zasvojenost Digitalna 14 Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 Pametni telefoni, računalniki, svetovni splet in podobna sredstva so vse bolj prisotni v vsakodnevnem življenju. Sama po sebi so ta sredstva sicer koristna, lahko pa se jih zlorablja za npr. verbalno in slikovno nasilje, dezinformiranje, elektronsko krajo, omamo zavesti idr. Če se jih zlorablja za omamljanje, prevzamejo funkcijo droge – imajo torej enako vlogo, kakor jo imata pri alkoholizmu alkohol ali pri 'narkomaniji' droga. Ker so ta sredstva vse bolj razširjena, razmeroma zlahka dostopna tudi otrokom, ne čudi, da predstavljajo skupino najpogosteje zlorabljenih sredstev za omamni beg iz realnosti. Vloga staršev pri preprečevanju digitalne zasvojenosti Po mnenju mnogih ključnih tujih (Young, 1996) in slovenskih strokovnjakov 1, 2 predstavlja omamljanje z digitalnimi oz. ekran- skimi sredstvi največjo sodobno nevarnost za padec v zasvojenost. Preseneča pa, da ta sredstva hkrati še zelo podcenjujemo v njihovi adiktivni (zasvojenski) moči. Tako pri laikih kot tudi pri mnogih strokovnjakih še vztraja zmota, da zloraba teh sredstev ne more povzročiti prave zasvojenosti, saj gre za elektronsko-tehnična sred- stva in ne za kemične substance, ki naj bi edine imele adiktivni uči- nek (Griffiths, 1997). Vzroki za zasvojenost Kot pri vsaki drugi zasvojenosti tudi pri digitalni zasvojenosti glavni problem ni v sredstvih za omamo, pač pa v človeku (Pichi, 1995). Odraslim so razmeroma enako dostopni tobačni izdelki, alkohol, droge, pa vendar se večina odraslih s tem nikoli ne zasvoji. Podob- no so otrokom (ob prej navedenem) digitalna sredstva razmeroma zlahka dosegljiva, a ne postanejo vsi otroci zasvojeni z njimi. Pro- blem torej ni v sredstvu, pač pa v človeku: ranjene, plitve in prazne osebe bodo zmeraj bistveno pogosteje zapadale v različne oblike za- svojenosti v primerjavi z zdravimi vrstniki. Nizozemski psihiater, psihoterapevt in svetovno znani adiktolog dr. Martien Kooyman (1993) ugotavlja, da zasvojenost tvorijo štiri sku- pine vzrokov (Slika 1). Predstavljamo si jih lahko kot štiri začarane kroge oziroma kot nekakšne 'motorje', ki povzročajo in 'poganjajo' zasvojenost: • omamno vedenje (kajenje tobaka, pitje alkohola, drogiranje, oma- mljanje z digitalnimi sredstvi, s pretiranim delom, spolnostjo …), ki postopoma vzpostavlja somatski adiktivni učinek; • tvegane osebnostne lastnosti (visoka travmatiziranost, bazično nezaupanje v ljudi, bivanjska praznina, šibka zmožnost za zado- voljevanje temeljnih potreb, nezmožnost prositi za pomoč v sti- ski, duševne motnje in bolezni …); • družinske tvegane lastnosti (posesivna ljubezen do otrok namesto starševske ljubezni, čustveno, vzgojno in odnosno zanemarjanje otrok …); • širše, družbene tvegane lastnosti (pretirana tolerantnost do oma- mnih sredstev, preveč stresen šolski in poklicni sistem, škodljiv socialni vpliv nezdravih vrstnikov …). Slika 1: Začarani krogi zasvojenosti (Kooyman, 1993). Bogdan Polajner, dr., univ. dipl. psih., je predsednik Združenja bonding psihoterapevtov Slovenije (ZBPS), učiteljski bonding psihoterapevt, supervizor z licenco SZS. Zaposlen je kot direktor in psihoterapevt na ZBPS; več kot 25 let je aktiven tudi na področju primarne preventive ter izobraževanja kadrov. Družbeni razlogi za porast digitalne