NA CVETNO NEDELJO
Dlažičev Janezek in Tonček sta na cvetno soboto nestrpno čakala v šoli dvanajste ure. Minute so se vlekle kot večnost. Niti besede gospoda učitelja jib niso krajšale.
Zjutraj, preden sta šla Blažičeva v šolo, so jitna mati naročevali: »Le hitro pridita domov, da bosta šla popoldne po leskovih šibic za butaro." Tega naročila sta se Janezek in Tonček natančno držala. Komaj je udarilo v stolpu prvi bong, ni jih bilo moči več kro-titi. Vrtila sta klobuček v roki, knjige tiščala pod pazduho, pripravljena sta bila za odhod. K sreči so bili gospod učitefj tisfo dopoldne izredno dobre volje in niso ju kaznovali za nedopuščeno početje. Drugi-krat bi ]u gotovo pridržali še malo po šoli v svoji družbi. No, danes so dali precej znamenje k molitvi, da so rešili čile šolarje iz stroge discipline.
Kakor bister potoček, ki skaklja čez kamenje v gorski strugi, ulila se jc nadcbudna mladež iz šolske veže. hiteča na vse strani na svoje domove. Blažičcvega Janezka in Tončka niso motili danes beli zvončki, ki so  bingljali po  poti  skozi gozdič.   Z malo razgretim
aj  54  is
licem sta prisopihala domov. Na mizi pa je že čakala mlečna kaša, katero sta naša šolarja najbolj Ijubila. Naglo sta odjedla in bila sta pripravljena, da gresta po potrebnih reči za butaro.
»Pazita. da se kateri kaj ne ponesreči," so klicali mafi za njima. ,Pa kmalu pridita •"
BBova, bova!" in že sta izginila na koncu vrta za gosto sečjo.
Prišla sta v temen gozd. Po dolini so stale mo-gočne bukve in vitke smreke. Po rebri proti južni strani pa so rastli šibki gabri in veliki leskovi grmi. Janezek, ki je bil starejši, jztakne kmalu na orjašjjci bukvi lep, zelen. jagodčast bršljan. Kakor veverica je bil pri njem. Polomil je najlepše vejice, katere so imele največ jagod, in previdno jih metal na tla, da bi se ne osule. Tonček pa je rned tem časom nalomil po rebri raznih leskovih šibic. Pa enoletne morajo biti, so rekli mati. To je take, ki zrastejo v enem letu. Tonček je zbiral najlepše, brez odrastkov in grč.     [
Z debelim snopičem šib je prišcl Tonček pod bukev, kjcr je ravno vil Jantzek trto, da pove^e bršljan skupaj. Še bodičja manjka, reče Janezek, stopi ti, Tonček, ta čas, da jaz zvežem, dol za leoni trš in poglej, če je kaj tam. Preden je Janezek povezal bršljan, je bil Tonček z lepimi vejicami bodičja nazaj.
Obložena s potrebščinami za butaro, sta stopala janezek in Tonček vesela domov. Gotovo bo Bla-žičeva butara najlepša v cerkvi. Oče bodo prinesli \z mesta košato oljkovo vejo in jo bc^do zataknili na vtjh v butaro.                                                                    '
Janezek, veš kaj," rečc Tonček, »pusti mi, da bom jaz nesel letos butaro. Saj si jo nesel ti žc dosti-krat in jaz setn dovolj velik."                                    ;
,Rad ti to prepustim", odgovori Janezek. Bsanto zato, ker si me prosil. Pa hitiva, morda so že oče prišli iz mesta. Bog ve, kaj so nama prinesli?"
Ko sta stopila mlada bratca v hišo, sta takoj za-gledala na mizi lepo oljkovo vejo. BPa je ni treba nič prijetnati, da je nc odlomita," so hiteii mati. OČe so pa dali vsakemu eno lepo žarečo pomarančo in potem  takoj   začeli vezati  butaro.   Med vezanjem so
SI    55    JS
Jezus, prijatelj otrok
                           
zdaj tega, zdaj onega pohvalili, kako lep bršljan da sta dobila. Tončck ni mogel od samega veselja miro-vati, kcr mu je Janezek obljubil, da bo nesel on butaro.
Vzdramilo se je jutro cvetne nedelje. Tonček ni mogel spati. Dvignil je glavico in pogledal za mizo, kjer je stala butara, potem pa je naglo planil kvišku in se oblekel. Lepo se je umil in oblekel praznično obleko. Nestrpno je čakal trenutka, ko bo čas iti v cerkev in da bodo oče dovolili.
Pri iari je zadonei veliki zvon. Malo zgodaj je bilo še, no, pa oče so vendar izpregovorili: MZdaj pa le!   Kateri pa bo nesel?  Morda bi jo Tonček rad?"
nDa! Tonček jo bo," se odreže Janezek. BSva se že tako domenila."
»Prav, prav tako," sta hiiela oče in mati. Janezek je že malo prevelik." In Tončku je zaiskrilo oko in v hipu je imel butaro na rami. Z Janezkom vštric se je spustil Tonček ponosno od hiše. Oče so gledali skozi okno, mati so pa siali na pragu in z veselim srcem nepremično zrli za sinkoma . . .
Hosana Sinu Davidovemu! je orilo po cerkvi. In božji hram je bil kakor zelen gaj.
Maša je minula. Kakor silen val reke so se ulili verniki iz cerkve. Čili dečki so hiteli prvi z butarami domov.
Doma so že čakali oče Tončka pri oknu, da bi ga videli, s kakim ponosom se vrača. Malo je segrela butara Tončka, da mu je žarelo nežno lice. Oče so razvezali butaro in osmukali bršljanovo listje v pleten koš, da so nesli Jeseni žegen" živini. Šibicc in osmu-kane vejice bršljana pa so spravili, da jih bodo za-žgali na sveti večer Bogu na čast.
Ko so sc oče vrnili iz hleva so rekli: »Tako je, moja otroka! Danes jč živina blagoslovlieno jed in danes teden jo bodemo mi."                    Mokriški
81   58   18