Alojzija Zupan Sosi~ UDK 028.5:821.163.6.09-312.8 Bartol V. 

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta 
alojzija.zupan-sosic@ff.uni-lj.si 

ALAMUT – OB ZGODBI IN PRIPOVEDI 

Bralcu Alamuta omogo~i celovito bralno izku{njo prepletenost u`itkarskega in poglobljenega oz. kriti~
nega branja, kjer je pri prvem branju bralna pozornost usmerjena na zgodbo, pri drugem pa na pripoved. 
Prehajanje med obema vrstama branja (oz. iz ni`je ravni na vi{jo) se u~enci lahko nau~ijo ob pomo~i 
u~iteljev – vzporedno branje Alamuta je v prispevku nakazalo, da je leto{nji maturitetni roman zgodbeno u~inkovit in privla~en, pripovedno pa manj iz~i{~en in delno trivializiran. 

O zgodbi 

Kako se u~inkovito preseliti v fiktivni svet literature in v njem vzdr`evati bralno 
pozornost toliko ~asa, da se razdrobljeni vtisi pove`ejo v celoto? To vpra{anje, ki se 
dotika bralnih spretnosti in navad, je predmet zanimanja {tevilnih strokovnjakov, 
nanj pa ne bi smeli pozabiti tudi pri pouku knji`evnosti. Tako bi se pri na~rtovanju 
srednje{olskega branja morali posvetiti naslednjim u~iteljevim aktivnostim: vzbujanje, vzdr`evanje in usmerjanje bralne pozornosti. Te dejavnosti je najla`je izpeljati ob branju pripovednih del, saj ta ponujajo nekaj, kar budi bralno radovednost tudi 
manj izku{enim bralcem: zgodbo. Zgodba je v Alamutu najprivla~nej{a pripovedna 
prvina, ki jo bom v nadaljevanju posku{ala zasledovati ob vzporednem opazovanju 
pripovedi. Branju Alamuta bom sledila v dveh smereh: z najpogostej{o in najbolj 
obi~ajno usmerjenostjo na zgodbo bom razlo`ila nekaj zna~ilnosti t. i. u`itkarskega 
branja, potem pa predlagala dejavnosti za t. i. poglobljeno oz. kriti~no branje, v 
katerem se bralna pozornost usmeri na pripoved. O Bartolovem romanu bom torej 
razmi{ljala skozi dvoravninski koncept besedila (zgodba–pripoved)1 tako, da bom 
najprej predstavila splo{ne zna~ilnosti zgodbe, nato pa se posvetila dejavnostim za 
usmeritev bralne pozornosti na zgodbo in pripoved. 

Zgodba `e stoletja privla~i poslu{alce in bralce ter odpira vrata v literaturo naj{ir{i 
mno`ici. Pripovedovanje zgodb kot najstarej{a in osrednja zna~ilnost na{e civiliza

1 ^lanek je delna predelava mojih predavanj za u~itelje v okviru seminarjev Novosti in Tematski sklop, 
v oktobru in novembru 2003. 

Jezik in slovstvo, let. 49 (2004), {t. 1 


44 Alojzija Zupan Sosi~ 

cije je vezano na same za~etke socializacije. Zgodba velja za praobliko celotne pripovedne knji`evnosti (Zupan Sosi~ 2003: 22), njena sorazmerna enostavnost pa jo 
pribli`a {ir{emu ob~instvu. Je namre~ neka osnovna struktura, ki se pojavlja vedno, 
kadar uporabljamo jezik kot sredstvo organiziranja dogodkov in iskanja dolo~enega 
smisla, reda in zakonitosti v njih. Priljubljenost zgodbe kot zaokro`enega pripovedovanja je vezana na posebno vrsto percepcije, ki jo naratologi imenujejo narativna 
percepcija. To je na{ prirojeni ob~utek za pripovednost in zgodbo, ki bi ga lahko 
imenovali tudi dar pripovednosti. Pripovedno je na~in na{ega zaznavanja in razumevanja sveta – tudi ko opazujemo stati~ne stvari (npr. sliko, mirujo~i predmet), postavimo opazovano v obrazce ~asa in prostora, oz. iz lastnih opa`anj ne/zavedno sestavimo zgodbo. Raziskovalci pripovedi menijo, da je pripovedno (in zgodbeno) neka 
»globlja struktura«, ~lovekova zmo`nost, vgrajena v na{e mo`gane na podoben 
na~in, kot je zmo`nost za jezik oz. slovnico. Ker nam je spretnost pripovedovanja `e 
prirojena, ~utimo potrebo po njeni krepitvi. Ta potreba je znatno ve~ja v otro{ki in 
mladostni dobi. Paul Auster, ameri{ki pisatelj, jo povzema takole: »Otrokova potreba po zgodbi je tako osnovna kot potreba po hrani.« (Abbott 2003: 3.) 

Tu se nam kar samo zastavlja vpra{anje o smiselnosti posve~anja zgodbi in pripovedi pri pouku, ~e so dijaki `e po naravi zmo`ni pripovedovanja in oblikovanja zgodb. 
Odgovor je popolnoma preprost: ~eprav jim je dar pripovednosti `e prirojen, pa je, 
na `alost, njegova mo~ odvisna od nenehnega izpopolnjevanja. Krepitev in bogatitev pripovedovalnih spretnosti sta tudi tesno povezani z jezikovnimi spretnostmi, 
obe vrsti zmo`nosti (pripovedne in jezikovne) pa tudi z razumevanjem sebe in sveta, 
zato je prav ob~utek za pripovednost odlo~ilen za otrokovo samopodobo. Pripovedna spretnost vpliva na celotno razumevanje – brez pripovednega razumevanja ne 
moremo najti pomena –, saj sta izoblikovanje pomena in pripovedno tesno povezana. Tako znajo pripovedovanja ve{~i srednje{olci izraziti svoje zaznavanje `ivljenja, 
pripovedovanja neve{~i pa se po~utijo negotovo in nesamozavestno, ve~krat (kot 
ostali) pa tudi odklanjajo branje leposlovja. 