zasvojenosti Googlova raziskava 3 kaže, da kar 90 % naše dnevne medijske in- terakcije temelji na ekranu, pri čemer povprečen človek preživi za raznimi ekrani kar 4,4 ure dnevno, zgolj 10 % medijske interakcije pa zavzamejo neekranski mediji, npr. radio, časopis idr. Kvantiteta sama po sebi krepi začarani krog: »ker imajo vsi«, mora- mo tudi mi (in naš otrok) imeti pametni telefon, računalniške igrice idr., sicer sledi občutek manjvrednosti, norčevanje s strani vrstnikov, potrtost, kompenzatorno vedenje … Ko večina sprejme miselnost, da »moramo vsi to imeti«, je manjšini težko plavati proti toku. Star- ši, ki lastnemu otroku ne kupijo pametnega telefona, ko ga imajo že DROGIRANJE IN DRUGO KRIVDNO VEDENJE RIZIČNE OSEBNOSTNE LASTNOSTI NEGATIVNI VPLIV DRUŽBE IN VRSTNIKOV DRUŽINSKA ODNOSNA PSIHOPATOLOGIJA ZASVOJENOST zasvojenost Digitalna Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 15 vsi njegovi vrstniki, lastnega otroka hote ali nehote zaznamujejo kot posebneža. Staršem se v tej situaciji nakazujejo tri možnosti: • plavanje proti toku večine, pri čemer upamo, da bomo otroku omogočili izkušnjo zdrave distance do modnih muh ter posledič- no oblikovanje otroka v osebo z lastno hrbtenico – sočasno tvega- mo socialno samoizločitev otroka ter razvoj čudaškega značaja; • plavanje s tokom večine, pri čemer upamo, da bo otrok socialno pripaden in sprejet pri vrstnikih – hkrati tvegamo 'utopitev' otro- ka v povprečnosti in oblikovanje osebe brez lastne hrbtenice; • razvoj zmernosti, pri čemer upamo, da bomo pri otroku razvili pripadnost večini in hkrati zdravo distanco do tehničnih sredstev z adiktivnim učinkom – sočasno tvegamo večjo vzgojno obreme- nitev v primerjavi s starši iz prejšnjih dveh skupin. Razvoj zmer- nosti je dandanes verjetno še najbolj smiselna možnost. Razlogi za porast digitalne zasvojenosti pri otrocih Zakaj otroci preživljajo toliko časa za ekrani? Po Kooymanu (1993) lahko sklepamo o dveh vrstah vzrokov: tvegano vedenje, ki posto- poma vodi do adiktivnega efekta, ter tvegane osebnostne lastnosti otrok. Otroci s prekomerno uporabo digitalno-ekranskih sredstev po eni strani tlačijo neprijetna čustva in iz zavesti izrinjajo zavedanje tesnobe, strahov, doživljanje krivde, stisk, ustvarjalnega pritiska idr. Po drugi strani pa si s tovrstno tehnologijo zlahka – in pogosto z nemalo lenobe – omogočijo sprostitev, zabavo, miselni izziv, razvoj alterega, tekmovalnost, nove oblike druženja, masturbacijo idr. Otroci se z zlorabo tehnologije navadijo zlahka dosegati ugodje in uspehe v virtualnem svetu, obenem pa se vse manj trudijo za aktiv- no poseganje v realnost, da bi se tudi v realnem svetu dobro počutili. Hitro pride do nasprotja: otrok je npr. v virtualnem svetu vse bolj uspešen, hkrati pa v realnem svetu vse bolj nazaduje. Starševski razlogi za porast digitalne zasvojenosti pri otrocih Praviloma noben zasvojenec ne more samemu sebi trajno omogoča- ti zasvojenskega življenjskega sloga, pač pa za tako življenje zmeraj potrebuje 'sponzorje' svoje zasvojenosti. Podobno kot pri dejanskih sponzorjih, ki imajo zmeraj nek motiv in korist od svoje 'dobrote', je tudi s starši digitalno zasvojenih otrok. Starši nismo postranski opazovalci, nismo nedolžna žrtev zasvojenosti svojih otrok, pač pa smo – večinoma nevede in nehote – aktivni