer.............
Elegija...................
Tržaškim bratom .... Vizije....................
• Begunci...................
Nabrežinskim kamnolomcem
Kriški ribiči.............
V spominih
4» Devin . . *..............
Pesem iredentistov . . .
Hatisnila Zvezna tiskarna v Ljubljani.