Negovati spretnosti pripovedovanja in branja literarnih zgodb je predvsem pomembno v na{i dobi t. i. mehanske reprodukcije, kjer naj bi monopol tehnolo{kih medijev 
zamenjal auro imaginacije (Kearney 1989: 1670). Poleg star{ev lahko proces »zamiranja domi{ljije«2 zavirajo u~itelji s spodbujanjem spoznavnega in ~ustvenega zanimanja za zgodbo. Prvo je vezano na bral~evo predznanje; ~e ta ni~esar ne ve o delu, 
ki ga bere, bo njegovo kognitivno zanimanje majhno (pred branjem lahko motiviramo dijake z drobnimi opombami, nasprotujo~imi se mnenji literarne kritike ali literarne zgodovine in kraj{imi odlomki iz bodo~ega branja). Glavno povezavo pri razumevanju literarnih vlog pa vzpostavlja ~ustvo, ki ureja spoznavno zanimanje za 
zgodbo. Za interpretacijo literarnega dela oz. polnjenje prebranega s pomenom, ki 
poteka od prve prebrane strani naprej, je prav ~ustvo tisto, ki omogo~a vzpostaviti 
zvezo z razli~nimi deli pripovedi. Bralni proces je namre~ zelo dinami~en in obsega 

2 O prednostih zgodb za razvijanje domi{ljije je zgo{~eno razmi{ljal nigerijski romanopisec in pisec kratkih zgodb Ben Okri (1999: 975): »Kot ste morda `e uganili, spoznal sem, da imajo romanopisci in kova~i 
besed manj orodij od ~arovnikov – celo od ~arovnikov odra in ekrana – toda orodja, ki jih premorejo, so 
najbolj demokrati~na, najskrivnostnej{a in najbolj varljiva od vseh. Na voljo imajo ~arobno absurdnost 
abstraktnih znamenj na belem papirju in bral~evo domi{ljijo. To je vse, kar je potrebno.« 


Alamut – ob zgodbi in pripovedi 45 

nenehno oblikovanje, razvijanje, preoblikovanje in nadome{~anje hipotez ob povezovanju razli~nih drobcev besedila v celoto. Bolj teko~e in enostavno poteka branje 
takrat, kadar literarno besedilo »upravlja« zgodba, ki nudi bralni u`itek tudi naivnim 
bralcem. Ta je sestavljen iz dveh vrst u`itkov, o katerih Ben Okri (1999: 979) pi{e 
takole: »V pripovedovanju zgodb sta dva bistvena u`itka. U`itek pripovedovanja, se 
pravi umetni{kega odkritja. In u`itek poslu{anja, se pravi domi{ljijskega poistovetenja. Oba u`itka sta ~arobna in pomembna.« 

Recepcija literarne zgodbe pa je poleg omenjenih pogojev (prirojene dovzetnosti za 
zgodbo ter kognitivne in emocionalne pripravljenosti nanjo) odvisna tudi od samega pripovednega procesa, oz. sestavljenosti (enostavnosti, zapletenosti), inovativnosti in avtorefleksivnosti pripovedi. Ker je bral~eva pozornost obi~ajno usmerjena na 
zgodbo, jo je potrebno pri mladih bralcih usmerjati tudi na pripoved in jim tako 
pomagati opazovati njene mehanizme. @e Shelling se je prito`eval, da bralci prepoznajo razvoj osrednje literarne osebe v razvojnem romanu in tudi razberejo njegov 
vzgojni pomen, ne znajo pa tega prepoznati v vzgojni naravi same romaneskne kompozicije. @e takrat je bilo torej o~itno, da so izobrazbene razlike bralstva odlo~ilne 
za dvoje splo{nih na~inov branja: »potro{ni{ko« usmeritev na delovanje junaka, kjer 
prevladuje u`iva{ko usmerjeno do`ivljanje zgodbenega poteka, ali »estetsko poigravanje« z avtorjevo dejavnostjo oz. kriti~no razumevanje pripovednega procesa posameznega romana (Zupan Sosi~ 2003: 26). 

Branja, kjer na{a pozornost `e vzporedno zaobse`e pripovedne posebnosti, tipi~
nosti, odlike in pomanjkljivosti, se lahko nau~imo. Imenuje se poglobljeno oz. kriti~no branje in nudi {e ve~ bralnih u`itkov kot t. i. u`itkarsko branje, kadar smo nanj 
intelektualno in ~ustveno pripravljeni. Prehajanje iz ni`je na vi{jo raven branja je 
la`je, ~e poznamo razlike med zgodbo in pripovedjo, a se vseskozi zavedamo njune 
soodvisnosti. Razlika med zgodbo in pripovedjo je pravzaprav razlika med dvema 
vrstama ~asa in zaporedja. Zgodba namre~ ni prvotno, resni~no zaporedje dogodkov 
v besedilu, pa~ pa njihov kasnej{i, iz pripovedi preurejeni konstrukt. Zgodba (starej{i izraz fabula) je torej osnovna struktura povezovanja dogodkov v vzro~nem in 
~asovnem zaporedju. V njej se dogajanje zapre znotraj za~etka in konca. Pripoved 
(starej{i izraz si`e, mlaj{i diskurs) pa je, nasprotno od zgodbe, prvotno besedilno 
zaporedje dogodkov, njihova literarna ureditev oz. na~in razporejanja in prepletanja 
motivov, prizorov in dogodkov v dolo~enem pripovednem besedilu. Ozave{~anje 
razmerja med zgodbo in pripovedjo vpliva na razli~nost branja. Literarna besedila 
beremo namre~ na ve~ na~inov, zato obstaja tudi veliko delitev branja. Kadar delimo branje glede na ~asovno razporeditev, poimenujemo prvo branje do`ivljajsko, 
spontano ali intuitivno branje, vsa nadaljnja branja pa analiti~no-ustvarjalno branje 
(ve~ o tej delitvi v ~lanku Zupan Sosi~ 2003: 7–21). Glede na smer bralne pozornosti pa se branje deli na u`itkarsko in poglobljeno oz. kriti~no branje. Pri prvem branju se bralec posveti predvsem zgodbi, pri poglobljenem oz. kriti~nem branju pa je 
njegova bralna pozornost usmerjena na pripoved. Ozave{~anje dveh splo{nih na~inov branja (usmerjanje bralne pozornosti na zgodbo in pripoved) je hkrati `e interpretacija. Vsako branje je namre~ interpretacija; tudi prvo, ~eprav to {e ni dovolj pregledno in strnjeno. Interpretacija vklju~uje nekaj ravni kreativnosti, kjer smo vklju~eni v proces oblikovanja pomena. Pri branju ali poslu{anju pripovedi odvzemamo 


46 Alojzija Zupan Sosi~ 

in dodajamo, i{~emo, zasledujemo in oblikujemo. Tako se nam lahko zazdi, da izgleda interpretacija ~edalje bolj to, kar imenujemo kreacija. Kritik in literarni zgodovinar Harold Bloom je celo trdil, da so vsa velika umetni{ka dela napa~na branja njihovih predhodnikov, prav tako velikih umetni{kih del. 