sopovzročitelji digitalne zasvojenosti. Naša soodgovornost se kaže v več vidikih, brez katerih do digitalne zasvojenosti pri otrocih večinoma sploh ne bi prišlo: • starši materialno omogočamo uporabo in zlorabo digitalne teh- nologije (otroku kupimo pametni telefon, računalnik, plačujemo račune za otrokov telefon, internet …); • starši dopuščamo zlorabo digitalne tehnologije (ko je otrok za ekranom, imamo pred njim mir); • starši smo glede zlorabe digitalne tehnologije pogosto prvi slab vzgled (prezaposleni, preveč odsotni iz neposrednih družinskih odnosov, ne organiziramo vsaj dveh prijetnih in zanimivih dru- žinskih večerov na teden brez uporabe ekranov, neaktivno in dol- gočasno preživljamo svoj prosti čas, sami smo prepogosto pred televizijo, s telefonom …); • starši ne preprečimo zlorabe digitalne tehnologije s postavitvijo urnika, pravil in omejitev (prim. Tabelo 1); • starši dovolimo – glede na otrokovo starost – prezgoden, preob- sežen in premalo kontroliran stik s spletom (otroku namenjen računalnik postavimo v otroško in ne v dnevno sobo …); • pri vzgoji za zdravo uporabo digitalne tehnologije smo preveč nedosledni (otroku tehnologijo ob padcu ocen v šoli v izbruhu jeze zaplenimo, nato pa jo po čustveni pomiritvi prehitro vrnemo, kljub temu da ocene še niso popravljene …); • pri vzgoji smo preveč neenotni (eden od staršev omejuje to, kar drugi dopušča …) ipd. Tovrstni razlogi za prekomerno rabo digitalne tehnologije starše predolgo uspavajo. Ob postopnem prepoznavanju, da naš otrok drsi v zasvojenost, pa ne zberemo dovolj moči za soočenje z neprijetno resnico in za učinkovito ukrepanje. Foto: Peter Prebil zasvojenost Digitalna 16 Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 Naloge in možnosti staršev Splošna preventiva Zdravo, prijetno in zanimivo življenje je osnova vsake preventive. Številni zdravi užitki in pristne radosti so vrednota sama po sebi – ne živimo jih zato, da bi preprečevali razne zasvojenosti. So pa šte- vilni zdravi užitki zmeraj prva in najboljša metoda za preprečevanje nadomestnega ugodja in nezdravih uživaških izpadov. Če živimo zanimivo in zdravo življenje, je tudi zavedanje sedanjega trenutka večinoma prijetno – zato ponavadi ne potrebujemo sredstev za trenuten omamni beg iz realnosti. S prijetnim življenjem otrokom omogočamo, da bodo tudi sami večinoma zavestno prisotni 'tukaj in sedaj' (trezna zavest), vpeti v odnose, čustveno odprti in aktivni (Ramovš, 1990; Ramovš, Ramovš, 2007). Zdrava družina pri otroku razvije številne zdrave in nujno potreb- ne življenjske zmožnosti (Mele, 1993). Ena teh je zmožnost za sku- pnost. Temu nasprotne zmožnosti razvijajo zasvojenci, ki so skrajni individualisti – zmorejo le začasne in krhke 'koalicije' v paru, nikoli v skupini. Zdrava družina pri otroku razvije zmožnost za dialog. Nasproti temu izgledajo zasvojenci skoraj kot nekakšni avtisti: zaprti v svoj svet, brez očesnega stika, brez pristne komunikacije, iz pogovarjanja izrinejo odnose in čustva ter 'pogovor' skrčijo na golo funkcionalno posredovanje informacij – kot nekakšni računalniki … Zdrava družina pri otroku – ne nazadnje – razvije tudi zmožnost, da v primeru stiske prosi za pomoč. Naj družina živi še tako zanimivo in zdravih užitkov polno življenje, to ne pomeni, da se člani ne bodo srečevali s težavami in trpljenjem. S tega vidika je razlika med zdra- vo in nezdravo družino v tem, da zdrava družina usposobi otroke za zaupanje v soljudi, zato bodo lahko otroci iz zdravih družin bistve- no pogosteje prosili za pomoč v stiski, otroci iz nezdravih družin pa bodo v stiskah bistveno pogosteje bežali ali napadali. Usmerjena preventiva Preventivo, ki je usmerjena predvsem na preprečevanje digitalne oz. 'ekranske' zasvojenosti, lahko skrčimo na tri ključne, komplemen- tarne naloge staršev: (a) izobraževanje o digitalni zasvojenosti in to- vrstni preventivi, (b) opazovanje otroka, (c) preventivno ukrepanje. a) Izobraževanje staršev o digitalni zasvojenosti in preventivi Starši bomo s splošnim preventivnim ukrepanjem preprečevali na- stanek katerih koli zasvojenosti, nastanek digitalne zasvojenosti pa bomo preprečevali z usmerjeno preventivo, npr. z uporabo starše- vskih aplikacij. 4 Staršem bo v oporo medsebojna starševska pomoč, npr. smiselna priprava roditeljskih sestankov, kjer se starši lahko veliko naučimo o sodelovanju s šolo, o komunikacijskih, vzgojnih, odnosnih … vešči- nah. Seveda pa je pogoj za to, da roditeljski sestanek res služi staršem, ne pa vsemu drugemu (starši nismo nadomestni ravnatelji, samo- zvani šolski inšpektorji, lobisti, prekomerni zagovorniki otrok ipd.). Ob redni pomoči staršem v obliki govorilnih ur in roditeljskih se- stankov država omogoča še vrsto dodatnih opor staršem (in otro- kom). Starši se lahko brezplačno udeležujemo številnih izobra- ževalnih srečanj in preventivnih delavnic, ki jih že več kot 20 let sofinancira vrsta ustanov, npr. Ministrstvo za zdravje – Direktorat za javno zdravje, 5 MDDSZ – Direktorat za družino 6 in Direktorat za socialno varstvo idr. Na lokalni ravni podobno skrbijo številne občine, npr. MOL – Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje, 7 MOK – Urad za družbene dejavnosti 8 in številne druge ustanove. Starši, ki bodo želeli ukrepati, si bodo torej lahko zagotovili ustrezno znanje in oporo. b) Opazovanje otroka v odnosu do tehničnih sredstev, ki imajo lahko adiktivni učinek Z vidika preprečevanja ekranske zasvojenosti starši opazujemo, ali je otrok pri uporabi tehnično-ekranskih sredstev sploh (še) svobo- den, ali ta sredstva uporablja predvsem za potrebe šole in zdrave zabave, ali pa morebiti kaže znake nezmožnosti prekinitve, ko pote- če odmerjeni čas oz. ko nastopi kakšna druga nujnejša potreba (spanje, pre- hranjevanje, higiena, učenje, delo …) (Keepers, 1990). Pozorni smo na značilne faze zapada- nja v zasvojenost (Slika 2): 1. otrok se z ekranskimi sredstvi naj- prej le občasno omamlja (občasni pobegi iz realnosti), 2. nato se omamlja vse pogosteje in vzpostavi razvado, 3. ki se nazadnje razvije v zasvojenost (pri otroku nastane nova, umetno pridobljena in škodljiva biološka po- treba po omami). Starši si lahko pri opazovanju morebi- tnega nezdravega odnosa do tehnično- ekranskih sredstev pomagamo z več opazovalnimi kriteriji: 9, 10 Zdravi otroci Rizični otroci Slika 2: Zdrava in nezdrava raba digitalnih sredstev ter postopni razvoj zasvojenosti. zasvojenost Digitalna Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 17 • preobremenjenost oz. preokupiranost otroka z ekranskimi sred- stvi; • spremenjena toleranca (za dosego zadovoljstva mora ta sredstva uporabljati vedno dlje časa