U`itkarsko branje ponuja najve~ u`itka ve~ini bralcev, saj je la`je in manj poglobljeno – bralec »hlasta« po novih informacijah zgodbenega poteka oz. usode glavnih 
literarnih junakov. Tak{no »potro{ni{ko« branje je branje ni`jega nivoja, zato naj 
branje literarnih besedil obsega tudi branje na vi{jem nivoju, oz. poglobljeno/ kriti~
no branje, ki preusmeri bralno pozornost na sam pripovedni proces tako, da ob ponotranjenju zgodbe bralec opazuje {e naslednje zna~ilnosti: 

– 
ubeseditvene na~ine: pripoved, opis, govor; 
– 
pripovedne tehnike: suspenz, analepso, prolepso, retardacijo, vrzel…; 
– 
perspektivo oz. prefiltriranost zaporedno urejenih dogodkov skozi posebno prizmo (poseben pogled na svet) ter vrsto pripovedovalca in njegovo preoblikovanje; 
– 
razdaljo do pripovedi (humor, ironijo, parodijo…); 
– 
na~ine posredovanja mentalno–~ustvenega procesa literarnih oseb (ali te izra`ajo 
svoje ob~utke, zaznave in misli same ali preko drugih, ali jim bralec lahko »pogleda v glavo«); 
– 
povezavo vseh pripovednih prvin: zgodbe, literarne osebe, pripovedovalca, perspektive in kronotopa; 
– 
jezikovno in oblikovno–stilno podobo: arhaizme, neologizme, zaznamovani besedni red; metafore, primerjave, simbole…; 
– 
samonadzorovanje bralnega procesa: zanimanje za zgodbo, dolo~itev romanesknega razpolo`enja, predvsem pa razlogi za njegove spremembe – s tem je povezano tudi (mo~no ali {ibko) bralno zanimanje in identifikacija z literarnimi osebami. 
Prehajanje branja iz ni`je na vi{jo raven bo la`je ob uspe{ni motivaciji, ki jo vzdr`ujejo razli~ne aktivnosti. Najprej bom predstavila nekaj vpra{anj in nalog za preverjanje razumevanja zgodbe v Alamutu, v nadaljevanju pa tudi predloge za opazovanje pripovedi. Ker se mi zdi natan~no preverjanje rekonstrukcije zgodbe nesmiselno 
in razpr{eno po~etje, usmerjeno le v podatkovnost, predlagam nekaj izhodi{~ za 
poglobljeni razmislek o zgodbi: 

1. Ali te je pri branju zanimalo, kako se bo zgodba kon~ala? Kaj te je {e posebej pritegnilo, vznemirilo, o~aralo, u`alostilo ali vznejevoljilo pri branju? 
2. Povej zgodbo v eni povedi, enem verzu; kot {tirivrsti~nico, recept ali telegram. 
3. Razporedi dogodke po ~asovnem zaporedju in jih komentiraj: samomor Halime, 
umor velikega vezirja, napad (tur{ke) vojske na Alamut, prvi obisk rajskih vrtov. 
4. Pojasni nekaj terminov – lahko tudi v obliki kraj{ih govornih nastopov: sunit, 
suna, {iit, asasin, izmailec, koran, islam, sufizem, imam, kalif, ibn, dai, fedai (za 
pojasnilo glej prosojnico Alamutski slovar~ek). 

Alamut – ob zgodbi in pripovedi 47 

5. Kdaj in zakaj se nisi strinjal z dejanji in razmi{ljanji literarnih oseb? Kako bi v 
podobnih situacijah ravnal sam? 
6. Bartol je bil naklonjen »zgodbarskemu eksperimentu« (Paternu 2003: 171–173). 
Tako je poimenoval zgodbe, zasnovane na nasprotjih, ki u~inkujejo s kontrastnostjo in z intenziteto. Poi{~ite tak{ne zgodbene zna~ilnosti v Alamutu! Ali je 
»zgodbarski eksperiment« prisoten tudi v pravlji~ni zgodbi o Ferhadu in [irin, 
predstavljeni v motivacijskem listu 1 (glej Priloge)? 
7. Omenjeni motivacijski list je primeren tudi kot spodbuda za preizku{anje pripovedne spretnosti – zgodba o nesre~nih orientalskih ljubimcih je s svojo fantasti~nostjo in z intenzivnostjo dovolj mikavna, hkrati pa kratka, tako da se bodo 
u~enci ob pripovedovanju bolj posve~ali njeni dramati~nosti in u~inku na poslu{alce, kar jim bo izmojstrilo retori~ne spretnosti. Prav tako do`iveto lahko u~enci 
tekmujejo tudi v pripovedovanju podobnih zgodb ali zgodb iz Alamuta: npr. 
Apamina zgodba, Sarina zgodba… 
Iz motivacijskega lista Ferhad in [irin3 lahko razberemo pomembno protislovje 
romana: razkorak med resni~nostjo in pravlji~nostjo alamutskega `ivljenja. V njem 
igra najpomembnej{o vlogo Hasan, ki je glede na stopnje zaupanja »bajkam« delil 
ljudi na {tiri skupine. Te so urejene piramidalno, tako da prva skupina zaobse`e 
najve~ predstavnikov, ~etrta, vrhovna skupina, pa le pe{~ico izjemne`ev. Razporeditev ljudi v {tiri skupine je v Alamutu prilagojena {tirim stopnjam prehajanja od 
nevednosti k popolnemu spoznanju, ki se zgledujejo po Platonovem spoznavanju 
lepote in ljubezni v Simpoziju – Bartol je prenesel proces spoznavanja na sprejemanje izmailskega nauka, v katerem je prva faza zna~ilna za ve~ino ljudi, ki so zadovoljni z bajkami. To so nevedne`i, ki tvorijo najobse`nej{o prvo skupino, sre~ni le v 
svetu zapeljevanja z la`mi in izmi{ljijami. Tistim, ki ho~ejo dose~i drugo fazo oz. 
napredovati v drugo skupino, mora u~itelj omajati vero v Koran in islam. Tretjo skupino tvorijo redki posamezniki, ki spoznajo, kako so si pravzaprav vse vere po svoji 
ne/pravilnosti podobne. Samo nekaj izbrancev pa je primernih za posredovanje 
najvi{jega na~ela v ~etrti skupini, ki temelji na zanikovanju vseh naukov in izro~il. 
Ti izjemne`i morajo biti seveda najmo~nej{i in najhrabrej{i, saj morajo po spoznanju najvi{jega na~ela `iveti brez trdnih tal pod nogami in brez sleherne opore. Da je 
Hasan kot predstavnik teh elitnih izjemne`ev v svojem antropolo{kem poskusu 
brezobziren in krut, potrdi njegova razlaga lastnega po~etja, ki ga razume kot testiranje ~love{ke slepote. Njegov solipsizem pa je najbolj viden v blasfemi~nem govoru 

o stvarjenju ~loveka: »splaziti se v delavnico samega Alija, in ker je mo` star in bete`en, prevzeti njegov posel. Pomeriti se v umetnosti z njim, vzeti vnovi~ ilo v roke. 
In potem – zares ustvariti novega ~loveka.« (Bartol 2002: 225.) 
Uspe{nost Hasanove manipulacije s pravlji~nostjo oz. z neresni~nostjo je bila odvisna predvsem od njegove izrabe islamske podobe raja, ki jo je Hasan izkoristil za 
svoje cilje, najbolj pa suro XL: »@ivljenje na tem svetu je samo minljiv u`itek, oni 
svet pa je zares ve~na Hi{a.« Celovitej{a in bolj sklenjena razlaga Hasanove izrabe 