in vedno pogosteje); • če otrok teh sredstev ne more oz. ne sme uporabljati, izkazuje od- tegnitvene simptome (nemir, slabo voljo, depresivnost, razdražlji- vost, prepirljivost, žaljivost, morda celo nasilne izpade, izsiljevanje z grožnjami s samomorom oz. odselitvijo od doma …); • naraščajoča izguba občutka za čas ob uporabi teh sredstev; • uporaba teh sredstev otroku povzroča škodo pri pomembnih od- nosih, šolanju (službi) oz. škodljivo vpliva na druga pomembna področja življenja; • laganje bližnjim osebam o količini časa, preživetega na spletu, te- lefonu, računalniku …; • neprespanost (tehnologijo uporablja tudi ponoči, na skrivaj); • znatna odsotnost različnih oblik družbenih dejavnosti; • nezainteresiranost za neposredno druženje; • znatno znižana telesna aktivnost; • hitro poslabšanje šolskega uspeha, ocene so znatno pod ravnjo dejanskih sposobnosti otroka; • izredno zagovarjanje in racionaliziranje pomembnosti spleta. Če na več postavk iz zgoraj navedenih kriterijev odgovorimo pozi- tivno, je morda za preventivo že prepozno, saj imamo verjetno že opraviti z zasvojenostjo. Starši smo lahko pri opazovanju odnosa do tehnično-ekranskih sredstev še uspešnejši, če uspemo pritegniti otroka, da se opazuje sam. Tak pristop se kaže za zelo učinkovitega tudi pri preventivnih delavnicah za otroke in mlade, ki jih lahko izvajajo učitelji v okviru pouka. Otrok se lahko preveri s pomočjo naslednjih kriterijev: 10 1. Ali si občasno želim, da bi se znebil pretirane uporabe tega sred- stva? 2. Ali to sredstvo uporabljam tudi takrat, ko mi sploh ni do tega, ali delujem kot 'avtomat'? 3. Ali bi brez uporabe tega sredstva imel znatno več časa za nujne naloge? 4. Ali bi brez uporabe tega sredstva bistveno pogosteje zahajal v družbo in se bistveno bolj posvečal prijateljem, partnerju, otro- kom? 5. Me starši (partner …) pogosto sumničavo preverjajo, ali sem zopet uporabljal to sredstvo? 6. Ali bi se brez uporabe tega sredstva počutil bolj svobodnega? 7. Ali zaradi uporabe tega sredstva opuščam nujne obveznosti in zapadam v težave? 8. Ali moram zaradi uporabe tega sredstva pogosto lagati, manipu- lirati, prikrivati …? 9. Ali doživljam, kot da me v uporabo tega sredstva sili neka moč, ki se ji ne morem upreti? 10. Ali se pogosto po uporabi tega sredstva počutim krivega, žalo- stnega, razvrednotenega? 11. Ali sem občasno jezen nase, ker ne morem prenehati s (pretira- no) uporabo tega sredstva? 12. Ali sem že nekajkrat trdno sklenil, da s (pretirano) uporabo tega sredstva preneham, pa zaradi hudega notranjega pritiska oz. po- trebe nisem nikoli dolgo zdržal? Če otrok odgovori pozitivno na 2–3 kriterije, je že prekoračil mejo zdrave uporabe tovrstnih sredstev in že izkazuje prve elemente za- svojenosti. Nujna je takojšnja pomoč v obliki tritedenske dosledne prekinitve z uporabo tehnično-ekranskih sredstev (razen za najnuj- nejše šolske obveznosti). S prekinitvijo skušamo preprečiti biopsi- hološko utirjenje škodljivega vedenjskega vzorca in se prepričati, ali je pri otroku nastopila zasvojenost. Če po treh tednih otrok ne izkazuje izrazite potrebe po uporabi teh sredstev, zasvojenosti ni. A pri tritedenski preverbi moramo biti zelo pozorni na morebitne otrokove manipulacije, s katerimi bi preverbo lažno uspešno opravil (npr. doma sicer začasno ne uporablja tovrstnih sredstev, vendar pa veliko pogosteje obiskuje kakšnega prijatelja, pri katerem igra vide- oigrice, si uredi oddaljen dostop na družabna omrežja idr.). Goljufa- nje tritedenske testne prekinitve uporabe ekransko-tehničnih sred- stev moramo žal interpretirati kot izgubo otrokove svobode – gre vsaj za elemente zasvojenosti, če ne že za zasvojenost. V slednjem primeru čim prej poiščimo ustrezno pomoč. 