3 Za la`je razumevanje tega motivacijskega lista sem v nadaljevanju razmi{ljala {e o Hasanovi manipulacijski ve{~ini. 


48 Alojzija Zupan Sosi~ 

Korana je povezana z razlago njegovih nihilisti~nih nazorov (ve~ o njih v ~lanku 
Zupan Sosi~ 2003: 11–13). Ker Hasan meni, da la` ni ve~ la`, ~e jo filozofsko podkrepimo, tudi prikrivanje resnice oz. namerno vztrajanje v la`i vzporeja z bo`jim 
dejanjem – Bog je iz usmiljenja do ljudi zakril njihovo bodo~nost in dan njihove 
smrti, kar lahko torej po~ne tudi Hasan. V svetu ni~a je namre~ Hasan spoznal, da 
je edino veljavna in u~inkovita le igra mo~i, v kateri zmagajo samo redki izbranci. 

O pripovedi 

Neizprosen in krut boj za prevlado mo~i je v Alamutu vpet v privla~no zgodbo. Pri 
branju napete zgodbe bralec le redko obra~a svojo pozornost na razli~ne pripovedne postopke, na~ine, tehnike ali prvine; ~e pripoved ne opozarja sama nase, jih 
obi~ajno ozavesti {ele poglobljeno oz. kriti~no branje. Vzporedno branje, usmerjenost bralne pozornosti na zgodbo in pripovedni proces, je odvisno od bralnih (predvsem izobrazbenih) izku{enj. Najbr` so ob prvem branju Alamuta u~enci vsaj ob~utili, ~e ne celo jasno reflektirali, neko podobnost med zgodbo in pripovedjo – nezapletenost oz. ob~asno poprepro{~anje. Ta zna~ilnost je dvoravninski koncept besedila zaznamovala s shemati~nostjo, ki jo manj izku{eni bralci pohvalijo kot la`jo 
berljivost, bolj izku{eni pa jo ob~utijo kot razvle~enost oz. dolgo~asnost pripovedi. 
O njej so se razpisale `e literarne kritike ob prvi izdaji romana (1938), ko so pohvalile Bartolovo nadarjenost za zgodbenost in fantasti~nost, pograjale pa pripovedno 
neiz~i{~enost, kli{ejskost in stilno povr{nost. Boris Paternu (1989: 219) meni, da je 
prav jezikovna podoba romana, poleg politi~nega aktualizma in literarnega hedonizma, vplivala na uspe{no recepcijo romana. Zdi se mu, da je ravno odsotnost osebnega stila postala pri prevajanju v tuj jezik prednost, hkrati pa pogoj bolj mno`i~ne 
branosti oz. priljubljenosti besedila. 

Lastni ustvarjalni proces je reflektiral `e Bartol sam, ko je svojo pripoved imenoval 
samoizpoved, hkrati pa se je po~util sposobnega ustvariti tudi novo prozno obliko. 
Zato kraj{e proze (npr. novele)4 ni nikoli poimenoval z ustaljenimi literarnovednimi 
oznakami, pa~ pa s splo{nimi, npr. literarni zapiski, literarni sestavki (Kralj 1991: 
118–140). @e v kraj{ih pripovedih je Bartol izoblikoval pripovedni na~in, ki bi ga 
tudi v Alamutu lahko imenovali poro~evalski ali esejisti~ni stil. Ta se ne posveti toliko jezikovni izdelanosti, kar vpliva na dolo~ene zna~ilnosti Bartolove pripovedi. 

Izhodi{~u o odsotnosti osebnega stila se pridru`ujem z analizo pripovedne ravni, za 
katero ugotavljam t. i. delno trivializacijo. Bartol je namre~ posvetil ve~ pozornosti 
predstavitvi nenavadnih literarnih oseb, znatno manj pa pripovedni prefinjenosti. 
Zato nas roman {e vedno presene~a s tematsko sve`ino oz. s svojim eksoti~nim 
dogajanjem, vstavljenim v zanimive zgodovinsko-filozofsko-psiholo{ke okvirje. Nihilisti~na perspektiva glavnega literarnega junaka, ki je pogumno pretrgala s takratno t. i. 
idealisti~no metafiziko, danes z odsotnostjo moralnega kompasa ne osuplja ve~ tako 
kot ob prvem izidu; omogo~a pa interpretativno svobodo in razli~nost povezovanja 

4 @anrska oznaka novela (npr. v zbirki Med idilo in grozo, 1988) je kasnej{a, saj je zbirka iz{la {ele po 
pisateljevi smrti. 


Alamut – ob zgodbi in pripovedi 49 

{tevilnih referen~nih jeder. V tem smislu deluje zgodba manj predvidljivo in bolj 
inovativno, pripoved pa ravno obratno. Delno trivializacijo pripovedi bom zasledovala skozi prevladujo~i pripovedni na~in – shematizacijo – in na tak na~in ponudila 
tudi nekaj predlogov za opazovanje trivializacije pri obravnavi (drugih) leposlovnih 
besedil. 

Trivializacija je postopek prena{anja osrednjih dolo~nic trivialne literature5 na netrivialno oz. literarno (kvalitetno) leposlovje. V Alamutu je, kot sem `e omenila, trivializacija najbolj prisotna na pripovedni ravni. Zaobsegla je vse tri ubeseditvene 
na~ine: pripoved, opis in govor. Najbolj trivialni so opisi literarnih oseb, ki postavljajo v ospredje njihovo zunanjost in redundantno ponavljajo podobne (iste) zna~ilnosti s podobnimi (istimi) oznakami. Tako se opis Halime (Bartol 2002: 10–11) v 
opisu Sulejmana (Bartol 2002: 51) podvoji in deluje kot aplikacija oz. zrcalna slika 

– njuno lepoto ponazori celo podobna komparacija, v kateri se njuna rast oz. vi{ina 
vzporeja s cipreso. Oba opisa se med seboj tudi razlikujeta; vendar prav ta razlikovalnost krepi, ne pa zavira shemati~nosti karakterizacije. Sulejman se od svoje hurije, ki jo bo sre~al ob prvem obisku alamutskega raja, razlikuje po ostro izklesanem 
obrazu in orlovskem ponosu, torej po drznosti in pogumu, kar pa so kvalitete dobrega vojaka. Mo{ke in `enske lastnosti so na Alamutu (razen pri dveh glavnih junakih, 
Hasanu in Mirjam) ostro tipizirane, prilagojene njihovim bistvenim vlogam; mo{ki 
so borci, torej lepi in pogumni, `enske pa ljubice, torej lepe in ljubke. Zunanjih 
zna~ilnosti tudi pri ostalih literarnih osebah avtor ni vklju~il v dogodke, tako da je 
podoba literarne osebe rezultat stati~ne imaginacije (Glu{i~ 1991: 108–111), ker ne 
nastaja dinami~no oz. v dialo{kem odnosu z dogajanjem. 
Najmanj kli{ejski so dialogi; stopnja njihove trivializacije je odvisna od spolne in 
dru`bene diferenciranosti. »Mo{ki« pogovori, predvsem vodij, se lotevajo vi{jih tem 
(npr. vojskovanja, vere in bivanja) z bolj izbranimi besedami, »`enski« pa vrtenje v 
krogu banalnosti in manj pomembnih tem (npr. lepoti~enje, pospravljanje in prehranjevanje) zaznamujejo s shemati~nostjo izjav. Ta vsekakor izra`a njihovo intelektualno nemo~ in manj{o stopnjo izobrazbe. Najmanj shemati~ni so dialogi, v katerih nastopa Hasan, saj so prostor predstavitve in potrditve nihilisti~ne filozofije. 
Berejo se kot psevdoznanstveni odlomki, zaznamovani z racionalno prera~unljivostjo filozofskih shem in spekulacij. 

Povr{nost dekli{kih izjav pa vpliva tudi na ~rnobelo karakterizacijo, ki so se ji izognile le osrednje literarne osebe. Zanjo je odlo~ilno ponavljanje informacij,6 besed 

5 Trivialna literatura je zaradi razli~nih (moralnih, sociolo{kih, psiholo{kih, estetskih in literarnih) kriterijev dolo~itve te`je razlo`ljiv pojav. Kot zabavna literatura je prilagojena mno`i~ni recepciji, zato so 
njene osrednje vloge naslednje: zabava, tola`ba, usmerjanje in kompenzacija (Hladnik 1983: 35). Velja 
za ceneno, plehko in literarno manj kvalitetno literaturo, ki jo prepoznamo po oblikovanju umetnega 
»sanjskega« sveta kot nadomestka in bega pred realnostjo, psevdoproblematiki, povr{nosti, shemati~nosti 
(kli{ejskosti) in kopi~enju razli~no mo~nih, a kratkotrajnih dra`ljajev in u~inkov. 
6 Ponavljanje informacij ve~krat podcenjuje bral~evo pozornost in jo utruja/uspava z monotonijo. Tako se 
npr. v dialogu Halime in Sare kar {estkrat ponovi ista misel o prepovedi skrivnostnih pogovorov: »gorje 
ti, ~e me bo{ izdala; gorje nama, ~e bi kdo izvedel, o ~em govoriva; mol~ala bom kot grob; gorje ti, ~e 
me bo{ izdala; toda o njej je {e nevarneje govoriti kot o Mirjam; glej, da se proti nikomur ne izda{, da kaj 
ve{ …« (Bartol 2002: 24–25.) 


50 Alojzija Zupan Sosi~ 

in besednih zvez, izpeljano v pomensko in stilno redundanco. Ta dolo~a celotno 
jezikovno–stilno podobo romana, prepoznavno v poprepro{~enosti, shemati~nosti in 
kli{ejskosti, kjer se je trivializacija polotila celo romanesknega razpolo`enja, ki ga 
uravnava programska veselost (o njej bolj natan~no v motivacijskem listu 2 – 
Kazen). Literarne osebe namre~ zelo hitro menjajo razpolo`enja. Prehodi iz skrajnih negativnih v intenzivno pozitivna ~ustva so nemotivirani, izpeljani s pomo~jo 
naivne idealizacije, zajete v patetiko. Tako npr. Apama ob spoznanju, da bo Hasan 
umoril lastnega sina, na njegovo mesto pa najbr` postavil svojega u~enca, vzklikne: 
»Da, stra{en in dober ~lovek je to!« (Bartol 2002: 457) ter `eli s spojitvijo dveh 
popolnoma nasprotujo~ih se ~ustev povr{no prekriti Hasanovo krutost – Hasan si 
Ibn Tahirja ni izbral za svojega duhovnega sina zaradi o~etovske ljubezni, pa~ pa 
zaradi pragmati~nega na~rta, katerega »dobrota« je zelo vpra{ljiva. Literarne osebe 
tako le kraj{i ~as vztrajajo v negativnem razpolo`enju; pripoved jih hitro popelje v 
(intenzivno) veselje – nemotiviranost tak{nega po~etja izni~i logi~nost in vzro~nost 
pripovedi. 

Patetika in naivna idealizacija poplitvita ~ustvene odzive, ki so v svetu navideznega 
raja zgrajeni iz pomanj{evalnic in prese`nikov. Pomanj{evalnice ozna~ujejo predvsem dekleta, posegajo pa v animalisti~en besednjak ({kr`atek, gazelica, goskica…), s superlativi pa je pisatelj poimenoval ~ustvena razpolo`enja, osebnostne lastnosti in posebnosti rajskih vrtov na Alamutu. Prese`nost dolo~enega razpolo`enja, 
ob~utja ali stanja ozna~ujejo poleg pravih prese`nikov (npr. najmogo~nej{i, najbolj 
di{e~a, najljubkej{a…) in primernikov (npr. razko{nej{i, silnej{e, pametneje…) tudi 
opisna poimenovanja, v katerih je vseobse`nost ne~esa izra`ena z jedrnimi besedami: izredno, vse, ves, kjerkoli, kadarkoli, veliko, ~udovito, povsem… Pretirana uporaba pomanj{evalnic in prese`nikov ter nenehno vzdr`evanje (ve~krat zgolj navideznih) napetosti izoblikujejo izumetni~enost, ki ji je najbolj podlegel »`enski svet« 
Alamuta. V preve~ »posladkani« predstavitvi rajskih vrtov povzro~ata ob~asne 
motnje le Sarina ljubosumnost in Apamino nerganje. A ker sta obe nev{e~nosti hkrati tudi izvor komi~nih in sprostitvenih situacij, sta torej za celotno strukturo raja 
ne{kodljivi in le navidezno nevarni. Pretirano enodimenzionalno podobo `ivljenja 
hurij ustvarjajo tudi pesmi, nastale ob razli~nih prilo`nostih. Delujejo kot stilne vaje, 
saj so pozorne predvsem na oblikovanje rim in posko~nost ritma, druga~e pa so 
sporo~ilno {ibke in popevkarsko izvotljene. Izvotljenost pa je tudi splo{ni pripovedni u~inek, ki spremlja romaneskno pripoved skozi {tevilne odlomke – pre`ene ga 
{ele usmeritev bralne pozornosti na zgodbo oz. njeno dramati~no zasnovo. Ta je v 
Alamutu inovativnej{a in bolj dodelana, kar smo `e spoznali pri (vzporednem) u`itkarskem in kriti~nem branju. 