2, 11 c) Usmerjeno preventivno ukrepanje staršev Z namenom preprečevanja ekranskih zasvojenosti lahko izvajamo več ukrepov: 2, 12 1. Pravila glede rabe ekranskih sredstev postavimo starši (ne dogo- varjamo se z otroki o zadevah, za katere smo odgovorni mi). 2. Oblikujmo pisno obliko urnika in pravil: pod katerimi pogoji, kdaj in koliko časa sme otrok uporabljati tehnično-ekranska sredstva (Tabela 1). 3. Opredelimo osnovni pogoj za uporabo tehnično-ekranskih sredstev v nešolske namene: po kratkem (neekranskem!) počit- ku po pouku naj otrok najprej opravi domače naloge in druge domače zadolžitve, šele nato sme uporabljati tehnično-ekranska sredstva tudi za zabavo. 4. Pisno opredelimo posledice morebitnih kršitev pravil (npr.: če otrok nedovoljeno preseže igralni čas, sledni 3-dnevni odvzem tehnično-ekranskih sredstev ipd.). 5. Še pred izročitvijo tehnično-ekranskega sredstva otroku starši na to sredstvo naložimo program za regulacijo, omejevanje in štetje ur uporabe tega sredstva ('parental control aplikacije'). 4 6. Starši vsaj do obdobja, ko otrok uspešno vstopi v drugi letnik srednje šole, poznamo gesla (če otrok samovoljno spremeni ge- sla, sledi zaplemba naprave). 7. Otroka vsaj enkrat letno ponovno poučimo o spletnih nevarno- stih (srečanja z neznanci, 'cyberbulling', 'sexting', izsiljevanje …), o varovanju lastne in družinske zasebnosti ter o spoštovanju za- sebnosti drugih oseb. 8. V družini vsaj dvakrat tedensko preživimo skupen večer pov- sem brez ekranov (uvedemo družinske animacijske večere, po- hod v naravo …). zasvojenost Digitalna 18 Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 9. Navadimo se sprotne spoštljive komunikacije, sprotnega reševa- nje težav in konfliktov … 10. Poiščimo pomoč, če smo nerodni ali neuspešni pri izvajanju zgoraj navedenih pravil (delavnice v podporo staršem ipd.). 12 Zaključek Starši bomo s splošnim preventivnim ukrepanjem preprečevali ra- zvoj katerih koli zasvojenosti pri otrocih, digitalno zasvojenost pa bomo najbolje preprečevali z dobro usmerjeno preventivo, zlasti npr. z uporabo starševskih aplikacij za reguliranje dostopa otrok do pametnih telefonov, spleta in podobnega. Pri vseh teh naporih bo staršem v oporo medsebojna pomoč, npr. smiselna raba govorilnih ur. Dodatna izobraževanja staršev, za katera finančno skrbi več mi- nistrstev in občin, omogočajo, da starši ne ostajajo brez zadostnega znanja, usmeritev in veščin. Starši, ki ne iščejo izgovorov, pač pa že- lijo ukrepati, lahko pridobijo dovolj osnov za uspešno preventivno delovanje! Literatura • Griffiths, Mark D. (1997): Does Internet and computer addiction exist? Some case study evidence. 105th annual meeting of the American Psychological Association, August 15, 1997. Chicago, IL. • Keepers, George A. (1990): Pathological preoccupation with video games. V: Journal of the Ame- rican Academy of Child and Adolescent Psychiatry, 29, 49–50. • Kooyman, Martien (1993): The Therapeutic Community for Addicts. Amsterdam: Swets and Ze- itlinger. • Mele, Francesco (1993): Voglia di famiglia – dopo la droga il dialogo. Soveria Manelli: Jaca Book. • Pichi, Mario (1995): Projekt Človek. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. • Ramovš, Jože (1990): Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige. • Ramovš, Jože; Ramovš, Ksenija (2007): Pitje mladih. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. • Young, Kimberly S. (1996): Internet addiction: the emergence of a new clinical disorder. V: Cy- berPsychology and Behavior, Vol. 1, No. 3, 237–244. Spletni viri 1 https://www.mladina.si/183549/miha-kramli-terapevt-vodja-klinike-za-zdravljenje-nekemicnih- -zasvojenosti/ 2 https://www.logout.si/sl/ 3 https://www.thinkwithgoogle.com/advertising-channels/mobile-marketing/the-new-multi-scre- en-world-study/ 4 https://play.google.com/store/apps/details?id=com.google.android.apps.kids.familylink&hl=sl 5 http://www.mz.gov.si/si/delovna_podrocja_in_prioritete/javno_zdravje/ 6 http://www.mddsz.gov.si/si/o_ministrstvu/organiziranost/#c8009 7 https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/mestna-uprava-mu-mol/oddelki/oddelek-za-predsol- sko-vzgojo-in-izobrazevanje/ 8 https://www.koper.si/sl/obcina/obcinska-uprava/urad-za-druzbene-dejavnosti-in-razvoj/ 9 https://www.logout.si/sl/vprasalniki/test-zasvojenosti-z-video-igrami-tudi-na-mobilnih-napra- vah/ 10 https://psychcentral.com/quizzes/internet-addiction-quiz/ 11 https://www.zd-go.si/ambulante/zdravljenje-odvisnosti/2016052012300018/center_za_bolezni_ odvisnosti 12 http://zbps.si/ Starost v letih Maksimalen čas na teden Smernice in pravila 1–3 5–10 min/3 dni/ teden (0 pred 1. letom) Čas se nanaša zgolj na gledanje risank na TV . V tej starostni skupini povsem brez stika z računalnikom in pametnim telefonom! 4–6 20 min/3–5 dni/teden Uporaba ekranskih sredstev naj bo povezana predvsem z učenjem pisanja, zabavnimi igricami, e-pravljicami, risankami. Brez drugih aplikacij! 7–9 30 min/3–5 dni/teden Otrok lahko uporablja naprave zgolj ob sprotni predhodni odobritvi staršev. Vse aplikacije na napravo nameščajo starši, ki poznajo vsa gesla in namestijo tudi programe za starševski nadzor. Možna je krajša samostojna uporaba naprav ob občasnem nadzoru staršev. 10–12 45 min/5 dni/teden Otrok lahko že samostojno uporablja napravo, a starši še vedno ohranijo nadzor nad aplikacijami. Še preden otrok pridobi napravo oz. program, starši določijo jasna pravila in posledice v primeru zlorab. 13–15 1 h/5 dni/teden Naprave in programi naj bodo še vedno primarno namenjeni izobraževanju, a jih otrok že uporablja samostojno. Obvezni so filtri in starševski nadzor! Starši morajo dosledno upoštevati urnik glede časa, kraja in prioritet pri uporabi naprav oz. programov. 16–18 1,5 h/6 dni/teden Mladostnik je samostojen pri uporabi naprave, a pod pogojem, da upošteva pravila. Pomembno: naprave morajo biti ponoči še vedno izklopljene! Ob kršitvah pravil starši sicer še začasno odvzamejo napravo ali npr. prekinejo dostop do interneta, a te ukrepe postopoma nadomeščajo z drugimi primernimi ukrepi (npr. dodatnim gospodinjskim delom …). Tabela 1: Primer urnika: časovne omejitve uporabe tehničnih sredstev glede na različne starostne skupine otrok. 2, 12 Foto: BS