Alamut lahko beremo na ve~ na~inov – pri branju skozi dvoravninski koncept besedila je bralna pozornost usmerjena najprej na zgodbo, nato pa {e na pripoved. Prvo 
branje se imenuje u`itkarsko branje in ponuja najve~ u`itka ve~ini bralcev, saj je 
la`je in manj poglobljeno; drugo, poglobljeno ali kriti~no branje, pa preusmeri bralno pozornost na sam pripovedni proces, tako da ob ponotranjenju zgodbe bralec 
opazuje pripovedne tipi~nosti, posebnosti, odlike in pomanjkljivosti. Prehajanja 
branja z ni`je na vi{jo raven se bodo u~enci nau~ili, ~e bodo u~itelji ob branju leposlovja (tudi v srednji {oli) znali vzbujati in vzdr`evati bralno pozornost ter jo vzpo


Alamut – ob zgodbi in pripovedi 51 

redno usmerjati v zgodbo in pripoved. Vzporedno branje (pri usmerjenosti bralne 
pozornosti na zgodbo in pripoved) Alamuta je nakazalo, da je leto{nji maturitetni 
roman zgodbeno privla~en, pripovedno pa manj iz~i{~en, saj ozna~uje pripovedni 
proces delna trivializacija, opazna v shematizaciji opisov, dialogov, karakterizacije, 
romanesknega razpolo`enja (programski veselosti) in kli{ejskem besednjaku. 
Izmeni~no preusmerjanje bralne pozornosti od zgodbe k pripovedi pa je dokazalo, 
da {ele prepletanje u`itkarskega in poglobljenega branja nudi bralcu celovito bralno 
izku{njo. 

Literatura 

H. Porter Abbott, 2003: Narrative. Cambridge: University press. 
Drago Bajt, 1984: Bartolov Alamut (spremna beseda). V: Vladimir Bartol: Alamut. Maribor
in Koper: Zalo`ba Obzorja in Lipa. 453–499.
Vladimir Bartol, 2002: Alamut. Ljubljana: Zalo`ba Sanje.
Vladimir Bartol, 1988: Med idilo in grozo. (ur. Drago Bajt). Ljubljana: Knji`evna mladina


Slovenije.
Vladimir Bartol, 2001: Mladost pri svetem Ivanu. Trst: Zalo`ni{tvo tr`a{kega tiska.
Helga Glu{i~, 1991: Literarna oseba kot osrednji pripovedni element v Bartolovi in Zupanovi


prozi. V: Pogledi na Bartola. Ljubljana: Revija Literatura. (Zbirka Novi pristopi). 105–112.
Jeremy Hawthorn, 1997: Studying the novel. London: J. W. Arrowsmith.
Miran Hladnik, 1983: Trivialna literatura. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon, 21)
.
Richard Kearney, 1989: Konec zgodbe. Knji`evnost, {t. 10. 1670–1678.
Taras Kermauner, 1974: Vladimir Bartol – predhodnik dana{nje slovenske moderne literatu


re. V: Vladimir Bartol: Demon in eros. Ljubljana: Mladinska knjiga. 423–445.


Janko Kos, 1991: Te`ave z Bartolom. V: Pogledi na Bartola. Ljubljana: Revija Literatura
(Zbirka Novi pristopi). 9–52.
Bo`a Krakar-Vogel, 2002: Maturitetni esej »po novem«. Sloven{~ina v {oli, 5. 2–13.
Lado Kralj, 1991: Bartol, Mrzel, Grum. V: Pogledi na Bartola. Ljubljana: Revija Literatura


(Zbirka Novi pristopi). 118–140.
Ben Okri, 1999: U`itki pripovedovanja zgodb. Sodobnost, {t. 11. 970–979.
Boris Paternu, 2003: Bartolov humor. V: Vladimir Bartol, Mangialupi in drugi: [tiri izbrane


humoreske. Ljubljana: Sanje. 152–174.
Boris Paternu, 1989: Bartolov roman Alamut. Jezikoslovne in literarnovedne raziskave (ur.


B. Pogorelec). Zbornik referatov. 211–225.
Nerkez Smailagi}, 1990: Leksikon islama. Sarajevo: Svjetlost.
Huston Smith, 1996: Svetovne religije. Maribor: Zalo`ba Obzorja.
Alojzija Zupan Sosi~, 2001: Poti k romanu. Primerjalna knji`evnost 1. 71–83.
Alojzija Zupan Sosi~, 2003: Ali beremo maturitetne romane z u`itkom? Jezik in slovstvo,
{t. 1. 7–21.

52 Alojzija Zupan Sosi~ 

Alojzija Zupan Sosi~, 2003: Zavetje zgodbe. Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. 
Ljubljana: Literarno-umetni{ko dru{tvo Literatura. (Zbirka Novi pristopi). 

Sveto pismo Stare in Nove zaveze, 1997. Ljubljana: Svetopisemska dru`ba Slovenije. 

Priloge 

A MOTIVACIJSKI LISTI 

FERHAD IN [IRIN – motivacijski list 1 

I. Odlomek 
Deklice pa je med vsemi zgodbami najbolj pretresla ona o kiparju Ferhadu in kraljici [irin. 
Pri njej so nehote pomislile na Mirjam in Fatima jim jo je morala ne{tetokrat pripovedovati. 
Vse je globoko ganila in Halima se je vsakokrat utapljala v solzah. Kakor Mirjam je bila tudi 
[irin kristjanka. Njena lepota je bila tako izredna, da so celo cvetke od sramu in zavisti pove{ale svoje glavice, ~e je hodila po travnikih in vrtovih. Postala je `ena najmogo~nej{ega kralja Irana, Kozrova Parvisa. Vse ljudstvo se je uprlo, ko je sli{alo, da jim je krivoverka postala kraljica. Toda kralj jo je tako ljubil, da je uklonil vse sovra`nike. Bil pa ni Kozrov Parvis 
samo silen vladar, bil je tudi dober mo`. Vedel je, kako minljiva je zemeljska lepota. In da bi 
za ve~no ohranil mili obraz in prekrasno telo svoje soproge, je poklical najslavnej{ega kiparja tistega ~asa, Ferhada, da bi jo izklesal v marmor. Ko je tako mladi umetnik dan za dnem 
gledal nebe{ko podobo kraljice, se je nesmrtno zaljubil vanjo. Kjerkoli je bil, karkoli je po~el, 
~ez dan in v snu, povsod ga je spremljal njen rajski obraz. 

Naposled ni mogel ve~ skrivati svoje strasti. Kip in `iva kraljica sta si postajala bolj in bolj 
podobna. Njegovo delo, njegovi pogledi in zvok njegovega glasu, vse je izdajalo vihar v njegovem srcu. To je nekega dne opazil tudi kralj. Divji od ljubosumnosti je potegnil me~, toda 
[irin se je postavila pred kiparja in ga s svojim telesom za{~itila. V zahvalo za njegov umotvor mu je Kozrov Parvis podaril `ivljenje, toda za vedno ga je pregnal v samotno gorovje 
Bizutum. Ferhad je tam od hrepenenja in neute{ene ljubezni zblaznel. V divji bole~ini je 
pograbil za kladivo in dleto in za~el klesati v skalnati hrbet gore ogromno podobo [irin. 
Kakor da stopa bo`anska kraljica `iva iz kopeli, je videti {e dandana{nji ta podoba. Pred njo 
stoji kraljev `rebec [ebdis, silen v svoji mladi mo~i. 

Tedaj je kralj poslal v bizutumske gore sla z la`no novico, da je kraljica [irin umrla. Ferhad 
je ni hotel pre`iveti. V neznosni bole~ini se je vrgel na sekiro, ki mu je razklala prsi na dvoje. 
Rezilo se je pri tem padcu zapi~ilo v zemljo. In glej! Topori{~e, namo~eno s kiparjevo sr~no 
krvjo, je ozelenelo, vzcvetelo in rodilo sad. Ta sad je granatno jabolko, ki je v spomin na 
Ferhadovo smrt preklano, kakor so bile njegove grudi in ki zakrvavi, ~e ga rani{ in odpre{. 
Zato mu {e dandana{nji pravijo Ferhadovo jabolko. 

II. Pogovor 
1. Firduzi (pravo ime Abul Qasim Mansur) je v svoj nacionalni ep [ah-Name (Knjigo kraljev) vklju~il tudi nesre~no ljubezensko zgodbo kiparja Ferhada in kraljice [irin. Primerjajte jo z anti~no zgodbo o Pigmalionu, na{tejte, katera besedila s podobno zgodbo `e poznate in poskusite {e sami napisati podobno (kratko) zgodbo. 
2. Zgodba nesre~nih ljubimcev temelji na ljubezenskem trikotniku, ki se dvakrat pojavi tudi 
v romanu Alamut. Kak{en pomen imata za romaneskno dogajanje – pojasnite, kdaj delujeta kot izvor pravlji~nosti, kdaj pa kot izvor tragi~nosti. 

Alamut – ob zgodbi in pripovedi 53 

3. Ve~ literarnih oseb v romanu razmi{lja o pravlji~nosti in resni~nosti `ivljenja. Iz citatov 
ugotovite, kdo so to ter pojasnite in ovrednotite pomen zapisanih misli za posamezno literarno osebo in celotno dogajanje: 
– 
»Da, ljudstva so hotela bajk in izmi{ljotin ter so ljubila slepoto, v kateri so blodila.« 
– 
»Predstavljal si je, da je zares pri{el v raj. Skozi re{etkasta, z br{ljanom obrasla vrata. 
Oziral se je naokrog in iskal z o~mi vseh onih stvari, ki jih je obljubljal Koran.« 
– 
»Kako ~arobna prigoda je bilo vse to `ivljenje! Turki so oblegali grad in Seiduna ga je bra-
nil pred njimi, ne da bi kdo kaj videl in sli{al. In vendar je nanje pre`ala velika nevarnost. 
Kako skrivnostno lepo je bilo vse to!« 
– 
»Resni~no, `ivljenje je kakor bajka,« je dejala z zami{ljenim glasom. 
– 
»Trije paviljoni so se kopali v morju lu~i. Razsvetljeni so bili od zunaj in od znotraj. Skozi 
stekleni stolp in stene se je videlo v neskon~ni pomanj{avi vse, kar se je gibalo in premikalo v njih /…/. Prava ~arovnija iz Tiso~ in ene no~i, je zamomljal…« – Alamut 2002: 171, 
199, 177, 167, 260. 
KAZEN – motivacijski list 2 

I. Odlomek 
Zdaj je Halima {ele verjela. Da, bila je gre{nica, zavr`ena in pogubljena. Izgubila je tudi 
Mirjamino naklonjenost. Toda za vse to ji je padel v naro~je najlep{i dar. Spala bo v Mirjamini spalnici, dihala z njo isti zrak, u`ivala neprestano njeno bli`ino. In bo v neposrednem 
dotiku s skrivnostjo samo! 

Komaj je opazila, kako so se ji tovari{ice nasmihale. [epetale so si, kako je sr~kana in ljubka, in ji metale poljub~ke. O{inila jih je grdo izpod ~ela in {la v svojo prej{njo spalnico po 
stvari. Zajnab, D`ada in Safija so ji pomagale. Neskon~no sram jo je bilo. Gledala je v tla in 
se hudo dr`ala. V Mirjamini spalnici si je z njihovo pomo~jo pripravila le`i{~e, se hitro slekla in se potuhnila pod odejo, kot da je `e zaspala. Toda u{esa so ji vsrkavala sleherni {um v 
sobi. Kon~no je pri{la Mirjam. Halima je sli{ala, kako je odlagala obleko in si odvezovala 
sandale. Potem je zaznala – srce ji je za trenutek zastalo – tihe stopinje, ki so se pribli`ale 
njeni postelji. ^utila je Mirjamin pogled, toda ni si upala odpreti o~i. In tedaj – o najve~je 
sladkosti! – se je njenega ~ela dotaknil rahel poljub. Premagala je drhtljaj, ki jo je hotel spreleteti, in v trenutku zares zaspala. 

Za Halimo so se za~eli prekrasni dnevi. Ni~ ve~ je ni kot doslej te`ila slaba vest. Odkar je 
postala njena pregre{nost o~itna in je sprejela kazen zanjo, ji je bilo srce lahko in veselo. 
Vpri~o tovari{ic ji je bilo sicer {e zmerom malce nerodno. Nasmihale so se ji pomenljivo in 
ji v {ali grozile, da jo bodo zapeljale. Stisnila je svojo drobno ro~ico v pest, po`ugala jim je 
z njo in jih o{inila z grdim pogledom. [e bolj predrzno je vihala svoj nosek in ni ji bilo neljubo, ~e je kot »mala gre{nica« spet postala sredi{~e pozornosti. 

Sara se je je izogibala in tudi Halimi je bilo nerodno, ~e sta se sre~ali. Ve~krat je videla Saro, 
da je imela objokane o~i. Pri jedi so jo zadevali bolestno o~itajo~i pogledi. Neko~ je vendarle zbrala toliko poguma, da je stopila k njej in ji rekla: 

»Ve{, Sara, nisem te hotela izdati. Kar samo od sebe mi je u{lo.« Saro so oblile solze, ustnice so se ji tresle, rada bi bila nekaj povedala, pa ni mogla. Z rokami si je pokrila obraz in 
zbe`ala. 


54 Alojzija Zupan Sosi~ 

Vse te stvari pa so se zdele Halimi le malenkost v primeri z veli~ino sre~e, da je smela spati 
v isti sobi z Mirjam. Vsa se je postavila v njeno slu`bo. Malo ji je bilo sicer hudo, da sta morali D`ada in Safija zaradi nje od Mirjam. Bili sta sestri dvoj~ici in druga drugi podobni kakor 
jajce jajcu. Bili sta med vsemi najbolj krotki in pohlevni in Halima ni dolgo mogla razlo~evati, ~e je videla vsako posami~, ali je D`ada ali Safija. Njuna edina {ala je bila, da sta jo 
vlekli in se izdajali druga za drugo. Pri tem sta se do solz nasmejali. Ko sta morali zapustiti 
Mirjamino spalnico, sta bili videti nekaj ~asa potrti. Potem sta se navezali na Zajnab in vse 
tri so tvorile poslej nerazdru`ljivo trojico. 

Ko je Halima {e spala pri Zajnab in Sari, se je bala no~i. Zdaj je kar ni mogla do~akati. @e 
drugi ve~er ji je bila Mirjam dejala: »Po ni~emer me ne spra{uj in nikomur ni~esar ne pripoveduj. Jaz sem dolo~ena, da vas vse nadziram.« 

Te skrivnostne besede so navdale Halimo z mnogimi mislimi. Toda za sedaj je samo na tihem 
opazovala. Mirjam je prihajala zadnja spat. Halima ji je medtem vse lepo pripravila, slekla se 
je, legla v posteljo in se potuhnila, kot da je `e zaspala. Toda izza stisnjenih trepalk je opazovala, kako je pri{la Mirjam v sobo, se raztreseno razpravila in pogasila sve~e. Potem je {e prisluhnila, kako se ji je pribli`ala in jo narahlo poljubila. Potem je v ob~utju najve~je zaspala. 

II. Pogovor 
1. Zakaj in kako je bila kaznovana Halima? Kak{na se vam zdi njena kazen in kako je predstavljena? 
2. Ali se strinjate z ugotovitvijo v odlomku, da je za svojo pregre{nost ustrezno kaznovana 
in s ~im lahko utemeljite njeno hitro veselost? 
3. Kaj izra`a oz. prikriva patetika v povedi: »In tedaj – o najve~je sladkosti!! – se je njenega 
~ela dotaknil rahel poljub«? 
4. Poi{~ite dokaze za povr{nost Haliminega ~ustvovanja v opisu Halime in v jezikovno-stilni podobi odlomka, opazujte tudi skladnjo in besednjak. 
5. Kaj menite o karakterizaciji Halime, ki se je zaustavila na zunanjih zna~ilnostih, izrablja 
pa predvsem pomanj{evalnice (sr~kana, ljubka, drobna ro~ica, nosek, »mala gre{nica«)? 
6. Ali se vam zdi preskakovanje Haliminega razpolo`enja (iz sramu v sre~o in obratno) motivirano?* Izpi{ite besede, ki pretirano in preve~ programsko oznanjajo Halimino razpolo`enje. Ali bi se sami lahko identificirali s Halimo? 
7. Preglejte, kolikokrat in kako je v odlomku omenjena Halimina gre{nost – izpi{ite v dveh 
stolpcih izraze, ki zaznamujejo njeno prijetnost in neprijetnost. Kaj ste opazili? 
* Motivacija je celota vzrokov in gibal, ki vodijo dolo~eno dogajanje. Vsako literarno obliko, dejanje, 
nov motiv, opis, dialog, slogovni postopek je potrebno motivirati (utemeljiti, podpreti z razlogi). U~inek 
motivacije je predvsem ta, da dru`i posameznosti v logi~no, koherentno celoto, v bralcu pa vzbuja vtis 
logi~ne resni~nosti. 

Alamut – ob zgodbi in pripovedi 55 

B PROSOJNICA 

ALAMUTSKI SLOVAR^EK 

asasin – Predstavnik manj{inske islamske skupnosti. Razkol v islamu je razdelil muslimane 
na ve~inske sunite in manj{inske {iite; med zadnjimi so pomembni izmailci, kamor spadajo 
tudi asasini. Na dana{nje razumevanje besede asasin kot morilec oz. u`ivalec ha{i{a so vplivale enosmerne razlage, prenesene v Evropo, ki so v nasprotju z arab. pomenom besede (asasin je varuh, ~uvaj; Egip~ani pa so b. ha{a{in, iz katere je izpeljana asasin, razumeli kot puntarski, neobrzdan, tudi u`iva{ki ~lovek). Novej{e zgodovinske teorije trdijo, da so si idejo o 
u`ivanju ha{i{a izmislili nasprotniki izmailcev, saj ni omenjena v muslimanskih kronikah. 

dai – Vojni junak. 

fedai – [arab.
] 
Tisti, ki se `rtvuje na ukaz vrhovnega poglavarja. Umrli je mu~enec, pre`iveli 
napreduje v daija. 

ibn – [arab. sin] 
Pri arab. imenih pred o~etovim imenom. 

imam – Naziv pomembnih ljudi v arab. svetu, pri sunitih vodja skupne molitve. Po {iitskem 
prepri~anju je Ali imam, bo`anski vodja oz. posrednik med bogom in ~lovekom, podoben 
Kristusu, ki se po izginotju skriva v eni od arabskih pu{~av. 

islam – Monoteisti~na vera v boga Alaha, ki jo je osnoval prerok Mohamed. Beseda izhaja iz 
korena s-l-m, ki pomeni mir in predajo: »Mir, ki pride, ko ~lovek svoje `ivljenje izro~i Bogu.« 

izmailec – Pripadnik skrivne, a vitalne {iitske skupnosti, ki je pojmovala za zakonitega 
imama Izmaila. Poglavitni {iitski problem je nasledstvo. 

kalíf – Naslov prvih muslimanskih vladarjev, naslednikov Mohameda, pozneje ~astni naslov 
carigrajskih sultanov. 

Koran 
– Muslimansko sveto pismo, sestavljeno iz 114 sur, ki vsebujejo verske nauke, molitve, pridige in pravne uredbe. 

sufizem – Misti~ni, panteisti~ni nauk muslimanske lo~ine sufijev iz 8. st., tudi poimenovanje 
za islamsko misti~no ljubezensko poezijo. Sufiji so bili znani kot ohranjevalci notranjega 
sporo~ila islama, njihova raskava volnena obla~ila so bila znak protesta proti bogastvu sultanov in kalifov. 

suna – [arab. ustno izro~ilo] 
Muslimansko versko izro~ilo; verski nauki Mohameda in prvih 
{tirih kalifov, ohranjeni v ustnem izro~ilu, ne pa v Koranu. 

sunit – Pravoverni musliman, ki hkrati s Koranom priznava tudi sune. 

{iit – Pripadnik manj{inske muslimanske skupnosti, privr`enec Mohamedovega zeta Alija, ki bi 
po {iitskem prepri~anju moral naslediti Mohameda, a so ga trikrat prezrli, nato pa {e umorili.